»V ponedeljek je božič in po dolgem času letos ni več delovni dan. Prosta je tudi sobota, tako da se nam obeta kar krajši dopust,« je rekel France sodelavcu Lojzu, ko sta se po končanem delu preoblačila v garderobi. »Sklenil sem, da grem obiskat starše. Že dolgo nisem bil doma.«
»Le pojdi, to bo zanju najlepše darilo za božične praznike,« mu je odgovoril Lojz. »Jaz imam svojo družino, ki mi veliko pomeni in se po delu z veseljem vračam med svoje, posebno še ob koncu tedna, ko smo malo več skupaj, ob nedeljah pa gremo k maši.«
»Dokler sem živel doma, sem tudi jaz redno hodil k maši, odkar živim v mestu, pa sem mašo vedno bolj opuščal. Tudi zaradi tega nisem maral hoditi domov, ker sem imel slabo vest …«
»Poslušaj glas svojega srca in pojdi za praznike domov. Razveselil boš starše in morda boš bolj jasno videl svojo pot naprej …«
France je šel na avtobus šele v soboto popoldne, Dopoldne je nakupil nekaj reči, da po tolikem času ne pride domov praznih rok. Mračilo se je že, ko je potrkal na domača vrata. Mama mu je odprla in se ga iskreno razveselila: »O, hvala Bogu, da si prišel. Mislila sva že, da bova za praznike kar sama.«
»Kaj Toneta ne bo?«
»Ne, pisal je, da morda pride za veliko noč ali vsaj enkrat poleti. Poročil se je s tujko in ima tam svojo družino. Malka je bila tukaj včeraj. Lepo se ima, dobila je dobrega moža,« je povedala mama. »Stopi naprej,« ter rekla: »Ata, poglej, kdo je prišel.«
»O, si se le spomnil na naju! Saj boš v ponedeljek, na sveti božični dan, še doma?«
»Samo dopoldne, popoldne grem nazaj, da bom drugo jutro na delovnem mestu.«
Pogovarjali so se pozno v noč. Veliko so si imeli povedati.
V nedeljo zjutraj je Franceta zbudil veliki zvon, ki je vabil k sveti daritvi.
»Ali si dobro spal?« ga je vprašala mama, ko je stopila v sobo. »Čez eno se bo pričela maša. Boš šel tudi ti z nama?«
»Ne vem … Bom videl … Rad bi še malo poležal, saj moram vsak dan zgodaj vstajati.«
»Kakor veš,« je rekla mirno in tiho odšla iz sobe. Začutil je njeno bolečino. Nič mu nista rekla, ko sta prišla od maše in je vstal. Mama je pripravila dobro nedeljsko kosilo, vendar je med kosilom vladal molk. Kot da jih loči skrivnostna pregrada.
»Po kosilu moram postaviti jaslice,« je rekla mama.
»Pomagal ti bom,« je odvrnil in sam ni vedel, kaj mu je navdihnilo te besede. Ko je zagledal solzo veselja v maminih očeh, mu ni bilo žal.
»Sosedova Tončka mi je obljubila, da mi pride pomagat, če mi boš pomagal ti, bom pa še bolj vesela!«
Skoraj končala sta že, ko je prišla Tončka. »Vidim, da že imate pomagača!« je rekla in se obrnila k Francetu: »Kdaj si prišel?«
»Sinoči.«
»Res? Zjutraj te nisem videla …«
»France, veš, Tončka poje na koru,« je mama obrnila pogovor drugam.
Dolgo so se pogovarjali in France je v Tončkinih očeh opazil nekaj lepega, čistega. Ko je odšla, je ata rekel: »Dobro in pošteno dekle je in srečen bo tisti, ki jo bo dobil.«
Potem so opravili slovenski obred blagoslova doma na sveti večer.
»Grem z vama,« je rekel France.
Ko so se vrnili k jaslicam v hišo, je rekla mama: »Na vsak sveti večer smo vsako leto zmolili vse tri dele rožnega venca, naj bo tako tudi letos.« Pokleknila je, za njo ata, malo zatem še France.
»Midva bova kar tukaj pri peči počakala na polnočnico,« je rekla mama po večerji in ga vprašujoče pogledala.
»Jaz bi šel kar počivat,« je rekel v zadregi.
Zadremal je v postelji, ob enajstih ga je prebudil veliki zvon. Pomislil je, da bodo pred polnočjo pritrkavali, kot je nekoč tudi sam. Vstal je in stopil k priprtemu oknu, da bi bolje slišal čudovito pesem božičnih zvonov.
»Oblečem se, da me ne bo zeblo, ko bom sedel pri oknu,« je rekel sam pri sebi.
Spodaj v hiši je zaropotalo. Čutil je, da mama in ata odhajata k polnočnici. Vedel je, da je v njunem veselju kanček grenkobe, ker ne gre z njima.
“Ni še prepozno,” so ga vabili zvonovi, “še je čas,« ga je spodbujal notranji glas.
Oblekel je toplo bundo in odšel proti cerkvi.
»Sveta noč, blažena noč …« je pela množica. Sam ni vedel, kdaj se je pridružil petju. Pelo je vse, njegova usta, njegovo srce, njegova duša.
Kaplan je bil v spovednici, pred njo ni bilo vrste, saj je večina že v dneh pred prazniki očistila svoje duše za vreden sprejem Novorojenega.
“Toliko časa sem pozabljal nate, Gospod,” je prosil. “Nisem vreden tvojega usmiljenja in odpuščanja.” V duši je zaslišal prijateljski glas: “Potreben si mojega usmiljenja, da boš doživel novo rojstvo.” S skesanim srcem je stopil v spovednico.
Ko se je vračal od obhajila, se je srečal z maminim pogledom. Žarel je od sreče ob njegovi vrnitvi.
