»Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z Matijem,« je po telefonu potožil profesor Novak Matijevi materi. »Pri vseh predmetih je popustil, iz odličnih ocen je padel na trojke, dvojke. Toliko, da še izdeluje. V šolo prihaja neprespan, po obrazu, po njegovih zabuhlih očeh sodim, da se je začel vdajati pijači. Tudi njegovi sošolci so mi namignili, da je večkrat opit,« je hitel razlagati. Ni mogel biti tiho, že tako je preveč dolgo molčal. Tako težko mu je bilo, saj je vedel, kako jo bo prizadelo.
Mina je bila njegova sošolka iz osnovne šole. Hodila sta v isti razred in bila večna tekmeca, kdo bo boljši – povsod sta bila vštric, le pri matematiki je bil on veliko boljši, ona pa ga je prekašala pri zemljepisu. Oba sta sanjala, kaj bosta postala, a le njemu so se sanje uresničile: postal je profesor matematike, njej pa je takoj po končani osnovni šoli umrla mati in morala je ostati doma, da je kot najstarejša pomagala skrbeti za tri mlajše brate. Ostalo ji je le še to, da se je zaposlila v tovarni kot navadna delavka.
Smilila se mu je, saj je vedel, kako po moževi smrti težko shaja. Če ji ne bi pomagali otroci, ki so že pri kruhu, Matija ne bi mogel iti študirat, sedaj pa se obnaša tako neodgovorno in zanemarja študij. »Danes ga bom vzel v roke še enkrat, ti pa ga zvečer pokliči in vprašaj, kaj misli. Pa ne jokaj, kot je tvoja navada. Naredi se trdo, ko pride domov, mogoče se bo tokrat le zamislil.«
Mina je še dolgo potem, ko sta končala pogovor, držala v roki slušalko. Kot okamenela je stala pri oknu, potem pa sedla na bližnji stol, saj je noge niso več držale. Matija, njen najmlajši od šestih otrok, ki ga je najmanj pričakovala – petinštirideset let je imela, ko je potrkal na njeno srce. Čeprav je bila že zelo v letih, niti pomislila ni, da bi splavila. Zdelo se ji je, da jo bo morda prav on najbolj osrečeval. In res je bil lučka med lučkami v družini. Vsi so ga skušali razvajati, on pa jih je vedno znova presenečal. Zelo kmalu je govoril, šel kmalu na kahlico. Zanj je imela več časa, saj so bili drugo otroci vsi večji in so se tudi oni ukvarjali z njim.
Odločno je zavrtela njegovo številko, zelo zelo razočarana, jezna in žalostna. Ni se oglasil. Poskušala je še večkrat in končno je le dvignil slušalko. »Kaj je s tabo, Matija? Profesor Novak me je klical, da si zelo popustil pri učenju,« je rekla kar se da mirno, čeprav se ji je glas tresel.
Matija je bil nekaj časa tiho, potem pa se je plaz besed kar usul iz njega: »Profesor Novak, seveda on, tvoj dragi sošolec, on me je zašpecal pri tebi, ja, kdo pa drug, če ne on? Danes mi je naredil pridigo, da mi dolgo ne bo treba k maši, kako sem nehvaležen, kako težko skrbiš zame, da me podpirajo še moji ljubi bratje in sestre, jaz pa popivam in razmetavam denar. Poln kufer imam profesorjev, šole, mojih bratov in sester in tudi tebe, mama! Pustil bomo šolo in šel delat in bom s svojim denarjem delal, kar bom hotel, pa če zapijem vse do zadnjega centa! Pustite me že enkrat pri miru, vsega mi je dovolj! Prekleto!« je končal svoj govor.
Vsa presunjena je mati mirno poslušala, vedoč, da ni trezen. »Ne samo, da si pričel piti, zdaj še preklinjaš in žališ ne samo nas, ampak tudi Boga,« ga je posvarila. »Premisli, kaj počneš, sin, jaz bom molila zate, da spet najdeš pravo pot.« Odložila je telefon, pokleknila pred Križanega in začela moliti. Upala je, da bo uslišana, On je nikoli ne bo zapustil. Vedela je, da so tukaj zaman vse besede, vse solze. Matija lahko reši edino molitev.
Matija pa se je pogreznil v moraste sanje. V njih je videl mater, kako se s trpečim obrazom sklanja nad njim in ga z žuljavo roko skuša pobožati, toda njena roka je vedno bolj daleč od njega, dokler je ne vidi več in sliši samo materin boleči jok.
Sredi teh sanj se je prebudil ves preznojen. Popolnoma se je streznil ob misli na njun pogovor. V hipu se je spomnil skoraj vseh besed, ki jih je izrekel svoji materi in jo neizmerno prizadel. Zaril je obraz v blazino in jokal kot otrok. Zjutraj ni šel na predavanja, ni imel moči – ne zaradi pijače, ampak zaradi moralnega mačka. »Domov moram, domov, da pokleknem pred njo in jo prosim odpuščanja,« je kljuvalo v njem.
Že je sedel v avto, da bi se odpeljal, a ni imel moči. Zavil je v cerkev – zadnje čase je vedno redkeje stopil v božji hram. Cerkev je bila prazna, le v drugi klopi je videl v molitev zatopljeno starejšo ženo. Pokleknil je, a moliti ni mogel. »Preklinjaš in žališ Boga, piješ in žališ svojo mater,« mu je očital notranji glas.
