LETA 1591 UMRL ALOJZIJ GONZAGA

ITALIJANSKI JEZUIT, SVETNIK (* 1568)

25. novembra 1585 je sedemnajstletni Alojzij vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in ves čas je bil vsem vrstnikom pa tudi starejšim članom reda vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. V letih 1590 in 1591 je v po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga. Bogoslovec Alojzij Gonzaga je stregel kužnim bolnikom in se tudi sam okužil. Napovedal je, da bo umrl v osmini praznika svetega Rešnjega telesa. Poslovil se je od vseh, ki so stali okoli njegove bolniške postelje ter jim dejal, da se "odpravlja na pot v nebesa". Provincial je na to rekel: »Ta govori o smrti, kot da bi šel na izlet v Frascati!« Svojo dušo je izročil Stvarniku v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Med blažene je bil prištet štirinajst let po smrti, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726 skupaj z drugim mladim jezuitom Poljakom Stanislavom Kostkom. Tri leta kasneje ga je postavil za zavetnika mladine, posebno študentov.

več  več v knjigi Svetnik za vsak dan - SZVD 21. junij

LETA 1820 ROJEN VALENTIN PLEMEL

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1875)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom 'Beiträge zur Flora Krains' (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

LETA 1891 ROJEN FRANCE MAROLT

GLASBENIK, ZBOROVODJA IN ETNOLOG († 1951)

France Marolt si je prizadeval za ohranjanje in oživljanje slovenske ljudske glasbene tradicije. Leta 1934 je ustanovil in vodil Folklorni inštitut (poznejši Glasbeno–narodopisni inštitut) in s tem postavil temelje slovenski etnomuzikologiji. Bil je prvi organizator folklornih festivalov v Sloveniji. Uveljavil se je tudi kot odličen zborovodja in profesor na Akademiji za glasbo.

... več o njem preberite v obletnici meseca 04_1991

LETA 1898 ROJEN ALOJZIJ MAV

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1977)

Rojen v Grobljah pri Domžalah. Posebej se je uveljavil kot cerkveni skladatelj. Njegove nabožne pesmi nedeljo za nedeljo prepevajo na skoraj vseh slovenskih korih. Najbolj razširjene so njegove Marijine pesmi. Mav je imel nesporno izoblikovan čut za tekočo melodijo, ki je imela, tako lahko trdimo, svoje korenine v slovenski melodiki. Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je kombiniral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh. Mavove pesmi bodo še dolgo živele med slovenskim narodom.

... več o njem preberite v obletnici meseca 07_2007

LETA 1905 ROJEN JEAN-PAUL SARTRE

francoski filozof, pisatelj in dramatik († 1980)

Utemeljitelj francoskega eksistencializma, mešanice raznih filozofij in idej marksizma, ki izhaja iz pojmovanja človeka kot "eksistence", vržene v svet brez vrednot in brez smisla; svojo eksistenco doživlja z občutkom gnusa in tesnobe spričo praznote in nesmiselnosti sveta.

misel:

Dostojevski je zapisal: "Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno." Res je vse dovoljeno, če ni Boga. In zavoljo tega je človek zapuščen, ker pač ne najde ne v sebi ne zunaj sebe možnosti, da bi se je oklenil.

LETA 1908 UMRL NIKOLAJ RIMSKI-KORSAKOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1844)

Nikolaj Rimski-Korsakov je bil vodja gibanja za nacionalno glasbo in "starosta" šole ruskih skladateljev, ki so pri svojem ustvarjanju zajemali iz zakladnice narodnega izročila. Njegova najbolj slavna skladba je Šeherezada, zgrajena na snovi Tisoč in ene noči, kakor je pojasnil sam skladatelj v tiskani izdaji partiture.

LETA 1931 ROJEN JANEZ BOLJKA

KIPAR, SLIKAR, GRAFIK († 2013)

Iz daljne Subotice, kjer se je Janez leta 1931 rodil, se je družina po vojni preselila v Ljubljano. Na Akademiji za likovno umetnost je končal specialko za kiparstvo in za grafiko. Velja za pionirja v uporabi železa in aluminija v kiparstvu. Varil je kose orožja in s tem izrazil svoj antimilitarizem. Boljkova dela izražajo eksistencialno stisko, opozarjajo na razčlovečenje sodobnega sveta. Prisotni so tudi krščanski motivi (Križani, Mati z Otrokom, Pieta). V arboretumu Volčji Potok so uredili njegovo galerijo (1992).

LETA 1938 UMRL RADIVOJ PETERLIN PETRUŠKA

PESNIK, UREDNIK, AHASVER - VEČNI POPOTNIK (*1879)

Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer pesnika in potopisca Radivoja Peterlina (s pesniškim imenom Pet­ruška) imenuje “Ahasver med slovenskimi poeti”. Ahasver je več­ni popotnik, človek, ki ga nemir žene po svetu. Radivoj Peterlin je po pobegu iz vojaške službe romal po vzhodnih in zahodnih evropskih deželah ter zlagal razpoloženjske pesmi. Prepotoval je skoraj vso Evropo peš ali s kolesom. Njegove najboljše pesmi so izšle v zbirki Po cesti in stepi (1912). Izbor njegove poezije je v zbirki Popotne pesmi (1934).

LETA 1963 IZVOLJEN ZA PAPEŽA

GIOVANNI BATTISTA MONTINI - SV. PAVEL VI.

Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, na današnji dan, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965.
"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem."...
Papeža Pavla VI. je za blaženega razglasil papež Frančišek 19. septembra 2014 ob zaključku škofovske sinode, ki je razpravljala o družini, in sicer na podlagi čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki zaradi hudih organskih poškodb otroka pod njenim srcem svetovali terapevtski splav, kar pa je odločno zavrnila. Po nasvetu neke italijanske redovnice se je zaupno priporočila Pavlu VI. in v osmem mesecu rodila zdravega otroka.
Od 14. oktobra 2018 se mu lahko priporočamo kot svetniku, saj se je skoraj enak čudež zgodil tudi leta 2014 v Veroni. Nosečnost mlade žene je bila v petem mesecu tako tvegana, da je bilo v nevarnosti življenje matere in otroka. Prijateljica, znanka zdravnika, velikega častilca blaženega Pavla VI., ji je svetovala, naj roma v svetišče Matere milosti in se priporoči temu papežu. Pri naslednjih pregledih so zdravniki ugotovili, da je zarodek popolnoma zdrav. Deklica se je srečno rodila in se pri štirih letih veseli življenja.
Oba čudeža se nanašata na porajajoče se življenje, kar je ‘nadnaravna’ potrditev, kako prav je imel Pavel VI., ko je s svojo okrožnico Človeško življenje (1968), ki so ji od vseh strani nasprotovali, odločno branil krščanski pogled na posredovanje človeškega življenja.

več:
S. Čuk. Papež Pavel VI. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 34-35
S. Čuk. Blaženi papež Pavel VI. (Pričevanje). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 30-31
S. Čuk. Sveti Pavel VI. papež miru. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:

LETA 1966 UMRL JOSIP SREBRNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, ZGODOVINAR, FILOZOF (* 1876)

Leta 1896 je postal škof na Krku slavni Kraševec dr. Anton Mahnič. V skoraj 25 letih svojega škofovanja na Krku je "dajal ton" cerkvenemu življenju na Hrvaškem. Za svojega naslednika je predlagal dr. Josipa Srebrniča, svojega goriškega rojaka, tedaj profesorja cerkvene zgodovine na teološki fakulteti slovenske univerze. Škofijski sedež na Krku je Srebrnič zasedel pred božičem 1923 in škofijo je vzorno vodil 41 let. Svojo zvesto službo Bogu in ljudstvu je sklenil 21. junija 1966 - v 91. letu življenja in 43. letu škofovstva. "Kako lepo je, da je starec, ki je do konca ostal duhovno mlad in angelsko čist," je v pogrebnem govoru dejal istrski škof Nežić, "umrl prav na god zavetnika mladine!"

več:
S. Čuk, Josip Srebrnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 28-29.

LETA 2016 UMRL VITAL KLABUS

UREDNIK, KRITIK (* 1932)

Po osnovni in srednji šoli v Škofji Loki je v Ljubljani študiral književnost in že v študijskih letih veliko prevajal. Bil je med pripadniki kritične generacije in med ustanovitelji Revije 57, po njeni ukinitvi je sodeloval pri Perspektivah in drugih revijah. Uveljavil se je kot odličen prevajalec. Največ je prevajal iz francoščine, veliko tudi iz nemščine in angleščine. Njegov prevajalski opus obsega več kot 90 naslovov knjižnih del. Za svoje prevajalsko delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1856 ROJEN HENRY RIDER HAGGARD

ANGLEŠKI PISATELJ († 1925)

Henry Rider Haggard je zaslovel s svojimi zgodovinsko pustolovskimi romani iz Afrike (Salomonovi rudniki, Alain Quatterman). Slovenskim bralcem se je najbolj priljubim s svojim romanom Roža sveta, katerega dogajanje se odvija v Palestini v letih pred tretjo križarsko vojno (1189-1192).

LETA 1882 UMRL JURIJ GRABRIJAN

DUHOVNIK, PESNIK, ORGANIZATOR (* 1800)

Rojeni Belokranjec je po končani srednji šoli v Novem mestu na liceju v Ljubljani imel za sošolca Prešerna in Slomška, v bogoslovju pa Baraga. Kot duhovnik je služboval po raznih župnijah ljubljanske škofije, od leta 1838 do smrti (1882) je bil župnik in dekan v Vipavi. Bil je vnet delavec na versko-cerkvenem, na kulturno-prosvetnem in gospodarsko-političnem področju. Zaslovel je tudi kot organizator šolstva: v vipavski dekaniji je ustanovil osem enorazrednih šol ter jim oskrbel tudi nova šolska poslopja.

LETA 1883 UMRL FRANJO RAVNIK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PROFESOR (* 1832)

Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri se je rodil na Gorenjskem. Kot duhovnik je deloval v Istri in od leta 1883 v Kortah. Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V koledarju Istran je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Kot župnik v Kortah je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor in v vasi, kjer je deloval, je na današnji dan tudi umrl.

