Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.
+++
Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.
Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.
Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.
+++
Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.
»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.
»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«
»Ali so ga klicali k umirajočemu?«
»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«
Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.
Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.
»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«
»Ste ga poznali?«
»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«
»Po tem vrstnem redu?«
»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«
»In je prišla?« je pohitel Viki.
»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel ... Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«
Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.
»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«
»Zdaj razumem,« je dejal Viki.
»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.
»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«
Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«
»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.
»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.

Tekla sem navzdol. Stopinje so glasno pele po strmi gorski cesti. Za mano je vozil avtomobil. Že od prvega ovinka na vrhu Jelovice me je spremljal. Preskakovala sem z ene strani na drugo, on takisto, trdo za mojimi petami. Znoj mi je tekel po hrbtu od strahu, noge so se mi tresle od bolečin. Vpila sem v noč, nikamor več nisem vedela stopiti. Vse zaman!
Končno je posijala luna. Cesta se je posvetila v njenem soju. Stegnila sem roki proti nji in upočasnila korak. Stopila sem naravnost v mesečino. Premočena in omagana. Avto je, ko me ni več videl, hreščeče odpeljal mimo ...
Takrat pa so se mi noge zataknile v ostri obcestni kamen. »Neeee!« sem zakričala. »Pusti me hoditi! Naprej me spusti!«
Odprla sem oči, nad mano so se sklanjali presenečeni obrazi negovalk. Počasi sem jih razločila, enega za drugim. »Kje pa ste bili?« je vprašala ena od njih. In mi skušala poravnati noge. Te so se mi zvile v neznosnem krču. Stisnila sem zobe in kaplje potu so mi stopile na čelo.
»Doma sem bila,« sem zašepetala. »Tekla sem z Jelovice pred drvečim avtomobilom. Rešila me je luna! Tako lepo srebrno je sijala naravnost vame ...«
Ženska me je zbegano pogledala in skomignila z rameni. Obrazi so se oddaljili od mene, presenečeni, jaz pa sem še naprej ležala tam. Še bolj brez moči ...
»Tudi meni se včasih kaj sanja,« je rekla tista na moji desni. »Vedno sem doma. Pri otrocih. Ali pa na vrtu.« Imela je tri otroke. Dvojčici, stari štiri leta, in najstnika v osmem razredu devetletke. Zbolela je po zadnjem porodu. »Dokler bom na nogah in sama skrbela zase, bo še šlo,« je rekla, vstala in s pomilovanjem pogledala name. Take poglede sem sovražila, vendar sem molčala. Nikoli ji ne bi rekla nič slabega, obe sva bili na isti ladji, le da je bila ona veliko mlajša od mene in s svojo boleznijo šele nekje na začetku. Še vedno je hodila!
Ko sem gledala za njo, v njene majave korake ob podpori bergel, sem pomislila na čas, ko je bilo z menoj še tako. Tako dobro. Zdaj sem hodila le še ponoči, v luninem soju. Vsakič, ko sem se zbudila, sem bila bolj žalostna in bolj razočarana.
»Verjetno ste zdaj v fazi hudega poslabšanja,« je govorila prijazno zdravnica na viziti. »Mogoče se pa še kaj spremeni. Včasih se.«
»Lahko, da boste še stopili nazaj na noge. Vse bova poskusili, da bi!« je govorila z nekim upanjem moja fizioterapevtka. Mlada, lepa ženska, saj ni mogla vedeti, kako mi je. Kako je, ko ni več upanja.
Dvignila me je pokonci in privezana na boke sem zdržala na nogah nekaj minut. Slabost v želodcu, slabost v glavi in bolečine v kolenih ... Klecnila sem spet nazaj, na voziček.
Naslednji dan sem se dvignila sama. Oprijela sem se droga pred seboj, pogledala skozi okno, pa spet sedla. Sedla in se znova dvignila. Štela sem, kolikokrat ...
Zunaj je pred mojimi očmi brnela pomlad. Travnik ob stavbi je bil že ves zelen in v cvetju. Ob kraju je cvetel bezeg in kos se je spreletaval po tleh za zrni, ki so ležala med travami.
Ko sem se utrudila, sem odnehala. Ni več šlo ... Naslednji dan še en poskus! Tokrat koraki. S hojco. Klecavi, počasni, drsajoči koraki. Kakor pri otroku, ki je pravkar shodil. Štejem ... En korak, dva ... Pet korakov. Šest. Sedem in še dva! In potem kmalu spet le še dva in počasi nič več ...
