Božič. To je bil za Gašperja vedno najlepši dan. Ne samo dan. Ves čas okrog božiča je bil zanj že od malih nog tako drugačen in enkraten. Takrat so se dogajale same imenitne stvari, saj je imelo postavljanje jaslic, krašenje božičnega drevesa, predvsem pa blagoslavljanje domačih prostorov neki poseben, skoraj skrivnosten pridih. In oče in mama sta postala tako pozorna in prijazna, njuni vedno hitri koraki so se vsaj nekoliko umirili. Celo brat in sestra, ki sta mu kot najmlajšemu venomer nekaj ukazovala, nista toliko sitnarila. Ko so šli k maši, je bila domača cerkev mogočno razsvetljena, pevci na koru pa so peli nenavadno milo in doživeto.
Gašper se niti ne spomni, koliko let je imel, ko je nekega dne okoli božiča zlezel v mamino naročje. Stisnila ga je k sebi in začela mrmraje peti božično pesem. Ko se je pesem končala, mu je s tihim, toplim glasom pričela pripovedovati, kaj se je zgodilo pred dva tisoč leti, ko sta se Jožef in Marija, tam v Sveti deželi, odpravila na dolgo pot v mesto, ki se je imenovalo Betlehem. Poslušal je mamino pripoved, v mislih pa spremljal popotnika na njuni poti. Dolga in naporna je bila ta pot. Ko sta prispela v mesto, ju je Gašper nekaj časa opazoval, potem pa se je kar naenkrat znašel v njuni družbi in jima želel pomagati iskati prenočišče. Neprijazni ljudje so mrko gledali vanje in jih podili izpred svojih vrat. Tako vneto je iskal, da niti ni opazil, da je ostal sam. Zbegano je gledal okoli sebe. Povsod sami neznani ljudje. Ulice so postajale vedno ožje in temačnejše. Hotel je že poklicati na pomoč, ko je opazil, da je tam za zadnjo hišo širok travnik.
Oddahnil se je, ko so noge začutile mehko božanje travnate preproge. Oziral se je na vse strani, a popotnikov ni bilo nikjer. Skoraj na robu travnika je majhen, preprost hlevček. Previdno se je približal in upal, da ga nihče, ki je morda v njem, ne bo opazil. Skril se je za skalo. Zdelo se mu je, da v poltemi vidi priprta vrata in za njimi dve postavi. Počasi in previdno je šel do drevesa ob hlevčku. Srce mu je začelo glasneje biti, ko je v zastrtih postavah prepoznal sveta popotnika. Jožef se je naslanjal na dolgo popotno palico ter zamišljeno gledal Marijo, ki je sedela na robu jasli. Zadržal je dih, da ju ne bi zmotil, da ne pretrgal zbranosti tega trenutka. Pa sta bila tako zamaknjena, da ga nista opazila. Naredil je še nekaj korakov in tedaj je opazil, da ima Marija v svojem naročju drobno dete, zavito v plenice. Tako čudovitega in milega obraza še nikoli ni videl.
“Seveda,” je pomislil, “Jezus je to!” Njegov obraz je bil osvetljen s svetlobo, za katero ni vedel, od kod prihaja. Jasno je videl vsako potezo na njegovem obrazu. Ni odtrgal pogleda od njega, dokler se mu ni zazdelo, da je Dete razširilo roke in se nasmehnilo.
“Morda me je Jezus opazil?” se je skoraj prestrašil.
Iz Jezusovih potez ni mogel razbrati, ali ga je opazil ali ne. “Seveda me vidi, saj je vendar Bog!” se je spomnil.
Na sebi je začutil, da ga Jezus resnično gleda. Tako močan je bil ta pogled, da je stopil nekaj korakov nazaj.
Nemirno se je premaknil v maminem naročju. Mama ga je pobožala po licu. Začudeno jo je pogledal.
»Skoraj bi zaspal,« je rekla.
»Saj nisem spal. Jezusa sem gledal.«
»Jezusa si gledal?« se je začudila mama, oče pa je zamahnil z roko.
»Res, čisto od blizu sem ga videl.«
Mama ga je še enkrat pobožala po licu, Gašper pa se je zazrl v njene oči. »Mama, tako podoben pogled imaš.« Mama se mu je prisrčno nasmejala in ga stisnila k sebi
»In kje si videl Jezusa?« ga je vprašal oče.
»V hlevčku. Jožef se je opiral na popotno palico, Marija je sedela na robu jasli in držala v naročju Jezusa, Jezus je pa pogledal mene. Res je bilo tako.«
Bil je presenečen, ko je oče dejal, da se je Jezus vendar rodil v votlini, mama pa je hitro rekla, da to sploh ni pomembno.
»Pa sem ga videl, res sem ga videl. Čisto od blizu,« je prepričljivo dejal ter zlezel iz maminega naročja.
Pogosto, zelo pogosto se Gašper spomni tega doživetja. Čeprav je kmalu vedel, da takrat ni stal poleg hlevčka, je na sebi še vedno čutil tisti Jezusov pogled. Zapisal se je globoko vanj. Kadar si ga mogel priklicati v spomin, je vedel, da mora pogledati sam vase.

JARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2021) 1, str. 24-25.

