Ko sem bila majhen otrok, sta me mama in oče, kadar sta morala kam na pot, večkrat pustila doma v varstvu starejših bratov in sester. Kamor koli sta šla, povsod je bilo treba veliko hoditi peš, saj ni bilo avtomobilov, kot jih imamo danes. Včasih pa sta me le vzela s seboj. Posebno rada sem šla z njima v očetovo rojstno vas. Skozi gozd nekaj časa v hrib, nato nekaj poti po vrhu hriba, zatem spust v dolino.
Od nekdaj sem imela rada gozd, čeprav mi je vedno deloval skrivnostno in sama ne bi šla skozi gozd za nobeno ceno. Morda sem preveč poslušala in pozneje brala strašljive pravljice, kdo ve? Če pa nas je bilo več, sem vedno uživala v hoji po listju, ki je tako prijetno šelestelo pod nogami.
Tisti dan je bilo po dežju, zemlja je izparevala. Zrak je bil težek z vonjem po preperelem lesu, listju in mahu, skratka – vonj po gozdu. Bili smo že globoko v gozdu, nekje na pol poti. Tam listje ni bilo mokro in je prijetno šumelo pod nogami. Tekala sem in brcala v kupe listja. Brezskrbno sem uživala v hoji v družbi mame in očeta.
Z gozdne steze smo stopili na kolovozno pot, ki nam jo je kmalu zaprla velika luža. Oče je rekel: »Ta luža je vedno tukaj, tudi ko je suša. Živali hodijo sem pit.« Obšli smo jo in se na drugi strani vrnili na pot. Na poti pa – čisto sveže, še mokre stopinje!
»Medved! Pravkar je bil tu. Morda se je prav nam umaknil, ko nas je slišal in zavohal,« je rekel oče in preletel s pogledom gozd okoli nas.
Nič več nisem tekala okrog. Stisnila sem se k očetu in ga močno držala za roko. V drugi roki je imel oče močno palico, z njo bi nas branil. Ob njem sem se počutila varno. Ni me skrbelo, če pride medved nazaj. Moj oče bo vse uredil tako, da bo prav. Imela sem res neomajno zaupanje v svojega očeta.
»Tudi če bi hodil v temni dolini,
ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;
tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«
Kako si želim, da bi vedno imela tako otroško srce, ki bi neomajno, brez vsakih vprašanj, dvomov in omahovanja zaupalo v nebeškega Očeta. Pa je srce včasih tako nemirno in negotovo. Podleže skušnjavcu, postane mlačno in začne v stiski dvomiti. Kako me je takrat strah življenja!
»Gospod je moj pastir, koga bi se bal?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi trepetal?«
Nebeškemu Očetu izročim svoje prestrašeno srce, ga prosim za pomoč in varstvo. Ljubeče mi poda roko in mi pomaga, da grem pogumno naprej, kot sem šla pogumno z roko v roki z mojim zemeljskim očetom.
Moj nebeški Oče bo vse uredil tako, da bo prav.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 43.

»Če vam pade težak kamen na palec, a vas zaboli?« je vprašal Ješua otroke, ki so se vsak dan zbirali okoli njega. Imeli so ga radi, ker so čutili v njem moč, ki jih je varovala pred hudim.
Metijahu je zastokal: »Auuu!« in s tem povedal, kako bi ga bolelo, če bi mu padel kamen na prst. Vsi so se zasmejali in pokimali. Da, bolelo bi in bolečina bi se sprostila v krik ali pa vsaj v ječanje.
»Poznate še kako drugo bolečino, razen te, no, pač telesne?« je vprašal Učitelj.
Grbančili so čela in se niso mogli spomniti nobene druge, Tedaj pa je zažarel obraz sedemletne Rahele. Rekla je: »Vso noč nisem spala, ker me je Karmela obdolžila, da sem ji ukradla dateljne. A jaz tega nisem storila.«
In oglasil je Mordah, povedal je: »Tudi moja mama ni spala celo noč, ko sem se izgubil v puščavi. Iskal sem ovco in zataval. Vso noč je moja mama jokala. Saj je to tudi bolečina, a ne?«
Ješua je prikimal. Molčal je, potem pa je dejal otrokom: »Ne morete si predstavljati, niti v sanjah ne, koliko skrbi in bolečine mora prenašati materino srce, vse življenje. Najbolj jo skrbi za vas zdaj, ko ste še otroci, a trpi tudi potem, ko odrastete in ko se znajdete v težavah. Recimo, da se vam zgodi nesreča ali pa da zaidete na nepoštena pota in postanete tat ali celo morilec. Na tisoče različnih obrazov ima tudi očetova skrb oziroma bolečina.«
Dolgo so molčali. Ješua je s paličico risal v pesek nekakšna znamenja. Potem pa vprašal: »Vsi ljudje na tem svetu imajo skupno pramamo in skupnega praočeta. Predstavljajte si, kako je obema hudo, ko vidita, kakšne grdobije počno na tem planetu njuni otroci. In predstavljajte si, da čutita vse bolečine, telesne in one druge; vse trpljenje vseh ljudi. Neprestano, vsako sekundo, milijone in milijone let dolgo. Si lahko predstavljate?«
Otroci so odkimavali. Ne, česa takega niso mogli razumeti in ne začutiti. Pa jim je Učitelj za milijardinko sekunde dal čutiti skrbi, težave, stiske, bolečine ... vseh živih bitij na Zelenem planetu. To, kar jih je prizadelo v neskončno kratkem delčku sekunde, je bilo tako močno, da jim je vzelo sapo. Če bi trajalo le delček časa dlje, bi od hudega lahko tudi umrli. Srce bi se jim ustavilo, padli bi na tla in umrli.
