Naposled sem si le vzela čas, da izpolnim tetino željo. Že dolgo si je želela iti na hribček Svetega Petra nad Begunjami. Pa je vedno prišlo kaj vmes. Enkrat sem varovala bolnega vnuka, drugič smo popravljali hišo, tretjič sem imela kakšne druge obveznosti.
Nazadnje mi je rekla: »Če se boš še dolgo obotavljala, ne bom dočakala tega svetega Petra ...«
Tako sva jo sredi tedna z mojim malim vnučkom Aljažem presenetila, jo tako rekoč iztrgala iz gospodinjskih opravkov, ki jih je še vedno lahko sama zmogla, in jo odpeljala v Krpin, na začetek vzpona.
Sicer pa teta sploh ni bila prava teta, ampak sorodnica v bogve katerem kolenu. Vse prezgodaj je izgubila moža in ker nista imela otrok, je svojo ljubezen razdajala vsem v svoji okolici. Neštetokrat smo dobili njene kot papir tanke rezance pa vložene gobice, ki je bila sama nabrala, sadike paradižnikov, rdeče pese in zgodnje solate. Rada je s seboj na ‘romanje’, kot je temu rekla ona, vzela otroke, zdaj te, zdaj druge nečake, nečakov otroke in vnuke. Vse dokler je mogla ...
Cerkev sv. Petra je vidna že od daleč. Poimenovali so jo tudi Cerkev na Gori. Na 839 metrov visokem hribu nad Begunjami ima izredno lego na travnatem pomolu, od koder je čudovit razgled na celotno radovljiško kotlino in vso okolico. Človek vajen hoje se vzpne do cerkvice v tri četrt ure ali celo pol ure. Mi smo porabili veliko več časa, saj smo hodili počasi in se pogosto ustavljali. »A ti si tista teta, ki je mojega atija nesla v naročju od doma na Brezje?« se je pozanimal Aljaž. »Ja, ampak tedaj ni bil tak hrust kot je zdaj. Bil je majhen in čeveljci so ga ožulili, ubožčka ...«
Aljaž je tekel naprej, lovil metulje, pa se spet vračal k nama, tako da je naredil vsaj še dvakrat toliko korakov kot medve. Bil je eden tistih čudovitih pomladnih dni, kakršne je teta imela tako rada. Prepričana je bila, da se takrat, ko so gore sveže zarisane na sinjini neba, tudi človekova misel zbistri in se delo hitreje opravi.
Prisopihali smo do klopce ob cerkvici. Aljaž je že plezal po stopnicah. Teta je globoko zadihana sedla. »Oh, te moje kosti ... Vse dni me bolijo,« je zavzdihnila. Aleš je naslonil nanjo in jo vprašal: »Če te tako boli ves dan, kako se lahko ves čas smeješ?« Teta se je nad njegovo glavo spogledala z mano, jaz pa sem v zadregi odvrnila: »Če misliš, da sem mu jaz naročila, naj te to vpraša ...«
»Nikakor,« me je pomirljivo potrepljala po roki. »Samo otrok lahko vpraša tako naravnost in iskreno.« Aljažu pa je rekla: »Veš, fantič, moja bolečina se smeha boji. Če sem dobre volje, je bolečina pol manjša.«
»Potem te bom pa večkrat požgečkal, da se boš smejala,« je obljubil Aljaž in kot čmrlj odbrenčal na travnik med cvetje.
Molče sva zrli v svet pod nama. Videla sem, da teta neslišno premika ustnice kot v molitvi. Vasi so bile sredi pomladnega zelenja spete s cestami kot s trakovi, v daljavi je bilo videti leški in radovljiški zvonik, v soncu so se bleščale ravne streh novih velikih trgovin.
Stopila sem do bližnje kmetije po ključ cerkve. Ko sem se vrnila, je teta Aljažu pripovedovala, kako so v času turških vpadov opozarjali na bližajočo se nevarnost s kresovi po vseh okoliških gričih.
Vstopili smo v cerkvico. Skozi okno je padal sončni žarek in razsvetljeval prostor. Teta se je vsa zamaknjena sprehodila vzdolž čudovitih fresk iz šestnajstega stoletja s prizori iz življenja apostola Petra. Freske so najobsežnejše delo Jerneja iz Loke.
»Gremo, gremo!« je priganjal Aljaž in me vlekel proti vratom. »Počakaj še malo, da se poslovim. Bogve, če nisem danes zadnjikrat tukaj!« je rekla teta in se počasi še enkrat sprehodila po svetem prostoru in z očmi božala poslikane stene. »V duši mi je tako lepo ... Ali lahko počakata še malo?« je zaprosila.
Seveda sva jo počakala, dokler ni z globokim vzdihom zapustila cerkev. Zunaj je še enkrat s pogledom šla po svojem najljubšem svetu, čez polja, travnike, vse do gozdnate Jelovice. V tem poslavljanju je bil tihi zbogom in njene oči so postale žalostne. Aljaž je ujel murenčka in ji ga prinesel stisnjenega v pesti: »Na, da boš spet vesela!« »Saj sem,« ga je pobožala po laseh. »Še bolj pa bom, ko ga boš spustil nazaj v travo.«
Še tisto jesen je umrla. Dogovorili smo se, da bomo na praznik svetega Petra in Pavla, ko bo maša na prostem, z vso družino šli gor in se hvaležno spominjali naše ljube tete.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 56.

Kraju smo rekli Šemar. Od kod to ime, mi ni znano. Prav gotovo pa nima nobene zveze s kakšnim smešnim ali šemastim dogodkom. Kraj je v bistvu travnik, kjer je mrgolelo muh in komarjev in drugih nadležnih živalic, ki so svoj dom našle prav tam. Sta pa v Šemarju izpod hriba curljala dva studenčka z bistro vodo – vedno hladno studenčnico.
