Pravili smo mu Brinca. Ne vem, kdaj se ga je prijelo to ime, vendar mu nihče ni rekel drugače kakor Brinca. V resnici je bil Valentin.
Srečevala sva se vsak dan, tako kot je to pri vaških otročajih. Igrali smo se svoje igre, se potepali, pasli živino in se otepali učenja.
Kadar so prišli prazniki, smo še posebej tiščali skupaj. Ob božiču bolj malo, ker je ponavadi zapadlo veliko snega, ob veliki noči pa smo bili nerazdružljivi. Ozelenele so trave okoli potoka v dolini, razcvetele so se prve rože, vrbe so pognale svoje mehke mačice in temno zeleni bršljan se je vabljivo zasvetil na visokih smrekah in skalah.
Tisti čas je prišel Brinca do svoje veljave!
Z visokih, malo komu dosegljivih smrek je smukal bršljan za bogance, velikonočne butarice, in ga potem delil po hišah. Ljudje so mu radi kaj dali, samo da jim zavoljo boganc ni bilo treba plezati po skalah ali smrekah in iskati ob Savi trdega, bodljikavega brinja. Tam, kjer je bilo najbolj nevarno, skoraj nedosegljivo, je Brinca zmogel.
Bil je droben, visokorasel fantič, nosil je vedno prekratke hlače in široke, dolge puloverje, podedovane od starejših bratov. Poleg bršljana je Brinca nabiral tudi vrbove veje z mačicami, komaj vzcveteli nagnoj, nabiral je brinje, prvo cvetje divjih češenj in vse tisto, kar se je potem povezalo v butarice ali bogance.
Ko je prišla cvetna nedelja, se je vedno postavljal z največjo in najbolj pisano boganco. Tudi debela, rdeča jabolka so bleščala na nji.
Na poti od cerkve proti domu sem vedno ostala malo zadaj. Vedela sem, da bo tako naredil tudi on in da me bo dohitel. Skoraj vsako leto me je in mi potem rekel: »Ali je težka?« Pokazal je na mojo živo pisano butarico, prikimala sem in zardela.
»Daj sem! Jaz lahko nesem obe!«
»Saj ni treba …«
A že mi jo je potegnil iz rok in jo zavihtel na ramena poleg svoje. Hodil je trdo, z odločnimi koraki, jaz sem drobila zraven in se opotekala sem in tja. Marčno sonce je bilo utrudljivo.
Pred pragom naše hiše se je ustavil, položil obe butarici na tla in se mi široko zasmejal.
»No, vidiš, da to ni nič takega …«
Potem je na prag stopila mama. Pogledala je po Brinci, po njegovih prekratkih hlačah in dolgem sivem suknjiču. Stegnila je roko in pokazala nanj. »Vidim, da je nov,« je rekla. »Kupili so ti ga za cvetno nedeljo, kajne?«
Za veliko noč smo otroci vedno dobili kaj novega za obleči. Po navadi za cvetno nedeljo. Takrat, ko se je v cerkvi in na poti domov tudi najbolj videlo, kako in kaj. Vedno pa si si lahko zaželel le eno stvar, nikoli dveh! Pri Valentinovih doma je bilo sedem otrok, to leto je Valentin ali Brinca dobil suknjič. Ker ga bo moral nositi vsaj še dve, tri leta, dokler mu ne bo dorasel tisti, ki ga bo nosil za njim, so mu kupili večjega. Vsi smo to vedeli in nihče ni o tem spraševal. Jaz sem tisto leto dobila jopico. Živo roza jopico z velikim bleščečimi gumbi.
»Ja, nov je«!« je ponosno odgovoril Brinca na materino vprašanje, odpel suknjič po vsej dolžini in se zavrtel okrog. Meni se je zdelo tisto smešno. Dala sem dlani na usta, da se nisem zasmejala.
»No, ko si že prinesel obe boganci tako daleč, pa pridi po pirhe! Kar povabi ga!«
Mama se je obrnila k meni, z Brinco sva se spogledala, zardela sva do ušes in pogledala v tla.