LETA 1885 ROJEN MILAN VIDMAR

ELEKTROINŽENIR, ŠAHIST, FILOZOF IN PISATELJ († 1962)

"Saj mu je treba priznati, da je bil velik šahist, priznan elektroinženir ter spreten strokovni pisatelj. Nikakor pa ni bil komunist," piše v svoji knjigi Skriti spomini (Ljubljana 2005, Nova revija) Angela Vode, ki je šele ob branju Spominov Milana Vidmarja zvedela, da je bil "vseskozi socialist in komunist", med stavko v ljubljanskih Strojnih tovarnah in livarnah pa se je izkazal kot kapitalist. "Vsi Vidmarji (Milan sam in njegov mlajši brat Josip to potrjujeta) imajo izredno razvit čut za orientacijo: vedno se znajdejo na pravi liniji, in to vedno v prvih vrstah." Na tem mestu govorimo o Milanu Vidmarju ob obletnici njegovega rojstva kot o mednarodno priznanem elektrotehniku, prvem slovenskem šahovskem velemojstru in mislecu, ki se je poglabljal v uganko sveta.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_2005

LETA 1898 ROJEN ERICH MARIA REMARQUE

NEMŠKI PISATELJ († 1970)

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque (pravo ime Erich Paul Kramer) je v svojih zelo branih romanih ostro obsojal nacizem in vojno, zato so bile njegove knjige v Nemčiji prepovedane. Leta 1932 je emigriral v Švico in nato v ZDA. Slavo si je pridobil s svojim prvim romanom Na Zahodu nič novega (1929), v katerem je s pristnim humanizmom prikazal neko obdobje prve svetovne vojne. Večina njegovih del je prevedena v slovenščino (Slavolok zmage, Čas življenja in čas smrti, Noč v Lizboni, Sence v raju).

nekaj njegovih misli:

• Človek je velik v svojih skrajnostih. V umetnosti, v ljubezni, v neumnosti, v sovraštvu, v samoljubju in celo v žrtvi, toda kar svetu najbolj manjka, je nekakšna sredinska dobrotljivost.
  
• Človeku je dan razum zato, da spozna, da z njim nima kaj početi.
  
• Sanje imamo zato, ker brez njih ne bi mogli prenesti resnice.
  
• V ljubezni ni nihče odrasel.

LETA 1903 ROJEN VILKO FAJDIGA

DUHOVNIK, TEOLOG IN PROFESOR OSNOVNEGA BOGOSLOVJA († 1984)

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Cerkvi na Slovenskem ogromno verskega tiska (1 dnevnik, 9 tednikov, 43 mesečnikov). Novi oblastniki so vse to zatrli, konec leta 1945 so dovolili, da so izšle prve številke ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo, ki je s prekinitvami in v omejeni nakladi izhajal do junija 1952. Glavni urednik je bil dr. Vilko Fajdiga, profesor apologetike (osnovnega bogoslovja) na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegova predavanja so izšla v skriptih Praktična apologetika (1964, ciklostil).

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 07_1983

nekaj njegovih razmišljanj:

• Ko začenjaš novo leto, pomisli, da je oko, ki vse vidi, dobrotno, očetovsko božje oko, ki so pred njim razgrnjene vse skrivnosti, tudi skrivnost tvoje bodočnosti in tega leta, ki je pred teboj; da je močna in zvesta božja roka, ki te hoče voditi skozi to leto.
  
• Vera daje vzgoji širša obzorja, večnostni odmev in utemeljenost vseh nravnih načel.
  
• Vemo, da je Marija zraven povsod, kjer je Kristus, in da je v vseh časih veljalo: po Mariji k Jezusu.
  
• Vse oblike zapuščenosti, ki morajo človeka na zemlji zadeti, so zadele Gospoda, da bi bili mi manj zapuščeni.

LETA 1938 UMRL JOŽE ABRAM - TRENTAR

DUHOVNIK, LJUBITELJ GORA, PESNIK, PREVAJALEC (*1875)

Jože Abram, doma iz Štanjela na Krasu, je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Bovcu, od tam pa je odšel v Trento, kjer je ostal tri nepozabna leta. Med preprostimi ljudmi in v čudovitem gorskem svetu je postal Trentar in kot Trentar se je tudi podpisoval. Iskreno prijateljstvo ga je vezalo s slavnim tržaškim planincem Juliusom Kugyjem, poetičnim opisovalcem naših gora. Znan je tudi po tem, da je v slovenščino prevedel nekatera dela ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka.

več:
S. Čuk, Jože Abram: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1995), 28-29
knjiga: J. Kragelj, Jože Abram: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper 2000. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Trenta! Kako naj izrazim svoja čustva ob tebi? Lepa, divje lepa, strašno lepa si! V tebi sem užil najlepše dneve svojega razburkanega življenja. V tebi počivajo moje misli, ti si magnet mojih želja. Moje srce se umiri in najde zadoščenje v tvojih globokih, ozkih dolinah in v vencu tvojih nebotičnih gora. In zopet in zopet se vračam v duhu vate ter vzletavam kot orel v tvoje vrhe. In srečnega se čutim v tvojem kraljestvu, ko da prihajam domov na svatbo in vsako leto te obiskujem ter se vzpenjam na tvoje in tvojih sosedov zračne velikane in ljubo mi je, tako milo, tako svečano, ko da bi prišel v mirno, ljubeče materino naročje, od koder si srce več ne želi ...
  
• Stal sem na vrhu Triglava, zrl sem željno okrog, da bi uzrl vsaj košček lepe naše nesrečne domovine, da bi jo vzljubil tem bolj, a zaman, - povsod sem uzrl in zrl le tebe megla in tvoje sivo valovje, in mračno čustvo mi je ovilo duha: otožen sem začel postajati s tabo, megla; nemo si mi govorila v dušo in duša mi je kot brez volje slastno pila tvojo otožnost.
  
• Pozabil sem na svet, na doline, ljudi, na vse ... Okrog mene je vse oživelo in z očmi, s katerimi nisem še nikoli gledal, sem uzrl v teh sončnih višinah nov svet, po katerem sem vedno hrepenel, ker mi je o njem ljubka pravljica govorila ko o deveti deželi in si mi ga ti zdaj odkril, ljubi planinski cvet ...
  
• Dolinec bi ne verjel, da prebivalci gora mnogo bolj ljubijo svojo domovino kot dolinci. Kakor ne zapuste planinski orli svojih gora, tako je tudi planinec navezan nanje z dušo in s telesom.

LETA 1968 UMRL JAKOB ŠOLAR

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1896)

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje. Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu."

... več o njem preberite v obletnici meseca 04_1996

nekaj njegovih misli:

• Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka!
  
• Kdor hoče res realno živeti, živeti iz duha in mesa, živeti iz vseh svojih življenjskih korenin, naj seže brezpogojno po lepi in modri knjigi, da mu živi duh prezgodaj ne ohromi.

LETA 1989 UMRL ANTON DERMOTA

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC, PEDAGOG (* 1910)

Rojen je bil v Kropi, služil je kot hlapec pri župniku na Bledu, kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga dali v orglarsko šolo v Ljubljano k skladatelju Stanku Premrlu. Študiral je na konservatoriju in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju in leta 1936 je dobil službo v Dunajski državni operi, in prvič nastopil v Mozartovi Čarobni piščali. Sledilo je več odmevnih nastopov s slavnimi pevci in dirigenti (Toscanini, Krauss, Kleiber, von Karajan ...). Na Dunaju je pel do konca svoje pevske poti (45 let), tu je ostal tudi med vojno in po njej nastopal na začasnem odru v gledališču v Mozartovih operah Don Giovanni, Così fan tutte in številnih operah iz slovanskega repertoarja, bil je gost najuglednejših opernih gledališč in festivalov doma in po svetu. Največje uspehe je doživel z vlogami Don Ottavia, Ferranda ... Florestana, Lenskega ... najbolj pa je bil cenjen kot izvrsten interpret Mozartove glasbe. Nastopal je tudi v oratorijih in samospevih, na Dunaju so ga razglasili za komornega pevca in dobil je tudi številne nagrade ... Svoje življenje je opisal v knjigi Tisoč in en večer, ki je bila uvrščena v redno zbirko Mohorjeve družbe za leto 1986. To ni »Tisoč in ena noč« pravljic, to je Tisoč in en večer resničnih zgodb umetnika, glasbenika, ki se je iz rodne Krope povzpel v širni svet. Očetu uredniku je takrat v pogovoru odkrival najvažnejše poteze svoje mladosti: kako lahko človek, ki se je prebijal skozi revne razmere, skozi trpka leta študija, polna revščine, doseže marsikaj, osvoji svet z veliko volje in seveda tudi s talentom ...

... več o njem lahko preberete v članku, ki je nastal pred izidom slovenskega prevoda njegove knjige v rubriki gost meseca 12_1985

njegova misel:

• Vsaka preskušnja, ki pride na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej.

LETA 2006 UMRL NACE ŠUMI

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR IN KONSERVATOR (* 1924)

Mladost je preživel v Kranju, med drugo svetovno vojno je bil tri leta v taborišču Dachau. Leta 1950 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral, 1959 doktoriral s temo baročne arhitekture v Ljubljani. Kot eden vodilnih slovenskih konservatorjev je s svojim delom zaznamoval prenovo Ljubljane in številnih drugih mest ter uveljavil konservatorstvo kot samostojno vedo v Sloveniji. Več kot 30 let je bil profesor umetnostne zgodovine na FF v Ljubljani. Pri njem so diplomirale številne generacije slovenskih umetnostnih zgodovinarjev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1758 ROJEN JANEZ DEBEVEC

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ († 1821)

Debevec je bil leta 1782 posvečen v duhovnika, služboval je v Ljubljani. Sodeloval je z Jurijem Japeljem, Vodnikom in Kopitarjem. Leta 1795 je v ljubljanskem semenišču prvi predaval slovensko slovnico. Priredil je tudi več teoloških besedil, za staro zavezo Japčljevega prevoda Svetega pisma (Svetu pismu stariga testamenta, 1791) je sestavil predgovor (Govorjenje od branja S. pisma). Sam pa je na novo prevedel 2. del Nove zaveze (1804) in bil od leta 1799 član komisije za pregled prevoda Svetega pisma. Debevec je pisal tudi šolske učbenike: leta 1891 je sestavil abecednik Krajnski plateltof, leta 1809 je izšel prevod prvošolske čitanke Majhine perpovedvanja (org. Kleine Erzählungen, 1809).

