Grmenje se je izgubljalo v daljavi. Ob steni navzgor je začel pihljati hladen vetrič. Deževne kaplje so postajale vedno drobnejše, sodra pa ni več padala, le po žlamborju ob votlini so še ropotala bela ledena zrnca.
Nevihta je bila mimo. Votlina nama je dala dobro zavetje za vedrenje, čeprav je nisem bil najbolj vesel. V Zahodni smeri od travnatih, deloma z gruščem posutih polic do grebena ni nobene votline, to sem dobro vedel. Votline so le pod Glavo in v osrednjem delu stene. Torej sva zašla sredi tistih raztresenih polic, ko naju je zajela megla. Sumil sem že v razu nad policami, ko se ni dalo plezati po desni, ampak le po levi, vendar sta me star klin in pa panični Rok hitro spravila navzgor. Rok je vedno zganjal paniko, če je le zadišalo po nevihti, in priganjal. K sreči se je njegova panika končala, ko se je nevihta razbesnela, sprejel jo je kot nujno zlo in se stisnil v dve gubi v kotu votline.
Megle so se začele trgati. Pokazali so se deli stene, na desni sem opazil obris Glave in naprej sem bolj slutil kot videl Sedlo.
»Glava se že vidi,« nagovorim Roka. »Izgleda, da sva v eni od osrednjih smeri. Na policah sva morala zaiti. Saj težja od Zahodne ni nobena, so že vse pred vojno preplezali, samo malo daljše, tisoč metrov.«
Rok nemo zre v daljavo, kjer se onstran doline kažejo obrisi gozdnatih vrhov. Ob steni se vleče le še nekaj rahlih meglic, na vse strani pa se odpira vedno več pogledov na sveže umite gore.
»Dež je ponehal,« spet rečem. Rok pa nič. Se kuja, se sprašujem, vedoč, da je včasih rad hitel k večerni maši v mesto, ter ga vprašam: »Ali si jezen, ker ne boš pri večerni maši?«
»Ne! Saj sem bil že včeraj zvečer,« končno odgovori.
»Ja, kaj pa ti je potem?« vprašam naprej.
»Nič! Samo pusti nedeljo, da se primerno dnevu konča, saj še ne moreva naprej, ko ima vsak žleb svoj potok!« je odrezav.
»Bo pa tale nedelja ena izmed manj lepih!« skoraj užaljeno ugotavljam, čeprav bi ga raje razvedril, kot se vedri večer. Pa me odsekano zavrne: »Tega nisem rekel!«
»Česa?« vprašam neodločno, boječ se prepira.
»Tega, da je tale nedelja ena izmed manj lepih.«
»Samo ugotavljal sem,« rečem potiho v želji, da bi se izmazal in neprijetnega tona pogovora.
»Nedelje so večinoma takšne, kakršno si narediš,« reče počasi. »Ampak nedelje ne znam več ...«
»Kaj ne znaš več?« vprašam.
»Saj ne vem, kako bi rekel - si je ne znam narediti lepe ali je ne znam doživeti, ali pa ... nazadnje si želim, da čim hitreje mine in končno pride ponedeljek z delom, delavci, ukazovanji, kletvicami ...«
»Kako to?« vprašam začudeno.
»Kako to? Dobro vprašanje! Posebno če si nedeljo imel za Gospodu posvečen dan - praznik. Saj je res, da sva večino nedeljskih popoldnevov z očetom preživela pri čebelah in sem se med pregledovanjem spraševal, če ni preveč dela za nedeljo, pa vendar sem bil ob večerih zadovoljen, srečen, poln načrtov. Kadar pa sva šla v nedeljo v gore, sva tekla šele po drugi maši, ko sva opravila s pritrkavanjem in je bila hoja eno samo dirkanje, kako visoko bova prišla do sončnega zahoda, in potem obvezno spotikanje ob šibki svetlobi baterijske svetilke, pa sem vendar v tistih nedeljah spoznal gore z najlepše plati, sedaj pa ...«
»Torej ob nedeljah najbolj pogrešaš očeta?!« napol ugotavljam, napol vprašujem.
