Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

3. adventna nedelja

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi. (Mt 1,18-24)

Kaj pa bodo rekli drugi? Vedno znova slišimo tesnobna vprašanja: »Sem res vse naredil, naredila prav?« Pogosto so taka vprašanja povezana s strahom, da ne bi izpolnili tujih pričakovanj in bili zato manj vredni, nesposobni, izgubljeni ...

Če pa še malo raziskujemo okoliščine tega spraševanja in ravnanja, pa ugotovimo, da bi ta ali oni hotel narediti kaj tudi drugače – pa ni imel poguma

Jožefov položaj je zelo težak, težko ga danes razumemo, tudi če vemo, da bi moral po tedanjih običajih svojo nosečo zaročenko odsloviti, da bi jo moral prepustiti javnemu kamnanju ... Toda on je pogumen, ne ravna tako, kot so delali tedaj vsi ... On razmišlja ... Premišljuje. Ne odloči se tako zaradi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku hudo užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi.

Jožef ne stori ničesar, kar bi jo osramotilo, ponižalo, ji uničilo življenje, prihodnost. Ne, on verjame angelu ... tega pa lahko slišimo samo tedaj, ko imamo pogum, da iščemo in tudi najdemo svojo pot ... Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil tako, da »je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot.

Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne moremo predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ali sem vedno vse naredil prav, joj, sem res vse naredil pravilno?« Jezusov oče je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno je, kaj si o tem mislijo drugi!«  (mč)

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubil upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš ...?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom ...« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem ...

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi ...

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek ... in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se začne božična osemdnevnica: Čas, ko se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa ...?

(se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

pripravlja Marko Čuk

Čas beži in danes začenjamo devetdnevnico - bližnjo pripravo na praznik ... še vedno pa nam ostaja toliko stvari, ki bi jih radi uredili, to in ono izboljšali, prestavili, popravili, kupili ... Zdi pa se nam, da samo "letamo" sem in tja ... da vse skupaj nima učinka, smisla ... Kje naj vzamem četrt ure časa? Saj ni treba toliko, za začetek je čisto dovolj dvajset sekund: toliko kot čakam, da se zažene računalnik ali pred rdečo lučjo na semaforju, v vrsti pred blagajno ... to so trenutki, ko lahko Boga povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu v srcu izpovem: "Tukaj sem, Gospod!" Morda znam na pamet vrstico iz psalma ali verz pesmi, ki mi veliko pomeni ... in to ponovim v mislih. S tem se za nekaj trenutkov postavim v Božjo navzočnost, se je zavem ... in za to ne rabim posvečenega prostora.

Če ima Bog v mojem življenju svoje mesto, potem je z menoj tudi pred rdečo lučjo na semaforju, med kuhanjem ali med čakanjem, da se računalnik zažene. Od mene je odvisno, če Bogu v teh kratkih trenutkih dovolim, da vstopi v moje življenje. In ti kratki trenutki so dovolj, z njihovo pomočjo zdaj na stvari gledam drugače ...

Nekaj prav posebnega se mi dogaja tudi v naših vsakdanjih odnosih do najbližjih, do sodelavcev v službi ... sredi teže dneva med službo in gospodinjskimi opravili, ob skrbi za otroke, ... Ob vsem tem pogosto ni prostora za hudo urejenost, prav pa pride ljubeča beseda, majhna pomoč, sporočilo ... misel ... toliko, da se spomnimo, da ni vse tako samoumevno. Pri Bogu je prav tako kot pri naših bližnjih ... potrebujemo temelj, da znamo prepoznati bližino, s pomočjo drobnih dejanj, kretenj.

Bog je ta temelj že zdavnaj položil. Tukaj je. Zame, zate in za vse ljudi, ki nimajo časa zanj. In ta minuta ali 20 sekund pri kuhanju špagetov in med likanjem, ob čakanju na računalnik ali na zeleno luč ... je dovolj, da rečemo: "Bog, tukaj sem!" Še posebej v teh dneh pred božičem. In morda se bo pokazala tudi priložnost, da spet kaj naredimo za obnovo tega temelja? (Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

na kratko:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubila upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš ...?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom ...« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem ...