Razočarano sedem in se zapeljem ven, v velik prostor pred telovadnico. Tam sem stisnila zobe in pesti in se trudila, da ne bi mislila na nič ... »Ta čas povsod pospravljajo okoli hiš veje z obžaganih dreves, ženske obdelujejo vrtove, sadijo rože v cvetlične lončke in zvečer hodijo okoli njih in jih zalivajo,« sem se spomnila čez čas. Jaz pa sem hodila okrog le še ponoči. V luninem soju. Vse poti okoli domačije sem prehodila in se zjutraj utrujena zbujala.
Goltala sem tablete, risala sem in sestavljala slike, dvigovala sem roki in molila v nočeh, da bi kaj pomagalo. Edino to mi je še ostalo – molitev. Edina tolažba in tiho upanje ...
»Toliko časa bi pa rada še ostala na tem svetu, da bi videla, kako bo z vnuki,« je rekla velikokrat najstarejša med nami. Prijetna, živahna in zgovorna ženska je bila. Kljub težki bolezni. Včasih mi je prišla pred oči, kakor moja mama. Vsa potrpežljiva in polna upanja. Kadar je zjutraj šla mimo moje postelje, je tudi štela korake.
Pogledala sem za njo in molčala. Saj je dobro vedela, kako mi je.
Hčerka jo je obiskovala vsak dan. Živela je nekje čisto blizu Ljubljane. »Mama, če kaj potrebuješ, povej,« ji je govorila ob njenem vzglavju.
»Jaz sem dobro,« je odgovorila mama. »Kako ste pa vi doma? In kako so otroci? Ali še molijo zvečer, zdaj, ko me ni?«
»Še, mama. Le vedno mi pravijo, če znam kakšno krajšo. Molitvico, mislim.«
»Ja, ja ... Mladi svet zdaj vse pobira z računalnikov, ampak, veš, to ni dobro!«
»Jaz pa znam nekaj kratkega,« sem se oglasila. Kar nenadoma. Zdrdrala sem nekaj, kar me učila moja mama. Lepo staro molitev, čisto kratko, sem povedala zelo na hitro. Ob večerih, ko smo prišli z njive utrujeni od dela in se počasi spravljali spat, je vedno rekla: »Bogu bo všeč, četudi je kratko. Da je le lepo in srčno! In je začela:
Bog je zlat, pojmo spat,
kaj Marija dela, angelce napaja,
gremo še mi, da nas bo napojila
in v sveti raj položila. Amen.
»Lepa molitvica je, kajne, mama?« Mama je prikimala, hčerka pa je vzela iz torbice listek in svinčnik in me prosila, če ji jo narekujem. Ko je vse napisala s skrbno, izbrano pisavo, se mi je zahvalila in mi dala roko.
Obiski so bili mimo in ljudje so se porazgubili po širokem hodniku naprej ven. Legla sem nazaj vznak, strop nad mano je bil siv, siv je bil tudi dan zunaj, čeprav je sijalo sonce, je bil kosov žvižg iz dneva v dan bolj podoben tožbi.
Oglasil se je zvon z Žal. »Verjetno je pogreb,« je rekla ona, na moji desni. »Ne, to uro pa že ne! Sedem zvoni,« se je oglasila druga in se počasi začela oblačiti.
Pred nami je bil nov dan, z malo upanja. Kaj bo prinesel, nisem mogla vedeti. Čakala sem, da me spravijo s postelje in da bom končno zadihala. Na hodniku, med sebi podobnimi.
Dan bo že minil. Tako kot včerajšnji in predvčerajšnji ... Noč pa bo spet prinesla sanje. Upam, da bo tako. In kdo ve, kod bom hodila tokrat.
Popravila sem rjuho, ki mi je zlezla z nog, in se zagledala nazaj v strop. »In vendar je lahko tudi dan nov začetek,« sem si rekla, ko sem spet zaslišala kosov žvižg. »Mogoče bo pa ta, današnji ...«
»Seveda bo! Najstarejša hčerka in vnuk prideta pome!«
Vikende sem vedno preživela doma, med svojimi, ob ponedeljkih pa sem šla spet nazaj. Vsakič z manj volje in upanja ...
Kljub temu pa je bilo takrat življenje še dobro in znosno. Nikoli ne moremo vedeti, kakšne težke preizkušnje nas še lahko čakajo. In vsemu navkljub ostanemo hvaležni, hvaležni za vsak dan, ki nam ga Bog še nakloni ...