Skupaj s sosedovimi so se vračali domov. Molče so prisluhnili ubrani pesmi zvonov. »Blagoslovljen božič, France,« je rekla sosedova Tončka, ko sta nekoliko zaostala za drugimi. Stisnila mu je roko in dodala: »Videla sem.«
»Ja, priložnost je bila … Že dolgo nisem bil,« je iskreno povedal.
»Nikoli ni prepozno,« je rekla. »Jutri, oziroma že danes pa greš nazaj.«
»Res grem, ampak samo za nekaj dni, da uredim neke zadeve, potem pa se bom vrnil za vedno, da bo naša kmetija spet zaživela.«
»Tvoja mama in ata sta že ostarela in težko delata, zato bosta vesela tvoje vrnitve. Dela pa bo še več kot za tri!« mu je rekla.
»Si bom pa poiskal pomoč,« je odvrnil. »In dobro vem, kje!«
Noč je bila temna in France ni mogel videti, kako je Tončka zardela.

MALAVAŠIČ, Ivan (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78-80.

Cel dan sta bila polna prijetnega, prazničnega razpoloženja. Že dolgo ni njihov mladinski zborček pel tako zagnano in tako iz srca kot tokrat pri polnočnici, da se je njihovo navdušenje preneslo na ljudi, ki so do zadnjega kotička napolnili domačo cerkev. Ko so na koncu maše odpeli še zadnjo kitico Svete noči, so jim ljudje tako navdušeno zaploskali, da so morali dodati še dve pesmi. Po maši so pevci njihove vasi odšli domov peš. Pogovarjali so se in vmes prepeli božične pesmi, vedno znova pa so se vračali na Glej, zvezdice božje. In zvezde so jih resnično spremljale celo pot.
Popoldne sta se ravno spravila k branju, ko ju je zmotila mama: »Ali bi šla vidva sama na obisk k babici?«
»Kaj ne bomo šli vsi?« se je začudil Oskar.
»Teta Iza je sporočila, da bi bil stric Matija vesel. če bi ga danes obiskala v bolnišnici.«
»Ali greva lahko kar s kolesom?« je bila vesela Julija, ki je rada kolesarila.
»Kar pojdita, saj je vreme skoraj aprilsko,« je presodila mama in čez deset minut sta že poganjala pedale proti babičini hiši.
Komaj sta dobro pozvonila, je babica že odprla vrata. Stisnila ju je k sebi in ju vsa radostna odpeljala v dnevno sobo. Še vedno je dišalo po kadilu, v kotu je gorela velika sveča, poleg nje pa so bile postavljene raztegljive papirnate jaslice. Babica je bila nanje zelo ponosna, saj jih je imela že njena stara mama in so bile nekakšna hišna svetinja.
Povabila ju je za mizo, na kateri je bilo vse polno slik in albumov.
»Dobro, da sta prišla,« je babica žarela, »sredi spominov sem. Sprehajam se med temi slikami. Kar preselila sem se v tiste čase.«
»Si tudi ti na tej sliki?« je pokazala Julija na sliko učenčkov, slikanih verjetno na šolskem dvorišču.
»Kaj me ne prepoznata?« se je začudila babica, »saj sem si čisto podobna. Še vedno imam prav takšen pogled kot takrat.«
S pogledom sta iskala po sliki. »Tista drobna punčka v drugi vrsti si ti?« je ugibal Oskar.
Veselo je prikimala. »Vidita, da se nisem veliko spremenila.«
»In kdo so vsi drugi?« je hitela Julija.
»Še sama se ne spomnim vseh imen. Razkropili smo se menda kar po celem svetu. Takrat pa smo si bili tako podobni. Razposajeni, polni življenja in vragolij. Življenje je potem premetavalo vsakega po svoje in kovalo na različne načine.«
»Se nikoli več niste srečali?« se je čudila Julija.
»Nikoli. Včasih še koga srečam, večine pa že dolgo nisem videla.«
»Te slike pa še nisem videl!« je Oskar pokazal na drugo sliko. »To je gotovo najin oči! To pa stric Tonči!«
»Za njima si pa ti!« je dodala Julija.
Babici so zažarele oči. »Moja fanta,« je dejala z nežnim glasom.
»Ti si pa videti zelo žalostna,« je opazila Julija.
»Tebi nič ne uide,« je zmajala z glavo babica. »Ženska pač! Pustimo to, saj ni pomembno. Na tej sliki pa sem zelo nasmejana,« je pokazala na drugo sliko.
»Kaj ni pomembno?« se je vmešal Oskar. »Sta te fanta spravila v slabo voljo?«
»Fanta? Še slutila nista, kaj vse se dogaja v meni.«
Vnuka sta utihnila. Če babica ne bi sama nadaljevala, si je ne bi upala vprašati ničesar več.
»Velika nesreča se je zgodila,« je dejala čez čas.
»Nesreča!« sta se začudila oba hkrati.
»Saj ne vem, kje naj začnem ... Vajin oči si je neizmerno želel sestrice,« je počasi nadaljevala. »Saj sta se s Tončijem zelo dobro razumela in se še vedno, ampak on je venomer ponavljal, da bi rad imel sestrico. Da bi jo pestoval, božal, vozil naokoli, se z njo igral, pogovarjal ...«
»Tega nama ni nikoli povedal,« je z nekoliko presenečenim glasom dejal Oskar.
»Res sem zanosila. In sva z vajinim pokojnim dedkom upala, da bo punčka.«
»Noseča si bila. Potem si ...« Julija ni mogla dokončati stavka.
