Tistega leta je bila čudovita jesen – sončna, topla in pisanih barv. V sadovnjakih je zorelo sadje in brenčanje žuželk se je mešalo z vonjem zrelega in dozorevajočega sadja. Prve hruške in jabolka so bila že pobrana in porabljena, zdaj pa so na obiranje čakale še pozne sorte, ki jih bomo spravili v kleti in jih hranili za zimski čas.
Sosed, kljub letom tik pred upokojitvijo še zelo aktiven, je hrepeneče gledal svoj sadovnjak. Sadje je dobro obrodilo in treba bi ga bilo pospraviti, pa je bil tako zaposlen, da mu vsega ni uspelo postoriti. Neporočen, sam za vse, se je trudil, da je za silo postoril, kar je bilo najnujnejše, manj pomembne stvari pa je odrival in postavljal na pozneje. Tolažil se je, da bo že našel čas za to in ono, čeprav je že vnaprej vedel, da dejansko najbrž ne bo tako. Služba ga je vsega zaposlila, zato je veliko reči čakalo nedokončanih.
Vedel je, da sončni dnevi ne bodo trajali v nedogled, zato je želel obrati dozorela jabolka, kvalitetno staro sorto, ki se prav uleži šele krepko po novem letu in ostane do pozne pomladi.
Kljub želji, da bi delo v sadovnjaku opravil, je vedel, da bo bolje, če dobi pomoč. Z možem sva se odzvala njegovemu povabilu.
Skupaj smo obirali jabolka, jih trgali iz nedrja stare jablane, ki je že klicala po sadjarju, da bi spomladi temeljito porezal odmrle in pregoste veje. Zaradi njih je bilo obiranje zamudno, pa kljub temu smo z veseljem in hvaležnega srca za obilen sad, opravili delo.
Na koncu naju je sosed prosil, da bi mu pomagala jabolka še prebrati in razvrstiti po debelosti. »V tale zabojček bomo izmed vseh nabranih jabolk zložili najdebelejše,« je pred nas postavil prazen zaboj. Pričeli smo z delom, saj je v družbi vsak delo narejeno kar mimogrede in z večjim veselje, kot če si za vse sam.
Zabojček najlepših jabolk je bil kmalu napolnjen. Za slovo smo popili še dišečo kavico in z možem sva se namenila domov. Vesela sva bila, da je bilo delo opravljeno in da nad sosedom ne bo več viselo še eno nedokončano delo.
Tedaj pa je sosed pred naju postavil zabojček najlepših jabolk: »To je za vajino pomoč.«
Branila sva se: »Saj kakšno stvar pa človek mora narediti tudi za boglonaj! Saj ni treba, da se vse plača! Z veseljem sva vam pomagala.«
Nič ni pomagalo. Vztrajal je pri svojem. Kar vroče mi je bilo ob misli, kako sem iskala in izbirala najlepša jabolka, čeprav ne vedoč, da jih odbiram zase.
Na koncu je obveljala sosedova beseda in z možem sva se odpravila proti domu z zabojčkom najlepših, najdebelejših jabolk.
Tiho, zatopljena vsak v svoje misli, sva odhajala proti domu.
»Zakaj si tako tiho?« me je vprašal mož.
»Premišljujem.«
»Ja, se vidi.«
+++
»Pa mi ne bi povedala, o čem premišljuješ?«
»Lahko,če me želiš poslušati in si vzameš nekaj časa.«
»Seveda, sama ušesa so me,« me je spodbujal.
V mislih in pripovedi sem se začela vračati za nekaj let nazaj.
Tudi takrat je bila lepa jesen, sončna in topla. Prelepe barve so sicer že izgubljale moč in se oblačile v rjavo, vonj jeseni pa je bilo čutiti na vsakem koraku. Tako lepe in barvite jeseni že dolgo ni bilo.