»Pa pridi v nedeljo ali v ponedeljek.« sem zamrmrala. »Naredila ti bom lepo pisan pirh.«
Brinca je srečen pokimal in izginil s svojo veliko butarico za vogal.
Na velikonočni ponedeljek je Brinca prišel po pirh. Mama je že zjutraj pogrnila mizo z lepim, prav za ta dan izdelanim prtom. Na platnu so bile izvezene zelene vejice bršljana, vmes so bili bledo vijolični cvetovi lilij, na sredini pa belo velikonočno jagnje.
Prt je pogrnila vedno takrat, ko smo pričakovali obiske.
Ko je Brinca vstopil, sem postavila košarico s pirhi predenj, da je izbral najlepšega, vsa sem drhtela od vznemirjenja. Dolgo smo gledali drug v drugega in molčali. Bilo je lepo! Blagoslovljeno lepo …
Leta pa so šla. Z njimi tudi otroštvo in mladost in ….
Brinca je neke noči, moral bi k vojakom, pobegnil čez mejo.
»Valentin je pa ušel čez mejo, namesto da bi šel v vojsko,« je povedal oče, kar je slišal na vasi. »To bo pa nevarno zanj. Dolgo ne bo smel nazaj!« Pogledala sem njegov resni obraz in molčala. Takrat je bilo služenje vojaškega roka obvezno in Valentinov pobeg je bil strogo kaznivo dejanje …
Po dolgem času sem zvedela, da se je ustalil nekje v Švici. Prišla je prva voščilnica od tam. Za veliko noč mi jo je poslal, skupaj s fotografijo. Gledala sem v voščilnico in v tisto fotografijo in kimala sama pri sebi. Moja najstarejša je že delala prve korake, do drugega poroda pa me je ločilo le še nekaj mesecev.
Od tistikrat sva si pisala vsako leto za božič in za veliko noč. Pozdravi in pripis kakšne lepe, tople misli, drugega nič.
Spravljala sem kartice, prepričana, da jih bom enkrat hčerkama pokazala. Ko bo čas za to … Pa jih nisem! Prehitro so šla leta, prehitro sta zrasli in čas je tekel vmes in prinašal to in ono, toliko, da ni bilo časa misliti nase.
Lani pa mi je Valentin poslal pismo. Napisal je, da pride za veliko noč domov, za teden dni da pride, zavoljo neke zapuščinske razprave … Valentinova dva sta umrla kmalu za mojimi starši, na domu je zdaj gospodaril njegov brat.
Ko se je bližal tisti čas, sem postala nemirna. Okoli hiše so že tekali vnuki, cvetna nedelja je bila mrzla, ker je prišla tako zgodaj, mlajši se je postavljal z butarico, starejša dva pa sta nesla k žegnanju le še oljko. Trdila sta, da sta za boganco že prevelika. Prikimala sem jim in molčala.
Brinca je res prišel, takoj po praznikih.
»Komaj sem te našel. Preselila si se,« je rekel, ko je stopil k meni na vrt. Obešala sem perilo. Pripenjala sem ščipalke na razpeto vrv in ob njegovem glasu scela obvisela na svojem pranju.
»A tukaj zdaj živiš …« je rekel in stopil na drugo stran mojega perila. Prijel je za vrv, prsti so se nama dotaknili, nekaj je šlo skozme, nekaj toplega, vznemirljivega, skrčila sem jih in se mu zagledala v oči.
»Dolgo te ni bilo doma,« sem rekla. »Ali te po tolikih letih nikoli ni zamikalo?«
»Kaj vem …« je rekel Brinca. Osiveli, visokorasli moški s prodornimi modrimi očmi, velikimi očali in trdo zavozlano kravato pod suhim vratom. Bil je v modri obleki, na zloščene čevlje se je oprijemalo blato z našega vrta. Svet je bil namočen, sneg je komaj odlezel. Brinca se je prestopal sem in tja in še vedno držal za vrv.
