»Ali že pluži?« je vprašala moža Toneta. »Ne, ne še,« je nejevoljno zategnil in stopil od okna. »Stokrat si me že vprašala nocoj! Bo pa že splužil, še vedno je, tudi nocoj bo,« ga je jezilo Franckino nenehno spraševanje. »Da bi le pravi čas, da bodo naši mogli domov,« ni odnehala. »Ko bo, bo, jaz ne bom več gledal skozi okno, zlezem raje na peč, ti pa kar glej, če hočeš,« se je vdal. »Jaz ne utegnem, večerjo pripravljam. Tebi je lahko, ni ti treba skrbeti, kaj bomo jedli,« je rekla in odhitela proti kuhinji. »Sem pa opravil v hlevu pri živini,« je zaklical za njo. »Potem pa se pojdi umit in preobleč, da ne boš smrdel po hlevu, ko pridejo,« ga je premerila od nog do glave. »Sem se že. Vidim, da nisi samo naglušna, tudi vohaš ne več,« je odvrnil. »Ah, si pa siten!« je zamahnila z roko in stopila med lonce. »Ja, pa ne tako kot ti,« se ni dal, zaprl vrata in šel dremat na toplo peč.
Tako kot pogosto, sta se tudi nocoj malo zbadala, čeprav je bil sveti večer in sta sklenila, da se ne bosta, a kaj, ko brez tega nista znala živeti. Kdor ju ne bi poznal, bi si mislil, da sta nemogoča prepirljivca, dejansko pa sta se imela zelo rada, čeprav sta si ljubezen izkazovala na tak čuden način. Dolgih petdeset let sta bila že poročena. Družino sta ustanovila na majhni kmetiji, ki je dajala premalo kruha za njiju in za dva sinova, zato je on do upokojitve delal v rudniku, ona pa je pridno skrbela za dom.
Leta so tekla in tako sta se skupaj postarala. Ni bilo stiske, ker sta imela pridne roke, sinova sta se izšolala, dobila dobre službe, si ustvarila družini, si postavila vsak svojo hišo, vedno pa sta s svojima družinama rada prihajala v svoj rodni dom in obiskovala svoje starše. Redno so se dobivali in se prav lepo razumeli. Zdelo se jima je samoumevno, da je tako in nista mogla razumeti, kako morejo otroci pozabiti na svoje starše, po njihovi smrti pa se zasovražijo med seboj in se tožarijo za dediščino.
Spet je stopila k oknu in se zazrla v noč. Zunaj je le še rahlo naletaval sneg, prikazala se je luna in vsa v belo odeta narava je čudovito zablestela. Vsa očarana je strmela v to lepoto, kot da bi to videla prvič, pa je že bogve kolikokrat, a vedno znova je očaral prizor zimske noči.
»Dobra letina bo drugo leto, veliko žita in sena bo,« je rekla možu, ki je dremal na peči. »Kako pa to veš?« je dvignil glavo. »Kadar so svetle noči okrog božiča, potem so drugo leto polni skednji žita in sena,« je pomodrovala. »Ali si res pozabil na vse vremenske pregovore?« se je začudila. »Glavno, da jih ti nisi, ti pa tako vse veš,« se ji je posmehnil. »No, no, saj nisem mislila tako,« je stopila k peči in mu s prsti nežno šla skozi sive lase, ki so bili še vedno gosti in skodrani kakor nekoč. Ko sta se spoznala, so bili njegovi lasje črni in večkrat se je pošalila, da se je najprej zaljubila v njegove lase. »Jaz pa v tvoje oči, modre kot morje, kar utapljal sem se v njih,« je rekel on.
»Pluži, pluži!« je zaklicala in skočila k oknu »Prišli bodo, prišli! Joj, moja večerja,« je planila v kuhinjo. Solznih oči je gledal za njo. »Oh, ti moja zlata Francka, kako skrbna si in pridna,« ga je toplo spreletelo.
V veži je zaropotalo in skozi vrata je planilo pet vnukov, trije fantje prvega sina in dve hčerki drugega, vsi že dijaki in študentje, vsi že skoraj odrasli.
»Kakšna naglica!« se je skobacal s peči in se objemal z njimi. Sinova sta bila ob tem novem, prazničnem srečanju široko nasmejana, prav tako sta žareli od veselja obe snahi, ki sta hiteli pomagat v kuhinjo.
»Zdaj je še post,« je rekla mati Francka in postavila na mizo rižev narastek in po starem običaju skledo kuhanih suhih hrušk. »Ko pridemo od polnočnice, bo prava večerja. »Takrat bo že skoraj zajtrk, jaz pa bom mogoče že pri maši zaspal,« je zazehal petnajstletni Blaž.
»O pa ne boš, ker boš nocoj šel z nami na kor med pevce,« mu je zažugala sestrična Katja. Kislo se je nasmehnil in se, kot takrat, ko je bil majhen, spravil dedku na kolena ter ga objel okrog vratu.