Vesela sem bila lepe jeseni ne samo zase, ampak tudi za svojo mamo, ki je bila bolna in je toplo sonce tako blagodejno ogrelo njeno mrzlo telo. Rada, čeprav s težavo, je prišla na sonček in se prepustila njegovim toplim žarkom. Hvaležna je bila za toplo jesen.
Težko mi je bilo, ko sem morala v službo, rada bi bila ob njej. Skupaj bi se greli na jesenskem soncu in klepetali o marsičem, dokler bi ji moči dopustila, potem pa bi potonila v dremež. Resničnost je bila žal drugačna, morala sem v službo.
Vso pot do službe sem bila v mislih z mamo, zanjo sem molila in jo izročala Bogu v varstvo. Molitev je kar vrela iz mene in v vrsto pred božji tron sem postavila veliko zahval in prošenj.
Dnevi v tednu so se hitro vrstili in ob vseh prošnjah, ki sem jih naslavljala na Boga, se mi je ena še posebej zajedala v srce in je bila namenjena naši župniji.
»Ljubi Bog, prosim te za dušo tistega, ki bo prvi umrl iz našega kraja. Sprejmi jo k sebi v nebesa. Prosim te tudi za vse, ki jih bo ta smrt prizadela. Pokojnemu podeli večni mir in veselje pri tebi, žalujočim pa pošlji Svetega Duha Tolažnika, da jim bo olajšal slovo.«
Že drugi teden me je Nekdo nagovarjal k molitvi in ubogala sem ga. Vsak dan sem se odpravila v službo in zavidala sestri, ki si je lahko vzela dopust in bila ob mami.
Bila je sobota, zadnja v novembru, mrzla in meglena. Neko turobno razpoloženje je leglo med nas in nas tiščalo k tlom. Delovni dan v službi se je že začel in z delom smo si skušali popraviti razpoloženje.
Zazvonil je telefon. »Zate je, svak te kliče,« mi je sporočil sodelavec, ki je dvignil slušalko.
»Halo, kaj bo dobrega?« sem kljub turobnosti hotela biti vesela.
»Moram ti sporočiti: mama ti je umrla.«
»Ja, kako? Saj ne more biti res. Saj je včeraj šla v bolnišnico, da bi ji pomagali. Pa saj ni bila tako slaba, da bi morala umreti ...« sem na vse načine hotela zanikati žalostno novico.
»Veš, saj ni trpela. Ponoči je mirno zaspala. Tako so sporočili iz bolnišnice.«
Preplavila sta me žalost in mir, nenavaden mir. In ta mir je kljub žalosti in solzam slovesa lebdel nad mano in me ščitil še dolgo po pogrebu.
In ko sem se nekoč v molitvi spet obračala k Bogu s prošnjo, naj k sebi sprejme dušo prvega umrlega farana, potolaži vse žalujoče, sem se iznenada spomnila: pa saj takrat, preden mi je umrla mama, sem v bistvu molila zase, pa tega nisem vedela. In Bog me je uslišal, zato sem bila tako mirna.
Tako kot takrat, tiste lepe jeseni, nisem vedela, da molim za svojo mamo in zase, tudi tole jesen nisem vedela, da najlepša in najdebelejša jabolka odbiram zase.
Le kaj mi bo še vse tako počasi in postopoma odkrito – pa ne samo tukaj, tudi potem v večnosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče (2015) 10, str. 36

Imela sem eno uro časa, ki sem ga namenila obisku svoje tete. Bivala je v domu za ostarele in veselila se je naših obiskov, saj je vedela, da bo takrat spet šla malo v naravo in zadihala svež zrak. Sama ni več zmogla, na vozičku in s spremljevalcem pa je šlo.
Toplo sonce nama je dalo poguma, da sva se odpravili na malo daljšo pot. Najino kramljanje je kmalu utihnilo, saj sem že čutila, da zaradi hitre hoje in potiskanja invalidskega vozička postajam zasopla. Zatopljeni v občudovanje s soncem obsijane okolice sva molče prisluhnili ptičjemu petju in moji zadihani hoji.