V Šemar smo gonili napajat živino in k manjšemu izviru smo hodili po vodo. Nikjer ni bila tako čista in hladna kot tam! Po vodo sem ponavadi stekla zvečer s staro, že malo obtolčeno rdečo kanglico s pokrovčkom na vrhu.
Moja babica je tisti čas hudo bolna obležala. Bila je pozna pomlad, ob potoku na koncu vasi so že odcvetele živo rumene kalužnice in vse okrog je poganjalo grmičevje in trnje. Vsa bolna in nesrečna si je takrat zaželela hladne vode s Šemarja, studenčnico, ki jo je imela v mislih in spominu še od mladih let.
Odkar smo tudi v naši vasi dobili vodovod, po vodo za pitje tja nismo več hodili. V prepričanju, da je voda, ki teče po ceveh, boljša in več vredna, smo take studence in napajališča kar odpisali. Živina je pila iz napajalnikov, ven smo jo gonili le na pašo.
Babica pa je kljub temu vztrajala, da voda, ki teče po ceveh, ni tista prava. Ni tako čista, tako hladna in zdrava!
Pa sem jo ubogala in hodila po studenčnico vsak dan v Šemar.
Babico sem imela zelo rada. Vsak dan mi je pripovedovala poveste, tako je rekla svojim zgodbam, ki jih je slišala doma. Hiša, v kateri je bila rojena, je stala na samem, na hribu vrh travnika, obdanega z visokimi smrekami. Dolgi zimski večeri so vso družino zbrali okoli krušne peči in tam so nastajale zgodbe o dobrih ženah, o velikanih gozdov in skalovja v Jelovici, o revnih pastirčkih in pestrnah, o pomladih, polnih upanja na dobro letino, o molitvah za obvarovanje doma in hleva ter živine. O vsem dobrem, ki vedno premaga zlo in strah …
In vse te zgodbe so se me zelo prijele, zarezale so se mi v glavo in v zmedeno in hrepenečo otroško dušo.
Veliko tega me je spremljalo tudi na poti v Šemar in me plašilo. Ob poti sem tu in tam videla močerada, malega črnega kuščarja z velikimi rumenimi progami – natanko tak je bil v babičinih povestah. Pisan, črn z rumenimi progami ob straneh in zelo strupen. Vsako srečanje s psom, vsak dotik njegovega smrčka je bil usoden.
Tekla sem po ozki, kamniti poti navzdol in preskakovala kamenje, da je pokrovček moje kanglice kar pel. Poplesaval je sem in tja, prav strašljivo je bilo.
Kmalu sem zagledala veliko betonsko korito, kamor smo gonili živino. Bilo je tisti čas eno redkih napajališč.
Nedaleč stran pa je izpod skale tekel studenček. Ozka pločevinasta cev je bila napeljana tam in nad tisto cevjo, nad tisto cevko je bil zvit košček vrbovine, da je bila voda čim bolj naravna in čista.
Če sem hotela priti do tja, pa sem morala stopiti še malo dlje v razraščen gozd.
Bilo je vedno bolj temno. Pozen večer je že bil, zdelo se mi je, kot da nebo leze nekam k tlom, naravnost name. Končno sem le zagledala studenček, stopila sem zraven in pod ozek, tanek curek podstavila kanglico.
Zapelo je v hladen in trd pozno pomladanski večer in v moji glavi tudi. Stisnila sem ustnice in vsa prestrašena zamrmrala molitev. Vedno bolj naglas.
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!«
in tako do konca. Ko sem spet pogledala navzgor, v vrhove dreves, mi je red oči prišla podoba z moje stare frčade na vrhu. Na steni tam je bila slika. Na sliki dva bosonoga otroka stopata čez nevarno deročo vodo po leseni brvi. Brv je že zelo stara, veliko desk je že zlomljenih, onadva pa vseeno stopata čez. Ni ju strah! Nad njima lebdi angel z velikimi perutmi in ju spremlja.«Bo tudi mene spremlja angel, če ga prosim?« pomislim tresočih rok in ust. »Seveda me bo, samo naprej moram!«
In res stopam naprej s svojo kanglico, manj me je strah in kar naenkrat vse postane boljše in lepše.
»Prinesla bom to vodo! Bom!« si rečem naglas.
In res je bilo tako!
Prinesla sem vodo in babica jo je v dolgih, hlastnih požirkih spila. Kljub temu pa je kmalu zatem za vedno odšla od nas …
V mojem spominu pa ostaja vse to kot zvezda na nebu. Nekaj lepega in nekaj dobrega!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 29.

Tako radi sta ga prosili: »Oči, povej nama, kako je bilo, ko si bil majhen!« Potem jima je pripovedoval drobne dogodivščine, ki so se mu zdele komaj omembe vredne, onidve pa sta ga poslušali z ušesi in očmi. In prošenj ni hotelo biti konca. Ko je zmanjkalo mladostnih zgodb, se je spomnil tistih iz vojaških dni. Pa je žena ponavadi kmalu rekla, da je dovolj teh neumnosti. Saj jih včasih niti dobro razumeli nista, ampak zanju je bilo pomembno, da se jima je odpiral svet, ki se jima je zdel silno zanimiv.
»Povej nama še kaj!« sta ga prosili nekega popoldneva.
»Pa saj sem vama že vse povedal,« se je izmikal.
»Dobro veva, da še nisi!« ni odnehala Urša.