»Pojdi dol, dedek te težko drži,« ga je pokarala babica. »Kje pa, saj sem še pri moči,« ji je odvrnil. »A je sitna?« ga je hudomušno vprašal Blaž. »O, je, je, tako kot vedno, pa tudi jaz sem,« se je nasmehnil in privil vnuka k sebi.
Ves raznežen je gledal mlade, ki so pri jaslicah krasili božično drevo, se smejali in govorili drug čez drugega, med njimi pa se je vrtela Francka. Bila je vsa pomlajena in ni čutila let.
Ko je bila s svojo družino, ko so sedli za mizo kot nekoč, ko sta bila sinova še otroka, je bila srečna. Zdaj, ko jih je več, je srečna še bolj.
Njena sreča je izvirala iz prepričanja, da jih povezuje vera in molitev. Še bolj živo je to čutila ob prazničnih dneh, zlasti ob božičnih svetih večerih. Pri polnočnici v župnijski cerkvi se je s solzami sreče v očeh Bogu zahvalila za svojo družino in družini svojih sinov ter vse pred jaslicami izročila v varstvo sveti družini.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str 44.

Bil je dan pred božičem. Po kosilu so otroci začeli postavljati jaslice.
»Sreča, da smo nabrali mah že pred tedni, zdaj je vse pod snegom,« je dejal Zvonko.
»No, vidiš, kako prav sem imela, ko sem te takrat silila, da gremo ponj, pa se ti ni ljubilo,« ga je spomnila Marta.
»Pa sem le šel in plezal po skalah, kjer je bil najlepši mah,« je odvrnil Zvonko in vprašal: »Ali boste okrasile tudi smrekico?«
»Kakšno smrekico? Saj je nimamo!«
»Imamo jo, imamo!« jih je presenetil Zvonko. »Včeraj sem jo prinesel od soseda. Rasla je pod daljnovodom, kjer bi jo prej ali slej morali posekati.«
Ko so deklice postavile jaslice, so hotele okrasiti smrekico. »Kaj pa naj obesimo nanjo?« je gledala okoli sebe Marta. »Tistih nekaj balončkov, ki jih imamo iz prejšnjih let, je izgubilo sijaj.«
»Tudi na to sem mislil,« je sestre presenetil Zvonko. »S prihranki sem kupil električne lučke. Takoj grem ponje.«
Razpel jih je po smrekici in zažarele so v pisanih barvah.
Iz vaškega zvonika se je oglasil zvon in naznanil začetek svetega večera. Bregarjevi so vzeli luč in križ ter žerjavico in blagoslovljeno vodo. Ko je oče dal na žerjavico ščepec kadila, je zadišalo kot v cerkvi in soba je bila naenkrat vsa praznična. Srca vseh je napolnilo božično veselje. Pokrižali so se z blagoslovljeno vodo in potem šli okoli ogla, kot so ta lepi družinski obred imenovali tod. Obšli so vse prostore v novi hiši, šli okoli nje in obiskali še staro hišo. Mati je tako želela: da se teh počrnelih sten dotakne vonj kadila in jih orosi blagoslovljena voda. Tako se je na sveti božični večer pri njih dogajalo skoraj sto let ...
Vrnili so se v novo hišo. Zažarele so lučke v jaslicah in na drevescu. Molče so pokleknili ob kmečki krušni peči ter odmolili vse tri dele rožnega venca.
Ko so potem sedeli ob peči, se je oglasila Betka: »Kako bo s polnočnico? Na željo nekaterih faranov je gospod župnik oznanil, da bo prva božična maša že ob osmih na sveti večer, da se je bodo lahko udeležili tudi tisti, ki morajo na božič zjutraj zgodaj na delo, in seveda otroci, ki morajo iti v šolo. Večina vernih ljudi seveda želi, da je polnočnica res opolnoči, ko je vse bolj skrivnostno in kar čutiš Božjo bližino in nežnost. Med temi sem tudi jaz,« je rekla. »Kako pa se boste odločili vi?«
»Hudo mi je, da moram na najlepši praznik v letu iti v službo, zato bom šel kar k polnočnici ob osmih, pa tudi Marta in Metka naj gresta z mano, saj je maša ob osmih predvsem zaradi šolarjev,« je sklenil ata.
Tako so iz Bregarjeve hiše trije odšli k večerni maši, drugi pa so čakali, da se oglasijo zvonovi, ki vabijo k polnočnici.
