Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja ...
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
DRAGAR, Milanka. (zgodbe). Ognjišče (2011) 2, str. 28

Z babico sva hodili okoli štantov. Sejmišče je bilo živo, maša se je pravkar končala, vsepovsod je mrgolelo romarjev.
Držala sem se je za roko, močno, kolikor sem mogla. Na koncu sem jo že tako stiskala, da je ustavila korak, se obrnila k meni in rekla: »Dokler se z mano, se ti ni treba bati! Ne boš se izgubila!«
Pokimala sem ji in si skrivaj obrisala solzo. Pekle so me žuljave noge, desno sem dvigovala še takrat, ko sem stala. Leto pred tem sem dobila za god nove čevlje in jih hitro prerasla. Zdaj so me tiščali, tako da sem komaj še hodila.
»S premajhnimi čevlji pa ne moreš na tako pot,« je govorila babica zjutraj, ko sva se obuvali. »Dobila boš žulje. Preobuj se!«
»V kaj pa?«
Z mamo sta se spogledali. Obe sta vedeli, da bodo novi čevlji prišli na vrsto kasneje. Pozimi...
»Saj se bosta peljali z vlakom. Bo že potrpela,« je odgovorila mama nazadnje in mi pokimala.
»Prav,« se je vdala babica. »Bova pa hodili bolj počasi. Na romanje se tako hodi vedno počasi...«
Pa sva šli. Zjutraj, navsezgodaj, sva sedli na vlak in se odpeljali v meni popolnoma neznan kraj.
»Ali si vzela vse, kar sem ti naročila?« je vprašala babica enkrat vmes. Bili sva že dolgo na poti.
»Vse imam tukaj, v nahrbtniku,« sem ji odgovorila.
V majhen, zelen nahrbtnik sem že dan pred tem potlačila rezervne nogavice, nekaj jabolk in v časopisni papir zavit velik krajec kruha. Toliko, da ga je bilo dovolj za obe. Dobro sem vedela, da babica v svoji veliki črni pompaduri - tako je pravila svoji žametni, lesketajoči se torbici - skriva tudi kakšen priboljšek zame. Tako me hrana ni skrbela.
Z vlaka sva sestopili čez dobro uro in pol in se z drugimi vred pognali v hrib. Na vrhu tistega hriba je že zvonilo.
»Vse imam s sabo, kar si naročila,« sem ji rekla še enkrat, ko sva bili nekje sredi poti. »Moj nahrbtnik je kar težak, veš!«
»Res?« je rekla babica. »Pa ga daj meni!«
»To pa ne!« Poskočila sem k nji in jo prijela za roko. Hodili sva druga ob drugi, brez besed. Jaz malo opotekaje, ona pa urnih korakov, visoko vzravnana.
Moja babica je bila visoka, močna ženska. Delovala je strogo, prav mogočno. Nosila je temne, okoli vratu in rokavov nabrane bluze. Tisti naborki so bili običajno izvezeni. Iz »špic«, kakor je pravila ona belemu, nakodranemu vezenju. Nosila je dolga krila in visoke lakaste čevlje, zavozljane čisto do sredi meč. Imela je bogate lase, spletene v figo na tilniku, ali pa ji je dolga temnorjava kita obkrožala kar cel obraz. Njen obraz je bil vedno resen, malokdaj sem jo videla smejati. Če pa se je ta bledi in nekoliko trdi obraz razlezel v nasmeh, je ta veljal meni. To je bilo ponavadi takrat, kadar sem kaj pravilno prebrala iz njene debele mašne knjige ali iz moje kartonaste slikanice, ki mi jo je na eni takih najinih poti kupila. Če sem besedo izpustila ali jo izgovorila narobe, me je hitro popravila. Vse iz tiste mašne knjige in iz mojih slikanic je znala na pamet.
»Ko prideva do cerkve, se me drži še bolj!« je govorila babica ves čas, ko sva hodili, in še potem, ko sva že sedeli v klopi in peli. Skoraj vse cerkvene pesmi sem znala na pamet, preden sva šli na tako romanje, me je temeljito izprašala in takrat sem morala peti. Tisto pa je bilo hujše od branja! Tako, kot nihče pri naši hiši, tudi jaz nisem imela posluha. Trudila sem se, a zaman. Oče je bolj brundal kot pel, mama je poskušala, a ji ni šlo najbolje, babica pa... »Vse se boš naučila, tudi petja!« me je opogumljala. »Le misliti moraš na tisto, kar poješ! Saj znaš misliti. Poglej, kako lepo že bereš. Še v šolo ne hodiš, pa že bereš!« je govorila ponosno. Vedela je, da je vse to njena zasluga. Vse dolge zimske večere in kisle jesenske dneve je porabila za to, da me je učila. Učila in pripovedovala. Svoje zanimive kratke zgodbe. Imenovala jih je povesti. Naučila me je brati, tudi malo pisati, deklamirati, predvsem pa poslušati! Kljub temu, da sem bila zelo živ in neukrotljiv otrok, je to njej uspelo. Vedela je, kako mora z mano... Vse to sva nekako obdelali, le petja ne...
Ko sva sedeli v cerkvi, druga ob drugi, sem še zmerom sklonjene glave pogledovala k nji, roke so se mi potile in moj glas, ki sem ga zaslišala, je bil podoben tožbi.