»Potem se je zgodila nesreča. Saj sem že povedala.«
Babica je prestavila roke v naročju, ustnice so se ji malo zatresle. »Pozno popoldne sem se vračala iz mesta. Avtobus mi je ušel prav pred nosom. Nesrečna sem stala na postaji, saj tedaj avtobusi niso vozili prav pogosto. Mimo se je s konjsko vprego pripeljal znanec, ki je imel kmetijo v bližini, in me povabil na voz. Prisedla sem. Ustavili smo se pred spuščenimi zapornicami. Ko je mimo pripeljal vlak, je lokomotiva močno zapiskala. Konj je preplašeno skočil in divje potegnil. Skoraj sem padla z voza. Z vso močjo sem s trebuhom udarila ob rob voza. Zastokala sem od bolečin. “Saj ni nič hudega,” sem dejala vozniku, kmalu pa me je obšla huda slutnja. Otrok se od tedaj v meni ni premaknil več. Nikoli več. Mrtvega otroka sem nosila v sebi, dokler ...«
Vsi so molčali.
»Potem je prišel tisti dan. “Ali bom tudi jaz umrla?” sem vprašala sestro, ki je bila ves čas ob meni, “dva majhna fanta in moža imam doma.” “Samo nanje mislite in jih boste še videli.”«
Babica je zopet utihnila. Morda je mislila, da bosta kaj vprašala, a sta ostala brez besed. »Ko je bilo vse končano, sem vprašala tisto sestro, ali je bil fantek ali deklica,« je nadaljevala. »Rekla je samo: “Deklica”, meni pa so se ulile solze, menda bolj kot prej zaradi bolečin.«
»Uboga babica,« je dejala Julija in jo sočutno gledala.
»Domov sem prišla praznih rok. Sama ... Tistih oči, s katerimi sta me sprejela fanta, ne bom nikoli pozabila. In vajin oči ni nikoli več rekel, da bi rad imel sestrico.«
»Ti je še vedno hudo?« je čez čas vprašal Oskar.
»Kako naj povem. Še vedno. Še vedno boli, ampak nekako drugače. Vidita, dolgo, zelo dolgo sem žalovala in jokala, večinoma naskrivaj, da me otroka ne bi videla. Vse se je vrtelo v obupnem krogu. Ko sem nekoč šla v mesto, sem stopila v stolnico. K Brezjanski Mariji. Nič ji nisem mogla reči kot samo: “Marija, ti me razumeš in mi lahko pomagaš. Saj si stala pod križem mrtvega Sina!” Še sama ne vem, koliko časa sem klečala tam pred njeno podobo. V mene je prišla misel, ki je nisem pričakovala. “Ne jokaj. Naj se ti ne trga srce. Iz tebe je prišel k meni angel, tvoja deklica. Preskrbljena je in vas od tu spremlja in varuje. Tebe in vse tvoje drage. Vem, da težko razumeš, ampak tako je bilo najbolj prav.” Odšla sem iz cerkve. Sama ne vem, od kod se je vame naselil mir. Vse je ostalo tako kot prej, samo tista pekoča praznina in bolečina je s tedni izginila.«
»Si nama to svojo skrivnost in bolečino namenoma povedala na božični dan?« je vprašala Julija.
»Ne, ne. Se pa na božični dan srce lažje odpre.«
»Sedaj pa razumem,« se je spomnila Julija, »v moji skrinjici, kjer imam shranjene najpomembnejše predmete, sem našla čestitko, ki jo je oči napisal mamici ko sem se rodila. Prebrala sem: “Vedno sem si želel, da bi imel sestrico, sedaj pa imam hčerkico in tebe!”«
Babici se je zatresla roka, v kateri je držala eno od slik. »Tako je napisal?« se je začudila. »Čisto prav je napisal. Vidiš, Julija, ti si na neki način očijeva hčerka in sestrica.«
»Potem imam kar dve sestrici,« je dejal Oskar in prisrčno so se nasmejali.
»Tam pri Mariji pa zvesto spremljevalko,« je dodala Julija.
Babica je začela pospravljati slike in vnuka sta vedela, da bi rada ostala sama. S svojimi slikami, spomini in bolečino, ki pa ne reže več v srce.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2016), 24.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

»Ali že pluži?« je vprašala moža Toneta. »Ne, ne še,« je nejevoljno zategnil in stopil od okna. »Stokrat si me že vprašala nocoj! Bo pa že splužil, še vedno je, tudi nocoj bo,« ga je jezilo Franckino nenehno spraševanje. »Da bi le pravi čas, da bodo naši mogli domov,« ni odnehala. »Ko bo, bo, jaz ne bom več gledal skozi okno, zlezem raje na peč, ti pa kar glej, če hočeš,« se je vdal. »Jaz ne utegnem, večerjo pripravljam. Tebi je lahko, ni ti treba skrbeti, kaj bomo jedli,« je rekla in odhitela proti kuhinji. »Sem pa opravil v hlevu pri živini,« je zaklical za njo. »Potem pa se pojdi umit in preobleč, da ne boš smrdel po hlevu, ko pridejo,« ga je premerila od nog do glave. »Sem se že. Vidim, da nisi samo naglušna, tudi vohaš ne več,« je odvrnil. »Ah, si pa siten!« je zamahnila z roko in stopila med lonce. »Ja, pa ne tako kot ti,« se ni dal, zaprl vrata in šel dremat na toplo peč.
Tako kot pogosto, sta se tudi nocoj malo zbadala, čeprav je bil sveti večer in sta sklenila, da se ne bosta, a kaj, ko brez tega nista znala živeti. Kdor ju ne bi poznal, bi si mislil, da sta nemogoča prepirljivca, dejansko pa sta se imela zelo rada, čeprav sta si ljubezen izkazovala na tak čuden način. Dolgih petdeset let sta bila že poročena. Družino sta ustanovila na majhni kmetiji, ki je dajala premalo kruha za njiju in za dva sinova, zato je on do upokojitve delal v rudniku, ona pa je pridno skrbela za dom.