Na rami je začutil roko in pogledal kvišku. »Kaj te teži, prijatelj, da jokaš?« je blago spregovoril mlajši duhovnik.
»Rad bi se spovedal. Hudo sem razžalil svojo mater,« je planilo iz njega.
»Veš kaj: pojdi najprej k svoji materi in jo prosi odpuščanja, potem pa pridi k spovedi.«
»Pa mislite, da mi bo odpustila?« je rekel.
»Seveda ti bo in tudi Bog ti bo odpustil,« se je nasmehnil duhovnik. »Zberi pogum in pojdi!«
Še nikoli ni bila vožnja domov tako neprijetna kot ta dan, in nikoli korak tako težek, ko je stopil skozi vrata skromnega, a tako prijaznega doma.
Mati je sedela za mizo in luščila fižol. Osuplo ga je gledala, ko je stopal proti njej. Čeprav bi najraje planila naproti, ga objela in ga varovala vsega hudega, je ostala mirna. Zavedala se je, da mora biti močna, da bo njena moč krepila tudi njega, ko bo spoznal, da je odrasel in da je odgovoren za svoja dejanja.
»Mati, odpustite!« je dahnil in jo objel. »Obljubljam vam, da ne bom opustil študija. Kar sem obljubil pri očetovem odprtem grobu, bom izpolnil – hočem postati zdravnik, da bom pomagal ljudem, kot so zdravniki skušali pomagati našemu očetu. Vem, da je pijača poguba, zato mi ne bo več gospodovala.«
Gledala ga je vsega skrušenega, iščočega tolažbo in moč pri njej, da se ji je trgalo srce. »Odpustim ti vse, moj sin,« je rekla sočutno, »ti pa se spravi z Bogom, ker si ga žalil.« In dve debeli solzi sta kot dva bisera bolečine spolzeli po njenih nagubanih licih. V srcu je začutila, da je njegovo kesanje iskreno in da mu lahko zaupa in da je njena molitev zanj bila uslišana.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2013), 32.

»Povsod so. Kar veliko jih je. Zdi se mi, da vedno več. Stojijo pred trgovinami, pred bankami, na avtobusnih postajah, pred kioski, pred bankomati. Pred cerkvami tudi. Mladi, malo manj mladi, zelo mladi, zelo stari. Ponavadi neobriti in slabo oblečeni. Umazani. Zanemarjeni. Zebe jih. Dihajo v dlani. Brez rokavic so, ponavadi tudi brez toplih kap in brez volnenih šalov. Tudi njihova obleka je bolj jesenska kot zimska. Ponošena. Umazana. Raztrgana.
»Gospa, je ostalo kaj drobiža?« – »Gospod, vam je ostalo kaj drobiža?« – »Kaj pa vam, je vam ostalo kaj drobiža?«
Ustavijo vsakogar. Ogovorijo vsakogar. Bogve kolikokrat na dan izrečejo to vprašanje? Stokrat? Tisočkrat? In zraven naredijo tak vljuden in žalosten in prijazen in zaskrbljen izraz na obrazu ... Ja, kar moraš jih pogledati in jim prisluhniti. In seči v žep. V torbico. V denarnico.
So cel dan tam? Verjetno da. Morda gredo vmes v trgovino ali gostilno, pa se spet vrnejo. Morda se vmes premaknejo na drugo lokacijo, pa spet pridejo na isto.
Morda imajo vsak svojo lokacijo in velja med njimi nenapisan dogovor, da si ne hodijo v zelje. Kdo bi vedel.
Enkrat jim daš kovinski drobiž, drugič spet, pa tretjič... in jih potem srečaš v trgovini za vogalom. Kupujejo vino. Tisto najcenejše. Dobrovoljček. En starček.
Si kupijo tudi kruh? Mleko? Ne vem. Nisem še videla, da bi kupovali hrano.
In zadnjič sem si dovolila, da sem enega, ki je stal pred vrati trgovine, vprašala, če je lačen. Rekla sem mu, da mu denarja za pijačo ne bom dala, naj pa gre z mano v trgovino, pa mu bom kupila kruh, sir, salamo in mleko.
Malo čudno me je pogledal in rekel, da ga kruh in mleko ne segrejeta!!!
Ne vem, ali se mi je zasmilil ali mi je odprl oči ali mi je povedal samo bridko resnico?
Pa saj je vseeno. Hudo jih je gledati. Hudo jih je poslušati. Ali res ne morejo dobiti dela ali ga morda nočejo dobiti? Pravijo, da tisti, ki išče delo, ga prav gotovo najde. Ali jim je tako lepše? Lažje? Jim je nerodno ali so se že navadili ‘fehtati’?
Kaj se zgodi takrat, ko ne dobijo ničesar? Kako se takrat segrejejo?
Morda pa ne znajo in ne zmorejo več živeti drugače? Kdo ve, kakšna je njihova zgodba, kakšno žalostno usodo nosijo s seboj?
Morda jim je celo lepo stati tam, opazovati ljudi, ki hodijo mimo, gledati na uro in čakati pomlad in toplejše vreme ter vedno znova in znova ponavljati: »Ali vam je ostalo kaj drobiža.«

Ester, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 26.