Zgroženi so zrli v žalost na obrazu svojega velikega prijatelja. Zdaj so razumeli, o čem jim je bil govoril. Sklanjali so glave in vsak od njih je v sebi naredil trden sklep: živel bo tako, da bo kar se da malo bolelo mamo in očeta, sestre in brate, prijatelje in znance in tudi neznance.
Tako so se bili odločili, sedeč na bregu nemirno vrtinčaste reke.

M. Tomažin, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2011), 102.

Špela je imela rada teto Tinco. Saj ni bila njena prava teta, le tako ji je rekla. Imela jo je pravzaprav zelo rada, ker je bila do nje vedno tako prijazna in pozorna. K Barbari, ki pa je bila njena prava teta in h kateri je Špela prišla skoraj vsako leto na počitnice, je Tinca pogosto prihajala na obisk. Obe sta se je razveselili, saj je z njo prišlo dobro razpoloženje pa tudi pomoč pri vsakdanjih drobnih opravilih. Teta Barbara jo je pogosto pohvalila, da se spozna prav na vse. Špela se ji je, če se je le mogla, pri teh delih pridružila, saj ji je znala tako nevsiljivo svetovati pa tudi pohvaliti. Takrat je vedela, da bo Tinca segla v žep svojega predpasnika in v njem našla kakšen bombon ali suho sadje. Teta Barbara je Špeli sem pa tja, tako mimogrede, odgrinjala drobce Tinčinega življenja. Očeta ni poznala, mama pa je umrla, ko ji ni bilo niti osem let. Začela se je njena težka pot od sorodnika do sorodnika, ki jih do tedaj komaj poznala. Večina je bila do nje stroga in neprijazna, pri vseh pa je morala trdo delati in še več potrpeti. O tistih, ki so bili do nje vsaj nekoliko prijazni in pozorni, je imela polno pohvalnih besed.
Tinca se ni nikoli poročila in ni ustvarila družine. Ni tako naneslo, je sama rada povedala. Zaposlila se je kot snažilka v bližnji osnovni šoli, kjer so jo imeli otroci radi in ji rekli kar mama. V prostem času je za skromno plačilo pomagala po okoliških kmetijah. Kadar je kdo potreboval par pridnih rok, se je vedno spomnil nanjo. Naj je bilo delo še tako težko, ga ni odklonila. Nekateri so ji namesto plačila nudili skromno bivališče in tako se je selila od hiše do hiše. Morda deset let nazaj ji je neka dobra družina prepustila majhno, opuščeno in slabo vzdrževano hišico malo nad vasjo. S pomočjo vaščanov, še največ pa sama, jo je spremenila v prijeten dom.
***
Špela je začela hoditi k teti Barbari na počitnice ob vstopu v šolo. Takrat je bila Tinca že v letih, Špeli se je zdela pravzaprav zelo stara. Z leti je postajala vedno bolj upognjena in počasna. Ampak njen obraz je bil enako prijazen in nasmejan. Kadar jo je pobožala, je bila njena dlan tako nežna in mehka, besede pa blage in tople.
Tisto leto pa je Špela že drugi dan po prihodu pogrešala teto Tinco. Kje da je, je vprašala teto Barbaro. Da je bolna, ji je odgovorila. Zelo bolna. Konec tedna jo bosta obiskali, ji je obljubila. Pa je nista utegnili, saj ji je že naslednji dan povedala, da se je življenje tete Tince izteklo.
Zvečer, ko se je že mračilo, sta odšli v vas in malo naprej do Tinčine hiše. Špela se je nekoliko bala srečanja z mrtvim človekom. Prvič v življenju. Hodila je tesno ob teti. Vso pot se je oklepala njene roke, ko pa sta stopili v bližino pokojne Tince, se je kar stisnila k Barbari. Teta se je pokrižala in njene ustnice so se začele premikati, Špeli pa se je pogled ustavil na obrazu tete Tince.
Dolgo je zrla vanj. »Saj samo spi,« je zašepetala teti, »nič se ni spremenila.«
Barbara ji ni odgovorila, ampak se je samo s prstom dotaknila ustnice in Špela je razumela, da se tukaj na sme govoriti. Ponovno se je zazrla v Tinčin obraz. Tako umirjen se ji je zdel, tako dobrohoten, prav takšen kot vedno. Pričakovala je, da se ji bo nasmehnila in jo ogovorila tako kot ob vsakem srečanju: “Kako si, ti moja velika punca?”