Leta so tekla in tako sta se skupaj postarala. Ni bilo stiske, ker sta imela pridne roke, sinova sta se izšolala, dobila dobre službe, si ustvarila družini, si postavila vsak svojo hišo, vedno pa sta s svojima družinama rada prihajala v svoj rodni dom in obiskovala svoje starše. Redno so se dobivali in se prav lepo razumeli. Zdelo se jima je samoumevno, da je tako in nista mogla razumeti, kako morejo otroci pozabiti na svoje starše, po njihovi smrti pa se zasovražijo med seboj in se tožarijo za dediščino.
Spet je stopila k oknu in se zazrla v noč. Zunaj je le še rahlo naletaval sneg, prikazala se je luna in vsa v belo odeta narava je čudovito zablestela. Vsa očarana je strmela v to lepoto, kot da bi to videla prvič, pa je že bogve kolikokrat, a vedno znova je očaral prizor zimske noči.
»Dobra letina bo drugo leto, veliko žita in sena bo,« je rekla možu, ki je dremal na peči. »Kako pa to veš?« je dvignil glavo. »Kadar so svetle noči okrog božiča, potem so drugo leto polni skednji žita in sena,« je pomodrovala. »Ali si res pozabil na vse vremenske pregovore?« se je začudila. »Glavno, da jih ti nisi, ti pa tako vse veš,« se ji je posmehnil. »No, no, saj nisem mislila tako,« je stopila k peči in mu s prsti nežno šla skozi sive lase, ki so bili še vedno gosti in skodrani kakor nekoč. Ko sta se spoznala, so bili njegovi lasje črni in večkrat se je pošalila, da se je najprej zaljubila v njegove lase. »Jaz pa v tvoje oči, modre kot morje, kar utapljal sem se v njih,« je rekel on.
»Pluži, pluži!« je zaklicala in skočila k oknu »Prišli bodo, prišli! Joj, moja večerja,« je planila v kuhinjo. Solznih oči je gledal za njo. »Oh, ti moja zlata Francka, kako skrbna si in pridna,« ga je toplo spreletelo.
V veži je zaropotalo in skozi vrata je planilo pet vnukov, trije fantje prvega sina in dve hčerki drugega, vsi že dijaki in študentje, vsi že skoraj odrasli.
»Kakšna naglica!« se je skobacal s peči in se objemal z njimi. Sinova sta bila ob tem novem, prazničnem srečanju široko nasmejana, prav tako sta žareli od veselja obe snahi, ki sta hiteli pomagat v kuhinjo.
»Zdaj je še post,« je rekla mati Francka in postavila na mizo rižev narastek in po starem običaju skledo kuhanih suhih hrušk. »Ko pridemo od polnočnice, bo prava večerja. »Takrat bo že skoraj zajtrk, jaz pa bom mogoče že pri maši zaspal,« je zazehal petnajstletni Blaž.
»O pa ne boš, ker boš nocoj šel z nami na kor med pevce,« mu je zažugala sestrična Katja. Kislo se je nasmehnil in se, kot takrat, ko je bil majhen, spravil dedku na kolena ter ga objel okrog vratu.
»Pojdi dol, dedek te težko drži,« ga je pokarala babica. »Kje pa, saj sem še pri moči,« ji je odvrnil. »A je sitna?« ga je hudomušno vprašal Blaž. »O, je, je, tako kot vedno, pa tudi jaz sem,« se je nasmehnil in privil vnuka k sebi.
Ves raznežen je gledal mlade, ki so pri jaslicah krasili božično drevo, se smejali in govorili drug čez drugega, med njimi pa se je vrtela Francka. Bila je vsa pomlajena in ni čutila let.
Ko je bila s svojo družino, ko so sedli za mizo kot nekoč, ko sta bila sinova še otroka, je bila srečna. Zdaj, ko jih je več, je srečna še bolj.
Njena sreča je izvirala iz prepričanja, da jih povezuje vera in molitev. Še bolj živo je to čutila ob prazničnih dneh, zlasti ob božičnih svetih večerih. Pri polnočnici v župnijski cerkvi se je s solzami sreče v očeh Bogu zahvalila za svojo družino in družini svojih sinov ter vse pred jaslicami izročila v varstvo sveti družini.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str 44.

Bil je dan pred božičem. Po kosilu so otroci začeli postavljati jaslice.
»Sreča, da smo nabrali mah že pred tedni, zdaj je vse pod snegom,« je dejal Zvonko.
»No, vidiš, kako prav sem imela, ko sem te takrat silila, da gremo ponj, pa se ti ni ljubilo,« ga je spomnila Marta.
»Pa sem le šel in plezal po skalah, kjer je bil najlepši mah,« je odvrnil Zvonko in vprašal: »Ali boste okrasile tudi smrekico?«
»Kakšno smrekico? Saj je nimamo!«
»Imamo jo, imamo!« jih je presenetil Zvonko. »Včeraj sem jo prinesel od soseda. Rasla je pod daljnovodom, kjer bi jo prej ali slej morali posekati.«
Ko so deklice postavile jaslice, so hotele okrasiti smrekico. »Kaj pa naj obesimo nanjo?« je gledala okoli sebe Marta. »Tistih nekaj balončkov, ki jih imamo iz prejšnjih let, je izgubilo sijaj.«
»Tudi na to sem mislil,« je sestre presenetil Zvonko. »S prihranki sem kupil električne lučke. Takoj grem ponje.«
Razpel jih je po smrekici in zažarele so v pisanih barvah.
Iz vaškega zvonika se je oglasil zvon in naznanil začetek svetega večera. Bregarjevi so vzeli luč in križ ter žerjavico in blagoslovljeno vodo. Ko je oče dal na žerjavico ščepec kadila, je zadišalo kot v cerkvi in soba je bila naenkrat vsa praznična. Srca vseh je napolnilo božično veselje. Pokrižali so se z blagoslovljeno vodo in potem šli okoli ogla, kot so ta lepi družinski obred imenovali tod. Obšli so vse prostore v novi hiši, šli okoli nje in obiskali še staro hišo. Mati je tako želela: da se teh počrnelih sten dotakne vonj kadila in jih orosi blagoslovljena voda. Tako se je na sveti božični večer pri njih dogajalo skoraj sto let ...
