Že konec osemdesetih, ko je revija Ognjišče doživljala strmo rast naročnikov in dosegla tudi najvišjo naklado (105.000 izvodov leta 1989) in rekorde branosti, je Franc Bole z velikim navdušenjem govoril o katoliškem radiu. Ko so leta 1989 začeli graditi nove prostore za uredništvo (prizidek škofijske stavbe), je celo predvidel dva prostora za radio, a kasneje se je zgodba razpletla zelo drugače.

Radio sem si predstavljal zelo preprosto. Pri našem Ognjišču smo imeli nekaj novinarjev, ki bi jih lahko uporabili, če bi bilo treba. Ker pa se ni nikamor mudilo, si nisem preveč razbijal glave ob ugotovitvah poznavalcev, da prostora v ‘bildingu’ nikakor nista zadostna in ne primerna. Uporabili smo ju za pisarne … (Franc Bole)

Prizadevanje za radijske frekvence je bilo naporno in dolgo. Ko je leta 1992 izvedel, da sprejemajo prošnje za radijske postaje, je seveda prošnjo nemudoma odposlal, potem pa je hodil v Ljubljano na Oddajnike in zveze in jim razlagal, kako bi radi: da bi Radio Ognjišče pokrival celo Slovenijo, in bi ne bil le lokalni radio. Pozanimal se je, koliko možnosti je za kakšno frekvenco in spraševal in spraševal … Takrat so mu povedali, da bi morda uspelo dobiti eno na Krvavcu – so obljubili, da bodo naredili raziskavo … Franc pa je še naprej spraševal … še za Sveto Goro, kjer je imel državni radio dvanajst let oddajnik v zvoniku in se je šele nedavno preselil na oddajni stolp.

“No, če ste bili vi dvanajst let v zvoniku, bomo pa tudi mi lahko dvanajst,” sem jim rekel … Potem smo se dogovorili še za Tinjan, kjer je bilo tudi še nekaj možnosti. “Kaj pa TV Slovenija?” sem spraševal naprej. “Boč je idealna točka za pokrivanje Štajerske, kako pa kaj s Kumom za Dolenjsko?” – “Tam bo pa težko, tam ni frekvenc in je veliko povpraševanje … Vi kar vložite prošnje, toda to dvoje vam zagotovo ne bo uspelo dobiti.” Vložili smo prošnje in čakali … kar petdeset radijskih postaj je takrat vložilo prošnje … z eno razliko: mi smo bili prvi. Očitno se v tistih prvih letih po osamosvojitvi frekvence niso dodeljevale preveč ‘ideološko’ in tako smo jih dobili pet: Krvavec, Tinjan, Sveta gora, za Kum in Boč pa smo bili pripravljeni plačati najemnino v državnem oddajniku. Za vse te postojanke smo morali kupiti oddajnike, da so se sploh bili pripravljeni z nami resno pogovarjati in tako smo prišli do pokritja večjega dela slovenskega ozemlja. (Franc Bole)

Ko je tako Ognjišče dobilo frekvence in se je vse začelo odvijati bolj zares, je bilo treba poiskati prostor za studio. Franc se je spomnil na novo cerkev Sv. Marka, ki jo je na hribu nad Koprom leta 1990 zgradil oče Bojan (njegov prijatelj in soustanovitelj revije). Pod cerkveno streho je bilo tudi župnišče in pod njim kletni prostori … tako se je Bole pogodil z župnikom, da lahko v kletnih prostorih uredijo studio. Zdaj je potreboval še človeka, ki bo imel nekaj več pojma o radiu, ki bo znal “poiskati, urediti in povezati vse potrebno”. Tako je pri mariborskem škofu Krambergerju ‘prosil’ za mladega duhovnika Francija Trstenjaka, ki je bil imenovan za glavnega in odg. urednika Radia.

Ko je msgr. Franc Bole leta 1993 dobil dovoljenja za pet oddajnih točk in je bila uresničitev ideje o katoliškem radiu videti uresničljiva, sva se srečala na prireditvi Klic dobrote, ki sem jo pripravljali s Slovensko karitas. Vprašal me je, če bi postal urednik Radia Ognjišče. Rekel sem, da lahko, če seveda škof dovoli. In škof Kramberger je po Boletovem prepričevanju dovolil in s Francem Boletom sva lahko začela uresničevati njegove ideje. (Franci Trstenjak)

Septembra leta 1993 je Franc Bole v Ognjišču prvič omenil, da se nekaj pripravlja, ali bolje: da smo pravzaprav tik pred tem, da se oglasi cerkveni radio … Radio Ognjišče.