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi ...

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek ... in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa ...?

četrtek 3. adventnega tedna
20 sekund traja, preden se zažene računalnik, čas pred rdečo na semaforju, čas, da testenine še enkrat zavrejo, preden ugasnem kuhalno ploščo, čas, ko v trgovini čakam na blagajni. In v teh drobnih, kratkih trenutkih lahko Boga enostavno povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu s srcem rečem: »Tukaj sem, Bog!« Morda obstaja stavek iz psalma ali pesem, ki mi nekaj pomeni, ki ju lahko v tem času izrečem v sebi.
Danes poskušam najti 20 sekund, da Bogu s srcem rečem: Tukaj sem, Bog!

(se nadaljuje)

pripravlja Marko Čuk

sobota 2. adventnega tedna

Iščem nekaj več – saj v sebi nosim hrepenenje ... zato moram verjeti, da tudi obstaja nekaj več ... da so poti, ki me vodijo v življenje, ... Le poiskati jih moram, se večkrat obrniti, bežati iz slepih ulic, iz skritih pasti ... s krivih poti ... večkrat moram kakšno pot tudi ponoviti, poskusiti znova ... saj na njej nisem razumel vsega, kar mi je bilo ponujeno ...nisem vsega pravilno uporabil ... raje sem se prilagajal drugim ... govoril: »Saj vedno vsi tako delajo!"

Advent me iz dneva v dan vabi, da se poslovim od krivih poti, od udobja, ki me uspava ... od tega, kar je “vedno bilo” ...  čas je, da se odločim za nov začetek ... vem, da je potrebno veliko tvegati, vse poti ne bodo varne, potrebno se bo tudi izpostaviti, se boriti ... zato je advent lahko tudi nevaren, kdo živi adventno se ne skriva, ne živi pod oklepom, ... pot naprej pa ni uhojena, trnje je na njej, skale, podira se, plazovi jo odnašajo, voda jo zaliva ... nasprotni veter ustavlja ... zanaša

Družba je pa dobra: tu sta Jožef in Marija, tu so pastirji, tudi modri so že nekje na tej poti, sledijo zvezdi ...

Pripravljam se na novo rojstvo ... zato nočem ustrezati tujim pričakovanjem ... hočem po poti adventa: iskati lastno, ... moje ... ostati pristen in sanjati svoje sanje ... slediti hrepenenju ... poln radovednosti – da bom na koncu poti zmogel toliko poguma, da to tudi zaživim ... da se rodim. (ob knjigi na glas razmišlja Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

»Živeti adventno« je mogoče tudi vse leto in je pravzaprav osnovna drža nas kristjanov. Divje gosi me le opomnijo na to ...  In tako naj bi bili adventni dnevi pravzaprav prostor za vadbo v hrepenenju.

1. Pričakovanje. Advent ni čas pričakovanj, temveč pričakovanja. Pridi, kadarkoli, kakorkoli. Tu sem – zate!
Advent je povabilo, naj se ločimo in poslovimo od ‚pričakovanj‘, starih podob in predstav ter se priučimo ‚pričakovanja‘! Bog bo prišel – to je obljuba. Morda je čisto drugačen, kot si predstavljam. Morda ta veliki, nedojemljivi Bog pride kot otrok, rojen v hlevu, in bo moral bežati. Morda ...
Bog je čisto drugačen – in najbrž bo tudi njegov prihod precej drugačen, kot si zamišljam. Težko bi rekli že samo, kdaj bo ...
Zato: naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo. Pogumno, naj bosta advent in božič drugačna. Bodite čuječi, odprite oči za znamenja in se pripravite na Boga. Prižgite svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajte Bogu priložnost! In s tem tudi priložnost sebi ...
Tako se kmalu znajdemo sredi adventa. A možno je tudi drugače. Zato: bodite budni – da dobri nameni ne izzvenijo zaradi »vedno smo tako delali«. Pričakovati in ostati v pričakovanju, ne pa se ujeti v svoja pričakovanja. Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent. 

