Skavtski voditelj Luka je skrbno izbiral točke za orientacijski pohod. V svojem nekajletnem življenju med skavti je to področje preučil in prehodil po dolgem in počez, zato ga je dobro poznal in vedel, da bodo izvidnice iz voda Srnic lahko izpeljale uspešen orientacijski pohod. Zaradi odsotnosti vodstva voda se je po krajšem premisleku odločil, da bo tokrat njihova vodnica Ana. Presodil je, da je že nekajkrat pokazala vodstvene sposobnosti in ima tudi občutek za prostor. Sporočil ji je, naj po svoji presoji pripravi vse potrebno za orientacijski pohod v okolici Travne vasi. Določi naj, kje se bodo zbrale, na zemljevidu naj pregleda začrtano pot in računa na morebitne ovire. Ano je zaupana ji naloga presenetila, vendar jo je z veseljem sprejela. S pomočjo zemljevida sta skupaj z očetom, ki je te kraje dobro poznal, pripravila podroben načrt. Ko je naslednji dan Kaji mimogrede omenila, da je Luka tokrat izvedbo pohoda zaupal njej, jo je ta začudeno pogledala. »Zakaj pa tebi? Je imel pa zelo slab dan!« Hotela je še nekaj dodati, pa se je samo naglo obrnila in odkorakala proč.
Ano je zabolelo, rekla pa ni nič.
***
Zbrale so se na končni avtobusni postaji. Dobre volje in nasmejana so se dekleta podala na pot. Kmalu so zapustile asfaltirano cesto in krenile naprej po širokem kolovozu. Čez dobre pol ure so bile že daleč nad mestom in hitele po stezi, ki se je ovijala okoli obsežnega travnika.
»Sedaj, zgodaj spomladi, ne bomo naredile škode, če jo mahnemo kar čez travnik,« je predlagala Ana in vse so strinjale. Kot vedno so se živahno pogovarjale in se smejale.
»Glej, ura!« je zaklicala Tončka in pobrala zapestno uro. Vse so se ozrle v njeno roko.
»Še vedno teče,« je prisluhnila Mojca. Vse so začudeno gledale v nepričakovano najdbo. Da je ura moška, so ugotovile, in da se pozna, da je nekdo že dolgo časa ni imel na roki.
»Pasek je pa zapet,« je opazila Kaja. Zamislile so se. »Čudno, kako bi lahko nekdo izgubil zapeto uro?« so premišljevale.
»Nekomu je morala pasti iz žepa,« je glasno sklepala Ana.
»Na zimski čas je nastavljena,« je ugotovila Mojca.
»Kmetu, ki je jeseni delal na travniku, je verjetno padla iz žepa na srajci,« je misli vseh povzela Tončka.
»Ampak kateremu?« so se zamislile.
»Moramo ga poiskati!«
Zakorakale so do najbližje hiše, do kmetije. Nekaj časa so hodile okoli poslopij, da so srečale starejšega moža, ki je ravno stopil iz hleva in jih je začudeno gledal. »Ste se zgubile?« jih je ogovoril.
»Ne,« so nekoliko v zadregi začele, »samo rade bi vprašale, čigav je tisti travnik.«
»Čigav? Kar naš je. Zakaj vprašujete?«
»Nekaj smo našle ...« je mencala Ana.
»Našle?« se je začudil. »Morda uro?« je previdno dodal.
Vse so glasno pritrdile.
»Kaj res? Uro ste našle. Vedel sem, da sem jo moral tam zgubiti. Ves travnik sem stokrat prehodil, pa je nisem našel. Ve ste jo pa!«
Ana mu je izročila uro. Mož jo je vzel v svojo veliko dlan in jo pobožal kot otroka. Solze so se mu začele nabirati v očeh. »To je zadnje darilo moje pokojne žene. Tako mi je bilo hudo! Vse drugo bi manj pogrešal ... In ve ste jo našle! Kaj naj vam dam?«
»Nič ni treba,« so hitele, »in malo se nam že mudi.«
Ne, ne. Tako pa ne bo šlo.«
Pohitel je v hišo. Ko se je vrnil, je v veliki plastični posodi prinesel še v embalaži zavite piškote, dva litrska pomarančna soka in plastične kozarce. »To sem našel. Saj veste, moški ne znamo postreči.«
Z veseljem so segle po piškotih in mu razlagale, kako so ugotovile, da je morala ura pasti iz žepa, ko se je pri delu sklanjal. »Sedaj pa moramo hitro iti naprej,« so rekle.
