Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj ... vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo ... Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je 'popravil' človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36

Pomlad na koledarju, pomlad v vejah dreves, med travnimi bilkami, v nasmehu mojih učencev. Pomlad kot vsako leto. Pa vendar drugačna pomlad. Za eno leto smo starejši, zrelejši, pogumnejši.
Zdaj jo nosimo v srcih, v očeh, na dlaneh in ponujamo svoje sanje. Hrepenenja in želje ostajajo v skritih kotičkih. Morda se izpolnijo prav to pomlad. Kdo ve. Morda ve veter, ki v tihih majskih nočeh stresa bele listke s cvetočih dreves, morda vedo pisani metulji, ki se razposajeno pode po tratah, ali beli oblaki, ki jih veter cefra v oblačke...
V naših srcih se prebuja, prepeva in odmeva do vseh, ki znajo prisluhniti tihim vzdihom osamljenih src.
Pomlad je v njenih očeh, njenih kretnjah, krepi njeno voljo, s katero se vsak večer z vozička dvigne na hoduljo in naredi krog okoli zavoda. Da ohrani kondicijo, da se ji misli za leto dni vrnejo nazaj, ko jo je na tej vsakodnevni poti spremljal Peter. Zdaj jo opravi sama. Peter je že lep čas doma. Vsak drugi večer se pokličeta po telefonu, saj je Peter strašno len za pisanje. Še kartice ji ne utegne poslati. Zato pa si vse in še več povesta po telefonu...
Pomlad čuti kot napad virusa Lidija. Tako zelo si želi doživeti, občutiti, dajati ljubezen. Tisto pravo, najnežnejšo, skrivnostno, najlepšo prvo ljubezen.
Za Manco so vsi letni časi enako dolgi, lepi in brezskrbni; tisti, ki jih preživi v zavodu, poletje pa... Takrat mora domov. In tja se ne vrača rada - čuti, da je odveč mami, sestrama, ki jo vidita samo v poletnih počitnicah, in ne more z njima na bazen, za Savo, še po stopnicah na dvorišče bloka ne... Zato Manca ne mara preveč pomladi. Saj za pomladjo pride poletje...
Vsi jo čutimo in doživljamo: kot upanje, zaupanje, kot nekaj lepega, velikega - in tudi kot utrujenost v kosteh in včasih tudi v mislih...

Zdenka, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 62.

Nemirno je hodila po stanovanju in pogledovala na veliko stensko uro, ki se je, kot se ji je zdelo, danes tako počasi premikala naprej. Komaj je čakala, da bo šla k šmarnicam in vsaj v cerkvi našla svoj notranji mir. Prvič po treh letih, odkar je spoznala Mateja, se z njim po enem letu poznanstva poročila in mu pred štirimi meseci rodila hčerko Urško, je podvomila vanj in bolj ko si je dopovedovala, da ni res, bolj je črv dvoma glodal v njenem srcu.
Že nekaj dni je opazovala, kako zamišljeno zre predse, in ko ga je vprašala, kaj ga teži, je le zamahnil z roko, češ nič.
Še ko je danes zjutraj odhajal v službo in obe, njo in dojenčico, pokrižal v slovo, je opazila njegovo napetost. Potem pa ji je opoldne napisal sporočilo na mobitel: »Danes me ne bo pravi čas domov, pojdita z malo zvečer sama k šmarnicam, jaz pridem kasneje. Zbogom – vajin Matej.« Ko bi jo vsaj poklical, tako pa samo sporočilo – to ni bilo v njegovi navadi, vedno sta se pogovarjala. Ni ji dalo miru in je poklicala v službo, kaj če še dela; obupno je zaposlen, odkar je prišel za vodja računalniškega servisa. Pa se je oglasila samo čistilka. »A, Mateja iščete? Oh, on je odšel že ob dveh, jaz sem pravkar prišla in sem ga videla. Pa ne, da se bojite, gospa, da je odšel s katero naših punc, kar pa ne bi bilo čudno, saj je prijeten gospod in naša dekleta kar norijo za njim,« je hitela opravljat. Stisnilo jo je pri srcu in čeprav je čutila zlobo v njenih besedah, je ostala še bolj nemirna.