Mnogi ste že brali v kakšnem časopisu …, da je Ognjišče med prvimi vložilo prošnjo za pridobitev radijskih valovnih dolžin za oddajanje Radia Ognjišče. Do sedaj smo dobili valovne dolžine na štirih oddajnikih … Torej boste v teku nekaj mesecev lahko poslušali oddaje Radia Ognjišče. … Zavedamo se, kako važno je področje javnega obveščanja in zato želimo biti tu prisotni kot alternativni program. To se pravi program, ki bo drugačen od obstoječih. Revija Ognjišče bo v oporo radijski postaji (pozneje tudi TV) in radio bo v oporo Ognjišču. Čeprav bodo imeli verski programi in informacije na našem radiu posebno mesto, bo to na radiu poleg drugega tudi veliko glasbe. (Franc Bole)

Iz studia na hribu sv. Marka (Koper) so prek Tinjana in Svete Gore oddajali poskusno: glasbo, kratka besedila, obvestila. Med tem pa so v Ljubljani v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu (škofijska gimnazija) pripravljali nov glavni studio in računali, da bodo morda že proti koncu junija začeli oddajati z oddajnika Krvavec, ki pokriva zelo široko področje (Gorenjsko in ljubljansko kotlino) … skupaj z oddajnikom na Boču, ki pokriva Maribor (Štajersko in del Dolenjske) in s Kumom (Dolenjsko). Franc Bole je ‘žarel’ od navdušenja … v Ognjišču je navduševal bralce (= bodoče poslušalce) (…)

Zakaj smo se lotili tega načrta? Ko smo se pred tridesetimi leti nekateri odločali za ustanovitev revije Ognjišče, smo to storili zato, ker smo vedeli, kako pomembno je, da se Jezusovo oznanilo, ki smo ga do takrat kot duhovniki oznanjali v glavnem na župnijah s pridigami, z veroukom, zakramenti, širi tudi s tiskano besedo časopis, revija, knjiga. Kako pomembno vlogo igra verski tisk, se je zavedala tudi takratna komunistična oblast, ki je storila vse, da bi nam to preprečila. To ji ni uspelo, ker smo imeli toliko zvestih bralcev. Takrat seveda nismo mogli niti sanjati o radiu, še manj o televiziji. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevalec Jezusove 'vesele novice', kar pomeni beseda evangelij. (Franc Bole)

6. junij 1994 … blagoslovitev studia v Kopru – začetek prvega cerkvenega radia pri nas
Že od 20. marca 1994 so radijski valovi poskusno ‘nosili’ glas Radia Ognjišče po Primorski, prelomni dan za radio pa je bil 6. junij 1994, ko je koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … Že dan prej so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje.

Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. (koprski škof Metod Pirih)

Tik pred začetkom oddajanja programa iz ljubljanskega studia, se rojevajo Prijatelji Radia Ognjišče – sponzorji evangelija. Zavedali so se, da reklame ne bodo dovolj za kritje velikih začetnih stroškov.

Zamislili smo si Prijatelje Radia Ognjišče. Prosimo vas, da podprete ta naš radio s svojimi prostovoljnimi darovi. Karkoli boste darovali, nam bo prišlo prav, tudi 'dar uboge vdove'. Vendar bi morali vedeti, koliko nas boste podprli, s čim lahko računamo. V ta namen postavljamo mesečni prispevek, ki se lahko vplača najprej za več mesecev skupaj ali vsak mesec posebej. Ta vsota naj bi ne bila nižja od 500 SIT na mesec. S tem bi postali naši 'pokrovitelji' ali, kot se reče danes, 'sponzorji' – sponzorji evangelija. – Glavno zadoščenje bo to, da ste naredili nekaj dobrega za Cerkev na Slovenskem. (Franc Bole, 1994)

Oče Franc je imel v načrtu tudi lokalne radijske programe (Koper, Maribor), da bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v njihovi okolici, četudi to ni pomembno za vso Slovenijo. Oddajali so tri ure lokalnega programa. Dela v studiu Ljubljana v prostorih Škofijske gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu, so se zavlekla bolj kot so predvideli.

Bile so težave glede kadra, pa so s pomočjo ljubljanskih župnikov dobiti študente in dijake, ki so prišli na avdicijo in potem se je začelo izobraževanje. Tako da lahko rečem, da preden smo začeli z rednim oddajanjem (28. novembra 1994) smo imeli pripravljeno ekipo voditeljev, ki so lahko suvereno nastopali pred mikrofonom. (Franci Trstenjak)

28. novembra 1994 se je Radio Ognjišče slišal skoraj po vsej Sloveniji! Vključili so glavne oddajnike Krvavec, Boč in Kum in začelo se je redno, 24-urno oddajanje (15 ur vodenega programa) iz glavnega studia Radia Ognjišče v Ljubljani. 15. decembra je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar studio slovesno blagoslovil.

 

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je kmalu zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena je bila verna. Ko se je nekaj časa slabo počutila, je šla k zdravniku, ta pa jo je napotil v bolnišnico. Po preiskavah so ji odkrili raka, ki se je že zelo razširil, tako da zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo, zdravnik pa je bil veren in ji je hotel pomagati tako, da bi  ji govoril o Bogu. Ona je to zavrnila, sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril.
Čez nekaj časa je zdravnik iz časopisa izvedel,da je žena umrla. Njenim svojcem je poslal sožalje. Po tistem ga je poklicala hčerka pokojne, se mu zahvalila za sožalje in ga prosila: "Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?" ga je prosila. "Pri nas nimamo te knjige in ne vemo, kje bi jo lahko kupili. Mama se je namreč ob branju čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim svetim pismom v rokah. Njeno željo smo seveda izpolnili. Zato vas lepo prosim, bi nam prosim poslali Sveto pismo, da tudi mi v njem odkrijemo tisto, kar je mamo nagovorilo in spremenilo?"
Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil, kako potrebno je spregovoriti o Bogu in drugim pomagati odkrivati lepoto krščanskega življenja

Imam jaz pogum drugemu spregovoriti o Bogu in o življenju z njim?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2022), 37.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

V Tednu Karitas (27. novembra - 3. decembra 2023), nas letos nagovarja geslo: UPANJE ZA VSE..... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o upanju, ...

• Upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)
  
• Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. (1 Pt 3,15)
  
• Ni ljubezni brez upanja in ni upanja brez ljubezni – ne enega ne drugega pa ni brez vere. (sv. Avguštin)
  
• Upanje človeka in upanje sodobnega sveta, pogled v prihodnost, ki bo zares ‘boljša’, bolj človeška, je odvisen od priznanja grehov in od prošnje: Gospod, usmili se! (sv. Janez Pavel II.)
  
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti Božji volji. (Benedikt XVI.)
  
• Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje. (papež Frančišek)
  
• Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na Božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni. (Jean Guitton)
  
• Kristjan mora biti v svoji osnovni usmeritvi človek upanja in zaupanja, v zavesti, da ima končno vse svoj smisel, tudi če ga trenutno takoj ne uvidi. (Alojzij Šuštar)
  
• Kogar nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami. (Anton Trstenjak)
  
• Upanje je izraz zaupanja, da sta moje življenje in zgodovina sveta v rokah ljubečega Boga, Boga, ki se zavzema za svoje stvarstvo. Upanje pa ni potuha naši lenobi, marveč spodbuda k zavzetemu življenju. (Ciril Sorč)
  
• Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, temveč gotovost, da ima nekaj smisel, ne glede na to, kako se bo izšlo. (Vaclav Havel)
  
• Če je v srcu upanje, je lahko vsak čas zlat. (Karel Mauser)
  
• Ena lučka upanja sveti tudi v najbolj temnih urah. (angleški pregovor)
  
• Upanje je vogelni kamen človeškega življenja. (slovenski pregovor)
  
  

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

(ob obletnici) Iz bogate zakladnice Slomškovih besedil

+ Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. (bl. Anton Martin Slomšek)

+ Očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži. Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli. (bl. Anton Martin Slomšek)

+ Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: Kriva vzgoja je slabih časov mati! (bl. Anton Martin Slomšek)

več o bl. Antonu Martinu Slomšku tudi na spletni strani Ognjišča:

IZBRANE PESMI

iz vsebine:
Blaženi škof Anton Martin Slomšek (1800-1862), veliki slovenski verski učitelj in kulturni delavec, je poleg pridig, verskih, vzgojnih in vsakovrstnih poučnih člankov, zgodb, razprav in knjig pisal tudi pesmi.
Slomšek v svojih pesmih ni težil za umetniško dovršenostjo, temveč se je z njimi želel približati ljudstvu in ga spodbujati za vse dobro in lepo. Prav zato so mnoge med njimi ponarodele, zlasti tiste, ki jih je ljudstvo pogosto pelo. Slomšek sam je svojim pesmim rad dodajal napeve, veliko pa so jih uglasbili tudi drugi skladatelji.
Pričujoči izbor želi vsaj nekoliko predstaviti sodobnemu slovenskemu človeku Slomška kot pesnika. Pesmi so vzete iz Lendovškove zbirke »SLOMŠEKOVE PESMI« (Celovec 1876) in ostajajo, ob nekaterih pravopisnih prilagoditvah, tudi jezikovno zveste temu natisu. Knjiga v priročnem žepnem formatu je namenjena vsem, ki imajo radi slovensko pesem, predvsem pa cerkvenim pevcem, ki jo zaradi njene skrbno izbrane vsebine, zagotovo morajo imeti v svoji lastni zbirki.

SVETNIKI NAŠI PRIJATELJI

iz vsebine:
Slomšek se v svojih govorih pokaže odličnega pastirja, ko pravi: »Verujem v občestvo svetnikov«. Brez strahu kliče slehernega vernika k posnemanju svetnikov. S svojo odločnostjo je v svetniških govorih marsikomu še danes izpraševalec vesti in moder učitelj življenja. Knjiga v kateri so zbrani Slomškovi lastni osnutki za pridige je izšla ob 190 letnici njegove nove maše. Kot novomašnik je delil svoj blagoslov in klical na vernike priprošnjo vseh svetnikov. Svetniki so bili njegovi prijatelji. Naj postanejo tudi naši vzorniki in »prijatelji za vso večnost«.

PESEM ZVONOV

iz vsebine:
Knjiga je namenjena vsem, ki ljubijo zvonove in jim pesem zvonov pomeni radostno hvalnico Stvarniku. Slomškovi govori o zvonovih bodo koristni prav za vse. Kdor bo bral, bo v blaženem Slomšku odkril velikega mojstra besede in ljubitelja glasbe. Blaženi Slomšek je v zvonovih videl nebeške poslance, ki nam naznanjajo večne Božje skrivnosti. Da bi se tudi v sodobnem človeku ohranila ljubezen do zvonov, se nam knjiga ponuja kot izvrsten učbenik, katehetsko gradivo pa tudi kot lepo darilo za prijatelja, organista, pevca, ključarja ...

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Posebne ponudbe

Božji obstoj ni dokazljiv tako kot, na primer, Pitagorov izrek. Do dokazov o Bogu lahko prideš po dveh poteh. Na obeh boš našel sledove njegove navzočnosti, vendar jih moraš znati prepoznati in si jih pravilno razložiti. Prva pot je zunaj, druga pa znotraj tebe.