Vrnili so se v novo hišo. Zažarele so lučke v jaslicah in na drevescu. Molče so pokleknili ob kmečki krušni peči ter odmolili vse tri dele rožnega venca.
Ko so potem sedeli ob peči, se je oglasila Betka: »Kako bo s polnočnico? Na željo nekaterih faranov je gospod župnik oznanil, da bo prva božična maša že ob osmih na sveti večer, da se je bodo lahko udeležili tudi tisti, ki morajo na božič zjutraj zgodaj na delo, in seveda otroci, ki morajo iti v šolo. Večina vernih ljudi seveda želi, da je polnočnica res opolnoči, ko je vse bolj skrivnostno in kar čutiš Božjo bližino in nežnost. Med temi sem tudi jaz,« je rekla. »Kako pa se boste odločili vi?«
»Hudo mi je, da moram na najlepši praznik v letu iti v službo, zato bom šel kar k polnočnici ob osmih, pa tudi Marta in Metka naj gresta z mano, saj je maša ob osmih predvsem zaradi šolarjev,« je sklenil ata.
Tako so iz Bregarjeve hiše trije odšli k večerni maši, drugi pa so čakali, da se oglasijo zvonovi, ki vabijo k polnočnici.
»Isti zvonovi so, ki nam pojo vsak dan, toda zdi se mi, da imajo v tej sveti noči čisto drugačen glas,« je razmišljala mama Betka. »Mila in blaga je njihova pesem, saj oznanjajo mir in ljubezen, dobroto in odpuščanje. To so vsem ljudem blage volje oznanjali angeli v prvi božični noči pred več kot dva tisoč leti. Vendar ni miru, ker je preveč ljudi, ki nosijo v svojih srcih sovraštvo namesto ljubezni. Božji Otrok, ki prihajaš na našo Zemljo kot Knez miru, ogrej srca ljudi, da bi vsi prisluhnili sporočilu svete noči, ki nam govori, da je zaradi tvojega prihoda na svet vsak človek moj brat, moja sestra. Trdno verujem, da bo nekoč zmagala Ljubezen ...«
Iz zvonika je donelo in odmevalo v zimsko pokrajino. Zdelo se ji je, da ne poje bron, ampak so to glasovi angelov, ki pozdravljajo Novorojenega.
Vstopili so v cerkev, ki je bila v temi. Le ena žarnica pri vratih je bledo osvetljevala prostor in večna lučka je trepetaje žarela nad tabernakljem ter pričala o stalni Božji navzočnosti pod podobo kruha. Mama Betka je sedla v klop, Zvonko se je pomešal med vrstnike, Beti pa se je povzpela na kor.
Ko je ura odbila polnoč, je do zadnjega kotička napolnjena cerkev zažarela. Najprej so zamežikale lučke pri jaslicah, potem je svetloba objela oltar, nazadnje je bila vsa cerkev ena sama svetloba, kot da se je odprlo nebo.
Mehko in narahlo so se oglasile orgle in množico v cerkvi je objela najlepša božična pesem: Sveta noč, blažena noč ...
Mama Betka od ganjenosti ni mogla peti. Preveč jo je prevzela skrivnostna lepota svete noči. Le poslušala je to čudovito melodijo, ki nocoj osvaja srca ljudi po vsem svetu, in ob tem pomislila: Kolikokrat mi bo še dano doživeti milost svete noči?

I. Malavašič, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 83-84.
knjiga: Pozabljeni, Ognjišče, Koper 1993

Tam na koncu ulice stoji stara, razpadajoča hiša. Sleherni dan grem mimo nje proti svojemu domu. Tik ob pločniku je ponavadi odprto okno in na njem sloni starka. Ko me je prvič vprašala z milim, a obupanim glasom: »Gospod, povejte mi, prosim, kateri dan je danes?«, sem bil skoraj nejevoljen. Potem sem se navadil in zdelo se mi je samoumevno, da sem se vedno za hip ustavil in razumevajoče odgovoril: »Danes je sreda, peti junij ...«
Je tako vprašala vsakega mimoidočega? Ne vem. Bil sem pač nekakšen govoreči koledar: merilec časa, ki ne obstoji, poslavljanje, ki bo nekega dne minilo. Takšnih ljudi je vse več.
»Danes je deseti avgust ...« Gledala me je in nikoli nisem vedel, zakaj sloni tam sama, čisto sama. »Danes je ...«
Popoldne pred svetim večerom. Meni tako drag čas, v katerem je sladko pričakovanje, droban drget spominov. S hitrimi koraki grem po isti dolgi ulici. Mrači se in prižigajo se luči kičasto okrašenega mesta. Ljudje, ki nemirno hitijo, tolikokrat prazni, naveličani življenja, tuji drug drugemu, se mi zdijo danes drugačni. Tam na koncu ulice se mi ustavi korak. Podzavestno pogledam v umazano, zaprto okno starkine hiše. Snežinke se lepijo na šipe. Stojim kakor da me je ustavila neznana sila. Nekje v globini duše se mi oglaša dejanje, ki se ga skoraj bojim. Vendar se obrnem in stopim proti velikim vratom hiše. Trudoma jih odrinem. Stojim na temačnem, zapuščenem hodniku. Na koncu so vrata brez hišnega zvonca. Potrkam. Morda počnem nekaj prepovedanega, neumnega in nesmiselnega ...