»Da bi kar tako odšle, potem ko ste našle moj največji zaklad! Morate pogledati moje ovce in telička, ki je pred nekaj dnevi prišel na svet.«
Dekleta so radovedno stopila za njim. Pri skednju so jih izza ograje opazovale ovčke in nekatere so skozi late stegovale gobčke.
»Pričakujejo, da bodo dobile kakšen priboljšek,« jim je pojasnil in jim pokazal telička. Dvignil ga je v naročje in jim prigovarjal, da ga lahko pobožajo.
Bolj previdno so se ga dotikale. »Zdaj pa moramo res pohiteti!« je rekla Ana. »Noč nas bo ujela.«
»Kam pa greste?«
»Do Travne vasi moramo priti, potem pa nazaj do avtobusne postaje. Na orientacijskem pohodu smo. Malo že zamujamo.«
»Poznam bližnjico do Travne vasi. Mimogrede boste tam,« jim je pokazal stezo.
Mračilo se je že, ko so odšle. Hitele so po poti, ki jim jo je pokazal prijazni in hvaležni kmet, Travne vasi pa od nikoder ...
»Saj sem ti rekla, da nisi sposobna,« je Kaja glasno zabrusila Ani, ki ji je vrnila jezen pogled.
Hitele so. Ko so se že zbale, da so nekje zgrešile bližnjico, so opazile razsvetljeno okno. Stekle so. Sprejele so jih prijazne hiše in napol razsvetljena cesta. Ko je bila za njimi zadnja hiša, so zagledale celo vrsto uličnih svetilk. Še nekaj minut in bile so na avtobusni postaji.
Ana je, tako kot ji je naročil, poklicala Luka: »Zaključile smo z orientacijskim pohodom.«
»Pošteno me je že skrbelo,« je resno dejal.
Ana mu je razlagala, kaj vse se jim je dogajalo. Luka je pozorno poslušal. »Vsega sicer ne razumem povsem,« je nato dejal, »zdi pa se mi, da ste odkrile stvari, s kakršnimi se ne srečaš na vsakem pohodu. Mislim, da ste dobro izkoristile dano situacijo. Ugotovile ste, čigav je najdeni predmet, in znašle ste se tudi na nenačrtovani poti. In niste se zmedle, ko vas je ujela noč. Zelo sem zadovoljen.« Zadnji stavek je povedal tako glasno, da so ga slišala vsa dekleta. Ponosno so se spogledale, le Kaja je gledala v tla in zmajevala z glavo. Ana se je naredila, kot da tega ni opazila, in skrila svoje občutke za nasmehom na obrazu. Bila je vesela in žalostna obenem in komaj je čakala, da se doma pogovori z očkom in mamico.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 3 (2023), 84-85.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost ...
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32

Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Poznega nedeljskega popoldneva sem stal na vrhu hriba nad našo domačijo. Po dolgi in naporni nočni vožnji sem se zjutraj vrnil domov in si želel najprej ogledati posestvo in se nadihati svežega zraka. Nad mano je bilo jasno nebo. Obraz sem nastavil sončnim žarkom, ki so me prijetno greli. Pihljal je rahel severnik in mi kuštral lase. V nosnicah sem zaznal prijeten vonj po smrekovi smoli. Tu pa tam se je čulo ptičje petje. Vrhovi dreves, v katere se je zaganjal veter, so narahlo šumeli. V globeli spodaj je enakomerno žuborel potoček. Pogled na prostrano posestvo, ki se je razprostiralo daleč naokoli, me je vsega prevzel. Stara kmečka hiša, širne njive, travniki, pašniki, vinograd in gozd - vse me je zaprosilo: “Ostani z nami za vedno!” V meni se je prebudila dolgo zatajevana ljubezen do domače grude, ki sta mi jo starša vsadila v srce v najzgodnejših letih mojega življenja in sta jo negovala vsa leta moje mladosti.