Namenjeni sva bili do vaške kapelice, ki stoji med polji in travniki. Tam sva napravili krajši postanek. Pozdravili sva Marijo in v tihi molitvi pokramljali z njo. Z novo močjo sva se vračali nazaj.
Na križišču glavnih cest, največjem križišču v tem kraju, stoji mogočna cerkev. Namenili sva se tja. Naproti nama po pločniku pride znan obraz – mamica z vozičkom. Hčerka moje znanke prav tako kot me dve lovi toploto sonca.
Veselo se pozdravimo. Kako lepo je videti srečno mamico in zadovoljnega dojenčka. Nama s teto namenja kratke, sramežljive poglede, tisti daljši so namenjeni mamici. Končno mu le izvabimo širok nasmeh. Mala usteca se razlezejo in nas razveselijo s svojo milino. Prisrčnemu brezzobemu nasmehu se pridruži prav tako brezzobi nasmeh moje tete. Kako ganljivo ju je opazovati. Dojenček in starka, vsak z drugega konca življenjske poti, eden s komaj začeto, druga že proti koncu, oba pa v plenicah, oba v vozičku, oba z osebo ob sebi, ki bo poskrbela zanju.
Obdobje vmes pa je čas, ko se postavljamo na noge in delamo prve korake v življenje, šolo, službo, kariero. Čas, ko ustvarjamo in svoja najbolj plodovita leta preživimo v naglici in pozabimo živeti za ta trenutek. Življenje nas trga na čas za šolo, družino, službo ...
In prehitro je vsega konec. Prehitro zopet pride čas za plenice in voziček.
Med krajšim klepetom izvem, da gre proti vrtcu, kjer se bo pridružila prijateljici, ki je šla po sinka v vrtčevske jasli. Skupaj bodo uživali v toplem dnevu in druženju.
V zvoniku mogočne cerkve se je oglasila ura. S svojimi udarci odmerja moj čas za obisk.
Mlada mamica je odšla proti vrtcu nekaj sto metrov desno, me dve s teto pa levo proti domu za ostarele, samo lučaj stran.
»Kako je danes drugače,« je dejala teta. »Naša mama ni imela vozička in tudi vrtca še ni bilo takrat. Ves čas smo bili ob njej. Kako je sedaj vse drugače ...«
»Teta, veš, od tvoje mladosti je minilo že več kot osemdeset let!«
»Ja, vem, pa vseeno se mi zdi, kot da je bilo to šele včeraj.«
To kratko srečanje z mladim življenjem je poživilo njene spomine. Pred Domom sem se usedla na klopco in čas obiska podaljšala, saj nisem želela zamuditi utrinkov neke mladosti, zapisane v dušo moje tete. Sem in tja te zgodbe privrejo na dan, osvežijo spomin in polepšajo trenutke v njenem in mojem življenju. Takrat se mi ne zdi več škoda časa in hitreje se umiri v svečani trenutek poslušanja.
Kolikokrat nama bo še dano podoživljati te bisere neke mladosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 46.

Varovanci bližnjega doma za ostarele so poromali na Brezje. Skupaj z Marico so bile še tri, ki so se oblikovale v skupinico, ki bo bolj pozorna druga na drugo, da se katera ne izgubi. Marica, ki tudi v gneči ne izgubi orientacije, si je zadala nalogo, da bo pozorna na druge tri in da jih bo na koncu varno pripeljala na avtobus.
Dve sta po sveti maši zaradi zdravstvenih težav morali ven na sveži zrak in nista mogli ostati še pri litanijah. Dogovorili so se, da bosta po končani pobožnosti pred glavnimi vrati.
Marica ni dolgo zbrano sodelovala. Silva, ki je še bila ob njej, si je namreč kar iznenada zaželela k Marijinemu oltarju. Bila je gneča, zato ji je Marica svetovala, naj malo počaka, da bosta potem odšli skupaj. Prigovarjanje ni zaleglo in Marica je že videla, kako si Silva utira pot naprej. Kmalu jo je izgubila izpred oči.