Vrata se počasi odpro. Pred menoj stoji starka, moja znanka tega dolgega leta. Zguban obraz spreleti čudna svetloba. Prepoznala me je. Zdaj sem skoraj zbegan. A rečem, kar morem mirno in samoumevno: »Gospa, ali veste, kateri dan je danes?« Gleda me dolgo, nemo. Za njenim hrbtom zagledam borno sobico in tam na steni ob štedilniku visi koledar. To je to - pomislim. Usoda je vedno enaka za slehernega izmed nas. »Danes je štiriindvajseti december ... Sveti večer!« Za hip nastane tišina. Drobne, izjokane oči starke zažarijo. V njih se prižge ogenj noči, prastare sile, ki lomi čas, zgodovino, trpljenje in smrt. Vsa se strese. Doumela je s poslednjimi močmi... »A res? ... Sveti večer?« Ustnice ji zadrgetajo. »O moj Bog - sveti večer!«
Starka stegne roki, da se skoraj prestrašeno umaknem. A hoče mi podati roko. Opravičujoče stopim čisto blizu k njej. Z obema rokama primem njeni hladni, trepetajoči. Je moja mati? Sestra? Nekje od daleč, iz vesolja prihaja resnica: ... Bratje in sestre v Kristusu. Preprosta resnica, da jo razumem prvič do kraja. In v tem trenutku se zgodi ... Rodi se Bog! Znova se rodi za nas - male, bedne, trpeče ljudi - izničene, a hkrati veličastno velike in nedoumljive. Obrnem se neizmerno srečen in miren. Čaka me prazno stanovanje. Nič za to. Nocoj se je Bog rodil pred polnočjo. Tedaj zaslišim trepetajoči glas starke: »Hvala vam, gospod!«
Hitro stopim na ulico. Nezavedno rečem glasno in hvaležno: »Hvala ti, Gospod!« Čudežna noč poje slavo v to enkratno življenje.
Stanislav

Ognjišče (2010) 12, str. 114

Pred vrati je božič, najbolj prisrčen praznik. Teden dni za njim se izteče staro in se začne novo leto. Premišljevala sem, kaj mi je prineslo staro leto. Najbolj me je prizadela bolezen, ki me je za dalj časa spravila v posteljo in sem se že počasi pripravljala na slovo d življenja. Potem pa mi je usmiljeni Bog poslal rešitev: pravo zdravilo, ki me je spet postavilo na noge.
“Nehvaležna si, ker se najprej spomniš na bolezen in se smiliš sama sebi!” sem si očitala. “Zakaj pa se ne bi najprej spomnila na ozdravljenje in se Bogu zahvalila za ponovno rojstvo?”
Na sveti večer se je zbrala vsa družina ob jaslicah, da opravi lep obred blagoslova doma. V hiši je tako lepo dišalo po kruhu, pečenem v kmečki peči, po svežem mahu in kadilu.
»Mama, ti ne boš šla z nami okrog hiše in drugih poslopij blagoslavljat, lahko se prehladiš. Bomo že sami to opravili,« me je družina, prvič odkar sem gospodinja, pustila v topli hiši. “Menda ja ne bom doma za polnočnico!” me je zbodlo pri srcu. Pa sem ostala doma brez vsakega ugovarjanja. Družina je vse leto morala veliko skrbeti za moje zdravje in ji ne smem nalagati novih bremen.
V prazni hiši sem sedela ob jaslicah in molila rožni venec. Večkrat sem se z mislimi preselila tako daleč, da sem komaj še vedela, kje sem in kaj delam. “Hvala ti, Božje Dete, vsako leto se na novo rodiš za nas, in hvala ti tudi za milost, da sem se ponovno rodila,” je molilo moje srce.
Nekaj tednov po novem letu se je bolezen vrnila, a tudi tokrat mi je Bog pomagal. Skozi vse leto so se vrstili vzponi in padci in kazalo je, da se ne bom rešila te neljube spremljevalke.
Hvaležna sem bila za vsak podarjeni dan in tako smo znova prišli v advent in pričakovanje Jezusovega rojstva.
“Letos bom pa šla k polnočnici, pa naj bodo še tako vsi proti,” sem obljubljala sama sebi.
Prišel je dan pred božičem in naš avto je popolnoma odpovedal. »Popravil ga bom po praznikih, ko bom dobil rezervni del,« je rekel mojster.
»Nič ne pomaga, mi bomo šli k polnočnici, ti boš pa doma ostala,« je na mojo veliko žalost odločil mož. Skoraj sem se sprijaznila s tem, a v grlu sem imela cmok od razočaranja. Spet bom sama doma namesto v cerkvi!
Ko smo na sveti večer opravili blagoslov doma, smo si na TV ogledali oddajo o svetem večeru v družini, ki je imela do cerkve tri ure hoda. Že zgodaj zvečer so se s prižganimi baklami spustili v dolino, po polnočnici pa jih je čakal naporen vzpon v hrib. Občudovala sem njihovo vztrajnost. “Če zmorejo oni tako daleč, bom tudi jaz zmogla premagati pot od nas do cerkve!” sem bila zelo odločna. Dobro sem vedela, da bo težko, a z božjo pomočjo bo šlo!
Res je bilo naporno. Noge so me komaj nosile, srce mi je v prsih močno razbijalo, zastajal mi je dih. Ko mi je bilo najhuje, sem prosila: “Marija, ti veš, kako je trpeti na poti, ko telo zahteva počitek, toplo posteljo, a si vztrajala v vseh naporih in težavah dolgega potovanja iz Nazareta v Betlehem z Jezusom pod svojim srcem. Daj meni nekaj te tvoje moči, da pridem do naše cerkve in nazaj domov.”
Ne znam povedati, kako je moje srce prekipevalo od sreče, ko sem stala ob jaslicah doma.
“Bila sem pri polnočnici! Marija, hvala ti za moč in pomoč!”

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78.