Za prvo pot so potrebne oči srca. Ozri se okrog sebe in navzgor. Narava, ki te obdaja, je obstajala že pred tvojim rojstvom in bo tudi po tvoji smrti. Ob njeni lepoti se tvoj razum sprašuje: Od kod vse to? Kadar zagledaš utrinek na poletnem nočnem nebu, se pred njegovo neizmernostjo zaveš svoje majhnosti. To neizmernost lahko spoznavamo in občudujemo, ne moremo pa je ustvariti, nadzorovati in imeti v lasti, kot na primer ročno uro. Neskončnost vesolja nam pomaga, da bolj ponižno razmišljamo, kar je dobro izhodišče.

Druga pot pa vodi vate, v tvoje srce. Globoko v tebi prebiva Resnica kot nežen šepet Nekoga, čigar skrivnostno navzočnost zaznavaš, čeprav ga morda še ne poznaš. Tam boš odkril izvir nepotešljivega hrepenenja po ljubezni in ljubljenosti; našel boš gotovost, ki je v tebi, vendar si je nisi sam dal.
Če slediš tema dvema potema, boš našel sledove Božjega obstoja.

Vprašanje in odgovor je iz knjige Sto in eno vprašanje o Bogu, v kateri avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe: Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Tp niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Spet bo potrebna nova (posodobljena) izdaja knjige Svetnik za vsak dan (I. in II. del) ... njena druga izdaja (2018) je spet razprodana. Tisti, ki morda čakate nanjo (ste jo morda tudi že naročili), boste morali še malo počakati . V knjigi (do julija v prvi, naprej pa v drugi) lahko vsak dan prebirate življenjepis svetnika, ki goduje tisti dan, izveste nekaj o njegovem imenu, pa še več drugih zanimivosti o njem in kakšno njegovo misel. Če preberete vse o svetnikovem "premikanju" na koledarju v zgodovini, vam je bolj jasno, zakaj so na ljudskem koledarju (tistem, ki ni cerkveni) ... večkrat zapisana drugačna imena svetnikov. Bralci so knjigo ocenili - kot "lepo duhovno branje za nas, pa tudi lepo darilo za naše najbližje". Ponovimo nekoliko, kaj vse bo prinesla prenovljena izdaja: najprej dodatne svetnike za vsak dan, potem razlago imena, njegovo razširjenost pri nas, ponuja pomoč pri iskanju krstnih zavetnikov, odkriva priprošnjike in zavetnike v vsakdanjih potrebah ... spominja na zanimive ljudske običaje ... tu so tudi ljudska rekla, pregovori ... pri nas znanim svetnikom smo pripisali tudi število cerkva (podružničnih in župnijskih), katerih zavetniki so. Sami bosdte lahko raziskali, kateremu svetniku je pri nas posvečenih največ cerkva, kateremu morda samo ena, dve ... prinaša pa še več vremenskih pregovorov, osveženi pa so tudi podatki Statističnega urada RS o pogostnosti imen pri nas ...

Poleg omenjenega je Silvester napisal tudi veliko novih glavnih opisov, saj so od zadnje izdaje čast svetništva dosegli tudi: sv. Terezija iz Kalkute, sv. Janez XXIII., sv. Janez Pavel II., starši ‘male Terezike’ ... fatimska pastirčka Jacinta in Frančišek,  Med drugimi svetniki za določen dan so v dveh, treh stavkih ‘oživljeni’ tudi številni svetniki in blaženi, ki se jih spominjamo na isti dan ... Prav tako nismo pozabili na domače blažene in Božje služabnike: bl. A. M. Slomška, Alojzija Grozdeta, drinske mučenke ... misijonarja Friderika I. Barago, nadškofa Antona Vovka ... (urednik Marko Čuk)

Svetnike, svoje najboljše krstne botre,
častimo, ker nam je njihovo življenje zgled,
občestvo z njimi vir upanja,
njihova priprošnja pomoč.

Ko je nekdo rekel Materi Tereziji iz Kalkute, da je ‘živa svetnica’ je odgovorila:
»Če sem res to, kar pravite vi, sem samo to, kar bi po volji našega Gospoda morali biti vsi.«
Vsak od nas ima lastno pot, da to doseže. Pri tem potrebujemo vzornike in priprošnjike. Predstavljeni so v tej knjigi v prenovljeni in razširjeni izdaji.

več o knjigi:

Konec novembra 2016 je pri založbi Ognjišče izšlo obsežno delo Svetnik za vsak dan (dve knjigi s po več kot 400 stranmi), prenovljena in dopolnjena izdaja prve izdaje (leta 2000) in ponatisa leta 2005, ki sta kmalu pošla. Knjiga je takrat nastala iz sprotnega pisanja avtorja Silvestra Čuka za oddajo Svetnik dneva na Radiu Ognjišče (1994). Pri pisanju je bil njegov glavni vir Leto svetnikov, ki je izšlo v štirih knjigah v letih 1968–1973. Za vsak dan je izbral enega svetnika – tistega, ki je pri nas bolj znan in med našim vernim ljudstvom bolj češčen. V Letu svetnikov so svetniki prikazani ‘kritično’, s kar se da točnimi zgodovinskimi podatki, Silvester pa jih je skušal predstaviti čim preprosteje in seveda na kratko (poldrugo stran za vsakega).