»Mama,« sem zašepetala, toliko, da me je pogledala. Babici sem pravila mama, tako je bilo takrat v navadi na kmetih. »Mama, meni ne gre! Praviš, da moram misliti na tisto, kar pojem. Vedno to počnem, a kljub temu ne znam...«
Prizanesljivo me je potrepljala po glavi in rekla: »Da le dobro misliš! Samo da si dobra...«
Od tistega najinega petja sva odšli skupaj z množico skozi vrata, ven, med stojnice ali štante, ki so ponujali marsikaj: lectova srca, lesene konjičke, sveče vseh velikosti z Marijino podobo na sredi, rožne vence, različne knjižice in vetrnice, pomaranče, bombone - vse in vsega preveč za moje radovedne in lačne otroške oči. Na zadnjem štantu, stal je pod visokim macesnom, še danes ga imam v spominu, so v treh vrstah stali lončeni konjiči, ptički in petelini. Vse je bilo narejeno iz bleščeče živorjavo pobarvane gline.
Iz gline žgane piščalke in vetrnice - to je bilo najlepše, kar sem do takrat videla. Stopila sem k štantu, do brade mi je segel, in pokazala na rdečerjavega lončenega ptička. »Tega bi rada,« sem rekla babici in jo še bolj stisnila za roko.
»Lep je, kupili ga bova!«
Prodajalka je ptička zamotala v časopisni papir in ga dala meni. Poskočila sem od veselja in stekla stran, do vode. Iz stene je molela pipa in voda se je s tankim curkom natekala v majhno betonsko korito. Potisnila sem obraz pod tisti curek in pila. Ko sem se odžejala, sem postavila podenj še svojega lončenega ptička. Ko sem nalila vanj vodo in pihnila, je zapiskalo. Tako veselo je zažvrgolel, da sem skočila pokonci in niso me več bolele noge. Nobenih žuljev nisem več čutila. Vse je bilo lepo in prav, vse sončno in radostno okoli mene.
Tistega veselja se je počasi navzela tudi babica. Ko sva se spustili od cerkve po strmem hribu navzdol, si je mrmrala neko pesem. Gledala je name od strani, kako in kje hodim, in se smehljala. Poskakovala sem njej ob strani in piskala. Vso pot do železniške postaje in potem še naprej, do doma..
Vedno, kadar zaslišim praznične zvonove in ko poslušam poročila o romanjih, se spomnim tiste poti. Bila je najlepša in bila je zadnja, ki sva jo prehodili skupaj. Kmalu po tistem je babica obležala in nikoli več se nisva podali na tako pot. Na nobeno več, pravzaprav. Po tisti, po kateri je kmalu zatem odšla, je šla sama. Prepričana pa sem, da je bila kljub vsemu njenemu trpljenju v življenju tistikrat vesela. Mogoče je celo mislila na tisto najino zadnje romanje.
Piščalko sem še leta potem hranila - vse dokler se ni po nesreči razbila. Tudi črepinje sem shranila: hranila sem jih, vse dokler sem živela v moji rojstni hiši. Mogoče so še zdaj tam, čeprav malo verjamem. Odkar ni več starega podstrešja, so verjetno izginile.
Le jaz včasih še vedno sestavljam iz tistih črepinj lončeno piščalko, da mi kdaj zapoje milo melodijo davno pozabljenih dni...

ŠKRINJAR, Polona. Ognjišče (2007) 10, str. 53

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.

Že drugi dan dežuje. Tudi shladilo se je. V takšnem vremenu sem rada v hiši na toplem in likam, pospravljam ali pa berem. Tokrat pa mi je med brisanjem prahu prišla pod roke škatla, polna starih fotografij. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in jih počasi, eno za drugo, začela ogledovati.
Zastrmela sem se v mlad obraz smejočih oči, v lep bel nasmeh in v brezskrbno mladost, ki je vrela iz fotografije.
Mladenič dvajsetih let je bil zelo podoben mojemu sinu. Pa tudi skoraj istih let sta prav sedaj. Se tako v mojem sinu nadaljujejo njegovi geni?
Ko se je začela druga svetovna vojna, ni imel niti dvajset let. Vojna, le kdo si je je želel? Tudi on, ki je bil tako poln moči, načrtov, ne. Pa kljub temu ga je doletela ista usoda, kot mnogo drugih slovenskih fantov in mož. Ni bil na pravi strani, zato je bil preganjan, odpeljan v taborišče, od tam pa bogve kam. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. In ko se je po koncu druge svetovne vojne vse poleglo, ga ni bilo od nikoder in vesti o njem, da bi ga kdo videl, tudi ne.
Velikokrat se v mislih mudim pri njem in se sprašujem: »Kje si, stric? Ali si vedel, da je eden tvojih bratov umrl v taborišču, ker ga je izdalo zdravje; da je najstarejši, ki se je že vračal s Koroške, k sreči slišal besede, da jih peljejo na morišče, in jim verjel ter še pravi čas pobegnil z vlaka in si tako rešil življenje. V tujini je preživljal preostala leta in dočakal več kot osemdeset let? Tudi tvoj oče si ni upal domov in se je šele več let po vojni vrnil k svoji družini. In vse bi se lahko umirilo, če ne bi ves čas viselo v zraku vprašanje, kje si ti.