»Veliko in lepo hišo imaš,« je rekel čez čas. Pogledal je k hiši, pa spet vame. »Jaz imam samo stanovanje. Pa je kar dovolj, starejši ko si, manj rabiš … Ali ni tako?«
»Ja, je!« sem rekla in spet prijela za ščipalko. Povlekla sem namizni prt iz škafa in ga napela po vrvi. »To je naš stari velikonočni prt,« sem rekla. »Vezeno cvetje na njem že bledi, a mi je še vedno drag …«
»Ja, spomnim se ga,« je rekel. »V kuhinji ste ga pogrinjali za praznike …«
Pokimala sem, pogledala na drugo stran svojega vezenega prta in naprej Brinci v oči.
Dolgo sva tako stala. Vsak na svoji strani vijoličastih rož in bledo zelenega bršljana. Nazadnje je Brinca le spustil vrv, se nerodno prestopil v travi, mi pokimal, zardel in rekel zbogom.
Mislila sem zaklicati za njim, naj se oglasi, če bo še ostal. Naj pride na prigrizek in … Pa nisem nič spravila iz sebe! Le škaf sem pobrala,ga trdo stisnila ob bok in odšla k hiši.
Veter, ki se je pripodil z gore, je mehko zazibal veliki vezeni velikonočni prt, prazniki so minevali …
Polona Škrinjar, Ognjišče (2017) 04, str. 44

Primoža pogosto zanese pot v župnišče, saj je potrebno okoli cerkve in župnišča marsikaj postoriti. Pa tudi z župnikom rad reče kakšno besedo. In z gospo Mici tudi. Dolga leta je bila na prejšnji fari župnikova gospodinja, ko pa so ga prestavili v njihovo župnijo, Mici zaradi let in slabega zdravja ni odšla z njim, ampak se je preselila v dom upokojencev. Od tam prihaja na pomoč, kadar le zmore.
Ko je tistega popoldneva Primož zopet prišel po opravkih v župnišče, župnika ni bilo doma. Da se bo kmalu vrnil je rekla Mici in ga povabila, naj ga počaka za mizo tam po bogkovim kotom. Mici je hitro našla nekaj prijaznih besed, da je pogovor stekel. Pa jo je Primož presenetil z vprašanjem: »Vi ste bili zagotovo učiteljica, medicinska sestra ali glavna kuharica?« Že kar nekaj časa je občudoval lahkotnost in umirjenost njenih misli in življenjsko modrost, ki je bila vtkana v njene besede.
»Ne eno ne drugo,« je sproščeno dejala, »sem pa delila hrano.«
»Hrano? V kakšni menzi?«
»Ne, dijakom,« se ji je čez obraz razlezel nasmeh.
Takoj je začutil, da sta se spustila med Mickine prijetne spomine in da ji bodo besede stekle kar same. Res so, kot da so samo čakale, da jih nekdo prebudi. No, še prebuditi jih ni bilo treba!
»Petnajst let mi je bilo,« je začela pripovedovati, »ko sva skupaj s prijateljico prišli v mesto, da si poiščeva delo. Na več krajih so me odklonili. Da sem premlada in preslabotna, so mi rekli. Potrkala sem tudi na vrata zavetišča za starejše, ki so ga ustanovile in vodile sestre usmiljenke. Sprejela me je prednica. Sprva je bila zelo zadržana, ko pa je, tako si mislim, videla veliko stisko in prošnjo v mojih očeh, me je sprejela za delo na vrtu in pri hišnih opravilih. Z veseljem sem začela delati, saj sem bila teh opravil vajena od doma. Čez nekaj mesecev pa so mi, na moje veliko presenečenje, zaupali delo z obolelimi oskrbovanci.«
»Pa niste imeli nobenih primernih šol?« se je začudil Primož.
»Ljudi moraš imeti rad,« je preprosto odgovorila. »Tako hvaležni so bili za še tako majhno pozornost,« je dejala z glasom, ki je dal čutiti, kako rada se spominja tistih dni, predvsem pa oskrbovancev. »Čeprav jih nisem poznala, so mi postali dragi, kot bi bili moji domači.«
Odšla je v kuhinjo in se vrnila z dvema skodelicama kave.