»Kaj je delal stric Mirč, ko sta bila še majhna?« ga je presenetila Živa. Toliko nepozabnih spominov je imel na svojega slabi dve leti starejšega brata, tolikokrat jih je sam pri sebi obujal, da mu je ob hčerkinih besedah misel zaplavala v mladostne dni. In že toliko let sta nerazdružljiva, bolj prijatelja kot brata.
Urša in Živa sta takoj videli, da sta zadeli v polno. Strica Mirča sta imeli radi in družini sta se pogosto družili. Edino roko jima je stric Mirč vedno premočno stisnil, kadar sta mu šli voščit za god ali rojstni dan. Pa ni zalegla nobena prošnja, ne od otrok ne od odraslih.
Žane je molčal, ker se je še sprehajal med spomini. Dekleti sta se zbali, da ne bo nič, zato sta ga spodbudili z vprašanjem: »Sta se kdaj stepla?«
»Seveda sva se,« se je Žane odtrgal od svojih misli. »Mama naju je mirila ali kar vlekla narazen z očitki: “Sram vaju bodi, otroci po svetu trpijo in so lačni, vidva pa se kregata in tepeta za prazen nič. Tudi vaju lahko zadene kaj hudega. Rada se morata imeti in drug drugemu pomagati, ne pa se pretepati!”«
»In je zaleglo?«
»Ja, ko sva bila malo bolj velika. No, saj se nisva velikokrat. Vedno sva pa kaj ustvarjala. Mirč je rad kaj popravljal in celo izumljal. Vsega se je lotil. Iz majhnega lesenega zabojnika je naredil diaprojektor, žarnica je bila v njem in neka čudna leča. Skupaj z drugimi otroki smo na steni gledali prave slike iz filmov. Filmski trakovi so se takrat v kinodvoranah trgali in celuloidnih sličic je bilo v izobilju. Celo sličice iz Kekca mu je uspelo dobiti. Nad vrati podstrešne sobe, kjer smo gledali ‘filme’, je bil velik napis Kinodvorana Žane. Tudi ‘avto’ je nosil moje ime. Na podvozje starega otroškega vozička je Mirč pritrdil velik zaboj, vanj vgradil oblazinjen sedež, avto je imel tudi smerokaza in prednje luči, ki pa so bolj brlele kot svetile. Eden od naju je bil šofer, drugi pa je namesto motorja kar se da hitro potiskal vozilo naprej. Z njim sva se poganjala po stranskih poteh, da se je kadilo za nama. Pozimi, ko je zmrznil sneg in so bili travniki pred našo hišo kot gladka ledena plošča, sva se vozila tam. Čez dan se je sneg na površini toliko zmehčal, da so kolesa rezala vanj sled in naredile so se tirnice. Ponoči so zmrznile in drugi dan sva tam vozila, urezane tirnice so kolesa najinega avta same vodile kot da se voziva v tramvaju.«
»In vse to je naredil Mirč sam? Koliko pa je bil star?« je vprašala Urša.
»Kaj pa vem – morda deset let.«
»Samo deset let? Si mu pomagal?«
»Vedno sem moral biti zraven. In kar naprej me je pošiljal po orodje ali stvari, ki jih je potreboval. Včasih sem se uprl: “Kar sam pojdi!” Pa mi je odgovoril, da naj potem pa jaz delat in mi bo on prinesel vse, kar mu bom naročil. In sva bila dogovorjena.«
»Ampak imel te je pa rad ...« je Živa bolj ugotavljala kot spraševala.
»Če bi odgovoril samo z da, bi povedal premalo. Naj vama opišem neki dogodek. Med počitnicami sva delala in pomagala, kjer se je dalo, da bi kaj zaslužila. Nekega dne sem na pokopališču urejal neki grob. Gospa, ki se je za to delo dogovorila z očetom, je bila silno prijazna in zgovorna. Tedaj se je slučajno mimo pripeljal s kolesom Mirč. Pritekel je k meni, me objel čez rame in dejal: “Tako sem vesel, da se vidiva!” Malo sva še poklepetala. Ko se je poslovil, me je potrepljal po rami, mi dal še nekaj nasvetov in pohitel nazaj h kolesu. “Kdo pa je bil ta fant?” me zavzeto vprašala gospa. “Moj brat,” se mi je zdelo samo po sebi razumljivo. “Brat je bil to? Brat! Česa podobnega še nisem videla.” Meni sicer ni bilo jasno, kaj tako posebnega se je zgodilo, bil sem pa ponosen, da je lahko videla, kako imenitnega brata imam.«
»Še vedno te ima rad,« sta dejali in njunih besed sem skoraj tako vesel kot besed tiste gospe.
»Vesta, ko sem bil majhen, sem kakšno bolj hudo ušpičil in mama me je hotela kaznovati. Pa je Mirč stopil med mene in mamo in morala je najprej obračunati z njim, šele potem je lahko prišla do mene.«
»Te je vedno ščitil?«
»Ščitil pa tudi ošteval, kadar se mu je zdelo potrebno. Nekoč sva se peljala s kolesi v mesto. Starši so naju od majhnega učili varčevati. S svojim zasluženim in privarčevanim denarjem sem si v šestem razredu kupil kolo. Tako z ročnimi zavorami in s tremi prestavami. No, peljala sva se mimo slaščičarja, ki je na pločniku prodajal sladoled. Mirč je šel naprej, mene pa je premamilo, da sem stopil s kolesa in kupil kepico sladoleda. Ravno dobro sem začel lizati, ko se je vrnil Mirč. Postrani me je pogledal in očitajoče rekel: “Ti ne boš nikoli nič imel, ker boš vse zapravi!” Sladoled se mi je začel zatikati v grlu in vsa sladkost je izginila. Kar nekaj časa po tistem si nisem kupil ne sladoleda ne kakega drugega priboljška.«
»Malo je pa le pretiraval,« sta menili obe.