Teta Barbara se je dotaknila njene rame in ji pokazala prostor v kotu sobe. »Malo bova še pomolili,« ji je zašepetala na uho. Teta je zopet sklenila roke in se pridružila mrmrajoči molitvi drugih. Tudi Špela je skušala moliti, pa je samo ponavljala naučene besede, misli pa so bile pri teti Tinci, pri vseh tistih drobnih srečanjih, nasmehih, toplih besedah in pohvalah, ki jih ji je teta tako rada naklanjala.
Prostor je bil majhen, ljudje pa so vedno znova prihajali. »Iti morava,« je zašepetala teta. Še enkrat sta stopili do počivajoče tete Tince, se poslovili od nje in se napotili domov.
»Nič se ni spremenila,« je rekla Špela čez čas.
»Nič,« ji je pritrdila teta. »samo njeno dušo je angel odnesel v nebesa k Bogu.«
»Odnesel? Kaj je angel odnesel?«
»Vse, kar je Tinca v življenju naredila.«
»Vse?« se je začudila Špela, »tudi vse tiste prijazne besede, nasmehe, tople poglede …«
»Vse to in še mnogo več.«
»Potem to ni bila več tista moja teta Tinca.«
»Ne, seveda ne. Samo njeno utrujeno telo je bilo pred nama. Ona pa še naprej živi v nebesih.«
»Samo telo je ostalo?« je teta čutila tesnobo v Špelinem glasu,
Barbari je korak obstal sredi ceste. Špela jo je začudeno pogledala. »Veš,« je dejala čez čas, »ko so se naši sosedje izselili iz svoje hiše in odšli nekam daleč, so za njimi za dolgo časa ostali samo zidovi in prazni prostori.«
»Samo zidovi in prazni prostori,« je ponovila za teto.
»Ja,samo prazna hiša. In naš spomin nanje. Dobri ljudje so bili.«
Špela kar nekaj časa ni vedela, kaj ji je hotela teta povedati. »In tako se bomo tudi mi spominjali tete Tince,« je rekla čez čas.
»Ne samo spominjali. Tudi molili bomo zanjo. Ti boš pa Jezusu tudi povedala, kako dobra je bila.«
»Ampak saj to že sam dobro ve. Za teto so tam v nebesih zagotovo pripravili zelo slovesen sprejem.«
»Le kaj ti pride na misel!« se je zasmejala teta.
»To si je teta Tinca zagotovo zaslužila,« se je nasmejala tudi Špela.
Zavili sta proti domu. Barbara je za hip pomislila, da ju je Tinca spremljala vsaj del poti.

JARC-Smiljan,Janko. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 24-25.
Pri Ognjišču je marca 2021 izšla tudi knjiga Marija na kolencah, v kateri je Janko JARC-Smiljan zbral zgodbe iz drugega peharja ... tiste, ki so izhajale v Ognjišču v zadnjih desetih letih.

Z drsajočimi koraki je oče Jakob hitel po poti proti vinogradu, kjer je pod vznožjem rasla vrba. Sam Bog ve, kako stara je bila; toliko kot on prav gotovo, saj se spominja, da je že kot deček vsako leto na cvetni četrtek spremljal očeta, ki je porezal veje in iz njih na cvetno soboto napravil butaro, da so jo potem v nedeljo ponesli k žegnu. S temi vejami so potem kadili ob božičnih praznikih, jih polagali ob hudi uri na ogenj, da ne bi udarila strela. Še prej pa je na velikonočno jutro z nekaj vej oče postrgal lubje, ga primešal med žegnano sol, dal živini da je tudi ona dobila žegen.
Pristavil je lestev k deblu in začel previdno rezati mlade veje, ki so zrasle v enem letu, vse staro in slabo pa je odstranil, da bodo lahko spet pognale mlade in zdrave veje.
»Je toliko mačic na njih, da butar skoraj ne bo treba krasiti,« je rekel ženi Pavli, ki je veje pobirala in jih skrbno zlagala.
»No, malo jih bom pa že okrasila, ti pa pazi, da ne padeš z lestve,« je bila v skrbeh za moža.
»Eh, kaj,« je urno skočil na tla, »saj sem je še kot kak mladenič,« se je pošalil
»Ja, če bi ti vzeli petdeset let!« ga je podražila.
»Hvala enako, Pavla!« ji je vrnil.
»Ampak jaz se ne hvalim kot ti,« je rekla in skupaj sta se odpravila proti domu.
»Se bom kar lotil dela, da naši, ko pridejo, ne bodo predolgo čakali,« je dejal in pogledal na dvorišče, če so morda že prišli. Ko še ni dokončal prve butarice, so že privršali v izbo in planili nanj trije vnuki: petletni Matej, devetletni Aljaž in štirinajstletna Urška, za njimi pa hči, ki je hitela objemat mater.
»Danes so izpustili vse dopolnilne ure, da so lahko šli z mano, ker hočejo videti, kako delaš butare,« je rekla očetu.
»Ja, ja, kot vedno bo dobil vsak svojo. Vidim pa, da je z manjšimi več dela, prej naredim veliko, a kam bi jo dala v tistem vašem kurniku, ko pa imate vse tako majhno,« je godrnjal.