2. Za nov začetek. O, Odrešenik, pretrgaj nebo, / dol, dol, pridi na zemljo, / nebeška nam vrata razpri, / razpri, kar ključ in zapah drži!
Pretrgati: to je krik, ki pride iz globine srca! Nihče ne reče: bi lahko morda malo odprli nebo? Ali: potisnite vendar zapah malo proti steni in odklenete vrata – temveč: razprite vrata, odtrgajte ključavnice in zapahe!
To hrepenenje, ta krik – to je advent. In je naše upanje, da bo Bog storil prav to. Ne moremo vedeti, kdaj bo in kako se bo zgodilo. Lahko pa smo prepričani, da Bog obljubo drži. Le budni moramo biti ... Naša adventna naloga ni samo to, da se domislimo primernega darila za vse, ki jih želimo obdarovati, da nakupimo dovolj hrane, pijače in pripravimo dobro kosilo, večerjo ... Tudi to mora biti  - a to ni bistvo adventa. Glavna naša naloga je, da smo budni, čuječi ... da v  svoji notranjosti hrepenimo po Bogu, njegovi moči in veličastvu: želimo, da bi nebo prišlo na zemljo, da bi se lahko vzravnali in bi bili svobodni pred svojim Bogom! (misel za drugi dan)

3. Zunaj na morju. Ladja se bliža, do krova napolnjena. (adventna pesem iz 14. stoletja)
zunaj na morju / hladen je veter / oblaki bežijo / mivka udarja v obraz / plohe premočijo do kosti / a se oziram / upiram / čakam / sem / enkrat bo ladja le prišla / advent

4. Pomladi naproti. Ko smo jeseni z vrta pospravili pridelke, smo v zemlji pustili cvetlične čebulice, da bodo tam počakale na pomlad. Ko mine zima in pride otoplitev, bodo kot znamenje prihajajoče pomladi pognale steblo v novo svetlobo, razvile liste in kasneje tudi zacvetele. To je znamenje upanja in zaupanja in adventni dnevi nas učijo upati in zaupati.
Jezus se je rodil sredi temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega božični praznik ne izbriše, iz tega dogodka pa raste poganjek upanja, saj imamo obljubo:»Naj vriskata puščava in goljava« (Iz 35,1) Iz teme gremo pomladi naproti, ko si z Detetom iz Betlehema upamo začeti na novo.
»V snegu verjeti v moč žafranov.« (Wilhelm Bruners)
»Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« (Pablo Neruda)

5. Vstati. Ko se zabriše dan in sence rastejo ... Me ogrne tema brez konca ... odteka čas
Poln hrepenenja ... a kljub temu brez moči ... se temi prepustiti, hrepeneč upati ... gledati ... prisluhniti
prenašati temo ... ostati v praznini  ... zaznavati z vsemi čuti
slediti nemiru srca ... podobam svojih sanj ... upanju svoje duše
še enkrat vstati ... še enkrat se vzravnati ... znova iskati življenje

Ponoči sem ga iskala, / pa ga nisem našla // Če ga najdete, mu sporočite, / da sem bolna od hrepenenja. // Spala sem, a moje srce je bedelo / poslušaj, trkanje
Vstala bom / krožila po mestu, / po ulicah in trgih / ste ga videli?
ne budite ljubezni, / dokler se veseli
Vstani, moja draga, / lepotica moja, odpravi se, /  ker glej, zima je minila,
deževje ponehalo, /  cvetice so se prikazale v deželi, / čas petja je prišel (Visoka pesem)