»Isti zvonovi so, ki nam pojo vsak dan, toda zdi se mi, da imajo v tej sveti noči čisto drugačen glas,« je razmišljala mama Betka. »Mila in blaga je njihova pesem, saj oznanjajo mir in ljubezen, dobroto in odpuščanje. To so vsem ljudem blage volje oznanjali angeli v prvi božični noči pred več kot dva tisoč leti. Vendar ni miru, ker je preveč ljudi, ki nosijo v svojih srcih sovraštvo namesto ljubezni. Božji Otrok, ki prihajaš na našo Zemljo kot Knez miru, ogrej srca ljudi, da bi vsi prisluhnili sporočilu svete noči, ki nam govori, da je zaradi tvojega prihoda na svet vsak človek moj brat, moja sestra. Trdno verujem, da bo nekoč zmagala Ljubezen ...«
Iz zvonika je donelo in odmevalo v zimsko pokrajino. Zdelo se ji je, da ne poje bron, ampak so to glasovi angelov, ki pozdravljajo Novorojenega.
Vstopili so v cerkev, ki je bila v temi. Le ena žarnica pri vratih je bledo osvetljevala prostor in večna lučka je trepetaje žarela nad tabernakljem ter pričala o stalni Božji navzočnosti pod podobo kruha. Mama Betka je sedla v klop, Zvonko se je pomešal med vrstnike, Beti pa se je povzpela na kor.
Ko je ura odbila polnoč, je do zadnjega kotička napolnjena cerkev zažarela. Najprej so zamežikale lučke pri jaslicah, potem je svetloba objela oltar, nazadnje je bila vsa cerkev ena sama svetloba, kot da se je odprlo nebo.
Mehko in narahlo so se oglasile orgle in množico v cerkvi je objela najlepša božična pesem: Sveta noč, blažena noč ...
Mama Betka od ganjenosti ni mogla peti. Preveč jo je prevzela skrivnostna lepota svete noči. Le poslušala je to čudovito melodijo, ki nocoj osvaja srca ljudi po vsem svetu, in ob tem pomislila: Kolikokrat mi bo še dano doživeti milost svete noči?

I. Malavašič, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 83-84.
knjiga: Pozabljeni, Ognjišče, Koper 1993

Tam na koncu ulice stoji stara, razpadajoča hiša. Sleherni dan grem mimo nje proti svojemu domu. Tik ob pločniku je ponavadi odprto okno in na njem sloni starka. Ko me je prvič vprašala z milim, a obupanim glasom: »Gospod, povejte mi, prosim, kateri dan je danes?«, sem bil skoraj nejevoljen. Potem sem se navadil in zdelo se mi je samoumevno, da sem se vedno za hip ustavil in razumevajoče odgovoril: »Danes je sreda, peti junij ...«
Je tako vprašala vsakega mimoidočega? Ne vem. Bil sem pač nekakšen govoreči koledar: merilec časa, ki ne obstoji, poslavljanje, ki bo nekega dne minilo. Takšnih ljudi je vse več.
»Danes je deseti avgust ...« Gledala me je in nikoli nisem vedel, zakaj sloni tam sama, čisto sama. »Danes je ...«
Popoldne pred svetim večerom. Meni tako drag čas, v katerem je sladko pričakovanje, droban drget spominov. S hitrimi koraki grem po isti dolgi ulici. Mrači se in prižigajo se luči kičasto okrašenega mesta. Ljudje, ki nemirno hitijo, tolikokrat prazni, naveličani življenja, tuji drug drugemu, se mi zdijo danes drugačni. Tam na koncu ulice se mi ustavi korak. Podzavestno pogledam v umazano, zaprto okno starkine hiše. Snežinke se lepijo na šipe. Stojim kakor da me je ustavila neznana sila. Nekje v globini duše se mi oglaša dejanje, ki se ga skoraj bojim. Vendar se obrnem in stopim proti velikim vratom hiše. Trudoma jih odrinem. Stojim na temačnem, zapuščenem hodniku. Na koncu so vrata brez hišnega zvonca. Potrkam. Morda počnem nekaj prepovedanega, neumnega in nesmiselnega ...
Vrata se počasi odpro. Pred menoj stoji starka, moja znanka tega dolgega leta. Zguban obraz spreleti čudna svetloba. Prepoznala me je. Zdaj sem skoraj zbegan. A rečem, kar morem mirno in samoumevno: »Gospa, ali veste, kateri dan je danes?« Gleda me dolgo, nemo. Za njenim hrbtom zagledam borno sobico in tam na steni ob štedilniku visi koledar. To je to - pomislim. Usoda je vedno enaka za slehernega izmed nas. »Danes je štiriindvajseti december ... Sveti večer!« Za hip nastane tišina. Drobne, izjokane oči starke zažarijo. V njih se prižge ogenj noči, prastare sile, ki lomi čas, zgodovino, trpljenje in smrt. Vsa se strese. Doumela je s poslednjimi močmi... »A res? ... Sveti večer?« Ustnice ji zadrgetajo. »O moj Bog - sveti večer!«
Starka stegne roki, da se skoraj prestrašeno umaknem. A hoče mi podati roko. Opravičujoče stopim čisto blizu k njej. Z obema rokama primem njeni hladni, trepetajoči. Je moja mati? Sestra? Nekje od daleč, iz vesolja prihaja resnica: ... Bratje in sestre v Kristusu. Preprosta resnica, da jo razumem prvič do kraja. In v tem trenutku se zgodi ... Rodi se Bog! Znova se rodi za nas - male, bedne, trpeče ljudi - izničene, a hkrati veličastno velike in nedoumljive. Obrnem se neizmerno srečen in miren. Čaka me prazno stanovanje. Nič za to. Nocoj se je Bog rodil pred polnočjo. Tedaj zaslišim trepetajoči glas starke: »Hvala vam, gospod!«
Hitro stopim na ulico. Nezavedno rečem glasno in hvaležno: »Hvala ti, Gospod!« Čudežna noč poje slavo v to enkratno življenje.
