Gotovo sem v svojih zgodbah že kje omenila, da sem se poročila daleč proč od doma. Dokler so starši še živeli in bili pri moči, so me večkrat obiskali. Kadar je prišla mama sama, sva se veliko pogovarjali tja v temno noč. Tako sem zvedela marsikaj, kar se dogaja v mojem rodnem kraju. Zadnja mamina zgodba je bila o dveh sosedih. Od tega je že dvajset let.
»Saj veš,« mi reče mama, »da so bile ob tisti cesti, ki pelje s trga, na vsaki strani njive. Zdaj pa tam stojijo nove hiše in hišice. Tam sta kupila zemljo tudi dva mlada prijatelja in z združenimi močmi začela graditi. Pomagali so si med seboj pri gradnji in delu. Enkrat je kuhala ena žena, drugič druga. Začudili so se ljudje, ko sta zrasli dve lepi hiši, ena poleg druge. Niso še doživeli takega prijateljstva in medsebojne ljubezni.
Pravijo, da je sreča včasih kratka. Janko, eden od teh dveh prijateljskih sosedov si je kupil avto, drugi tega še ni zmogel. Je pa prvi delal usluge, večkrat je tudi sosede kam peljal in lepo so se imeli. Sosed Janko se je zdaj vozil tudi v službo. Vsak dan se je vrnil domov ob isti uri. Drugi sosedi pa so dobili otroka, punčko, ki so ji dali ime Cvetka. Bila je čudovito lep otrok. Ob času tega, o čemer pripovedujem, je bila deklica stara malo čez dve leti. Njeni starši niso mogli razumeti, da je imela najbolj rada strica Janka. Zdaj še bolj, ker jo je včasih vozil z avtomobilom.
Neki popoldan sta šli Cvetka in babica na sprehod od hiše po cesti. Cvetka je zagledala avto, ki ga je dobro poznala, iztrgala se je iz rok babice in skočila na cesto. Stric Janko je ni videl. Treščil je vanjo in Cvetko je vrglo na njegov avto. Do kraja prestrašen je skočil iz avta, zagrabil deklico in jo hotel odpeljati v bolnišnico, toda njegova mala ljubljenka je bila že mrtva ...«
»Ne bom ti posebej omenila,« je rekla mama, »kako strašen udarec je bil to za obe družini. Čeprav je otrok v naglici skočil pred avto, si je Janko očital, da je kriv njene smrti. Silno hudo mu je bilo. In v odnosih s sosedi odslej ni bilo več tako, kot je bilo. Janko je s sklenjenimi rokami prosil, da mu odpustijo, je pač prepozno zagledal deklico pred avtomobilom. Nič ni pomagalo ...
Iz te nesreče se je rodilo sovraštvo. “Moral je kupiti ta prekleti avto, da je naša Cvetka umrla,” so mu oponašali. Vsako jutro, ko je prižgal avto, da se odpelje v službo, je z balkona kričala zdaj babica, drugič pa Cvetkina mama: “Morilec si, morilec našega otroka.” Janko je strašno trpel, pravzaprav sta trpeli obe družini. Ni mogel več delati, moral je v bolnišnico. Saj pravijo: če je bolna duša, zboli tudi telo. Iz dna duše so se mu smilili prej tako dobri sosedje, zdaj pa sovražniki.
Ni bilo več mogoče živeti skupaj kot nekdaj. Z ženo sta sklenila, da bosta hišo prodala. To sta kmalu storila in se odselila daleč proč. Od takrat se niso več videli ...«
Čas je po malem celil rane, a nikoli do kraja.