LETA 1819 ROJEN JACQUES OFFENBACH

FRANCOSKI SKLADATELJ IN ČELIST († 1880)

Jacques Offenbach je širšemu občinstvu poznan predvsem kot avtor lahkotnejših operet in trivialne scenske glasbe, pogosto izhajajoč iz banalne pompoznosti in kankanovskih plesnih ritmov. Uveljavil je operetno obliko, zato je znan tudi kot oče operete. Bil je eden izmed najvplivnejših skladateljev popularne glasbe 19. stoletja. Skupaj je napisal glasbo za več kot 100 glasbenoscenskih del. Najbolj znano delo francoskega skladatelja Jacquesa Offenbacha so Hoffmannove pripovedke. Napisal je več kot sto oper med njimi Lepo Heleno, Orfej v podzemlju in Pariško življenje. Umrl je 5. oktobra leta 1880.

LETA 1872 UMRL BLAŽ POTOČNIK

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, ČASNIKAR, NARODNI BUDITELJ IN PESNIK († 1872)

Bil je zelo znan in uveljavljen pridigar, narodni buditelj in pevec v ljubljanski stolnici. V Ljubljani je imel posebne zasluge za uveljavljane homeopatije, ki je bila v 19. stoletju zelo razširjena med duhovniki. Kot kaplan je sprva služboval v Šentjerneju nato v Ljubljani, od 1833 do 1872 pa kot župnik v Šentvidu pri Ljubljani. Potočnik je pisal nabožne in posvetne pesmi katere je objavljal v Krajnski čbelici, kasneje v Novicah, Zgodni danici in Ljubljanskem časniku. Veliko svojih pesmi je tudi sam uglasbil. Imel je velik ugled in vpliv v šolskih zadevah. Ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem, astronomijo.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_1999

LETA 1934 ROJEN JANEZ GREGORC

SKLADATELJ, GLAS. PRODUCENT, USTVARJALEC IZVIRNE FILM. GLASBE († 2012)

Glasba je bila njegova ljubezen že v otroštvu. Po srednji šoli se je posvetil študiju kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval se je na glasbeni univerzi v Bostonu v ZDA. Že med študijem je začel svoje znanje predajati mlajšim. Nato je poučeval več kot štirideset let. Bil je eden izmed pionirjev slovenskega jazza. Že zgodaj je razvil svoj lastni slog. Ustvarjal je na različnih področjih, od simfonične glasbe do jazza, njegovo glasbo slišimo v filmih Rdeči boogie ali Kaj ti je, deklica, To so gadi, Ubij me nežno, Ko pride lev.

LETA 1961 UMRL MARKO BAJUK

FILOLOG, ZBOROVODJA, SKLADATELJ IN ORGANIZATOR ŠOLSTVA (* 1882)

Iz rojstnih Drašičev pri Metliki je leta 1903 prišel v Ljubljano. Na Dunaju je študiral klasično filologijo in glasbo. Po končanem študiju je bil vsestransko delaven v slovenskem šolstvu. Po vojni seje umaknil na Koroško, kjer je bil ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Peggezu. Leta 1948 je odšel z družino v Buenos Aires, leto zatem pa v Mendozo. Njegovo delavnost posnemajo vnuki: Andrej, ekonomist in politik, Marko, agronom, Božidar, arhitekt, Jorge (Jure), kirurg in Marcos (Marko) profesor glasbe.

LETA 1965 UMRL JANEZ HLADNIK

DUHOVNIK, MISIJONAR IN ORGANIZATOR (* 1902)

"Ljubil je svoj narod, iz katerega je izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je nad 8.000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni." Tako je o Janezu Hladniku, apostolu slovenskih izseljencev v Argentini, zapisal urednik njegovih spominov z naslovom Od Triglava do Andov. Tega moža z velikim očetovskim srcem se spominjamo ob obletnici smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_2002

LETA 1966 UMRL MARJAN KOZINA

SKLADATELJ (* 1907)

Skladatelj Marjan Kozina, ki se je rodil v Novem mestu in je tam, star komaj 59 let, umrl, je znan po svoji operi Ekvinokcij (1943) na besedilo hrvaškega pesnika Iva Vojnovića. Pri svojem glasbenem ustvarjanju si je prizadeval približati slovenski narodni melodiki, kar je občutno prispevalo k priljubljenosti njegovih del.

LETA 1973 POVZDIGNJEN SLOVENIK

Papež Pavel VI. je zavod Slovenik – ustanovljen je bil za to, da bi v njem poskrbeli za slovenske duhovnike, ki so nadaljevali študij na cerkvenih univerzah in drugih ustanovah, da bi dajal zatočišče romarjem in bil opora Slovencem, živečim v Rimu – povzdignil v papeški zavod. 22. novembra 1990 je zavod obiskal tudi papež Janez Pavel II., ki je ob tej priložnosti kot prvi papež maševal v slovenščini.

LETA 1994 UMRLA JULIJA BRAČIČ

PISATELJICA VEČERNIŠKIH POVESTI (* 1913)

Izraz 'večerniška povest' je nastal po zbirki slovenske večernice Mohorjeve družbe, naše najstarejše knjižne založbe. V njej so izhajale poučne povesti, povečini iz kmečkega življenja, tudi izpod peresa priznanih pisateljev (Jurčič, Bevk, Pregelj). Julija Bračič je večerniško povest obogatila s tem, da dogajanje ne poteka samo v kmečkem okolju, temveč tudi v predmestju in mestu.

LETA 1995 UMRL SLAVKO SVETIČIČ

ALPINIST (* 1958)

Rojen je bil na Vojskem, leta 1968 se je družina preselila v Šebrelje. Šolo ke končal v Cerknem, poklicno kovinarsko v Novi Gorici in se 1977 kot orodjar zaposlil v tovarni ETA v Cerknem. Prav tedaj je tudi opravil alpinistični tečaj in bil naslednje leto sprejet med alpiniste Leta 1984 se je začel poklicno ukvarjati z alpinizmom. Loteval se je najzahtevnejših smeri, v alpskem slogu in v zimskih razmerah je preplezal  izjemno težke smeri v osrednjih Alpah (Grandes Jorasses, S stena Eigerja ...), v Andih (J stena Aconcague) in v Himalaji (Anapurna). Bil je tudi član himalajskih odprav na K2 na Makalu in na Everest. Njegov alpinistični vrhunec je preplezana 2600 metrska smer v Z steni Anapurne (1992), o čemer so pisale vse svetovne alpinistične revije. Doma je postal alpinist leta 1992. Njegov zadnji alpinistični vzpon (1995) se je končal 7100 m visoko v prvenstveni smeri Z stene 7925 m visoke pakistanske gore Gašerbrum 4.

več:
M. Čuk, Slavko Svetičič na meji mogočega: Šport, v: Ognjišče 2 (1992), 42-43.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1623 ROJEN BLAISE PASCAL

FRANCOSKI MATEMATIK, FILOZOF IN FIZIK († 1662)

Blaise Pascal je znan po svoji teoriji verjetnosti, odkril pa je pravilo o deljivosti števil in sestavil po njem imenovan Pascalov trikotnik. Nesrečni dogodek v novembru leta 1654, ko se je Pascal s konjsko vprego prevrnil in komaj ostal živ, pa je močno spremenil nadaljnji potek njegovega življenja. V njem je namreč zaznal skrivnostno opozorilo, da so njegove matematične dejavnosti vse prej kot po Božji volji. Odločil se je, da se poslej posveti izključno premišljevanju o veri in Bogu. Kmalu zatem se je pridružil skupini zavzetih kristjanov, ki se je zbirala okrog samostana Port Royal, in ji ostal zvest do smrti. Lotil se je pisanja zagovora krščanstva, a je njegovo delo ostalo nedokončano. Prijatelji so po smrti zbrali gradivo na lističih in ga izdali pod naslovom Misli.

več:
S. Čuk, Blaise Pascal in njegova stava. (zapis), v: Ognjišče 1 (1974), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, s to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.
• Človek je očitno ustvarjen za to, da misli. V tem je vse njegovo dostojanstvo in vsa njegova vrednost. Tudi njegova dolžnost je vsa v tem, da misli, kakor je treba. Vrstni red misli pa je ta: da začneš pri sebi, pri svojem počelu in svojem cilju.
• Samo milost more iz človeka napraviti svetnika. Kdor o tem dvomi, ne ve, kaj je svetnik, ne kaj je človek.
• Hudobneži so ljudje, ki poznajo resnico, a se je drže le toliko, kolikor jim je v prid; kolikor jim ni, se ne zmenijo zanjo.
• Tisto, kar smo modri ljudje spoznali na višku učenosti, je naša vera naučila otroke.
• Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom.
• Ker ljudje niso mogli iznajti zdravila zoper smrt, bedo in nevednost, so se domislili, da bodo srečnejši, če na vse to ne bodo mislili.
• Srce ima svoj red, pamet ima svojega, ki se drži načel in dokazovanja. Srce ima drugačnega. Človek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: to bi bilo smešno.
• Moč kreposti nekega človeka se ne sme meriti po tem, kakšni so njegovi izjemni napori, ampak po tem, kakšen je njegov vsakdan.
• Človek ni ne angel ne žival. Nesreča pa hoče, da tisti, ki bi rad iz sebe napravil angela, napravi žival.