Vedno je njihovemu stanovanju pravil kurnik. Ni mogel preboleti, da ju je zapustila in odšla z možem živet v mesto. Ni se hotela prerekati z njim, bila je raje tiho. Dopovedati si tako ali tako ni dal, da bi bila pot od doma v službo predolga, pol ure vožnje v eno smer. Kaj pa še otroci, šola, razne dejavnosti. Vsak je imel svoje: fanta nogomet pa glasbeno šolo, punca pa balet in dramsko skupino. Ne, tega oče ne bi razumel.
Že tako je bila precej utrujena od vsega. Služba, družina pa tudi mlada ni bila več. Ko je rodila Urško, jih je imela že petintrideset, zadnji čas za prvega otroka. Prej se je šolala, potem pa stanovanjska stiska in ko sta končno to rešila, sta se odločila za otroke. Tako pač kot veliko družin dandanes. Odločila sta se za tri, da ne bo en sam, kot je bila ona. »Saj sem vendar zdrava, četudi že starejša. Moji mami zaradi bolezni ni bilo dano, da bi imela več otrok,« je rekla možu, ki si je tudi želel več otrok.
»No, pa so gotove, vse tri, za naju pa jo bom naredil potem,« je postavil ob steno vse tri butarice in ves srečen gledal vnuke, ki so jim žarele oči, ko so dobili vsak svojo. Vedno jih je znal razveseliti s čim. »Vsa čast tebi in zetu, vzgajata jih pa lepo, tako so hvaležni in skromni,« jih je večkrat pohvalil, da jima je bilo toplo pri srcu.
Molče so sedli k mizi, pomolili in pojedli kosilo.
»Oh, kako lepo bi bilo, ko bi bilo vsak dan tako živo pri nas, tako pa sama sedava za mizo in še bolj čutiva, da se starava,« je grenko pomislil.
Kot so glasno prišli, tako so tudi vsi razigrani odšli. Zložili so butarice v prtljažnik, se posedli v avto in se odpeljali. Mahali so jima skozi šipe, hčerka pa je trobila v pozdrav. Stala sta na pragu in jim mahala, dokler niso izginili za ovinkom.
Pomlad se je prebudila v vsej svoji lepoti. Na trati pred hišo so rumenele trobentice, vmes pa so že silili na plan prvi žafrani in se veselili sonca.
»Čuj, Jakob, kukavica,« je zavrisnila Pavla. »Štejva,« je rekla. Verjela je, da kolikokrat kukavica zakuka, ko jo slišiš prvič, toliko let še živiš.
»Desetkrat je zapela,« je rekla.
»Jaz sem jo slišal samo petkrat,« je dejal Jakob tja v en dan, ker takim vražam ni verjel.
»Pa ja ne samo petkrat? Hočem, da me preživiš,« ji je šlo skoraj na jok.
»Boš pa našla še kakšnega, če ostaneš sama,« ji je ponagajal, da sta se oba na glas zasmejala. Držeč se za roke sta sedla na klopco pred hišo in se prepustila sončnim žarkom.
Kumer, Anica. Ognjišče (2016) 03, str. 44

Svečnica 2018. Zadnje dni kar nekam otožno pogledujem v kotu postavljene jaslice. Čas hiti in treba jih bo za eno leto pospraviti. Ob tem času me vsako leto bolj spominjajo na mladost, ki je ne bo nikdar nazaj. V misli mi priplavajo spomini na božične praznike v moji mladosti. Pri nas je običaj, da jaslice ostanejo do svečnice, pospravimo jih šele dan po njej. Danes, na svečnico, se zadnjič ustavim pred Detetom v hlevčku in ogledujem čudovito ženino postavitev božične zgodbe.
Zunaj močno dežuje in med dežjem že tudi sneži, pa mi ob pogledu skozi okno spomin uide na svečnico leta 1993. Zunaj je bila pravljična bela zima. Od sonca obsijani sneg se je bleščal po planjavi, veje smrek so bile obložene s snegom in so se odražale ne modrini neba brez oblačka.
Po kosilu je žena odšla v službo v popoldansko izmeno. Midva s petletno Ano, našo najmlajšo, sva ostala sama doma, starejših otrok še ni bilo iz šole. Zdelo se mi je škoda, da bi na tako lep dan tičal v hiši, zato sva se z Ano odločila, da greva na sprehod proti našemu znamenju v Zabrežnik. Med potjo sva večkrat počivala, saj je za malo dekletce pot bila kar naporna. Pa še toliko sva si imela povedati! Uživala sva v čudovitih razgledih po bližnji in daljni okolici. Po gozdu proti vrhu se nama je vsula za vrat kakšna kepa snega, ko sta ga sonce in vetrič premaknila.
Cilj najine poti je bil naš družinski križ na robu gozda in po dobri uri sva prišla do tja. Pogled me vabi po okolici. Zasneženi vrhovi se bleščijo v soncu, po grapah pa se že plazijo sence. Spodaj pod bregom kipi v zrak vrh strehe nove hiše, ki smo jo pred kratkim pokrili. Iz dimnika se še ne kadi. Bog daj, da bi se kmalu! Razmišljam, koliko truda, dela, poti in skrbi in denarja je bilo potrebno, da sva z ženo spravila hišo pod streho, in se vprašam, ali bo znal kdo najino delo ceniti. Ozrem se še na desno stran proti našemu gozdu. Smreke je v njem bolj malo. Moja stara mati Marijana je po vojni, kot je bila takrat navada, vsakemu, ki je gradil hišo, če je le prosil, podarila smreko. Našli pa so se ljudje, ki so namesto ene darovane smreke, posekali kar dve ali celo tri. Mati je bila stara čez osemdeset let, pa so to nesramno izkoriščali. Dobrota je sirota!