A. Uršej, (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80-81.

Jesenska nedelja je v meni prebudila spomine na dogodke, stare dobro desetletje. Tudi tistega dne je sijalo sonce in narava, odeta v pisane barve, je vabila na izlet. Kot že tolikokrat do tedaj, sem po nedeljskem kosilu morala oditi v službo. Ko sem stopala mimo kostanjev, je veter, ki se je ujel v njihove krošnje, odpihnil nekaj obarvanih listov, da so odplesali svoj poslednji ples. Eden izmed njih, rdeče barve, se je ujel v mojo odprto torbico. Vzela sem ga v roke. Bil je krhek in zdelo se mi je, da se bo zdrobil na drobne delce. Pomislila sem, kako je ta list v moči pomladi ozelenel, v poletni vročini skupaj z drugimi dajal senco ... sedaj pa odhaja. “Kot človek!” se mi je utrnila misel, ki ji je sledilo vprašanje. Zastavila sem ga sama sebi: “Kako neki je danes gospa Angela? Jo bom še našla na oddelku ali se je že poslovila?”
Angela je bila kar nekaj let stanovalka našega doma upokojencev. Za življenje v ustanovi se je odločila mesec dni zatem, ko se je na pokopališču poslovila od svojega moža. Njegov odhod je tudi njej vzel veliko mero življenjske energije. Kmetijo sredi gričev je prodala občini in si tako zagotovila denar za preživetje. V domsko sobico je tako prinesla le nekaj drobnih predmetov, ki so jo spominjali na njeno življenjsko pot. Na steno nad posteljo je pritrdila majhen lesen križ in svojo poročno sliko. Na poličko pa je postavila nekaj knjig. Včasih je pokazala na te, njej svete predmete in napol v šali rekla: »To je vse moje bogastvo!«
Zelo rada je pripovedovala zgodbe o preteklih časih. Ob takih trenutkih so se ji oči svetlo zaiskrile in po njenih besedah so oživeli dnevi vaških praznikov, spomini na nekdanje šege in navade. Lahko smo si predstavljali, kako je v starih časih potekala košnja, žetev, kako so preživljali dneve, ko jih je zima vklenila v svoj ledeni objem. »Zibelka v moji hiši je ostala prazna!« je večkrat potožila o svoji žalostni usodi. »Jaz pravim, da so otročičke vzeli koši, v katerih sem prenašala težka bremena po naših bregovih. Kar trije so potrkali na moje srce, toda kmalu so se, zaradi načina življenja, ki mi ni prizanašalo, preselili med angelčke!«
Tisto jesen je gospa Angela začela močno kašljati in v prsih ji je piskalo. Kljub temu, da je pridno jemala vsa predpisana zdravila, je postajala vse bolj šibka. Noge so ji odpovedale pokorščino. »Bliža se zadnja ura,« mi je rekla, ko sem ji pomagala pri hranjenju. »Oh, saj si boste še opomogli!« sem ji skušala vliti poguma. »Ne, ne, dobro vem, da se to ne bo zgodilo!« me je zavrnila. Pomolčala je za hip in z roko pokazala na polico: »Prvi dve knjigi v vrsti želim podariti vam, sestra. Tisto z modrimi platnicami mi je poklonila neka učiteljica v zahvalo, ker sem ji včasih spekla kruh. Drugo v vrsti pa sem kupila na Brezjah. Vzemite del tega mojega bogastva in se kdaj spomnite name!«
Ko sem tiste jesenske nedelje stopila v njeno sobo, sem že na pragu ugotovila, da je prestopila prag večnosti. Njen obraz je bil miren, kot da bi utonil v lepe sanje. Kljub bogati sončni svetlobi, ki je lila skozi veliko okno v prostor, sem prižgala lučko na nočni omarici.
Skrbno hranim poezije našega Goriškega slavčka in v rdeče usnje vezani molitvenik – del bogastva skromne ženice z velikim srcem.

I. Hvala. (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80.

Večerna dežurstva. Vsaj enkrat na teden se je Andrej vračal nazaj v dijaški dom, da preživi večerne ure z dijakinjami in dijaki. Če je njegovo delo s srednješolci čez dan namenjeno predvsem njihovim pripravam za šolo, je skupno preživljanje večerov mnogo bolj osebno in sproščeno. Zato ima ta čas, čeprav nikoli ne ve, kaj ga v teh urah čaka, skoraj rajši kot delo v vzgojni skupini. Včasih so večeri umirjeni, da se sprašuje, ali je njegova prisotnost sploh potrebna, kdaj pa so razgibani in naporni, da se po končanem delu vrača domov ves utrujen.