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Po nedeljski maši je h kaplanu Juretu stopilo pet srednješolcev, članov mladinske veroučne skupine: »Gospod Jure, dajte nam kakšen nasvet, kam bi odšli za teden dni, te počitnice so enostavno dolgočasne.«
»Ali ne greste na morje?« je bil začuden kaplan Jure.
»Ne,« je zagodrnjal Tone, »samih nas starši ne pustijo, skupaj z njimi pa ne maramo iti. Mi vsi čutimo, da pač ne gremo več skupaj. Siti smo poležavanja na plaži, kopamo pa se lahko kje blizu v reki. Najraje bi se odpravili nekam v hribe, napravili kakšno lažjo turo. Morda bi lahko tudi komu kaj pomagali,« so govorili vsevprek, da je komaj prišel do besede.
»Mogoče pa bi šlo,« je dejal po kratkem premisleku. »Zmenil se bom z gospodom župnikom, če je lahko brez mene nekaj dni, vi pa se pogovorite s starši. Nekaj sem vam že hotel predlagati, a sem mislil, da vas bolj vleče morje kot pa hribi. Če se dogovorimo, lahko odrinemo že jutri, saj za cel teden napovedujejo lepo vreme. Zvečer se slišimo,« jim je obljubil.
»Ja, in kam bomo šli?« so bile vse oči uprte vanj.
»To pa naj bo presenečenje. Kot ste vi danes presenetili mene, vas hočem jutri presenetiti jaz. Povem vam le, da vzemite s sabo spalne vreče, dobro obutev, najbolje planinske čevlje – in to je to. Z enim avtomobilom vas peljem jaz, z drugim pa ti, Tomaž, ki že imaš vozniški izpit.« Zvečer so se slišali in se dokončno dogovorili, zjutraj zarana pa so se zbrali pred župniščem ter se odpeljali v neznano.
Zgodaj dopoldne so prispeli v prijetno gorsko vasico in se ustavili pred manjšo domačijo.
Iz hiše sta stopila mož in žena ter začudeno gledala prišleke.
»Joj!« je vzkliknila gospodinja. »Jure, ti! Saj te že nisem videla od nove maše, od tega pa je že sto let!« se je pošalila ter smeje objela kaplana Jureta. Gospodar pa ga je trepljal po rami.
»Pripeljal sem vama pomoč, če jo potrebujete. To so fantje iz moje veroučne skupine. Radi bi se naužili svežega zraka, pa smo prišli k vam,« jih je začel predstavljati. »Nič vama ni treba skrbeti za nas, se bomo že znašli. Spali bi kar na skednju, kuhat pa vama bomo pomagali. Če imate še kaj za sušit, bomo to z veseljem storili. Vmes bi pa vsak dan naredili kakšno majhno turo. Zjutraj bi imeli pri vašem križu mašo, potem pa šli z božjim blagoslovom v nov dan,« je hitel razlagati, da si dobra človeka ne bi delala skrbi.
Z njima se je spoznal neko poletje, ko je tod okrog planinaril. Zajela ga je noč in ni mogel več do planinske koče, pa sta mu ponudila prenočišče. Odtlej se je vračal k njima vsako leto, malo je hodil plezat, vmes pa je pomagal pri košnji, saj sta ostala sama na manjši kmetiji. Vsi njuni otroci, pet sta jih imela, so odšli v mesto, pa so vsake roke prišle prav. Tako so se med njimi spletle prijateljske vezi. Še več: Juretu sta bila ta dobra človeka kot stara starša, katerih že dolgo ni imel več.
Fantje so se takoj znašli in si razdelili delo. Tone, ki je hodil v gostinsko šolo, je šel za materjo Mino v kuhinjo, Anže, bodoči mehanik, se je vrtel okoli traktorja, bodočega veterinarja Jerneja so zanimale ovce, Andrej in Matjaž, ki sta obiskovala vrtnarsko šolo, pa je pritegnil velik vrt, poln zelenjave.
Dnevi so hitro minevali. Zjutraj, potem ko so pri križu ob domačiji imeli mašo, so šli na krajše pohode, potem pa so se zapodili na travnik in pomagali spravljati seno. Proti večeru so se vsak dan odpravili v vas ter v edini gostilni naročili sok in sladoled ter se družili s prijaznimi domačini. Bližal se je konec tedna in s tem tudi konec teh bogatih počitniških dni.