»Ne, Matej mi že ne bi napravil kaj takega,« si je dopovedovala. Matej, njen Matej, njen dobri mož. Bil je njen prvi fant, so ji misli splavale nazaj, ko sta se kot študenta spoznala v Ljubljani. Mogoče ju je povezovalo to, da sta bila oba s podeželja, sicer vsak z drugega konca Slovenije, a oba v velikem mestu kar malce izgubljena. In zbližala in povezovala ju je tudi vera. Že nekaj mesecev sta bila par, ko jo je Matej neke lepe majniške nedelje povabil v svoj domači kraj, da jo predstavi svojim staršem. Tako lepo so jo sprejeli, kot da bi se poznali že od nekdaj, in ko je zvečer rekla, da bo šla k šmarnicam v njihovo cerkev, po šmarnicah pa se bosta odpeljala nazaj v Ljubljano, je pristopil k njej njegova mati, jo stisnila k sebi in rekla. »Kako sem vesela, da je naš Matej našel verno dekle. Vedno sem se bala, da v velikem mestu izgubi vero. Zdaj vem, da je Bog uslišal moje molitve.« In ko sta po šmarnicah stopala peš čez polje proti njihovemu domu, je obstal in rekel: »Počakaj me tukaj, takoj se vrnem!« In že je stekel čez hribček. Gledala je za njim, in ko se je čez malo časa vrnil, je v eni roki držal šopek dehtečih šmarnic, v drugi pa škatlico. Pokleknil je pred njo in tiho vprašal: »Marija, ali hočeš postati moja žena?« Vzela je šmarnice in še preden je odprla škatlico, misleč, da je v njej prstan, je že hotela reči, da prstana ne mara, pa je v njej zagledala čudovit rožni venec. Zakopala je obraz v opojno dišeče šmarnice, na srce pa stisnila rožni venec in dahnila: »Hočem!« »Kupil sem ga pred nekaj leti v Lurdu in ga hranil za mojo bodočo ženo, če mi jo bo Bog poslal v moje življenje,« je rekel v zadregi.
Šmarnice so še dolgo dehtele v njeni študentski sobi, rožni venec pa jo je spremljal povsod. Ko se je tresla pred izpiti, ga je stisnila v dlan in že je bila močna in zbrana. Tako jo spremlja še danes. vedno ga nosi v torbici za božji blagoslov na vseh poteh in za spomin na tisto majniško nedeljo in čisto ljubezen, ki se je rodila na lep in danes tako redek način. In čez eno leto sta se v maju tudi poročila.
Tako se je zatopila v spomine, da jo je zdramil šele jok male Urške. Hitro jo je stisnila na prsi, jo podojila, oblekla in odpeljali sta se v cerkev. Mala ji je mirno spala v naročju, ni je prebudilo niti glasno petje, ona pa se niti v cerkvi ni mogla zbrati. Še majniške pesmi, ki so ji bile od vseh najlepše, ji danes niso šle iz grla. Misli so ji znova in znova uhajale, kod hodi Matej ...
Doma je položila Urško spat, sama pa kar v temi sedela v dnevni sobi, niti televizorja ni prižgala, in tiho jokala predse. Hitela si je dopovedovat, da ne sme dvomiti v zvestobo može, a so ji spet in spet zvenele v ušesih besede “naša dekleta iz pisarne norijo za njim”, kot da jih ji prišepetava sam peklenšček ...
Končno je pozvonilo. Skočila je pokonci, prižgala luč in odklenila vrata. Na pragu je stal Matej in v roki stiskal velik šopek opojno dišečih šmarnic. Samo strmela je vanj – še nikoli se ji ni zdel tako lep, na njegovem licu je igral širok nasmeh, oči pa so zrle tako toplo in ljubeče, da so ji klecnila kolena.
»Danes je tri leta, odkar si mi obljubila, da boš postala moja žena, pa sem se peljal na Štajersko, da ti naberem šmarnic, ker vem, kako rada jih imaš.«
Še nikoli v življenju je ni bilo tako sram misli, da je podvomila vanj, kot v tem trenutku.