Vedno obišče vse sobe. Vsaka živi in diha po svoje. V nekaterih se z učenci pogovorijo o šolskih obveznostih, v drugih o njihovih domačih in krajih, iz katerih prihajajo, drugod o hobijih, pa o glasbi, o prebranih knjigah in še o marsičem. Samo prisluhniti jim mora in pogovor steče. Kadar jih najde pri učenju, se na hitro poslovi, da jim ne bi jemal dragocenega časa pri pripravah na naslednji dan.
Po deseti uri, ko naj bi se spravili k počitku, je težav več. Toliko življenjske energije je v teh mladostnikih, da kar ne morejo zaključiti dneva. “Samo še to moramo narediti,” se radi izgovarjajo in obljubljajo, da bodo pohiteli. Šele proti enajsti se stavba toliko umiri, da prepusti delo nočnemu vzgojitelju in odide domov.
Čisto vsakdanji večer je bil. Obšel je vse skupne prostore, potem pa začel obiskovati sobe. Prijeten klepet je bilo slišati od vsepovsod. Potrkal je tudi na vrata Erikine sobe in malo počakal. Čeprav ni dobil nobenega odgovora, je vstopil. Soba je bila temna. “Vsa tri dekleta so nekje zunaj,” je pomislil in že hotel oditi, ko se mu je zazdelo, da je soba presenetljivo hladna. Prižgal je luč in začudeno opazil, da je okno sredi zime na stežaj odprto. Šele tedaj je zagledal Eriko, ki je vsa skrčena sedela na robu postelje.
“Erika in tema ne gresta skupaj!” mu je šlo skozi misli. Dobro jo je poznal. Ni bil njen vzgojitelj, a sta veliko delala skupaj, saj je že drugo leto sodelovala v filmskem krožku, ki ga je vodil. Okoli nje je bilo vedno sproščeno vzdušje. Njen smeh je bil nalezljiv. Šola ji ni delala težav, zato je lahko sodelovala v kar več dejavnostih.
»Sem mislil, da ni nikogar v sobi,« je rekel.
Ni mu odgovorila.
»Te zebe?« jo je vprašal.
Ni se premaknila.
Stopil je k oknu in ga zaprl.
Pogledala ga je. Tuj obraz je zrl vanj. Nič njenega ni bilo na njem.
»Erika, kaj ti je?« je dejal in se usedel poleg nje.
Molče je povesila pogled. Tišina je bila težka.
»Kaj se ti je zgodilo?« jo je zaskrbljeno vprašal.
»Nič,« je dejala odsotno. Bil je vesel, da je spregovorila.
Mimogrede je pogledala okno.
»Si ga namenoma odprla?«
Začudeno ga je pogledala. Zdelo se ji je, da ima vse zapisano na obrazu.
Samo prikimala je.
»Sta si prišla z Binetom navzkriž?« je vprašal.
Samo odkimala je.
»Ti je v šoli zaškripalo?«
Skušala je nekaj odgovoriti, pa ni spravila besede iz sebe.
»Sta se z mamo sprli?«
Odločno je odkimala.
»Nekaj je zelo narobe?«
»Vse je zelo narobe!« je butnilo iz nje.
»Kaj je to vse?«
Vstala je, naredila nekaj korakov in si pokrila obraz. »Razumete! Ne morem več živeti v takem svetu. Ne morem in ne maram.«
Samo čakal je. Čutil je, da ji je žal, da je spregovorila in da si istočasno želi, da bi svoji bolečini dala glas. Bolj sesedla se je kot usedla na stol.
»Pisali smo matematiko,« je tiho spregovorila. »Zadnji preizkus. Rešila sem vse naloge. Hitro. Skrivaj pošljem rezultate sosedu, razumete, sem mislila, da prijatelju, da bi preverila, če sem rešila prav. Vem, da je nekoliko boljši od mene. Nazaj dobim listek. Pri dveh nalogah so bili rezultati različni. Norim in popravljam, da mi je zmanjkalo časa.«
Vstala je in nemirno hodila po sobi.