Odrastel sem v zdravega in močnega kmečkega fanta, zakoreninjenega v domu in v domačem kraju. Verjel sem v srečno bodočnost in z upanjem zrl v svet. V svoji mladostni nepremišljenosti sem zahrepenel po lažjem in boljšem življenju. Odšel sem od doma in bil prepričan, da bom v širnem svetu našel srečo.
Domov sem prihajal nekajkrat na leto. Včasih me je spremljalo kakšno dekle, zadnje čase pa sem prihajal sam. Starša sta me z veseljem sprejemala. Odkar je pred letom dni nenadoma umrl oče, me je mati ob vsakem obisku skušala pregovoriti, naj se za vedno vrnem domov. Jaz pa sem ostal pri svoje in zaradi tega sva se z materjo večkrat sprla, za kar pa sem največ kriv jaz.
Ko sem pred nedavnim ostal brez dela, sem sprejem materino povabilo in se po desetih letih za vedno vrnil domov. Glavni vzrok za mojo vrnitev pa je bil drugje...
Bitje ure na zvoniku farne cerkve me je spomnilo, da je čas za kosilo. Po stari navadi smo imeli pri nas ob nedeljah kosilo točno opoldne. Ko sem vstopil v hišo, sem se prestrašil. V kuhinji ni dišalo po nedeljskem kosilu, miza je bila prazna, za njo pa je nemočna sedela mama. Opazil sem njen bledi obraz in zaslišal njeno težko dihanje in jasno mi je bilo, da je z njo nekaj narobe. “Ko se ne bi ti tako dolgo potikal po svetu...”
Povesil sem pogled kot obsojenec, ki se je zavedel svoje krivde za storjene prestopke, in osramočen povesil glavo. V hipu je v meni splahnila vsa drznost, ki me je obšla vselej, ko sem se pripravljal na oster besedni spopad z materjo. Težka jeklena pest se je oklenila mojega srca in ga stiskala tako močno, da sem komaj še dihal. Obšla me je slabost. Skozi zamegljene oči sem videl mater, ki je počasi vstala od mize in se s tresočimi koraki napotila proti oknu, na katerega sem se naslanjal. Pričakoval sem njenih ostrih besed. Toda mati je molčala. Obrnila se je proti meni , svoje oči je uprla globoko v moje in najina pogleda sta se za trenutek ujela. Potem se je zazrla skozi okno. Zvedavo sem sledil njenim očem. Njen pogled je zataval proti dolini pod našim hribom. Izza hriba se je videlo zgornji del strehe skromne stare domačije. Tam se je materin pogled ustavil, Tedaj me je še bolj stisnilo pri srcu zaradi močnih čustev, ko so me vezala na to domačijo, in ki jih nikoli nisem mogel pregnati iz svojega srca. Zaprl sem oči in moje telo se je upognilo, kakor da bi mi neka neznana teža padla na pleča. Pritekle so mi solze. Ko so se ustavile na ustnicah, sem okusil grenkobo, kakršne še nisem okusil nikoli dotlej. “Sin... tam... tam je tvoja sreča...”
Polglasne besede, ki so v presledkih privrele iz materinih prsi, so se kakor meč zarezale v mojo staro srčno rano. Materin glas je bil žalosten. Videti je bilo, da se komaj še drži na nogah. Njena desna roka se je počasi premaknila na levo, srčno stran prsi.