Stanislav

Ognjišče (2010) 12, str. 114

Pred vrati je božič, najbolj prisrčen praznik. Teden dni za njim se izteče staro in se začne novo leto. Premišljevala sem, kaj mi je prineslo staro leto. Najbolj me je prizadela bolezen, ki me je za dalj časa spravila v posteljo in sem se že počasi pripravljala na slovo d življenja. Potem pa mi je usmiljeni Bog poslal rešitev: pravo zdravilo, ki me je spet postavilo na noge.
“Nehvaležna si, ker se najprej spomniš na bolezen in se smiliš sama sebi!” sem si očitala. “Zakaj pa se ne bi najprej spomnila na ozdravljenje in se Bogu zahvalila za ponovno rojstvo?”
Na sveti večer se je zbrala vsa družina ob jaslicah, da opravi lep obred blagoslova doma. V hiši je tako lepo dišalo po kruhu, pečenem v kmečki peči, po svežem mahu in kadilu.
»Mama, ti ne boš šla z nami okrog hiše in drugih poslopij blagoslavljat, lahko se prehladiš. Bomo že sami to opravili,« me je družina, prvič odkar sem gospodinja, pustila v topli hiši. “Menda ja ne bom doma za polnočnico!” me je zbodlo pri srcu. Pa sem ostala doma brez vsakega ugovarjanja. Družina je vse leto morala veliko skrbeti za moje zdravje in ji ne smem nalagati novih bremen.
V prazni hiši sem sedela ob jaslicah in molila rožni venec. Večkrat sem se z mislimi preselila tako daleč, da sem komaj še vedela, kje sem in kaj delam. “Hvala ti, Božje Dete, vsako leto se na novo rodiš za nas, in hvala ti tudi za milost, da sem se ponovno rodila,” je molilo moje srce.
Nekaj tednov po novem letu se je bolezen vrnila, a tudi tokrat mi je Bog pomagal. Skozi vse leto so se vrstili vzponi in padci in kazalo je, da se ne bom rešila te neljube spremljevalke.
Hvaležna sem bila za vsak podarjeni dan in tako smo znova prišli v advent in pričakovanje Jezusovega rojstva.
“Letos bom pa šla k polnočnici, pa naj bodo še tako vsi proti,” sem obljubljala sama sebi.
Prišel je dan pred božičem in naš avto je popolnoma odpovedal. »Popravil ga bom po praznikih, ko bom dobil rezervni del,« je rekel mojster.
»Nič ne pomaga, mi bomo šli k polnočnici, ti boš pa doma ostala,« je na mojo veliko žalost odločil mož. Skoraj sem se sprijaznila s tem, a v grlu sem imela cmok od razočaranja. Spet bom sama doma namesto v cerkvi!
Ko smo na sveti večer opravili blagoslov doma, smo si na TV ogledali oddajo o svetem večeru v družini, ki je imela do cerkve tri ure hoda. Že zgodaj zvečer so se s prižganimi baklami spustili v dolino, po polnočnici pa jih je čakal naporen vzpon v hrib. Občudovala sem njihovo vztrajnost. “Če zmorejo oni tako daleč, bom tudi jaz zmogla premagati pot od nas do cerkve!” sem bila zelo odločna. Dobro sem vedela, da bo težko, a z božjo pomočjo bo šlo!
Res je bilo naporno. Noge so me komaj nosile, srce mi je v prsih močno razbijalo, zastajal mi je dih. Ko mi je bilo najhuje, sem prosila: “Marija, ti veš, kako je trpeti na poti, ko telo zahteva počitek, toplo posteljo, a si vztrajala v vseh naporih in težavah dolgega potovanja iz Nazareta v Betlehem z Jezusom pod svojim srcem. Daj meni nekaj te tvoje moči, da pridem do naše cerkve in nazaj domov.”
Ne znam povedati, kako je moje srce prekipevalo od sreče, ko sem stala ob jaslicah doma.
“Bila sem pri polnočnici! Marija, hvala ti za moč in pomoč!”

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78.

Zgodnje petkovo popoldne je. Mož me je poklical iz službe: »Danes pridem domov prej, bomo šli po mah za jaslice. Jedel bom kar v službi,« je še dodal. Bila sem vesela klica, še bolj pa moževe odločitve.