»Svinja! Vse naloge sem pravilno rešila, on pa mi je poslal namenoma napačna rezultata, da sem pisala slabše od njega! Razumete. Tako je med nami. Vi tega sploh ne veste! Na bruhanje mi gre. Tega se ne grem več!«
»In zato si odprla okno?«
Samo pogledala ga je. Z nekim čisto posebnim pogledom.
»Če me ne bi bilo strah in če ne bi vi prižgali luč, bi našli sobo prazno.«
»In tistemu tvojemu sošolcu, za katerega misliš, da je celo tvoj prijatelj, bi se na tak način umaknila!«
Neki poseben nasmeh, neka jeza se je zarisala na njen obraz. »Naj si kar misli! Nikomur ne bom naredila te usluge,« je odločno dejala.
Usedla se je nasproti njemu. »Ko se začneš vrteti v začaranem krogu, te objameta tema in obup. In to vražje okno!«
»In takrat potrebuješ samo iskrico svetlobe …«
»… in nekoga, ki zapre okno,« jo je dopolnil.
Neki poseben izraz je bil na njenem obrazu. To sta bila zopet njen pogled in nasmeh.
V sobo sta glasno in vihravo prihiteli sostanovalki. Da sta bili v mestu, sta povedali, in da sta prezebli do kosti.
»Toliko časa še imate, da si skuhate čaj in vzemite v roke kakšno knjigo,« je predlagal Andrej in odšel proti vratom. »Če bom imel čas, se še oglasim,« je mimogrede dejal. Erika je samo prikimala.
Tiho je zaprl vrta za seboj. Brez cilja je hodil po hodnikih in upal, da ne bo nihče opazil njegovega nemira. Zajelo ga je čudno razpoloženje, kot ga še ni doživel. Pravkar doživeti dogodki so se v njem vrstili z vso naglico, vmes pa si je postavljal vprašanje: “Sem res stal na robu smrti? Sem res slučajno prav takrat stopil v sobo? Lahko ne bi prižgal luči in ne opazil odprtega okna. In če Erike ne bi tako dobro poznal, se mi temna soba ne bi zdela nič posebnega!”
Še sam ni vedel, kako je zaključil tisti večer. Vse je bilo tako drugače.
Proti enajsti, ko se je hiša umirila, je še enkrat stopil do Erikine sobe. Sostanovalki sta že spali. Bleda svetloba, ki je prihajala s hodnika, je osvetljevala njen obraz.
»Lahko noč,« je polglasno dejal.
Nasmehnila se mu je. Čeprav je odgovorila zelo tiho, je čutil, da je bilo v teh besedah veliko več kot samo večerni pozdrav.
Med vožnjo domov je kar naprej obnavljal pogovor z Eriko in si postavljal vedno ista vprašanja. Čutil je, da nikoli ne bo dobil odgovora nanje in da je bilo vse preveč naključij, da bi bilo lahko vse samo slučaj.

J. Jarc-Smiljan. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 10, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***

Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***

Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2020) 11, str. 48-49.
(Angelcina zgodba, objavljena dober mesec pred njenim odhodom k Bogu.).

Utrujeno je sedel na že nekoliko potrgan sedež mestnega avtobusa. Sam ni vedel, zakaj mu je nocojšnje dežurstvo v tako breme. Pa še to hitenje na postajo. Skoraj vso pot je pretekel, pa bi mu vseeno avtobus skoraj odpeljal pred nosom. Redki potniki, ki so še ujeli zadnji avtobus, so tiho sedeli vsak na svojem koncu in večinoma gledali skozi okno, čeprav ni bilo kaj posebnega videti.
Zaprl je oči in misli so se umaknile neznano kam. In užival bi v trenutkih miru, če se ne bi na eni od naslednjih postaj pririnila po stopnicah fant in dekle. Morda jima je bilo komaj štirinajst, petnajst let. Fant se je oprijemal držala pri vratih in skušal stopiti na naslednjo stopnico in se nato nanjo bolj zavalil kot stopil. Spremljevalka mu je po svojih močeh pomagala, pri tem pa se glasno smejala.