6. Zunaj je božič. Ko je Miklavž (vanj se je oblekel domači župnik) prišel pred otroke v vrtcu, je vzgojiteljioca vprašala otroke: »No, kdo je to?« Neka deklica se je oglasila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Res je. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, si včasih nadene drugačno podobo.Prav tako je z božičem.
Božič spremlja veliko zunanjih podob: lučke, božički, ki visijo s strehe, božične pesmi po radiu, pričakovanje daril, družinsko praznovanje, polni nabiralniki, božični sejmi ...Kaj pa se skriva v ‚notranjosti‘ božiča?
Bog postane človek prihaja na svet, k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, na zemljo prinese nebesa. Pride k meni, tebi ... če prinaša človeštvu nebesa ... potem nas tudi povabi, naj bomo bolj človeški! To pomeni, da moramo zaupati, se ne ustrašiti, poskusiti nekaj novega, iti na pot, ljubiti ... Kako pa vse tisto, kar se v teh dneh dogaja zunaj nas (vse zunanje) odseva naše notranje razpoloženje Ali imata Jezušček in njegovo veselo sporočilo sploh še kakšno možnost proti ‚božičku‘? Ali morda delamo enako kot vsi drugi? In to kljub temu da nas ‚notranjost‘ niti ne zanima kaj dosti?
Jaz pa verjamem v božič.Ne glede na vse zunanje ... lahko najdem v tem tudi nekaj notranjega. Tega mi ne more odvzeti noben božiček, nobena še tako privlačna praznična okrasitev. Tudi sredi prepolnega nakupovalnega centra, obdarovalne mrzlice, lahko najdemo sledi hrepenenja, ljubezni, upanja. Otrok v jaslicah je obljuba ljubezni. Zato ne smemo izgubili upanja, da ljudje hrepenijo prav po tem, po življenju, obljubi in upanju, ... da bi postali bolj ljudje. Tudi to notrranje si včasih le nadene podobo zunanjega ...

7. Cimetove zvezdice v maju. Odpreti adventni koledar na sveti večer je približno tako, kot bi kupili cimetove zvezdice v maju. Odpreti naenkrat vseh 24 okenc na koledarju??? ... Torej živimo času primerno. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice, čas za pričakovanje, čas priprave na prihod Odrešenika. Božič pa praznujmo šele na božič.

8. Advent v parkirni hiši. Avtorica knjige opisuje, kako je parkirala avtomobil v garažni hiši ... ko pa je hotela zvečer zapustiti parkirišče, se zapornica ni odprla ... poklicala je upravitelje garaže in čakala, da je prišla pomoč ...
Tudi mi včasih obsedimo ... ostanemo ujeti ... ne znamo si pomagati. Včasih smo v takih situacijah, da si ne znamo pomagatiu, da nismo sami krivi in nujno potrebujemo pomoč drugih - Na božič Bog odpre vrata iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti dalje. - Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.

9. Nebeški telefon. Na enem od božičnih sejmov v Avstriji je bila tudi telefonska govorilnica z nebeškim telefonom, kjer si lahko poklical "Jezuščka" in mu povedal svoje želje... A "Jezušček" je imal uradne ure ... bil je dosegljiv le vsak dan od treh do petiih popoldne ....
...  Naš Jezušček pa  je dosegljiv štiriindvajset ur na dan, vse dni i v letu. In ne potrebujemo ne telefona ne spiska želja. Moramo si le želeti, hrepeneti – ter v to verovati.

10. Čisto sveže. Besede "verjeti", "živeti", "ljubiti" so glagoli, ki jih je treba izvrševati, jih izvrševati v življenju ... jih živeti. Advent je torej povabilo "za življenje" - to pa ne pomeni samo "nekaj početi". Važno je tisto, kar mi pomaga resnično živeti. In kaj je to? - Svežina, to je prave beseda za tisto, kar spodbuja, poživlja, prinaša veter, me ponese višje, dlje, dopušča nekaj drugačnega... Nekaj podobnega je doživljala Marija ... prav tako Jožef. Prepustila sta se.
Advent pomeni upati si narediti kaj drugače: pričakovati nepričakovano, početi nemogoče, odpraviti se na pot, na novo pot, narediti kaj prvič, nanovo ... kakšno čisto novo reč ... in začutiti svežino ... (to je to)

12. Prisluhniti življenju. Advent je čas, ko sem povabljen, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen je samo meni, sprašuje me in me nagovarja z besedami ljubezni. Najprej moram umolkniti, da bi ga lahko slišal. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Prisluhniti moram in potem lahko svojo notranjo usmeritev pokažem tudi navzven - in sem pobožen - dar Svetega Duha (pobožnosti) namreč prižiga v meni pravi ogenj, sprošča veter, ki napenja moja jadra ... da se neham že enkrat lagodno pozibavati v zalivu in ... odrinem. Posnemajmo Marijo, ona se je odzvala, ona se je prepustila tej moči, se dala na razpolago ...

