Ob gradnji plinovoda so nam prekopali vrt.
Trava še ni ozelenela, tudi malinovje ne, suhi štrclji so moleli kvišku in čakali pomladnega sonca, da postanejo muževni. Le nekaj prvih zvončkov je pokukalo na plan.
Dih pomladi v zraku in neutrudljivo kosovo žvižganje me je navdajalo z dobrim počutjem in svežo močjo. Lotila sem se peke.
Delavci so bili trije – eden z rovokopačem, dva z lopatama. Niso govorili slovensko, slišala sem jih. Na sebi so imeli modre delovne obleke, čeznje so si nadeli debele sive brezrokavnike, podložene z jagnječjo kožo. Skuhala sem jim kavo in ponudila zraven še kos jabolčnega zavitka, ki sem ga pravkar spekla. Vidno presenečeni so si vzeli nenačrtovan odmor, se naslonili na rovokopač in srkali vročo kavo. Zvedela sem, da sta dva iz Bosne, tretji pa s Kosova. Smilili so se mi, ko sem videla njihove od mraza pordele in od dela razpokane roke, njihove zgarane in prezgodaj postarane obraze. Morali so si poiskati kruh daleč od doma, a urežejo si ga lahko le tanke rezine. Kdove kakšne načrte so imeli, kaj vse bi lahko postali, če bi imeli možnost in priložnost …
Vrnila sem se k svojemu delu, oni pa na vrtu k svojemu. Čez nekaj časa me je zmotilo trkanje. Odprla sem vrata in pred menoj je stal najmlajši med njimi. S plašnim, negotovim pogledom je lovil moje oči in mi molel pred obraz dlani. V njih je grude prsti pokončno stal zvonček z dvema tankima suličastima listoma. Da ni bilo namerno, da je trasa pač začrtana čez vrt in rovokopač gre pač naravnost … in zvonček se je pač znašel na tej poti … Z lopato ga je izkopal in mi ga prinesel, da ga posadim kam drugam.
Sama nisem vedela, zakaj me je to drobno dejanje tako ganilo, Kdove kakšne skrbi vse ima, zebe ga in ne ve, če bo dobil konec meseca plačo, doma pa obupno težko čakajo njegovo pomoč. On pa se je znal pobrigati za en sam samcati zvonček, čeprav jih bo čez štirinajst dni na vrtu vse belo! Zaskelelo me je v duši, saj smo vedno vajeni skrbeti le zase, srce pa imamo mrzlo in v njem ni prostora za druge, kaj šele za en sam samcat zvonček!
Zajel me je topel občutek hvaležnosti. Za dobre ljudi, Za pozornost. Za zavedanje drobnih, a dragocenih svetlih trenutkov. Tako radi sodimo ljudi po njihovem videzu, imetje po vrednosti, dan po vremenu … Velikokrat bi se morali Bogu opravičiti za vse priložnosti in za ljudi, ki nam jih pošilja na pot, pa jih ne znamo videti v pravi luči.
Zahvalila sem se mu, vzela zvonček iz njegovih rok, šla po motiko v vrtno lopo in ga posadila na okroglo gredo pod japonsko češnjo, ki se že sili z drobnimi svilnatimi listki.
Plinovod je položen in trava bo kmalu prekrila prsteno rano na našem vrtu. Zvonček pa stoji pokončno in rahlo podrhteva v vetriču, ki obljublja pomlad.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 4, str. 19