Tako sem se zamislil v preteklost, da sploh nisem opazil, da sva že pri križu. Tedaj pa je Ana zaklicala: »Ati, ati, Bogka ni!« Pogledam v omarico, v kateri naj bi stal naš križ, in vidim, da je prazna, steklo pa je razbito. Pomencam si oči in se popraskam po glavi, kot je moja navada, kadar mi kaj ni jasno. Omarica je res prazna! Pomislim: “No, pa še to! Komu je padlo na pamet, da gre in ukrade križ? Ne bo mu prinesel sreče!”
Prvič je bil križ postavljen že pred prvo svetovno vojno. Po pripovedovanju stare mame je na tem mestu nekoč zmrznila neka žena, ki jo je obšla slabost, ko je šla od maše. Prvega je zob časa pokončal, zato sem jaz, ko sem leta 1970 prišel od vojakov, sklenil, da najprej nazaj postavim križ v Zabrežniku, potem pa se lotim obnove domačije. Sosed Vinko je stesal hrast, mama je kupila razpelo, ker prvega ni bilo več, naredil sem še omarico, naslikal dve rožici in neke nedelje smo ga postavili. In sedaj križa v omarici ni več. Ne vem zakaj, ampak sploh nisem bil jezen. Smilil se mi je neznanec, ki se je podal v to dejanje. Znova pomislim: “Ne bo ti prinesel sreče!”
Pot proti domu ni bila več tako vesela kot prej hoja navzgor. Skalil jo je pravkar videni prizor. Tudi dekletce ni več čebljalo tako kot prej, saj je že čutilo, da nekaj ni v redu.
Poprej sem pogosto hodil k znamenju, zdaj pa me ni nič več vleklo tja gor. Ko sem videl prazno omarico, se mi je zdelo, kot da bi gledal človeka brez oči. Nekateri so me spraševali, ali bom po triindvajsetih letih kupil nov križ, vendar nisem nič ukrenil. Tisti ukradeni križ mi je bil tudi drag spomin na mater.
Tako je minilo, ne vem več natanko, dva ali tri mesece. Mnogim sem pripovedoval o kraji, ljudje so se čudili in zmajevali z glavo, in z mislijo na tatu sem večkrat ponovil: »Ne boš imel sreče!«
Neke nedelje se z družino odločimo, da se podamo čez grič v Zabrežnik. Iz razmišljanja, kaj vse še moram postoriti na kmetiji, me zdrami otroški glas: »Ata, ata, glej, križ je prišel nazaj!« Saj ne moreš verjeti, da se kaj takega lahko dogaja! Zopet sem se od začudenja moral malo popraskati pod klobukom. Res je bil v omarici isti križ, ki je pred časom izginil. Kaj se je dogajalo z njim in s človekom, ki ga je ukradel, nisem nikdar zvedel. Bil sem vesel, da se je križ vrnil tja, kamor je spadal. Pozneje je neki selanski fant na smreko blizu križa pritrdil škatlo z zvezkom, kamor se zdaj hodi vpisovat nekaj pohodnikov iz Sela in Dobračeve. Blizu je tudi klopca, kjer se obiskovalec lahko odpočije ali se pogovori z Jezusom.
Ko smo pred kratkim v nekem pogovoru omenili ta križ, je bila med nami neka gospa, ki ni vedela, da je ta križ naš, je pa že nekaj časa tam stalna obiskovalka. Povedala je: »Veš, da sem pri tem križu svojemu bratu zdravje izmolila.« Tako prijetno me je presenetila, da sem pomislil in še premišljujem: “Od tega dogodka je minilo skoraj trideset let. Zdaj križ stoji v omarici, kamor je bil postavljen. Upam in želim, da bo še dolgo blagoslavljal in varoval našo družino in vsakogar, ki bo šel mimo.”

STANONIK, Janez.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 78-79.

»Letos pa velika noč ni tako zgodaj. Upajmo, da ne bo spet bela, kot je bila lansko leto, ko smo komaj dobili vse zelenje izpod debele snežne odeje,« smo se pogovarjali v družini.
»Se spomniš, kako smo se namučili, da smo v senožet privlekli lestev. Brez nje ne bi prišli do bršljana, ki je glavna sestavina našega ‘žegna’ (tako pravijo po Dolenjskem butarici),« je obujal spomine oče.
»Še huje je bilo z lopato odmetavati sneg in na slepo iskati ‘verh’ in kronce. A kaj bi dali v žegen namesto venčkov iz kronc, da potem vse leto varujejo naše strehe pred ognjem in strelo? Morali smo jih najti,« je pripomnil sin.