Zgodnje petkovo popoldne je. Mož me je poklical iz službe: »Danes pridem domov prej, bomo šli po mah za jaslice. Jedel bom kar v službi,« je še dodal. Bila sem vesela klica, še bolj pa moževe odločitve.
Hčerka se je zbudila prej kot po navadi, kot da bi slutila nekaj lepega. Tako sva se lahko v miru oblekli. »Z očijem gremo po mah za jaslice,« sem ji povedala veselo novico.
»Vav, po mah gremo!« je poskočila in komaj čakala očkov prihod.
Odpravili smo se v bližnji gozd. Našli smo res lep mah, ob potoku pa nabrali še nekaj kamnov za jaslice.
Ko smo prišli domov, je Ana kar takoj hotela postaviti jaslice. Z možem sva ji razložila, da je do božiča še veliko časa, saj smo prižgali šele prvo svečko na adventnem vencu, mah pa se mora še malo posušiti.
Končno je dočakala dan, ko je mož iz omare na podstrešju prinesel glinene figurice za jaslice. Vsaka je bila zavita v papir, da se ne bi poškodovale. Ana je vsako sama odvila. Oči so ji žarele od navdušenja. Vsakič, ko je odvila novo, je vzkliknila: »Mami, glej, ovčka ... Oči, glej, osliček ... Glejta, Marija in Jožef ... Kako lep je Jezušček!« Vse je lepo položila na mizo in si jih ogledovala.
»Ana, letos bova midva sama postavila jaslice,« je rekel očka, »mama ima veliko drugega dela v pripravi na božični praznik.«
Lotila sta se dela. Očka je na lesen podstavek razgrnil mah, Ana pa je prinašala ovčke, pastirce, volička, oslička, nazadnje pa še Jožefa, Marijo in malega Jezusa. Za vsako figurico si je vzela čas in gledala, kam bi jo postavila. Bilo jo je veselje gledati. Zelo ponosna je bila, da ji je bila zaupana tako pomembna naloga.
Zvečer smo, kot po navadi skozi ves advent, v kuhinji sedli za mizo, prižgali svečke, molili, se pogovarjali in tudi zapeli. Tisti večer je bilo še lepše. Ana nama je povedala, da je bil zanjo ta dan čudovit, ker je lahko pomagala pri postavljanju jaslic.
Naslednje jutro naju je čakalo prijetno presenečenje. Ko sva prišla v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljene jaslice, so ovcam delale družbo tudi hčerkine igračke: medvedek, žirafa, miška, mucek in kuža.
»Tudi moje živali so prišle pogledat Jezusa,« nam je hitela razlagat. »Zgodaj zjutraj sem se spomnila tega ... »Uh, pa še nekaj manjka,« se je spomnila in pohitela v svojo sobo. Precej časa je ni bilo nazaj.
»Le kaj bi bilo tako pomembno?« sva razmišljala.
Ana se je vrnila s kosmom vate v rokah. »Da malega Jezusa ne bo zeblo,« je dejala in ga skrbno pokrila. Pobožala sva jo in pohvalila njeno delo.
Tiste naše jaslice so bile res nekaj posebnega in vsak, kdor jih je videl, je pohvalil Anino zamisel.

J. Jemec, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 84.

Stala sem ob mizi v svoji majhni kuhinji in pripravljala testo za piškote. V pečici je cvrčalo maslo, dišalo je po limonah in po cimetu, opojno, prijetno. “Če mi bo uspelo, bodo drobne, hrustljave cimetove zvezdice zadišale po vsej hiši,” sem razmišljala. “Tudi veselo pričakovanje bo z njimi bolj sladko.”
Čakala sem svoje, da pridejo domov za praznike. Ravno sem potresala moko po pultu in pripravila nadev, ko se je prikazal na vratih. Roka mi je zastala nad testom in osuplo sem pogledala vanj, v tla, pa spet vanj.
“Pozdravljena, Bog daj!” je rekel prijazno in me stisnil za komolec. Roke sem imela od moke in sladkorja vse lepljive. Obrisala sem jih ob predpasnik, od nervoze, popackala sem ga, nazadnje sem vsa zbegana sedla.
“Matic! Odkod si se pa ti vzel?” sem malone zakričala. Pokimala sem mu in ga povabila za mizo. Na mizi je še vedno ležalo moje razvlečeno testo, zraven so bili položeni modelčki v obliki zvezdic, in cimet, raztresen vse okrog, je opojno dišal.
Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši...”
Pogledala sem vanj. Obraz malo upaden, a še zmerom čeden, lasje osiveli, redki in ramena sključena. Matic je bil postaran in izgaran; tam, od koder je prihajal, ni bilo usmiljenja.
“Boš ostal za dlje časa? Za čez praznike? Za zmerom? Si prišel zaradi mame...”
Njegova mati je že leto dni ležala, zadeta od kapi, nemočna in tiha. Snaha, ki se je trudila z njo, je verjetno tisto že večkrat sporočila Maticu. “Saj ne bo prišel, karta v eno stran veliko stane in tudi...” so modrovali po vasi. Pa je le prišel! Matic je prišel iz Avstralije po dvajsetih letih, prišel je sam, prišel je zaradi matere, zaradi sebe, ali...
“Nikoli več ga ne bo nazaj! Ko človek gre daleč v svet, se nikoli več ne vrne. Odtuji se od doma in od svojih ljudi.” Tako sta govorila moja starša, kadar je pogovor nanesel nanj. Tako so govorili tudi drugi, vsi tisti, ki so Matica poznali.
Matic je bil vetrnjak. Imel je v sebi nemirno, potepuško kri. Že zelo mlad je pobegnil od doma, se po tistem vrnil, pa spet odšel. V časih, ko so kmečki fantje delali doma in že prevzemali kmetije ali vsaj pomagali staršem, je Matic sanjal o svetu. O nekem daljnem, bleščavem svetu, kjer mu ne bo treba garati na njivah, kjer mu ne bo treba voziti lesa s težkim kmečkim konjem, kjer se bo lahko v miru veseljačil in imel vsega.