Bili smo večja družba deklet in fantov, ki smo hodili skupaj tudi v šolo in k verouku. Po končani osnovni šoli smo se vozili v mesto, se sestajali pri mladinskem verouku, peli v našem zboru ob spremljavi domačega ansambla takratne uspešnice Pesem vesela naj Gospoda slavi … in podobne. Skupaj smo šli tudi na ples, saj smo bili mladi. Nekaj bolj pridnih za učenje je šlo naprej v šolo, drugi pa smo se že zaposlili.
Vsako leto so gasilci v našem kraju priredili veselico. Dokler sem bila v osemletki, se je nisem udeleževala, ko pa smo s prijatelji “pogledali v svet”, smo bili redni gostje na njej.
Tako tudi tistega leta.
»Pozno je, gremo domov!« so začeli nekateri priganjati.
»Nikakor! Ravno sem se dobro razmigala in razživela. Še malo ostanimo,« sem ugovarjala. Spomnila sem se, da me jutri čaka odgovorno delo in rekla sama pri sebi: “Morda bi pa morala res domov in se dobro naspati … Malo bom še tukaj. Ravno igrajo mojo najljubšo pesem, moram jo slišati do konca.” Teh mojih najlepših pesmi pa ni bilo konca in z nekaterimi iz skupine sem uživala v petju in plesu.
Že se je začel ponedeljek, delovni dan, ko sem šla domov in se spravila k počitku. Bila sem vsa razigrana od plesa in glasba mi je odzvanjala v glavi, da dolgo nisem mogla zaspati. Nazadnje me je le odneslo v svet sanj, kjer je bilo prav tako prijetno kot prejšnji večer na veselici.
Ko sem se zbudila, je sledil šok. Vsi avtobusi so odpeljali. Brat je z avtom odšel v službo že pred nekaj urami. Nikogar ni bilo, ki bi me lahko peljal na avtobus v sosednem kraju. Če grem peš, gotovo ne bom prišla pravočasno na sestanek. “Kaj naj storim?” sem razmišljala. “Mlekar!” se mi je posvetilo. On bo zdaj prišel v našo vas po mleko, odpeljal ga bo v mlekarno in me spotoma odložil na avtobusni postaji.
Pohitela sem na vas, kjer so se že zbirale gospodinje z vedri svežega mleka. Moje noge niso bila prav nič podobne tistim zvečer, ko so tako lahkotno in veselo plesale. Od sramu so bile trde in so mi skoraj klecale.
»O, si tudi prinesla mleko!« so se začele smejati žene, ki so dobro vedele, da mi nismo imeli svoje zemlje in živine.
»Ali si bila na veselici? Moralo je biti lepo. Tako glasno so igrali, da sem lahko plesala kar v kuhinji,« je rekla ena od njih.
»Zaspala si in avtobus ti je odpeljal. Prepozno si šla spat, kajne ampak luštno pa je bilo!« so mi privoščile. Takih in podobnih opazk ni manjkalo.
Končno je prišel mlekar in brž so mu povedale, da bo imel mlado sopotnico in naj pazi, da jo srečno pripelje. Dekle je izmučeno od plesa, neprespane noči in skoraj brez glasu od petja.
Joj, kako mi je bilo nerodno! Splezala sem v kabino tovornjaka in se globoko oddahnila. Najhuje je za menoj, sem si rekla, samo še nekaj kilometrov vožnje in rešena bom!
Namesto na glavno cesto je mlekar zavil proti sosednji vasi. »Veš, mleko začnem pobirati v vaši vasi,« ji je rekel, »potem pa grem še po drugih vaseh.« Na kaj takega nisem pomislila.
Kakšna pokora za predolgo veseljačenje! Gospodinje cele doline bodo videle, da sem zaspala in zamudila avtobus. Nasmihale so se mi, jaz pa sem bila čisto majhna in se skrivala, kolikor se je dalo.
Na naslednji veselici sem bila med prvimi, ki je šla domov spat, saj me je tisto pobiranje mleka močno streznilo.

Heli.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 79-80.

Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

»Ljubezen gre skozi želodec,« je znan slovenski pregovor, ki še kako drži. Ljubezen, tista opevana in tako mamljiva beseda, ki jo vsak razume na svoj način. Mladi in neučakani dostikrat pravijo, da za ljubezen pač ni ovir, če smo zaljubljeni. Prisluhnimo zgodbi, ki pravi, kako ljubezen gre skozi želodec.
Miha in Nina sta bila sošolca. Obiskovala sta deveti razred osnovne šole. Začel se je mesec maj, bila sta si všeč in med njima se je vnela ljubezen. Nekega dne po pouku je Miha tiho stopil Nini in ji zašepetal na uho: »Bi šla z mano na sladoled?«
Nina ga je začudeno pogledala in zardela do ušes. Špela, njena sošolka, ki ji je bil Miha tudi všeč, je na ves glas zakričala: »Mihec in Ninica pa se imata rada, ha, ha, ha!« »Dovolj te imam!« je dejala Nina, se obrnila in odšla domov.
Miha je poklapan odšel iz šole proti domu, vendar je Nino počakal že pri prvem križišču in prehodu za pešce. Trajalo je kar nekaj časa, da mu je uspelo Nino pregovoriti, da sta šla skupaj na sladoled in premagata grenkobo. Prispela sta do slaščičarne in si kupila vsak svojo kepico sladoleda. Veselo sta ga lizala, toda zgodila se jima je nesreča. Nini je sladoled padel na tla. Pogledala je Miha, ki je svoja, sladoleda polna usta, raztegnil v širok nasmeh. Tedaj pa, joj: kar je bilo prej v njegovih ustih, je bilo v naslednjem trenutku že na njegovi majici. Nekaj časa sta se oba skupaj smejala, potem pa je Nina predlagala, da gresta k njej domov in mu bo ona očistila majico, da pri njem doma ne bo kaj narobe.
Počasi sta šla proti Nininemu domu in Nini je uspelo majico za silo očistiti. Miha se je odpravil domov in v naslednji ulici je srečal Špelo in sošolke. »No, Mihec, kako kaj Ninica in sladoled?« so ga zbadale. »Kaj pa je s tvojo majico, kupljeno v tujini, ali jo je vrabček pokakal?« Miha jim je jezno zabrusil nazaj: »Kokoške neumne, pustite me pri miru in pojdite se domov učit matematiko, saj jutri pišemo še zadnjo kontrolko!« Slabe volje je odšel domov.
Nekaj dni se je ogibal sošolk, tudi Nine. Neka iskrica v srcu pa mu ni dala miru. Vsak dan glasneje je trkala na skrivnostna vrata njegovega srca in nekega dne se je le opogumil in jo na samem ogovoril. Oba sta že skoraj pozabila na pripetljaj s sladoledom. Počasi, a vztrajno, je njuna ljubezen rasla in se krepila. Postala sta nerazdružljiva.
Deveti razred sta uspešno končala in po počitnicah, ki sta jih večinoma preživela skupaj na kolesarjenju in kopanju, sta začela gimnazijo. Kakšna sreča: bila sta sprejeta v isto gimnazijo in se vozila z istim avtobusom.
Nekega dne je Nina povabila domov na kosilo. Odločila se je, da bo skuhala nekaj dobrega. Miha ji je vedno govoril, kako njegova mama dobro kuha. Nini se je zdelo, da to ne more biti pretežko. Tudi njena mama je dobro kuhala. Spomnila se je pregovora, da »jabolko na pade daleč od drevesa« in bila prepričana, da velja to tudi zanjo kot kuharico. A se je Nina nekoliko zmotila: eno je gledati, drugo pa je delati in pripraviti dobro jed.
V soboto dopoldne, ko je ostala sama doma, se je polna pričakovanj veselo odpravila v veliko trgovino, kjer je našla vse potrebno za pripravo dobrega kosila. S polno vrečko dobrot je prikolesarila domov. Malo je že imela v mislih sestavljen jedilnik. Pojavil pa se je problem, kako in kje začeti, ko mame ni doma, saj ni bila preveč vešča v kuhanju. Do sedaj je skuhala le čaj, jajce in še kakšno hrenovko. Tu pa se je njena kuharska izkušnja in umetnost končala. Nekaj minut je v dnevni sobi obsedela na fotelju in razmišljala, kako naj se loti kuhanja. Prešinila jo je odrešilna misel in rekla si je: »Pa saj imam v svoji sobi računalnik in tam je na spletu napisanih in narisanih toliko receptov, da vseh še prebrati ni mogoče!« Kar odneslo jo je gor v svojo sobo, kjer je vklopila računalnik in iz množice vseh receptov izpisala tistega od zadnje nedelje, in nazaj v kuhinjo. Z vso vnemo se je lotila kuhanja po navodilih, ki jih je izpisal tiskalnik. Pristavila je za juho in dala pečenko v pečico. »Tako, pa je delo zaenkrat opravljeno in še lahko za nekaj minut skočim do računalnika in pogledam, kaj je novega na facebooku,« si je rekla. Joj, toliko sporočil jo je čakalo tam, na katera je morala takoj odgovoriti. In začela je pisati odgovore in sporočila. Brezskrbno so ji prsti poplesavali po tipkovnici, ko se ji je zazdelo, da se računalnik spet nekaj pregreva in nejevoljna nekaj zamrmrala nad tem starim mlinčkom iz katerega je pihal vroč zrak z vonjem po zažganem. Že je razmišljala, kako naj pregovori očeta in mamo da ji kupijo kaj boljšega in novejšega. Ko se je ozrla proti vratom in stopnišču, je opazila meglico dima, ki je s seboj prinašala vonj po zažganem.
Poskočila je in zgroženo zakričala: »O Bog, moje kosilo!« V hipu je bila v kuhinji, ki je bila polna dima in vonja po zažganem. Izklopila je štedilnik in odprla okno vključila ventilator. Ko se je nekoliko razkadilo, je šele dojela ves joj. Pečenka je bila vsa zgrbančena in zažgana, v loncu, kjer naj bi bila juha, ni bilo niti kapljice tekočine, ampak le kupček nečesa zažganega, ki bi ga težko prepoznala kot meso.
»Joj, kaj pa sedaj?« je pomislila, a pri vratih je že pozvonilo. Odprla je vrata in pred njo je bil Miha s širokim nasmehom in z rožico v roki, ki pa ga je pozdravil dim in smrad po zažganem ter objokana in nesrečna Nina. Miha jo je začudeno in zaskrbljeno gledal in dejal: »Nina, kaj se je zgodilo, zakaj se tako kadi in smrdi?« S solzami v očeh in z velikim cmokom v ustih je Nina komaj izjecljala, da je to njuno kosilo. Miha je nekaj časa nemo gledal, nato pa tolažeče dejal: »Veš kaj, Nina, ne bodi žalostna. Še dobro, da ni kaj hujšega.« Vstopila sta v stanovanje in oba skupaj pospravila, potem pa na Mihovo prigovarjanje šla na pico v bližnjo picerijo. Pico sta s tekom pojedla, le Nini je tokrat ostal malo večji košček kot običajno.
Hotela sta plačati, natakar je pokimal, a namesto računa jima je prinesel dve porciji sladoleda s prav takšnimi okusi, ki jih je imela Nina najrajši. »Kaj pa je zdaj to?« je presenečeno vprašala Nina. Natakar pa je mirno odgovoril: »To pa sta naročila gospod in gospa tam pri mizi ob oknu, ki sta tudi vse plačala. Menda se poznate.« Nina je sledila natakarjevi roki in pri mizi ob oknu zagledala babico in dedka. »Babi, dedek, kaj pa vidva tukaj?« je zavrisnila Nina in skoraj poletela, za njo pa še Miha. »O, tako torej, naša Ninica postaja Nina,« se je namuznila babi, dedek pa je modro prikimal in dodal: »Naša babi je nameravala za danes speči jabolčni zavitek, pa je bilo nekaj narobe s testom in sva se prišla sem potolažit.« Babi pa se kar ni mogla nagledati Miha in se vsa zatopila v spomine. »Tudi midva z mojim Mihaelom sva se poznala in se rada videla v vajinih letih. Poročila pa sva se nekaj tednov prej, preden je moj Mihael za leto in pol moral k vojakom, tja pod hribe ob Drini. Prvič sva se potem videla po dolgih devetih mesecih ob rojstvu in krstu tvoje mame.«
Zvečer sta se domov vrnila mama in očka. Že na hodniku sta ugotovila, da je z Nikinim kosilom bilo nekaj zelo narobe. Vse pripetljaje okrog kosila je Nina s sklonjeno glavo povedala mami in ob tem obljubila, da se bo začela resno učiti kuhati. Mama ji je rekla: »Veš, Nina, za pravo ljubezen je potrebno več kot le to, da se imata rada. Tudi kuhati je treba znati. Zapomni si: ljubezen gre tudi skozi želodec, saj s praznimi usti in želodcem ni mogoče živeti.« Nina je danes že prava mojstrica v kuhanju. Kdaj pa se le spomni svojega prvega poskusa. Uspešno se je lotila tudi jabolčnega zavitka ter bila deležna babičine in dedkove pohvale. Vsak začetek je težak in vaja dela mojstra.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2016) 02, str. 44

Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Prijateljica mu je tožila, da jo je pustil fant. Namigovala je na progo, ki teče mimo njihove hiše, tam vlak vozi zelo hitro in tam, je rekla, se bo vrgla podenj.
Sam bi moral pomagati svoji mami, že več let ni mogla hoditi, pa se je čutil dolžnega, da ostane pri telefonu in prepriča prijateljico, da je kljub bolečinam in težavam vredno živeti. Tudi njega je nekoč obhajala misel: bolje je umreti, kot pa trpeti kakor jaz.
Njegova sestra invalidka pa mu je ob neki priliki rekla. »Jaz pa rada živim!« Od takrat ni nikoli več rekel, da bi raje umrl kot pa trpel. Od takrat se v urah stiske ozre na razpelo in pomisli na tiste, ki jim je res hudo in preživljajo težke trenutke. Nobena pot ni samo trnova, si misli, in vse mine. Pomislil je koliko modrosti je v njegovi sestri in se skušal spomniti še drugih njenih besed. »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, in kar bo, bo.«
Ona se je učila iz življenja, on iz knjig.
Vse to je povedal prijateljici, ko je naslednjič po telefonu grozila samomorom. Tudi to, da je njegova sestra invalidka rekla, vse se uredi. In spoznal je, da je dobro svetoval tudi sebi, ko je svetoval njej.