Dobro sem razumel pomen materinih besed. Hotel sem jo nekaj vprašati, a nisem mogel spraviti besede iz sebe. Takrat pa se je mati zazrla v moje še vedno solzne oči in slutil sem, da je morala začutiti mojo neizmerno duševno stisko. Materine očitajoče besede sem še prenašal, čeprav včasih z veliko težavo, njen pogled pa me je zdaj tako prizadel, da sem zgubil vso moč in se zrušil. Brez besed sem zbežal iz hiše kot pregnanec. Na pragu sem se ustavil in nekajkrat globoko vdihnil, nato pa se napotil po bližnjici v dolino.
Trdno odločen, da naredim konec svojemu dosedanjemu načinu življenja, sem naglo stopal po vaški poti. Poln nekega novega, doslej meni neznanega hrepenenja, sem se približeval hiši, katero sva malo prej z materjo od daleč opazovala...
Pozno popoldne sem se počasi vzpenjal proti svojemu domu. Ob meni je veselo stopalo dekle in se me trdno oklepalo. Od daleč nama je z okna naše hiše pomahala mati in s kretnjo roke pokazala, naj stopava hitreje. Moj obraz je bil vesel, oči sijoče od neizmerne radosti, in korak lahek, kakor da je z mene odpadlo vse breme mojih zadnjih desetih let. Globoko v svojem srcu pa sem zdaj začutil srečo, ki sem jo po širnem svetu dolgo zaman iskal.
SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 56-57.

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.

Ko so pogasnile lučke in ognjemeti in potihnile, hvala Bogu, tudi petarde, se je svet odel v blagodejno tišino zime. Mimo oken se je vlekla megla, posamezne snežinke so plesale v vetru in se obešale na veje. Povsod sivina! Turobna sivina! Kdo jo bo pregnal in kdaj?
Kar naenkrat pa je odgovor tu …
Okno pred mano je objela svetloba! Na polici pred šipo je stal šopek poletnega cvetja. Poškrobljen je bil, da se je ohranil, pokončen, da rože niso izgubile ne barv ne poletne vedrine.
Zgodbo poletnih rož v meglenih zimskih dneh mi je pričarala Fani. So ljudje, od katerih odseva dobrota in ljubezen tudi takrat, ko jih ni več med nami. Ko brskam po spominih, ki se jih z leti nabere veliko, preveč, se trudim, da se spominjam tudi lepih srečanj. Vsega tistega izgovorjenega, ki kar ne more v pozabo.
Ko je bila Fani zadnjikrat pri nas, je sijalo sonce. Cvetele so rože in poletje je sijalo v vsem svojem prelestnem žaru. »Šla sem malo po spominih,« je rekla, ko je prisedla. »Prižgala sem svečko na grobu tvojega vnuka. Tako mlad, pa je moral oditi. Žalostno res, sem pomislila. Pogledala sem v balkon nasproti župnišča z velikim občudovanjem. Takih nageljnov, kot jih goji vaš župnik, daleč naokrog ne vidiš! Pravi gorenjski balkon, en sam cvet! Lahko ste ponosni na to!«
»Saj smo!« sem rekla in se zresnila. V meni se je nekaj zganilo. Zbodlo me je pri srcu in čudna, žalostna misel mi je prešinila telo z vprašanji. »Zakaj Fani hodi po vseh teh njej tako dragih poteh, zakaj obiskuje grobove pa kraje in poznane ljudi tako vesela, da kar žari. Vse okoli nje je kar naenkrat napolnjeno z zanosom. Rože, ki jih drži v naročju, celo te ji prikimavajo, ali pa jih le jaz vidim take?«
Presede se, se spet nasmehne, pogleda me in reče čisto mirno, kakor da bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega: »Za vse pride svoj konec! Za rože in za človeka tudi, moj se hitro bliža!«
»Kaaaj? Kako to mislite?« Poskočim na stolu in se ji zagledam v oči. Zresnile so se. To me zbega.
