Ko sem prvo nedeljo v lanskem oktobru stopila v cerkev, so ob velikem rožnem vencu pred Marijinim oltarjem gorele svečke – za vsako zdravamarijo in vsak očenaš ena. Žarele so kot zvezdice na nebu in pozdravljale Marijo na oltarju. Nekaj vernikov je že molilo rožni venec. Prevzela me je ta ubrana pobožnost z občutkom popolne varnosti, nekakšna spokojnost, ki je bila prisotna v naši cerkvi v tej jutranji uri. Najraje bi videla, da bi še kar molili in molili rožni venec.
Začela se je sveta maša in sicer s prelepo pesmijo Kraljica venca rožnega. Mogočno so zadonele orgle, zbor je ubrano pel in vsi smo se pridružili. Od ganjenosti skoraj nisem mogla peti. V očeh so se mi nabrale solze. Pesem poznam že vse življenje, toda tokrat se me je njeno besedilo posebno dotaknilo. Strmela sem v Marijin kip in zdelo se mi je, da je ob našem petju kar oživel, ob svetlobi svečk sem imela občutek, da se Marija smehlja. Kar naenkrat so se mi pred očmi zvrtele slike Marije, preden ji je angel Gabrijel prinesel povabilo, da postane mati učlovečenemu Božjemu Sinu. V duhu sem videla, da je bila Marija čisto navadno dekle, mlada žena, na zunaj enaka drugim vrstnicam v Nazaretu. Njena duša pa je bila najbogatejša, najčistejša, najlepša. Ob srečanju z nebeškim poslancem je iz njenega srca privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Mojo notranjost je preplavilo nešteto novih spoznanj, za katera sem sicer vedela, a nikoli niso bila tako občutena.
Sveta maša se je nadaljevala, jaz pa sem bila v nekem zanosu, kot na nekem drugem, blaženem kraju. Med obhajilom so pevci zapeli meni tako ljubo pesem: Ljubljena slovenska hiša ... Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Na to pesem me veže prav prisrčen spomin. V družini smo imeli teto, ki se je bližala devetdesetim letom in ni več zapuščala hiše. Ko je bil v naši župniji misijon, smo prosili patra, ki ga je vodil, da pride k nam. Teta je opravila spoved, prejela je sveto obhajilo, misijonski blagoslov in bolniško maziljenje. Ko je pater vstopil v sobo, je z občudovanjem gledal nabožne slike na steni, vmes pa velik lesen rožni venec. Ko ga je zagledal, je sklenil roke in zapel to pesem. Vsi prisotni smo bili ob tem ganjeni in še zdaj se v naši družini radi spominjamo tega lepega dogodka. Ko sem danes slišala pri maši to pesem, mi je prišlo na misel: v koliko hišah sploh še imajo rožni venec na vidnem mestu in ga tudi molijo?
Spominjam se, kako se je v času moje mladosti še slišala iz vsake hiše večerna molitev rožnega venca. Nihče ni skrival, da ga moli, vsem je bilo jasno in čisto normalno, da je treba vsak večer zmoliti rožni venec, kot je treba ves dan delati in zvečer leči k počitku. V tistih časih so pri vsaki hiši, zlasti v zimskih večerih, izdelovali zobotrebce. Da je bilo bolj kratkočasno in niso prehitro zaspali, so se ljudje zbirali skupaj, več v eni hiši. Če je kdo zamujal, si slišal soseda reči v opravičilo: “Niso še odmolili, so se zakasnili pri delu.”
Hvala Bogu, da se je ponekod še ohranila lepa navada, da se vsi vaščani zbirajo v hiši pokojnega sedem ali osem dni in molijo rožni venec. Žal pa se že tudi to vedno bolj opušča. Kakšna škoda, to je bilo še zadnje slovo, darilo sovaščanov za dušo pokojnega, ki je odšel iz njihove srede.
Ko opravljam svoje delo doma na vrtu, v kuhinji, pri pletenju ali šivanju, imam vedno zasedeni obe roki. Da ne molim zdaj pet, zdaj sedem zdravamarij, sem začela moliti tako, da za vsako skrivnost rožnega venca zmolim po eno zdravamarijo in vse, kar spada zraven. Tako se ne motim s štetjem in lepo premišljujem skrivnosti vseh štirih delov rožnega venca. Če delo traja dalj časa, odmolim kar več takih skrajšanih rožnih vencev.