Nekaj časa molči, kot da ne bi vedel, kaj reči, potem pa le negotovo začne: »Morda bi lahko tako rekel, morda pa se le ob nedeljah ne morem sprijazniti z mislijo, da je pač mrtev, da ga ni več! Med tednom mi je to do neke mere uspelo, čeprav se včasih rad izogibam delavnice, spet drugič pa me priganja želja, da bi nadaljeval njegovo delo. Ob nedeljah pa je čisto drugače. Šele sedaj vidim, da je bila nedelja zame bolj kot Gospodov - očetov dan in ob nedeljah vse govori, kliče po njem. Že ko zjutraj vstanem, ni nikogar, da bi ga poklical za v zvonik. Ni ga, da bi poprijel bat srednjega zvona in sam moram navezovati vrvi. Pritrkavanje še kar gre, dobro me je naučil ...« Za hip umolkne, potem pa z razočaranim glasom nadaljuje: »Popoldne se dolgčas, poln vpijoče osamljenosti šele začne. Navadno se ne morem spraviti nikamor, poležavam zdaj na klopi, zdaj na kavču, kot bi nekaj pričakoval, potem se ponavadi le odpeljem k čebelam, kjer me čaka obilica dela, pa le malo naredim, premetavam se po pogradu, kot neurejene misli in sanjarije. Šele na večer se včasih zganem k delu z neverjetno zagnanostjo.« Znova je utihnil, nato pa s skrivnostnim glasom nadaljeval: »Mnogokrat se na grobu počutim praznega, kot da bi v njem ne bil pokopan moj oče, kot da bi mi v dnu duše nekaj govorilo, da je oče samo odsoten, da se bo nekega nedeljskega večera vrnil kot z vojaških vaj in bova govorila dolgo v noč o čebelah, o dogajanju pri cerkvi, o delu, o gorah ...« Beseda mu je spet zastala. Pogledal je naokoli: »Glej, gore imajo že oranžen nadih, pojdiva,« je dejal med vstajanjem in začel razvijati v kot nametano vrv.
Nisem opazil, kdaj se je naredil tako lep večer, pa se moram še spraviti levo čez krušljiv prestop v neizrazit graben, na vrhu katerega sem slutil greben. Svet se je položil, do vrha se vleče položen greben, navadna dvojka. Vržem zanko okrog roglja in pokličem Roka: »Pojdi! Varujem!«
Rok hitro pride, potem plezava oba hkrati. Nobenih težav ni več, le v nedogled se vleče neizrazit, vse bolj položen greben. Končno vrh. Hočem pohiteti navzdol, pa Rok fotografira, potem sede in strmi v večerno zarjo. Postajam nestrpen, hočem reči: Kaj še čakava? pa mi besede ostanejo v grlu. Kam naj bi sploh hitel? Je še kje nedelja, ali pa ugaša obenem s svetlobo na zahodu? Sem jo sploh doživel, razmišljam o njej, torej je nekaj bilo, vem, da je bilo ... le če bi hitel naprej v dolino, bi jo v naglici verjetno mimogrede izgubil.
Ozrem se na Roka, ki zamišljeno strmi v daljavo, in takoj me prešine: Gre nedelja res mimo njega? Kje pa! Le doživlja jo poln hrepenenja po polnjenju nedelje z ljubeznijo. Oče je bil njegov simbol ljubezni, zato je sedaj poln iskanj. In nekega dne bo našel, nekega dne bo razumel pomen prijaznosti in ljubezni in takrat bo, kot oče, vedno pripravljen na pogovor, na ohrabrujočo besedo, pomoč ...
»Ne! Ne!« sem zakričal, ali pa so zavreščale kavke, vzdigujoč se ob pobočju. Črni ptiči so me spomnili na Jonatana Galeba, na misli, iskanja. Pa ne bi smel razmišljati v njegovih dimenzijah in z njimi ocenjevati ljudi, ker nimajo v modernem, zabave iščočem svetu kaj iskati. »... ampak lepo je misliti ...« modruje Jonatan Galeb in spet se ujamem v tistih lepih mislih in si čisto tiho priznam: Lepo je misliti, lepo je, čeprav poleg višin spoznavaš tudi brezna in prepade svoje biti.
Jani Javor, Ognjišče (2011) 04, str. 14