Pete litanije so se ji vlekle kot večnost, ker je ves čas z očmi iskala Silvo. Ni mogla biti zbrana. V strahu, da se ne bosta našli, je dočakala konec slavljenja. Ljudje so se začeli razhajati. Ko pa je stopila iz klopi, je dve vrsti pred sabo zagledala Silvo.
Zaradi prevelike gneče Silva ni mogla do Marijinega oltarja, zato se je usedla na prvo prosto mesto, ki ga je videla. Ves čas je sedela samo malo pred Marico, ki jo je, vsa zaskrbljena, s pogledi iskala po vsej cerkvi, pa je ni videla, saj je pogled usmerila veliko bolj naprej, prav do oltarja Marijine kapele.
Vsa srečna, da je ni izgubila, jo je prijela pod roko in skupaj sta odšli proti izhodu. Tedaj pa je zaslišala glas enega od patrov, ki je prosil vse, ki so sedeli na pomožnih stolih, naj te stole odnesejo na prvotno mesto, k obzidju za cerkvijo. Marica je nemudoma pograbila dva stola , čeprav ni sedela na njih, in z njima odšla ven.
Njenih dveh varovank, ki sta predčasno odšli iz cerkve, ni bilo pred vhodom. Zajel jo je val skrbi in iz srca je zaprosila: “O Marija, pomagaj!” Otovorjena s stoloma in počasnih korakov, da jo je Silva lahko dohajala, je odšla proti prostoru, kjer bi lahko odložila stola.
Takrat pa ju je zagledala. Kako se ju je razveselila! Le kje vse bi ju iskala – tukaj za obzidjem zagotovo ne. Le kako sta odšli na ta nenavadni kraj? Še dobro, da je upoštevala patrovo prošnjo. Vse štiri so se odpravile k avtobusu in šele sedaj se je Marica lahko neobremenjeno in z veselim, odprtim srcem začela zahvaljevati Mariji. Bila je tako srečna in vesela, da je to razpoloženje ostalo v njej in v njeni pripovedi še nekaj tednov po tem dogodku.
Zamislila sem se... Ali nisem tudi jaz podobna iščoči Marici? Želim si srečati Boga, želim ga videti; iščem ga v daljavi in prihodnosti pa tudi v preteklosti – On pa je tu. Tukaj in sedaj je ob meni. Kot je Marica zagledala Silvo takoj, ko se je gneča razredčila in je svoj pogled usmerila samo dve klopi naprej. Večkrat mi je že bilo dano opaziti, da Bog ni nekje daleč v preteklosti ali prihodnost. Tukaj je, ob meni, samo prostor mu moram dati v svojem srcu, rešiti se gneče vseh nepotrebnih stvari, vsega, kar me pri tem ovira.
V miru in tihoti srca, v odprtosti duha mi Bog šepeta in slišim ga, če se mu dam na razpolago ... in takrat mi je Bog vedno blizu ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 55.

S sinom v naročju sedim v garderobi vrtca in mu pomagam pri zavezovanju vezalk na čevljih. Ne hitim. Izkoristim čas, ko sina lahko za nekaj minut podržim v naročju. Vezalke, ki so ušle iz zakovic in sponk, počasi vlečem v pravi položaj. Sin je nestrpen. Matic, njegov prijatelj, je že v čevljih. Seveda, saj se mu čevlji zapenjajo na ježke in si jih lahko že sam zapne.
Tudi vzgojiteljice se navdušujejo za zapenjanje na ježke. Saj jih razumem. Tako je skupinica prej pripravljena, ko se odpravijo ven. Zato sem že večkrat slišala, kako in zakaj je naš vedno zadnji. Pa kar preslišim. Čevlje, ki jih nosi, je dobil od starejšega brata tako dobro ohranjene, da se mi jih zdi škoda zavreči. Ker je starejšemu noga zelo hitro rasla, jih ni niti dobro uhodil. Le zakaj bi zapravljala za nove, ko pa je še toliko potreb, kjer bolj koristno porabimo denar.