»Je in ni,« ju je presenetil. »Marsikdaj mi je prišel ta njegov nasvet prišel prav. Zapomnil sem si ga do danes. In še marsikomu bi koristil.«
»Samo takrat so bili drugačni časi!« sta modrovali Urška in Živa.
»Drugačni časi? Morda? Nekatere stvari pa se ne spreminjajo kar tako.«
»Kaj ti je zadnjič rekel stric Mirč?« je hitela Urša.
»Res se ne spomnim.«
»Kaj da se ne spomniš. Rekel je: “Leta naju spreminjajo, v sebi pa ostajava otroka, kot sva bila!”«
Menda je res tako, se je zamislil in premišljeval, kaj bi lahko še povedal svojima dekletoma. Toliko lepega, pa tako nepomembnega, se mu je še motalo po glavi.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2012) 07, str. 52

Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.

Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama... Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.
Dolgo je upala, da se bo to zgodilo. Vrnil se je k njej. »Vse hudo zakopljiva globoko, sčasoma bo strohnelo,« je rekla odločno. Po licih so ji polzele solze veselja in sreče. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko: »Pridi, Lucija, greva k meni... greva k nam domov,« je rekel mehko in ji pomagal sesti v avto.
V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.

Skoraj ni bilo počitnic, da Jakob in Luka ne bi za kakšen teden odšla na deželo k dedku in babici. Tega sta se dečka zelo veselila, kajti pri dedku in babici je bilo vse drugače. Zdelo se jima je, da se je tam čas ustavil, saj ni bilo vsakdanjega hitenja, nikamor se ni mudilo. Dedek in babica sta bila vse dni samo njuna, družbo pa so jima delali bratranci in sestrične iz bližnje vasi. Največ sta se Jakob in Luka družila z Blažem in Zalko, ki sta bila njunih let. Skupaj so premerili vse poti v okolici, se potikali po gozdovih, si pripovedovali izmišljene zgodbe in si zaupali drobne skrivnosti, ob slabem vremenu pa si krajšali čas z računalniškimi igricami.
Tega pa dedek ni prenesel in hitro je našel zanje kakšno delo ali pa jih je vzel s seboj v svojo delavnico. Ko so bili še manjši, je pustil, da so zabijali žeblje v deščice, ki so jim prišle pod roke, ali prežagali vse, kar se jim je zdelo predolgo. Dedka to ni motilo, jezilo pa ga je, da jih ni mogel navaditi, da bi za sabo pospravili.
Ko so bili malo večji, jih je popeljal na krajše izlete po bližnji in daljni okolici. Ob odhodu jim je babica naročala: »Pa pametni bodite!« Vnuki so prikimali, kar je pomenilo, da se bodo lepo obnašali.
»Zakaj nam babica vedno tako govori?« je Jakob med potjo vprašal Blaža. »Mar nismo dovolj pametni?«
»Ne vem, kaj misli babica, ampak vedno, kadar gremo po kakšnem opravku, nam tako naroča,« je dejal Blaž, ki je babico bolje poznal.
»Včasih babica še doda: ‘Pa dobro opravite!’« je povedala Zalka.
Ko jim je naslednjič spet polagala na srce ta svoj nasvet, jo je Blaž naravnost vprašal: »Babi, kaj misliš s tem?«
Babico je vprašanje presenetilo. Kako naj na kratko pove, kaj obsegajo ta njena naročila in želje. »Mislim ... da ne počnete neumnosti, da delate, kakor vas učijo starši ... da ste dobri otroci.«
»A tako,« so rekli vsi hkrati in hoteli oditi.
»Kadar se kdo od vas odpravlja na pot, mu zaželim, da pametno ravna, potem pa ga spremljam z molitvijo,« je dodala babica. »Moja mama je molila za nas otroke in za svoje starše, njeni starši so molili zanjo in za svoje starše, jaz pa molim za vaše starše, moje otroke, in za vas.«
»To si nam že povedala,« je pohitela Zalka.
»Saj vem! Včasih pa se sprašujem, kdo se bo spomnil mene ...«
Blaž jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, da smo tako slabi? Mislim, da smo boljši, kot si misliš ti.«
Pohiteli so skozi vrata, ker jih je dedek nestrpno čakal.
Nad vasjo so zavili na stezo, po kateri so le redko hodili. Čez kakšne pol ure so prišli do potoka, ki je bil tudi sredi vročega poletja poln bistre vode. Bili so presenečeni, ko je dedek sedal na skalo ob potoku, ker so vedeli, da zanj pred uro hoje ni počitka. Snel je klobuk z glave, počakal, da so se okoli njega zbrali vnuki, nato pa z roko segel globoko v vodo, iz nje potegnil kamen in ga obdržal v svoji široki dlani.
»Glejte, kako lep je ta kamen.«
Vnuki so gledali, pa razen tega, da je bil kamen moker in gladek, niso opazili nič posebnega.
»Samo poglejte, kako je gladek in lepo oblikovan. Nikjer nobenega ostrega roba.« Vsi kamni v potočni strugi so takšni, so si mislili vnuki, rekli pa niso nič, ker niso vedeli, kaj ima dedek za bregom.
»V času, ki ga ni bilo malo, se je ta kamen brusil ob drugih, ker jih je tekoča voda premetavala sem in tja ... Podobno se dogaja tudi pri ljudeh. Brusimo se drug ob drugem. Pa tudi drugače imamo ljudje s kamni nekaj skupnega.«
»Dedi, ti pretiravaš,« se je zasmejala Zalka.