Bila je zgodnja pomlad, lahko bi rekla še kar zima, toda sonce je sijalo in bilo je kar prijetno. Vse je že brstelo in ptički so veselo prepevali, saj je bil čas njihove ženitve. Moji so vsi odšli od doma, zato sem začutila veliko osamljenost.
Nekega jutra sem bila še posebej čudno razpoložena, zato sem potihoma izgovorila prošnjo: »Ljubi Bog, pošlji mi nekaj, kar mi bo v kratek čas!« Čakala sem, toda nič ni bilo.
Drugo jutro, ko se je že danilo, je skozi priprta vrata balkona nekaj priskakljalo v sobo. Slišala sem, da je nekaj pikalo po tleh. Nato je zafrfralo in drobna sinička je priletela ter sedla meni na prsi. Nisem mogla verjeti, ko je začela z moje odeje zobati drobtine, ki so ostale od zajtrka. Bila sem presenečena in obenem vzhičena in mislila sem si, da je to uslišanje moje ponižne prošnje.
Tako je prihajala vsako jutro in vedno bolj se mi je približala. Ni bila več plašna, tako da sem jo lahko ogovorila in pobožala s prstom. O siničkinih obiskih in čiščenju ostankov drobtin sem povedala možu, ki pa se je nasmejal in pripomnil: »Imaš pa bujno domišljijo!«
Neke nedelje zjutraj, ko je mož malo poležal, je sinička zopet priletela k meni in, kot vsako jutro, očistila odejo. Nisem si upala poklicati moža, ker sem se bala, da jo bom prestrašila. Sinička pa je po opravljenem delu pri meni, odšla proti moževi postelji in mu sedla na prsi. Tudi on si ni upal spregovoriti, da je ne bi pregnal. Jaz sem jo gledala in bila tiho. Sinička je zaščebetala in odskakljala skozi balkonska vrata.
Po tem dogodku je ni bilo več. Mislila sem, da je ne bom več videla. Toda ni bilo tako. Nekega jutra je priletela v družbi treh mladih siničk. Ob pogledu nanje so mi pritekle solze, ker sme spoznala, da je vzgajala svoje mlade tako, da se niso bale ne mene ne moža. Vse do poletja so naju obiskovale in čistile drobtinice. Sčasoma, po nekaj dneh, so prenehale prihajati, vsak dan ena manj. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda siničke z mladimi ni bilo več.
Bila sem hvaležna Bogu, da mi je poslal tako drobceno in tako prijazno ptičko, ki mi je vso pomlad do poletja krajšala jutranjo osamljenost.