Moja tašča je veliko molila, posebno zadnjih deset let, ko zaradi slepote ni mogla delati niti brati. Večkrat nam je rekla: »Moliti moraš, dokler si zdrav, ko si bolan, težko moliš!« Čez veliko let, ko sem hudo zbolela, sem spoznala, kako prav je imela. Ko je bilo najhuje, niti ene molitvice nisem spravila skupaj, čeprav sem jih sicer dobro znala in vse življenje molila. Šele ko se je zdravje obrnilo na bolje, sem spet lahko vzela v roke rožni venec in rada prebirala jagode s prošnjo za ozdravitev pa tudi v zahvalo za izboljšanje in upanje na najboljše.
Moliti je treba ne samo, kadar kaj prosiš ali ti je hudo, ampak tudi, ko ti srce prekipeva od sreče in veselja, kot je meni lansko prvo nedeljo v oktobru.
Sredi 16. stoletja je krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Zaustavljena je bila po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim pri Lepantu 7. oktobra 1571. Bolj kot z orožjem je bila dosežena z gorečo molitvijo rožnega venca. Bi se to lahko zgodilo tudi danes? Ne brez molitve, ki je vedno bolj odsotna v naših domovih. Pa tudi zdaj nam grozi prav taka nevarnost kot takrat, le način je drugačen.

Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2018), 45.

Lepo jesensko jutro je bilo. Stopal je skozi sence stoletnih dreves v parku in iskal klop, kjer bi odpočil svoje trudno telo in težke misli. Tako sam se je počutil v tem gaju tišine. Sam s svojimi spomini. Stiskalo ga je grlu, ko se je z omahujočimi rokami prijel za klop na robu zelenice.
Iz misli so ga predramili veseli otroški glasovi, ki so pretrgali gluho tišino parka. Z globokimi požirki je potegnil vino iz steklenice. Ogabni vonj pijače se mu je upiral, a upreti se mu ni mogel. Skozi meglico oči je opazil, da se otroci pomikajo proti njemu. Razveselil se je njihovega bisernega smeha. Skušal jih je priklicati k sebi, toda njegov raskav glas jih je prestrašil, da so se kot jata preplašenih golobov razbežali na vse strani. Le majhna deklica je ostala tam. Z drobcenimi koraki se mu je počasi bližala in ga vprašujoče opazovala. Zagledal se je v ta angelski obraz. Modrina njenih oči ga je spominjala na modrino jasnega neba. Ko je strmeč gledal to podobo nedolžnosti, se je zavedel svoje nemoči in slabosti.
»Kako pa je tebi ime?« jo je naposled vprašal.
»Maja sem.«
Dekletce je stopilo bližje. Z eno roko je nekako izgubljeno opletalo okoli sebe, v drugi pa je stiskalo šopek jesenskega cvetja.
»Maja, vidim, da imaš rada cvetje,« se je spet oglasil.
»Zelo rada.«
»Za koga pa si nabrala te rožice?«
»Za mamico. Če je moja mamica žalostna, ji prinesem cvetlice in se razveseli.«
Od ganjenosti sta mu kar sami od sebe spolzeli po raskavem licu solzi. Deklica je to opazila in se mu sočutno približala.
»Stric, aʼ si tudi ti žalosten?« ga je vprašala.
Ni odgovoril.
Deklica iz svojega šopka izbrala najlepši cvet in mu ga podala: »Stric, vzemi ta cvet, da boš tudi ti bolj vesel,« je rekla in stekla za drugimi otroki.
Nasmehnil se je. Tako kot že dolgo ne. Precej časa je obsedel na tisti klopi in molče strmel v cvet.
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga je nezadržno vabil. Bil je zvon bližnje cerkve. Počasi je odrinil težka vrata in vstopil v svetišče. Počutil se je kot izgubljeni sin v objemu svojega očeta, ki se po mnogih letih brezciljnega tavanja vrača v varno naročje doma.
Ko se je bližal oltarju, mu je bilo pri srcu toplo. Ustavil se je pred Križanim in se zagledal v njegove rane. Vanje je položil breme svojih blodenj. Pred njim je bil mir, pravi mir, ki ga svet ne more dati.
Ko je pred mrakom odhajal iz cerkve, se je še enkrat ozrl proti Križanemu in dejal: »Hvala ti. Hvala za vse.«
Pred njim je bila negotova jesenska noč, toda ni čutil strahu. Poln notranjega miru je z zaupanjem stopal po poti. Tisti drobni jesenski cvet je pustil na klopi v cerkvi.