»Da smo podobni kamnom?« se je začudil Jakob.
»Od starejših možakov sem slišal, da so jim stari ljudje, ko so bili oni še otroci, pripovedovali, kako so gradili našo župnijsko cerkev. Takrat še niso zidali z opeko, ampak so uporabljali kamne. Zidavo je vodil izkušen gradbeni mojster. Hodil je po zidarskem odru in z železno palico udaril po vsakem kamnu, preden so ga vzidali. Če ni prav zazvenel, so ga morali zavreči.«
»Kamen naj bi zvenel?« se je čudil Blaž.
»Točno to! Če znaš pravilno udariti po njem, zazveni in s svojim zvokom sporoča, kaj se skriva v njem. Moj oče je za svoje veselje rad obdeloval kamen. Ko sem malo zrasel, sem mu kdaj pomagal. Včasih mi je naročil, naj kakšnega razpolovim. Od vseh strani ga je ogledoval, nato po njem z ogljem potegnil črto. “Po njej tolči in se bo razpolovil,” mi je rekel. Tolkel in razbijal sem s kladivom, pa nič. “Kar še udarjaj, slišim, da že drugače poje,” je dejal oče. Jaz pa nisem ničesar slišal. Čez nekaj časa me je opozoril: “Ali zdaj slišiš?” Udaril sem in poslušal: kamen je res spremenil glas in kmalu se je razletel na dva kosa.«
Dedek je malo počakal, kot da zbira besede za nauk svoje pripovedi. »Kdor zna poslušati, sliši celo kamen,« je dejal slovesno. Kaj šele žive stvari.«
»Mi ne pojemo kot kamen,« je ugovarjal Jakob.
»No, tudi ljudje se oglašamo podobno. Tistim, ki nam znajo prisluhniti,« je poudaril dedek.
»Prisluhniti moramo najprej sebi,« se je oglasila Zalka.
»To si dobro povedala! Vidiš, kamen tega ne more,« je zadovoljno pripomnil dedek. »Z leti se boste naučili marsikaj – tudi poslušati druge in sebe.«
»Dedi, kaj ne vidiš, da smo že odrasli?« je bil skoraj užaljen Blaž.
»Res ste že veliki,« je odvrnil dedek, »niste pa še odrasli.«
»Če ti tako rečeš,« je bolj zase rekel Blaž, ki ni hotel ugovarjati.
Dedek je pobožal kamen, ki ga je ves čas pestoval v roki. »Vesel sem, da ste veliko skupaj in se brusite drug ob drugem. Ko vas gledam, kako se imate radi, mi zaigra srce.«
Še enkrat je pobožal kamen, nato pa ga skrbno spravil v nahrbtnik. Ni povedal, zakaj, vnuki pa so uganili, da ga bo v svoji delavnici položil na polico, kjer ima spravljene same pomembne reči.
JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 92.

Profesorica Marjana ni vedela, kako ji je v resnici ime, dokler ni vprašala na govorilni uri, na katero je po pol leta le prišla njena mama. Povsod je bila vpisana kot Pika. Tako je namreč hotel njen oče, zagret komunist. Bila pa je v resnici Petra, tako jo je dala njena mama na skrivaj krstiti. Če bi bila fant, bi bila Peter. Le kako bi oče poimenoval otroka takrat, če bi sploh dovolil to ime. Pika oziroma Petra je hodila kdaj pa kdaj na skrivaj v cerkev, prejela prvo sveto obhajilo in birmo in sicer v vasi, kamor je hodila k dedku in babici, očetovim staršem, na počitnice. Starši so ob sinovem nasprotovanju samo zmajali z glavo, rekel pa mu ni nihče nič, potem ko je enkrat vzrojil, naj mu pustijo živeti svoje življenje. Tako je Petra rasla, z njo pa je rasla tudi njena vera, katero ji je vcepljala tudi mama. »Ko boš polnoletna, se boš odločila po svoje in boš mirno hodila v cerkev,« ji je prigovarjala.
Bila je zelo marljiva in tiha učenka, za sedemnajstletnico kar preresna. Ko so drugi zganjali norčije, se je le redko nasmejala. Profesorica Marjana, ki je učila naravoslovje, je sklenila, da jih nekega lepega pomladnega dne popelje ne bližnjo goro. »Obeta se nam sončno vreme, pot bo prijetna, ni zahtevna, le obujte se primerno, vzemite s sabo tudi vetrovke, ker zgoraj rado piha, pa tudi pohodne palice, kdor jih ima,« jim je naročila in se skupaj z njimi veselila prijetnega dne.
Res se je rodilo lepo jutro, le na zahodu je bilo nekaj temnih meglic, ki so jo malce strašile. In res, pičle pol ure pred vrhom je v daljavi votlo zagrmelo, da je razigrana druščina utihnila in obstala. »Pohitimo, še lahko dosežemo kočo, preden se ulije, saj še ni nikjer črno,« jih je bodrila, saj je vedela, da v te skale zelo rada udarja strela. »Samo za mano vsi, ti, Pika, pa hodi zadnja, nate se zanesem, da ne bo kdo ostal zadaj,« je naročila in se zagnala v strmino, za njo pa vsi mladi. Hitela je navkreber, ne da bi se ozrla, zanesla se je na Petro. Ozrla se je šele, ko so pritekli pred kočo, kjer so popadali po stolih in klopeh vsi prestrašeni, toda suhi. Bili so na varnem, v toplem zavetju pri prijaznih oskrbnikih, ki sta že pridno kuhala čaj za preznojene popotnike.
Zunaj se je z vso silo razbesnela nevihta. Lilo je ter bliskalo in treskalo, da so se tresle šipe na okencih koče. Takrat je završalo: »Pike ni, Pike ni!«
»Pike ni?« je obnemela profesorica in tla so se ji zamajala, da bi padla, če je ne bi ujela dva fanta, njena dijaka. Stemnilo se ji je pred očmi, a se je z vso silo zbrala ter planila proti vratom. »Iskat jo grem, nekaj se ji je zgodilo!« je zavpila.
»Zdaj nikamor!« se je vmešal oskrbnik, izkušen planinec. »Nevihte bo zdaj zdaj konec, potem pa jo pojdemo iskat. Strela preveč tolče in udari tam, kjer si najmanj misliš, prenevarno je za nas, a ni že dovolj nesreče, če sploh je. Morda se je dekle zateklo pod kak grm in čaka, da se nevihta unese, saj je, kot pravite, veliko hodila po planinah in taki vedo, kako se je treba zavarovati,« jih je tolažil izkušeni mož.
Nemo je zrla skozi okno in tiho molila: »Če jo najdemo živo in zdravo, bova skupaj romali k Mariji Snežni na Veliko planino.« Kar stekla je po poti navzdol, ko se je za silo zvedrilo, za njo pa sta hitela dva fanta in oskrbnik s torbo za prvo pomoč.
Kmalu so jo zagledali: stiskala se je pod velik leskov grm, vsa premočena in prezebla. Izpod kapuce vetrovke je zrlo vanjo dvoje velikih črnih oči. Nič prestrašena, vsa vesela jih je sprejela, kot da se ni nič zgodilo. Bila je le nekaj deset metrov višje od tam, kjer je ukazala, naj pohitijo. »Ko ste tekli naprej, sem pohitela za vami, nerodno stopila in noga v gležnju me je strašno zapekla. Vedela sem, da je to zvin in da vas ne bom dohitela. Zato sem raje počepnila po ta grm in čakala, da pridete nazaj, navzdol bo še šlo, sem si mislila, navzgor pa ne,« je rekla.
»In zakaj si izbrala prav ta grm?« je zanimalo oba fanta. Nekaj časa je molčala, kot da bi se bala, da se bo kdo ponorčeval iz nje, potem pa je odločno povedala: »Veste, moja babica je vedno govorila, da je na leskovem grmu Marija sušila plenice, zato vanj nikoli ne udari strela.« Vsi so se spogledali in se zamislili, brez norčevanja, kot so jo včasih zbadali zaradi njene trdne, a skrite vere.
»Petra, tudi ti boš danes prišla na vrh,« so rekli in ji pomagali na noge. Oskrbnik ji je obvezal gleženj, potem sta jo fanta prijela pod pazduho in počasi so stopali navzgor.
Ko so ji v koči dekleta pomagale preobleči, je čisto tiho rekla: »Bilo me je strah, ko ste šli naprej, a sem molila, pa je minilo.« Marjana jo je začudeno gledala . Take je ni poznala, prvič je dekle spregovorilo. Ali je bila res potrebna ta težka pot, da je vrgla od sebe svojo zaprtost?
Od tega dne ni bila več Pika, bila je Petra, prijazna in živahna, postala je del mlade druščine, ki jo je z vso ljubeznijo sprejela medse.
Prvi teden v septembru, ko se je začelo novo šolsko leto, se je profesorica Marjana z vsem razredom odpravila na Veliko planino. »Gremo se Mariji Snežni zahvalit za našo Petro, da smo jo našli živo in skoraj zdravo,« jim je razložila namen poti.
Kot telički so razposajeno noreli po poti, se podili po že skoraj praznih pašnikih. Ko so se zbrali ob kapelici na vrhu, je na vseh obrazih videla nekaj umirjenega, nekaj svečanega. Vedela je, da ni samo Petra našla poti do njih, prepričana je bila, da so tudi oni ob tej preprosti, odkriti deklici začutili, da je nad nami nekdo, ki vodi naša pota.

KUMER, Anica (2012) 07, str. 36

Tiste čase, ko so bili ljudje odvisni samo od svoje zemlje, je bilo težko preživeti, če so bile letine slabe. Ljudje so bili močno povezani z naravo in po njej s Stvarnikom in v stiskah in težavah so se k njemu zatekali v zaupni molitvi.
Tudi v našo sicer rodovitno dolino je prišlo leto, ko so se vse zapornice neba zaprle in zemlje ni orosila niti jutranja rosa. Rastline so venele in umirale, ljudje so morali iti po vodo zase in za živino daleč, v globine kraških jam. Zajemanje vode v jamah je bilo naporno in nevarno delo: hoja po ozki in spolzki stezi, ob revni svetlobi s škafom polnim vode, preden so napolnili sod, ki je bil hitro prazen, če je bilo pri hiši več glav živine in številna družina.
Tisto leto se je pred pustom sosedov Blaž oženil z Urško iz sosednje vasi. Bila je prijazno dekle, Blaževo mamo pa je motilo in žalostilo to, da ni bila verna.
Spomladi so v lepem vremenu obdelali njive, ki so obetale dobro letino, toda sredi najbolj bujne rasti se je zemlja začela sušiti. Ljudje so s strahom gledali, kako se pod vročim soncem zeleni travniki spreminjajo v rjave zaplate. Rastline so se zvijale k tlom, celo drevje se je začelo sušiti. Sonce pa je bilo vsak dan močnejše, pripeka je dušila ljudi in živali.
»K Mariji Snežni na Hrib moramo iti po dež, kot so hodili naši verni predniki,« so sklenili prebivalci doline.
Blaževa mati je prosila Urško: »Jutri bo šla fara v procesiji na Hrib k Mariji Snežni po dež. Zelo rada bi šla zraven, pa mi zdravje ne dopušča. Ali bi šla s procesijo ti namesto mene?«
»Nima smisla tratiti čas za to!« jo je zavrnila Urška.
»Prosim te, pojdi. Boš videla, da boste prišli domov mokri. Vedno smo prišli od Marije Snežne domov z dežjem,« je rekla mati.
»Ha, ha, to pa je vic stoletja!« se je zasmejala Urška. »Bom pa šla. Rada bi videla ta čudež in Marijo Snežno z dežjem!«
»Ne pozabi vzeti s seboj dežnik,« ji je priporočila mati.
»Pa kaj še! Da se mi bo smejala vsa fara. V tej suši in vročini vlačiti s seboj dežnik.«
»Nihče se ti ne bo smejal, vsi starejši bodo imeli dežnike,« je še rekla mati, vesela, da bo šel vsaj eden od njihove hiše prosit za dež, saj Blaž tudi ni mogel iti, ker je imel prav tisti dan nujen opravek v mestu.

***
V zgodnjem jutru so se ljudje zbrali pri farni cerkvi. Ko se je iz zvonika oglasila prošnja pesem zvonov in cingljanje zvončka spredaj, so se zvrstili v dolgo procesijo. Na čelu je šel fant z visoko dvignjenim križem, za njim možje in fantje ter dekleta in žene. Pevci so začeli: Marija, k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo. Objokani otroci Eve, v dolini solz vzdihujemo … Pesem se je od njih širila, postajala je vse glasnejša, vsak je povzdignil glas v prošnji k Mariji. Pot je bila dolga – poldrugo uro hoje. Sprva so hodili po izsušeni zemlji, nato skozi gozd. Pot je postajala vedno bolj strma. Ljudje pa so ves čas vdano molili in milo prepevali Marijine pesmi v eni sami prošnji Bogu za prepotrebni dež.
Farni zvon se že dolgo ni več slišal, kmalu pa jih je pozdravil zvon z vrh Hriba, kjer je bil cilj njihove procesije – cerkev Marije Snežne. Marsikatero oko se je orosilo, ko so prestopili izlizani kamniti prag in zagledali Marijin kip na zlatem oltarju. Klečali so pred Marijo, darovali sveto mašo, ubrano peli litanije vseh svetnikov. Vse v prošnji: »Mati Božja, prosi za nas! Gospod, usmili se nas! Izkaži nam milost in pošlji nam dež!«
Ko so šli na pot v procesiji, ni bilo na nebu niti oblačka, vse živo je vzdihovalo po vodi in ohladitvi. Spomnili so se, kako je po več kot treh letih suše prerok Elija molil in nebo je dalo dež.
Trkali so se na prsi, trkali so na Marijino materinsko srce, trkali na vrata Božjega usmiljenja. Med mašo so strmeli v Marijo s solzami v očeh in z velikim zaupanjem v njeno pomoč.
Še preden so zapustili cerkev, so se na nebu pojavili prvi oblaki, od daleč se je slišalo grmenje, ki je prihajalo vedno bliže. Niso še bili na pol poti proti domu, ko se je nebo odprlo in začele so padati težke kaplje. Marsikatero oko, ki je bilo prej rosno od strahu za prihodnost, se je zdaj zarosilo od sreče. »Uslišani smo! Rešeni smo!«
Deževalo je ves dan in vso noč. Zemlja se je napojila, rastline so dvignile svoja stebla, ljudi je prevzelo veliko veselje in hvaležnost. Sklenili so, da bodo v zahvalo za uslišanje čim prej v procesiji poromali k Mariji Snežni.
Ko je Urška vsa mokra, a vesela in vsa iz sebe prišla domov, je rekla materi: »Nekaj pa je res v tej veri, česar do zdaj nisem razumela in v kar nisem verjela. To, kar sem danes doživela, je bil čudež. Marija je res velika priprošnjica pri Bogu.«
Od tistega dne, ko se je zgodil čudež z dežjem, je Urška redno hodila k maši, pridružila se je družinski molitvi in s svojim lepim glasom je navdušeno pela na koru.
Vsako leto je romala k Mariji Snežni na Hrib. Prišla je vojna vihra, ki je vzela mnogo življenj in porušila številne cerkve. Tudi cerkev Marije Snežne na Hribu je bila porušena. Urška se je večkrat spraševala, kaj se je zgodilo z ljubljenim kipom Marije Snežne. Njeno podobo je nosila v svojem srcu in se ji v stiskah in težavah zaupno priporočala.

HELI (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z možem sva se odpravila na sprehod, da se naužijeva lepot stvarstva. Na svoji poti sva srečala moža iz našega kraja, ki je za razliko od naju, ki sva počasi in mirno, brez naglice merila svoje korake, s svojim psom že skoraj tekel.
Mož, še zelo delaven, čeprav že pred upokojitvijo, samski, ki veliko dobrega naredi za našo župnijo, se je ob srečanju z nama ustavil. Pes je nemirno skakal okoli in priganjal svojega gospodarja naprej, da je le ta moral močno poprijeti za vrvico, na katero je bil pripet, gospodarju pa se ni nič mudilo.
Po kratkem pozdravu in nekaj izmenjanih stavkih naju je povabil na sveže pečeni jabolčni zavitek.
Sprejela sva njegovo povabilo in kmalu smo sedeli za njegovo kuhinjsko mizo ob čaju in zavitku. Čaj se je zelo prilegel in zavitek je bil odličen, čeprav je bil posladkan le z rozinami in žlico medu. Kar topil se je v ustih in uživali smo v prvinskem okusu sestavin, ki niso bile uničene s sladkorjem. Uživali smo ob hrani in klepetu.
V koritu je čakala nepomita posoda od kosila in priprav za peko tega odličnega jabolčnega zavitka.
»V zahvalo bi vam pa pomila posodo, če dovolite.«
»O, seveda dovolim,« je bil takoj za to. »Kuham zelo rad, pomivanju pa bi se najraje izognil, če bi se dalo.«
»No, pri meni je pa ravno obratno.«
Med klepetom je bila posoda hitro pomita.
Še nekajkrat so se naša srečanja končala ob odlični hrani za njegovo mizo in vedno bi nam jo zavidali najboljši kuharji. Na koncu sem vedno pomila posodo.
Nekoč je, bolj v šali kot zares, bil izrečen predlog: »Bi lahko tudi kdaj med tednom prišli in malo pospravili?«
Dobila sem ključ od hiše in nekajkrat na teden, ko imam čas, pogledam, kolikšen kup posode me čaka, in jo pomijem.
Ko sem danes prišla, da pospravim, me je na vhodnih vratih pozdravil vonj dišečih belih narcis, ki so v šopih rasle in razširjale čudovit vonj, ki se ga spomnim še iz otroških let.
Po opravljenem delu, ko je prezračena in pomita hiša že dišala po svežem in sem še skozi odprto okno vonjala narcise, mi je bilo kar malo hudo, ker se bo ta vonj takoj, ko bom vse pozaprla, izgubil. Odšla sem v rožno gredico pred hišo in odtrgala nekaj dišečih cvetov in pušpanovo vejico ter vse skupaj v vazi postavila na kuhinjsko mizo. Pod vazo sem položila listek z napisom: ROŽE Z DOMAČEGA VRTA.
Ob tem sem pomislila na izraz na obrazu, ki ga ne bom videla, in mi je bilo žal. V spomin pa sem si s tem priklicala dogodek izpred štiridesetih let.
Najmlajša sestra, ki je takrat imela tri ali štiri leta, je pritekla v kuhinjo in ročici skrivala za hrbtom.
»Mama, zate!« Proti njej je pomolila komaj odprt tulipan. Stebelce je bilo le tolikšno, da ga je lahko držala. Mama se je razveselila rdečega tulipana in ga takoj dala v vodo, ki jo je nalila v najmanjši kozarček, kar jih je imela. Vesela je bila rože, čeprav je bila odtrgana na njenem vrtu.
Kasneje sem sestro odpeljala do gredice pred hišo in ji razložila, da je voluhar pojedel veliko čebulic in teh nekaj tulipanov naj pusti čisto pri miru. Ti so za okras pred hišo, ne za trganje. Ker nisem bila prepričana, da me razume, sem ji še zagrozila, da ji bom prihodnjič, če se to še kdaj ponovi, navila ušesa.
»Lej, takole in še bolj,« sem jo prijela za uhelj in ga močno stresla, da se je kar pordečil.
Pa ni nič pomagalo. Čez nekaj dni je bil v kozarčku že nov, rumen tulipan.
»Ne bodi tako stroga z njo. Ko bo večja, bo že razumela. Sicer pa imamo rože za okras in tudi sama jih naberem za v vazo.«
»To že! Ampak ti odtrgaš tako, kot je prav, in gredo v pravo, veliko vazo.«
»Kljub temu me je razveselila. Pri teh letih ne more še znati drugače. Imej malo razumevanja in potrpljenja z njo. Tudi ti si počela enako, ko si bila toliko stara, samo spominjaš se ne vsega. Jaz pa sem vesela vsakega cveta, saj imam zelo rada rože.«
»Ko bo velika, bo imela svojo gredico. Takrat naj trga svoje rože in ti jih prinese, ne pa tvojih, s tvoje gredice,« sem se jezila in trmarila naprej.
»Do takrat je še daleč. Veš, koliko rožic mi lahko do takrat prinese, kolikokrat me razveseli. Zakaj bi čakala, da bo dovolj stara? Že sedaj je za nabiranje rožic dovolj stara.«
Mama se mi je potrpežljivo in prizanesljivo smehljala. Vedela je, da tudi jaz še ne razumem vsega, da bi rada ukazovala ...

Ali nisem tej svoji mali sestrici podobna še zdaj?
Ali ne prinašam svojih ‘rožic’, svojih dobrih del pred Očeta, ki mi je podaril življenje, dobre starše, ljubeče brate in sestre, z mislijo, da mu podarjam nekaj svojega? Vse, kar sem in kar imam, je njegovo. In to, kar položim predenj kot ‘svoj dar’, tudi to je njegovo. Takrat sem kot majhen otrok, ko trgam rože v njegovem vrtu in mu jih prinesem, misleč, da sem mu podarila nekaj svojega ... Dan za dnem moram predenj prinašati svoj dar: hvaležnosti in zahvale, češčenja in prošnje. Res čisto moj ‘dar’ so moji grehi. Svojega greha mu ne prinesem kot rože z dolgim pecljem, ne, prinesem mu ga kot rožo, odtrgano čisto pri cvetu, ki jo v sramu in strahu skrivam v roki za hrbtom. Kot kratko odtrgani tulipan, ki ga je moja sestra prinesla mami. Mama je bila tega ubogega cveta, podarjenega iz otroške ljubezni, zelo vesela, zato verjamem, da je Bog vesel, ko z iskrenim obžalovanjem predenj prinesem svoj greh.

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 55.