Hčerka se je zbudila prej kot po navadi, kot da bi slutila nekaj lepega. Tako sva se lahko v miru oblekli. »Z očijem gremo po mah za jaslice,« sem ji povedala veselo novico.
»Vav, po mah gremo!« je poskočila in komaj čakala očkov prihod.
Odpravili smo se v bližnji gozd. Našli smo res lep mah, ob potoku pa nabrali še nekaj kamnov za jaslice.
Ko smo prišli domov, je Ana kar takoj hotela postaviti jaslice. Z možem sva ji razložila, da je do božiča še veliko časa, saj smo prižgali šele prvo svečko na adventnem vencu, mah pa se mora še malo posušiti.
Končno je dočakala dan, ko je mož iz omare na podstrešju prinesel glinene figurice za jaslice. Vsaka je bila zavita v papir, da se ne bi poškodovale. Ana je vsako sama odvila. Oči so ji žarele od navdušenja. Vsakič, ko je odvila novo, je vzkliknila: »Mami, glej, ovčka ... Oči, glej, osliček ... Glejta, Marija in Jožef ... Kako lep je Jezušček!« Vse je lepo položila na mizo in si jih ogledovala.
»Ana, letos bova midva sama postavila jaslice,« je rekel očka, »mama ima veliko drugega dela v pripravi na božični praznik.«
Lotila sta se dela. Očka je na lesen podstavek razgrnil mah, Ana pa je prinašala ovčke, pastirce, volička, oslička, nazadnje pa še Jožefa, Marijo in malega Jezusa. Za vsako figurico si je vzela čas in gledala, kam bi jo postavila. Bilo jo je veselje gledati. Zelo ponosna je bila, da ji je bila zaupana tako pomembna naloga.
Zvečer smo, kot po navadi skozi ves advent, v kuhinji sedli za mizo, prižgali svečke, molili, se pogovarjali in tudi zapeli. Tisti večer je bilo še lepše. Ana nama je povedala, da je bil zanjo ta dan čudovit, ker je lahko pomagala pri postavljanju jaslic.
Naslednje jutro naju je čakalo prijetno presenečenje. Ko sva prišla v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljene jaslice, so ovcam delale družbo tudi hčerkine igračke: medvedek, žirafa, miška, mucek in kuža.
»Tudi moje živali so prišle pogledat Jezusa,« nam je hitela razlagat. »Zgodaj zjutraj sem se spomnila tega ... »Uh, pa še nekaj manjka,« se je spomnila in pohitela v svojo sobo. Precej časa je ni bilo nazaj.
»Le kaj bi bilo tako pomembno?« sva razmišljala.
Ana se je vrnila s kosmom vate v rokah. »Da malega Jezusa ne bo zeblo,« je dejala in ga skrbno pokrila. Pobožala sva jo in pohvalila njeno delo.
Tiste naše jaslice so bile res nekaj posebnega in vsak, kdor jih je videl, je pohvalil Anino zamisel.

J. Jemec, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 84.

Stala sem ob mizi v svoji majhni kuhinji in pripravljala testo za piškote. V pečici je cvrčalo maslo, dišalo je po limonah in po cimetu, opojno, prijetno. “Če mi bo uspelo, bodo drobne, hrustljave cimetove zvezdice zadišale po vsej hiši,” sem razmišljala. “Tudi veselo pričakovanje bo z njimi bolj sladko.”
Čakala sem svoje, da pridejo domov za praznike. Ravno sem potresala moko po pultu in pripravila nadev, ko se je prikazal na vratih. Roka mi je zastala nad testom in osuplo sem pogledala vanj, v tla, pa spet vanj.
“Pozdravljena, Bog daj!” je rekel prijazno in me stisnil za komolec. Roke sem imela od moke in sladkorja vse lepljive. Obrisala sem jih ob predpasnik, od nervoze, popackala sem ga, nazadnje sem vsa zbegana sedla.
“Matic! Odkod si se pa ti vzel?” sem malone zakričala. Pokimala sem mu in ga povabila za mizo. Na mizi je še vedno ležalo moje razvlečeno testo, zraven so bili položeni modelčki v obliki zvezdic, in cimet, raztresen vse okrog, je opojno dišal.
Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši...”
Pogledala sem vanj. Obraz malo upaden, a še zmerom čeden, lasje osiveli, redki in ramena sključena. Matic je bil postaran in izgaran; tam, od koder je prihajal, ni bilo usmiljenja.
“Boš ostal za dlje časa? Za čez praznike? Za zmerom? Si prišel zaradi mame...”
Njegova mati je že leto dni ležala, zadeta od kapi, nemočna in tiha. Snaha, ki se je trudila z njo, je verjetno tisto že večkrat sporočila Maticu. “Saj ne bo prišel, karta v eno stran veliko stane in tudi...” so modrovali po vasi. Pa je le prišel! Matic je prišel iz Avstralije po dvajsetih letih, prišel je sam, prišel je zaradi matere, zaradi sebe, ali...