J. Levstik, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 83.

Bila je naša prva učiteljica. Takrat sta bila prva dva razreda osnovne šole še v domači vasi, v zadružnem domu zgoraj je bila učilnica, ena sama, zraven nje pa sobica,v kateri je stanovala gospa Julijana, takrat še »tovarišica učiteljica«. Do prvega hrama učenosti sem imela le deset minut, lahko sem pritekla kar skozi boršt in naprej po stezi do doma. Velika vhodna vrata, ki so vodila v stavbo so bila težka in veža, v katero sem nato vstopila, je bila temačna. Do naše učilnice so vodile lesene stopnice. Po njih smo se morali vzpenjati potiho, čeprav so kljub temu škripale, kajti nasproti učilnice je bilo stanovanje. »Počasi in potiho pridite po stopnicah v razred,« je naročala učiteljica Julijana odločno in s poudarkom. Nihče ji nikoli ni ugovarjal, čeprav se je nismo bali. Radi smo jo imeli in vsak tisti dan, ko se je jezila na nas, je bil nazadnje za vse klavrn.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
V popoldnevih sem večkrat prišla k nji, tam sem izvezla svoj prvi prt. Pri nji sem pletla in brala. Branje je malo zapolnilo moje šepavo znanje računstva, o veliki matematiki takrat še ni bilo nič slišati. Knjigo, ki mi jo je priporočala, sem vzela za svojo. Enkrat v drugem razredu je moralo biti, ko mi je v spominsko knjigo napisala s svojo izbrano pisavo kratko posvetilo. Bila sta le dva stavka, vendar sem ju vsakič, ko sem odprla spominsko knjigo, najprej prebrala.
Topla domačnost vaške šole je izginila, ko smo šli v šole naprej. Porazgubila se je v visoki mestni stavbi. sivi in pusti, z drugo, ostro učiteljico, ki je vsem, ki smo prihajali v šolo z druge strani Save, takoj dala vedeti, da bo tu, v mestu, precej drugače. In res je bilo! To, da smo do svoje nove šole pešačili dobro uro, ni bilo nikomur mar. Mestni svet je bila takrat vzvišen do nas, podeželskih otrok, včasih zelo krivičen. Ne vem, ali tudi zaradi tega naše prve učiteljice nismo pozabili.
Preselila se je v mesto, nazaj v svojo visoko, lepo hišo, ki je stala tik ob cesti, le pločnik in ograja sta bila vmes. Ob hiši je bil majhen vrt z rožami in grmički, na desni pa je rasla češnja. Julijana je živela skupaj s sestro, ki je edina še ostala od velike družine. Vedno sta bili skupaj. Pazili sta druga na drugo in se držali pod roko, kadar sta šli iz hiše. Po sestrini smrti je Julijana ostala sama. Že pred tem je Julijana vedno nosila temne obleke, zapete visoko pod vratom, z belim čipkastim ovratnikom. Ko je ostala sama, pa je snela še tisti ovratnik, da je bila videti še bolj žalostna in resna.
Ob koncu šolskega leta so k nji hodili tisti njeni bivši učenci, ki so imeli odlična spričevala. Moja spričevala pa niso bila tako lepa in dobra, zato sem jo obiskala bolj poredko, navadno šele proti koncu leta.
Tudi tistikrat je bilo tako... Z njene češnje na vrtu se je listje že davno osulo, sneg je posrebril grmičke in suhe rože in siv mraz se je zajedal v tlak in v hišo, pred katero sem stala. Dolgo me že ni bilo k nji! Opravičevati se ni bilo smiselno, tudi govoriti, kako nimam časa, ker sem zaposlena v fabriki, z otroki in s pisanjem, ne. Pravzaprav me je k nji privedlo prav to! Zadnje. Imela sem v rokah svojo prvo knjigo in rekla sem si: moram jo nesti nji, Julijani, ker mi je tolikokrat govorila, da naj berem, da bom v knjigah našla odgovore na svoja zahtevna vprašanja; rekla je, da je tam, v knjigah, svet, ki me bo potegnil vase in mi pomagal, velikokrat pomagal, in mi dal moči. Doma sem mami večkrat povedala to in vedno je rekla: »Julijana je dober človek. Le obišči jo, večkrat bi morala tja. Dober človek je velik blagoslov. Julijana je bila taka, razumela je kmečke otroke in dobro popotnico za življenje si dobila od nje ...« Res sem jo ... Mama me je še nekajkrat resno pogledala, verjela sem njenim besedam.