... več Pascalovih misli:

LETA 1688 UMRL MATIJA KASTELEC

DUHOVNIK, KANONIK, LEKSIKOGRAF, PREVAJALEC IN NABOŽNI PISATELJ (* 1620)

"Matija Kastelec je znamenit iz dveh razlogov: program dotedanjih katoliških pisateljev, ki so pisali samo za cerkev in duhovščino, je razširil tudi na ljudstvo in v slovensko književnost je vpe­ljal barok," piše literarni zgodovinar Martin Jevnikar. Kot duhovnik je prizadevno oznanjal evangelij tudi s pisano besedo. Po mnenju poznavalcev je bil po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela in v marsikaterem pogledu navezal svoje delo tudi na slovstvo slovenskih protestantov, na njih pisavo in jezik.

več:
S. Čuk, Matija Kastelic. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 1 (2000), 20-21.

LETA 1890 UMRL JERNEJ KRIŽAJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev (* 1838)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

LETA 1899 PAPEŽ LEON XIII.

GORIŠKEGA NADŠKOFA JAKOBA MÍSSIO

IMENOVAL ZA KARDINALA

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. na današnji dan leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

več:
S. Čuk, Kardinal Jakob Missia. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1998), 20-21.

LETA 1902 ROJEN br. FRANCE DROBNIČ

JEZUITSKI BRAT, MISIJONAR († 1963)

»Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati ... V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.« Tako je iz Bengalije, indijske pokrajine, kjer je deloval kot misijonar, pisal v domovino jezuitski brat France Drobnič. O njem je p. Miha Žužek, njegov sorodnik, napisal knjižico Misijonar pod Himalajo (Mala knjižnica Ognjišča, Koper 1985). »Pri pisanju tega delca me je vodila osebna hvaležnost,« pove na začetku. »Ko sem kot droben fantič gledal korenjaškega brata Drobniča, ki se je v beli misijonarski obleki – široko nasmejan, sijoč od sreče – poslavljal od domovine in znancev (leta 1929), se je v mojem majhnem srcu zasidrala neka velika misel. Od takrat mi je bilo vedno jasno, kam bo vodila pot mojega življenja.«

več:
S. Čuk, Misijonar br. France Drobnič (1902-1963). (Obletnica meseca), v: Ognjišče 10 (2013), 48-49.

LETA 1902 ROJEN ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, PREDAVATELJ CERKVENEGA PRAVA IN PUBLICIST († 1953)

Doma iz Jereke, v šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico, nekaj časa tudi v Gorico. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v bogoslovje in bil 1926 posvečen v duhovnika. Na ljubljanski univerzi je čez dve leti doktoriral iz teologije. Leto zatem (kurat v ženski kaznilnici v Begunjah) so ga poslali na študij cerkvenega prava v Rim in leta 1931 je postal docent na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1945 je odšel najprej v Italijo (Praglia), nato pa v Argentino (Adrogue) Njegova zasluga je, da so Slovenci med prvimi na svetu dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944)

LETA 1905 ROJEN LOJZE ILIJA

PISATELJ, PRAVNIK, UREDNIK († 1982)

Iz kmečkega doma na Spodnjem Brniku je šel v šolo v Cerklje, v Kamnik in Ljubljano. Iz bogoslovja se je preselil na študij prava, kruh pa si je služil kot časnikar, kasneje s priložnostnimi deli. Leta 1947 je odšel v Venezuelo. Pisati je začel že v dijaških letih, večino objavljenih del je napisal v Venezueli. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic, v povesti Huda pravda (1971) je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšla po njegovi smrti (2006).

LETA 1921 ROJEN LOJZE FILIPIČ

DRAMATURG, ESEJIST, KRITIK, PUBLICIST (+ 1975)

Zibelka mu je tekla v Lahoncih v Slovenskih goricah. Po vojni je študiral na igralski akademiji v Ljubljani. V letih 1951–1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, zatem je nekaj let delal v ljubljanski Drami, od leta 1962 do smrti (1975) je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije. Po njem se imenuje priznanje za najvišje dosežke v dramaturgiji, ki se podeljuje od leta 1979.

LETA 1923 ROJEN IVAN HRIBOVŠEK

ZAMOLČANI PESNIK, FILOLOG (+ 1945)

Ivan je po končani osnovni šoli doma v Radovljici nadaljeval šolanje na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer je v glasilu Domače vaje je objavil prve pesmi. Leta 1936 ga je zelo prizadela smrt očeta, čutil se je odgovornega za družino, prepisal se je na klasično gimnazijo v Ljubljani. Poleti je bil na počitnicah pri družini Resman v počitniški koči na Jelovici, kjer je  dobil navdih za številne pesmi (posvetil jih je prijateljici Anici Resman). Potem ga je zajela vojna, ki jo je prebil na Gorenjskem pod nemško okupacijsko oblastjo. Maturiral je v Beljaku (1943) in odšel študirat klasično filologijo na Dunaj (do leta 1944), kjer so se mu odprli razgledi v svetovno literaturo in tam je napisal večino svojih pesmi (Pesmi Marjana Gostiša). Njegov študijski ‘vodnik’ ter literarni kritik in mentor je bil dve leti starejši rojak Janez Remic. Rokopisni izvod je izročil v varstvo Anici Resmanovi, ki ga je 1964 predala Ivanovi sestri Pavli v Argentini. Jeseni 1944 se je Hribovšek pridružil slovenski osvobodilni vojski, domobrancem. ... Med množico mladih mož in fantov, vrnjenih iz Vetrinja, in pomorjenih na Teharjah, v Kočevskem Rogu, Hudi jami in drugod, je bil tudi pesnik Ivan Hribovšek. Najbrž nikoli ne bomo izvedeli ne za datum njegove smrti ne za njegov grob.
Leta 1965 je Tine Debeljak v Argentini dal natisniti vse dosegljive Hribovškove pesniške rokopise pod naslovom Pesem naj zapojem. Pri nas pa se je nad njim “zgrnil popoln molk, ki je trajal dvajset let”. Njegovo ime se je v naših povojnih literarnih zgodovinah prvič pojavilo leta 1971. Širša predstavitev Hribovškovega življenja in dela se je začela leta 1989. Neprecenljive zasluge pri tem ima literarni zgodovinar France Pibernik, ki mu po pravici gre naslov ‘apostol zamolčanih’

več:
S. Čuk, Ivan Hribovšek. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2015), 48-49.

njegova razmišljanja

• Odkar mi je padel brat, me obhaja čudna misel, da bo z menoj naš rod umrl … Pa kakor koli naj že bo, življenje ni absolutna dobrina, ne življenje rodu, najmanj pa življenje posameznika. Naučil sem se iskreno moliti: Fiat voluntas Tua! (Zgodi se Tvoja volja).
• Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar ...
  
  
• Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega – kar pa najbrž ne bo, vsaj upanje imam do zadnjega – me ne bo strah (in upam, da tudi mnogih drugih ne), saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo.« (pismo prijateljici, 10. aprila 1945)

LETA 1928 ROJEN VIKTOR BLAŽIČ

ČASNIKAR, ESEJIST, BOREC ZA DEMOKRATIČNO DRUŽBO († 2014)

Luč sveta je zagledal 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Med vojno je zbiral novice za partizanske in zavezniške radijske postaje, po vojni je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Ljubljani, kjer se je vključil v krog kritičnih pisateljev. Zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom leta 1975 ob objavi intervjuja, v katerem je razkril povojne poboje, je bil obsojen na dve leti, nato pa petnajst mesecev zapora. Leta 1988 se je pridružil odboru za varstvo človekovih pravic in bil med ustanovitelji slovenskega krščanskega socialnega gibanja.

LETA 1934 ROJENA LOJZKA BRATUŽ

LIT. ZGODOVINARKA, ORGANISTKA IN ZBOROVODKINJA, KULTURNA DELAVKA († 2019)

Z bratom Andrejem sta po očetu Lojzetu – skladatelju in zborovodju – podedovala glasbeno nadarjenost, čut za leposlovno in strokovno ustvarjalnost pa je dobila po mami Ljubki Šorli – pesnici upora, upanja in ljubezni; po obeh pa "neomajno zvestobo in predanost slovenstvu in živetemu krščanskemu izročilu". Dve leti stara je doživela očetovo mučeniško smrt ,ki so ga fašisti zastrupili v Podgori leta 1936, otroštvo je med vojno zaznamovala mamina aretacija in mučenje v tržaških zaporih. Med vojno se je družina pred fašizmom zatekla v Tolmin, kjer je Lojzka končala osnovno šolo, leta 1952 maturirala na klasičnem liceju v Gorici in končala študij na filozofski fakulteti v Trstu. Poučevala je na različnih slovenskih šolah v Gorici in okolici, od leta 1978 do upokojitve pa slovensko književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze. Ukvarjala se tudi z leksikografijo in slovaropisjem. Izdala je sedem samostojnih knjig, sourejela je zbornike ter poskrbela je za več glasbenih publikacij.  (...) Za svoje delo je prejela več priznanj: bila je častna članica Slavističnega društva Slovenije, leta 2000 je prejela papeško odlikovanje Proecclesiaetpontifice, Republika Slovenija ji je 2004 podelila red za zasluge, tudi Republika Italija ji je podelila priznanje (2007), Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pa ji je 2010 namenilo nagrado Vstajenje.

LETA 1949 UMRL VLADIMIR NAZOR

HRVAŠKI PESNIK, ESEJIST, ROMANOPISEC IN PREVAJALEC (* 1876)

Eden najpomembnejših hrvaških pesnikov je etične in narodnostne ideje nakazal že v prvih pesmih in ustvaril svoj osebni lirski stil že v prvi pesniški zbirki Lirika (1900). Nazor na strah in tegobe odgovarja z udarnostjo in ogorčenostjo. Ne pozna pasivnosti in resignacije. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in svobodo, kjer je filozofsko-etnične probleme razrešuje tako, da si človek in narodna skupnost svojo pravico ustvarjata z dejavnostjo, z optimistično vero in zanosom. Upiral se je dekadentnemu valu modernizma in ostal pesnik življenjske moči in radosti, in čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane, pesnik moralnega zdravja svojega hrvaškega naroda.