BLATNIK, Janja (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 62

Pred evangelijem smo vstali in veselo zapeli alelujo. Pozorno smo prisluhnili božji besedi. Danes nam je govorila o sejalcu.
Sejalec v pravem pomenu besede mi je zelo blizu. Z lahkoto si predstavljam tistega na njivi, saj tudi sama rada brskam po zemlji, pa tudi onega, ki seje Božjo besedo in se ne utrudi. Veliko ljudi poznam, ki jim je to življenjsko poslanstvo in po njih se zgledujem, ko mi zmanjkuje moči za vztrajnost pri vzgoji svojih otrok.
Domov grede sem si vzela čas in nisem hitela. V mislih sem se vračala v eno od tistih pomladi, ko sem dobila svoj košček zemlje, na katerem sem pridelovala zelenjavo za svojo mlado družinico, tako čisto samostojno, brez pomoči in seveda, če se le da, brez nasvetov. Napuh je kar gorel v meni: vse zmorem sama!
Topli pomladni sončni žarki so radodarno sipali svojo toploto na premraženo zemljo. Dobra volja je ob obilici sončnih dni kar kipela. Zvončki, tudi tisti v osojnih legah, so že odcveteli in iz čebelnjakov je bilo slišati prijetno brenčanje. Čebelicam se je mudilo na toplo sonce.
Tudi mi vsi, ki čutimo in živimo z naravo, ki z veseljem grabimo v njeno nedrje in sveže zorano prst, smo bili že vsi v pričakovanju prvega sajenja.
V trgovini sem nakupila raznovrstnih semen in čebulic, ki jih bom v kratkem lahko položila v sveže spočito zemljo. Naredila sem si načrt in vrstni red za delo. Eno od prvih semen, ki sem jih želela posejati, je bil peteršilj.
Ni šlo vse po mojih načrtih. Presenetilo me je deževje, ohladitev in celo nekaj centimetrov snega. Marec je tako hitro ostajal za nami, ko sem krepko v aprilu končno dočakala primerno vreme in v zemljo posejala kupljena semena, najprej seveda peteršilj.
Nekaj časa sem pustila moje posevke počivati, potem pa sem vsak dan ogledovala njihovo rast. Vse se je že kazalo iz zemlje v obliki nežnih bodic in srčastih lističev. peteršilja pa ni bilo od nikoder. Po štirinajstih dneh so se krhke rastline že jasno razlikovale in dobivale vsaka svojo obliko, le peteršilja še vedno ni bilo.
»Mogoče seme ni bilo zdravo, mogoče ni bilo prav skladiščeno ali pa posejano v premrzlo ali v premokro zemljo? Le kako, da druge stvari tako dobro rastejo? Kaj sem naredila narobe, na kaj nisem bila dovolj pozorna?« sem sama pri sebi premlevala vsa nestrpna. Počakala sem še en teden. Nič.
Na poti iz službe sem se ustavila v vrtnarskem centru. Kupila sem tri sadike že krepko zraslega peteršilja in ga popoldne posadila na prostoru, kjer je bil neuspešen posevek. Brez peteršilja pa res ne morem biti!
Delo v službi in deževno vreme sta mi preprečila, da bi bila na svojem koncu zemlje bolj pogosto. Še en teden je hitro minil.
Razveselila sem se proste sobote in lepega vremena in že zgodaj dopoldne odšla v ‘kontrolo’. Presenečenje! Peteršilj ki sem ga bila posejala, je zelo lepo ozelenel in že zapolnil svoj kos gredice. Tudi posajeni je lepo rasel in kar naenkrat je kazalo, da bom imela peteršilja za izvoz!
»Ja, kaj si pa mislila, da bo čez noč zrasel in ga boš takoj nabirala v šopih. Peteršilj pa ja dolgo kali. Pusti mu čas in malo potrpi, pa bo. Ti si naredila vse, kar je v tvoji moči, sedaj pa pusti, da raste, kot je njemu dano. Svoje si naredila, sedaj pa dovoli, da naredi še tisti, ki daje rast,« me je podučila soseda.
Potrpljenje, to je potrebno tudi pri sejalcu v prenesenem pomenu. Bolj ko otroci odraščajo, več potrpljenja potrebujem in bolj jasno mi postaja, da se ne smem zanašati le na svoje moči. Čedalje bolj razumem, da tudi otroci, ki jim tako ‘radodarno’ sejem želje, prošnje in ukaze, ne ‘kalijo’ enako. Enemu je dovolj kratko izražena želja, drugega moraš za isto stvar bolj prositi, tretjemu pa ukazuješ, pa še vedno ni učinka – le slaba volja in veliko jeznih besed.
In kakšno razmerje med dobrim semenom in vztrajnim sejalcem je v meni? Tudi jaz sem seme, ki ga veliki Sejalec velikodušno seje. Sem rodovitna? Ali prosim Boga pomoči, da bo moj skromni prispevek dovolj, ko bo potrebno dajati sad?
In rezultat dobrega sadu je tudi, da mi Bog podeli milost, da postanem sejalec. Kakšen sejalec sem? Me preveč skrbi, kam bo padlo seme in kakšna je ‘zemlja’ ljudi, ki jim oznanjam; sem tudi jaz velikodušna in razsipna, ko oznanjam božjo besedo, in se zavedam, da je navsezadnje Gospod tisti, ki daje rast, ne jaz...
Poskrbeti moram samo za čim velikodušnejše sejanje in zato bom prav ponižno prosila: »Gospod, odpri mi oči, da bom videla priložnosti za vztrajno pričevanje o tvoji ljubezni in usmiljenju. Gospod, pomagaj mi, da velikodušno sejem tvojo besedo, in daj mi rast, saj sem tudi jaz le nebogljeno seme, ki brez tebe ne more vzkliti in rasti. Predvsem pa mi pomagaj, da se ne naveličam delati dobro, kajti če bom vztrajala, če se ne bom utrudila, bom ob svojem času žela.«
Dobri Bog, čudim se in strmim, ko vidim, da vsa pota vodijo k tebi! vse ti pride prav, da mi odpiraš oči. Tudi čisto navaden peteršiljček ti pride prav.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 48

