»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

Stopal je po hodniku mimo vrtečih se vrat doma starejših občanov. Za vsakimi vrati druga usoda, druga trpljenja, drugačno gledanje na iztekajoče se življenje. Namenjen je bil do balkona na koncu hodnika, kjer so imeli oskrbovanci organizirano skupino. Od daleč je slišal slabotne glasove starostnikov, ki so peli slovensko narodno pesem. Vse vrste misli so mu šle po glavi. Kaj jim bo povedal, kako bi storil zanje kaj, kar bi jim koristilo, saj zato je bil tam.
Preko javnih del so ga zaposlili kot pomočnika glavne delovne terapevtke. Vedeli so, da dobro igra kitaro in lepo poje, da ima rad starejše ljudi in da rad pomaga drugim. Za majhno plačilo je hodil po sobah, bral starejšim časopise, jih tolažil in se pogovarjal z njimi. Tudi prinesel jim je marsikaj.
Prišel je do konca hodnika na zastekljen balkon, kjer so neprijetne vonjave po domski hrani popustile in kjer so se s pesmijo trudili starostniki. Drobne zgubane ženice so sedele na udobnih stolih, postavljenih v vrsti. Tudi nekaj možakov je bilo tam. Delovna terapevtka je vodila petje, ženice so kar z nekaj veselja prepevale pesem, ki so jo poznale že od mladosti.
Le ena je sedela sama na invalidskem vozičku ob oknu. Ni pela, zmajevala je z glavo in takoj mu je padla v oči. Približal se ji je in sedel na stol poleg nje.
»Zakaj pa ne pojete?« jo je obzirno vprašal.
Ona je odgovorila: »Oh, kako trpim, kako trpim.«
Bil je navajen videti trpljenje in nikoli mu ni bilo vseeno. Prizadelo ga je. Toda na obrazu te ženice ni bilo videti toliko trpljenja kot v njenih besedah. Še jo je ogovoril, ona pa je kar naprej ponavljala: »O, kako trpim, o, kako trpim.«
Kljub temu se mu je zdela razumna, pa je tvegal in ji rekel: »Pa darujte svoje trpljenje v kak dober namen – morda za vaše otroke ali za vaše vnuke.«
Utihnila je in dolgo gledala skozi okno. On se je pridružil tistim, ki so peli, in gledal, kakšne izraze so imeli na obrazih. Zdelo se mu je, da je bilo na obrazu marsikatere ženice več trpljenja kot v tisti, ki jo je gledal skozi okno. Ko je že pozabil nanjo, se je ozrl in glej: ženica se je pridružila pevcem. Obrnila je voziček in začela peti z njimi. Rahel nasmeh, kar zadovoljstvo, je bilo čutiti na njenih ustnicah in njen obraz je kljub gubam žarel v veselju.

TROBIŠ, Smiljan. Ognjišče (2013) 02, str. 23

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji ... Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje ...
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24

Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

»Ne morem ti kupiti kostuma za maškarado, razumi že vendar, res ne morem. Nimam denarja. Še ena položnica čaka: če ne plačam, nama bodo odklopili elektriko!« je svoji hčerki dopovedovala mama, naveličana njenega sitnarjenja, da bi rada šla na maškarado.
»Vsi bodo tam, vsi,« je šlo mali na jok, »samo jaz ne morem iti ... Vsi lahko gredo v šolo v naravi, le jaz ne bom šla, ker mi ne moreš kupiti kombinezona. Zakaj samo jaz ne morem dobiti ničesar?« je bila vsa nesrečna desetletna Silva. Mama ji je že drugič ta mesec zavrnila prošnjo: najprej za šolo v naravi, na snegu, zdaj pa še za maškarado.
»Ti bom pa jaz kaj sešila in te namazala. Boš pač drugačne od ostalih, morda še lepša od njih,« jo je skušala potolažiti mama.
»A res ne razumeš, da moramo biti vsi enaki, cel razred? Ne smem biti drugačna!«
»O moj Bog, ne morem več, ne morem!« se je sesedla na kavč. In res ni mogla. Končala je trgovsko šolo, vendar se ni mogla zaposliti v trgovini, kjer bi delala tudi popoldne, ker ni imela nikogar, ki bi pazil na njeno hčerko, ko bi prišla iz šole. Čeprav je Silva imela že deset let, je ni mogla pustiti same, zato je od takrat, ko je rodila, delala kot čistilka in sicer samo dopoldne, toda za precej manjšo plačo, da se je lahko posvetila otroku.
Živeli sta v najemniškem stanovanju. Bilo je skromno, toda suho in toplo. Silva je imela svojo sobico, ki sta jo naredili tako, da sta z omaro pregradili večjo sobo, in tako sta imela vsaka svoj kotiček. Bili sta zadovoljni. Lastnika, starejša zakonca, se nista vmešavala v njuno življenje, edino denar za najemnino sta zahtevala ob datumu, kot so se zmenili.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Tako se je zatopila v misli, da je preslišala zvonec in je začudeno gledala starejšo gospo, ki je vstopila, ko ji je Silva odprla vrata.
»Jaz sem vaša nova soseda,« je rekla. »Že dvakrat sva se samo srečali, danes pa sem sklenila, da se vam predstavim. Sem sestra vašega župnika, ker je gospo Pavlo izdalo zdravje in je morala v dom za starejše, mu bom jaz gospodinjila. Pred kratkim sem se upokojila in ker sem bila sama - nikoli se nisem poročila, sem pustila stanovanje in prišla sem. Saj me je brat, ki živi na kmetiji, vabil domov, a jim nočem biti v nadlego, mislim pa tudi, da me ta brat, vaš župnik, bolj potrebuje,« se je razgovorila. »Videla sem vašo malo, kako pridno ministrira, pa sem si rekla, da moram spoznati tudi vas,« je bila prijazna.
»Ja, Silva res rada hodi k maši in k verouku, rada pa je zahajala tudi h gospe Pavli, da sem morala biti včasih kar huda. Star človek ima rad mir.« Zelo dobro ji je dela pohvala in vesela je bila, da stanujeta v bližini župnišča in cerkve, da je imela Silva od malega dobro družbo.
***
»Pa sem te prepoznala, ti si, mamica, ti si,« je vreščala. »Izpod maske ti kukajo črni lasje, pa tvoje čevlje poznam,« jo je vrtela, ko sta se zaletavali v druge maškare. Solze so se ji ulile izpod maske, ko je videla, kako srečna je mala, in vključila se je v sprevod, ki je plesal po ulici.
***
Po tistem, ko ju je obiskala gospa Zinka, nova gospodinja gospoda župnika, se je njuno življenje obrnilo na bolje. Kadar je bilo treba, je rada šla pomagat v župnišče kaj skuhati in speči.
»Jaz sem dobra za vsa dela, peka pa mi nikoli ni šla od rok, pa tudi kuha ne preveč,« je priznala nova gospodinja. »Vsa leta sem bila sama, veliko sem jedla zunaj, zase se mi večkrat ni ljubilo kuhati. Vaš gospod pa rad dobro je, pa še velik sladkosned je ta moj brat,« se je pošalila. »Zelo vam bom hvaležna, če me boste česa naučili, pa tudi lepo mi je v vaši družbi. Jaz pa vam bom popazila Silvo, da si boste lahko poiskali bolje plačano delo in ne boste v večni stiski z denarjem. Mala bo pri meni v varnih rokah.«
»Silva, ali veš, da se danes še dogajajo čudeži? Nama se je zgodil,« je rekla svoji mali nekega dne.
»Mami, to niso čudeži, to pomeni, da so na svetu še dobri ljudje,« je ta modro odvrnila. »Gospa Zinka pravi, da sva medve dobri, ona pa je zame najboljši človek na svetu!«
»Seveda zate, saj ti je kupila kostum za maškarado,« ji je pomežiknila mama. »In vse to sta skuhali za mojim hrbtom.«
»Ker ti ne bi pustila, ker ne maraš, da ti kdo naredi kaj iz usmiljenja. Zinka pravi, da ni sramota biti reven, sramota je biti bogat, a skop.«
»Jaz pa sem za vajinim hrbtom našla novo službo. Od jutri bom delala v tovarniški kuhinji, kjer se dela na dve izmeni in imajo delavci tudi popoldanske malice,« se je nasmehnila in se vsa srečna predala toku ulice.
Pust bo pregnal zimo, prihaja pomlad, z njo toplo sonce, zelenje, cvetje. Ona pa je vse to čutila v srcu že danes.
 
A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2023), 82-83.

»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.

Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje ... Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56