(se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

pripravlja Marko Čuk

Poštar je dvakrat pozvonil. Še nekaj dni je manjkalo do božiča. V rokah je držal velik zavoj, ovit v dragocen papir in povezan z zlatimi trakovi.
»Naprej,« se je zaslišal glas iz notranjosti. Poštar je vstopil. Znašel se je v zanemarjenem stanovanju, v temačni sobi, polni prahu. V velikem naslanjaču je sedel starček.
»Poglejte, kako lepo božično darilo!« je veselo dejal poštar.
»Hvala. Kar na tla ga dajte,« je dejal starček z glasom, ki je zvenel najbolj žalostno na svetu.
Poštarju je zavoj postajal v rokah vse težji. Dobro je vedel, da je v njem polno dobrih stvari in da ta starček gotovo nima prostora, kamor bi ga postavil. Toda zakaj je tako žalosten?
»Toda, gospod, prejeti tak paket je praznik. Veseli bi morali biti.«
»Ne morem. Zares ne morem,« je dejal mož s solzami v očeh. Poštarju je povedal zgodbo o hčerki, ki se je poročila v bližnje mesto in postala bogata. Vsako leto mu je za praznike poslala zavoj z napisom: »Očetu – hčerka Lucija in mož.«
Nikoli osebnega voščila, nobenega obiska ali povabila: »Pridi k nam za praznike.«
»Pridite pogledat,« je naposled dejal starec in s težavo vstal. Poštar mu je sledil vse do ropotarnice. Mož je odprl vrata.
»Ampak ...« je samo zamomljal poštar. Ropotarnica je bila zvrhano polna prazničnih daril. Tam so ležala od prejšnjih let. Bila so nedotaknjena v dragocenem papirju in z bleščečimi trakovi. »Zakaj jih niste odprli?« se je začudil poštar.
»Zato ne,« je grenko odvrnil starček, »ker v njih ni ljubezni.«

zgodba Darilo v ropotarnici je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 45-46.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Nekoč je živel duhovnik, ki so ga imeli radi in so ga spoštovali duhovniki, njegovi sodelavci. Prav tako so ga imeli radi župljani župnij, v katerih je služboval. Bolezen ga je prisilila, da se je iz župnije umaknil v dom za oskrbovance. Svoja leta je preživljal na postelji in na vozičku.
Sprva je imel reko obiskovalcev, z leti pa je začela usihati, dokler ni popolnoma usahnila. Ni bilo več ne pošte ne telefonskih klicev. Popolnoma nič. Samo velika tišina, ogromna praznina. To je doživljal zelo boleče, še posebej ob zavesti, da je on drugim toliko dal, da se je zanje toliko žrtvoval.
Nekega dne ga je obiskal duhovnik, njegov sošolec. Vesel ga je bil in dolgo sta se pogovarjala. V nekem trenutku je pogledal svojega obiskovalca in ga vprašal: »Misliš, da se me še kdo spominja?« Ni znano, kaj mu je odgovoril sošolec. Kaj pa bi mu lahko?