Iz kuhinje je prijetno dišalo. Po slastni klobasi. Že nekaj dni jima je mama pripovedovala, da bodo imeli v nedeljo za kosilo nekaj zelo dobrega. Pečenico. V tistih časih je ta zelo redko prihajala na mizo. Prav zaradi nje se tisto dopoldne Vid in Edi nista podila z otroki po ulici kot običajno, ampak sta z najrazličnejšimi izgovori kar nekajkrat prišla v kuhinjo in nestrpno čakala, da je mama zaklicala: »Kosilo!« Oče je iz kleti, kjer je prebiral jabolka, glasno odgovoril: »Že grem!«, onadva sta pa tako že čisto slučajno bila v kuhinji.
Sedli so za mizo. Vsak na svoje stalno mesto. Pokrižali so se ter zmolili očenaš in zdravamarijo, za tako dobro kosilo se pa sploh spodobi zahvaliti Bogu, je menila mama. Niso še dobro pojedli juhe, ko je zazvonil zvonec, oče je šel odpret vrata. »O, Ivan!« je bilo slišati očetov veseli in presenečeni glas. K sreči se je oče s svojim bratom in njegovo ženo Julko pri vhodu malo zaklepetal, da je mama lahko na hitro pospravila stvari z mize. Stric Ivan je bil pri njih bolj redek obiskovalec, je bil pa toliko bolj zaželen, saj mu besed, začinjenih s humorjem, ni nikoli zmanjkalo. Posedla sta se za mizo. Ivan je gostobesedil, smejala sta se mu predvsem fanta, za katera so bile vse stričeve šale nove, Julka pa je samo poslušala in sem pa tja pripomnila, da je vse, kar mož pripoveduje, res. Mama je postala nemirna. »Nič kaj posebnega nimam, da bi vama postregla,« je rekla, »edino klobaso imamo danes …« je neodločno začela.
»Saj ni nič treba,« je hitela Julka, »sva že doma nekaj malega pojedla. Ravno mimo sva šla.«
»Nič si ne delaj skrbi,« je stric Ivan hitro prekinil eno svojih šal, »saj se nama bo klobasa kar prilegla.«
Mama je prinesla na mizo obe polovici pečenice in ju postavila pred njiju. Ivan je hitro povedal šalo do konca, nato pa se takoj lotil klobase. »Tako dobre pa že dolgo nisem jedel,« je dejal s polnimi usti in kar pozabil na svoje dovtipe. Fanta sta žalostno opazovala, kako se je klobasa vedno bolj manjšala, še malo, pa je bil krožnik prazen. Julka se je ni dotaknila.
»Vsaj polovička nama bo ostala,« sta upala vsak zase.
Ivan si je zadovoljno obrisal usta in povedal še dve ali tri anekdote iz njihove mladosti, teta Julka pa je vztrajno molčala.
»Sedaj pa greva naprej,« je čez nekaj časa dejal Ivan in vstal od mize. Tudi Julka je vstala. »Klobaso mi pa kar v papirček zavij,« je dejala mami in odprla cekar. Mama je poiskala papir in klobasa jima je izginila izpred oči.
Ko sta odšla, so brez besed sedeli za mizo. Mama je prinesla krompir in solato. Ves čas ni nihče spregovoril. Vidov razočarani pogled se je srečal z očetovim. Presenetil ga je. Neko bolečino je zaznal v njem. Kot da se pred vsemi čuti krivega zaradi tiste klobase, ki se jim je tako nesrečno izmuznila. Ko so pojedli, se je oče glasno pokrižal in začel moliti. Vse tri je presenetil, saj je le redko molil naprej. Vid še nikoli ni slišal očeta tako doživeto pa tako zaupno moliti. Zven očetovih izrečenih besed se je zapisal v njegov spomin za dolgo vrsto let.
***
Tisti tetin stavek “kar v papirček zavij” je bil nato pri njih ob različnih prilikah večkrat uporabljen. Posebno takrat, kadar so jim gostitelji po končanem obisku hoteli dati s seboj kakšen priboljšek, in sta se starša vljudno branila. Takrat sta Vid in Edi pohitela: »Kar v papirček zavijte!« Gostitelji so najprej malo začudeno pogledali, ko pa so jim na kratko razložili zgodovino tega stavka, je bilo na veselje fantov starševskih vljudnih izgovorov hitro konec, ponujene dobrote pa so šle po navadi z njimi.
***
Ko si je Vid ustvaril svojo družino, sta z ženo otrokom zvečer pred spanjem pripovedovala pravljice, vmes pa vpletala še drobne zgodbe iz svoje mladosti, in otroci so jih poslušali skoraj rajši kot pravljice.
»Oči, povej, kako je bilo s tisto klobaso v papirčku,« je nekega večera prosila najmlajša.
»To sem vam že velikokrat povedal,« se je branil Vid, hkrati pa že začel pripovedovati, otroci so napeto poslušali, čeprav so, vsaj starejša dva, dogodek že nekajkrat slišali. Na koncu je oče, preden je nadaljeval, malo počakal. »Morda se vam bo zdelo čudno, ampak vedno bolj sem hvaležen, da se nam je tista pečenica tako nesrečno izmuznila,« je presenetil otroke, ki so še bolj prisluhnili. »Takrat seveda očetovega ravnanja nisem prav dobro razumel. Le slutil sem, da je bil oče zaradi ravnanja svojega brata, predvsem pa tete Julke, prizadet in neki način v stiski, saj smo ostali brez tako redkega in težko pričakovanega priboljška. Ko je oče začel moliti, sem čutil, da je v kratko molitev prelival vse svoje občutje. To njegovo zaupanje v molitev mi je dalo misliti in mi tudi pomagalo pri iskanju poti do Boga.«
»Vse to si začutil v tisti molitvi?« se je začudila naj starejša.