»Jutri se vračamo, danes pa vas vabim na neki skrit kraj,« je rekel Jure v soboto zjutraj fantom. Molče so mu sledili po gozdu med stoletnimi smrekami in prišli na rob, kjer je v temačni globeli šumel potok. Previdno so se spustili tja dol ter kot začarani obstali: ob potoku je stal star mlin, mlinsko kolo je mirovalo in na prvi pogled se je videlo, da že dolgo nihče ni speljal vode nanj, da bi zavrtelo kamne, ki bi mleli zlatorumeno zrnje.
Z nogo je odrinil vrata, da so grozljivo zaškripala, in vstopil, za njim pa fantje. Z roko je pred sabo ometal pajčevine, se povzpel na vrh in pogledal skozi lino, edino odprtino, skozi katero je prodirala svetloba, da je bil prostor manj mračen. Tudi streha je že kazala prve luknje. »Še kakšno leto, pa se bo pogreznil vase ta mlin, mesto moje življenjske odločitve,« je pomislil.
»Vsako leto sem zahajal sem,« je spregovoril, ko so posedli na staro klop pred mlinom, »a vanj sem vstopil samo enkrat: tisto leto, ko sem se moral odločiti med študijem bogoslovja ali česa drugega. Kot da bi begal pred samim seboj, sem odtaval v to globel in v mlin. Objela sta me hlad in mrak. Ko sem stopil ven in se zazrl v svetlobo nad to mračno in skrivnostno sotesko, me je obšla misel: moja duša je bila doslej kot ovita v mrak, čas je, da spustim vanjo svetlobo božje milosti. Nič več nisem omahoval, v tej svetlobi sem jasno videl pot, po kateri moram, da bom srečen. In tako ima ta soteska posebno mesto v mojem srcu. Nikomur še nisem govoril o tem, vi ste prvi in tudi prvi, ki sem vas pripeljal sem.« Molče so ga poslušali in se vsi zavedli, da tako lepih počitniških dni, posebej pa današnjega, morda ne bodo nikoli več imeli. Kaplan Jure pa je v njihovih srcih postal še bolj njihov.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 08, str. 70

Sveti Ani se priporočajo naše sestre, ko iščejo poštenega moža, matere se zatekajo k njej v dneh pričakovanja in nato ji izročajo svoje otroke v varstvo. Ljubimo jo kakor drugo nebeško mater, kakor nebeško babico, ki nam je rodila Najčistejšo med ženami - Mater samega Boga.
Prav na njen praznik je umirala mlada mati v naši vasi. Tako lepo so peli zvonovi iz daljave, romarji so hiteli mimo nas in nihče ni vedel, da preži smrt nekje za oknom ene izmed hiš, da se že bliža njenemu pragu, da že odpira vrata izbe, da steza roke proti postelji... Le mlada mati jo je videla in smrtni pot ji je stopil na čelo, otrok v zibelki, star komaj dva dni, pa je v sanjah zajokal.
Smrt se je bližala med pesmijo zvonov.
»O, sveta Ana, ne zapusti me, ne daj, da bi postal otrok sirota...«
Počasi je stezala smrt suhljato roko. Nič strašnega ni bilo v njenem obrazu, bila je le božja poslanka.
Toda zakaj ji je roka obstala, zakaj se ji je sloko telo sklonilo?
Sama smrt je pokleknila sredi izbe na tla.
Svetla žena je stala ob bolničinem vzglavju in roka ji je počivala na čelu mlade matere. »Pojdi v miru, božja smrt,« je rekla. »Tvoja ura še ni prišla.«
Bolnica je slišala njene besede in čutila njeno tolažečo dlan.
»Kdo si, ki si mi prihitela na pomoč?«
»Sveta Ana sem, zavetnica mater...«
In ni bilo več smrti v ubogi izbi, le nebeška svetloba in velik mir in daljno zvonjenje od romarske cerkve.
Otrok je odprl oči in ni zajokal.
Mati je bila rešena.
Če ne verjamete, poglejte v cerkvi svete Ane spominsko podobo, ki visi za velikim oltarjem. Tam je vse to naslikano.
In stari ljudje vam bodo to potrdili, če vas vera sama ne bo prepričala.
O, Marijina mati je velika priprošnjica pri Bogu!

Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 07, str. 60.

S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem  več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga ... Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Počitnice. Vročina, ki kliče po senci in vodi. Nujen počitek. Krepko zaslužen.