Res, ni lahko biti pozabljen. Zelo boleče je. Kdo lahko v svoji nesreči celo pomisli, da ga je tudi Bog pozabil. Ta misel lahko rodi občutek, da Bog ne skrbi za nas in da nas ne ljubi.
V adventnih berilih slišimo, da so se podobne misli večkrat porajale Izraelcem, zlasti ko je propadalo vse, kar jim je govorilo o navzočnosti Boga in jih spominjalo nanj: prestolnica Jeruzalem, Gospodov tempelj, kralj ... Kraljestvo je propadlo, tempelj je bil porušen, ljudstvo odpeljano v izgnanstvo. Ali se niso v takih okoliščinah v ljudeh upravičeno porajala vprašanja: »Kje je Bog? Kje so njegove obljube?« Ali niso upravičeno pomislili, da jih je Bog zapustil?
Toda Bog je v izraelski zgodovini vedno znova deloval kot Odrešitelj, ki prinaša rešitev tam, kjer je po človeško gledano ni videti. To lepo vidimo v primeru sodnika Samsona. Izraelci so grešno živeli, zato so njihovo deželo zavzeli Filistejci. Sodnika Samsona rodi nerodovitna žena (prim Sod 13). Bog nastopi in rešuje v obupnih razmerah. Tudi preroka Samuela rodi nerodovitna žena, ki je prezirana (prim 1Sam 1). Jezusa, čigar ime pomeni Odrešenik, Marija ne spočne po naravni poti, ampak po Božjem posegu.
Podobno se dogaja v našem življenju: Bog nam pomaga, ko se zdi, da je rešitev nemogoča. Zato je treba zaupno čakati Gospoda. On vselej drži obljubo in nas nikoli ne zapusti!

Gospod je dober tistim,
ki upajo vanj,
duši, ki ga išče.
Dobro je mirno čakati
na rešitev Gospodovo.
Žal 3,25-26

zgodba Kdo se nas spominja je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 54. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Mala Ana je zelo rada šla z babico nakupovat. Še posebej v dneh pred božičem. Predvsem tudi zato, ker je bila babica zelo dovzetna za njene prošnje. Vselej ko je šla z njo, se je vrnila domov s kakšnim darilom, pobarvanko, novo knjigo, s Kinder-jajčkom s presenečenjem.
Ana bi se tudi rada igrala z drugimi otroki, medtem ko je babica nakupovala. Toda otroci, ki jih je srečala, so se kislo držali in jim ni bilo do igranja. Tudi babica je hitro opravila nakupe, saj v trgovinah ni bilo nikogar, ki bi se bil pripravljen ustaviti in malo poklepetati.
Na poti domov sta se babica in vnukinja držali za roke, govorili pa nista, ko je prav počasi začelo snežiti.
Doma je babica sedla v svoj priljubljeni naslanjač. Pravila mu je prostor za razmišljanje. Nekaj časa je ostala v tišini, potem pa je vstala in šla v shrambo. Kmalu se je vrnila s čudovitim darilom, zavitim v zlat papir in povezanim z rdečim trakom.
Ana bi ga rada odprla, da bi videla, kaj je v njem, a babica ji je povedala, da je zavoj pravzaprav skrivnost. Drugo jutro sta se babica in vnukinja že zgodaj odpravili ven in nesli s seboj darilo, zavito v zlat papir in povezano z rdečim trakom.
Najprej sta srečali Franca, neprijaznega čuvaja z zavihanimi brki. To je bil tisti, ki mu ni nihče zaupal in je živel sam. Babica se mu je približala in mu dala zavoj.
»Kaj naj naredim z njim?« je presenečeno vprašal Franc.