»Ta se ga je pa pošteno nalezel,« je pomislil Stojan, »da niti ne ve zase.« Pa je kmalu spremenil svoje mnenje, ko je opazil, da je fant s kotičkom očesa pogledoval proti dekletu, da bi videl, kakšen učinek ima njegovo vedenje. Ta se je pa še kar naprej smejala in ga sem ter tja pobožala po laseh. Ko mu je nekaj zašepetala na uho, se je fant zarežal in ji odgovarjal v jeziku pijancev, da ga niti ni mogla dosti razumeti. Nato je dal noge na sosednji sedež in se pripravljal, da bi zaspal.
»Ubožec, kako si utrujen!« je rekla in se naslonila nanj.
»Dol morava!« je kriknila, ko je avtobus že skoraj speljal s postaje, in pograbila fantovo roko. Ta je za hip pozabil, da je pravzaprav pijan, in stopil za dekletom proti vratom. Nato pa se je zavalil po stopnicah in bolj padel kot stopil na pločnik. Vrata so se zaprla in avtobus je zopet zajela tišina, a je bila neprijetna, skoraj moreča.
+++
Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
»Kakšen razgled! Tu bosta pa uživala. Toliko lepote na enem mestu!« je bila navdušena Stojanova žena.
Vidin mož je prikimaval in našteval imena posameznih hiš, Vida je pa kar nekaj časa molčala.
»Včasih me stisne pri srcu, ko gledam navzdol,« je začela zamišljeno. »Kaj vse se skriva za zidovi teh hiš ... Ko spoznaš ta svet, ko ti dovolijo vstopiti vanj, te zaboli.«
»Ja, bolezen je neizprosna.«
»Bolezen – ta pride in jo zdraviš. Vrag je pijača!«
»Je toliko tega?«
»Toliko in še več.«
Stojanu se je v spominu utrnil dogodek iz avtobusa. Povedal je, kaj je doživel in dodal še misel, da se mu tisto dekle, revica, že vnaprej smili.
Poznala sta Vido, da je ostra v sodbah in brez dlake na jeziku, pa ju je vseeno presenetila. »Trapa, ne pa revica!« je bruhnilo iz nje. »K meni prihajajo žene in matere in stokajo, kako težko je živeti s pijancem. Jaz pa jih vprašam: “Gospa, ali ste mu, ko je pred vas prvič prišel pijan, rekli, naj se pobere, in pride drugič trezen, ali pa naj ne pride več blizu? In kaj ste mu rekli, ko je vseeno spet prišel pijan? Ste bili tiho? Ste ga spodili? In ko je tak prišel tretjič, ste vedeli vi in on, da bo pijača stalni gost v vaši hiši.”«
»In če ga tretjič res ne bi bilo?« sta vprašala oba hkrati.
»Vidita, enako mi odgovarjajo tudi moje pacientke! Ne upajo si odločno presekati. Strah jih je osamljenosti, samote, čakanja ... V tem je problem. Zato jim brez olepševanja rečem: “Same ste izbrale to breme, same ga nosite!”«
»Ti si pa kruta.«
»Življenje je še bolj. Ampak iz izkušnje lahko povem: večina teh, ki so bile odločne, se je rešila.
Bolje redke so bile njune besede, ko sta se vračala proti domu.
+++
Spomin na ta pogovor ga je kar nekaj časa žulil, vendar bi nanj skoraj pozabil, če ga ne bi na oba dogodka spomnilo srečanje s skupino srednješolk. V pogovoru so dekleta potožila, da je težko srečati fanta, ki ima razčiščen odnos do alkohola.
»Hja,« je dejal. »Tudi dekleta malo čudno gledate na vse to,« je pripomnil Stojan in povedal, kako se je vedlo tisto dekle na avtobusu. Potem je povzel še pogovor z zdravnico Vido. Še preden je končal, mu je ena od njih vpadla v besedo: »Kje pa ste bili s temi svojimi spoznanji pred pol leta?!« Spogledali so se. Stojan je dvignil roke češ, kako naj bi vedel, dekleta pa so molčala.