Piran. Naše mesto s čarom. Ozke ulice. Tlakovane ulice. Okna in portoni. Balkoni in terase. Perilo na vrvi. Trgovinice. Na vrhu obzidje, spodaj Tartini, ob njem morje in barke.
Jutro se začne, ne tako kot doma, z zvokom hrupnih avtomobilov, ampak z ropotom kant za odpadke, ki jih porivajo smetarji po tlakovanih uličicah. Tu ni avtomobilov. Ta zvok mi je postal prijeten, domač, čeprav sem šla pozno spat in nisem mogla zaspati zaradi klepeta skupine mladih, ki so zakurili droben ogenjček pod oknom in se ob njem pogovarjali, tiho peli … tja v zgodnje jutro. Nekaj časa sem jih opazovala skozi okno, potem sem se trudila, da bi zaspala. Zvok kant za smeti. To je čar Pirana.
V bližini je tržnica. Le kdo ne ve, kako je na takih tržnicah. Lepo. Nakupoval je moj mož, ki se je potrudil, da bo teh nekaj dni (hvala Bogu zanje!) kuhar (hvala Bogu zanj!). Vse nudi ta tržnica. Tudi to je čar Pirana.
Jaz sem z otroki preživljala čas na zraku. Ob vod, v vodi, v senci, na soncu. Velikokrat smo bežali pred njim, pred soncem, se skrivali v hlad. Letos pa kuri! Bogu hvala za vodo. Vodo! Takšno in drugačno. Tisto, ki je v pipah, v bazenih, v morju. V zraku in v steklenicah.
Največji čar Pirana pa so njegovi zakladi.
Muzej, akvarij, umetniške galerije, atelje slikarje Mire Ličen Krmpotić in njena razstava Pariških vedut … in deset cerkva … in ena, edinstvena, nad previsom – cerkev svetega Jurija. Z obzidja je čudovit razgled na morje, na strehe piranskih hiš, na skrite terase, na redke vrtičke sredi kamna. Na ljudi, ki niso večji od mravelj.
Najlepši razgled pa ima angel na vrhu zvonika. Varuje svet in se pogovarja z Bogom. Ob vsakem vremenu.
Z vročega tlaka smo stopili v prijeten hlad cerkve. Tu prebivaš, Gospod. Tih in vendar tako glasen. Z nami tudi na dopustu.
Le nekaj starejših ženic čaka na sveto mašo. Molijo rožni venec v italijanščini. Potiho odgovorim vprašujočim pogledom otrok. Povem, da smo v mestu, kjer živi italijanska manjšina in je uradni jezik tudi italijanščina. Potem jim s prstom na ustih nakažem, da se moramo v tišini pripraviti na sveto mašo. Se bomo kasneje pogovorili o stvareh, si ogledali cerkev.
Iz zakristije je prišel župnik. Ogledal si je ljudi po cerkvi. Potem je pristopil k nam in vljudno vprašal, če bi lahko eden od naših fantičev stregel pri sveti daritvi. Vsi trije so sklonili glave. Bilo jim je nerodno.
»A niste ministranti?« jih je vprašal. Seveda so! A v svoji župniji. V naši mali vasi. Saj niso mogli reči, da niso.
»Bi mi priskočili na pomoč?« Oho, to pa je bilo hudo. Z možem sva spodbudno kimala. Tadej ne bo, sem bliskovito razmišljala. Če ne bo Tadej, tudi Jure ne bo. Mogoče Marko? On je najmlajši in ministrira šele eno leto in je nadvse navdušen nad tem.
»Vsaj eden? Prosim!« Pogledal jih je tako lepo, s takim mladostnim žarom v očeh, da sem v tistem trenutku vedela, da bodo šli vsi trije.
In res. Nič niso sklanjali glav in se spogledovali izpod čela. Tadej je rekel: »Gremo!« Z možem sva prikimala in naši fantje so se odpravili za duhovnikom v zakristijo. Oh, če bi lahko izmerili materin ponos v tistem trenutku!
Ni bilo veliko vernikov pri tisti maši, a za našo družino je bila ta sveta maša nekaj posebnega. Pred oltarjem, ob oltarju so stali naši fantje. O Gospod, hvala za te trenutke! Nisem molila preveč zbrano, a to je bila iskrena molitev, taka, ki je že dolgo nisem zmogla.