Ko so se odprla vrata vrh stopnišča in sem jo zagledala, sem obstala. Nekaj lepega in toplega je šlo skozme, stala sem pred njo kot takrat, v prvem razredu, in obšel me je isti občutek spoštovanja do nje. Bila je še vedno visoko vzravnana, osivela že, vendar je obdržala svoj nekdanji videz. Oči, zazrte vame, so bile še vedo žive, tople so bile, kakor mamine. Nosila je svojo črno obleko in po dolgem času spet snežno bel čipkast ovratnik. To ji je dajalo še vedno neki gosposki, dostojanstven videz. Govorila je mirno in zbrano, tudi soba, v katero me je povabila, je bila urejena. Miza z vazo in rožami na sredi pa mi ni padla toliko v oči kot prtiček na nji. Bil je vezen, narejen ročno, gotovo še iz časov, ko je še poučevala v naši vasi. Nitke vezenega cvetja na njem so bile že malo obledele in natrgane.
V sobi, kjer sva stali, je bilo mrzlo. Velika, visoka hiša z velikimi sobami in visokim stropom je dajala še hladnejši občutek. Julijana mi je ponudila čaj in napolitanke; te so bile že mehke, kdo ve, koliko časa jih je hranila. Nekaj časa sva bili tiho. Stiskala sem v roki svojo prvo knjigo in ji jo počasi ponudila. »Pišem ... Tako, malo ... Včasih ... To pa je moja prva povest!«
Julijana je vzela knjigo v roke, pogledala naslovnico, jo obrnila, pa obrnila nekaj listov. »Vedela sem, da boš enkrat našla v sebi nekaj takega. Nisi me presenetila!«
»Ne?«
»Ne. Bila si tako ...« Ni dokončala svoje misli, a zame je bil že tisti njen pogled dovolj. Resni obraz se ji je omilil in nasmehnila se je . »Kako hitro so šla leta ... Kako odrasla si že. Ponosna sem nate, veš!«
»Res?«
»Res!« Sklenila je roki v naročju in mi pokimala. Vesela sem bila njenih besed.
Ko sem se poslovila je stopila za mano ven, obstala je na vrhu kamnitih stopnic, še vedno je pobožno držala mojo knjigo v naročju, visoka in lepa se mi je videla, ko sva se poslovili in sem jaz že z dvorišča zavila na cesto, je še vedno stala tam in mi mahala. Počasi sme šla po tlaku naprej , gledala sem v tla in potiskala premražene roke v žepe svoje jakne. V zvoniku na drugi strani mesta je zazvonilo ave. Dvignila sem glavo in se ustavila. Prisluhnila sem glasu zvona. Mesto je zasijalo v lučeh, vendar mrzle sivine zgodnjega zimskega večera svetloba ni prebodla. Mimo mene so hiteli ljudje po svojih predprazničnih opravkih, vsi z neko ihto in tiho.
»Julijana je pa zdaj sama,« sem pomislila. »Le kako je človeku, ki je sam, v teh dolgih večerih v tako veliki hiši?« Čudno hudo mi je postalo ob tej misli, kakor da sva se pravkar poslovili za vedno. In res sva se! Kar pozabila sem nanjo, čeprav mi nikoli ni ušla čisto iz spomina. Z vsakim šolskim letom svojih otrok sem jim govorila o svoji prvi učiteljici Julijani, ki me je, poleg babice doma, tako potrpežljivo učila brati in drugih koristnih reči za življenje. O ženi, ki je, tako tiho kot je živela, tudi odšla.
To sem zvedela enkrat kasneje. Ko je bilo že prepozno ... »Morala bi še kdaj k nji! Pa nisem šla ...« Svojo slabo vest sem mirila z raznimi izgovori. Pa je nisem mogla umiriti. Še dolgo. »Dober človek je pravi blagoslov,« sem pomislila večkrat na mamine besede. In kako lepo bi bilo, če bi bili ljudje manj sebični.
Pred prazniki sem pospravljala predale. V roke mi je prišla moja prva spominska knjiga. Oguljene robove ima in listi so že orumeneli, a jo še vedno hranim. Tudi besede moje prve učiteljice Julijane, z njenim podpisom, z leti dobivajo vse večjo vrednost in mislim, da jih še sedaj razumem.