»Včasih drobna molitev pove več kot dolge razlage in razprave.«
Tudi njih se je dotaknilo neko posebno razpoloženje. Kar nekaj časa so molčali, preden so se pokrižali in zmolili svojo večerno molitev.
In Gospod, ki jih je poslušal, jih je bil vesel.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Brane ni bil samotar od vedno, pravzaprav tudi sedaj ne mara samote, samo prenaša jo, po sili razmer pač. Tako kot prenaša življenje na robu družbe.
A ni bilo vedno tako. Mladost je bila polna obetov. Bil je zdrav, postaven fant, vranje črnih las in odkritega nasmeha, mogoče malo medel v odločitvah. To zadnje je moja mladostniška razigranost spregledala, godilo pa mi je njegovo dvorjenje. Mojo nečimrnost je dvigovalo v nebo, čustva pa se niso povzpela dlje od simpatij. Odzivala sem se ravno toliko, da sem ga zmedla. Toda on je mislil resno, smrtno resno.
Shizofrenija je prišla čisto potiho, nenapovedana mu je življenje postavila na glavo. Meni tudi, samo nekoliko kasneje.
Danes ima šestdeset let. Dober razlog, da ga obiščem.
Mesto, stavba, park, vse je tako znano, a vendar tuje. Tudi sama sem namreč marsikateri dan prebila v tej bolnišnici. Psihiatrična ji pravijo. Prostori so enaki, ljudje drugačni. Drobna ženica v preddverju je zdolgočaseno zrla predse in me ni niti opazila, ko sem šla mimo, možakar poleg nje pa me je radovedno motril. V prvem nadstropju sem naletela na mladeniča, ki me je prosil za drobiž. On pač ne ve, da sem si morala sposoditi denar za avtobus, da sem lahko prišla sem.
Braneta sem našla v sobi. Bil je čisto sam. Ležal je na postelji, z očmi uprtimi v strop, kot da bi gledal v ekran. Mogoče pa si je takole osamljen na ta praznični dan res vrtel film svojega življenja. Nikjer nobenega šopka, voščilnice, darila, skratka nič takega, kar bi dalo vedeti, da je danes zanj poseben praznik.
Ob mojem prihodu se ni niti ozrl. Očitno je že opustil misel, da ga bo ta praznični dan kdo obiskal, zato je pričakoval le bolniško sestro, kar pa ga, jasno, ni vznemirjalo. Zdrznil se je šele ob mojem ‘Živijo!’.. Vstal je s postelje, kot da bi se pod njim sprožila vzmet. Ja, sreča res lahko privabi čudne iskrice v oči. Branetove so jih bile v hipu polne. Razprla sem roke in mu tako povedala, da ga vabim v objem. Sam za kaj takega ni imel poguma. Oklenil se me je kot prijatelj, brez ognja in strasti. Nič bolj se mi ne bi približal, če bi me le potrepljal po rami.
»Vse najboljše!« Trudila sem se, da bi zvenelo čimbolj veselo in potlačila bridkost, ki se je zarezala vame ob spoznanju, kako osamljen je. Iz torbice sem vzela kos potice in zavitek cigaret. Vidno ganjen je sprejel darilo. Hvaležnost ni potrebovala besed, risala se je v njegovem nasmehu, v toplini oči, v milini njegovega izraza.
Mislim, da bi mu bilo odveč pojasnjevati, da je to vse, kar mu lahko poklonim. Vse bolj sem namreč na tesnem z denarjem. Pokojnina je že odkar pomnim enaka, cene pa ne in časi, ko sem še brkljala po vrtu, da ni bilo treba kupiti vsega, kar je šlo v lonec, so že davno mimo. Včasih mi še za kuhanje zmanjka energije, da o pranju in čiščenju ne govorim.
Misel na dom upokojencev me bega, a socialna delavka pravi, da je najbolje tako. Da bom tam bolje preskrbljena. Ja, ni zaman motrila mojega zanemarjenega domovanja.
Živeti sama je moj način življenja, toda biti sama sredi tujcev, povečini starejših od mene, je nekaj drugega. Čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem družbo. Ta ima eno samo ime: Brane – za katerega vsi vedo, da me ni nikoli prebolel. Tudi to, da za Poldetom ni bilo moškega, ki bi se zanimal zame, je znano vsem, ki me poznajo. O prijateljicah pa nič – jih pač nima vsak.
»Bi šel v dom upokojencev, jaz sem že oddala prošnjo,« predlagam Branetu. »Tam bi lahko bila skupaj.«
»Aja,« je rekel brez zanimanja.
Človek bi pričakoval, da bo po štiridesetih letih čakanja zadonel en vesel Hura, zato je tisti medli Aja prišel kot hladen tuš.
Samo njegov pogled pa je bil zgovoren. Tak, ki te na nekaj spominja. V očeh, postaranih za štirideset let, se je zrcalila enaka žalost kot tistega nesrečnega dne.
»Kako si mogla?« me je vprašal takrat.