»Potem so me premestili v oddelek s težko prizadetimi. Veste, ta pa nisem zdržala niti mesec dni. Sploh si ne predstavljate, kako …« se je ustavila sredi misli. »K sreči sem se lahko vrnila k mojim ostarelim varovancem. Nekateri so zelo trpeli. In jaz z njimi. Pa se je začela druga svetovna vojna. Nemcev smo se bali, saj so venomer vdirali v našo hišo in odpeljali kakšnega varovanca … Bog si ga vedi, kaj se je zgodilo z njim.«
Malo je pomislila. »Ja, pa lačni smo bili. Če sem le mogla, sem nesla kakšen košček kruha mojim varovancem.«
Primož je samo poslušal in čakal. Niti z enim vprašanjem je ni hotel motiti.
»Veste, dve leti po koncu vojne je pa država zavetišče podržavila in zavod je prenehal obstajati. Sestre so se morale preobleči v civilne obleke in se raziti vsaka na svoj konec. Varovance so skupaj s pohištvom in nekaterimi sestrami odpeljali na več krajev po Sloveniji. Joj, kako so ti reveži, ko so jih spravljali na kamione, jokali in prosili, naj jih ne odpeljejo. Srce se mi je trgalo. Pa tako dobri so bili. Sama nisem odšla nikamor, ampak sem ostala v hiši. Že čez nekaj tednov so začeli prihajati dijaki več srednjih šol. V prazne prostore. Spali so na tleh na slami z dvema odejama. Večinoma so bili že odrasli fantje, izučeni v raznih poklicih in preizkušeni v vojnih letih. Počasi pa se je začelo urejati. Novi direktor je določil, da bom kurirka. “Ne, po pisarnah pa ne bom hodila,” sem se uprla in postala čistilka. Komaj sem se navadila na vse tiste prostore, pa so me poslali na delo v jedilnico. Tam sem skrbela za red in čistočo, pa še v kuhinji sem pomagala pri pripravi hrane, pri razdeljevanju obrokov sem pa ščipala jedilne bloke. Delali smo po cele dneve, od jutra do večera, z vmesnimi odmori. Jedilnica je bila v kleti, mrzla in brez ogrevanja, da smo uslužbenke in tudi dijaki pozimi prezebali.«
Za čas se je njena pripoved ustavila, kot da zaradi mraza tudi besede težko prihajajo na dan. »Ampak veste, lepo je bilo. Nimam se kaj pritoževati. Fantje so bili prijazni in dobri in so, če smo jih prosile, radi priskočili na pomoč. Najlepše pa je bilo, ko so fantje, medtem ko so v dolgi vrsti čakali na svoj obrok hrane, začeli peti. Tedaj smo me upočasnile svoje delo, da smo jih čim dlje poslušale.«
Zopet se ji je beseda ustavila. Kot da hoče spomin še malo zadržati. »Rada sen bila med temi dijaki, pa sem vseeno iskala drugo službo. Ko so moji fantje to zvedeli, so mi dejali, da ne morem iti tako daleč, da me ne bi poiskali in me pripeljali nazaj. In sem ostala, Saj ne vem, če bi me res poiskali, ampak meni se je pa dobro zdelo. In sem ostala.«
Mici je odšla v kuhinjo in je kar nekaj časa ni bilo nazaj, Vrnila se je s torbico, iz katere je vzela fotografijo, ki se ji je videlo, da jo je imela večkrat v rokah. Z velikim spoštovanjem jo je podala Primožu. Na njej je bila skupina skrbno oblečenih odraslih fantov. »To fotografijo mi je podaril eden izmed teh fantov. Ob maturi. Vidite, to je ta fant,« je pokazala nasmejan obraz v drugi vrsti. »Tone mu je bilo ime. Iz Bele krajine. Bil je najstarejši otrok z majhne kmetije, za njim je bilo še pet bratov in sestra. Težko se je prebijal,saj mu od doma niso mogli pomagati. Da si je nekoliko znižal oskrbnino, je pomagal pri različnih delih. Tudi pri delitvi hrane. Skoraj prijatelja sva postala. Dobra prijatelja.«
Zopet je vzela v roke fotografijo, jo obrnila in vrnila Primožu. Z lepo čitljivo pisavo je bilo napisano: Moji ljubi mamici v trajen spomin.