“Nikoli več ga ne bo nazaj! Ko človek gre daleč v svet, se nikoli več ne vrne. Odtuji se od doma in od svojih ljudi.” Tako sta govorila moja starša, kadar je pogovor nanesel nanj. Tako so govorili tudi drugi, vsi tisti, ki so Matica poznali.
Matic je bil vetrnjak. Imel je v sebi nemirno, potepuško kri. Že zelo mlad je pobegnil od doma, se po tistem vrnil, pa spet odšel. V časih, ko so kmečki fantje delali doma in že prevzemali kmetije ali vsaj pomagali staršem, je Matic sanjal o svetu. O nekem daljnem, bleščavem svetu, kjer mu ne bo treba garati na njivah, kjer mu ne bo treba voziti lesa s težkim kmečkim konjem, kjer se bo lahko v miru veseljačil in imel vsega.
Od tistega “vsega” pa ni dobil veliko. To sem izvedela kasneje od njegove sestre. Matic je res pristal daleč! Avstralija je bila za naš kraj nekaj nenavadnega. Dežela, o kateri dolgo nismo ničesar vedeli. Tudi drugi mladi iz naše vasi so zašli kam daleč. V Nemčijo ali v Švico, tudi v Ameriko so šli za boljšim kruhom, tako daleč kot Matic, pa se ni pognal nihče.
“V Avstraliji se je naš Matic končno le ustalil,” so govorili ljudje, ko so zvedeli, kako in kaj. “Pri nekem privatniku dela. Zelo bogatem. Tudi žensko je dobil tam, neko izseljenko. Oženil se je in počasi ustvaril svoje podjetje.” Tisto pa je ljudi že vznemirilo. Matic, iz majhne gorenjske kajže, pa podjetje!
“Vidiš, če bi šla z njim, bi bila zdaj preskrbljena,” mi je rekla sestrična, ko je pogovor nanesel nanj. “Ne bi ti bilo treba več na njivo. Pa tudi v fabriko ne!”
“Takih pa ni! Tudi tam, v Avstraliji, ne!” je rekla mama. V svojem prepričanju, da je le delo in poštenje tisto, kar šteje.
Molčala sem. Matica sem se spomnila tu in tam. Kako da ne! Bil je prijeten fant, veder in nasmejan, vedno glavni v družbi. Znal je plesati in nosil je kičasto pisane srajce, da je vzbujal pozornost. Vsa dekleta so gledala za njim, Matic pa je gledal mene. “Ti boš ostala sama, tako trmasta si,” mi je govoril, ker se nisem odločila zanj. Imela sem šele šestnajst let! Smejala sem se mu, dokler ni neke noči - moral bi k vojakom - nenadoma spet izginil.
Po tistem sem se zamislila. Čakala sem pošto. Prišla je razglednica iz Hamburga in kasneje še iz nekega zakotnega mesta v Franciji, potem pa kar naenkrat iz Avstralije... No, bilo mi je všeč, da je poštar naredil pomemben in radoveden obraz, ko mi jo je potisnil v roke, a sem samo skomignila z rameni in jo položila v predal k prejšnjim.
Leta so tekla in šla sva vsak svojo pot. Po dolgih letih je prišel domov. Oglasil se je tudi pri meni. Janja, najmlajša, je že hodila po hojci, Jerneja, starejša, pa v prvi razred. “Pri tebi pa gre to hitro,” je rekel in se zasmejal. “Tako družino že imaš!”
Zardela sem. Popestoval je Janjo, popil kozarec vina, ugriznil v enega mojih piškotov - tudi takrat so bili prazniki - mi dal roko in se poslovil. Zaprla sem za njim, odvezala predpasnik,- otresla sem moko z njega, dvignila Janjo iz stajice in jo odnesla k oknu. Pomahali sva za stricem, ki je visoko vzravnan šel skozi vrt, dokler ni izginil.
Na veje jablane so se ujele prve snežinke.
“Zdaj se pa Matic nič več ne oglasi, zdaj, ko ve, kako je,” je rekla mama neko jutro po tistem.
“Kako pa je?” sem odvrnila.
“I, omožena si in otroke imaš! Matic pa tudi ni...”
“To bi pa moral vedeti, da se v desetih letih marsikaj spremeni,” sem rekla suho in začela pripravljati kosilo...
“Lepo diši tu, v tvoji kuhinji,” je rekel Matic, tako kot tistikrat, in se presedel. “Vedno si rada kaj mesila.”
“Ja, vedno!”
“Kako pa hčerki? Zdaj sta že odrasli. Ali sta šli od doma?”
“Otroci zrastejo in gredo, Matic. To pa ja veš.”
“Kako naj vem, ko pa jih nimam...”