»Pa ja nisi jokala?« jo je pogledal v oči, vse rdeče od solz. »Sem,« je dahnila, »nisem vedela, kje si in s kom.«
»Oh, ti moja ljubosumna ženkica,« se je zasmejal. »Nisem ti povedal, ker sem te hotel presenetiti, sem ti napisal samo sporočilo. Spodaj v avtu imava celo košaro dobrot od moje mame, da boš res verjela, da sem bil doma,« jo je podražil.
Zarila je obraz v šopek in srce ji je napolnila ena sama velika hvaležnost, da ji je Bog naklonil tako čudovito družino in kar je privrela iz njenega srca pesem zahvale. »Jutri zvečer pojdemo spet vsi trije skupaj k šmarnicam,« se je nasmehnil Matej. »In postavimo na Marijin oltar ta šopek v zahvalo, da nas je združila,« je rekla in se sklonila nad zibelko, v kateri je spala Urška, sad njune ljubezni.

KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 05, str. 36

Skupaj sta pela pri cerkvenem zboru že vsa leta – ona, odkar je končala srednjo šolo, on pa, ko se je poročil iz sosednje vasi v njihovo vas, ki je z leti postala že manjše mesto. Že štirideset let sta prepevala skupaj vsako nedeljo, vsak praznik , ob porokah, ob pogrebih, v maju vsak večer pri šmarnicah. Dolgih štirideset let. Če katerega od pevcev kdaj ni bilo, se je zdelo, da manjka en član družine. Res, bili so kot ena velika družina.
Leta so tekla in prva se je v črnino odela ona, Polona, ki je iz mlade Polonce postala starejša gospa. Sedaj pa, ko je bila vdova, se ji je zdelo, da so leta kar prehitro minila in da se tudi njej nezadržno bliža odhod v večnost.
Leto zatem je tudi Matjažu umrla žena – že dolgo je bolehala za rakom, a je on njen odhod še težje sprejel kot ona moževega, čeprav ga je na hitro kap, pa vendar, imela je ob sebi otroke in vnuke, on pa je ostal čisto sam. Njegovi trije sinovi so si daleč proč od doma ustvarili družine in so ga obiskali le nekajkrat na leto. Tako so mu bili edina družba pevci v cerkvi. V gostilne ni zahajal nikoli, pač pa je šel vsak dan s psom na sprehod v park, kjer sta zdaj skupaj s Polono posedala na klopci, ko je ona čuvala katerega od vnukov. Tako sta kramljala in se spominjala starih časov.
»Veš, meni otroci večkrat rečejo, da postajam otročja in me kar ne marajo poslušati, s tabo pa lahko govorim ure in ure, pa mi ne rečeš nič,« mu je potožila.
»Veš, Polona,« se je zasmejal, »to pa zato, ker meni tudi že gre na otročje.«
»Ja, ali mi tudi ti praviš, da sem čenčasta,« se je užalila in se obrnila proč.
»Saj sem rekel, da sem jaz tudi. Pa ne, da sva otročja, le starava se. Ne zameri otrokom, tisoč skrbi imajo, pa zato nas starejše malo težje prenašajo. Saj oni ne bodo nič drugačni, če učakajo najina leta. Ne jezi se nanje,« ji je stisnil dlan in jo dolgo podržal ter ji zrl v oči. Zardela je in povesila pogled. Tako prijetno ji je bilo, da jo razume in je ob njej.
Tako sta se vedno bolj navezovala drug na drugega, ne zavedajoč se, da se med njima pletejo nevidne vezi, ki sta jim v mladih letih rekla ljubezen, le da so bile te vezi sedaj drugačne, bolj zrele, resne, a zato nič manj lepe. Če se nista videla en dan, sta že pogrešala drug drugega.
»Polona, kaj porečeš na to, da bi se midva poročila?« je rekel nekega večera, ko sta se vračala od šmarnic.