»Zdravniki tako pravijo! Tudi sama tako čutim. Kar naenkrat je prišlo … Malo preveč iznenada pa res …«
Ko njene besede končno dojamem, se mi spet vse odvrti nazaj. Fani nikoli ni bila bolna, nikoli omagana, taka, neuničljiva, zdaj pa kar naenkrat … Vsako poletje je hodila gledat v naše župnišče rože, nageljne, ki jih je župnik tako lepo negoval na balkonu. Enkrat je prinesla vršiček od tam, da ga bo posadila, je rekla, in verjetno ga tudi je …
Rože, pa vrtiček doma, pa kuha in pospravljanje, pa spet kuha, vse zato, da je bilo drugim dobro. Da so bili veseli in zadovoljni.
»Je prav, da se človek toliko razdaja? Se vsi okoli njega tega tudi zavedajo? Koliko?« Odgovora ne najdem.
Fani se kljub vsemu in slutnjam skorajšnjega odhoda smeji. Vse zmore in zdi se mi, da bo kljub vsemu tudi to zmogla. Premagala. Tudi zdravniki so samo ljudje in včasih se zmotijo!
Spet jo slišim, ko pravi: »Naredila sem nekaj mazila. Za sklepe pomaga. Za revmo je dobro in bolečin je manj. Poskusi! Mogoče te bodo noge kaj manj bolele. Iz divjega kostanja je in še nekaj zelišč sem dala zraven!«
Vzamem škatlico iz njenih rok in verjamem, da bo tisto pomagalo. Meni? Zase pa nima zdravila. Vedno misli samo na druge, nase pozablja.
Kot da bi uganila moje misli, se spet zravna in nadaljuje: »Saj bo enkrat že bolje, si rečem. Ne misli samo na slabo. Kadar mi je tako, tesno, se spravim h peki. Prinesla sem ti nekaj za pokusit.«
Pomoli mi kos potice.
Pehtranova potica je. Zelo je dobra, a grižljaj mi obstane nekje v grlu. Počasi pogoltnem tisto naprej in se nasmehnem.
»Ta vaša potica … Nekaj posebnega je …«
»Ni, ni! To se ti samo zdi. Recept sem prinesla od doma. In še veliko drugih. Pa me je vse prehitelo …«
»Ta bolnišnica na Golniku vam bo pomagala,« rečem potiho. »Kar zaupajte jim!«
»Ne bo čudeža … V kosteh je že tudi … Ampak moram še veliko opraviti! Zdaj me tudi večkrat obiščejo otroci, z možem se dobro razumeva, nekako se bodo znašli. Tudi brez mene jim bo šlo!«
»Dala si jim vse, kar si premogla,« pomislim, »dobro popotnico za naprej.«
Rože mi prikimavajo, Fanikine rože. Vedno bolj pokončne so in žareče. Kot sredi poletja. Vsa soba sije od njih, kot bi se res vrnilo poletje. Kot da se resničnost odmika in da slovesa ne bo.
Obračam škatlico v rokah, pečejo me dlani, zunaj pa mraz, mraz …
»Izvlekla se bo! Mora se … Ali pa je tako, da Bog najprej vzame k sebi dobre ljudi, kot je govorila moja mama?«
Trpek spomin na toliko prezgodnjo vnukovo smrt mi spet zareže v dušo in ne vem, kaj bi …
»Življenje mora naprej,« govori Fani iz tistega šopka ven. »Malo lepo, malo hudo, a naprej moramo. Nič ustavljanja! Le toliko, da znova zajamemo sapo in naredimo zalet!«
Cvetje pozimi malo ublaži trpke spomine. Misli gredo spet drugam. Da bo enkrat tudi pomlad prišla, vsa razkošna in posuta s cvetjem.
Fanikino slovo je bilo tistikrat res zadnje, vendar srce ne dovoli spominom, da bi odšli.
Mar ni tudi v tem nekaj lepega? Nekaj dobrega?
Seveda je! In to resnico moram povedati naprej! Od besede do besede bo lažje.
Oddaljilo se bo, izginilo pa ne! Ne more! Kot vklesano je, potrjeno s šopkom poletnih rož.
Te bodo ostale z mano za vedno.
In prav je tako!
Menjavajo se letni časi, menjavajo se ljudje okoli nas, tisto, kar je vredno, pa ostane!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 48-49.