Sin mi pomaga. Njegovi prstki so vsak dan spretnejši. To vedo povedati tudi vzgojiteljice. Veselim se napredka v njegovem razvoju. Spotoma ga zamotim z razlaganjem, kako bo že kmalu znal plezati po vrvi, kot je to videl alpiniste; pa kako bo znal dobro zavezovati razne vozle, če bo kdaj mornar, gasilec ali skavt. On bi tako rad bil vse to in sicer takoj zdaj!
Odpraviva se na sprehod. Prelep, sončen jesenski dan je in eno uro bova imela čisto za sebe. Sestrica se bo medtem naspala. Vrnila se bova ponjo v vrtec in skupaj bomo odšli domov. Tam nas bo že čakal naš šolar, in časa, ki bi bil samo najin, ne bo več. Ravno zato so mi tako dragocene minute, ko lahko z njim poklepetam, saj je eden tistih otrok, ki potrebujejo veliko pozornosti staršev samo zase. Pa tako radoveden je, vse ga zanima in vsak moj odgovor se spremeni v nov zakaj.
Zavijeva na pokopališče. Rad bi mi pokazal, kam so šli z vrtcem pozdravit očka od prijatelja Marka. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Hvaležna sem vzgojiteljicam, da so se lotile tudi te zahtevne teme.
Med potjo mu razlagam, da se po vozlih pride tudi v nebesa. Spomni se tete Minke.
»A potem je teta Minka znala plezati, da je sedaj v nebesih?« me začuden vpraša. Težko si namreč predstavlja, kako osemdesetletna ženica, ki ni mogla niti hoditi, lahko pleza po vozlih na vrvi.
»Ne. Veš, za nebesa pa rabiš drugačno vrvico in vozle. Se spominjaš, kako smo teto Minko obiskali v domu za starejše?«
»Ja, spominjam se. Ampak ona je samo ležala. Če je hotela ven, smo jo peljali z vozičkom,« je zamišljeno dejal in razmišljal, kakšna bi bila vrvica za plezanje v nebesa.
»Vidiš, ko je teta ležala in čakala naše obiske, je ponavadi molila rožni venec. Se spominjaš?«
»Ja, spominjam se,« me je vprašujoče motril.
»Tisti rožni venec je bil iz vrvice in poln vozličkov, ki so predstavljale jagode za vse zdravamarije in očenaše.«
»In zakaj je imela takega iz vrvice? Nikjer drugje nisem videl takega. Jaz imam najraje tistega velikega iz lesa, ki mi ga je prinesel sveti Miklavž. Zakaj ga je ona imela iz vrvice? A se lahko samo po takšnem pripleza v nebesa?«
»To pa ne. Seveda ne. Takega je imela zato, da ni motila sostanovalke v sobi. Gospo na sosednji postelji je rožljanje rožnega venca motilo, teta Minka pa je tako rešila zadevo, da sta bili obe zadovoljni.«
»A tista gospa ni vedela, da se tako pleza v nebesa?«
»Mogoče res ne.«
»Škoda, da ji nismo povedali. Mogoče se pa potem ne bi jezila ne teto Minko,« mu je bilo malo hudo.
Ravno takrat sva prišla mimo groba, s katerega me je pritegnila fotografija. Prebrala sem napis. Nobenega dvoma ni bilo. Letnice so se ujemale. Tukaj je pokopan moj sošolec iz srednje šole. Slišala sem za njegovo smrt.
»Kdo je to na sliki?« me je pocukal za rokav.
»Moj sošolec.«
»Je tudi on plezal v nebesa?«
»Ne, on je uporabil močnejšo vrv, ki mu je, še ne tridesetletnemu, pomagala v smrt,« sem mu odgovorila v mislih, saj nisem vedela, kako naj štiriletnemu otroku razložim, da nekateri ne zmorejo teže življenja.