»Prepričan sem, da si dovolj pametna, da veš, kaj ti je storiti,« ji je po kratkem premoru odgovoril. Za hip sta se njuna pogleda srečala. V njenem je čutil tako jezo kot hvaležnost.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, Ognjišče (2013) 11, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Slišal sem, da so stara drevesa zelo pomembna za zdrav gozd. Nisem vedel, zakaj, zato sem ob neki priložnosti vprašal gozdarja. Povedal mi je, da stara drevesa s svojimi razvejanimi koreninami ohranjajo prst, jo varujejo pred izpiranjem. Čistijo vodo in ohranjajo vlažnost tal. V sredicah debel, ki so delno odmrla, nastane zemlja, v kateri se naselijo mnoga koristna živa bitja. V duplinah starih dreves gnezdijo ptice. Odmrlo in padlo drevo, je še rekel gozdar, postane najboljše kališče za nova drevesa. Razpadajoče drevesno deblo je vir hrane mladikam.
Prav zato skušajo gozdarji spremeniti miselnost ljudi, ki imajo v lasti gozdove. Ni dobro odstraniti vsakega starega ali odmrlo drevo. Za pravo ravnovesje in zdrav razvoj gozda je treba zmanjšati človekov vpliv v njem.
Če je v gozdu tako, ali ni podobno tudi med nami? Razmišljam namreč o pomenu starih in ostarelih ljudi.
Stari ljudje so z vsakim letom bolj na robu, izgubljajo vpliv na družbo, postajajo breme za pokojninski sklad in so najpogostejši obiskovalci bolnišnic in zdravstvenih domov.
Zdi se mi, da tudi naša družba pretirava s čiščenjem. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da so vsi domovi za ostarele polni in so čakalne vrste zelo dolge. Zavedam se, da je to za mnoge edina in najboljša rešitev.
Osebno se mi zdi pomembnejše dejstvo, da imajo stari ljudje velik vpliv na nas, mladike, ki rastemo iz njih.
Videti starega človeka, polnega duha, veselja, vedrine notranjega miru, je najboljše rastišče za mlade. Zagrenjen in razočaran starec ali starka pa življenje zavira.
Mlajši se ob starih učimo, kako sprejemati svojo starost, umiranje, bolezen. Stari ljudje lahko, podobno kot odmrla drevesa, s svojo držo vplivajo na mlajše še dolgo po svoji smrti.
Zato starejšim ljudem sporočam, da ste za nas zelo dragoceni.

J. Čuk, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 83.

Bližal se je praznik Vseh svetnikov, dan spomina na rajne in začetek njim posvečenega meseca. Katarina je skrbno uredila grob svojih staršev. Njun grob je sicer obiskovala vsako nedeljo, za ta praznik pa ga je še posebej lepo uredila. Ko je delo končala, je ob svežem cvetju prižgala svečo, potem pa sklenila roke in molila. Po molitvi je zamišljeno zrla v nagrobnik.
»Tu sta, moja draga oče in mati. Koliko časa je še do takrat, ko se vama tudi jaz pridružim? Kakšen bo ta naš grob potem? Ali bo kdo kdaj poruval plevel, položil nanj cvetko in prižgal svečko? Ali pa bo naš grob tak, kot je oni tam v sosednji vrsti: sorodniki so se tožarili za zapuščino, groba pa nihče ne pogleda, le soseda včasih populi najbolj bohoten plevel, da se njegovo seme ne bi raznašalo po vsem pokopališču,« je razmišljala Katarina. Potem se je pokrižala in počasi zapustila pokopališče z otožno mislijo, da se bo prej ali slej pridružila svojim staršem na tej božji njivi.
Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
»Ravno v največji strmini, ko je hitrost največja, se mi je moralo to zgoditi! Ali bom srečno zvozila do ravnine, ali me bo zaneslo pod kakšen nasproti vozeč avtomobil in se bom že danes pridružila staršem?« je bila vsa v skrbeh Katarina, ko je zaman skušala zmanjšati hitrost in obvladati kolo, ki pa je ni ubogalo in Katarina je zletela preko njega in z glavo udarila ob kup kamenja ob cesti.