»Take pohvale pa ni deležen vsak,« je dejal Primož, ko je še nekajkrat prebral kratek stavek in zrl v nasmejani obraz na fotografiji.
Potem je fotografijo vrnil Mici, ki se je zazrla vanjo. »Včasih se mi kar stoži, ko pomislim na vsa tista leta, preživeta v zavetišču z upokojenci in z dijaki v domu.«
Fotografijo je kot svetinjo spravila v torbico in jo skrbno zaprla.
»Vi še kar malo počakajte,« je dejala čez čas in se napotila proti vratom, »saj se mora župnik vsak čas vrniti. Sama pa bi rada dokončala delo v kleti.« Primož je zamišljen obsedel tam pod bogkovim kotom. Micina pripoved se ga je dotaknila. Da so spomini sicer lepši kot vsakdanja resničnost, je premišljeval, ampak Mici je s takšno ljubeznijo govorila o letih, preživetih v obeh ustanovah, da je kar čutil, kako je bilo Mici tam lepo. “Ona je srečna kjerkoli že je, kot so nekateri povsod bolj ali manj nesrečni,” mu šlo skozi misli.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Takrat, ko je bilo najmanj treba, se je Dora ponesrečila. V prihajajoči pomladi, ko je s takim veseljem pričakovala veliko noč. Velikonočni obredi, pirhi, potice – vse bo odpadlo. Sprijaznila se je s tem, da ne bo mogla v cerkev, še vedno pa je razmišljala, kdo bo pekel potice, kdo bo nesel velikonočni žegen stari Poloni v hiški na robu vasi.
Aj, aj, da se je moralo to zgoditi njej in prav zdaj!
Kako jo bolijo rebra! Noga je v mavcu. O, Bog pomagaj! Tako je stokala in si hkrati očitala, da je tako nepotrpežljiva. Kako naj si dopove, da je pač taka božja volja? Le kakšna je moja vera, se je spraševala. Tolažila se je: jaz sem stara, kako mora biti hudo, ko trpijo mladi. Spomnila se je na Polono iz sosednje vasi, ki jo je spoznala v bolnišnici. Ona je res reva. Ne vedo, če bo še kdaj hodila. Ona, Dora, pa je kljub tej nesreči še kar pri moči. Z berglami si lahko pomaga do štedilnika. Lahko gre sama v kopalnico. Ni ji prehudo, če mora biti nekaj časa sama, Polona pa zdaj, ko so jo poslali domov, vedno potrebuje nekoga ob sebi. Čaka, da bo šla v toplice. Bog ve, če bodo dali tudi mene, razmišlja.
Čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Pomakne se k oknu, kjer ima stol. Bergle položi ob naslonjalo. S težavo sede. Gleda skozi okno in opazuje, koliko avtomobilov bo šlo mimo hiše, koliko motoristov, koliko kolesarjev, koliko pešcev, posebej šteje moške, ženske in otroke. S tem si krajša čas. Danes je malo vznemirjena. Zmotila se je pri štetju in se ujezila. Sem pa res neumna, je pomislila, da se jezim zaradi take malenkosti. En avtomobil več ali manj, en pešec več ali manj, kaj je to važno! Premakne nogo v ugodnejši položaj. Čaka, da bo pozvonilo pri vratih, Spet napne oči. Tam čez cesto so zabojniki za odpadke. Že večkrat je opazovala, kako so ljudje skrbni in zelo natančno ločujejo odpadke. Ko bom spet mogla vem, bom stopila tja in jih pohvalila. Ob zadnjem zabojniku sedi Selma, njena dobra znanka. Ni od tukaj. Ko se srečata, vedno poklepetata. Dobrodušna žena je, ima veliko družino. Seveda, oni imajo velike družine. Selma skrbi za svojo družino. Ne prosjači, a večkrat postavi stol ob zabojnik in če je v njem kaj uporabnega, že roma k njim. Polomljena mizica, saj se da popraviti. Če sama ne more tega nesti, pokliče pomoč.