Telefon je zabrnel. Župnik Matija je pogledal, kdo kliče. Karitas.
»Dober dan, gospod tajnik. Kaj imate dobrega zame?« ga sproščeno vpraša.
»Za majhno uslugo bi prosil.«
»Nič novega,« je bil župnik kratek in pripravljen na humor, kot vedno.
»Imaš jutri dopoldne čas?« se je pozanimal tajnik Janez.
»Nimam. Ampak zate si ga bom vzel.«
»Ne zame, ampak za nekega – klošarja.«
»Kako mu pa jaz lahko pomagam? Ti imaš vendar več možnosti.«
»Da bi ga pokopal.«
»Je bila to njegova zadnja želja, da ga jaz pokopljem?«
»Še poznal te ni. Želel je le, da bi bil cerkveno pokopan. Pa sem se spomnil nate, ki si dobra duša. Pogreb ne bo slovesen, niti ne bo veliko ljudi.«
»Se pravi: v družinskem krogu.«
»Ti in jaz bova njegova družina in nekdo od pogrebnega zavoda, ki bo opravil pogreb z raztrosom pepela. Nima ne sorodnikov, vsaj ne vedo zanje, nima groba, še manj denarja. Saj razumeš, kaj ti hočem povedati.«
»Seveda razumem. Boglonaj je mnogokrat največje plačilo.«
»Bojim se, da tudi tega ne boš deležen. Pa boglonaj tebi, da si uslišal mojo prošnjo.«
Da se mu mudi, je še rekel tajnik Janez in končal pogovor.

+++
Župnik Matija se je peljal proti pokopališču. Celo dopoldne je premišljeval, ali naj temu neznanemu brezdomcu spregovori nekaj besed in kaj naj izreče. Pa se je spomnil pridige svojega stanovskega kolega: »Vsak človek ima vsaj deste dobrih lastnosti. Če jih nima deset, jih ima pa devet. In če jih nima devet, jih ima osem. In če jih nima osem, jih ima sedem ... In če nima dveh, ima vsaj eno. Kajti o vsakem človeku morate misliti dobro.«
Ko sta z uslužbencem pogrebnega zavoda prišla do mrliške vežice, ju je tam čakal tajnik Janez. Nekaj korakov stran pa je stala gospa in držala za roko deklico morda desetih let. Župnik Matija je, tako kot vedno, spoštljivo opravil obred, nato pa so krenili proti travniku, namenjenemu za pogreb z raztrosom pepela. Uslužbenec pogrebnega zavoda v uniformi je nosil žaro, za njim je šel župnik Matija, poleg njega tajnik Janez, za njima pa je šla gospa z drobno deklico. Med potjo je župnik Matija premišljeval, da bi morala biti zdaj tista deklica pravzaprav v šoli, in da pokojni ni bil čisto brez sorodnikov.
Opravil je obred pri raztrosu. Presenetil je uslužbenca pogrebnega zavoda, ko je ta videl, da bo spregovoril. »Pokojnika nisem poznal, sem pa trdno prepričan, da je imel veliko dobrih lastnosti – če ne več, pa vsaj eno. Nikogar ni, ki ne bi imel v sebi tudi dobroto. Zato potrosimo z vsem spoštovanjem pokojnikov pepel na zemljo, ki ga verjetno velikokrat ni razumela.«
S tajnikom Janezom sta se po pogrebu skupaj vračala. K njima je pristopila gospa in še vedno držala hčerko za roko. »Hvala vam, gospod, za obred in za besede, ki ste jih izrekli,« je začela. »Veste, pokojnega sem komaj poznala. Včasih je prosjačil blizu naše hiše. Nič ne vem o njem. Mislim, da je bil večkrat lačen kot sit. Ko pa se je ta moja hčerka pred tedni vračala iz šole domov, jo je zvedavo opazoval. Ta človek, kateremu ne vem niti imena, je iz žepa vzel bombon in ji ga dal. Dal ga je, čeprav je bil gotovo sam lačen. Zato sva danes tukaj. Iz spoštovanja do tega dobrega človeka. Hvala vam za vašo dobro misel.«
Gospa in hčerka sta se poslovili, župnik Matija in tajnik Janez pa sta se spogledala.
»Ves čas sem premišljeval, zakaj sta prišli na pogreb,« je začel župnik.
»Jaz tudi,« je zamišljeno dejal tajnik.
»Veš, da me je njena izpoved pretresla,« župnik ni mogel skriti, da so mu njene besede segle globoko v srce.
»Veš, da se mi pri našem delu posplošene predstave o ljudeh pogosto postavijo na glavo,« je ugotavljal tajnik Janez. »Bogati so velikokrat pravzaprav revni in revni pogosto tako človeško bogati.«
»Kot midva sedaj,« je z nekim veseljem dejal župnik Matija.
»Pa hvala, da si sprejel ta pogreb,« je rekel tajnik Janez, ko sta se poslavljala.
»Daj no! Tebi hvala za povabilo,« je dejal župnik.
Pot domov mu je bila kar prekratka. Premišljeval je, kako se pravzaprav čudno vrti ta naš svet in kako bi lahko današnje doživetje vpletel v nedeljski nagovor, ki ga je od ponedeljka naprej, tako kot vsak teden, v mislil oblikoval in pilil.