»Mačice so bile še čisto zelene, pa še te smo komaj našli,« se je spomnila hčerka.
»Tudi dren še ni cvetel; tri šibe dobrotovine in tri leskove šibe iz enega grma smo še najhitreje dobili. Oljčne vejice pa tako vsako leto dobimo v cerkvi.«
»Se spomniš nekaj let nazaj, kako lep pohod smo naredili na tiho nedeljo? Prav na vrh Planine smo šli po bršljan in spotoma nabrali še vse drugo. Bilo je tako lepo in toplo, ko je vse kipelo v mladem zelenju in se prebujalo po zimskem počitku. Kar sedeli smo, malicali in občudovali našo lepo dolino, ki se je v soncu kopala pod nami.«
Obujali so lepe spomine, take, ki ti napolnijo vse ‘baterije’, da greš vesel z lahkim korakom naprej.
Ponosno in pobožno so nesli svoj ‘žegen’ k blagoslovu.
»Jaz ga bom nesel!« se je sin vedno potegoval za to častno nalogo.
Skoraj vsako leto je bilo tako. Praznik v hiši, nekakšno veselje, kot bi Jezusa srečali in mu mahali z množico ob vhodu v Jeruzalem, s svojo butarico zelenja, skrbno izbranega po starem izročilu. Ponekod dajo sedem lesov – sestavin, ki pomenijo sedem zakramentov. Pri nas damo osem različnih rastlin.
***
Bil je teden pred cvetno nedeljo. Ata in mama sta bila sama doma.
»Zapregel bom konja, da ne bo norel, ko bomo sadili krompir. Pa še za ‘žegen’ bom prinesel, kar bom spotoma dobil,« je rekel ata.
»Pazi nase, saj veš, kako zna biti konj nepredvidljiv, ko je tako spočit. Vso zimo se je samo malo sprehajal,« je skrbelo mamo, ki je že od malih nog imela velik strah pred konji.
»Ti premalo zaupaš staremu furmanu,« se je pošalil oče in odšel v hlev po konja, ga vpregel v voz in odšel po običajni poti.
Mati je imela veliko dela v hiši in staro, bolno teto. Ko se je ukvarjala s svojim delom v hiši, je zaslišala nenavadno ropotanje, ki se je približevalo. Pogledala je ven in zadnji hip ujela pogled na voz, ki je izginil za hišo. Nato je ropot utihnil.
»Kaj mu je danes, da je tako prigalopiral, to ni njegova navada?« se je spraševala in pohitela ven. Za hišo pa je stal samo konj, ves nemiren, penast in prestrašen, vprežen v voz, ki je bil ves v razsulu.
»Kje pa je moj mož? Verjetno mu je konj ušel, ko je iskal zelenje za žegen,« si je govorila.
Gledala je po cesti in prosila Marijo Pomagaj za pomoč in varstvo. Poklicali so jo vaščani iz oddaljenega zaselka, naj hitro pride tja, ker se je mož ponesrečil, ko se mu je konj splašil.
Odpeljal ga je rešilni avtomobil, imel je hude poškodbe in dolgo je ostal v bolnišnici.
Žena in otroka so v skrbeh in molitvi preživljali dneve, polne tesnobe in strahu.
Skupaj so se odpravili na ogled kraja nesreče. Skrbno, kot da bi bile vejice in šibe že blagoslovljene, so ob poti pobrali vse, kar je ata pripravil za 'žegen'. Lahko bi narezali druge, kot da bi iskali te ob cesti, a te so bile posebne, zanje skoraj svete.
Potrudili so se in prvič sami brez očetovega znanja naredili ‘žegen’ in ga nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu.
Pozneje je teta povedala otrokom: »Tako vas je bilo žalostno gledati v vseh velikonočnih praznikih. Spomnila sem se, kako je vaš ata takrat, pred petindvajsetimi leti, prav tako trpel, ko sta bili njegova mama in vaša mama obe naenkrat v bolnišnici. Stara mama zaradi operacije oči, ki ni uspela, in njene oči niso več videle svetlobe, vaša mama pa zaradi težke nosečnosti.«
Take spomine imamo na cvetno nedeljo. Kdo ve, kaj se bo še lahko pripisalo k tej družinski kroniki?
Le nekaj pa je res pomembno: da se bo vsako leto pobožno neslo ‘žegen’ k blagoslovu in z njim pozdravilo Jezusov prihod k nam, v naš Jeruzalem.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 47-48.

K dopolnilnim uram klavirja je Tina na željo staršev začela hoditi k sestri Juditi. Po dobrem letu pa je že kar težko čakala, kdaj bo lahko pohitela po tistih ozkih samostanskih stopnicah, kjer jo je čakala sestra z nasmehom na obrazu in ji poleg govorice glasbe odkrivala tudi drobne skrivnosti življenja.
Na začetku tiste ure se je Tina obotavljajoče in neodločno usedla za klavir, roki pa je obdržala v naročju.
»Ali nisi predelala zadnje snovi?« jo je sestra previdno vprašala.
»Sem,« je na kratko odgovorila, ne da bi jo po­gledala.
»Nekaj se ti ne pokriva?« je ugibala sestra. Tina je samo skomignila z rameni.