V letih 1999–2001 pa je pri Celjski Mohorjevi družbi izhajala nova, dopolnjena izdaja Leta svetnikov v petih zajetnih knjigah. Za vsak dan je bilo predstavljenih po več svetnikov in svetnic, upoštevala je pokoncilsko ureditev svetniškega koledarja katoliške Cerkve (svetnikov naj bi se spominjali na dan njihove smrti – rojstva za nebesa). Tako so se tudi pri založbi Ognjišče odločili (na pobudo Marka Čuka, ki je prevzel uredniško delo), da bi novo izdajo svetnikov posodobili in ne zgolj ponatisnili. Za knjigo je bilo veliko zanimanja in v slabem letu je bila razprodana (1.000 izvodov).
V začetku leta 2018 je bila tako pripravljena za tisk še nekoliko dopolnjena izdaja. Poleg nujnih popravkov je urednik pripravil tudi podatke o številu cerkva, posvečenih določenemu svetniku (zavetniku) na Slovenskem, koliko je župnijskih, podružničnih in kapel ... Dodal je še nove vremenske pregovore, prav tako pa upošteval tudi vse nove podatke o številu imen pri nas (vir: Statistični urad RS, stanje januar 2017)., Tako je zdaj na knjižnih policah še nekoliko dopolnjena izdaja.

Prenovljena in dopolnjena izdaja knjige tako prinaša veliko vsebine: avtor je besedilo ‘svetnika dneva’ nekoliko dopolnil, napisal tudi veliko novih glavnih opisov, saj so od zadnje izdaje čast svetništva dosegli tudi številni novi svetniki (sv. Terezija iz Kalkute, sv. Janez XXIII., sv. Janez Pavel II., starši ‘male Terezike’ ...fatimska pastirčka Jacinta in Frančišek). Urednik je svetnike razvrstil ‘na prava mesta’, obenem pa vse premike in izbrise iz bogoslužnega koledarja na robu tudi utemeljil. Svetniki nas na robu nagovorijo s kakšno poučno mislijo, razmišljanjem ... Z datumi svetniških godov so povezani vremenski pregovori pa tudi razni izreki, ljudska rekla, pregovori ... tu so tudi zapisi o navadah in običajih, ki se jih je vredno spominjati, da ne gredo v pozabo ...

Glavnemu opisu svetnika sledi kratka in preprosta razlaga imena (s pomočjo člankov dr. Janeza Kebra – Ime veliko pove v Ognjišču 2007–15); vsako ime je v knjigi razloženo samo enkrat (pri svetniku, ki je pri nas najbolj češčen, znan ...); pri vsakem imenu so naštete tudi najbolj znane različice (oblike) osnovnega imena in njihova pogostnost pri nas ..., kdaj je imelo ime v polstoletni zgodovini svoje ‘viške’ in zakaj je morda v zadnjem času (ko so v modi kratka imena) veliko bolj razširjena druga oblika imena ... (Statistični urad RS).

Svetnik za vsak dan ponuja tudi pomoč pri iskanju krstnih (godovnih) zavetnikov, našteti so vsi pomembni datumi, izmed katerih lahko izbiramo godovnega zavetnika za določeno ime ... Na robu datume spremljajo ugotovitve, zakaj se v ljudskem koledarju večkrat pojavljajo čisto druga imena, kot v cerkvenih ...

Pri večini svetnikov je v knjigi tudi navedeno, v kakšnih življenjskih potrebah so se ljudje k njim zatekali in se jim priporočali, za kakšne poklice, pri kakšnih opravilih, duhovnih in telesnih potrebah so naši zavetniki.

Na koncu glavnega opisa so za vsak dan ‘oživljeni’ tudi nekateri drugi pomembnejši svetniki, blaženi in Božji služabniki, ki se jih spominjamo tistega dne ... Na robu jih spremljajo primerjave z našimi dosedanjimi življenjepisci svetnikov (J. Rogač – 19. stol., ter Jaklič, Teraš, Torkar, Zore ... iz 20. stol.), ki so svetniške zgodbe zapisovali v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Navedene so primerjave med rimskim in našim martirologijem (seznamom svetnikov). Omenjeni so tudi tisti svetniki, ki imajo posebno mesto v koledarjih redovnih skupnosti in razlogi za to ... Knjigo sklenejo tri izčrpna kazala (imen svetnikov, krstnih imen in zavetnikov in priprošnjikov), s pomočjo katerih se lažje znajdemo pri iskanju ...

Svetnik za vsak dan ima tudi privlačno zunanjo podobo, knjiga je lepo oblikovana, za kar gre zasluga tudi tehničnemu uredniku Benjaminu Pezdirju. Posebno vrednost ji dajejo upodobitve vseh glavnih svetnikov in številnih ‘stranskih’. Urednik je skušal najti kar največ domačih upodobitev svetnikov, iz naših cerkva ...