»Kaj pa če bi sedaj kar skupaj zmolila zanj, ker ne veva tega, ali je plezal ali ne,« sem se poskušala hitro izvleči iz zadrege. Vneto je pokimal.
Potem sva šla do groba Markovega očeta. Tudi zanj sva zmolila. »Zdi se mi, da je Markov oči vedel, da se po vrvici pride v nebesa. Marka je naučil moliti. In vedno, ko ga pridemo pozdravit, mu na grob naredi križ in potem potiho pomoli. In takrat smo vsi tiho. Takrat morata Marko in njegov oči imeti mir ...«
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 10, str. 44

Ko poslušam Radio Ognjišče, slišim veliko lepega, številna obvestila in vabila za duhovne vaje in dneve verskega poglabljanja. Za mnoge te informacije niso zanimive in radio prestavijo na drug program.
Nekoč sem nekoga, ko sem opazila, da je prestavil na drug program, vprašala, zakaj je to storil. Odgovoril mi je naravnost, a zame zelo boleče. »Kaj bom poslušal te sanje o dobroti, o veri, upanju in ljubezni? Mar naj zdaj delim svoj denar kar vsevprek revežem, ko pa sem toliko garal, da sem prišel do tega, kar imam? Vera? Ha, kaj pa imaš ti, ki si tako verna, od nje sedaj? Ali si ozdravela? Pa upanje! Rečem ti, ta svet je narejen tako, da se vsi enako rodimo in tudi umremo. Kaj si že videla koga, da je vstal od mrtvih? In ljubezen? Ko sem začel delati, sem se poročil. Rada sva se imela z ženo. Toda - saj poznaš pregovor, da priložnost dela tatu. No, zapustil sem ženo in otroka ter se preselil k ljubici. Kmalu pa sem spoznal, da ima rada samo moj denar, ne pa mene. Kje je potem ljubezen?«
Poslušala sem ga in si v strahu priznala, da sem nekoč tudi sama razmišljala tako. Toda ob pomoči dobrih ljudi sem svoje razmišljanje in ravnanje spremenila, ko sem zbolela. V tem desetletju sem spoznala, kako prazno je bilo pravzaprav moje življenje poprej, ko sem se, zdrava, pehala za denarjem, uživala v vsakem delu, ko sem bila tako malenkostna v nepomembnih vsakodnevnih opravilih. Takrat se mi je zdelo, da sem imela vajeti v svojih rokah, srečno življenje, v katerem pa za Boga ni bilo prostora.
V trenutku sem se odločila, da temu bogatemu revežu povem, kaj jaz čutim in kaj vidim v dobroti, veri, upanju in ljubezni.
»Dobrota, dragi moj, se ne meri z denarjem, ki ga podariš revnim, temveč pomeni mnogo več. Za mene, ki sem v bolezni preizkušana, je dobrota, če me kdo obišče, če se mi nasmehne, mi ponudi roko v pozdrav ali me pokliče po telefonu. Dobrota je doma v malih rečeh in v izkazovanju pozornosti... Vera? V veri in molitvi, ki iz nje izvira, pa sem našla smisel življenja, ki napolnjuje moje srce in mi daje moči, da svojo bolezen in trpljenje vdano prenašam. Vera v Boga mi daje tisto upanje, ki ga ti nimaš in ga še ne poznaš. Boga prosim, da bi se ti odkril. Ljubezen te je razočarala. Toda ta se ne kaže samo v odnosu med možem in ženo. Prava ljubezen je veliko več. Popolna je le, če črpa svojo moč iz Božje ljubezni... Zdaj poznaš moje prepričanje. Upam, da boš o tem razmišljal. Če boš v tem iskren, boš našel pot do Njega, ki ti bo podelil milost, da boš mogel iz srca verovati, upati in ljubiti.«
Povojno obdobje, ko je bil Bog izrinjen iz človekovega vsakdana in iz premnogih src, je pustilo v ljudeh neozdravljive duševne rane. Mnogim več pomeni blišč mamona, trenutno dobro počutje in užitki, po katerih naslednji dan čutijo praznino v duši. Mnogi ne spregledajo svoje zgrešene poti niti ob nesreči kakega sorodnika ali znanca. »To se mene ne tiče,« pravijo. Morda pa se bodo spreobrnili, ko jih bo zadelo kaj takega, kar jim bo dalo misliti.