Mineva že sedemdeset let, odkar si pogrešan, pa še vedno ne vemo, kje počiva tvoje telo . Kdo nam bo odgovoril na to vprašanje? Kdo nam bo razložil, zakaj si tudi ti moral dati življenje, ne da bi ti bila dokazana kakšna krivda?
Koliko bratrancev in sestričen bi imela več, če bi ti pustili živeti, če ne bi bilo te nesrečne vojne, ki je povzročila toliko gorja, trpljenja, uničenja, bolečine, uničenih življenje in razseljenih družin ter zamolčanih in prikritih grobišč.
Žalovanje za tabo se še nadaljuje, saj ne vemo, kje si pokopan. Če bi takrat ostal živ, bi imel zdaj že častitljivih devetdeset let, če bi jih dočakal. Verjetno bi umrl naravne smrti in naše žalovanje bi bilo čisto drugačno, brez občutkov krivde, sramu, jeze in bede, brez iskanja kraja in časa ter vzroka tvoje smrti.
Kako težko so zmogli sprejeti dejstvo, da te ni več, tvoja mama, oče, sestre in brata, ki sta še ostala. Si predstavljaš, da je moral tvoj trinajstletni brat takoj po koncu vojne trdo delati, da so spet postavili streho na požgano domačijo, in finančno poskrbel za mamo in sestre, saj si je vaš oče šele več let po vojni upal priti domov? Kako veliko breme mu je bilo naloženo na mlada, šibka ramena! Pa je zmogel! Kljub temu, da so ga bolele opazke o belčkih in je bil vedno znova obravnavan kot drugorazredni državljan.
Lahko mi verjameš, da je njegov moralni čut za resnico zelo dobro razvit in že na daleč prepozna prevarante. Nikoli ne bo (in jaz tudi ne) volil nikogar, ki laže, krade in obrača besede, ki ne upa pogledati v oči in iskreno prositi odpuščanja za vse storjene krivice, ki so jih zagrešili on, njegovi starši ali stari starši. Noben komunistični poskus preoblačenja ga ne bo nikoli tako zavedel, da bi napačno volil. On ve, kaj je resnica, ker je predolgo živel v laži in ob tem moral biti tiho, če si je hotel rešiti življenje.
Tvoja sestra mi je večkrat, v začetku sicer zadržano, v novi Sloveniji pa že pogumneje odgovarjala na vprašanja o tej temi. Vendar nikoli z jezo na kogar koli. Ko sem jo nekoč vprašala, kako je zmogla preseči sovraštvo in željo po maščevanju, mi je odgovorila: “Vsak dan sem na oltar polagala prošnjo, naj Bog odvzame mojo žalost, jezo, bes, zagrenjenost in željo po maščevanju. Prosila sem, naj mi podeli moč za odpuščanje, da sem vsak dan znova prosila tudi za krvnike in morilce, ki so bili samo ljudje, prosila sem za obe strani – za trpeče in za rablje. In če vso svojo notranjost iskreno položiš pred Jezusa, potem lahko s Križanim vstaneš novi dan rešen vseh spon in vezi.”«
Dragi stric! Tvoje lepe, vesele in iskrene oči me gledajo s fotografije in v njih ni strahu pred prihodnostjo. Tak si verjetno še sedaj, ko nas gledaš iz nebes. Verjetno prosiš za nas, da si bomo zmogli izprositi milosti, ki nam bo dala moči, da bomo lahko odpustili vsem, ki nas bodo iskreno prosili odpuščanja, ne s figo v žepu ...
Res je, vsi prizadeti močno trpimo. Verjetno pa najbolj trpijo še živeči krvniki. Zanje bi morali še posebej prositi milosti, da bi zmogli priznati storjena grozodejstva in iskreno prositi za odpuščanje. Vsak posebej, saj tukaj ni kolektivne odgovornosti, za katero so se skrivali v komunizmu.
Povedati resnico in prositi odpuščanja, samo to, saj evangelij uči: Resnica vas bo osvobodila.
In sedaj je čas za resnico, za nov dan, za novo upanje in čas za pisanje nove, prave zgodovine. Vse se spreminja, prihaja na novo, le tvoj lepi, nasmejani obraz ostaja isti na veke.
Katarina

Ognjišče (2015) 11, str. 18

Do odhoda avtobusa sem imela še kar nekaj ur časa, zato sem odšla v knjižnico. Usedla sem se za veliko okroglo mizo, na katerem so bili vsi časopisi tistega dne, oziroma tedna. V roke sem vzela tedensko revijo. Pritegnil meje naslov članka, ki je bil z velikimi črkami napisan na naslovnici. Prebrala sem članek. Opisoval je napad na duhovnika. In to pri nas v Sloveniji. Bila sem pretresena. Tudi to da se dogaja pri nas, v naši lepi, samostojni Sloveniji?
Zamišljena sem počasi stopala proti glavni avtobusni postaji in se skoraj zaletela v kiosk. Revija, ki sem jo prebirala v knjižnici, mi je takoj padla v oči. Kupila sem jo in odnesla domov. Morala sem še enkrat prebrati članek.
Naslednji dan sem revijo pospravila v torbo, obešeno na otroški voziček, in se na krajšem sprehodu s svojimi otroki spotoma ustavila pri svoji teti Minki. Povedala sem ji za članek in ji pustila revijo. Še isti večer me je poiskala: »Molimo za tega duhovnika. Vsak dan. Samo tako mu lahko pomagamo. Zdajle lahko zmoliva skupaj, če imaš čas.« Otroci so se pridno igrali, zato sva si lahko takoj vzeli čas za molitev.