+++
Kako sem mogla! Seveda sem mogla! Bila sem mlada in lepa, in takrat izbiraš iz barvne palete žive, vesele barve, ko si slikaš svoje življenje. Polde se je ves stvaren in smel zlil z mojim svetom. Spoznanje, da je bila to utvara, je prišla prepozno, dolgo za tistim, ko si ti doživel svoj nesrečni trenutek.
Vsakemu od nas lahko en sam trenutek zaznamuje življenje. Za Braneta je tak trenutek napočil pred štiridesetimi leti. Ponavadi je bolje, že zaradi bontona, da človek pozvoni ali vsaj potrka, tudi če so vrata odprta. Če bi se Brane držal tega, bi mu bilo takrat prizaneseno tisto osuplo odkritje. Saj sem mu nameravala povedati obzirno in čimbolj neboleče, če le ne bi tisti dan tako rekoč udrl k meni. Zaprepadeni smo bili vsi: Polde, Brane in jaz. S Poldetom naju je našel v položaju, ki ni potreboval razlage.
Ja, bila je prevara, podla in zahrbtna, taka, ki je pogled, poln pričakovanja in ljubezni, spremenila v temno brezno obupa, razočaranja in bolečine. Poznam to brezno. Tudi sama sem padla vanj in od tam zatavala v svet strahu in blodenj. Tako sva se z Branetom pravzaprav vse življenje iskala, enkrat v stvarnem svetu, spet drugič v nekih čudnih iluzijah. Srečevala sva se in razhajala, zbliževala in oddaljevala, nikoli pa nisva bila tako blizu, da bi to pomenilo biti skupaj.
+++
Tako je minilo štirideset let.
»Sedaj bi lahko bila skupaj. To ti ponujam, me razumeš?«
Gleda me podobno kot tistega nesrečnega dne. Ista žalost v pogledu, drugačen očitek.
»Zakaj si pustila, da je šlo mimo štirideset praznih let?«
»Ja, zakaj sem pustila? Ne vem, nima vsak zakaj svojega zato, mar ne?«
»Najprej je bilo preveč ljubezni, če je ljubezni sploh lahko preveč. Pri meni, mislim, da je je bilo, kajti to mi je škodilo. Potem je prišlo preveč razočaranja in preveč zamere. Tudi to mi škodi, a ne morem si pomagati. Od vsega tega mislim, da ne bi znal več živeti v dvoje, niti v domu upokojencev ne,« je misli počasi spreminjal v besede.
Jutri bo nov dan, zame, za Braneta, za vsakega od nas. Vsem se bo kaj dogajalo, le nama ne. Brane bo kupoval nasmeške z bomboni, jaz pa bom v domu upokojencev živela od spominov.
Rafaela. Ognjišče (2017) 2, str. 55

»Glej, babica, prinesla sva ti pokazat tvojo pravnukinjo, da ti z njo malo polepšava praznike,« sta vsa smejoča objela babico Maro, ki ju je že nestrpno pričakovala.
Že nekaj let je, odkar je ovdovela, sama živela v prijazni hišici v vasi pri cerkvi, katero je obkrožalo še nekaj prijaznih domačij.
Presrečna je objela vnuka in njegovo mlado ženo, potem pa skoraj plaho vzela v roke drobceno dete, ki je mirno spalo. Gledala je njegov obraz, majhna usteca, ki so se v spanju smehljala. Drobne ročice je detece stiskalo v pesti, izpod kapice pa je silil šop črnih las.
»Čisto črne laske ima, prav take si imel ti, ko si se rodil, pa tudi nosek ima ves tvoj, lička pa kot mamica,« se je čisto raznežila. Kot da bi držala v rokah njega, svojega dragega vnuka, ki je danes stal pred njo kot odrasel mož. Kmalu si je hotel ustvariti družino, mlad in zelo resen, kot da je kar prekmalu moral odrasti ob svoji nezakonski materi. Stal je pred njo in se ves srečen smehljal svoji babici, s katero ga je družila neka čisto posebna vez.
V tem trenutku ji je ušel spomin nekaj več kot dvajset let nazaj, ko ga je prvič vzela v naročje.
Nikoli ne bo pozabila trenutka, kako je pred njo stopila hči in ji vsa tresoča povedala, da bo postala mati, mlada mati, še sama skoraj otrok, pa je pričakovala otroka. Zadnje tri mesece sploh ni prišla domov z izgovorom, da se mora veliko učiti. Sedaj pa je stala tu, vsa nesrečna, vedoč, da pač ne more več skrivati pred starši, kaj se je zgodilo. Mlada in neizkušena je nasedla starejšemu fantu, ki je takoj, ko je videl, kaj se je zgodilo, izginil. Ni ga iskala, zavedala se je, da je ni vreden, da je navaden slabič, ki jo je hotel prisiliti, da naredi splav, ona pa je hotela roditi to dete, četudi za ceno, da bo odraščal brez očeta.
In sedaj je bila tu, pred svojo strogo materjo, in čakala njene besede. Ona pa – kot da so ji spodnesli tla, kot da lebdi v zraku – od šoka ni mogla niti spregovoriti, ni mogla dojeti, da se je to zgodilo prav njej, ki je bila tako stroga in skrbna mati, ki je svojim otrokom vedno znova govorila, naj bodo pošteni in iskreni, naj se ne igrajo s takimi stvarmi. V tem trenutku se ni več obvladala.