»Za vas je,« je dejala Ana.
Čuvaj je začudeno pogledal in vprašal: »Kaj pa je v njem?«
»Prijateljstvo in sreča,« je odvrnila babica in mu stisnila roko.
»Babi, ali si videla, kako je bil zadovoljen?« je vprašala Ana.
»Ali greva domov, da pripraviva še druga darila?« je še vprašala vnukinja.
Babica je odkimala: »Ne, Ana, za začetek je dovolj.«
»Končno imam tudi jaz prijatelje tukaj,« si je mislil Franc, ko je bolj samozavestno in z več topline v srcu stopal po ulici. Spotoma je srečal Boštjana, ki je pometal ulice. Bil je boječ in poredni otroci so se radi norčevali iz njega. Ko je zagledal čuvaja, se je skril za voziček. Toda Franc mu je izročil darilo: »Na, zate je!«
»Hvala,« je izjecljal Boštjan, ki ni mogel verjeti, da je to res, a je bil vseeno vesel. Tako sta čuvaj in pometač postala prijatelja.
Toda Boštjan ni odprl zavoja. »Podaril ga bom Dolores,« je pomislil. Dolores je bila izredno suho dekle s svetlimi kitami. Edino ona ga je vsak dan pozdravila. Sedaj je bila zaradi gripe v postelji. Boštjan je bil malo v zadregi, ko je zavoj izročil njeni mami. Ko je Dolores prejela prelepi zavoj, se je brž počutila bolje. Pobožala je zlati papir in rdeči trak ter pomislila: »To mora biti lepo darilo. Poslala ga bom Suzani, da se spravim z njo.«
Suzana je bila njena najboljša prijateljica, a le nekaj dni prej sta se v šoli sprli. Druga drugi sta izrekli tudi nekaj grdih besed, a jih ne bomo ponavljali.
Ko je Suzana prejela darilo, je stekla k Dolores in jo objela. Skupaj sta odločili, da bi tako lepo darilo osrečilo učiteljico, ki se jima je zdela že nekaj časa tako žalostna.
Učiteljica je kar zažarela, ko je na katedru zagledala svetleč se zavoj. Tisti dan ji pouk ni bil v breme in tudi otrokom so šolske ure minile, kot bi mignil.
Ko je učiteljica prišla domov, je zavoj poklonila gospe Ambrožičevi. Njeni otroci so bili daleč in zato je pogosto jokala. A tudi gospa Ambrožičeva darila ni obdržala zase, ampak ga je odnesla Martinu, ki je bil obziren in vljuden človek, a ker je opravljal poklic mesarja, so vsi mislili, da je brez srca.
Pa tudi Martin darila ni zadržal. Tako je šlo iz rok v roke in vsi, ki so si ga podarjali, so bil veseli in se pogovarjali med seboj.
Kakšen dan zatem sta se Ana in babica vračali z nakupov. Lepo sta se pogovarjali in otroci so se veselo igrali. Neki mož je pozdravil babico in ji pripovedoval, kaj se dogaja: kako so ljudje že nekaj dni srečni zaradi nekega skrivnostnega zavoja. Ko je babica v torbici iskala ključe svojega stanovanja, se ji je približala gospa Emilija. Stanovala je nadstropje niže in je nikoli ni niti ogovorila.
»Rada bi vam voščila vesel božič,« in izročila ji je ... čudovit zavoj v zlatem papirju z rdečim trakom.
»Hvala,« je rekla babica in se nasmehnila. »Zakaj ne pridete kdaj k nam, da bi malo poklepetali?«
»Živio,« je vzkliknila Ana, ko sta bili sami v stanovanju. »Zavoj se je vrnil k nam! Mi boš sedaj povedala, kaj je v njem?«
»Nič posebnega,« je dejala babica. »Samo malo ljubezni.«