Od tistega “vsega” pa ni dobil veliko. To sem izvedela kasneje od njegove sestre. Matic je res pristal daleč! Avstralija je bila za naš kraj nekaj nenavadnega. Dežela, o kateri dolgo nismo ničesar vedeli. Tudi drugi mladi iz naše vasi so zašli kam daleč. V Nemčijo ali v Švico, tudi v Ameriko so šli za boljšim kruhom, tako daleč kot Matic, pa se ni pognal nihče.
“V Avstraliji se je naš Matic končno le ustalil,” so govorili ljudje, ko so zvedeli, kako in kaj. “Pri nekem privatniku dela. Zelo bogatem. Tudi žensko je dobil tam, neko izseljenko. Oženil se je in počasi ustvaril svoje podjetje.” Tisto pa je ljudi že vznemirilo. Matic, iz majhne gorenjske kajže, pa podjetje!
“Vidiš, če bi šla z njim, bi bila zdaj preskrbljena,” mi je rekla sestrična, ko je pogovor nanesel nanj. “Ne bi ti bilo treba več na njivo. Pa tudi v fabriko ne!”
“Takih pa ni! Tudi tam, v Avstraliji, ne!” je rekla mama. V svojem prepričanju, da je le delo in poštenje tisto, kar šteje.
Molčala sem. Matica sem se spomnila tu in tam. Kako da ne! Bil je prijeten fant, veder in nasmejan, vedno glavni v družbi. Znal je plesati in nosil je kičasto pisane srajce, da je vzbujal pozornost. Vsa dekleta so gledala za njim, Matic pa je gledal mene. “Ti boš ostala sama, tako trmasta si,” mi je govoril, ker se nisem odločila zanj. Imela sem šele šestnajst let! Smejala sem se mu, dokler ni neke noči - moral bi k vojakom - nenadoma spet izginil.
Po tistem sem se zamislila. Čakala sem pošto. Prišla je razglednica iz Hamburga in kasneje še iz nekega zakotnega mesta v Franciji, potem pa kar naenkrat iz Avstralije... No, bilo mi je všeč, da je poštar naredil pomemben in radoveden obraz, ko mi jo je potisnil v roke, a sem samo skomignila z rameni in jo položila v predal k prejšnjim.
Leta so tekla in šla sva vsak svojo pot. Po dolgih letih je prišel domov. Oglasil se je tudi pri meni. Janja, najmlajša, je že hodila po hojci, Jerneja, starejša, pa v prvi razred. “Pri tebi pa gre to hitro,” je rekel in se zasmejal. “Tako družino že imaš!”
Zardela sem. Popestoval je Janjo, popil kozarec vina, ugriznil v enega mojih piškotov - tudi takrat so bili prazniki - mi dal roko in se poslovil. Zaprla sem za njim, odvezala predpasnik,- otresla sem moko z njega, dvignila Janjo iz stajice in jo odnesla k oknu. Pomahali sva za stricem, ki je visoko vzravnan šel skozi vrt, dokler ni izginil.
Na veje jablane so se ujele prve snežinke.
“Zdaj se pa Matic nič več ne oglasi, zdaj, ko ve, kako je,” je rekla mama neko jutro po tistem.
“Kako pa je?” sem odvrnila.
“I, omožena si in otroke imaš! Matic pa tudi ni...”
“To bi pa moral vedeti, da se v desetih letih marsikaj spremeni,” sem rekla suho in začela pripravljati kosilo...
“Lepo diši tu, v tvoji kuhinji,” je rekel Matic, tako kot tistikrat, in se presedel. “Vedno si rada kaj mesila.”
“Ja, vedno!”
“Kako pa hčerki? Zdaj sta že odrasli. Ali sta šli od doma?”
“Otroci zrastejo in gredo, Matic. To pa ja veš.”
“Kako naj vem, ko pa jih nimam...”
“Ja? Nimaš družine?”
“Ne, otrok pa nimava. No, manj je skrbi, laže kam greva in tudi...”
“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.
“Pravi, da noče hoditi tako daleč, in zakaj bi jo silil.” Razvaljala sem testo. Še enkrat. Matic me je gledal pod roke. Vroče mi je postajalo. Tudi v kuhinji, v moji majhni kuhinji, je bilo vedno bolj vroče. Naložila sem modelčke ob kraju in začela vtiskavati v dišeče testo zvezdice. Eno za drugo. Eno za Janjo in njeno deklico, eno za Jernejo in njena dva fanta, eno za naju, starejša sva že in vedno raje imava sladko. Naložila sem jih v pekač, eno zraven druge, in začela še enkrat, vse znova...
“Poslovil se bom,” sem zaslišala Matica od strani. “Ti imaš delo, jaz pa moram še malo okrog. V ponedeljek grem nazaj.”
“Ja, seveda,” sem govorila in vmes na situ drobila vanilijev sladkor in posipavala zraven cimet. “Srečno hodi, srečno...” sem govorila in gledala v svoje zvezdice.
“Hvala,” je rekel in stopil čez prag.
Naslonila sem se z obema rokama na mizo in segla po pekaču. “Ana?”
Obrnila sem se s celim telesom. Spet je bil na pragu. Začudeno sem ga pogledala in roka mi je ostala na pol pota.
“Tako, kakor diši v tvoji kuhinji, pa nikjer na svetu ne!” je še rekel in zares izginil. Po tistem se nisva več videla.
Cimetove zvezdice pa spet dišijo po kuhinji! Po celi hiši mi dišijo, tako kakor prazniki, kadar pečem za vso družino...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 52.