Čez teden dni me teta Minka na poti iz cerkve vpraša: »Še kaj moliš za tistega duhovnika?« – »Še,« ji odvrnem. »Ne odnehaj. Takšne rane se ne pozabijo zlepa ali pa sploh nikoli ...« je zamišljeno dejala. Vedela sem, da govori iz izkušenj, ki jih je imela iz vojnih časov, in verjela sem ji. Sama pri sebi sem sklenila, da bom upoštevala njeno priporočilo.
Čez dobro leto mi je nekoč potožila: »Ne vem, kaj se dogaja, ampak povej mi, ali ti še kaj moliš za napadenega duhovnika. Veš, ta teden se mi dogaja, da molitev, ki jo opravim zanj ponavadi že dopoldne, ni dovolj. Kar nekaj me nagovarja, da molim zanj tudi popoldne. A ti še vztrajaš?« Pogledala me je tako odločno in zahtevno, da sem lahko povedala samo resnico. »Saj veš, da že cel teden letam samo okrog zdravnikov. Še enemu se niso pozdravile norice, že jih je dobil drugi. Ta teden pa res nisem.« »Potem pa dajva kar skupaj za boljši začetek. Naprej boš pa že ...« mi je teta brez obtoževanja takoj ponudila svojo duhovno podporo in mi s tem pomagala k stanovitnosti.
Mnogo let je minilo. Tetino zdravje je pešalo in čedalje več časa je preživela doma. Na začetku ni več mogla v cerkev k delavniškim mašam, potem je bilo nemogoče iti tudi ob nedeljah. Ostajala je doma, poslušala Radio Ognjišče in molila.
Do nas je prišla novica, da je v sosednji fari prišlo do zamenjave duhovnikov. Ob tem smo zvedeli, kdo je prišel na novo. Teta je še bolj molila. »Zdaj pa zanj molim še več, saj je tako rekoč naš. Sosednja fara sploh ni tako daleč. Ker imamo tam tudi sorodnike, smo z njo tesno povezani.«
»Te zapeljem tja k maši, ko bo primerno vreme in boš bolj pri močeh, da boš sploh vedela, za koga moliš?« sem ji predlagala. »Ni potrebno. Veš, jaz molim za veliko ljudi, ki jih na zemlji ne bom nikoli srečala, pa me to ne moti. Meni je vseeno, kako kdo izgleda, vsi smo bratje in sestre istega Očeta in samo naše molitve in dobra dela za drugega so pomembna, ne zunanji videz.« In pri tem je ostalo.
Župnik v naši fari je zaradi starosti in bolezni obnemogel. Moral je v bolnišnico in nič ni kazalo, da bi šlo kaj hitro na boljše. Dobili smo pomoč za duhovno oskrbo iz sosednje župnije. Tudi teta Minka, ki so jo leta in bolezni čedalje bolj težile, na koncu je že skoraj oslepela, jo je rabila. Vsak mesec je prihajal k njej – skoraj eno leto. »No, teta Minka, toliko časa si molila zanj, sedaj ga pa še videti ne moreš,« mi je bilo žal zanjo. »Narobe si rekla, še vedno molim zanj. Upam, da ti nisi prenehala? Veš, odkar ne vidim več, pa vsako stvar še bolj čutim. In povem ti, zelo dober človek je – slišim in čutim njegov mili in blagi glas. Vedno se veselim dneva, ko me obišče in mi prinese Jezusa. Več dni se pripravljam na sveto spoved in sveto obhajilo. In sedaj se čutim tako dopolnjeno, kot sta se počutila Simeon in Ana, ko sta v templju videla Jezusa.« – »Pa misliš, da je dobro, če je mil in blag? Mogoče z nami, ki smo bolj trdi verniki, ne bo mogel dobro shajati?« – »Seveda je dobro, da je tak. Tudi Jezus je bil blag, pa je zelo jasno govoril o grehu in naši pokori.«
Leto dni se je veselila srečanj z njim, ki ji je prinašal tolažbo. Potem pa sta bolezen in starost zmagali. Sedaj mirno počiva na božji njivi, kamor jo je pospremil prav ta, za katerega je toliko let molila.
Pogrešam jo. Pogrešam najine pogovore, molitve in razmišljanja, ki sem jih lahko zaupala samo njej. Pogrešam njene nasvete, njeno umirjenost in preudarnost, njeno modrost in milost, da je v prav vsaki stvari videla dobro in vse dogodke jemala z dobre strani.
Žalostna sem sedela v cerkvi in se spraševala, če tudi v nebesih še kaj moli za nas, ki smo ostali tukaj? Prav zanimalo me je, če še kaj moli za duhovnika? Prosila sem za neko znamenje, da je tako. Prav želela sem si njene potrditve. Saj vem, da prosim preveč ...
Zazvonilo je za začetek svete maše. Duhovnik je pristopil in začel peti pesem, ki jo je najraje pela prav teta Minka. Nisem mogla verjeti ... Vedno, ko je krasila kapelico, jo je pela. Najprej pesem, potem pa je začela s krašenjem.
Imela sem občutek, da jo čutim ob sebi. Pa vseeno sem podvomila. Preveč jo pogrešam in tole je bilo zdaj čisto slučajno. Ne morem verjeti, da bi bila uslišana takoj ...