LETA 1960 UMRL IVAN NAPOTNIK

KIPAR ( * 1888)

Svoje kiparsko šolanje je pričel v rezbarski delavnici v Celju in šoli za umetno obrt v Ljubljani; v letih 1908–1912 pa je študiral na kiparskem oddelku Akademije upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Naučil se je predvsem tehničnih veščin dela z dletom. Njegov najljubši kiparski material je bil les. Ustvarjal je v različnih kiparskih delavnicah. Prvič je razstavljal leta 1912 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Stalna kiparska zbirka Ivana Napotnika (okoli 70 del) je od leta 2010 na ogled v vili Mayer v Šoštanju.

LETA 1980 UMRL LOJZE PERKO

SLIKAR (* 1909)

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo 'največje delo' za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

več:
S. Čuk, Lojze Perko. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 4 (2009), 76-77.

njegova misel:

• Veliko sem hodil po svetu in vedno sem bil srečen, kadar sem se vračal na domača tla. Čutil sem, da je slovenska zemlja lepa kot molitev.

LETA 1992 UMRL RADO BORDON

pesnik, prevajalec in pravnik (* 1915)

Ob nastopu fašizma se je družina iz Trsta preselila v Strnišče pri Ptuju, kjer je Rado obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in študij prava v Ljubljani. Pred vojno je bil dalj časa v tujini, po vojni pa je deloval kot časnikar in urednik. Izdal je dve pesniški zbirki: Večne zanke (1955) in Nes/p/odobne pesmi (1966). Veliko je tudi prevajal in sicer ‘veliko’ (zahtevnejšo) literaturo iz raznih jezikov (angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine). Iz ruščine je prevedel ter z opombami in uvodom opremil Puškinovega Evgenija Onjegina.

nekaj njegovih verzov:

• Le dvoje strun lahko se združi v zvok, / le iz ljubezni, ki je v dveh spočeta, / zvené ubrano vrisk in smeh in jok (Trio)
• Karkoli si, lepota: le utvara / željivih čutov, blodnih sanj privid, (...) četudi iščem te svoj živi dan / in  dasi te nikoli ne izmerim, / sem bil, sem še in vselej ti bom vdan. // In v zvestobi se ti izneverim, // naj bom ob tebi z žejo prikovan // in vate zroč, s slepoto kaznovan! (Lepota)
• Vse na svetu uklanja se menjavi, / in edini pričevalec - čas / se nikomur in nikjer ne ustavi. (...) Tudi človek vznikne le za hip / in izgine v bliskovitem teku; / vendar Zemlji v svojem kratkem veku / menja lice vsak človekov gib. // Čas podobo nosi po človeku. (Človek in čas)
  
• Kot pravnik se borim za čast pravice, / se ženem za poštenje, pamet, red; / kot basnopisec, sem za isto vnet, / zatorej bičam laž, pohlep in - strice.

LETA 1997 UMRLA MILKA HARTMAN

PESNICA, UČITELJICA, VZGOJITELJICA IN POSREDOVALKA LJUBEZNI DO SLOVENSTVA (* 1902)

»Kadar ljudstvo, narod proslavlja človeka-umetnika, velikega, svetovno znanega, ali malega, komaj poznanega, ne slavi zgolj njegove osebe, marveč predvsem njegovo delo. Delo, ki je bilo posvečeno, darovano ljudstvu. Pravim: delo, ker umetnost je sad njegovega truda. Kajti na podlagi svojega talenta se umetnik trudi in žrtvuje, da ustvari umetnino. Talent pa je dar božji. Bog – večni umetnik – je človeku dal talent zato, da ga izkoristi. Če bi človek iz lenobe ali malomarnosti svoj talent zapravil, zakopal, bi grešil proti dobroti božji, bi grešil nad seboj in nad narodom. Saj smo vsi poklicani, da vsak s svojim talentom, s svojim delom in trudom dajemo čast Bogu in služimo narodu.« Tako je koroška pesnica Milka Hartman nagovorila dijake slovenske gimnazije v Celovcu, ki so pripravili proslavo njej na čast. Njene besede je potrjevalo njeno življenje: s svojim pesniškim darom in z vzgojnim delom je v zavesti odgovornosti pred Bogom neutrudno služila slovenskemu občestvu na Koroškem. Častitljivo dolgo življenje Milke Hartman, ki se je spominjamo ob obletnici smrti, je bilo zares polno dobrih del.

več:
S. Čuk, Milka Hartman. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 2 (2012), 50-51.

nekaj njenih verzov:

• Vzel, Gospod, si zemlje mrtvo glino, / jo pomešal s svojo božjo slino / in naredil si iz nje piščal / s svojim dihom glas ji dal. // In zdaj poje ta piščal / pesmi teh domačih tal; / pela bo, dokler je ne bo strla / roka tvoja, Bog, ko bom – umrla.
  
• Zemlja / kaj utripa srce / plaho v grudih tvojih? / Veš, da vsa in z vsem / v rokah si mojih?! // Vi / mogočneži, / ki strašite z atomi - / veste li, / da roka moja / vašo silo zlomi?! (Božja beseda)
  
• Duh moj vpije, prosi: / Pridi orel lahkokrili, / dvigni me v višavo / večnega Poeta, / kjer nešteta / čuda so / v nebeški himni peta! (Nemirni duh)
  
• Oče, daj mi ognja, prave luči! / Nerazsodnosti tema me muči, / ko vrtim se v protislovni zmedi, / ko ne vidim več poti po sredi. // Srednja pot je zlata, k tebi vodi - / taka moja sodba je – a ti razsodi! / Smer mi pravo – v zmedi – razodeni / in me z mirom svojih rok odeni. (Molitev)
  
• Misel mi kot jezero je tiha; / divji ves nemir je v njej zaspal, / v težo vseh prevar spokojnost diha. / Le čolniček še spominov niha, / ki ga ziblje davnih srečanj val. (Mir na jezeru)
  
• Ah, moja kitara, / družica mi stara - / sladkost, hrepenenja mi v srcu budiš. / Vse lepe spomine, / radost in bolečine, / tegobo samote ti z mano deliš. (Moja kitara)
  
• Vdano hodi težko pot, / ki se navkreber oži; navzgor upri oči, ne toži / z veseljem stori, kar ti stan nalaga, / saj veš, da dobra volja vedno zmaga. (Nasvet)
  
• Kakor jerbas sem, ki čaka, /da nesó ga iz dneva v noč - / sleherno minuto vezan / le na tujo je pomoč. // Ali – hvaljen Bog! – ne bode / prazen stari jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela, trud in boj. (Starost)

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1812 ROJEN IVAN ALEKSANDROVIČ GONČAROV

RUSKI PISATELJ († 1891)

Ruski pisatelj Ivan Aleksandrovič Gončarov je zajemal snov iz mestnega plemiškega okolja. Osrednja tema njegovih romanov (Navadna zgodba, Oblomov, Brezno), ki sestavljajo svojevrstno trilogijo, je predanost v usodo. Ime naslovne osebe njegovega romana Oblomov (1859) je postalo sinonim za apatično stanje brez sleherne volje. Pisatelj to prikaže z neskončno dolgim prizorom njegovega jutranjega vstajanja.

 LETA 1815 BITKA PRI WATERLOOJU

DOKONČNI PORAZ NAPOLEONA

Waterloo je mestece v Belgiji, blizu Bruslja. Tam je bila 18. junija 1815 bitka med francosko armado pod poveljstvom Napoleona in angleškimi, nemškimi in nizozemskimi silami, ki sta jim poveljevala angleški maršal Wellington in pruski maršal Blücher. Bitka je bila zadnji poskus Napoleona I., da bi po svojem begu z Elbe premagal zaveznike, vendar je doživel hud poraz. Po porazu je bil poslan v izgnanstvo na samotni otok Sv. Helene, kjer je leta 1821 umrl.

LETA 1880 ROJEN MARIJ OSANA

INŽENIR ELEKTROTEHNIKE († 1958)

Rojen v Trstu, je bil začetnik izobraževanja in raziskovalnega dela na področju telekomunikacij v Sloveniji. Ukvarjal se je tudi s polaganjem in meritvami podmorskih telekomunikacijskih kablov v Jadranskem morju. Uvedel in organiziral je radiotelegrafsko in radiotelefonsko omrežje po tedanji skupni državi. Vodil je ureditev visokofrekvenčnega laboratorija v elektrotehničnem inštitutu ljubljanske univerze. Leta 1932 pa je projektiral in vodil gradnjo oddajnika ljubljanske radijske postaje v Domžalah. Marij Osana velja za začetnika radijske tehnike na Slovenskem.

LETA 1901 UMRL JOSIP MURN ALEKSANDROV

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« (* 1879)

»Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova.

več:
S. Čuk, Josip Murn Aleksandrov. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 3 (2009), 76-77.

nekaj njegovih verzov:

• Če tepe te usoda, skloni tilnik više! / Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, / obup, brezdelica in mrak s teboj - / a sam najhujši si sovražnik svoj.
  
• Ali rojen sem si v blagor, / srečen bil spočetek moj? / Sebi, soljudem koristen /tek skončam kedaj jaz svoj?
  
• Magari bodi berač, vladaš pa lahko ko kralj, samo da se kralja v resnici tudi čutiš!
  
• Enaka sva, veter! Kot tebe, tako / življenje drvi me brez meje, / vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje.
  
• Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko, kaj si in kdo da si. Velik človek je predvsem gotovo tudi velik umetnik...
  
• Pravo umetnost imenujem najvišjo in najčistejšo - nečistega umetnika si niti misliti ne morem.
  
• Glej, v srcu je mojem noč zla, / noben žarek v njem ne vztrepeta, / in jezero misli prečrnih / v njem prostora ima. // Ah, čuj me, Devica Marija, / usliši mi prošnjo to: / v tem srcu tak temnem presvetla / naj luč zopet bo.