“Ja? Nimaš družine?”
“Ne, otrok pa nimava. No, manj je skrbi, laže kam greva in tudi...”
“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.
“Pravi, da noče hoditi tako daleč, in zakaj bi jo silil.” Razvaljala sem testo. Še enkrat. Matic me je gledal pod roke. Vroče mi je postajalo. Tudi v kuhinji, v moji majhni kuhinji, je bilo vedno bolj vroče. Naložila sem modelčke ob kraju in začela vtiskavati v dišeče testo zvezdice. Eno za drugo. Eno za Janjo in njeno deklico, eno za Jernejo in njena dva fanta, eno za naju, starejša sva že in vedno raje imava sladko. Naložila sem jih v pekač, eno zraven druge, in začela še enkrat, vse znova...
“Poslovil se bom,” sem zaslišala Matica od strani. “Ti imaš delo, jaz pa moram še malo okrog. V ponedeljek grem nazaj.”
“Ja, seveda,” sem govorila in vmes na situ drobila vanilijev sladkor in posipavala zraven cimet. “Srečno hodi, srečno...” sem govorila in gledala v svoje zvezdice.
“Hvala,” je rekel in stopil čez prag.
Naslonila sem se z obema rokama na mizo in segla po pekaču. “Ana?”
Obrnila sem se s celim telesom. Spet je bil na pragu. Začudeno sem ga pogledala in roka mi je ostala na pol pota.
“Tako, kakor diši v tvoji kuhinji, pa nikjer na svetu ne!” je še rekel in zares izginil. Po tistem se nisva več videla.
Cimetove zvezdice pa spet dišijo po kuhinji! Po celi hiši mi dišijo, tako kakor prazniki, kadar pečem za vso družino...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 52.

Izzveneli so poslednji akordi orgel. Maša je končana. »Pojdite v miru!« Verniki so se usuli skozi vrata. Jakob in Neža sta se prijela za roke. Celo pot do doma po razritem kolovozu nista spregovorila. Oba sta mislila isto. In vedela sta to. Toliko let sta že skupaj!
Doma sta skuhala čaj iz domačih zelišč. Jakob je stopil v izbo in iz predala vzel album. V kuhinji sta sedla za mizo, srkala čaj in počasi, počasi je obračal porjavele strani s starimi fotografijami, ki so pripovedovale zgodbo njunega življenja. Bilo je težko, pa tudi lepo.
»Neža, zdaj glej,« je rekel Jakob in začel obračati zadnje strani albuma, na katerih so bile fotografije njunih otrok. Pod sliko prvorojenke Judite je bil zapisan dan rojstva pa tudi dan v tednu in ura, ob njej je bil leto dni mlajši Mirko, dve leti za njim je prišel Jožko, nazadnje Jelka in Marija. »Oh, kje so zdaj ti najini ljubi otroci,« je dahnila Neža in srknila požirek čaja. Obema so žarele oči. Koliko trpljenja je bilo in koliko sreče! Na svoje otroke sta bila ponosna. Zdaj so odrasli in imajo svoje družine. Vsi so odhajali od doma z blagoslovom očeta in matere, vsak je odnesel košček srca svojih staršev. Na naslednjih straneh so njihove poročne slike. Judita se je poročila v Maribor, Jelka in Mirko s svojima družinama živita v Ljubljani, Marija v Vipavi, Jožka pa je pot zanesla na tuje ...
»Si pripravila vse?« je Jakob vprašal Nežo. Saj mu je že večkrat povedala, da je že vse pripravljeno za praznike. »Seveda sem, ali si pozabil?« je odgovorila, toda on je že odšel v hišo, kjer so bile postavljene velike jaslice. Skupaj z božičnim drevescem so zavzemale skoraj pol sobe. Pokleknil je na mah in se pripognil do štalice. Pogledal je, če je vse na svojem mestu: sveta Družina, voliček, osliček. Ena ovčica se je zvrnila. Nežno jo je postavil na noge. S pogledom je objel drevesce in zavojčke pod njim. Neža je obstala pri vratih in ga ljubeče opazovala. »Pridi, vse sva pripravila. Še dva dni ...« Ozrl se je proti njej in počasi vstal.
Spet sta sedla k mizi. Na njej je še vedno bil odprt album. Smejali so se otroci, slikani posamič, pa v skupini z bratranci in sestričnami, s prijatelji. Zdelo se jima je, da njihov smeh napolnjuje prostor in potuje do štalice ter se pridružuje petju angela na veji nad hlevčkom. Začela sta naštevati njihova imena – od najstarejšega Jaka do najmlajše Ane. »Imamo pa še eno, pa na sliki je še ni, pa pride kmalu, čez dva dni ...« je skoraj zapela Neža in obema so privrele solze v oči.