»Kar si storila, je sramota za našo hišo in greh zate, a zdaj je, kar je. Ko bo dete prišlo na svet, ga bomo dali posvojiti, ti pa boš šla nazaj v šolo. Jaz tega otroka že ne bom gledala pri hiši!«
Tedaj pa je k njej pristopil mož. »Mara, za božjo voljo, kaj pa govoriš? Ti, ki sem te vsa leta zelo cenil in spoštoval kot mater najinih štirih otrok, kot krščansko mater in ženo, ki je bila pripravljena na vsako, še tako veliko žrtev. Zdaj pa kot da nisi več ti, da siliš svojega lastnega otroka, naj da svoje dete tujim ljudem. Ne, tega pa iz tvojih ust nikdar ne bi pričakoval. Res, ni prav, kar se je zgodilo, res je greh, sramote pa ni nobene. Večji greh bi bil, če bi umorila nerojeno, nedolžno bitje. Pa je bila pripravljena na vse, da ga je obdržala. Otrok bo ostal pri nas, v naši hiši, če je prostor za vse, se bo našel še za enega. Vsak otrok prinese kos kruha s seboj na svet, so rekli moja pokojna mati. Navadno tak otrok, ki je čisto nepričakovan, naredi ljudem največ veselja.«
Osramočena do dna je stala pred možem in hčerko, besede so jo oplazile kot bič, v njeno srce pa so zarezale globoko rano. Vse do rojstva je kot omotična tavala okrog, ni in ni se mogla sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, bilo je vse tako iznenada.
Potem pa je prišel dan, ki ji bo kot živa slika ostal v spominu do konca dni. Stopila je v porodniško sobo – na postelji je sedela njena hči in k sebi stiskala drobceno dete. Njen še skoraj otroški obraz so obkrožali lasje, še vsi preznojeni od prestanega poroda. Njen pogled je bil žalosten, ustnice so ji drhtele ob zadrževanem joku. Še močneje je stisnila dete k sebi, ko je mati stopila k njeni postelji, kot bi se bala, da ji ga bo vzela in nesla bogve kam.
»Mama, oprosti,« je zašepetala. »Ne, Tina, ti mi oprosti, da sem bila tako nečloveška do tebe. Veš, vse se je zgodilo tako nepričakovano, nisem bila pripravljena na to. Nikoli si tega ne bom odpustila,« je ihtela in objemala hčer, ki je drhtela v njenem objemu. Potem pa je vzela v naročje nebogljeno dete in v hipu se je v njej prebudil materinski čut. »Nikomur te ne damo, ostal boš pri nas, vsi te čakamo, veselimo se te,« je šepetala in ga stiskala k sebi, da se je dete zbudilo in zajokalo. »Na, pojdi k mamici, njen si, najbolj njen, a boš tudi naš, naše veselje in naša radost.« Potem ga je položila na posteljo hčerki, ki ga je privila na prsi.
Potem je odraščal pri njih in vsi so skrbeli zanj. V veliko veselje je bil vsem njenim otrokom, ki so bili še doma. Hčerka, mlada mamica, je lahko končala šolo in se zaposlila.
Zanjo je bil kot njen peti otrok – pravzaprav je zapolnil tisti občutek praznine, ker so bili oni štirje že vsi večji, ona pa na žalost ni mogla biti več mati kljub veliki želji, da bi vsaj še enkrat začutila pod srcem novo življenje. Bil je tih in miren in zelo prijazen otrok, kot da bi se bal, da je s svojim rojstvom koga motil. Čeprav ga je ljubila z vsem srcem, pa je na dnu duše nosila velik črn madež zaradi hudih besed in grdih misli. Ni si mogla odpustiti, da je to govorila kot mati.
Kot da je takrat mislila le nase, ni pa pomislila, koliko solz je v mesecih, ko se je skrivala pred starši, potočila njena hči, ki se je bala svoje stroge matere. Ko je že celo pomislila na samomor, se je vedno znova zatekala v cerkev in ihteč molila pred podobo Matere Božje. Le vera ji je v tistih trenutkih dajala moč in upanje, da bo še vse dobro. To ji je zaupala, ko sta ob večerih posedali pri peči in pestovali malega.
In ko je odrasel, se mu je nekega dne tudi izpovedala. Ni mogla drugače, morala si je olajšati dušo. Takrat jo je molče poslušal, potem pa ji je v zadregi obrisal solze, ki so ji tekle po licih.
»Veš, babica, hvaležen sem, ker si mi to povedala. Že do zdaj sem te imel nadvse rad, zdaj pa te imam še raje. Med nama bo vedno ostala nevidna in posebna vez.«
In res je tako.
Čeprav so z leti za njim prihajali še drugi vnuki in vnukinje in ima vse neizmerno rada, bo on vedno ostal nekaj drugega, nekaj, kar ima v njenem srcu skrit kotiček, čisto majhen, a samo njegov.
Črna pika na njeni duši pa ne bo nikoli povsem zbledela, ostala bo v njej do konca.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 18

Pred več kot dvajsetimi leti sem okoli svečnice poslušala pridigo nekega misijonarja. Globoko v spomin se mi je zasidrala zgodba, ki jo je povedal in bi jo rada posredovala tudi vam.
V Ameriki dolgo časa delavci niso bili zavarovani, tudi državne pokojnine potem ni bilo. Zato so bile plače razmeroma lepe. Vsak vesten delavec si je moral v svojih delovnih letih prihraniti denar za stara leta ali za primer bolezni.