LETA 1928 UMRL ROALD AMUNDSEN

NORVEŠKI POLARNI RAZISKOVALEC, PRVI ČLOVEK NA JUŽNEM TEČAJU (* 1872)

Norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872-1928) je bil prvi človek, ki je dosegel južni tečaj, najjužnejšo točko na Zemlji. Preletel je severni tečaj (21. maja 1923), preplul je prehod severno od Amerike na poti od Atlantskega oceana do Beringove morske ožine ter prehod severno od Evrope in Azije. Umrl je v letalski nesreči, ko je poskušal rešiti italijansko polarno odpravo.

LETA 1936 UMRL MAKSIM GORKI

RUSKI PISATELJ (* 1868)

Ruskega pisatelja kratkih zgodb,romanov in dramskih del štejejo za 'očeta sovjetske književnosti', pomagal je utrditi književno smer socialističnega realizma, ki je sovjetske pisatelje spremenila v politične propagandiste. Novela Šestindvajset mož in dekle (1899) vsebuje osrednjo misel vsega njegovega dela – da lahko močni, samozavestni posamezniki premagajo moralno in telesno bedo. Junakinja dela Mati (1906) je Gorkijevo najbridkejše utelešenje boja med junaštvom človeškega duha in ponižujočim okoljem.

njegova misel:

• Živeti moraš tako, da lahko vedno samega sebe spoštuješ.

LETA 1959 UMRL BOGUMIL VOŠNJAK

POLITIK, PRAVNIK, GLASNIK SLOVENCEV IN SLOVANOV (* 1882)

Rojen v Celju, iz bogate industrijske družine Vošnjak iz Šoštanja, že v zgodnji mladosti se je začel zanimati za politiko. Po diplomi iz prava je v Parizu študiral politične vede, kar je nato predaval na zagrebški univerzi. Njegova politična in diplomatska pot se je začela med prvo svetovno vojno v Švici. Pomembna je bila njegova vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je svet opozarjal na Slovence in južne Slovane. Na mirovni konferenci v Parizu (1919) je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS.

LETA 1977 UMRL 1885 ROJEN JOSIP PELIKAN

FOTOGRAF ČEŠKEGA RODU (* 1885)

Starša sta se iz Prage preselila v Trbiž, kjer sta odprla fotografsko obrt. Kasneje se je družina preselila v Idrijo, kjer so imeli atelje. Josip se je za fotografijo navdušil ob očetu, študiral je na Dunaju in Pragi in se preselil v Celje. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov.. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegovo obsežno fotografsko zapuščino hranijo večinoma v Muzeju novejše zgodovine Celje: številne pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije, ki so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah ... Na fotografijo je zabeležil vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, posvetil se je lepotam narave, hribom ... Svoje znanje je posredoval številnim mladim fotografom ....

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1818 ROJEN CHARLES GOUNOD

francoski skladatelj († 1893)

V zgodovino glasbe se je zapisal s svojo opero Faust (1859), ki mu je prinesla svetovno slavo. V zadnjih letih življenja je postal globoko veren in je pisal predvsem cerkveno glasbo (oratorij Odrešenje, 12 maš, številne oratorije). Priljubljena je njegova Ave Maria - uglasbitev zdravamarije.

LETA 1895 ROJEN SLAVKO OSTERC

skladatelj in glasbeni pedagog († 1941)

Od številnih del Slavka Osterca, ki je kot skladatelj spadal v hipermoderno strujo in je bil močna umetniška osebnost, je verjetno najbolj znana njegova opera Krst pri Savici (1921). Pisal je predvsem svetne skladbe, ima pa tudi nekaj religioznih, kot Oče naš, kompozicijo za mešani zbor z modernim občutjem na besedilo Rajka Nahtigala.

LETA 1897 UMRL SEBASTIAN KNEIPP

NEMŠKI DUHOVNIK, ‘APOSTOL’ NARAVNE OBLIKE ZDRAVILSTVA (* 1821)

Rodil se je leta 1821 v družini tkalca na Bavarskem in dobrotniki so mu omogočili, da je postal duhovnik. Zbolel je za pljučno tuberkulozo, ki je bila takrat smrtna. Premagal jo je s tem, da se je pozimi 1849 večkrat kopal v mrzli Donavi, kar je okrepilo njegov imunski sistem. Na podlagi lastnih izkušenj je razvil naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravljenje z vodo in zelišči. Njegov Domači zdravnik je pri nas prvič izšel leta 1892 pri Mohorjevi družbi in doživel šest ponatisov, zadnjega leta 1961 z naslovom Moje zdravljenje z vodo.

LETA 1899 UMRL LEOPOLD BELAR

ORGANIST, SKLADATELJ (* 1828)

Leopold Belar je prvo glasbeno izobrazbo dobil v rojstni Idriji. Kot učitelj je deloval v različnih krajih, nazadnje v Ljubljani, kjer je postal ravnatelj mestne deške šole. V krajih, kjer je služboval, je vodil tudi cerkveno petje. Leta 1862 je dobil službo organista pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki jo je opravljal 37 let, vse do svoje smrti. Belar je zložil mnogo verskih skladb, ki so po melodiki blizu ljudskemu duhu. Njegova Glej zvezdice božje spada med najlepše slovenske božične pesmi. Njegova je tudi slovenska maša Oče večni v visokosti.

LETA 1907 ROJEN P. GABRIJEL HUMEK

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR († 1993)

Če obiščete Stično, boste v tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem videli tudi stalno razstavo slikarja patra Gabrijela Humeka, ki je bil 'beli menih' od svojega petnajstega leta do smrti (1993). Slikarstvo je začel študirati v Krakovu na Poljskem, nato eno leto v Zagrebu, študij pa je končal na ljubljanski Akademiji leta 1947.

več:
F. Bole, Pater Gabrijel Humek. Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem. (Gost meseca), v: Ognjišče 7/8 (1987), 7-10.

o sebi:

• V prvi vrsti sem redovnik in šele nato slikar ... Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora enemu dati prednost. Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.
  
• Moj slikarski svet je po motivih in vsebinsko poseben, odmaknjen svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori, scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence ... To so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.
  
• Zanimalo me je spreminjanje narave. Predvsem barve in tiste oblike, ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za oblikovanje resnice o sebi, o drugih, o svetu. Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo in upanjem.
  
• Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem.
  
• Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

LETA 1919 ROJEN P. IVAN TOMAŽIČ

KLARETINSKI DUHOVNIK, ORGANIZATOR, MECEN, PUBLICIST IN VENETOLOG († 2014)

Rojen v Pregarjah v Brkinih v revni družini, oče mu je kmalu umrl. Z dvanajstimi leti je moral v Rim, kjer končal gimnazijo in študiral teologijo, ki jo je končal v Španiji, kamor se je zatekel pred vojno vihro. Tam je bil posvečen kot redovnik klaretinec. Po vojni se je vrnil najprej v Rim, toda leta 1954 so ga poslali na Dunaj, kjer je deloval do konca leta 2010.Tam je bil bolniški duhovnik. 55 let v bolnišnici za starejše, občasno je pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Poleg tega se je p Ivan na Dunaju začel ukvarjati s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova prvi je bil v šestdesetih letih  Korotan, za slovenske študente z avstrijske Koroške in tudi za tiste iz domovine. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Na Dunaju in organiziral je mašo za rojake, kar je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence. P. Tomažič, je bil tudi vnet zagovornik venetske teorije o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili." Njegovo osnovno poslanstvo je bilo biti duhovnik. Napisal je tudi nekaj knjig, verske vsebine (Na poti, o Magdaleni Gornik). "Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!« V zadnjih letih skrbel za več kot 1000 ostarelih in onemoglih v domu dunajske četrti Baumgarten. Ob obletnici njegove smrti je izšla tudi knjiga Za resnico do zadnjega diha (Jasna Kontler Salamon) o Tomažičevem boju, da bi dom ohranil svoje poslanstvo ...

več:
B. Rustja, p. Ivan Tomažič. "Duhovniško delo je moje veselje, zadoščenje in tolažba". (Naši preizkušani bratje), v: Ognjišče 7 (2013), 19-21.

njegova misel:

• Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena.

LETA 1926 UMRL ANTON FOERSTER

SLOVENSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT ČEŠKEGA RODU (* 1837)

Sredi 19. stoletja se je v Nemčiji sprožilo gibanje za korenito prenovo cerkvene glasbe in petja, ki ga poznamo pod imenom cecilijanstvo (po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe). Njegovi privrženci so si zadali nalogo, da iz cerkvene glasbe odstranijo vse svetne vplive (na naše kore so se vtihotapile italijanske operne arije, nemške koračnice in slovenske narodne viže). Na Slovenskem je cecilijanstvo veliko pripomoglo tudi k dvigu splošne glasbene vzgoje. Voditelj cecilijancev pri nas je bil skladatelj in pevovodja ljubljanske stolnice Anton Foerster, ki je tudi avtor prve slovenske opere Gorenjski slavček. Ta mož, ki se ga danes spominjamo ob obletnici smrti, je bil po rodu Čeh.

več:
S. Čuk, Anton Foerster. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 12 (1997), 28-29.

o njem:

• "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje." (skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice)
  
• Njegove cerkvene skladbe (Častimo te, Vredno častimo, Tebe molim, Jezusa, Počeščena mučenika ...) so nekako visoke in neljudske, vendar pa ne morejo zatajiti pristnega glasbenika; vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti. (Jože Trošt)
  

LETA 1945 ROJEN EDDY MERCKX

BELGIJSKI PLEMIČ IN KOLESAR

Rodil se je v belgijski pokrajini Brabant, kjer govorijo flamsko. Merckx je, po mnenju mnogih, najboljši kolesar vseh časov. V 13-letni profesionalni karieri je nastopil na 1.582 dirkah, dobil jih je kar 525, kar bo za vedno ostal rekord. Petkrat je zmagal na Touru, prav toliko krat je osvojil tudi Giro, trikrat je bil svetovni prvak v cestni vožnji, na italijanski klasiki Milano-San Remo je zmagal sedemkrat, na belgijski Gent-Wevelgem trikrat in na Liege-Bastogne-Liege petkrat. Leta 1969 je na Touru osvojil rumeno majico (skupni zmagovalec), zeleno majico (zmagovalec po točkah) in postal še nosilec pikčaste majice (kralj gora). Je športna legenda in primerja se lahko s Carlom Lewisom, Michaelom Jordanom, Peléjem, Muhammad Alijem,... Je eden štirih kolesarjev, ki so osvojili vse tri velike kolesarske dirke (Tour de France, Giro d'Italia in Vuelta).

več:
S. Čuk, Eddy Merckx. Bogu sem vedno dolžnik. (), v: Ognjišče 8 (1972), 26-29.

nekaj njegovih misli:

• Mislim, da ni nič slabega, če z javnim izpovedovanjem vere naredim nekaj reklame za Boga.
  