Judita je malo počakala, nato pa primaknila stol h klavirju. »Čakaj, bom za začetek jaz nekaj zaigrala. Kadar gre meni kaj narobe, se zatečem v svet glasbe.«
Prsti so nežno zaplesali med tipkami in prostor so napolnile nežne melodije, ki so postajale vedno glasnejše in prerasle v pravi vihar. Bučni glasovi so se nato počasi umirili in se spremenili v lahen piš vetriča.
Tina je sprva samo poslušala, nato pa začela opazovati sestrin izraz na obrazu.
»Ste se v trenutku odločili, da boste postali sestra?« je butnilo iz Tine, ko je utihnila zadnja nota.
»Kako ti je pa to prišlo na misel?« jo je Judita začudeno pogledala.
»Ko sem vas opazovala med igranjem, je prišlo vprašanje kar samo od sebe.«
»Zanimivo, kaj vse se skriva v glasbi!« je dejala sestra in malo pomislila. »Nisem se odločila na hitro, kaj šele v trenutku. Ampak Bog si je vzel čas in me vztrajno spremljal.
»Bog vas je vztrajno spremljal?« je z začudenim glasom ponovila.
»Tako bi lahko rekla.«
»Tega pa ne razumem.«
»Vidiš, ko sem končala srednjo šolo, sem v sebi čutila povabilo, naj grem za njim. Pa sem se mu izognila in se vpisala na glasbeno akademijo. Ko sem jo končala, sem mislila, da sem dosegla svoj, samo svoj cilj. Pa mi je Gospod zopet predlagal, naj stopim na njegovo pot. Nisem zmogla, čeprav mi je vedno znova prihajal naproti. Nisem se še znala prav pogovarjati z njim, niti ga poslušati. Ko sem naredila magisterij, sem vedela, jasno čutila, da je zame samo ena pot – Njegova.«
»In odločili ste se enkrat za vselej?«
»Upam, zares upam. Ampak na neki način moramo svoje odločitve potrjevati iz dneva v dan. Tudi v našem redu je tako, da se k dokončni odločitvi stopa po korakih.«
»In kako ste vedeli, da ste se odločili prav?«
»Počasi sem sestavljala mozaik svojega poklica, kamenček za kamenčkom. Odločitev pa mi je prinesla mir, sprostitev in novo moč.«
»Veste, jaz pa se ne morem za nič odločiti. Za vsako stvar koga vprašam za nasvet.«
»In potem se nasveta držiš?«
»Dajte no! Same neumnosti mi svetujejo. Kar tako nekaj rečejo.«
»Tudi starši?«
»Njih ne sprašujem. Samo težijo. Razumejo me pa sploh ne.«
»In si jim to tudi povedala?«
»Seveda ne! Še slabše bi bilo.«
»Kolikor jih poznam, mislim, da se motiš. Morali bi se srečati na pol poti.«
»Kje bi se morali srečati?« je Tina začudeno pogledala sestro. »Na pol poti?«
Sestra se je sproščeno nasmejala. Tako prisrčno, da se je zasmejala še Tina.
»Pogovor je srečanje vsaj dveh oseb. Če se pa hočeš srečati, moraš najprej kreniti na pot.«
»Torej gre vendar za kraj!«
»To sem rekla kar tako, v prispodobi. Torej, kreniti moraš na pot. Začeti se moraš pogovarjati. Če spregovoriš prva, lahko tudi izbiraš vsebino, čas in način pogovora.«
»Ampak starši se sploh nočejo pogovarjati. Samo eno in isto trobijo: “Uči se, pospravljaj, ne zamujaj, pazi nase ...”«
»Kot otrok sem si vedno želela pogovorov s starši. Pa je največkrat ostalo le pri željah. Ko sem odrasla, sem spoznala, da so si jih oni želeli še bolj kot jaz. In danes ni nič drugače.«
»Zakaj se pa potem ne pogovarjajo z nami?«
»Ker ne znajo oditi na pot. Samo želijo si. Tudi ti si samo želiš, ne daš pa prilike za začetek pogovora. Ne odideš na pot. Če bi krenila, bi se nekje srečali. Samo hoteti moraš in se zavedati, da so starši v enaki stiski, kot si ti. In da te vsak trenutek čakajo.«
»Ali naj mami rečem: “Nocoj se mi pogovarja?”«
»Ko boš presodila, da je primeren trenutek, ji morda reci: “Mami, ki so bila ti toliko stara, kot sem sedaj jaz, ali si kdaj ...”«
»Dajte no!« jo je prekinila sredi stavka, »rekla bi mi: “Kaj bi pa zopet rada zvedela?”«
»Motiš se, Tina.« je bilo čutiti trdnost v sestrinem glasu. »Mame pogosto občutijo veliko več, kot si mislimo. Mami bi ti zagotovo prisluhnila, malo počakala, nato pa rekla: “Tina, nekaj si me želela vprašati?” Ko bi ti spregovorila, bi tudi mami stekla beseda. Morda bi te še objela, te pobožala po laseh, morda ...«
»To se sliši skoraj prelepo,« je bilo nekaj otožnosti v Tininem glasu.