več o knjigi
pogled njenega avtorja Silvestra Čuka

pogled urednika knjige Marka Čuka

mč

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

(peti ponatis) Ob tem naslovu boste morda pomislili na avtobiografijo komika Charliea Chaplina, toda natančen pogled na naslovnico knjige razkrije, da je knjigo napisal nam dobro znani Karel Gržan. Le kaj nam duhovni pisatelj ponuja pod tem naslovom, ki spominja na komedijo ... Nikar prehitro in lepo po vrsti ... Karel nam v knjigi naslov sam razloži: "Kot veste mi je ime Karli – po angleško torej Charlie (Čarli) in sem v Lučah in Solčavi kaplan – po angleško chaplain (čeplin)." Ja, prav sklepate, v knjigi nam Karel Gržan razkriva dogodke, ki so se mu zgodili in to smešne dogodke, pravzaprav resnične dogodke, ki zbujajo smeh. Z njimi nas želi  nasmejati, ne na  cenenih banalnostih, ali zbijanju šal na tuj račun, pač pa ob njegovih dogodkih življenja. Nikar ne mislite, da se mu v njih dogajajo le lepe in prijetne stvari. Kot Charli Chaplin (zvezdnik iz nemih filmov) je tudi on izkusil (in, kot pravi, še okuša) marsikaj bridkega. Zvezdnik nemih filmov je kot otrok izkusil sirotišnico, a je zapisal kot svoje vodilo: »Moraš verjeti vase. To je skrivnost! Tudi, ko sem bil v domu za otroke, ko sem bil bolan in lačen, tudi takrat sem verjel vase!«
"In če lahko zaupaš vsaj enemu človeku na tem svetu ter imaš vero v Boga in v duhovnem življenju izkušaš, kako se On kot Sveti (tisti, ki svetli) sklanja v temine tvojega življenja, potem si zmagal in se zmoreš kljub vsemu po vseh predelanih doživljajih zopet nasmejati," pravi Karel. "Duhovitost brez duhovnosti je hroma, duhovnost brez duhovitosti pa je slepa," zapiše v moto knjige Čarli Čeplin (kaplan Karli).
In v knjigi je veliko veselja do življenja, vedrine, sproščenosti ... šaljivosti ... pa tudi resnih stvari ... ki pa jih Karel pripoveduje sproščeno, kot človek, ki mu ni težko povedati, kje je bil, kaj je doživel, o čem je razmišljal, kako je hotel najboljše, pa mu je kljub temu šlo vse narobe ... Zelo pomembna pa je modrost, ki jo je Karel, in jo tudi vsak človek, "pridela" ob takih dogodkih in ob smehu na svoj račun - vse to je balzam za dušo ... za eno lepo in bolj veselo življenje.

Ja, vse zgodbe, ki jih berete na teh straneh, so resnične. Zapisane so zato, da bi se ob mojih nebogljenostih ne le nasmejali, pač pa se tudi sami mirno soočili z vsemi svojimi nerodnostmi, se v njih lažje sprejeli in se nasmehnili v življenje. Eno izmed napotil, ki sta mi ga dala starša na pot, je: »Nikoli se ne jemlji preresno. Smeh osvobaja!!« Ja, smeh je znamenje, da smo tudi težje ‘lekcije’, ki nam jih je ponudil, Ž/življenje izkoristili za profit. Smeh je znamenje, da se osvobajamo iz zasužnjenosti v svobodo božjih otrok. (Karel Gržan)

Besedila so dve leti izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi, ki ji je priložen tudi CD z nekaterimi humoreskami, ki jih bere Marjan Bunič z radia Ognjišče.

iz vsebine

Do sedaj so mi policisti prizanesli s kaznijo samo enkrat. To je bilo na začetku moje vozniške kariere. Oče je bil kot sopotnik običajno ves živčen in je pritiskal z nogo ob tla, kot da zavira namesto mene. »Počasi! Vozi bolj počasi!« me je nenehno opominjal. Če je bila omejitev 50, je zganjal paniko že pri 45 km/h. Skratka, bil je neizprosen kontrolor moje vožnje. Kot šoferskega ‘zelenca’ me je neprestano opozarjal, med tem ko je s sokoljim očesom spremljal prometne znake in situacijo tako na cesti kot ob njej. Pa se je vendarle zgodilo, da sva spregledala omejitev. »Policija!« sem se zdrznil. »Ustavlja me.«
»Si vozil prehitro?« je izustil oče z ledenim glasom.
»Daj smernik. Poglej mrtvi kot. Zdaj pa počasi zavij do policista. Bolj počasi! Pazi, saj ga boš še podrl.«
Storil sem vse po napotilih.
»Vozniško in prometno, prosim,« je bil policist uradno resen. »Karel Gržan. Vidim, da ste mladi voznik,« je govoril, ko je pregledoval dokumente.
»Ali veste, da je v tem kraju omejitev 40. Vi pa ste peljali 48 km/h.«
Takrat pa je zarjulo ob meni: »Kaj?!« Oče je vzrojil, kot še nikoli. Začel je kričati name in je pri tem tako krilil z rokami, da sem se jim komaj izmikal. »Mulc, kolikokrat naj ti še rečem, da upoštevaj pravila.«
»Nisem videl znaka,« sem zaječal in se umikal od očeta tja proti policistu – zavetju.
»Kaj nisi videl ... Zakaj pa imaš oči?« je kričal oče. »Se boš celo življenje izgovarjal ...«
»Gospod, gospod ...« se je oglasil policist.
»Umirite se, gospod. Prosim vas, pomirite se.«
»Kako naj se umirim, če pa se vozim s takšnim divjakom!« je robantil oče.
»Samo osem km/h je prekoračil,« me je vzel v bran policist.
»A sedaj ga boste pa še zagovarjali!? Kaznujte ga. Vzemite mu vozniško!« je podkuril oče stopnjo svoje razvnetosti.
»Gospod, umirite se. Vašega sina sem hotel le opomniti ...« Morda bi policist še kaj dodal, če mu ne bi oče segel v besedo: »Boš že videl, ko prideva domov ...« Potem se je oče srepo zazrl predse in dihal kot pobesneli bivol.
»Vračam dokumente. Kar lepo počasi nadaljujte vožnjo,« je rekel uradnik in me pomilovalno pozdravil.
Zaprl sem okno in se prestrašen ozrl k očetu. Ta si je z rokami zakril obraz. Tresel se je po celem životu.
Takšnega – tako razkačenega do takrat nisem poznal. Vklopil sem desni smernik, pogledal mrtvi kot in se previdno vključil v promet.
Takrat pa je izbruhnil ... – Ne v jezo, pač pa v krohot.
Tista telesna tresavica, ki sem jo opazil malce prej, je bila le posledica smeha, ki ga je dušil pred sprostitvijo.
»Oprosti. Upam, da si ugotovil, da je bila le igra,« mi je rekel. »V tvojih letih sem bil amaterski igralec.«
»Očitno imaš talent,« sem odvrnil in se olajšan nasmehnil.
Kazni takrat res nisem plačal, mi je pa ostal očetov (čeprav igrani) izbruh v trajen opomin, da so omejitve hitrosti zato, da se jih držimo.