»Ravno na glavo! Pa morda ne bo prehudo, saj zavesti nisem izgubila,« je po prvem strahu pomislila Katarina in potipala boleče čelo. Dlan je bila v hipu polna krvi! S težavo se je postavila na noge.
»Ljubi Jezus, ti veš, komu je ta moja bolečina potrebna,« je prosila v svojem srcu. »Nakloni njene sadove tistemu, za katerega veš, da mu je potrebna. Praznik Vseh svetnikov se bliža, morda bo kdo omahoval, da bi pred praznikom stopil v spovednico. Po tej moji bolečini mu daj moči in poguma za spravo s teboj. Zato to preizkušnjo vdano sprejemam,« je šepetala Katarina.
Kolo je pustila na kraju nesreče ter počasi odtavala do najbližje hiše. Pozvonila je. Gospa Majda, ki je odprla vrata, je kriknila od strahu ter se odmaknila od vrat. »Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je vprašala. »Padla sem s kolesom; vi ste najbližji: prosim vas, ali mi lahko kaj pomagate?« je zaprosila Katarina. Gospa Majda je povabila Katarino v sobo, ji ponudila stol ter odhitela v avto po pribor za prvo pomoč.
Skrbno, nežno, kolikor je le mogla, je čistila Katarinin okrvavljeni obraz, potem pa ji je pomolila ogledalo. »Glejte, naredila sem, kar sem mogla; ali naj vas odpeljem na urgenco?« je vprašala. Zdaj je kriknila Katarina, saj je bil njen obraz tako iznakažen, da se skoraj ni spoznala. Na čelu je bila velika rana, ob njej še buška kot velika vijolična sliva. Celo lice je bilo ena sama rana, opraskano od kamenja.
»Mislim, da ne bo tako hudo, zavesti nisem izgubila, verjetno so poškodbe bolj zunanje,« si je dajala poguma. »Vseeno vas prosim, da me zapeljete k prijateljici, medicinski sestri Brigiti, morda bo še ona kaj pomagala ali pa svetovala za urgenco,« je zaprosila Katarina.
Majda je takoj po telefonu poklicala sestro Brigito, tako da je ta ponesrečenko že pričakovala s svojimi medicinskimi pripomočki, ko jo je Majda pripeljala k njej.
»Imela si srečo v nesreči, draga moja,« ji je rekla. »Če bi bila ta rana le kakšen centimeter proč, na sencih, ne bi vstala s kraje nesreče, tako pa, upajmo, ne bo hudega,« je ugotovila medicinska sestra in se z vso skrbjo posvetila bolniški oskrbi nesrečne Katarine.
Katarina je med tem ves čas sama pri sebi ponavljala svojo prošnjo Jezusu: »Gospod, te moje bolečine poklanjam tistemu, ki je potreben božjega usmiljenja.« Majda je obljubila, da bo spravila na varno pokvarjeno kolo, Brigita pa je zagotovila, da bo svojo ponesrečenko že drugi dan obiskala, in Majda je Katarino odpeljala domov.
Sledila je boleča noč brez spanja. Katarina je ponavljala svojo prošnjo, svoje darovanje: »Gospod, naj to koristi nekomu, ki moje darovanje potrebuje. «
Naslednje jutro se je oglasil pismonoša. Poleg časopisa ji je izročil tudi belo pismo. Pisava ji je bila znana: bila je pisava župnika Florijana. To ne more biti, med nama je prišlo do nesporazuma, zato se mi zdi čudno, da bi mi pisal, je razmišljala Katarina in dolgo strmela v pismo, ki si ga kar ni upala odpreti. Ko pa ga je odprla in prebrala nekaj kratkih vrstic, so se v njenih očeh zalesketale solze. Brala je: »Nocoj se v moji župniji prične sveti misijon. Priporočam ti to važno zadevo v molitev in darovanje. Oprosti, da se nisem oglasil že prej, pa saj razumeš, da sem imel veliko dela s pripravo.« Katarina je pogledala datum pisma: bil je od prejšnjega dne.