Usedem se, da bi prisluhnila pridigi. Prenehala sem dihati, ko sem zaslišala duhovnikove besede, ki so govorile o teti Minki in njunih srečanjih ... Ne, to pa ne more biti slučajno!
Hvala ti, dobri Bog, ker me imaš rad, čeprav sem večkrat podobna nevernemu Tomažu! Hvala ti za teto Minko, ki tudi v nebesih še naprej moli za nas.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 92.

Nekoč, ko sem bila še majhna, me je mama morala peljati k zdravniku. Spominjam se, da jo je vprašal: »Je bil pri porodu zdravnik?« »O, kje neki, saj še babice ni bilo, kaj šele zdravnik,« mu je odgovorila. Torej sem prestopila prvi prag in iz materinega telesa vstopila v življenje s pomočjo mame, očeta in Boga. Brez njih ne bi prišla čez ta prag.
Rojstna hiša, stara, iz kamna zidana, z debelimi zidovi, stisnjena na sam rob sosedovega vrta. Moj dom, moj grad, v katerem sem bila kraljična. Hiša je imela malo prostorov: vežo, hišo, kuhinjo, shrambo in še eno kamro. Okna so bila majhna, v kuhinji je bilo eno samo, pa še to tako visoko pod stropom, da dolgo nisem videla skozenj na sosedov vrt. Videla sem samo vrhove jablan in jabolka, ki so se bleščala v soncu.
Pred vsakim prostorom je bil prag, tak lesen, že močno izlizan. Največji in najširši je ločil hišo, kot smo rekli glavni sobi, ki je bila hkrati dnevna soba in spalnica, in vežo. Stene so bile debele najmanj pol metra in tudi hišni prag je bil tako širok.
Pred očmi imam nečake in nečakinje, kako so se še čisto majhni prekopicevali čez ta prag. Ko sem jih gledala, mi je prišla misel: “Glej, kot zdaj oni, si se tudi ti plazila čez ta prag, na njem sedela in malicala, se igrala s punčkami iz cunj, kasneje listala po knjigah in jih brala.” Toplo mi je bilo pri srcu, taka domačnost in varnost sta me prevzeli ob tem pragu. V hišnih vratih je bila luknjica in verjetno smo vsi otroci kukali skozi to luknjico, tlačili vanjo razne predmete, jih potem v hiši pobirali in tlačili nazaj.
Spominjam se iz otroških let: Vsa družina je bila zbrana v hiši. Delali smo zobotrebce in poslušali napeto radijsko igro. Mislim, da je bil naslov Inšpektor Maigret. Nenadoma je v to tišino skozi vrata planil sosed in se zavalil na sredo hiše. Spotaknil se je v temni veži ob hišni prag. Mislili smo, da je priletel k nam tisti mrtvi človek, čigar morilca je inšpektor iskal.
Odrasli smo in prišel je čas, ko smo izleteli iz varnega gnezda doma. Prvi se je za to odločil starejši brat. Po poroki, ko je svojo mlado ženo pripeljal domov, jo je v veži vzel v naročje in jo prenesel čez hišni prag. “Da bo nevesta lažje rojevala,” so rekli. Za njim sta čez leta odšli sestri, kmalu za njima še jaz.
Drug za drugim smo vsi štirje klečali na hišnem pragu, mama in oče pa sta nam dala blagoslov. Pokrižala sta nas z blagoslovljeno vodo, izročila v božje varstvo in potočila solzo ob slovesu. Še danes čutim mamin križ na čelu, njeno nežno roko in močno očetovo dlan, ko sem se poslavljala od doma.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem veselo planila čez ta hišni prag, da sem bila čim hitreje pri njima, ko sem prvič kot poročena žena prišla domov. Od sreče in ganjenosti smo vsi trije jokali.
Čez hišni prag so čez leta najprej v krsti odnesli mamo. Kljub očetu in bratu, ki sta ostala, je bila hiša prazna, pusta, žalostna, izgubila je tisti svoj sijaj vesele barve.
Oče je zbolel in obležal. Vedno, ko sem prišla k njemu, sem postala na hišnem pragu in se pripravljala na žalostno sliko v hiši. Oče na postelji, ubog, bolan, skoraj nepokreten, a bistrega duha. Oči so se mu živo zasvetile, ko me je zagledal, obraz mu je preletel nasmeh. Njegova, včasih tako zgarana roka, je postala drobna, mehka, prav taka kot je bila mamina roka.
Kmalu so tudi očeta odnesli čez hišni prag. Pridružil se je mami na božji njivi.
Brat je ostal sam, varuh našega ognjišča, našega doma. Prihajala sem k njemu, vedno stopila v hišo in postala na tistem širokem, z leti vedno bolj obrabljenem hišnem pragu. Tudi brat je zbolel; hudo je bil bolan, a nisem hotela misliti na slovo. “Ne, saj se bo pozdravil, saj še ni tako star ...” sem si govorila.
Neko čisto navadno jutro so mi sporočili: »Brat je umrl!« Svet se mi je podiral, solze so lile iz oči, samoobtoževanju ni bilo konca: “Več bi bila lahko ob njem, več bi mu morala pomagati ...” A kaj, ko nisem mislila na smrt.