Pa še en hec o prehitri vožnji. Ste že slišali, kako je celo papež Frančišek prekoračil hitrost vožnje?
Še ne? Če verjamete, je bilo takole: Šofer je peljal papeža Frančiška iz Vatikana na obisk k bolnemu prijatelju. V papežu, ki že nekaj let ni vozil avtomobila, se je prebudila želja, da bi prijel za volan.
»Poslušajte, prijatelj,« je rekel šoferju, »v Vatikanu mi ne dovolijo voziti; niti takrat, ko sem kje na obisku. Jaz pa bi rad malo sedel za volan. In sedaj je za to priložnost.«
Šofer se je prestrašil: »To ni mogoče, ostal bom brez službe, če vam ustrežem.«
A je papež moledoval tako učinkovito, da sta se presedla: papež za volan, šofer pa se je še vedno zbegan skril za zatemnjena stekla na zadnjih sedežih.
Papež Frančišek je užival v vožnji in pri tem spregledal, da je prekoračil dovoljeno hitrost. Policist na motorju ga je ustavil. Papež je spustil steklo in prijazno pozdravil uradno osebo. Ko ga je policist zagledal, se je prestrašil, bežno pogledal v zadnji del avtomobila, potem pa je pohitel do motorja. Vklopil je radijsko postajo: »Šef, ustavil sem avto. Vozil je več kot petdeset na uro, ampak ne vem, kaj naj storim!«
»Kako ne veš? Kazen mu napiši!«
»Ampak, šef ne morem. Na previsokem položaju je.«
»Da ni morda župan?«
»Višji.«
»Minister?«
»Še višji, šef.«
»Pa menda nisi ustavil predsednika?!«
»Še višji.«
»Ja, kdo pa je potem?«
»Šef, mislim, da je Bog.«
»Kako, Bog?«
»Kdo drug pa bi imel papeža za šoferja?«

Ja, tako je: pogosto ne le videz, pač pa tudi situacije varajo. Neredko nas speljejo v napačno misel tudi predsodki ali predstave. Ali si lahko predstavljate, da bi tudi mene obiskale bolhe? Ne? Se razume, da ne. Uši in bolhice v naših predstavah pač ne spadajo na Bogu posvečene osebe. Tako je očitno mislila tudi tista gospa v lekarni.
»Prosim, prašek proti bolham,« sem rekel.
»Imate psa ali mačko?« me je povprašala farmacevtka.
»Imam bolhe,« sem ji odvrnil.
Za konec paberkovanja, pa samo še o odličnem varnostnem sistemu znanca. Živi v okolju, kjer so vlomi pogosti. Njegovega soseda so, kljub strokovno umeščenem alarmnem sistemu, oropali že dvakrat. Vlomilci so pač običajno korak pred tehniko. Znanec pa ima sistem, ki presega še tako domiselno tehnologijo. V času daljše odsotnosti nastavi pred hišna vrata par zelo velikih (res zelo velikih!) delovnih škornjev. Zraven položi izvod revije Lovec in veliko posodo (res zelo veliko!) za hranjenje psov. Na vratih pa pusti listek na katerem piše: Špela, z Gorazdom sva šla na lovsko zvezo po naboje za puško. Vrneva se kmalu. Rotweilerja pusti pri miru. Zjutraj sem ju peljal na cepljenje, pa sta nerazpoložena.
Kako zelo in kako pogosto je lahko videz (tudi učinkovita) prevara!

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Oče urednik Franc Bole je že leta 1969 začel z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Za očeta Franca je bila razlaga zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Prav tako je za mlade pomembno, da znajo spoštovati in ceniti starejše, kar je za krščansko držo neobhodno potrebno.

V šestdesetih letih so ljudje iz vseh koncev Evrope romali v Lurd z vlaki: invalidi, bolniki in njihovi spremljevalci, tudi nekateri naši invalidi in bolniki so bili med njimi, toda vsi niso imeli možnosti, da bi lahko šli na tako romanje. Oče Franc Bole se je zato spraševal, zakaj ne bi tudi doma pripravili nekaj podobnega, "saj imamo tudi mi svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Marija vendar ni vezana na kraj, ona je Kraljica sveta. Če sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah."