S svojimi zapisanimi izkušnjami želim pomagati ljudem, ki ne vidijo prave življenjske poti. Z mnogimi preizkušanimi brati in sestrami, ki beležimo svoja doživetja, želim pomagati tistim zdravim in tudi bolnim, ki blodijo in se iščejo v množici ljudi te naše uničujoče moderne dobe.
J. Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče 10 (2007) 60.

Nina je svoje svetle lase spela vrh glave in se samovšečno ozirala v ogledalo. Vesela je bila svoje postave, svilnatih las, mladosti, zdravja in sončnega dne. “Srečna sem!” si je tu in tam skoraj na glas povedala. Na zadnjih duhovnih vajah jih je voditelj večkrat spodbudil, naj se veselijo življenja, naj bodo pozorni na mnoge darove, ki so jih prejeli. Študij ji je prinašal veselje. Imela je urejen dom, veliko prijateljev in bila je zaljubljena v življenje. Pomlad ji je sicer prinesla manjšo poškodbo kolena, ko je pri košarki ognjevito sodelovala pri obrambi, toda to je bilo že skoraj pozabljeno. Tudi v ortopedsko bolnišnico, kjer so opravili manjši poseg, je vnesla veselje svoje mladosti. Bolnice so jo imele rade, ker je bila sočutna, prijazna in nasmejana. Še bolj se je zavedala, kako bogata je, ker je mlada in zdrava, ko je okrog sebe videla toliko trpljenja. Bolnice so jo prosile za telefonsko številko. Niso je hotele popolnoma izgubiti. Starejša žena, ki je hudo trpela, je zajokala, ko se je Nina poslavljala. »O, kako te bom pogrešala! Kakor angel si.« »Obljubim, da vas bom poklicala, ko se vrnete domov. Morda vas celo obiščem. Saj nisva daleč,« jo je Nina tolažila.
Nekajkrat jo je res poklicala. Veselila se je Verine uspele operacije. Toda življenje ji je vsak dan prinašalo toliko novega, da je staro v spominu plahnelo.
Ko je tistega dne zazvonil telefon, glasu ni prepoznala. Morala je malo pobrskati po mladem spominu, da se je spomnila, katera Vera jo kliče. Da se je njeno stanje poslabšalo, da je v Ljubljani in so ji odrezali nogo in da bi tako rada umrla, ji je med ihtenjem izpovedala. Nina je pretreseno jecljala nekaj v tolažbo, potem pa obljubila, da jo bo obiskala. Ne, v Ljubljano ne bo šla, saj so zdaj počitnice. Prišla bo na Goriško, ko se Vera vrne domov.
Nekega nedeljskega popoldneva ni imela nobenih pravih načrtov. Starši so odšli na Lokve po malo osvežitve, saj je bila dolina kot parni kotel. Nekaj časa je brala, potem pa se je nenadoma spomnila na Vero. Lahko bi jo obiskala! Da ne bo ostalo pri obljubah, danih po telefonu. Ko je zapeljala v mesto, je pomislila, kako čudovito je, ker sme živeti na vasi. Asfalt je bil tako segret, da so nad njim plavali svetlobni prividi. Kar nekaj časa je iskala ulico in blok. V blok pa ji ni bilo treba. Zagledala jo je že, ko je parkirala. Voziček je bil postavljen pred vrsto železnih garažnih vrat.