Neka priseljenska družina, ki je imela šest otrok, je še kar lepo živela. Tudi za prihranke so poskrbeli. Dolgo jim je šlo dobro. Potem pa je začel bolehati oče, ki je delal v rudniku. Tako je po malem pošel ves denar, ki so ga tako skrbno shranjevali. Oče ni mogel več delati in prišlo je tako daleč, da je družina popolnoma obubožala. Niso imeli več kaj jesti, niso mogli plačevati stanovanja. Prosili so za pomoč na več krajih, a pomoči je bilo bore malo. Bili so na robu obupa. Ker so bili verni, jim je ostala edina tolažba molitev. Zaupno so se priporočali tudi Materi Božji.
Ko ni bilo videti nobenega izhoda, sta starša sklenila, da neki večer, ko bodo šli vsi spat, odprejo plin. Čez noč bo vsega konec, rešeni bodo, zaspali bodo za vedno …
Za to skrajno dejanje sta se odločila na predvečer svečnice. Mož in žena sta se prijela za roke in že je prihajal spanec v omamljenju od plina …
Naenkrat pa je ženo prebudilo čudovito petje, ki je prihajalo od daleč. Vsa omotična vstane in zdelo se ji je, da ne more prav dihati. S težavo se priplazi do kuhinje, kjer je iz radija donela melodija Marijine pesmi: »Marija, pomagaj nam sleherni čas …« Pri priči se postavi na noge in zapre plin. Nikakor se ni mogla spomniti, če je zvečer, ko so legli, pustila radio prižgan.
»Marija,« reče žena, »ti si nas rešila. Tega ne bi smeli storiti, vsaj nedolžnim otrokom ne!«
Potem gre v spalnico, odpre vsa okna in rolete. Hladen vetrič je zapihal v sobo in otroške glavice so se začele dvigovati in vpraševati: »Mama, kaj pa je?«
Moža je morala dolgo tresti, da je prišel k sebi. V tem času je tudi radio utihnil, saj je bila ura že okoli enajstih, ko je bilo konec oddaj. Zdaj ga je izklopila in vse po vrsti vprašala, če je kdo sinoči prižgal radio in ga potem ni ugasnil. Vsi so zmajevali z glavami, da se ne spomnijo. Zdaj so tudi otroci, ki so bili že šolarji, izvedeli, kaj sta mislila oče in mati v obupu storiti. Vsi so jokali, potem pa molili.
Drugi dan je prišla nepričakovana rešitev. Neki bogat farmar je iskal družino, ki bi pomagala pri delu. Nudil je manjšo hišo za stanovanje, hrano ter nekaj tudi plače. Niti malo niso odlašali. Takoj so spravili svoje reči in farmar sam je prišel in jih odpeljal tja.
»Ali vas ne bodo motili otroci?« je vprašala mati.
»Kje pa,« je odvrnil farmar, »otroci so Božji blagoslov pri hiši. Z ženo ne moreva imeti otrok, zato so vaši še bolj dobrodošli.«
Delo na prostem, zdrava hrana, zlasti veliko zelenjave in sadja, je pripomoglo, da je družinski oče ozdravel. Vsi so bili presrečni in nikoli v življenju niso pozabili, da jih je tisto usodno noč Marija zbudila in rešila.

A. Uršej, Zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 82.

Ob robu gozda je na majhni jasi stala skromna lesena hiška. Majhna hiška, še manjša okenca, ki so kot očke mežikale v dan. Sten skoraj ni bilo videti, saj so bile vse obložene z drvmi, ki so se sušile za dolgo mrzlo zimo. Samo na zadnji strani, ki je bila obrnjena proti severu, jih ni bilo. Tu pa se je kopičila druga šara: lestev, lopar, omelo, razni stari lonci, ki so poleti služili namesto lončkov za rože, tu so bile tudi stopnice, ki so vodile na podstrešje.
Hiška je imela samo dva prostora: kuhinjo in sobo. V njej sta živeli mama Marička in hčerka Trezka, malce bolj debelušna majhna punca, ki je na eno oko močno škilila in morda jo je prav to oviralo, da je bila za delo bolj počasna. Preživljali sta se z rento, ki jo je mama Marička dobivala po pokojnem možu, ki ga je ubilo v rudniku, in pa z delom na okoliških kmetijah. Imeli pa sta tudi dve kozi, prašiča in nekaj kokoši, ki so se pasle okoli hiške.
In prav v to skromno hiško sem tako rada zahajala in pogosto sem kar pobegnila od doma, samo babici sem povedala, kam grem, ali pa očetu, mama je bila vedno huda; bila je bolj ‘gosposka’. Ko je prišla pome, je stala pri vratih in niti usedla se ni. »Boš kakšne uši privlekla iz te hiše!« se je jezila in brskala po moji glavi. V tej hiši nikoli nisem dobila uši, sem jih nekaj let kasneje v drugi, bolj nobel hiši, v kateri pa je bilo kljub bahaštvu mnogo manj čistoče kot v tej hiški.