Kot vkopana je obstala. »In kaj poreko otroci?« je dahnila. »Sedaj, v najinih letih.«
»Nič ne de, kaj porečejo, bova pač rekla, da sva otročja,« se je pošalil. »Veš, Polona, to ni nič slabega: oba sva vdovca, najina pokojna – tvoj Franc in moja Meta – bi rekla, da imava prav. Skupaj bova veliko lažje prenašala tegobe, ki jih prinaša starost. Če boš zbolela ti, ti bom stregel jaz, če jaz, pa ti meni. Nič se ne bo spremenilo, skupaj bova čuvala tvoje vnuke in pravnuke, le da bova živela skupaj poročena. Moje stanovanje je kar preveliko za enega, ti pa se stiskaš v majhni garsonjeri.«
Nič niso rekli otroci, ko sta stopila med nje in jim razkrila svoje načrte, le malce jim je šlo na smeh. Vsi pa so imeli solze v očeh, ko so ju zadnjo majniško nedeljo pospremili v cerkev k poroki.
Hvaležno se je zazrla v Marijin oltar, ko sta izmenjala prstana, potem pa potopila obraz v poročni šopek dehtečih šmarnic.
Ko so stopili iz cerkve, je pohitela proč od veselih svatov, stopila do moževega groba, razpolovila šopek in ga položila na grob, drugo polovico pa je ponesla na Metin grob. »Skrbela bom za Matjaža, kot bi skrbela ti ko bi bila še živa,« je zašepetala in se vrnila k veseli družbi. V očeh so se ji še dolgo nabirale solze žalosti in sreče.

KUMER, Anica. Ognjišče (2013) 05, str. 22

Mesec maj se je v slovensko zgodovino zapisal na mnogo načinov in z neštetimi zgodbami. Še vedno pa je mesec maj povezan z Marijo. Po končani drugi svetovni vojni so poskušali to versko vsebino meseca izriniti iz zavesti slovenskih ljudi in ga spremenili v ‘mesec mladosti’, posvečen vodji takratne države in partije. Za ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, je bil maj 1945 mesec negotovosti in strahu. Ko so eni po dolgi vojni poskušali zaživeti v miru, so drugi, namesto da bi smeli prijeti za plug, zarezati brazde za novo setev in žetev, morali umreti grozovite smrti v raznih breznih in jamah kot nedolžne žrtve razčlovečene maščevalnosti. Mesec maj 1945, ko se je po volji ‘izumitelja’ meseca mladosti zgodila največja morija na Slovenskem in v zgodovini našega naroda.
V maju imajo svoj dan tudi babice, te spremljevalke človeka v prvih trenutkih življenja izven varnega zavetja maternice. Svet še kako potrebuje babice tudi danes. Jaz sem se rodil še v domači hiši in na ‘štrozoku’. To je bila vreča, napolnjena s suhim ličkanjem od koruze, prednica sedanjih jogijev. Ženska – vaška babica, ki me je pospremila v to življenje in prerezala popkovino, je tudi sama rodila več otrok in jih vzgojila v poštene ljudi. Malo verjetno je, da jo bomo kdaj našli na seznamu pomembnih ljudi kraja ali bo po njem poimenovana kakšna ulica – a tudi brez tega si zasluži spoštovanje in hvaležnost za nešteto korakov do najbolj oddaljenih koč in vseh oblik pomoči in dejavne ljubezni do življenja. Z veseljem sprejmimo medse te babice, te znanilke novega življenja, ki se trudijo, da enakost v zdravstveni obravnavi v prvih trenutkih življenja ostane med nami, da kot narod ne izkrvavimo.
Če se ozrem nazaj, v čas mojega rojstva, bi mama bolj težko odšla v porodnišnico, saj je prvi avtomobil lahko pripeljal na naše dvorišče mnogo let po mojem rojstvu, neko poletje, ko so zorele prve marelice.
Spomnim se, ko je ob koncu maja tistega leta krajevna skupnost iz Velikega Brega z buldožerjem začela od zgoraj popravljati in širiti staro krajevno cesto in zasipavati globok klanec proti Malemu Bregu. Vsi v bližini smo hodili ogledovat, kako izginja strm, neprijazen in ozek kolovoz, v katerem so velikokrat obtičali ljudje in volovske vprege kljub biču, ki je včasih pokal po nemočni živini, in kako je nastajala nova, široka in manj strma cesta ... Kot da se nas je dotaknila mavrica vseh želja, smo se tedaj počutili starejši in mlajši.