Vera je jokala, ko jo je privila k sebi. »Oh, ne bi bilo treba! Študiraš, nimaš še svojega denarja!« ko je zadregi sprejemala zavitek kave, bomboniero in šopek, ki ga je Nina natrgala kar na domačem vrtu. Po turško je sedla kar na tla, ob voziček, in z roko na Verinem kolenu poslušala njene bridkosti. Da je rada tukaj spodaj, ker vidi vsaj ljudi, ki hodijo mimo. Gori v bloku vidi le zid sosednje stavbe. Da zdaj nima več tako krutih bolečin, da pa sladkorna napreduje in bi najraje videla, da jo Bog pokliče k sebi. Vse to je zlivala v čuteče mlado srce. Vso svojo osamljenost, svoje strahove in bolečine. Nina je poslušala, jo božala po kolenu in tu pa tam rekla kaj spodbudnega.
Njun pogovor so s peklenskim hrupom zmotili trije motoristi. Težka vozila so zaokrožila po dvorišču in eno je pristalo tako blizu Nine in Verinega vozička, da ji je zaledenela kri. Toda ni se ozrla in ne premaknila. Poznala je, kako nesramni znajo biti ti črno oblečeni kalivci miru. Ko so drveli skozi njeno vas, je trepetalo marsikatero srce mamice, če je imela otroka zunaj, in vozniki avtomobilov so se jim skušali umikati, koliko se je le dalo.
»Bejba, si za žur? Prisedi na mojega konjička!« Poraščen, tolst obraz se je sklonil tako blizu Nine, da je zaduhala smrad po tobaku, potu in kdove še čem.
»Pusti jo! K meni je prišla. Pojdite svojo pot!« V jeznem lasu stare žene je Nina zaslutila tudi strah.
»Ne teži, stara! Kaj sploh še delaš na tem svetu? Samo zrak nam jemlješ. Za nobeno rabo nisi.«
Nina je skočila pokonci, kot da bi jo nekaj pičilo. Pozneje se je sama sebi čutila, kako se je odzvala. Kot furija je zavihtela roko in fantu prisolila zaušnico. Druga dva, ki sta to opazovala od daleč, sta se na ves glas krohotala. Njun oklofutani tovariš se ni smejal. Podrgnil se je po licu in gledal Nino. Ta je molčala in s stisnjenimi ustnicami čakala, kaj bo naredil.
»Bravo, bejba! Zares si dobra!« V njegovem glasu ni bilo posmeha, prej občudovanje. Vžgal je motor in z malo manj plina, kot je pripeljal, zginil z dvorišča.
Za Nino se je oglasilo pritajeno hihitanje. »Nina, Bog ti daj zdravje. Česa tako imenitnega še nisem videla. Vsi se jih bojimo. Še policija jim ni kos. Ti pa jih tako uženeš v kozji rog.«
Nina pa ni čutila nobenega zmagoslavja. Prej sočutje. Le kaj ti mladi meljejo v sebi, da čutijo potrebo po nenehnem divjanju in nasilju? Mar res ne zmorejo čutiti lepote življenja, vse njegove razsežnosti in barvitosti?
Ko se je vozila proti domu, se je že mračilo. Dolge sence so padale nad dolino, ki je svoje zelenje podarjala kakor upanje. Ni zavila domov. Odpeljala se je nekaj kilometrov naprej in ustavila pred Lurško kapelico v Plačah. Prostor pred kapelico je bil kot oaza miru, kapela vsa prepredena z vrtnicami in zrak je bil prepojen z nežnim vonjem. Ta kraj je ljubila že kot otrok. Postala je pred Marijinim kipom. Čutila je, da mora Materi nekaj povedati, izročiti, jo prositi. Za Vero je molila in za mladeniča, ki je prejel njeno klofuto, pa še zase, da bi znala ceniti vse barve življenja.
PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 91.

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Kumer, Anica. (zgodbe). Ognjišče (2016) 10, str. 56