⨳ ⨳ ⨳

Znati darovati je najpomembnejša sposobnost, ki se je lahko naučimo. To je, kakor bi se naučili postati sejalci sreče.
V teh dneh obstaja dar za vse, tudi za tiste, ki se zdijo pozabljeni. Toda vsak praznik ali obletnica lahko postane priložnost, da obdarujemo tiste, ki jih ljubimo. Ne darujemo samo stvari: lahko darujemo življenje, veselje, dobroto, nasmeh, besedo ... tako moremo potrditi resničnost svetopisemskih besed: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35).
Dar, pripravljen z ljubeznijo, je zastonjski dar in nima drugih ciljev. Drugemu izpove našo ljubezen, našo željo, da bi vstopili v skupnost z njim. Tako postane znamenje Božje ljubezni, ki vsak dan daje, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi in ne pričakuje nič v zameno.
Darila, ki si jih te dni podarjamo, so znamenje, da obstaja izvir vsakega daru; Božje srce, ki se nam želi popolnoma darovati v božični skrivnosti in se nam vsak dan daruje v evharistiji.

zgodba Darilo v zlatem papirju je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 48-51. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 50. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Advent je čas radostnega pričakovanja.
Je oznanilo svetu, da prihaja Zveličar med nas.
Da so se izpolnile napovedi prerokov o skorajšnjem rojstvu Božjega Maziljenca.
Nebeški Knez vstopa v prostor in čas, da pripravi pot človeškemu odrešenju.
Obljuba predavna postala je res.
Jezus Kristus je tisto betlehemsko noč preobrazil obličje zemlje.
Učlovečil se je v pozabnost zgodovinskega trenutka, da bi ga svet nikoli ne pozabil.
Tako je advent najprej spomin, da ostaja Jezus nepozaben.
Ne moremo mimo njega, če želimo biti sveti.
Nič nam ne uspeva, če ne gradimo na njegovi ljubezni in modrosti.
Ponižani smo v svojem dostojanstvu, če se odpovemo njegovim zapovedim, njegovemu nauku in njegovi resnici.
Advent je hkrati čas, ko smo poklicani, da očistimo svoja srca.
Saj pričakujemo, da nas obišče nebeški Kralj, ki po pričevanju Pisma ostaja z nami do konca sveta.
Blagovest o Božjem poslanstvu med nami je resnična vsebina adventa.
Blagovest o prihodu Sina živega Boga.
Tega ne smemo pozabiti, ko nas obdaja blišč predbožičnega časa.
Ta stavi na lepoto okrašenih ulic in mestnih trgov,  a pozablja na osrednje sporočilo adventa.
Da smo deležni učlovečenja Boga.
Da je čas odpadništva minil.
Da smo povabljeni v posinovljenje.
In da je advent le uvertura v vesoljni čudež, ki je z Jezusovim vstajenjem dosegel svoj trajni vrhunec.

razmišljanje Advent je iz knjige Zasidran v veri, Ognjišče 2018, 64.
izšla je tudi druga knjiga Zasidran v veri, Ognjišče 2021
posebna ponudba: prva in druga knjiga po ugodni ceni.

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je knjiga duhovne proze, ki nam pomaga iskati Boga, resnico, dobroto ... Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo ... so pa iskrene, klene in jasne ...To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne "reklama" za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik ... so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Na eni strani knjige hočejo izluščiti jedro stvari, so jasne, odprte ... njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Bog je v njih odkrito navzoč: kot gledalec in poslušalec, kot sogovornik in sodelavec, kot stvarnik in odrešenik, kot dobri Oče in zvesti Brat in vseobjemajoči Duh. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči ...nekaj avtorjevih misli o knjigi:

Pred bralcem je sto različnih pojmov, pojavov in tem, ki jih ponuja življenje in sem jih kot avtor ubesedil tako, da nam spregovori bistvo, gledano skozi prizmo krščanskega navdiha. Med njimi so molitve in hvalospevi srca.  ...
Fotografije, s katerimi so besedila opremljena, so prav tako iz lastne zakladnice;
Moj namen je, da bi prvi knjigi v doglednem času sledili še dve, tako da bi celoten opus obsegal tristo osebnih pričevanj.
Vsebina knjige je nenavadna in svojevrstna. Gre za posebno obliko duhovne proze. Beseda zmore – kot nekakšen manifest življenja – navdihovati, ker je iskrena, klena in jasna. Posamezna spoznanja so zavestno odmerjena, tako da ne presegajo ene strani. Hočejo izluščiti jedro stvari. Tudi z uporabo le najnujnejšega besednjaka.
Knjiga nima skritih namenov. Je odprta, vsem enako dostopna zgodba.
Edini namen je, da bi ob prebiranju opažanj bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Do njegove karizmatične pojavnosti in odrešenjske sile. (...)

pripravlja: Marko Čuk

Janez od Križa

Vrhovi bogoslovnih učenjakov
so z njim postali žarko obsijani;
v veliki želji po duhovni hrani
je svojo dušo dvignil do oblakov.

Po zgledu svetopisemskih očakov,
ki so le Stvarniku bili predani,
so reformirani karmeličani
sledili razlagalcu Božjih znakov.

Prav vsak, kdor iz ljubezni se poniža,
lahko izvor usmiljenja začuti
in v kontemplaciji se z Bogom zbliža.

Če hočemo v Njegov pristan pripluti,
zgledujmo se po Janezu od Križa,
naj skozi nas ta svet Boga zasluti.

L. Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 101.