»Do kje pa bodo naredili cesto?« je začelo zanimati nas spodaj iz Malega Brega. »Do meje krajevne skupnosti Velikega Brega z Malim Bregom, ki je ob robu gozda in strmine.« Au, to je pomenilo, da nam iz Malega Brega ostane še kakšnih sto metrov ozkega kolovoza, kamor se ob močnem dežju in hitrem taljenju snega zlivajo vode s pobočja nad nami in v katerem se je razsulo že premnogo preširoko naloženih vozov.
Možje so se ob tej novici poklapano umaknili pod našo staro lipo in moževali o tej nevidni in hudičevi meji. Jaz sem tisti dan ostal doma, saj je bila ta edina pot v šolo razrita, in se pridružil odraslim. Po daljšem času je babica prinesla jabolčnik, da se odžejajo, nekaj časa poslušala in predlagala, da se možje dogovorijo za raboto in poskusijo z motikami popraviti in razširiti preostali del kolovoza, čeprav bi to delo lahko opravil buldožer v uri ali dveh.
Sosed Lojzek, ki je ves čas s svojo iskrivostjo skrbel za pravo temperaturo pogovora, se je ob tej misli namuznil in rekel, da gre v tovarno. In odhitel je, kot da ga lovijo vse čebele z razcvetele lipe. Malo smo se čudili, da gre ob takšni uri v tovarno, in se razšli. Po nekaj urah se je vrnil široko nasmejan, da je zasijal njegov zlati zob v soncu, in mahal z nekim papirjem. Bila je podpisana naročilnica za buldožer za dve uri do Mlinarja, je povedal. Povedal je tudi, da je potrkal pri direktorju tovarne, ki je občasno pokazal razumevanje za delavce, in “podpisal mi je naročilnico”, je ves srečen ponavljal. Spodnji sosed je ob tem brž potarnal: »Kaj pa mi, do katerega Mlinarja je mišljeno, do tu zgoraj, ali do Mlinarjevih spodaj na koncu klanca?« Lojzek je nekaj hipov razmišljal in se mrščil, potem pa na kratko rekel, da se tu po domače reče pri Cesarjevih, Mlinarjevi pa so na koncu kolovoza gor čez potok ob glavni cesti.
Naročilnico je predal buldožeristu in po dobrih dveh urah je bil kolovoz do gornjega Mlinarja zasut, in že je zarezal poskusno brazdo za naprej. Otroci s celega Malega Brega smo tisto popoldne in zvečer kar bosi preizkusili to novo razširjeno pot, cesto od Mlinarja navzgor.
Gotovo ni bilo prav nič prijetno za Lojzeka, ko je moral tretji dan k direktorju tovarne na zagovor, ker sta se dve uri raztegnili na dvajset ur. Se je pa direktor neko poletno nedeljo pripeljal po tej prenovljeni cesti in se zapeljal tudi na naše dvorišče.
Bil je to prvi avtomobil, ki se je pripeljal na naše dvorišče, in prvi direktor, ki sem ga videl od blizu. Moram priznati, da je ob tem preprosti tovarniški delavec Lojzek v očeh mnogih močno zrastel, saj so ob vsem razumevanju za življenje v teh bregeh, bile direktorjeve brčice močno po kardeljevsko pristrižene.
Kdo ve, kako bi življenje teklo na pobočjih tistih bregov, če se takrat ne bi zgodilo, kar se je. Mnogo otrok je bilo po tej cesti varno pripeljanih iz porodnišnice v Mali Breg in jih je kasneje tudi odšlo iz njega. Marsikaj dobrega so pripeljali in se je pripeljalo po tej poti. Za sajenje in vzgojo dobrega je vedno potrebno mnogo truda, slabo je kot osat, ki ima mnogo drobnih semen, drobnejših od tistih v regratovi lučki. Dovolj je, da spregledaš in pustiš dozoreti en sam osat, in veter bo raznosil na tisoče in tisoče drobnih lahkih semen in jih zasejal tudi na sosedne njive daleč naokrog.