Pohitela sem k njemu domov. S težkimi koraki sem vstopila v vežo. Srce mi je za hip zastalo in noge so mi klecnile ob prizoru, ki sem ga zagledala. Moj ljubi brat je ležal na tleh, z nogami v hiši, z glavo v veži. Umrl je na hišnem pragu, na tistem pragu, kjer smo ostali otroci prejeli očetov in mamin blagoslov.
Pokleknila sem k njemu na prag in ga pokrižala, kot nam je to naredila mama, in jokala, kot je za nami jokala naša mama. Brat je prestopil prag večnosti. Ni ga več tukaj, ne iščite ga na tej strani praga.
Molim zanj, molim za mamo in očeta, za vse nas še žive, da se bomo, ko bomo tudi mi prestopili prag večnosti, gotovo sešli, kot smo se sestajali v naši hiši.
Koliko sreče in veselja bo ob tem snidenju, ko nas bo Bog povezal v en velik šopek – v našo družino.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 54.

Danes je zahvalna nedelja. Pri pridigi je naš župnik govoril o hvaležnosti. »Sem hvaležen ali zahteven?« se je spraševal. Ta misel me je spremljala na dan zahvale Bogu za vse, kar nam daje. Ljudje mislimo, da je samoumevno dihati, hoditi, videti, slišati, misliti, delati, pa nam je vse darovano. Zato je prav, da se človek vsak dan Bogu zahvaljuje. Na zahvalno nedeljo pa se skupaj zahvaljuje vse občestvo, združeno pri maši – daritvi zahvale.
“Sem hvaležna tudi svojim bližnjim za vse, kar mi storijo, mi pomagajo, svetujejo?” sem se spraševala.
Kadar je govora o tem lepem dejanju ljubezni,se spomnim starejšega moža, ki sem mu hvaležna že od mladih let. Danes pa se sprašujem, če je dovolj, da v srcu pomislim: “Hvaležna sem mu!‌ Kaj lahko storim v zameno, da bo čutil mojo hvaležnost?”
Pred oči mi pride srečanje z njim pred nekaj tedni. Pri srcu me je zabolelo, ko sem zagledala starega moža, ki je komaj premikal noge s pomočjo bergel, ki mu sežejo prav do podpazduhe. Moliti moram zanj, da mu Bog pošlje pomoč angela varuha, kot ga je v podobi tega moža poslal meni tistega mrzlega, temnega zimskega večera na železniški postaji v Ljubljani.

***
Ko sem hodila v osemletko, sem bila samo nekajkrat v mestu. Življenje v njem mi je bilo tuje. Končala sem osemletko in začelo se je razmišljanje, kam sedaj?
»Rada bi bila šivilja,« sem rekla.
»Zakaj pa ne bi šla študirat, saj ti učenje ne dela težav,« so me nagovarjali.
»Prav, bom pa šla v šolo za medicinske sestre.«
»Nemogoče! Ko boš videla kri, boš skup zlezla.«
»Ja, bom pa študirala jezike.«
»V redu, najbolje da začneš z gimnazijo.«
Starejši sestri in brata so mi poiskali šolo in najbližji internat. Prvi letnik je bil kar v redu, le pri najljubšem predmetu – angleščini si s profesorico nisva bili prav simpatični ena drugi. Tudi ocene mi je vedno nižala, če sem se še tako trudila in sem znala snov.

***
Življenje v mestu mi je bilo še vedno tuje, zato mi je prišla kar prav odpoved internata gradbene šole, ker so imeli dovolj svojih dijakov. Vsi z drugih šol smo pristali na cesti. V bližini ni bilo nobenega drugega internata, morala bi se voziti z mestnim avtobusom. “Se bom pa z medkrajevnim avtobusom vozila domov.” Pridružila sem se vozačem. Šolski urnik se je pokrival z odhodom predzadnjega avtobusa ob sedmih zvečer, naslednji, zadnji, pa je odpeljal ob pol enajstih. Povedala sem svoji dobri, razumevajoči razredničarki in vsem profesorjem je naročila, da me morajo zadnjo popoldansko šolsko uro spustiti pol ure prej, da ne bom zamudila avtobusa. Tega so se držali vsi, razen profesorice angleščine, ki me je imela še bolj na piki. Čeprav smo imeli angleščino vsak dan, torej pet ur na teden, me je, če se je le spomnila, zadnjo uro poklicala k tabli na spraševanje. Ves razred se je potegnil zame: »Od daleč je, zamudila bo avtobus, potem bo morala dolgo čakati. Jutri jo lahko vprašate.« Profesorica pa je bila neusmiljena, nič ni poslušala, kaj ji govorijo moji sošolci.
Vsa nesrečna sem se z mestnim avtobusom pripeljala na avtobusno postajo. “Morda pa še ni odpeljal, včasih ima zamudo,” sem hitela na našo številko na koncu postaje. Vse je bilo prazno, temno, niti luči niso vse gorele. “Kam naj grem? Zunaj je mraz, pa še strah me je tujcev, ki se stalno obregajo obme s tujimi, grdimi opazkami. Iti moram nekam, kjer je svetlo in je več ljudi.” Šla sem v čakalnico na železniški postaji. Bila je polna, skoraj zasedena. Stala sem tam ob steni in zaradi tesnobne osamljenosti sredi tujcev mi je šlo skoraj na jok.