»Ohrani v srcu veliko dobrega in deli dobroto tudi drugim, vse se ti bo povrnilo! Ohrani veselje do branja lepih knjig; knjiga naj ti postane v življenju najboljša prijateljica in učiteljica!«
Skrbna, izbrana pisava, njene misli, njen podpis.
»A tako ti je napisala tvoja učiteljica? Kako lepa pisava in kako lepo izbrane besede!« pravi moja vnukinja, ko tisto prebere. Na mizo zraven odloži prenosni računalnik in še enkrat prebere. »Danes pa gre vse tako hitro, da komaj dohajamo še tisto, kar je za sproti. Veš, ni več tako ... Pa tudi takih učiteljic ni več! Na nobeno nisem posebej navezana. Komaj čakam, da grem, da bo matura, in spet naprej ...«
»Vem! Danes imate vsega preveč ...« »Še dobro, da si vse sproti pišem. Da so računalniki. Ne vem, kaj bi brez njega.«
»Seveda ne.«
Gre s svojim prenosnikom nazaj k učenju. Jutri spet nekaj pišejo, leto z maturo na koncu je, otroci kot roboti drdrajo učenosti, roboti sodobnega časa. Veliko od tega, kar morajo znati, jim v življenju ne bo koristilo. Marsikaj, česar ni v učnih načrtih, pa jim lahko zelo manjka. Nekaj je narobe ...«
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 47, št. 2, str. 38-40.

Na naš farni pevski zbor smo bili vsi ponosni. Same prekaljene, izkušene pevke in pevci so peli v njem. Bili so že starejši, saj je zbor rasel skupaj z organistom, ki je bil že v zrelih letih, za nas otroke pa pravzaprav zelo star. Zbor je nastopal pri jutranji nedeljski maši in nekoliko okrnjen tudi pri deveti. Pred leti se je zboru pridružil naš oče. Kar nekaj časa so ga vabili v svojo sredo, saj so vedeli, da ima lep glas in da poje celo prvi tenor, ki jim ga je vedno primanjkovalo. Ko sem pri maši poslušal njihovo petje, sem očetov glas prepoznal med vsemi drugimi, čeprav ni izstopal. Tako čistega glasu ni težko prepoznati.
Organist si je že nekaj časa prizadeval, da bi zbor pomladili. Pa ni imel sreče. Da stari in mladi pevci ne gredo skupaj, mu je večkrat dejal župnik in mu na koncu predlagal, naj povabi k sodelovanju otroke, ki hodijo k verouku, in ustanovi čisto nov zborček. Tako nas je, ko sem hodil v drugi ali tretji razred, po končani uri verouka, ki smo ga imeli v stranski kapeli, obiskal organist in nas vse povabil v zakristijo. Usedel se je za harmonij in povedal, da bo preskusil naš posluh.
Ko sem prišel na vrsto, mi je rekel: »Poskušaj ujeti glas, ki ga boš slišal, in zapoj Ce.«
Udaril je po tipki, jaz pa sem zapel, kot sem najbolje vedel in znal.
»Sedaj pa zapoj De,« je udaril po drugi tipki.
»Dobro, dobro!« je bil zadovoljen, »sedaj pa zapoj E.«
Zapel sem in skušal ujeti ton, ki sem ga slišal.
»Odlično. Zapoj še Ef.«
Pogumno sem zapel, organist pa je nasmejan dejal: »Lahko boš pel v našem novem zboru! V nedeljo po nauku se oglasi v zakristiji.«
Nisem vedel, ali naj bom vesel ali ne. Poleg maše in popoldanskega nauka še pevske vaje. Da so vaje zelo resna stvar, sem vedel že iz očetovega pripovedovanja. Ampak kakšne izbire niti nisem imel.
Potem sem vsako nedeljo po maši ostajal pri vajah. Vadili smo in vadili in ponavljali vedno iste pesmi. Peli smo bolj ali manj ubrano, se trudil, z glasovi sledili organistovim rokam, ki so živahno krilile sem in tja, se včasih dolgočasili, posebno fantje pa smo s svojo neresnostjo pogosto spravljali organista ob živce. Po dveh ali treh mesecih nam je organist ves ponosen povedal, da bomo v nedeljo peli pri deveti maši.
Ne vem, kdo je bil med mašo bolj na trnih – organist ali mi. Igral je na orgle in mahal z roko, da smo mu komaj sledili. Po končani maši ni bil nič kaj zadovoljen. »Vaje, vaje in še vaje!« nam je med pospravljanjem dejal, mi pa smo se kar se da hitro usuli s kora po okroglih stopnicah. Ko smo prišli iz cerkve, so nas ljudje obkrožili, hvalili, trepljali po ramah ter dejali, da smo peli kot angelčki, saj tako lepega petja že dolgo niso slišali. Ne vem, če smo jim čisto verjeli, pohvala pa nas je le pobožala in nam poplačala vse tiste ure, ki smo jih prebili v zakristiji namesto v zlati prostosti.
Vaje so postajale manj težke.
Kmalu po tisti nedelji je učiteljica mimogrede povedala, da je slišala, da je bil ustanovljen v cerkvi neki otroški pevski zbor. Pomolčala je, kot da nekaj premišljuje.
»Ali je zraven tudi kdo izmed vas?«
Nihče ni odgovoril.
»Ja ali ne?« je nekoliko nestrpno vprašala.
Nekaj nas je pokimalo.
»Kdo torej poje v tem zboru?« je bil njen glas odločen.
Pet ali šest nas je dvignilo roko.
»Sem si kar mislila!« nas je prebadala s pogledom. »In to prav vi, ki niti posluha nimate! No, pa za cerkveni zbor to ni pomembno!«
Jezno je hodila po razredu gor in dol. Bili smo tiho kot miške, da so se slišali samo njeni koraki.
»Da slišimo, kako poje cerkveni zbor!« Ustavila se je in s prstom pokazala name. »Zapoj do, re, mi, fa, so, la, si!«
“Nič lažjega,” sem pomislil, “če me je naš organist, ki je znan zborovodja daleč naokoli, pohvalil, da imam lep glas in dober posluh, bo to ugotovila tudi naša učiteljica.”
Začel sem pogumno in glasno: »Do, re, mi, fa, so …« še nisem odpel do konca, ko me je z roko ustavila in se začela na ves glas smejati. »Niti najmanjšega posluha nimaš in nemogoč glas, pa poješ v cerkvenem zboru!« Še kar naprej se je smejala, dokler se ni smejal ves razred. Seveda razen nas, ki smo stali kot obsojenci.
»Sedi!« mi je pokazala s prstom. »Naslednji!«
Ne vem, katera žrtev je bila na vrsti za menoj, deležna pa je bila enakega posmeha.
»Dovolj je tega razglašenega petja!« je nenadoma odsekala. »Sedite! Če že morate, potem še kar naprej pojte v tistem zboru, zapravljajte vaš čas in utrujate ljudi, ki vas morajo poslušati!«
Odkorakala je do katedra in se glasno usedla. Po dolgi, mučni tišini je nadaljevala s snovjo, kot da se ni nič zgodilo.
Bil sem globoko osramočen in prizadet. Izpod čela sem iskal poglede ostalih žrtev. Vsi so, enako kot sam, gledali v tla. V pogledih drugih sošolcev pa nisem opazil ne očitkov ne posmeha. To je vsaj nekoliko omililo mojo prizadetost. Odsotno sem sedel tam v klopi in se spraševal, kaj tako napačnega sem naredil. Vame pa se je zarezala neka bolečina, neki čuden občutek med ponižanjem in samozavestjo, česar do tedaj nisem poznal.
“Če bom kdaj učitelj, se nikoli ne bom norčeval iz otrok,” je v meni takrat dozorela misel, ki me je spremljala vse življenje.
JARC, Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 104-105.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Ali kaj molita k svojemu angelu?” sem vprašal nečakinji Kajo in Evo, ko sta se mi spet motali okrog nog. Stari sta šest in pet let in sta neutrudni radovednici.
“Seveda moliva, saj znava Sveti angel že sto let!” reče Kaja in se drži, kot da je z veliko žlico zajela vso modrost tega sveta. “A ti zmolim? Boš videl, da znam.”
“No, pa daj, če ga res znaš že sto let,” rečem. In že žebra molitvico med mojim brkljanjem po garaži. Takoj se ji pridruži Evin zvončkljajoči glas in Sveti angel dobi dodatna krila. Poplesuje okrog nas in prešerno frfota, da ga skoraj otipljivo začutim.
“Lepo,” pohvalim mali nečakinji, ko končata. “Pa vesta, zakaj se je treba priporočati svojemu angelu varuhu?”
“Zato, da pazi na nas, da se nam ne zgodi kaj hudega,” odgovori Kaja.
“Da nas avto ne povozi,” doda Eva.
“Da ne pademo v vodo, ko gremo čez potok,” še našteva Kaja. Najbrž ima pred očmi znamenito sliko, na kateri angel varno vodi otroka čez brv.
“Res je,” prikimam. “Pa vidve vidita vajinega angela varuha?”
“Jaz ga ne,” reče Eva.
“Jaz tudi ne,” pravi Kaja. “Ampak je nekje zadaj, za mojim hrbtom. Ali pa bolj zgoraj. Ko se obrnem, ga ne vidim, ker je spet zadaj.”
“Pa so tudi taki angeli varuhi, ki jih vidimo,” rečem resno.
“Kaj res? Ne verjamem! Pokaži mi enega,” reče Kaja nejeverno.
“Pusti strica, naju spet vleče za nos,” se namrdne Eva, v njenih očeh pa vendarle preberem hudo zanimanje za stvar.
“No, prav, povedal vama bom zgodbo o tem.
Stopimo iz garaže in se usedemo na klopco na dvorišču. Sonce prijetno greje, njegovi žarki prebujajo naravo. Sadno drevje cveti. Češnja je vsa v belem, breskev ob vrtu steguje svoje nežne roza cvetove proti garažni strehi.
“Glejta, danes je 27. april, državni praznik, ki pa meni pomeni mnogo več. Na ta dan namreč praznujem svoj drugi rojstni dan.”
“Kako drugi rojstni dan?” se začudi Eva. “A ti si se dvakrat rodil?”
“Kako drugi rojstni dan?” vpraša še Kaja, preden jima uspem pojasniti. “Saj nisi šele dve leti star!”
“Nisem tako mislil,” ju mirim. “Poslušajta, pa bosta razumeli.”
***
“Bilo je davnega leta 1971. Bil sem star nekaj manj kot trinajst let. Na današnji dan smo tudi takrat imeli državni praznik, zato ni bilo pouka in otroci smo se veselili prostega dne. Za nas je bil “prost dan” vsak dan, ko ni bilo treba iti v šolo, čeprav smo morali doma pomagati staršem pri kmečkem delu. Tistega dne je ata odločil, da bomo vozili gnoj na njivo, na kateri bomo posadili koruzo. Tistega leta smo bili brez vprežne živine, bili smo brez konja, vole pa smo prodali. Zato je ata zbil posebno napravo - imenovali smo jo gepelj - in jo postavili na cesto, petdeset metrov nad njivo in hišo. Gepelj je sestavljalo vreteno z debelo jekleno vrvjo, zobatim prenosnim kolesom in ogrodjem. S klinastim jermenom je bil povezan na električni motor, ki je poganjal to čudo. S pomočjo geplja smo vlačili lesen voz z gnojem od gnojišča pri hlevu na njivo. Ko je ata z mojima bratoma odkopal gnoj na kupčke po njivi, so prazen voz spet spravili do gnojišča in ga znova naložili.
Dopoldne sem sam upravljal z gepljem. Ko so naložili voz do vrha, je ata zažvižgal in vklopil sem pogon. Potem sem izklapljal na mestih, kjer je ata dvignil roko. To se je ponavljalo, dokler nas ni mama poklicala h kosilu.
Po kosilu se mi je pridružila mlajša sestra Zalika, ki je bila takrat v desetem letu. Sedaj je ona vklapljala motor, jaz pa sem se ukvarjal z vitlom in jekleno vrvjo, ki se je rada preveč odvila z vretena. Dal sem Zaliki znak, naj vklopi motor. Sam sem uravnaval vrv, da se je lepo navijala, saj še ni bila napeta. Nosil sem moške rokavice, ki so bile za moje deške roke prevelike. Nenadoma se je zgodilo...”
“Kaj se je zgodilo?” sta v en glas vprašali Kaja in Eva, Njune očke so bile polne pričakovanja.
“Jeklena vrv je zgrabila moje rokavice in me potegnila za sabo. Ovilo me je trikrat okrog vretena, kot bi bil sam del vrvi. V teh trenutkih sem nekaj vpil sestri, najbrž, naj izklopi motor. Zalika je skočila do motorja in ga izklopila. Ročico je bilo treba dvakrat preklopiti, da je vse skupaj obstalo..”
“Se ti je kaj zgodilo?” je zanimalo Evo.
“Obležal sem v geplju, trikrat prevezan z debelo jekleno vrvjo, in nisem se mogel ganiti. Imel sem zlomljeno nadlaket, zlomljeno nogo, nalomljena rebra... Če bi me zavrtelo še enkrat, bi se vrv napela. In spodaj, pri hlevu, je bil nanjo pripet poln voz težkega gnoja...”