Jožko, njun najmlajši, se je izšolal za inženirja in je bil zaposlen pri velikem avstrijskem gradbenem podjetju. Zaslužil je dobro, domov pa ni več prihajal tako pogosto. Onadva sta želela, da pride vsaj za največja praznika – za božič in veliko noč. Takrat sta želela imeti ob sebi vse svoje. Pa jima je sporočil, da ne more priti. Spoznal je Poljakinjo, računovodkinjo v njegovem podjetju, in za praznike gresta v Kielce. Jakob in Neža bi rada izvedela kaj več. Potem pa je prišlo kratko obvestilo, da sta se poročila na Poljskem. Priložena je bila fotografija. Po dolgih mesecih molka je sledilo sporočilo, da se je rodila Elizabeta. »Oh, tik pred božičem se je tudi v naši družini zgodil čudež,« sta bila presrečna. Vse te novice sta sproti posredovala drugim članom družine. Vsi so se veselili. In sedaj, čez dva dni, se bodo srečali. Neža je odprla album, pobožala prazno stran in rekla: »Tu je prostor zate, Elizabeta. V mojem srcu si že dolgo.« Jakob pa je rekel: »Najprej jo bova pokrižala v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, potem pa ji bova pokazala jaslice.« Neža se je nasmehnila: »Seveda! In snaho bova lepo sprejela kot vse druge, kajne? Kakšen živžav bo pri hiši. Zdaj je prevelika tišina. A ne, Jakob?« je vprašala. »Da ne bo tako tiho, pa pojdiva k jaslicam in kaj zmoliva za te naše ljube ljudi, da bi srečno pripotovali v svoj rodni dom.«
Jakob je zaprl album in ga spravil v predal. Vedel je, da ga bosta naslednje jutro spet prelistavala, obujala spomine, občudovala nasmejane obraze otrok. In pogovarjala se bosta o skrivnosti rojstva Božjega Deteta. V jaslicah tiho čaka njune otroke in otroke njunih otrok. Z razširjenimi rokami jih vabi k sebi. Vsi bodo občudovali njune jaslice in rekli bodo, da sta se res potrudila. Najmlajši bodo preizkušali zvončke na drevescu, če res cingljajo, ter volička in oslička, če z dihom dovolj ogrevata Dete. Onadva pa bosta spoznala najmlajšo nevesto in občudovala najmlajšo vnukinjo. To bo res čudovit božič!
»Veš, Neža, predlagal jim bom, da naslednje leto pridejo vsi malo prej, da bodo otroci pomagali delati jaslice. Grem stavit, da bodo najlepše v vasi!« je razpredal svoje načrte Jakob. »Jaz pa jih bom naučila najlepše božične pesmi,« je dodala Neža.
Tako sta v pričakovanju božiča v hladnem decembrskem večeru modrovala Jakob in Neža in bilo jima toplo pri srcu. Ko se je iz zvonika vaške cerkve oglasil zvon in naznanil večerni ave, sta se ob jaslicah pokrižala in zmolila angelsko češčenje. »Angel Gospodov je oznanil Mariji ... In Beseda je človek postala – in med nami prebivala ...«

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 80-81.

Noč. Bo kdaj jutro? Bolečine po vsem telesu. Ni se spraševala, zakaj. Ni klicala Boga na odgovor. Tako je pač bilo. Ena od mnogih trpečih, dežna kapljica, izgubljena v vesolju. Zares izgubljena? Verovala je v Božjo bližino in pomoč.
Ko je zvedela, da ima raka, je bilo hudo. Seveda, kako ne bi bilo? Takoj je ugotovila, kaj vse potegne za sabo ta diagnoza, kaj vse se spremeni v človekovem življenju. Nekoč - kje je že to - ko je bila še zdrava, je govorila, da ima toliko volje, da bi tudi raka premagala. In zdaj? Ga je hotela premagati? Saj ne gre za to, da preživiš. Prej ali slej moraš umreti. Ne, bistveno je, da v duši ohraniš veselje do življenja, do drobnih stvari. To je znala, in vendar se je ob bolezni imela še veliko naučiti.
Najhujše so bile noči. Ni jim bilo videti konca. Takrat je spoznala pomembnost darovanja trpljenja. »Ljubi Bog,« je šepetala, » naj bo ta bolečina za moža, za otroke, za tiste, ki živijo v še hujših stiskah, pa za vse, ki drugim povzročajo gorje ...« Ne da bi sama vedela, kako, je po taki molitvi čutila olajšanje, vsaj v srcu. Kdo ve, komu je pomagala s svojo molitvijo. Koga je rešila pred prepadom ali komu je olajšala bolečino.
Na obzorju se je začelo svetlikati. Vstajal je nov dan, dan bolečine, dragocen dan. Dan, ko se bo komu docela neznanemu zazrla v dušo in s poslednjimi močmi izrekla čudovite besede: »Darujem trpljenje, naj bo kot zlata luč tebi v oporo ...«

FISTROVIČ, Katarina. Ognjišče (2010) 12, str. 116