Dora čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Zdaj bi pa njena Vika že morala priti! In v tem trenutku pozvoni. Tako odločno, da se Dora kar strese. Že išče z roko bergle, se nanje opre in počasi drsa proti vratom. Odklene. Dve ključavnici. Vedno jo svarijo pred tatovi, ona pa pravi: kaj morejo vzeti meni, ubogi revi! Saj nič nimam. Zdaj še zdravja ne!
In že jo Vika prisrčno objame. »Kako je, mama?« vpraša in odloži vrečke. »Koliko avtomobilov, koliko kolesarjev?« se pozanima, ker pozna to njeno navado.
Dora je kot nova. Vse je svetlo, nič več senc. A avtomobilov? A kolesarjev? Vika, Vika, saj to ni pomembno. Važno je, da varno vozijo mimo, da pešci mirno prečkajo cesto in da so vsi veseli. Dori se zdi, da so te dni ljudje čisto drugačni. Čeprav jih gleda skozi okno in jih vidi bolj od daleč, opazi, da njihovi obrazi kar žarijo, hitijo po opravkih pred prazniki, ko odhajajo od maše. Tudi ona bi bila rada med njimi, če bi mogla. So bili pri spovedi, kot se spodobi? Ona bi gotovo šla, pa ne more.
»Kako lepo je zunaj, Vika. Si tudi ti opazila, kako so ljudje veseli?« vpraša.
Vika se smeje, ker vidi, kako je mama srečna. »Seveda so veseli, mama. Velika noč je pred vrati. Vidim, da si tudi ti dobre volje.«
Dobro, da ne ve, kakšne turobne misli so se ji vsiljevale pred njenim prihodom. Ah, človek ne more biti vedno dobro razpoložen. »Seveda sem, ko vidim tebe, moje sonce ...« In se smejeta.
»Mama, poslušaj, mislila sem na vse, kako bo za letošnje praznike. Najprej to: dogovorila sem se s patrom Dominikom, da pride k tebi, da se bosta lepo pogovorila. K maši seveda ne boš mogla. Obljubim, da te bom peljala takoj, ko boš lahko šla. Drugo: potice bom pekla jaz, ti boš samo dirigirala. Velikonočni žegen bosta prinesla Tadej in Miha. Se že veselita. Na kosilo pridemo vsi k tebi, kuham pa jaz.«
Dora se je vsa zadovoljna smehljala. Pa imam res zlato dekle! Pomislila je na vse.
»Pa še presenečenje. Ne bi ti sicer smela povedati, pa veš, kakšna sem. Obisk dobiš: vse žene iz molitvene skupine pridejo! Povem ti, da ne boš v zadregi.« Jemala je stvari iz torbe in ves čas sta klepetali.
Pomlad je trkala na okno. Vika je pospravljala po kuhinji, Dora je mrmrala napev velikonočne pesmi. Zvečer bom zmolila žalostni del rožnega venca, je v mislih sklenila. Saj še ni, da bi molili častitljivega. Čez nekaj dni pa bom z veseljem tudi tega.
Vsa okna bom odprla, da bom slišala velikonočno zvonjenje od župnijske cerkve.
Novo življenje se budi. Naš Odrešenik je premagal smrt! Pojte, zvonovi velikonočni! Pojte, odrešena srca!

BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 56

Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani ...
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli ...
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo ...