“Kaj bi se zgodilo?” je vprašala Kaja. Eva je sklenila roke in zavzeto poslušala.
“Jeklena vrv bi me razrezala na štiri kose,” sem dejal, “in danes me ne bi bilo tukaj. Ne bi vama mogel pripovedovati stvari, ki vaju zanimajo.”
“In midve bi ostali nevedni,” je rekla Eva. “Marsičesa ne bi vedeli.”
“To ravno ne,” sem se nasmehnil. “A vendarle bi bilo škoda, če se ne bi poznali. Meni bi že bilo žal.”
“Nama tudi,” je dejala Kaja.
“No, prej sem rekel, da obstajajo angeli tudi v človeški podobi...”
“Že vem, kaj misliš: teta Zalika je tak angel. Ona te je rešila, da nisi umrl.”
“Res je, to sem vama hotel povedati. Bog me je hotel rešiti in poslužil se je moje sestre Zalike. Zato vsako leto na ta dan praznujem svoj rojstni dan še enkrat. Ne sicer na zunaj, praznujem ga v sebi, v svojem srcu.”
Deklici sta za nekaj trenutkov utihnili. Bog ve, kaj se je pletlo v njunih glavicah. Potem pa me je Kaja svetlo pogledala: “Mogoče bom tudi jaz kdaj videla svojega angela varuha. Mislim, da se ne bo vedno skrival za mojim hrbtom.”
TACER, Aleš. (zgodbe) Ognjišče (2008) 09, str. 52

Zbrali so se pred Gospodom vsi sveti angeli in pokleknili ter sklenili roke na prsih. Bog pa je vsem razdelil njih delo in skrb. In eni so bili določeni za varuhe ljudi, drugi za varuhe živali in pastirskih čred, tretji za varuhe polj in gozdov, voda, zvezd in vetrov... in spet drugi za varuhe narodov... Sprejeli so vsak svojo službo, kajti božja beseda jim je bila ukaz. In enemu teh nebeških krilatcev je bilo naročeno: “Dvigni se in poleti nad slovensko zemljo in varuj jo v božjem imenu ter bodi z njenimi ljudmi!”
Pa je razpel angel mavrična krila ter se spustil na to božje očesce na zemlji, kjer prebivamo mi. Razširil je roke nad našo deželo, od gorskih vrhov do širnih ravnin. Zdi se mi, da je bil ta od vseh angelov najlepši. Odprl je svoje oči in videl, da bivajo tod dobri in veseli ljudje in da je božji blagoslov z njimi. Slišal je njih pesem in molitev, pa je rekel: “Hvala ti, moj Bog, da si mi izročil take varovance!”
Ni nas zapustil in ne bo nas zapustil do konca sveta.
Z nami se veseli, z nami se žalosti, njegov plašč nas varuje. Ko pademo, nas spet dvigne; ko zablodimo, nam spet pokaže pravo pot. Kajti angel ve: ljudje so ubogi, treba je imeti usmiljenje in potrpljenje z njimi...
In angel hodi pred nami in božje ime je v njem. Knjigo ima v roki - v njej je zapisana naša zgodovina. Ni to zgodovina velikih narodov, temveč predvsem zgodovina zvestobe božji besedi. Na sodni dan jo bo položil pred noge Sodnika in rekel: “Poglej, Jezus, in bodi usmiljen! Saj so grešili, toda tudi mnogo ljubili so. Ne preštevaj njih grehov; križ, ki si jim ga naložil, so nosili, padali so pod njim, toda njih srca so dobra kot srca otrok.”
Ta angel bo tedaj veliki zagovornik našega naroda. Kako bi ga ne ljubili?
Nagelj in rožmarin ima na svojih prsih in žuljave so njegove roke kot roke naših bratov in sestra. V vsem, razen v slabem, nam je postal podoben. Naše gore in vode in polja se zrcalijo v njegovih očeh in, kadar poje večno hvalnico Bogu, je njegova beseda slovenska.
Otroci ga morda vidijo, kadar zrejo v oblake, naše oči, ki jih slepi modrost tega sveta, pa ga ne dosežejo. Le srca ga čutijo v samotnih urah in v času zapuščenosti; takrat, kadar se utrujeni zgrudimo k božjim nogam.
Tedaj je njegova dlan na naših ramah.

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 09, str. 60