J. Jarc-Smiljan,(zgodbe), v: Ognjišče 4 (2014), 24.
knjiga: Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 133.

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

 

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost ...
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32

Velika noč, dijak v Ljubljani. Zajtrka in slovesne maše je bilo konec že okrog devetih. Kako lepo bi bilo, ko bi lahko šel domov ter očetu in mami stisnil roko. Toliko lepih velikonočnih spominov mi je rojilo po glavi. Bi šel na vlak? Ne, z njim bi prišel le do doma, za nazaj pa bi zmanjkalo časa in denarja, na velikonočni ponedeljek pa smo imeli šolo. Tudi avtobusnih zvez nisem imel. Kar štopal bom.
Šel sem po Dolenjski cesti mimo Rakovnika do prve bencinske črpalke. Tam sem se postavil ob cesti. Računal sem, da na veliko noč tam vozi veliko kristjanov. Me bo že kdo vzel, se me že kdo usmilil.
Dvigal sem palec – nič. Dvignil ga stokrat – nič in nič. Čas je tekel. Štel sem: sedaj je devet, pol desetih. Do desetih me bo ja kdo pobral. Uro vožnje, uro v hrib, opoldne bom doma. Stisk rok, kosilo in malo klepeta, izšlo se bo. Ob treh se bom vračal, do noči bom nazaj.
Pa se je začelo zapletati. Ne ob devetih, ne ob desetih, šele ob enajstih se me je nekdo usmilil in me potegnil do Stične, torej pol pota. Tam sem se usedel na obcestni kamen, ustavljal in čakal. Postajal sem lačen. V samostanski cerkvi je zazvonilo poldan. Šlo mi je na jok. Saj ljudem bi že še nekako odpustil, a ljubi Bog, dobrotni Bog, zakaj si tako čuden, in to na samo veliko noč? Ali res nočeš. da na tvoj praznik vidim domače? Zakaj si mi to naredil? Moram biti na ta sveti dan res lačen? Kaj vse bi mu takrat povedal, če bi se srečala, a Bog je molčal.
Okrog enih sem pokopal vse upe, da bom videl domače. Stopil sem na drugo stran in štopal proti Ljubljani.
Ljubi Bog, vsaj zdaj me ne pusti na cedilu! Dvigal sem roko, kazal v želeno smer – nič. Dve uri – pa spet nič.
Poiskal sem zadnje dinarje in šel na avtobusno postajo. Avtobus za Ljubljano: odhod čez poldrugo uro. Naj grem spet štopat? Ne, solit naj se gredo vsi avtomobili s šoferji vred. Tako prijetno je zadišalo iz gostilniške kuhinje, jaz pa lačen. Naj si kupim malico? Potem ne bo za avtobus. Preždel sem na klopi pred tisto gostilno, dočakal avtobus, se zrinil vanj, plačal in sklenil velikonočno praznovanje.

P. Krnc, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2023), 76
knjiga: P. Krnc, Ata nam je povedal, Družina, 2008.