Zato je oče Franc poleg mladih "povabil zraven" sorodnike, župnike, prostovoljce iz župnij, voznike, ki bi lahko bolnikom in invalidom ponudili prevoz... Začele so prihajati prijave. Sprva ljudje niso mogli verjeti, da je romanje za bolnike in invalide res brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije.Toda za očeta Franca so se prave težave šele začele. Kako organizirati prevoze. Prijavljeni romarji so bili iz vseh koncev Slovenije. Upal je, da se bo javil vsaj kakšen vozniik, ki bi šel iskat kakšnega invalida ... pa je od začetka slabo kazalo ...

Upali smo na pomoč 'lastnikov osebnih avtomobilov', kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, 'vozniki' pa so v službi, ali pa so morda prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod. (oče Franc Bole, 1992)

Najprej se je odpravil na 'romanje' oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno so spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako so v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi prišli na Brezje k Mariji. Romarji so imeli značke, cerkev se je skoraj napolnila ... spredaj so bili invalidi na vozičkih, spremljevalci ... večina jih še nikdar ni bila na Brezjah, saj težko pridejo celo v domačo cerkev ... Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju ... si predstavljajte njihovo veselje ta dan! Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam so se med seboj nekoliko bolje spoznali.

Ko smo začeli, sem bil nekoliko v skrbeh, ker ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni voziti ali vzeti v avto bolnika ali ostarelega. Zato je bil začetek bolj skromen, čeprav je bila cerkev na Brezjah polna. Potem se je izkazalo, da je cerkev premajhna in da je potreben cel trg. Ko imamo zdaj še nadstrešek, da ljudje ne trpijo toliko zaradi sonca ali dežja, je to gotovo velik napredek. (oče Franc Bole, 2018).

• Romarska "mladika" se je prijela. Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji.

Za vodstvo romanja so vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. (oče Franc Bole, 1992)

 (...)

Zadnja leta doživljam bolj skromno, ker sem si zlomil kolk in težje hodim, ampak kljub temu grem z velikim veseljem. Tudi drugi razumejo, da pač ne morem več toliko sodelovati. Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj se pa usedem in čakam, da pridejo drugi in mene mazilijo, ker sem tega potreben. (oče Franc, 2019)

Med mašo so bolniki prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Škof je poudaril, da to ni zakrament za umirajoče, pač pa zakrament, ki bolnemu pomaga prenašati trpljenje. Zato ga pogumno sprejmimo. Marsikdo si je ob podelitvi maziljenja obrisal solzo. Težje bolni povedo, da so solze del bolnikovega življenja, ni se jih treba sramovati. Še najmanj pa solz radosti ob Mariji ... (iz zapisa Marjetke Pezdir Kofol, 2019)

•  Tudi leto po velikem jubileju so se pri Mariji Pomagaj na Brezjah zbrali njeni ljubljeni otroci: bolniki, invalidi in ostareli, da se znova srečajo in utrdijo prijateljske vezi, predvsem pa iz srečanja z Jezusom-Prijateljem bolnih in trpečih, zajamejo moč za prenašanje križa z njim. Ob romarjih so bili mladi pomočniki in drugi prostovoljci, ki so s svojim veselim služenjem pripomogli, da so trpeči romarji začutili toplino Božje ljubezni. Med pomočniki so bili letos tudi sodelavci Karitas. Že nekaj let služijo romarjem naši malteški vitezi, letos je bil priča njihovi ljubezni do bolnih in ostarelih tudi tedanji veliki mojster malteškega viteškega reda Giacomo Dalla Torre s svojimi spremljevalci. Med romarji pa je bil zadnjič tudi začetnik romanj - oče Franc Bole.

Hvaležni smo najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče. (oče Franc Bole, 2000)

Da, oče Franc, naj bo tako tudi v bodoče ... naj se še naprej vsako leto zbira pri Mariji Pomagaj na Brezjah množica invalidov, bolnikov in starejših, pa tudi množica tistih, ki jim nesebično pomagajo, naj ne ugasne pripravljenost duhovnikov in njihovih sodelavcev, da bi omogočili romanje vsem, ki se ga sami nikdar ne bi mogli udeležiti. Ognjišče pa naj še naprej, s svojimi sodelavci (in naj jih bo čim več) ustvarja plodno polje krščanskega delovanja. – Vse to troje naj prinaša veselo upanje in nas vse utrjuje v prepričanju, da so bolezen, starost, invalidnost in osamelost velike vrednote, ki ustvarjajo življenje. Tako si si to zamislil ti, dragi oče Franc, in številnim invalidom, bolnim in starejšim si omogočil, da jih je Marija v vseh teh letih romanj sprejemala s posebno ljubeznijo, da so se tu na Brezjah soočili s svojim trpljenjem, notranje zoreli in poglabljali zavest, da smo vsi, posebej pa trpeči, zapisani v Marijinem srcu. Tudi sam si bil preizkušan z boleznijo, zdaj si dosegel cilj ... invalidom, bolnim in starejšim si desetletja pripravljal to romanje prav zato, ker "križ ni cilj naše poti, cilj je odrešenje in večno življenje" ... Pomagaj nam "od zgoraj", da bi to romanje utrjevalo v nas vero v Božjo previdnost, v njegovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas.

 *************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

več o zgodovini romanj
ČUK, Silvester. Zlati jubilej naših romanj. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 50-58.

pripravil Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj