Bila je sončna pomladna sobota in topli sončni žarki so napovedovali, da se bliža poletje. Meta in Tomaž sta s svojimi tremi otroki izkoristila lepo vreme za nujna dela okrog hiše in na dvorišču. Otroci so bili že dovolj veliki, da so lahko pomagali in skupno delo jim je bilo v veselje.
Lepo vreme je še prispevalo k dobremu razpoloženju in Meta je pomislila, da je zadnje čase pri njih malokdaj tako prijetno. Navadno vsi nekam hitijo, mož je zaradi naporne službe in neštetih skrbi pogosto slabe volje. Tudi sama se večkrat počuti preutrujena, predvsem pa nezadovoljna, čeprav sama ne ve, zakaj.
To, da so otroci večji in vedno bolj samostojni, ji je v veliko olajšanje. Prej je veliko časa preživela samo z njimi, mož je bil v službi ali pri svojih opravilih. Včasih se je pošalila, da skoraj pozabi, da je Tomaž njen mož, ampak se ji zdi, da živita skupaj le kot dva človeka, ki skrbita za blagor otrok. In nemalokrat je bilo res videti tako. Vsaj Meti se je zdelo.
V takšnem razpoloženju se je včasih spraševala, zakaj se je sploh poročila s Tomažem?! Ali se nista poročila zato, ker sta se imela rada? Kje je zdaj tista ljubezen? Potiho je začela obtoževati Tomaža, da je nikoli ni imel rad, da je vedno mislil samo nase. Da se je poročil zato, ker se večina ljudi pač poroči, in ker ni hotel ostati sam. Ni mislil na to, da žena potrebuje moža, ki jo ljubi, ki jo posveča čas in pozornost.
Bolj ko je razmišljala na ta način, bolj je bila razžaloščena in njen vsakdan je postajal poln grenkih misli. Počutila se je prevarano. Ko se je mož vračal domov, ga je ošinila s skoraj sovražnim pogledom. Ves čas, ko ga ni bilo doma, je spletala temačne zgodbe o njem. Le kako bi ga mogla prijazno sprejeti, ko je postajala vedno bolj prepričana, da je vse, kar si je izmislila, res?!
Tomaž se je vračal z dela utrujen in si prav gotovo ni želel, da bi ga ob prihodu domov srečal ženin sovražni pogled. Tudi sam je že razmišljal, zakaj sta se sploh poročila. Nekoč ji je celo rekel: »Če ti kaj ni všeč, pa pojdi kam drugam!«
Takoj mu je bilo žal za izrečene besede, a tega ni hotel priznati. Ni se ji opravičil, čeprav je v srcu čutil, da bi se moral.
Zakon je postajal vse težje breme za oba. Meta je nekoč pomislila, da bi bilo morda res bolje, če bi se ločila. Razmišljala je, kam bi se lahko preselila. Sama bi že kam šla, a s tremi otroki bi bilo težko.
»Ko ne bi bilo najinih otrok, bi se takoj ločila. Samo zaradi njih sem še tukaj!« mu je rekla v upanju, da ga bo njena kruta izjava predramila in bo začel živeti drugače.
Čeprav ni pokazal, ga je s temi besedami prizadela tako močno, da odtlej ni zmogel niti kančka prijaznosti. Ne do nje, ne do otrok.
Stanje je bilo žalostno. Meta se je spomnila Jakoba, njunega znanca, v katerega je bila v rosno mladih letih zaljubljena. Od tega so ostali samo mladostni spomini. Zdaj se je teh davnih spominov začela oklepati kot rešilne bilke. Zanjo so bili edina prijetna stvar, na katero je bila sposobna misliti.
Vedno pogosteje je razmišljala: »Jakob ne bi bil tak! Jakob bi bil bolj prijazen! Jakob bi...«
V njenem namišljenem svetu je zaživel Jakob - tak, kot si ga je njena ranjena duša želela. Bolj ko si je v srcu utrjevala njegovo idealno podobo, težje je prenašala Tomaža. Zato, ker ni bil tak, kot »njen« Jakob! »Ko bi se zdaj prikazal Jakob, bi šla kar z njim,« je pomislila nekega dne. Potem pa se je nad svojimi mislimi zgrozila. Zazdelo se ji je, da jo vse to vodi v norost. »Ali sem sploh pri sebi?« si je rekla na glas. Kaj bi rekel Jakob, če bi zaslutil, kakšne nore misli se pletejo v njeni glavi? Vedela je, da se z ločeno žensko ne bi nikoli poročil, tudi če je to ona. Toliko ga je vendar še poznala!
Sklenila je, da ne bo več razmišljala o tem. Če se bo slučajno spet vrnila k mislim na Jakoba, se bo potrudila misliti na takšnega Jakoba, kot je v resnici bil. Kot na prijaznega moškega, ki pa za nič na svetu ne bi razdrl družine svojih prijateljev... To je bila njena dolžnost. Zakaj bi mu pripisovala nekaj, česar ne bi nikoli storil? Če bi on to vedel, bi bil gotovo prizadet.
Toda s čim zapolniti prazno mesto v njenih mislih? Kot preblisk ji je šlo skozi možgane: »Tudi Tomaž je bil nekoč prijazen fant! Če že fantaziram o prijaznih moških, potem naj bo glavni junak teh fantazij moški, ki mi je edini dosegljiv. Moj mož!«
In potem se je začelo.
Povsem naključno sta nekega dne s Tomažem v mestu srečala Jakoba. Povabil ju je na pijačo. Meta je skoraj zardevala ob spominu na svoje nekdanje misli o njem. Ko so se pogovarjali in je Jakob pripovedoval o svojem življenju, je Meto spreletelo: »Ja, kaj sem si pa mislila! Saj on ne bi bil nič boljši, kot je Tomaž. Delo, posli pa to in ono. Veliko skrbi, še več stresa. Najbolje, da se držim tega, ki ga imam. Čeprav mi gre velikokrat na živce...«
Takrat je Tomažu zazvonil mobilni telefon. Stopil je stran, da se je mirno pogovoril s poslovnim partnerjem. Meta in Jakob sta ostala sama.
»Kako se imaš pa ti, Meta? Danes nisi prav dobre volje. Ti pa kar malo zavidam. Moža imaš v redu, kot vidim. Pa tri otroke. Škoda, da jih nimata s sabo, bi jih prav rad videl. Vidiš, jaz sem sam, zato mi je včasih zares težko. Se spomniš kdaj na naša mlada leta?«
Meta je zardela: »Seveda se spomnim. Ampak povedati ti moram, da biti poročen ni ena sama sreča, kot misliš ti, ki si sam. Jaz bi včasih tebi zavidala.«
»Veš, ni mi treba. Vedno ne zgledam tako dobro kot danes. Vidva sta dva in še otroke imata. Jaz sem vedno sam. Ko pridem iz službe...«
»... imaš vsaj mir, za katerega bi dal Tomaž vse na svetu. Vedno godrnja, da nima miru,« ga je prekinila Meta.
»Saj to večkrat slišim tudi od drugih. Ampak Tomaž ni videti prav nadležen in mislim, da zares spadata skupaj.«
»Hm, a veš, da še sama ne vem, če res,« se je zamislila Meta.
Medtem se je vrnil Tomaž in pogovor je spet stekel o vsakdanjih stvareh. Ko so se poslovili, sta Meta in Tomaž povabila Jakoba, naj jih vendarle obišče.
Res jih je in od tedaj se večkrat srečujejo. Ob tem je Meti postalo jasno, da je Jakob sicer zelo v redu moški, a da bi jo, če bi živela z njim, tudi na njem marsikaj motilo.
»Torej,« je sklenila Meta, »mi je tudi s Tomažem lahko lepo, če se bom za to potrudila. Saj vem: do zdaj sem čakala samo nanj, da se bo kaj spremenil. Moj Bog pomagaj mi, da bi mogla sama začeti postajati drugačna!«

AMBROŽ, Katarina, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 56-57.

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

Fanika je bila najmlajši otrok številne družine. Že od malega je bila nekaj posebnega. Rada se je potepala in prišla domov vsa mokra in blatna, da so se domači večkrat pošalili, da bo postala geometer. A možnosti za študij ni bilo. Družino je prizadel očetov bankrot. Domačija je bila prodana na dražbi. Najstarejša hči je imela srečo: za svojo sta jo vzela premožna teta in stric, ki sta bila brez otrok. Za druge otroke pa se je pričela kalvarija, saj so morali iti služit k bogatim kmetom. Doma sta ostala samo Fanika in Honzi, ki sta celo otroštvo poslušala, kako so nekdaj nekaj imeli in nekaj veljali, zdaj pa so ob vse. V oba se je zažrl občutek krivice, ki se ga nista mogla znebiti vse življenje.
Fanika se je zaljubila v svojega bratranca Cirila in tudi on jo je rad pogledal. Ko je hodila delat na njihovo bogato kmetijo, si je obetala, da bosta enkrat mož in žena, zato je še rajši in še več delala. Toda Ciril se je po desetih letih vročih pogledov rajši odločil za premožno dekle, ki mu ju prinesla bogato doto. Njeni upi so se podrli; vrnila se je domov k staršem, kjer se je še naprej govorilo o krivicah. Brat Honzi je rad molil in se mudil v cerkvi, a oče je zanj odločil, da naj gre v uk za ključavničarja, kar ga pa ni veselilo. Že precej v letih se je naposled poročil, Fanika pa je začutila, da je postala spet odveč. Skrbela je za ostarela in bolna starša in nadvse težko prenašala svakinjo, na katere dom so se zdaj vsi preselili. Zapletali sta se v vedno hujše prepire, zdaj zaradi otrok, zdaj zaradi živine, dela na polju, staršev... Fanika je pobrala svoje stvari in odšla. Postajala je čedalje bolj prepirljiva in ukazovalna in nikjer ni prav dolgo obstala. O Cirilu je večkrat ujela kak glas: ljudje so vedeli povedati, da v zakonu ni srečen. Z ženo tudi nista mogla imeti otrok. Kadar ga je kje srečala, je žalosten povešal glavo in takrat se je vselej na čuden način počutila malo bolje. Nekoč, ko je bil že precej bolan, sta se srečala in dejal ji je: »Veš, ti si bila zame še najboljša.« V teh besedah je dobila nekaj utehe in večkrat je sanjarila, kako lepo bi jima bilo, ko bi bilo drugače ...
Zavedla se je, da ni več mlada. Ali je mogoče, da jih šteje že štirideset?
Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla in zdaj ni imela več izgovora, da je pri starših in da jima streže v njuni starostni onemoglosti.
»Kam zdaj?«
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše ... V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih - ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil - zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
»Kam zdaj?«
Vika in njena hči sta staknili glave in povabili Faniko k sebi. Fanika se ni dala prositi in v nekaj dneh je bil pri sestri. Tu se spet ponovila stara zgodba: vsak dan se je govorilo samo o krivicah, ki so se jim zgodile. O nesrečnem bankrotu, delu pri kmetih, ljubezni do Cirila, o vseh nepoštenih ljudeh, s katerimi je imela opravka ... Kaj kmalu sta si tudi z Viko prišli navzkriž in Fanika se je spet odselila. Zdaj je služila pri nekem kmetu, ki je bil ves dober in zlat, zdaj pri drugi družini ...
In tako je prebila naslednjih deset let. Zdaj, ko je imela denar, si je omislila nov ‘hobi’ - to je postala sodnija. V Ljubljani si je našla advokatinjo, ki je kar čakala, da ji pride v roke ena taka človeška duša, razbolela od krivic. Znala jo je podpihovati in Fanika je postala reden gost sodnih dvoran. Zdaj je tožila enega soseda, zdaj drugega. Denar, ki bi ga lahko koristno uporabila, je znesla na sodišče. Pomagali niso niti dobronamerni nasveti sester in nečakinj niti župnika. Fanika je videla le sodnijo. Nekaj jo je gnalo, dokler ni spoznala, da je edina, ki ima korist od njenih tožarjenj, advokatinja.
»Kam zdaj?«
Začutila je, da je predmet posmeha vaških otročajev, ki so kričali za njo, ko je z berglo pridrsala mimo hiš. Zdaj se je jezila na otroke, ki so tako nevzgojeni do bolnih in ostarelih.
Stara leta je preživljala v neki podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Vsak dan je morala z nočno posodo do skupnega stranišča mimo vseh otrok, ki so se ji posmehovali ... Kuhala si ni redno, kakšna soseda ji je tu in tam dala kosilo. Skromnega življenja pa je bila tako in tako vajena. Za tisti denar, ki ga je bila pustila na sodniji, bi lahko imela razkošno stanovanje. Rada je brala, poslušala radio in molila. Nekajkrat na leto se je odpravila na obisk k sorodnikom. Zdaj, ko so bili narazen, so si postali bližji. Drug za drugim so pomrli brat in sestre.
Nekaj let pred smrtjo se je Fanika od vsega prestanega trpljenja spremenila. Postala je bolj blaga in krotka. Zgodbe o krivicah je pričela obračati na smešno stran. Poslušalce je večkrat do solz nasmejala s svojimi prigodami in pripovedmi.
Že zelo bolno jo je vzela k sebi nečakinja in ji, stari in onemogli, lepo stregla.
In prišel je čas, ko je zaključila svojo pot na tem svetu. Pokopali so jo v domačem kraju, na hribčku, s katerega se je videla njena rojstna hiša - kraj, kjer se je vse začelo.
Leonida Razpotnik, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 42.

Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren - Cornus - baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti...

KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.

Ljudmila je sedela pri mizi in si zamišljeno podpirala glavo. Pred njo je bilo pismo, ki je čakalo na odgovor, zraven njega pa bel list papirja. Ljudmila je razmišljala: kaj naj napišem? Ne morem se več skrivati, a če povem resnico, morda tvegam, da izgubim staro »novo« prijateljico, ki sem jo spet našla tako nepričakovano, po naključju, a mi njeno prijateljstvo veliko pomeni. In pred njo je zaživel prizor, ko je zamišljeno sedela na hodniku v bolnišnici in čakala na zdravniški pregled. Zazdelo se ji je, da čuti na sebi neki pogled. Ko je dvignila glavo, je opazila, da jo z nasprotne strani neka ženska prijazno opazuje. Pozorno je pogledala tisto žensko, tedaj pa se je ona nasmehnila in pristopila k njej.
Prijazno je vprašala: »Že nekaj časa te opazujem. Kajne, da se ne motim: da si ti, Ljudmila?«
Začudeno je strmela vanjo, tedaj pa jo je kot iz sna prebudil njen nasmeh: »Ali je mogoče? Francka!« je vzkliknila, ko je v njej prepoznala svojo mladostno prijateljico. Dobesedno padli sta si v objem, ne oziraje se na čakajoče okoli njiju. Hitro sta se dogovorili, da po pregledu počakata druga drugo ter gresta skupaj na kavo.
Takrat se nisva mogli kaj več pogovoriti, je v mislih to srečanje obnavljala Ljudmila, ker me je sestra kmalu poklicala k zdravniku, pri katerem sem dobila še več napotnic za razne druge preglede in vedela sem, da me Francka ne bo mogla čakati.
»Prosim, da mi daš telefonsko, da te pokličem, ko bom opravila, ali pa od doma,« sem zaprosila Francko.
»Nimam telefona, izmenjajva si naslove, da ti bom lahko pisala, ko sva se po dolgih letih tako nepričakovano srečali. Res bi rada kaj več zvedela, kako živiš,« je odgovorila Francka. Naglo sem segla v torbico ter ji stisnila v roke listek z mojim naslovom in odhitela po drugih pregledih.
Po nekaj dneh sem od Francke dobila prisrčno pismo, ki mi je obudilo spomine na lepo mladost. Joj, kolikokrat sva s Francko skupaj prepevali na koru, kolikokrat sva skupaj z drugimi dekleti pletli vence in krasili oltarje za procesije. Kako lepa je bila tedaj moja mladost! Sedaj pa... Iz Franckinih pisem diha toliko sreče kljub njenemu ne ravno lahkemu življenju. Jaz pa? Kaj mi je ostalo od življenja? Udarci življenja so me strli, da sem čisto na tleh. Res so bili ti udarci težki, a tudi Francki življenje ni prizanašalo, kot pove v svojih pismih, toda ti udarci njej niso vzeli Boga, jaz pa sem mu obrnila hrbet... Ko čutim, kako iz njenih pisem kar izžareva vera v Boga, ji ne smem prikrivati, da sem jaz vero izgubila. Že dolga leta nisem prestopila praga cerkve. Če ji to priznam, se bojim, da izgubim to, kar sem tako nepričakovano našla. Po srečanju z njo kar štejem dneve, kdaj mora spet priti njeno pismo! Če bi imela vero v Boga, bi ga zdajle prosila, naj mi on da pravo misel za odgovor. Čutim, da Francka pričakuje, da tudi jaz njej zaupam, kot zaupa ona meni.
Nekaj dni zatem je Francka dobila od Ljudmile pismo s sledečo vsebino: »Draga prijateljica, blagrujem te, da moreš verovati. Jaz po tolikih udarcih življenja, ki so me zadeli, ne verujem več. Po moje Boga ni, če je, pa ni dober, zato ne morem verovati vanj. Mož si je vzel življenje in po tem strašnem udarcu so me sorodniki zavrgli. Sama veš, da se po tistem nisem nikoli več prikazala v domačem kraju. V življenju sem vse izgubila, kako in v kaj naj torej verujem?«
Francko so te besede mladostne prijateljice boleče zadele. Kako najti besedo tolažbe za take bolečine, se je spraševala. V zaupni molitvi je prosila usmiljenega Jezusa, naj ji On, ki je trpel tudi za ubogo Ljudmilo, navdihne prave besede odgovora za to pismo, ki ga želi napisati Ljudmili v tolažbo.
»Draga prijateljica, prav zato, ker te je v življenju doletela tako boleča izguba moža, da si ostala sama s svojo bolečino, še bolj potrebuješ vero v Boga, ki ti bo pomagal nositi breme življenja. Poveži svoje življenje z Njim, ki je trpel tudi zate, in tvoj križ bo lažji, ker ga ne boš nosila več sama,« je brala Ljudmila s solznimi očmi.
Prijateljska pisma so krožila vse do dneva, ko je Francka dobila od Ljudmile tole priznanje: »Tvoja pisma so tako prepričljiva, da se je v meni že večkrat zbudilo hrepenenje po srečanju z Bogom. Toda kako naj to uresničim? V cerkev si ne upam, ker me je sram pred ljudmi, ko že tako dolgo nisem bila v cerkvi. Po tem tvojem zadnjem pismu sem že prijela slušalko, da bi poklicala gospoda župnika, pa tudi za to mi je zmanjkalo poguma. Že celo desetletje je v župniji, pa ga ne poznam, kako naj ga kličem?«
Francka se je spet zatekla k Srcu Jezusovemu, preden je napisala besede, namenjene župniku župnije, kjer živi Ljudmila. »Poznam neko vašo faranko, ki se je Bogu odtujila, a se želi spet srečati z njim. Prosim, pomagajte ji narediti prvi korak.«
Naslednje pismo, ki ga je prejela Francka, je bilo en sam izliv sreče in veselja. »Bogu hvala, Bogu hvala! Hvala tudi tebi! Sicer ne vem, kaj si storila, a gospod župnik mi je povedal, da me je obiskal na tvojo pobudo. Pogovorila sva se o vsem za dolgi dve desetletji. Potem je obiskal še z Jezusom, ki je sedaj, ko to pišem, še v mojem srcu in bo odslej za vedno. Ne zapustim ga več!«
»Ljubi Jezus, hvala ti, da si me uporabil za orodje svojega usmiljenja, da si mogel priti v to preizkušeno dušo,« je solznih oči šepetala Francka, ko je prebirala to pismo.
V naslednjem pismu je opozorila Ljudmilo, naj se ne meni za začudene poglede ali pikre besede ter gre pogumno v cerkev.
»Hvala, da si me opozorila na to: res so me ženske začudeno gledale in ena me je vprašala: »Kako pa, da si ti prišla k maši?« In sem ji na kratko odgovorila: »Ker sem stara in bolna.« Pa imam od tedaj mir pred ljudmi.
Pisma med prijateljicama se še križajo in utrjujejo njuno prijateljstvo, predvsem pa vero v Božjo Previdnost, ki vodi naše korake.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 53-54.

»Naberite mi šmarnic, ko imate urne noge, jaz sem pa že star in se ne morem plaziti po grmovju,« nam je naročil po popoldanskem nauku, ko smo se lovili po hribu.
Oh, mi pa ničesar rajši kot to! Odšli smo v Muren potok, nato pa čez hrib in nazaj v dolino v Široki potok. Tam smo našli nekaj šmarnic, a so bile drobne, listi pa rumenkasti od suše, ker je sonce tisto leto hudo pripekalo že zgodaj spomladi.
Že z manjšim navdušenjem smo se napotili v Črni potok. Tam je bilo res precej listja, a le malo drobnega popja od šmarnic.
***
»Kaj če bi šli v Pečnik, tam je osojno, morebiti pa so lepše šmarnice v rebri, kakor pa proti soncu?« vprašam Kovačevo Anico.
»Kar pojdita vedve, če hočeta, mi gremo domov! Če jih tu ni bilo, jih tudi tam ni!« se odločijo ostali.
Pa sva res šli sami. Med strmimi pečinami nad Pečnikom sva našli čudovito lepe šmarnice. Velike kakor manjši zvončki, živobele z velikimi svežimi listi. Vrgli sva vsaka svoj šopek z ovenelimi listi in s slabotnimi zakrnelimi cveti stran in hiteli nabirat to lepoto.
V grmovju je zasikalo, za skalo zašumelo, pa se nisva menili za to. Kmalu sva imeli polno naročje svežih rosnih šmarnic.
Zbežali sva mimo nevarnih skal in se oddahnili, ko sva prišli iz grmovja na odprto trato.
***
»Ali te je bilo kaj strah?« me je vprašala Anica.
»No, malo pa že – kdo ve, koliko gadov je med temi pečinami?«
»Oh, mene pa je bilo pošteno strah,« prizna Anica. »Pa ker ti nisi zbežala, tudi jaz nisem.«
»Ančka, Ančica, veš, kaj ti povem prav odkritosrčno, kakor pravijo naša stara mati. Pravzaprav sva bili neumni, kaj! Lahko bi naju uklal gad. In potem mežnar ne bi postavil teh šmarnic na oltar, ampak bi nama jih položili na pare! Nikoli več ne grem tja gor in nikomur ne povejva, kje sva jih našli, da ne bodo otroci lazili za njimi.«
»Prav imaš, kar tiho bodiva. Gori med to skalovje gotovo tudi jaz ne grem nikdar več!«
Res nisva nikoli več nabirali šmarnic v Pečniku.
Tako lepih, kakršne rastejo tam, v tisti črnici med skalami, pa tudi nisem še nikjer videla, tudi na vrtovih ne.

M. Brenčič - Jelen, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81.
knjiga: M. Brenčič - Jelen, Sedem ključavnic, Ognjišče 1995

Vedela sem na klopi ob peči in vezla prtiček. Vzorec na tkanini je bil živahen, pravi spomladanski. Vijoličasto cvetje, prepredeno z zelenjem in živo rumenim sončnim žarkom na sredi, je kazalo na lep izdelek.
Delala sem ob večerih, ko je bil mir. Slišala se je samo stara ura na steni. Tiktakala je enakomerno, drsajoče in zamolklo bíla. Ko je odbila enajst, sem pospravila prejice in blago ter šla spat. Vsa s tistim pisanim vzorcem v sebi.
Ko sem izvezla še zadnjo rožo, sem zadovoljno ugotovila, da je prtiček vendarle lep. Preprost in lep. Opran se je bleščal še bolj; dišal je, kakor bi cvetje na njem oživelo.
»Vidiš, kako lepo ti je uspelo! Saj znaš! Lep prtiček bo za velikonočno košarico. Ali pa za na kakšno majhno mizo,« je govorila mama in ga obračala v rokah.
Tisto leto se ji je vid že zelo poslabšal, tresle so se ji roke, tako, da ni mogla več vdeti niti, pa je prenehala s šivanjem. Tudi z vezenjem. Čeprav je bilo prav vezenje zanjo neko posebno opravilo. Mogoče kar malo preveč gosposko za kmečko žensko, ki je imela dovolj drugega dela.
Mama je poleg drugega vsako zimo spletla vsaj deset parov nogavic, tudi rokavice in šale je pletla, celo kape. Vezenje je vedno prišlo na vrsto šele proti koncu zime, ko je že vse drugo opravila. Ko je zašila srajce in vse tako, kar danes sodi le še v vreče komunale in na odpad. Ko sem jaz prevzela tisti prtiček, sem mrmrala sama pri sebi, da bi lahko počela kaj drugega. Pisala sem zgodbo, neko kratko prozo za v tednik, mama pa je kar vztrajala pri tistem prtu.
»Pa naj bo,« sem se nazadnje vdala in šivala. Rezala in polagala sem prejico na vzorec in toliko časa delala, da sem dokončala.
Mama je nataknila očala, pazljivo je obrnila še nekajkrat prtiček v roki, ga spet pogledala, mi pokazala nekaj napak, in ga odložila. »Sem vedela, da ga boš do velike noči naredila! Sem vedela!« je rekla veselo. »Za belo nedeljo ga bomo dali na mizo, ko pride Miha v vas.« Miha je bil njen brat in zelo ga je imela rada.
Tako je prtiček stal na košarici z žegnom, na mizici s pirhi in tudi ob obisku njenega brata je bil še pogrnjen.
Bela nedelja...
Nedelja po veliki noči je bila tisto leto res bela. Lahko bi ji rekli celo zlata! Sonce je sijalo, cvetele so rože in trave so dišale. Vse je bilo omamno in lepo. Metulji so letali po travniku, ščebetale so ptice in ljudje so hodili okrog lepo oblečeni in prijazni. Čebele, ki so šumele na zgornjem robu našega travnika, tam, kjer je stal čebelnjak, so se vračale v panje, polne sladkosti. Vse okrog je bilo vznemirljivo in sladko. Hodila sem počasi po travniku navzgor in nabirala rože. Nobenih lepših nisem poznala, kot so bile te z našega travnika. In kako lepo so se ujemale s tistimi na prtu na mizi!
Šopek sem vtaknila v vazo in ga postavila na sredo prta. Čakale smo obiske.
Miha je prišel na obisk, tako kot vedno na ta dan. In mamin obraz je sijal od veselja, da smo se ga nalezli tudi drugi okoli mize.
»Danes si pa pogrnila nekaj posebnega,« je rekel nazadnje Miha. Pogladil je s prsti po mizi in nalil. Domači mošt, ta čas zlato rumen. »Kje pa si dobila tako pisan prt?«
»To je pa domače delo!« je rekla mama ponosno. In kar malo zmedeno. Moški po navadi niso gledali pogrinjka. Bolj tisto, kar je stalo na mizi. »To je pa Irena zvezla. Že pozimi,« je rekla.
»A tako...« so zamrmrali vsi okoli mize in pogledali vame. Malo sem zardela in uprla oči v šopek na sredi. Potem smo jedli, se pogovarjali in čas je počasi predel. Nobenemu se ni nikamor mudilo. Kar sedeli smo in se napajali s tisto belo ali zlato nedeljo.
Naslednji dan sem pospravila prt, pobožala sem ga, preden sem ga položila v predal, rožam sem zamenjala vodo in spet sedla k pisanju. Prazniki so minevali.
Te dni sem spet brskala po omari in našla tisti prt. Razgrnila sem ga na kolenih in ga stisnila k sebi.
»Prt? Star prt? Kaj mi pa ta bo... Zakaj sem ga sploh shranila...« Vzorec na njem je že zbledel, prejica se je tu in tam odtrgala in razcefrala. Mame ni več. Tudi Miha ne bo več na obisk...
Zunaj je siv in mrzel dan. Čebelnjak vrh travnika se je podrl. Panji so se izgubili. Prazni. Po travniku bodo še letali metulji. Tudi rože bodo spet zacvetele, kot vsako pomlad. Škoda, ker več ne morem tja. Do njih... Ampak šopek mi bo pa že kdo naredil! Morda vnukinja? Položila sem prt nazaj v predal, tako, kot to naredim vsako leto po veliki noči, in si rekla, tudi tako, kot vsako leto: »Vseeno ga bo treba enkrat spet oprati, zlikati in pogrniti z njim mizo. Kdo pa se bo oziral na vzorec in potrgano prejico! ogrnila bom z njim mizo, mogoče pa letos za binkošti...«
In pomlad bo, četudi kisla in mrzla, nekje na koncu vendarle lepa!

ŠKRINJAR, Polona, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 52.