Morda bi kdaj kasneje bolje zgradili cesto ali pa bi se morda zarastla kot Hedlov klanec, ki je bil včasih glavna pot skozi Mali Breg. Ko sem nazadnje pogledal v temno luknjo na začetku tega klanca kolovoza, sem videl le še zimzelen – žingerl po domače –, ki je prerasel strma pobočja kolovoza, in nemo govori o nekdaj mogočnem in z ognjem preskušanem Cerarjevem skoršu pred gozdom, o Cerarjevih bukvah, o mogočnih in trdnih Švingerjevih hrastih, ponosnih in visokih Hedlovih borih ob tem zaraslem kolovozu, ki jih že dolgo ni več. Tudi nje so odpeljali po tej cesti in še mnogo ljudi, ki so jih odnesli ali odpeljali na večno njivo na vrhu pri Mariji Snežni.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2013) 05, str. 34

Jože je naložil suha drva v peč in veselo je zaprasketalo. Ni še bilo tiste prave pomladi, da bi ogrela stare kosti. Bog pomagaj, vse ga boli! Vendar je srečen. Kar vriskal bi, saj je bil danes v Božji hiši in je prejel Jezusa v svoje srce. Na največji praznik!
Vonj po sveži potici je priplaval do nosu in s hvaležnostjo je pomislil na sosedo Polono, ki ga je peljala v cerkev in pripeljala domov. Ped odhodom je pustila na mizi zlato zapečeno potico.
Misli so se mu razživele, ko je glavo naslonil na oguljeno blazino. Pomislil je svojega malega prijatelja Naceta. Rad je prihajal k njemu. Nanosil mu je drva k peči in mu pomagal, kolikor je mogel. Tudi danes ga je pričakoval. Obljubil je. Danes, ko je največja in najlepša nedelja v letu!!! Seveda bo prišel!
Toliko mu je Nace pripovedoval, kaj se dogaja. Tako slikovito, da je Jože živel z njim. V tem svetu, ki ga včasih, tako se mu je zdelo, ne razume več. Pripovedoval mu je o svoji sošolki Tjaši, ki jo vsi občudujejo. Ona je lepa, ona je pridna, ona ima najlepšo pričesko. Vsi sošolci so zaljubljeni vanjo. Pa kaj! Tudi ko ji ne uspe biti naj naj, kul in mega, ji ploskajo. In ploskajo tudi, ko samo obrne tiste krasne, velike oči ...
Ta moj deček se trudi. Pa pravi, da tega nihče ne opazi. Sošolci se mu posmehujejo, ker ima pegice na obrazu in tudi mozolji se že kažejo. Pa kaj, mu reče Jože. Ti imaš zlato srce. Ne dovoli, da te take malenkostne reči potrejo.
Sestra Ema, mu pripoveduje Nace, je z veroučenci v postu pripravila nastop za starše ter dedke in babice. Kar na stopnišču Doma za starejše. Otroci so peli, poslušalci so ploskali. Bilo je lepo. Po nastopu so poslušalce postregli s čokoladnimi bomboni, ki so se jim ves teden odpovedovali. Ni bilo lahko, je povedal. Nekaj slaščic je v košarici ostalo in Tjaša ne bi bila Tjaša, če ne bi vprašala sestre Eme, če lahko pojedo, kar je ostalo. Ne, je rekla sestra Ema, to je odpoved. Pa Tjaša spet ne bi bila Tjaša, če ne bi skrivaj vzela enega bombončka.
Molili so križev pot, je povedal Nace. Sestra Ema je igrala na kitaro. Jezusu je molil in pel iz vsega srca.
Potem jih je sestra pripravljala na velikonočno spoved. Lepo, je rekel Jože, Bog je neskončno usmiljen. Jezus nam je dal zakrament svete spovedi. In tudi zakrament svete evharistije. Ali je tudi Tjaša bila pri spovedi? Seveda! In danes pri sveti maši? Seveda!