• Vedno sem dolžnik Bogu. Ko toliko govorijo in pišejo o meni, govorijo in pišejo o božjih darovih, ki mi jih je dal, zato sem vedno več dolžan. In ne vem, če mi bo kdaj uspelo poravnati ta dolg. Bogu bi rad dal svoj čas, a ne morem. Velikokrat bi mu rad dal vsaj tisto urico maše, a ne utegnem; v mojem poklicu mora človek velikokrat pozabiti na nedeljo. Saj se od etape do etape ponudijo ure popolnega miru, vendar pa ni tiste ure, ko bi človek tudi fizično šel k Bogu, v njegovo hišo.
  
• Poštenost je zapoved. Ne morem se pretvarjati, da bi kolesaril počasi. Očitajo mi, da ne poznam usmiljenja. Biti hočem pravičen. Vsaka vožnja zahteva od mene izreden napor. Trpim. Očitajo mi, da s svojimi zmagami uničujem ta šport, meni se pa zdi, da mu dajem ves svoj znoj.
  
• Mislim, da Boga ne poznam prav veliko, ker se mi zdi, da sem zmeraj v zamudi, da ne vozim vseh etap, ki jih želi on. Reči pa moram, da je neka vzgoja, neki pouk nujno potreben. Moja vera je naravna, toda če jo hočem pokazati, moram imeti neke instrumente. Nekdo ima lahko ogromno talentov za igranje na klavir, toda če nikdar v življenju ne sliši niti ene note, če ne vidi klavirja, ne bo nikoli postal pianist.
  
• Nespametno bi bilo misliti, da bo Bog popravil vse napake, ki jih zagrešimo. Če bi delal to, ne bi bil več Bog.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1313 ROJEN GIOVANNI BOCCACCIO

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ, HUMANIST († 1375)

Otroštvo je preživel v Firencah, študiral v Neaplju in po letu 1340 delal kot notar in sodnik v domačem kraju. Spoprijateljil se je tudi s Petrarco in začel pisati Dekameron, ciklus stotih zgodb, ki jih je v 10 dneh pripovedovalo deset mladih, ki so se pred kugo umaknili v vilo blizu Firenc. To je freska tedanjega časa, ki brez moraliziranja in s humorjem spregovori o temnih in svetlih straneh človeškega življenja. Boccaccio je izvrsten pripovedovalec, velja za utemeljitelja novele, ki je v renesansi postala zelo priljubljena. Sprva ga je zanimalo predvsem posvetno življenje, človeka povzdiguje v usmerjevalca svoje usode, poveličuje človečnost, naravnost, čutno ljubezen in svobodo. Po srečanju s kartuzijanom Cianijem, ga začne zanimati tudi duhovna plat življenja, obrne se k veri, in razlaga Dantejevo Božansko komedijo ...

LETA 1890 ROJEN STAN LAUREL

ANGLEŠKI KOMIK, REŽISER, PRVA POLOVICA KOMIČNEGA PARA STAN IN OLIO († 1965)

Arthur Stanley Jefferson se je mojstrovin komedije učil od nekaterih največjih angleških komikov tistega časa. Počasi je napredoval v stranskih vlogah, dokler se mu ni odprla pot in je celo nastopil kot zamenjava za Charlieja Chaplina. Leta 1912 se je preselil v Ameriko in spremenil ime (Stan Laurel). Uresničil je svojo mladostno željo in posnel skoraj 190 filmov. Z Oliverjem Hardyjem sta bila kor Stan in Olio hudomušni par črno-belega filma. Slavna sta postala v zgodnji polovici dvajsetega stoletja (1927) in veljata za enega najbolj uspešnih in najboljših parov v zgodovini filma (skupaj sta snemala 30 let).

LETA 1896 UMRL ANTON NEDVED

ČEŠKI SKLADATELJ in glas. učitelj, PISEC PRVE SLO. PEVSKE VADNICE (* 1829)

Češki glasbeni učitelj in skladatelj Anton Nedved je leta 1856 postal glasbeni ravnatelj filharmoničnega društva v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve (1890). Poučeval je petje na ljubljanski gimnaziji, v Alojzijevišču in v bogoslovnem semenišču. Za razvoj slovenske glasbe je pomemben zlasti kot učitelj. Napisal je prvo slovensko pevsko vadnico Kratek nauk o glasbi (1863), namenjeno bodočim učiteljem. Bil je tudi ploden skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi in samospevov.

LETA 1914 ROJEN LADO PIŠČANC

DUHOVNIK IN PESNIK, ŽRTEV CERKLJANSKE TRAGEDIJE († 1944)

Ura v cerkvenem zvoniku je odbila sedem. Turobno so odmevali udarci v sivi mrak. Tedaj so visoko v hribu zaregljale strojnice. Vsi v kuhinji so se molče spogledali in onemeli v grozi. Misel je zaglodala v srčiko razbolele rane. "Ni jih več!" je končno spregovorila Marija, sestra kaplana Ludvika (Zora Piščanc, Pesnik zelene pomladi).

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 je Cerkno veljalo za 'osvobojeno ozemlje' in v njem so se naselile razne partizanske komande. Januarja 1944 je tja prišla tudi partijska šola, ki je 'oblikovala' mlade 'revolucionarje'. V jutru 27. januarja 1944 se je oddelek nemških vojakov prebil skozi obroč partizanskih brigad v Cerkno. Ob nenadnem napadu je obležalo 47 učencev partijske šole. Pokol je zahteval zadoščenje: pod obtožbo izdajstva so na svečnico, 2. februarja 1944, partizani aretirali ter naslednjega dne pod noč na Lajšah nad Cerknim ustrelili petnajst Cerkljanov na čelu s kaplanoma Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo. Njihova trupla so vrgli v brezno. Zločin je odjeknil po vsej Primorski. Noben pameten človek ni mogel verjeti, da bi pobiti mogli zagrešiti to izdajstvo. Leta 1958 je v ljubljanskem časniku Tedenska tribuna izšlo pričevanje Andreja Kranjca, nekdanjega častnika VOS (varnostno obveščevalne službe), ki je razkril, da je Nemce o partijski šoli v Cerknem obvestil partizanski major Jernej Hrastnik, gestapovski agent v štabu 31. divizije, ki so ga kmalu nato odkrili in likvidirali. Kljub temu pa uradna 'zgodovina' še vedno ponavlja trditev, da so bili 'izdajalci' tisti obtoženi in ustreljeni Cerkljani. Šele po koncu 'komunistične ere' na Slovenskem je bilo mogoče javno povedati resnico: izrečena je bila 19. maja 1991, ko je bila na kraju, kjer so samozvanci 'v imenu ljudstva' izrekali smrtne obsodbe, maša zadušnica za nedolžne žrtve, ki je bila hkrati tudi daritev sprave.

več:
S. Čuk, Lado Piščanc. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 2 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.
  
• Vsaka pomlad je vetrovna in viharna, drugače sploh pomlad ni. V nemiru brsti in cvete... Le kleni cvetovi ostanejo in se razrastejo v žlahtne sadove.
  
• Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom.
  
• Dete, Dete, / mir z nebes nam rôdi, / betlehemski mir / nam v srca trosi; / Dete, Dete, / to te milo prosi / ves človeški rod.
  
  
• Iz črne noči / voda šumi / mimo dvomov, / mimo grobov. // Vse molči, / človeka ni, / da dal bi glas / med nas. (zadnja pesem, ki jo je napisal Lado Piščanc)

LETA 1977 UMRL WERNHER VON BRAUN

nemško-ameriški raketni inženir, pionir in vizionar astronavtike (* 1912)

Wernher von Braun, je v Nemčiji sodeloval pri izdelavi avtomatsko vodenih raket na tekoče gorivo V-2, po vojni pa je v ZDA sodeloval pri projektu Apollo. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko. Raziskovanje vesolja, kjer je celo naše ozvezdje le skromen delec ga je navdihovalo s skromnostjo: »V vesolju je več sonc kot je peščenih zrnc v vseh sedmih velikih morjih sveta. To nas mora privesti k meditaciji, ponižnosti in skromnosti ... Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti, prav tako pa tudi vrstica iz psalma: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok« (Ps 19,1).

več:
S. Čuk, Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš), v: Ognjišče 3 (1967), 7-10.

njegove misli:

• Življenje je božji dar, ki nam je izročen, da iz njega napravimo nekaj koristnega. Življenje je poklic, nekaj, za kar smo odgovorni. Ko bomo ob koncu svojih dni poklicani pred posebno sodbo, kot pravi sveto pismo, nas bo Bog sodil po tem, kaj smo s tem darom storili.
  
• Znanost ne pozna popolnega razpada ali uničenja; pozna samo spreminjanje. Tisto torej, česar me uči znanost – in nikoli me ne neha učiti – me potrjuje v veri v nadaljevanje našega bivanja po smrti. Kajti nič ne izgine, ne da bi pustilo za seboj kakšno sled, in minevanje je samo spreminjanje.
  
• Prvi požirek iz kozarca naravoslovne znanosti te napravi ateističnega, toda na dnu kozarca čaka Bog.
  
• Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
  
• Vera v Boga in nesmrtnost nam daje moč in moralno vodilo, ki je potrebno za vsako dejanje v našem vsakdanjem življenju.
  
• Vera in znanost sta dve dominantni sili našega časa. Skušati moramo razumeti njuno naravo, če hočemo razumeti nekatere najbolj pereče probleme stoletja, v katerem živimo.

LETA 1912 USTANOVLJENA GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA

Planinca in zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar sta v Kranjski Gori ustanovila »reševalno postajo«, prvo postajo Gorske reševalne službe v Sloveniji. Nastala je v času Tičarjevega zdravniškega dela in županovanja v Kranjski Gori. Bila je del Tujskega prometnega društva v Kranjski Gori, ki ga je prav tako ustanovil Josip Tičar. Po njem so leta 1946 poimenovali dom na Vršiču, saj je bil zaslužen za njegovo gradnjo. Odprt je bil leta 1912, predstavljal pa je protiutež nemški Vossovi planinski koči na Vršiču.

LETA 1995 UMRL BORIS KRALJ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (* 1929)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1723 UMRL JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR (* 1673)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, "ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: "Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu" (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več 'romantično' kot nekdanje čase.

Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar 'prebujena', saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste ... ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih ... Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih 'junakov', med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.

"Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana," piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). "Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott." V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje... Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

LETA 1843 ROJEN EDVARD GRIEG

NORVEŠKI SKLADATELJ, "CHOPIN SEVERA" († 1907)

Edvard Grieg si je zaradi svoje glasbe, ki je po sodbi poznavalcev iskrena, prepričljiva, nedojemljiva, zaslužil vzdevek "Chopin severa". Svoje številne skladbe je izoblikoval v slogu norveške ljudske glasbe. Znana je njegova scenska glasba za dramo Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, njegovega sonarodnjaka, napisal je tudi 66 liričnih skladb.

LETA 1867 ROJEN IVAN GROHAR

SLIKAR († 1911)

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke ... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

več:
S. Čuk, Ivan Grohar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1997), 28-29.

LETA 1876 ROJEN SILVIN SARDENKO

S PRAVIM IMENOM: ALOJZIJ MERHAR, DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK († 1942)

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Silvin Sardenko. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2006), 38-39.

nekaj njegovih verzov:

 Ali se tudi tebi godi / v dolgih nočeh kakor meni: / vse nabrekle zapro se oči / komaj ob eni? // Ali nemirno tebe srce / zgodaj prebuja kot mene, / ali samotne daljne gore / z doma te žene? // Ali ne misliš sredi prevar / da bi ne bila si toli / - ako se ne bi poznala nikdar - / tuja nikoli? (Prelest)

Zvoni. / A hiše božje / nikjer ne vidijo oči. // Dehti / po rožni sreči. / A sreče od nikoder ni. // Šumi / pod starim mlinom. / A mlin stoji že leto dni. (Pesem)

Lepa naša domovina, / oj junaška zemlja mila, / stare slave dedovina, / da bi vedno častna bila! / Mila, kakor si nam slavna, / mila si nam ti edina, / mila, koder si nam ravna, / mila, koder si planina. / (...) / Blagoslov se naj razliva / v tvojih poljih in lesovih / Bog ljubezni naj prebiva / v tvojih selih in domovih! / V božjem dihu, v božjem varstvu / tvoja ladja mirno plava. / Mir s teboj po vsem vladarstvu! / Tvojim sinom večna slava! (Lepa naša domovina)

Noč je stala na planini / in lase si je česala, / razmotane, mehke, črne, / kakor prst na novem grobu. // in lasje so padali / kakor dolge, tenke sence / po planini, po dolini. / In zapletali so se vanje / žarki – pa so ugasnili, / ptice – pa so umolknile, / rože – pa so se zaprle, / in ljudje – pa so pospali ... // Noč je zrla, kak ji vdano / med lasmi je vse zaspalo; / ginjena je pokleknila / pod planino in se lahno / naslonila na planino / in molila s toplim dihom. // Kar je črna noč prosila, / stvarnica je vse razkrila: / Ko so zjutraj se zbudili / žarki – pa so se smejali, / rože – pa so žarko pile, / ptice – pa so rožam pele / in ljudje so se ljubili / lepše, dražje kakor pred. ( Tiha noč pred Njim poklekuje)

LETA 1885 ROJEN FRAN BRADAČ

PROFESOR, PREVAJALEC IZ GRŠČINE IN LATINŠČINE († 1976)

Fran Bradač, rojen na Jami pri Žužemberku, je študiral klasično filologijo na Dunaju, izpopolnjeval se je še na Univerzah v Pragi in Berlinu. Najprej je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, zatem pa je predaval grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Raziskoval je zgodovino grške dramatike in gledališča, prevedel je veliko grških in latinskih klasikov, pa tudi iz češčine in nemščine. Sestavljal je grške in latinske učbenike in slovarje.

LETA 1886 ROJEN IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK († 1951)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

LETA 1902 ROJEN MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU († 1964)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

LETA 1903 ROJENA VIDA TAUFER

PESNICA († 1966)

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, katere se spominjamo na današnji dan ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Vida Taufer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2003), 42-43.

njeni verzi:

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

LETA 1907 ROJEN LOJZE SPACAL

SLIKAR IN GRAFIK († 2000)

Svetovno znan slovenski slikar in grafik, ki je ustvarjal skoraj šest desetletij (1937 – 1995). Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. Svet pozna njegova dela v vseh tehnikah: olja, risbe s tempera barvami, monotipije, slike v mešani tehniki, kolaže, akvarele, tapiserije, skulpture v lesu in steklu, matrice, lesorezi in linorezi ter sitotiski. Hranijo jih številni muzeji in galerije po Evropi in Ameriki. Posebne vrste "galerija" je župnijska cerkev sv. Jurija v Gradnem v Goriških Brdih, katere notranjščino je Lojze Spacal poslikal s freskami leta 1942, na začetku svoje umetniške poti. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva

več:
S. Čuk, Lojze Spacal. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2007), 32-33.

o njem:

"Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti" (Magda Jevnikar)

LETA 1936 UMRL ANTON LEVEC

PRAVNIK in PUBLICIST (* 1852)

Zibelka mu je tekla v Radomljah, šolsko modrost je zajemal v Ljubljani, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Kot sodnik je služboval najprej v Ljubljani, potem v Sevnici, Novem mestu in drugih krajih, nazadnje v Cerknici. Povsod je ustanavljal in vodil ljubiteljska gledališča. Izdal je zbirko iger za ljubiteljske odre, kjer je objavil samo eno svoje besedilo (Lokavi snubač). Zavzemal se je slovenski jezik na državnih uradih in sestavil je Zbirko obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih (1889).

LETA 1947 SE MARIJA POMAGAJ VRNE NA BREZJE

Nemci, ki so prve dni aprila 1941 zasedli Gorenjsko, so po nekaj tednih z Brezij pregnali frančiškane. Milostna podoba Marije Pomagaj je bila v nevarnosti. Konec maja 1943 je kot "begunka" našla zavetje v ljubljanski stolnici. Tedanji ljubljanski pomožni škof božji služabnik Anton Vovk jo je spravil nazaj "domov", v njeno kapelo na Brezjah.

LETA 1982 UMRL JOŽEF KETE

ZIDARSKI in PLESKARSKI MOJSTER (* 1909)

Rojen v Dolenjah pri Ajdovščini, poklica se je učil pri mojstru Batiču v Ajdovščini, kasneje je hodil na učno obrtnško šolo in leta 1931 postal zidarski in pleskarski mojster ter prevzel samostojno obrt. Med vojno so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo ... Po vrnitvi (1945) je bil nekaj časa pri Remontu, nato pa odprl samostojno obrt. Poklic je opravljal z vestnostjo in njegovo ime je bilo znano daleč naokoli. Svoj pečat je pustil v številnih cerkvah (160 jih naštejemo) po  vsej Primorski, z gradnjo, prezidavo, restavracijskim delom in popravilom, od leta 1936 (obnova cerkve sv. Duha - žup. Podkraj) do 1981 (nedokončana obnova zvonika v Renčah). Omenimo le obnovo fresk v Logu pri Vipavi, obnovo cerkve na Sveti gori ter kapele za glavnim oltarjem, obnovo stare cerkve sv. Petra v Dobravljah s Cebejevimi freskami ...

o njem:
Z Jožefom Ketejem je legel v grob eden uglednih mojstrov stare šole, ki so svoje delo opravljali s poklicnim zanosom... Desetine slovenskih cerkva bodo še dolgo nosile sledove njegovega dela« (Drago Klemenčič)

LETA 1993 UMRL BOŠTJAN KEKEC

EDEN NAJBOLJŠIH ALPINISTOV (ROJEN 20. 3. 1959)

Član alpinističnega kluba Škofja Loka, udeleženec številnih odprav v Himalajo – od leta 1976 je doma in v tujini opravil preko 900 vzponov. Leta 1993 je bil v slovenski odpravi, ki naj bi osvojila K2 (8.611 m), drugo najvišjo goro na svetu. Poleg njega so bili v odpravi še Stipe Božič, Viki Grošelj in Zvonko Požgaj. Sto metrov pod vrhom jih je zajel snežni vihar, morali so sestopiti. Kekec je zbolel za višinsko boleznijo, soplezalci so ga poskušali spraviti v dolino, toda med sestopom je umrl.

LETA 2009 UMRL RUDOLF FRANCL

OPERNI PEVEC IN TENORIST (* 1920)

Na operni oder je šel po stopinjah starejšega, manj znanega brata Ivana, ki je bil član zagrebške opere. Glasbeno se je šolal pri Juliju Betettu v Ljubljani. Leta 1944 je debitiral kot Viljem v operi Mignon (A. Thomas) in kmalu postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopal v mnogih drugih evropskih operah. Odlikovali sta ga redka lepota glasu in navdahnjena kreacija. Bil je eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

Pripravlja Marko Čuk