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna ... Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22

Prihajajoča pomlad je tudi takrat, pred dobrimi šestdesetimi leti, prinesla zelenja in veliko pisanega cvetja. Ptički so začeli veselo žvrgoleti, kukavica in golob sta s svojim posebnim glasom vneto oznanjala pomlad. Pri nas, v našem domu, pa sta bili pomlad in velika noč zelo žalostni. V postelji je ležala neozdravljivo bolna mama s svojim velikim upanjem, da bo ozdravila. Mi pa smo vedeli, da se ji prerano iztekajo meseci in dnevi.
Nastopili so dnevi velikega tedna. Za veliko noč je bilo treba speči jedila za žegen. Skrbna mama mi je dejala: »Marija, letos boš morala speči kar ti, počutim se slabotno; drugo leto, ko se bom pozdravila, pa bova pekli skupaj.« Z velikim pogumom sem ji obljubila, da se bom lotila peke. Še z njenimi nasveti sem potem prvič mesila testo in pekla v kmečki peči in uspelo mi je.
Na veliko soboto pred veliko nočjo je bil običaj, da smo nesli v vaško cerkev k žegnu. Na mizi je bil jerbas in vanj smo zlagali dišeča jedila: kolač, kruh, kuhan svinjski želodec, hren in lepe v čebulnem perju pobarvane pirhe. Radi bi že jedli te dobrote, a red je bil, da smo ta jedila, ki smo jih odnesli k žegnu, smeli jesti šele na veliko noč, ko smo prišli od jutranje maše in vstajenjske procesije, pri skupnem kosilu.
Mama nas je opazovala in dejala: »Otroci, zapomnite si: ne glejte ne na petke ne na svetke, jejte takrat, ko lahko. Jaz sem se vse življenje držala reda, katerega me je naučila moja mati. Nikoli nisem prelomila posta, danes pa ne smem zaužiti niti grižljaja od tega žegna.« Bolečine so bile prehude, v oči so ji stopile solze. Otroci smo se spogledali, razumeli smo njene želje in bolečine. Tolažili smo jo, pomagati pa ji nismo mogli.
Tisto pomlad smo pri skupnem velikonočnem kosilu jedli brez mame. Na krožniku sem ji nesla dišeči žegen in ji dejala: »Če ne boste mogli jesti, vam bo vsaj vonj pričaral veliko noč, drugo leto, ko se boste pozdravili, pa bomo, kot običajno, jedli za mizo vsi skupaj.« Vlila sem ji pogum, s srečnimi očmi in z velikim upanjem se mi je z lepim materinskim nasmehom zadnjič nasmehnila, jaz pa sem komaj zadrževala solze.
Mami se je stanje vedno bolj slabšalo. V pomoč in ohrabritev so prihajali sorodniki in dobre sosede. Družinski zdravnik me je naučil dajati mami injekcije za lajšanje bolečin. Dajala sem jih nekaj mesecev petkrat v štiriindvajsetih urah. Zaradi prečutih noči ob njej smo bili že vsi omagani. Vsak trud je bil brez uspeha, kruta bolezen je hitro napredovala. Po novem letu se je naši dobri mami od velikega trpljenja srce ustavilo za vedno. Teh najtežjih dni se ne da opisati, mamo smo imeli vsi zelo radi, težko smo se poslovili od nje.
Po tem žalostnem slovesu je zopet prišla zelena in cvetoča pomlad, ki pa očeta in otrok ni razveselila. Za veliko noč ni bilo več mame, da bi skupaj pekli in veselo pripravljali jerbas za k žegnu, kot je znala ona vse tako vestno pripraviti. Pri velikonočnem kosilu smo nekaj časa vsi nemo sedeli za mizo in gledali prazen stol, na katerem je običajno sedela mama. O, kako prazen je bil dom! Spoznavali smo, da nam je bila mama – kot vsaka dobra mati – največja dobrotnica in življenjska svetovalka, ki je ne more nihče nadomestiti.
Prihajale so pomladi za pomladjo, prav tako velike noči, ki so nam vedno bolj vlivale življenjskih moči. Sprijazniti smo se morali s tem, da bo treba življenjsko pot nadaljevati brez ljubeče mame.