ARHAR, Vojan. Ognjišče (2015) 02, str. 51

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.

V nekem pogovoru s prijateljico je Ida ponosno dejala: »Človek mora biti tako močan, da zmaga samega sebe. Včasih sem se ob vsaki težavi spraševala: Zakaj me je to zadelo? Zdaj pa sem postala močna in nič več se ne sprašujem, zakaj, ampak vedno vdano izrečem: Gospod, ti že veš, zakaj. To je zmaga nad samim seboj in na to sem ponosna,« je razlagala Ida.
»Pa če te nenadoma zadene kakšna nesreča, misliš, da boš res tako močna, kot se počutiš zdaj, ko ti življenje teče tako mirno?« je malo dvomeče vprašala prijateljica.
»Ne, nobene preizkušnje se ne bojim!« je odločno odvrnila Ida.
Od tedaj je minilo precej let. Tega pogovora se je Ida spomnila, ko se je pripravljala na velikonočno spoved. Bila je vsa zbegana, kajti pred nedavnim jo je zadela huda preizkušnja. Na misel ji je prišel še neki drug pogovor v ne tako daljni preteklosti. Med drugim so se pogovarjali tudi o veri in Božji previdnosti. Neki moški, ki je bil najglasnejši, je zamahnil z roko in dejal: »Boga ni! Če pa je, ni niti dober niti vsemogočen, ker dopušča trpljenje.« Idi so se takrat te besede grozno bogokletje. Toda zdaj, ko jo je obiskalo trpljenje, so privrele na dan, preplavile njeno dušo, njeno srce. »Kaj je z menoj?« se je spraševala. »Nekoč sem tako samozavestno trdila, da se ne bojim nobene preizkušnje, zdaj pa … Kako naj s takimi mislimi obhajam velikonočne praznike? Kako naj stopim pred svojega duhovnega očeta, ki me že leta in leta vodi v mojem prizadevanju za prijateljstvo z Bogom.« Udarec je bil res zelo krut, tako nepričakovan, da ga ni mogla vdano sprejeti.
Zmagala je božja milost in Ida je zbrala ves pogum, da je, četudi s težavo, iskreno priznala svoj dvom v božjo dobroto, svoje bogokletno razmišljanje. Izkušeni duhovnik je po njeni izpovedi nekaj časa molčal, potem pa je pokazal na križ: »Ti za nekaj časa izgubila, kar si imela rada – srčni mir. On pa je za nas daroval vse, tudi svoje življenje. Njegova žrtev te je odrešila, ko si priznala, da si slabotna, zato s hvaležnim srcem obhajaj praznike Vstajenja!«

A. Škufca. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 51.