Še danes imam pred sabo sliko, kako sem sedela za majhno, majavo mizo in pridno zajemala kruh, nadrobljen v kozje mleko. Lica so mi kar rdela, ko sem s slastjo zajemala iz bele skodelice z rdečo rožo na strani, ki je imela en ročaj odkrhan, kdo ve, kako stara je že bila. Mama Marička in Trezka sta se smehljali, ko sta videli, s kakšnim užitkom jem. Pri nas doma ni bilo nobeno mleko tako dobro in tudi kruh ne, čeprav je bil visok, rahel in bolj bel, ta pa je bil nizek in črn in včasih je med zobmi kar malce zaškripalo, vendar pa je bil to zame najslajši kruh na svetu. Ko sem se najedla, sem pestovala mačke, ki so tekale po kuhinji in se grele ob štedilniku. To so bile prijazne živali, naše pa se niso pustile božati, če sem katero ujela, me je opraskala in zbežala. Tudi kozličke sem lahko božala, še koza, ki je rada koga z rogovi, me je prijazno gledala. Tako sem seveda domov pridišala po mačkah in kozah, mama pa me je marsikdaj ‘pobožala’ s šibo. Toda nič ni zaleglo – tako rada sem zahajala v ta skromni domek, kjer sta me vedno pričakali prijazna beseda in toplo, dišeče kozje mleko v rožnati skodelici. Vse je bilo skromno in revno, še Jezus v kotu se mi je zdel bolj reven in vdan v usodo, kot naš.
Tako sem tudi nekega predbožičnega popoldneva – bilo mi je pet ali šest let – stopala proti tej hiški. Vsi doma so bili zaposleni z nečim in nihče ni imel časa zame.
»Boš nama pomagala okrasiti božično drevesce,« sta me povabili mama Marička in Trezka. Kar zavriskala sem od veselja, saj mi doma niso pustili, da ne bi strla kakšne steklene kroglice. »Ga bomo prej postavili, da ne bo treba pri petrolejki,« je rekla mama Marička. Z vso vnemo sem se lotila dela. Hitela sem obešat papirnate okraske, vse, kar je bilo kaj bolj vredno, je bilo nekaj v poseben papir zavitih bombonov, ki so že nekaj let romali na drevešček in jih nihče ni pojedel, da bi bili za naslednji božič.
Tako sem bila zaverovana v delo, da nisem opazila, da se zunaj že mrači. V sobi je bilo vedno bolj temno, saj je skozi majhna okna, ki so bila polna rož, prišlo le malo svetlobe. »Zdaj pa le pojdi,« je rekla mama Marička. »Najbrž te nihče ne bo prišel iskat, so gotovo jezni, ker si spet pri nama. To pa vzemi za božič,« mi je potisnila v roke v časopisni papir zavit košček potice. Bila je še topla in dišala je po rožičih in cimetu. »Pa naj te ne bo strah, s tabo hodi angel varuh. Tako pridne otroke ima še posebno rad,« me je pokrižala z okorno, žuljavo roko.
Kar z malce tesnobe v srcu sem stopala po gazi proti domu, nekoliko zaradi strahu pred mamo, nekoliko zaradi teme v gozdu, čeprav je mesec prijazno svetil skozi veje. Nekje na po poti sem malce proč od gazi zagledala postavo. Zastal mi je dih, potem pa sem se spomnila besed mame Maričke in sem na glas rekla: »Me ni nič strah, tako pridne otroke, kot sem jaz, ima angel varuh še posebej rad.« Takrat se je postava premaknila in nasproti mi je stopila mama. Ne vem, ali so jo ganile besede o angelu varuhu ali pa na božični večer ni hotela pokazati svoje jeze – ni me niti okarala, kaj šele da bi me s šibo. Samo molčala je, ko sem doma ob krušni peči vsem domačim pripovedovala, kako lepo božično drevo imata Marička in Trezka, kako prijazen obrazek ima Jezušček v njunih jaslicah. In kot da bi že nekaj dni ne jedla, sem se basala s potico, katere se je še držal časopisni papir. Mamina lepo rumena z orehi in rozinami nadevana pogača mi ni dišala tako, kot košček nizke, črne rožičeve potice, kajti veliko težje je bila spečena in samo dvakrat na leto je bila na mizi v tej revni hiši. Pri nas, četudi nismo bili bogati, smo imeli vedno lep kruh in mama je bila odlična gospodinja.
Pozneje, po praznikih, mi je šele napravila pridigo. Molče sem jo poslušala. Čeprav danes ne vem vsega, kaj mi je govorila takrat, brez njenega privoljenja k materi Marički nisem več šla. To pa je bilo bolj poredko. Najbolj sem si zapomnila njene besede: “Pa začni že enkrat odraščati, začni misliti, da se moraš nehati družiti s temi bajtarji!” Nisem je razumela povsem, vem samo, da nisem želela odrast, da sem vedno hotela biti majhna deklica rdečih ličk, ki zajema slastno kozje mleko iz rožnate skodelice.
Od tega je že mnogo let. Mamo Maričko že davno krije zemlja, hčerka Trezka pa si je kljub vsemu ustvarila družino in že pestuje pravnuke. In ko se srečava, se razveseliva druga druge. »Ti pa se nisi nič spremenila, vedno si tako prijazna z nami, malimi ljudmi,« mi je rekla zadnjič.
Začudeno sem jo pogledala in ji trdno stisnila dlan: »Trezka, mi vsi smo mali, velik je samo On, ki je nad nami!«

KUMER, Ana. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 26

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.

KOBAL. Darinka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 2, str. 19