Danes smo otroci že ostareli. S svojimi otroki in vnuki še vedno nosimo pokojni mami in očetu na njun grob šopke pomladnega cvetja, ob katerih prižigamo lučke njima v spomin.

MELE, Marija.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 26-27.

Moj prvi spomin velike noči hrani podobo moje mame, ki me je lepo oblekla, mi dala v roko enega od kovancev, ki jih je skrbno hranila, da ga je vsak od nas daroval ob tej pobožnosti – molitvi pri božjem grobu. Tiščala sem tisti kovanec kot zaklad, ko smo z mamo in očetom šli v cerkev. Pazila sem, da nisem umazala belih nogavic, da nisem preveč gledala okoli sebe.
Ko smo prišli v cerkev, je najprej pokleknil oče, za njim pa mama in k njej sem se stisnila jaz na koncu dolge vrste, ki se je po kolenih počasi bližala oltarju. Bila sem premajhna, da bi videla križ. Ko smo prišli dovolj blizu, sem pozorno opazovala, kaj naredijo drugi. Prvi je bil na vrsti oče. Bil je videti ganjen. Potem je mama rahlo potisnila mene najprej h križu. Že doma me je poučila o Jezusu, da je moral veliko trpeti in umreti na križu zaradi hudobije ljudi. “Jezus, nikoli ne bom hudobna,” sem mu obljubila. Sklonila sem se k njegovim nogam in ga močno poljubila, vstala in v nabiralnik spustila ves poten kovanec. Prijela sem očeta za roko in šli smo v klop, kjer smo sedeli in molili.
“Koliko ljudi prihaja Bugca kušn't,” sem se čudila, “in kako lepo so se vsi oblekli.” Premajhna sem bila in nisem še znala moliti, zato sem imela veliko časa, da sem gledala okoli sebe.
Od takrat sem vsako leto na veliki petek hodila v cerkev Bugca kušn't. Skoraj vsako leto so mi starši kupili nove čevlje, ker sem stare prerasla. Ko grem zdaj Bugca kušn't, se mi zdi, da mi nekaj manjka: kovanec in novi čevlji. A namesto kovanca dam v nabiralnik večji denar, namesto novih čevljev pa se ‘obujem’ z vero in ljubeznijo in doživljam Jezusovo žrtev s hvaležnostjo zanjo.
Z leti sem spoznala, da je vsak človek tako ali drugače v življenju postavljen v Getsemanski vrt. Trpimo z Gospodom in on trpi z nami kot takrat, ko je za nas krvavi pot potil.
Prišlo je leto, ko sem velikonočne praznike preživljala v bolnišnici. Na veliki petek sem v mislih šla Bugca kušn't in molit. Prosila sem, da bi šel kelih trpljenja mimo mene, dokler se nisem spomnila, da je Jezus v tisti težki uri vdano molil: Oče, naj se zgodi tvoja volja, ne moja.
Prišel je letošnji (2020) post in z njim virus, ki je spravil v grob množice ljudi po vsem svetu. Cerkve so se zaprle, maše in pobožnosti spremljamo po TV.
Danes je veliki petek. Pri obredih velikega petka in pri križevem potu sem bila v Vatikanu. Prevzel me je pogled na križ, ki je ostal nepoškodovan ob požaru cerkve sv. Marcela v Rimu. Ko je kamera približala Križanega, se mi je zdelo, da se njegove prsi dvigajo, da diha. Gledala sem v njegove zaprte oči v pričakovanju, da jih bo zdaj zdaj odprl …
Počastitev križa. Sveti oče je poljubil križ.
“Mi pa ne bomo mogli iti v cerkev Bugca kušn't,” sem se žalostila. Tedaj pa mi je pogled obstal na lepem križu, ki stoji na omari v naši dnevni sobi. Nevidna sila me je dvignila, vzela sem križ z omare in z njim šla do vsakega člana naše družine, da ga poljubi. Tako smo v našem začasnem svetišču šli Bugca kušn't.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 76.

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav. Ognjišče (2012) 04, str. 24

Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj ... Hvaležen je, da ste mu odpustili ...«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44