»Ljubi Jezus,« je zavzdihnila, »torej ‘nocoj’, prav ta večer, ko sem doživela to nesrečo, morda prav tisto uro, ko sem Ti vdano darovala svoje bolečine, se je pričel misijon v fari župnika Florijana. Torej prav njemu si naklonil sadove moje darovane bolečine. S tem si mi hotel tudi pokazati, da ne smem hraniti zamer v svojem srcu. Prav v času misijona se največ ljudi bori, ali bi stopili v spovednico ali ne. Vse, kar me je zadelo, sem želela darovati prav v ta namen. Ljubi Jezus, ti si naklonil njemu, ki sem ga zaradi neumnega nesporazuma izključila iz svojih molitev, milost, da z darovanjem bolečine izpolnjujem obljubo, da vedno podpiram njegovo duhovniško delo,« je še dolgo razmišljala Katarina in dolgo je tudi rožni venec drsel skozi njene prste.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 22-23.

Previdno odprem vrata majhne, zatemnjene sobe. Na postelji ob zidu leži moški. Obstanem in z nemirnim, begajočim pogledom iščem znan obraz. Velike vdrte oči strme vame in me vlečejo k sebi s čudno, neustavljivo silo. Dolgo se nisva srečala. Stari župnik iz vasi pod goro. Umira. Pred nekaj tedni so mu zaradi hude, neozdravljive bolezni odrezali obe nogi pod kolenom.
Trudoma premaknem svoji nogi in se približam postelji. Nekaj bi mu moral reči. Sedem na rob ležišča in ga gledam. Kam so šle zdaj vse moje besede? Na obrazu, potnem in belem, vidim, da me je spoznal. Kaj bo rekel on? Vem, da moram dokončati svoje misli, vse svoje vedenje, resnice in dvome. Bil je čudovit duhovnik; za njim je dolgo in bogato življenje. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. Dvigne roko in jo obnemoglo spusti na odejo. V meni vrejo spomini, ki so več kot to. Vsako nedeljo je stal pred cerkvijo med svojimi farani. Kakor oče, ki svetuje svoji družini. Za slehernega je imel veselo in pošteno besedo, nasvet, misel za prihodnost. Kakor nekoč davno, ko je bilo vse drugače kot danes. Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Gledam ga. Tako rad bi slišal njegove besede, njegovo zadnjo željo. Gotovo jo ima. Vsak ima svojo – poslednjo željo. V meni vrejo pekoče misli o naši prihodnosti. Saj res, ko je nad vasico hrumela nevihta poletja, je stekel pod zvonik. Otožno se nasmehnem. Plačeval je študij mlademu fantu, bodočemu duhovniku … Znova se premakne, Bolečina poslednjih minut mu skremži obraz. Hipoma se dvigne. Gleda me. Njegove oči otroško vdano in proseče zro vame. Tedaj zaslišim njegov glas. Izreče svojo zadnjo željo: »Rad bi – pokleknil! …« Osuplo se dvignem. Nima več nog, a rad bi pokleknil, poslednjič v podobi svojega dolgega življenja! Kimam brez besed in vem, da je ponižnost resnica in rešitev naše prihodnosti. On pa globoko vzdihne in – izdihne. Hitro pokleknem k njemu in vzamem njegovo desnico v svojo. Nanjo kapljajo moje vroče solze. Karkoli rečejo, te roke so bile svete, so bile duhovniške. Blagoslavljale so, povzdigovale Kruh in Vino. Samo te roke lahko storijo to in nobene druge! Mi pa pozabljamo, prazni, odtujeni, nehvaležni, brezverni. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda življenje nas bo naučilo nove, resnične ponižnosti, ki je prihodnost duhovništva in vere. Globoko v meni je ta resnica, ki je mnogi ne doumejo. So stvari, ki se začenjajo vedno znova, in je resnica, ki je ena sama in neuničljiva in večna, kakor Bog in Človek v večnosti …

STANISLAV. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 52-53.