»Ko boš stopila na svoj del poti, boš presenečena, kaj vse zmore tvoja mama in kako bogate izkušnje ima.«
Za trenutek sta obe obmolknili. Toda molk je bil navidezen. Nabit je bil z mislimi, da jih je bilo kar čutiti.
»Nič ne obljubim,« je rekla Tina čez čas, »morda bom pa res krenila na pot.«
Sestra ji je odstopila mesto pri klavirju. Tina je popravila note, se s pogledom srečala s sestro Judito, nato pa skladbo, ki jo je vadila doma, odigrala sproščeno in brez napake.

JARC,Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 18

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zelo rada se v svoji starosti - kar precej let je od tega, kar sem si naložila osmi križ - sprehajam ob bližnjem potoku, ki vedno razkošno in sveže šumi. Ob njem rastejo drevesa in gosto grmičevje, kakor njegova straža. Pred kratkim sem tam odkrila nekaj čudovitega: sredi potoka zagledam velik kamen, skalo, ki se je menda kje odtrgala in jo je ob neurju bogve od kje prineslo. Na skali sem zagledala čudovit šop travniških rož vijolično rdeče barve. Kako so vendar zrasle, saj je bilo na tej trdi skali le nekaj mahu in peska in zelo malo prsti. Tistih rož bi bilo ravno za eno vazo. Potoček ta šopek neprestano namaka, zato upam, da bodo rože še nekaj časa ostale sveže in bodo lepo cvetele.
Ta čudež mi je dal misliti, zato bom ta šopek rož na trdi skali primerjala z mojo resnično zgodbo.
***
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Danes ne bi znala povedati, zakaj so včasih rabili tudi tesarja. Moj oče je bil tesar in ta gospod ga je vedno poklical, kadar ga je potreboval in za čuda kar v redu plačeval. Tako sta se nekako zbližala in ker je bil moj oče še kar razgledan, ga je spoštoval. Prestal je prvo svetovno vojno, še prej pa je služil vojaški rok v cesarski Avstriji. Ko se je dogajalo to, o čemer pripovedujem, smo bili v kraljevini Jugoslaviji in ravno v tem času je bilo zelo slabo. Bila je velika brezposelnost in revščina.
Ko mu je nekoč v pisarni izplačal za njegovo delo, je hotel vedeti vse o naši družini. »Poleti še nekako gre, nekaj zaslužim, pozimi pa je hudo, ker zame ni dela in smo brez denarja,« mu je razlagal moj oče.
»Veš kaj, Tomaž, če vas bo pozimi kdaj stiskalo, pošlji svojo punčko, napiši na listek, koliko rabiš - jaz ti bom posodil in poleti boš odslužil z delom,« mu je dobrohotno dejal.
Res je že naslednjo zimo prišla kriza: moja sestra je zbolela za pljučnico in ker oče ni bil zavarovan, je bilo treba zdravnika plačati. Pa še marsikaj drugega je bilo treba.
Tako me je v mrzli zimi oče poslal k temu gospodu. Do tja sem morala hoditi eno uro peš.
Potrkala sem na vrata pisarne, odprla in pozdravila. Boječe sem gospodu izročila listek, ki mi ga je dal oče. Gospod me je premeril od nog do glave, se mi nasmehnil in me vprašal, koliko sem stara. Plaho sem odgovorila, da sem stara že trinajst let in najstarejša od otrok v naši družini.
»Zdaj bova šla najprej v kuhinjo. da boš dobila toplega čaja, saj si vsa premražena.« Kuharica mi ni dala samo čaja, ampak tudi kruh z maslom. Kako hvaležna sem bila za to dobroto in hlastno sem popila in pojedla. Tedaj pa je kot furija privihrala v kuhinjo hčerka. »Kaj pa dela tu ta smrklja?« je zarenčala. »Tiho bodi, Štefi, to je hčerka našega Tomaža.« Tedaj se mi je poblisnilo: aha, to je »pes čuvaj«...
Zdaj me gospod prime za roko in me pelje v svojo pisarno. V kuverto mi da vsoto, ki jo je zapisal moj oče: prelepih petsto dinarjev. »Tukaj se podpiši deklica.« Podpisala sem se v velik dnevnik. Zahvalila sem se, kakor so me starši naučili, in veselo smuknila na zasneženo cesto in čez dravski most. To pot sem tisto zimo napravila še dvakrat. Poleti je moj oče vse pošteno odslužil.
Potem je prišla vojna. Čeprav je bil tisti gospod trden in zaveden Slovenec, ga Nemci za čuda niso izgnali, kakor mnoge druge, in delavci so še naprej imelo delo pri njem. Zvedeli smo, da je na tihem pomagal tudi partizanom.
Ko je bilo vojne konec, pa so že v prvih dneh prišli partizani po tega gospoda, ga odvedli neznano kam, vse njegovo imetje - hišo in žago - pa zaplenili. Nikoli ga ni bilo več nazaj. Ko smo to slišali, nam je bilo hudo. Imeli smo ga radi, saj je na »skali« njegovega navidez trdega srca zrasla najlepša roža, ki se ji pravi - usmiljenje.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2011), 38-39.