Stalno so se odpirala vrata in kot bi nekoga pričakovala, sem vsakič pogledala, kdo bo vstopil. In glej, srce mi je poskočilo od veselja, ko sem zagledala znani obraz očetovega sodelavca in našega krajana. Planila sem k njemu, kot da bi prišel moj angel varuh, poslan od Boga.
Presenečeno me je pogledal: »Kaj pa ti delaš tukaj ob tej pozni uri?«
Povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo. Vzel me je pod svoje varstvo. Nobenega nadležneža in vsiljivca ni bilo več blizu. Našla sva prostor, sedla in se pogovarjala. Čas je hitro minil, tesnobe in strahu ni bilo več.

Nikoli ne bom nehala biti hvaležna človeku, ki mi je ob tako pravem času prekrižal pot. Zdaj sem že v letih. Moj angel varuh je še živ, vendar zelo betežen. Ko sva se srečala v ambulanti, sem se mu morala po skoraj petdesetih letih ponovno zahvaliti. Spominjal se je tistega večera in mi rekel: »Včasih te Nekdo pošlje ob pravem času na pravo mesto. Vesel sem, da sem bil takrat tam.«

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 78-79.

Gledam skozi okno v oblačen in čemeren dan – popolnoma se ujema z mojim razpoloženjem. Zunaj nihajo veje sem in tja, povešene veje starih jablan. Vse se počasi pripravlja k počitku. Tudi narava.
Hrup pri vratih me predrami, še bolj pa lajež psa; očitno je zagledal tujca pred pragom. Tudi ko zavpijem nad njim, ne utihne. Renči in ne odneha, tako kot pri poštarju, čeprav ga vidi vsak dan. Ko končno vse potihne, se spet naslonim nazaj in mislim, mislim... Še preden se spet obrnem k oknu, se nekdo pojavi na vratih. Ženska, velika, suha, suha, v črnini.
»Dober dan,« reče in takoj jo poznam po glasu. Marta je! Tašemasta Marta! Dvignem glavo in nekaj zamomljam v odgovor, nekaj nejasnega. Jezna sem in presenečena, kaj ona dela tu.
»Nekaj je prišla prosit! Kaj pa drugega! Tašemasta Marta zna samo to,« me prešine. Po vseh vaseh je že znana po tem, da prosjači. Malo za hrano, malo za denar, tudi za pijačo. Zakaj je Marta še Tašemasta zraven? Ljudje radi dajo svoje vzdevke. Po videzu in vedenju. Marta ga je dobila verjetno zato, ker se tako oblači. Smešno, šemasto. Ali pa zato, ker včasih tako čudno govori. Zmedeno, hihitavo in nerazločno. Včasih sva skupaj delali. V fabriki, kjer je bilo vedno dosti takih nenavadnih žensk.
»O, Marta,« končno le izustim in ji namignem, naj sede. Vidim, kako bega z očmi sem in tja in išče stol, kamor bi sedla.
»Kako si kaj,« rečem. Pa še to malo čudno. Kakor da mi je žal, da je prišla. In res je temu tako.
»Sem, kot sem,« reče. »Ne najbolje, saj veš ...«
Nekaj zamrmram v odgovor. To, da bom slab sogovornik, verjetno ve. Ve tudi, da nikamor več ne grem, ker ne morem. To pa ni najbolje, saj ženske tako rade govorimo o tem in onem, o rečeh, ki se nas ne tičejo, in o rečeh, za katere smo vesele, da se dogajajo drugim. Drugim, samo da se nam ne!
»Zakaj si pa taka, no, saj ti si vedno ...« le začnem nekaj jecljati in pomignem proti njeni čudni pojavi. Tašemasta Marta, vseskozi znana po tem, da se živo pisano oblači, zdaj nosi črnino. Celo ruto ima črno.
»A, a, to ...« reče in pogleda po sebi. »Veš, umrl je! Miha je pobralo. Kar naenkrat. Zdaj sem sama. Čisto sama!«
Visoki, preklasti Miha, tudi vaški posebnež, je z Marto živel že dolgo. Vsi so se norčevali iz te zveze. Oba sta pridno popivala, povsod ju je bilo dosti, vsi so se spraševali, kako pri tako nizki Martini invalidski pokojnini in Mihovemu socialnemu dodatku, to zmoreta. Ko sta na večer, včasih že zjutraj, veslala proti stari hiši, kjer sta stanovala, so se ljudje ozirali za njima in si privoščljivo govorili: »Ja, oba sta fraj, nobenemu ni treba iti delat, on je na socialni, ona invalidsko penzijo vleče, kaj pa jima manjka! Pa Miha zraven še nekaj škreblja po lesu in tisto prodaja.«
O, pa jima je manjkalo! Velikokrat sta komaj spravila skupaj tiste evre za stanarino. Lastnik pol podrtije, ki ji je vedno pravil hiša, je znal zaračunati stanarino! Dokler je Miha še kaj naredil, popravil stopnice ali ograjo ali zamenjal kakšno pipo, je šlo. Tudi rezbaril je, vseskozi se je rad ukvarjal s tem. Turisti, ki so tu in tam prišli, ali bolje rečeno zašli v to zakotno vas, so ročno delo radi kupili. Ko pa je Miha začel omagovati in je samo še pil in hodil okrog, je lastnika minilo. Podil ju je ven iz tiste podrtije, prepričan, da če se ju znebi in bajto podere, bo dobro prodal. Parcela, na kateri je elektrika in voda, bo zazidljiva, torej tudi z dokumenti ne bo težko.