Po maši smo se ustavili pred cerkvijo. Fantje so nama pokazali podobice svetega Jurija, ki jim jih je dal župnik za spomin. Zadaj je lepa posvetilna molitev, ki jo je Tadej glasno prebral. Potem pa se nam je pridružil še župnik. Predstavili smo se. Zahvalil se je za sodelovanje pri maši in se ponudil, da nam predstavi cerkev, ko smo mu povedali, da si želimo podrobneje ogledati notranjščino. Šli smo od podobe do podobe, od oltarja do oltarja in poslušali zanimivo razlago. Fantje se kar niso naveličali poslušati.
V zvoniku je odbilo dvanajst udarcev in morali smo se posloviti od prijaznega duhovnika in ženic, ki so se nam pridružile pred cerkvijo, s katerimi smo izmenjali nekaj prisrčnih besed.
Zaklad Pirana, prijazni ljudje.
Spustili smo se po strmini. Zrak je dihal vročino, mi pa smo prepevali.
Tak je Piran.
Nepozaben.
Pavlina Bizjak
BIZJAK, Pavlina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 46-47.

Bil sem mlad. Stal sem na robu žitnega polja. Pred mano je bilo še mnogo njiv tja v daljavo. Pod temnim nebom sem zaslišal čudno šumenje. Proti meni se je bližal močan piš vetra in valovil polja kakor čudežno pesem vesolja. Strmel sem predse, vznemirjen in prevzet. Ko so me dosegli ti čudoviti valovi večnosti, sem prvič v svojem življenju dvignil roki, kakor da molim. In molil sem s tistim globokim dojetjem Božjega Duha. Kakor da je izginilo vse, kar me ovira v veri, upanju in ljubezni. In tako sem storil še mnogokrat v življenju. Takrat sem vedno vedel, kdo sem in od kod sem. Vse je bilo moje in ničesar!
»To o valovih vetra si pa napisal res izvrstno,« je rekla stara učiteljica slovenščine in me pogledala božajoče, čeprav je bila izredno stroga in zahtevna. Zmedeno sem sedel in se sramežljivo ozrl na sošolce, ki so nenavadno utihnili in strmeli vame. Stari šolski razred se mi je zazdel domač in prijazen. Potem se je učiteljica nenadoma obrnila in rekla: »Veš, skoraj prepričana sem, da boš nekoč pisatelj.« Potem pa ne duha ne sluha o kakšnem podobnem božjem daru. Pomota?
Zdaj sem že star, bolan in se počasi poslavljam, da delam obračun svojega življenja. To počne na koncu sleherni človek. V času popolnega razpada vrednot, ko slišim nenehno besedo ‘imeti’ in ne ‘biti’ ... V času, ko celo duhovni voditelji ustanavljajo banke in namesto molitev merijo odstotke bančnega imetja. Dobil sem knjigo, v kateri je moj življenjepis. Po tisti prvi napisani črtici sem posnel 20 amaterskih filmov, napisal 20 knjig, naredil 15000 fotografij. Na banki imam eno pokojnino denarja. Sem najemnik – najemnik svojega življenja. Ves čas zavestno, hvaležno Najemnik ljudi, ki sem jih ljubil in moral vrniti ... Najemnik na koncu vse vrne in ko vse vrne, mu ostane večno življenje.
Sem najemnik svojega stanovanja. Vse, kar sem imel odveč, sem podaril drugim. Iz mene so se norčevali celo tisti, ki so bili moji duhovni voditelji. Kako bom umrl, ko se ne bojim za svoje materialno bogastvo, ko nimam kaj izgubiti ...? Sem res vreden prezira in posmeha? Ostala mi bo trdna vera v Boga, hvaležnost za ljubezen ljudi, ki me je spremljala vse življenje, tudi potem, ko so morali oditi. Živeti polno, izpolnjeno življenje je res smisel in nikoli ni bilo drugače. Vedno, kadar sem kaj napisal, me je stara učiteljica (ne tista iz začetka) pogledala božajoče in rekla: »Ti si tako bogat ... ti si tako bogat.« Vrnil sem ji pogled z začudenim nasmehom. Kaj bodo rekli vsi drugi? Samo najemnik sem. Stojim na robu žitnega polja, iz daljave se mi približuje čudežen piš vetra, ki vzvalovi z zvokom nepopisno lepe glasbe. Prevzet sem od resnice. In poslednjič v življenju podzavestno dvignem tresoči roki, kakor da molim. Molim. Podarjam vse, kar mi je bilo podarjeno, vse, kar sem dobil v najem.
Stanislav
Ognjišče (2016) 07, str. 99