Ob misli na trpljenje Jezusa Kristusa sta post poslala v večnost.
Danes pa je nedelja. Velika noč! Jezus je vstal in odrešil vse.
Vonj potice je lepšal praznik.
Pirhe sem pobarval, je rekel Jože. »A niso lepi ti moji pirhi?« je vprašal. Nace je prikimal in se smejal.
Ob pogledu na vesel obraz svojega prijatelja je postal tudi Jože mlad. Nič utrujen. Nič več molčeč.
»Pridi, greva pred hišo. Metala bova kovanec v pirh!«
Deček mu je pomagal čez prag, vzel stol in veselo sta igrala njegovo igro, igro iz Jožetovega otroštva. Ko se je v zvoniku cerkve svetega Florijana oglasil zvon, sta se pokrižala, se v molitvi zahvalila Odrešeniku za novo življenje in za hrano. Pojedla sta vsak svoj kos potice in bila zadovoljna, srečna.
Kristus je vstal za vse! Aleluja!

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 81.

V naši grabi cveti pomlad bolj kot kdajkoli. Ali pa se mi le zdi zaradi tega, ker sem že prestopila prag tiste mejne črte v življenju, ko se mi zdi vse bolj dragoceno. Vsak dan, vsaka pomlad. Nehote se sprašujem, koliko takšnih pomladi mi bo še dano doživeti. Življenje je dar, da doživiš, kar je najbolj dragoceno.
Spomladi vse kipi. V grmih, cvetlicah, travah. Še nebo se je ‘razcvetelo’ in vsa živa bitja so prepojena z novo močjo. Zdi se, da se v človeku prebudi vse, kar je čez zimo zaspalo. Dovolj je ena pomlad, da spoznaš vso lepoto narave in čudež ljubezni. Vse naslednje so le podoživljanje neke čudovite zgodbe.
V mojem življenju so bili ljudje, ki so pustili neizbrisne sledi. Prišli so in ostali mnogo dlje kot so imeli namen. Morda zato, ker sem sprejela, da so mi dali naj lepše, kar so imeli. Zaznamovali so moje življenje tako zelo, da bi mi brez njih manjkalo dragoceno izkustvo. Mnogi niso več živi, toda živ je ostal moj spomin nanje. Ena izmed njih je bila gospa Neli.
Velikokrat mi je rekla, naj ji ne pravim gospa. Toda do nje sem čutila tako veliko spoštovanje, da mi je ‘gospa’ kar zdrsnila z jezika. Bila je moja sovaščanka, toda vse na njej me je spominjalo na mestno gospo. Bila je zelo drugačna v razmišljanju, kulturi, oblačenju. Imela je umetniške roke. Zdi se mi, da ni bilo področja, kamor ne bi znala dati nekaj svojega, drugačnega. Imela je zelo pretanjen okus za urejanje stanovanja, verande, vrta.
Zelo rada sem zahajala k njej, čeprav je bila razlika v najinih letih zelo velika. Vedno sem našla kak vzrok, da sem se za nekaj minut oglasila pri njej. Sprejela me je z odprtimi rokami. Pri njej je bilo vse drugače kot pri nas doma. Rada sem jo spraševala o stvareh, na katere sama nisem vedela odgovora.
Velikokrat sva sedeli na verandi z bujno cvetočimi rožami. Ovalno mizo je pokrival kakšen nenavaden kvačkan prtiček. Na njem je bila vaza s cvetjem in kakšen krščanski simbol glede na praznike v letu. Vedno sem sedela na istem mestu, da sem imela razgled na vse okoli sebe. Svojega pogleda nisem mogla odtrgati od velike umetniške slike na steni.
»Lepa je,« sem rekla. »Kje ste jo kupili?«
Povedala mi je, kako je prišla do nje.
Veliko je pletla po naročilu. Čudovite puloverje, kakršnih nisem videla nikjer drugje. Takrat, v tistih mladih letih, sem tudi jaz nekaj že znala, a v primeri z njo sem bila uboga vajenka.