Vse to bi se zgodilo, pa se ni! Vsaj za časa Mihovega življenja ne!
Miha je bil prebrisan in trmast in dokler je bil, je vse ostalo tako, kot je.
»Kar sama sem ostala, je vse slabše,« je spet začela Marta. »Kadar ni pil, je bil Miha dober z mano. Prav dober!«
»A dober, praviš ...«
»Zdaj, ko ga ni, pa sem morala veliko reči že prodati. Da sploh preživim. Prej sta le bila dva dohodka ...«
»Ja? Kaj si pa prodala?«vprašam, čeprav me pravzaprav ne zanima.
»Prodala sem spalnico, ki še odplačana ni, pa hladilnik, pa televizor, podarila nama ga je Jerica, zdaj pa je jezna name in hoče denar nazaj. Jaz ga pa nimam! Kje pa naj ga vzamem!« Jerica je bila njena najstarejša, živela je v Kranju, redko se je spomnila na mamo. Kar sta živela skupaj z Mihom, pa sploh ne več.
»Kaj pa Jakob? Se ti kaj javi? Tudi on že ima službo,« rečem in kar malo sitno mi je. Jakob je bil njen vnuk.
»A Jakob ... To je pa druga pesem. On se me je odrekel, že kdaj ... Ni ga več blizu. Verjetno ga Jerica tako uči. Otroci, veš ... Vseeno je, ali jih imaš ali jih nimaš! Ko jih rabiš, ni nobenega nikjer!«
Molčim in povesim glavo.
»Oprosti, saj vem ... Eni so dobri. Otroci in vnuki. Tvoj je bil, pa je moral tako mlad zapustiti ta svet. Tako to je.«
Dregnila je v mojo rano, pa sem molčala. Molčala in ji zavidala. Da je taka, kot je. Da vse tako dobro prenaša. Nekaj časa sva bili obe tiho.
»Miha je bil dober rezbar, prave umetnine je delal,« sem spet začela.
»Ja, dokler je mogel, je delal prav lepe reči ... Glej, prinesla sem ti nekaj,« je rekla in pomolila proti meni velik lesorez. »Eno sliko sem ti prinesla. Ti jo boš znala cenit ... Še ta mi je ostala. Druge sem morala prodati! Skoraj zastonj sem jih dala.« Vzela sem sliko iz njenih rok. Lepa, topla je bila, neki belokranjski motiv je bil na njej, breze ob vodi in rože. Velika nakodrana reka je bila vrezana v les in breg ob reki poln rož. Miha je bil iz tistih krajev doma.
»Ni slabo,« sem rekla. »Koliko pa je?«
»Saj sem že rekla, da ti jo dam zastonj. Pa tudi ... Izseliti se bom morala in nimam je kam dati.«
»Aha ...«
Pogledala sem na Marto od strani: ozek, bled obraz ošiljena brada in trpko stisnjena usta. Črnina je le še bolj poudarjala njeno bledico. Morala bi začutiti usmiljenje ali vsaj nekaj podobnega, pa se v meni ni nič zganilo. Trda in čudno otopela sem obstala na stolu.
Ko se je Marta poslovila, me je prosila za nekaj drobiža za avtobus. Rekla sem ji, da ga nimam. Lahko bi šla malo pobrskat po predalu, pa nisem.
Zunaj je začelo spet deževati. Pomislila sem samo, kako da ta šmentani dež ne zna nehati. Na Gorenjskem je samo dež. Dež in megla, vsak dan isto. Pust in prazen vsakdan. In še nje mi je bilo treba ...
Marta je zamrmrala suho in tiho adijo in šla. Ven, v mrzel, deževen in vetroven dan. Gledala sem za njo, dokler se ni skrila za ovinkom. Dež se je kar cedil že po okenski šipi.
»Morala bi ji dati dežnik, saj jim imamo v veži, vsak dan jih rabimo. Gotovo jih je videla in si mislila svoje,« me je kar naenkrat prešinilo. »Mokra bo in nima denarja za avtobus,« se je začela oglašati vest. Potiho, počasi, potem pa vedno glasneje.
»Bo že, saj je utrjena, vsega hudega vajena,« sem rekla naglas. Kakor v opravičilo.
Pa ni pomagalo!
“Je v meni zaradi moje žalosti in nesreče, katere ni nihče kriv, ugasnila vsa človečnost? Kam me bo to pripeljalo! Kam?” Dolgo sem še premišljevala in vedno huje mi je bilo. Nazadnje sem se vsa pretresena in zmedena razjokala.
Pred mesecem dni pa sem zvedela, da Marte ni več. Da se je utopila. Sava da jo je naplavila na breg, vso razcapano, v svojih črnih cunjah, ki jih verjetno od Mihove smrti še ni slekla.
»Uboga Tašemasta Marta,« so rekli ljudje. »Kako nesrečno je končala. Kar so jo vrgli iz stanovanja, je živela kar pod kozolci. Ni čudo, da je obupala. Nič čudnega ni ...«
Res je! Nič čudnega ni. Ampak ljudje smo tako, kot smo. Mogoče bi zaradi svojih nesreč in žalosti še bolj morali videti drugega!
Zdaj je tako prepozno.
Kako zelo pa lahko peče vest, tega se vedno bolj zavedam.
Pa je ta tudi Martino tiho odpuščanje? Nimam odgovora ...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 42.