Nekoč me je prosila, da bi ji skvačkala brezrokavnik. Osupnila sem in jecljaje odgovorila: »Jaz … ne vem, ali bom znala narediti tako dobro kot vi …«
»Seveda boš!« me je opogumila, »Saj si tudi sebi že kvačkala. Veš, volna je temna in jaz že slabše vidim,« mi je razložila.
»Do kdaj pa mora biti narejen?« sem vprašala.
»Kakor boš utegnila.«
Po tehtnem premisleku sem izbrala vzorec. Čez dan skoraj nisem imela časa za to delo, zato sem zamujala. Končno je le prišel dan, ko sem brezrokavnik odnesla h gospe Neli. Vsa sem bila vznemirjena od pričakovanja, kaj bo rekla. Obenem pa sem bila v strahu, če ji ne bo všeč. Pomerila ga je in bila videti zadovoljna.
»Dobro si naredila,« me je pohvalila. »Koliko sem ti dolžna za delo?«
»Samo da vam je prav,« sem bila vesela.
»Na, vzemi in si shrani,« mi je stisnila v dlan dva bankovca.
»Preveč je!« sem se branila.
»Kje pa! S tem je veliko dela,« je bila odločna.
Bila sem zadovoljna, da ji je bil brezrokavnik všeč. Poleg tega pa še takšno plačilo! Kako mi je pelo srce.
Nekoč kasneje je pri meni odkrila risarski talent. Izrazila je željo, da ji po lastni zamisli narišem sliko. Verjetno je opazila, kako sem včasih dolgo strmela v umetnino v njeni dnevni sobi. »Vem, da bo dobro, kar koli boš narisala,« mi je rekla.
Njeno priznanje me je spodbudilo in njeno zaupanje v moj talent me je opogumilo. Res sem ji narisala sliko. In bila ji je všeč.
Bilo je pred veliko nočjo. V našem kraju obstaja tradicija praskanja pirhov. Mojstri, ki jih izdelujejo, so precej iskani. Gospa Neli jih je podpirala, da se ta običaj ohrani.
»Meni so zelo všeč motivi iz narave. Praskanje pirhov je zanimivo delo,« sem ji omenila, ko sva si ogledovali pirhe iz prejšnjih let. »Poskusi, pa mi prinesi enega pokazat,« mi je rekla.
Kupila sem potrebne barve za pirhe in jih skušala pobarvati vsaj malo podobno, kot delajo mojstri. Praskanje mi je šlo veliko bolje od rok. Delala sem počasi, a na koncu sem bila presenečena nad svojim izdelkom.
Tisto veliko noč je na ovalni mizi pri gospe Neli med drugimi bil v košarici tudi moj pirh. Postavila ga je na vidno mesto. Srečna sem bila, da mi je uspelo ustvariti skoraj pravi pirh. In hvaležna gospe Neli.
Ob svojih srečanjih z njo sem ji nekoč zaupala, da tudi pišem. Pogledala me je in pomenljivo rekla. »Nadaljuj s tem.« Takrat mi je tudi ona razkrila svojo dušo. Šla je po svoje pesmi in mi jih dala prebrati. Bile so polne tenkočutnosti, hrepenenja in bolečine, o kateri ni nikoli spregovorila. Plemenita in žlahtna, kakršna je bila, jo je skrila in zaprla vase. Le redko koga je spustila v svojo zaprto kamrico. Meni jo je odprla.
K njej sem se hodila sončit in razkrivat svojo dušo. Sredi mojega sveta in dela je bila sončna oaza. Ovrednotila je vse tisto moje bistvo, v katerem sem bila najbolj ‘jaz’. Pri njej sem našla košček tistega sveta, katerega sem si predstavljala samo v sanjah. Ali sem ga videla samo jaz? Kdo ve. Ob pogledu na njeno prazno verando me stisne pri srcu. Pogrešam jo tudi to pomlad.
Ostaja mi v spominu, kot da se mi je zgodila pravljica. Pravljica, ki je izrisala sanjski lik žene. Žene, ki čuti na tisočere načine, ki ljubi in ima sočutje z bolečino. In spomin nanjo je blagoslovljen in neizbrisen.
BOHAR, Štefka (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.