Tina je štela dneve do božiča. Do njenih najljubših dni, ki se ne morejo primerjati z nobenimi drugimi. Takrat so samo doma in dogaja se toliko stvari, ko urejajo in pripravljajo prostore v hiši in okoli nje. Če jim le uspe, gredo po nov mah, drugače pa uporabijo kar lanskega. Na podstrešju poiščejo lesen hlevček in figurice jaslic ter gredo k sosedu po smrečico. Za svoje najbližje jih vsako leto pripelje iz svojega gozda. Najlepši pa je dan pred božičem, ko v dnevni sobi postavijo jaslice in na okrašeno drevesce napeljejo lučke. Iz kuhinje pa prijetno diši po dobrotah, ki jih za praznike pripravlja mama. Vse skupaj ne bi bilo tako pomembno, če se ne bi dogajalo v nekem posebne vzdušju. Vsi so bili prijazni in ljubeznivi, polni nekega skrivnostnega pričakovanja. Brata, ki sta nekaj let starejša od nje in ji pravita naša ta mala, sta tiste dni bolj prijazna in se jima lahko pridruži pri vseh teh opravilih, kot da bi jima bila enaka. Celo poslušata jo in ji ne rečeta, naj neha sitnariti,
Zato je vsako leto težko čakala na božični čas.
Tudi tisto leto. Jaslice so postavili in drevesce okrasili že dopoldne, popoldne pa so samo še pospravljali in okrasili dnevno sobo. Ko se je ura bližala sedmi, so se zbrali tam, pred jaslicami začeli moliti rožni venec, potem pa so pokadili in blagoslovili vse prostore v hiši. Tudi okoli nje so šli ter na vrtu zagazili v sveži sneg. Vrnili so se k jaslicam in odmolili do konca rožni venec ter dodali številne prošnje, ki so jih nosili v srcu. Po večerji so se spet zbrali pri jaslicah, Gal je vzel kitaro in začeli so peti. Sveti noči je sledila Glej, zvezdice božje, za njo Tam stoji pa hlevček in seveda Tihi večer, ki jo ima oče najrajši.
»Kaj pa zdaj?« je vprašala Tina.
»Pojdimo se Države, mesta, reke,« je predlagal Gal. Na mizo so prinesli liste in pisala in že so hiteli s pisanjem. Ko so čez kakšne pol ure sešteli točke, jih je seveda največ zbral Gal.
»To ni pošteno!« je protestiral Jure. »Gal ima nekje v glavi spravljena vsa ta imena in zato vedno zmaga.«
»Ne morem pomagati, če največ znam,« se je zadovoljno smehljal Gal.
»Pa pojdimo se Človek, ne jezi se,« je predlagala mama.
»To smo igrali že lani,« ni bil voljan Gal.
»Potem pa … potem bi … naredili še ene jaslice … iz mojih punčk in drugih igračk,« je vse presenetila Tina.
»Da bi se na sveti večer igrali punčkami?!« se je zasmejal Gal.
»Ne bi se igrali, ampak resno ustvarjali,« je razlagala Tina.
»Resno ustvarjali? Z igračami,« jo je oponašal Jure.
»Sploh me ne razumete,« je bila razočarana Tina.
»Seveda te razumemo,« jo je miril očka, »ampak tvoja zamisel je res malo otročja.«
»Fanta sta že prevelika, da bi se na sveti večer igrala s punčkami,« je skušala posredovati mama.
Tina je povesila pogled in ni odgovorila. Mučen molk je prekinila mama, ki je vprašala, če bi kdo še kaj pojedel, preden gredo k polnočnici, praznično razpoloženje pa se ni hotelo vrniti.
Gal je segel po kitari in spet so zapeli, ampak bolj prisiljeno.
Oglasilo se je slovesno zvonjenje. Toplo so oblekli in odšli v praznično noč.
Cerkev je bila slovesno razsvetljena in predšolski otroci so igrali božično zgodbo. Otroški zborček je s svojo prisrčnostjo približal mir in srečo tega svetega večera. Vsa ta čudovita lepota pa ni pomirila Tininega srca. Čutila se je osamljeno. »Nihče me ne razume,« je kljuvalo v njej.

***
»Sama, sama,« ji je odmevalo v glavi, ko je hitela k polnočnici po ulicah velikega mesta, ki so bile praznično razsvetljene, toda hladne in napol prazne. Nocoj je bila res sama. Sama je vstopila v mogočno cerkev. Poiskala je osamljen prostor nekje na sredini, od koder bo lahko spremljala polnočno sveto mašo Jezusovega rojstva.
Ko so zabučale orgle in so se oglasili pevci, ki so peli božične pesmi v tujem jeziku, se vsa ta slovesnost ni dotaknila njenega srca. Kako prisrčno jo je objelo petje v domači cerkvi, kjer se je res počutila doma. Ko je sprejela štipendijo za študij v tujini, je sicer vedela, da bo ločena od domačih in da se bo prav ob prazničnih dneh čutila osamljeno. Ni pa pričakovala, da bo ta samota tako pekoča kot je nocoj. Čeprav je skušala biti čim bolj zbrana, so se ji celo mašo vrteli spomini na božične večere doma. Dopovedovala si je: »Glej, tudi sveta družina prvega božiča ni doživela doma, pod svojo streho, med svojimi ljudmi.«
Ko je pristopila k svetemu obhajilu, se ji je zazdelo, da je resnično sprejela Jezusa v svoje naročje. »Dva brezdomca skupaj,« ga je nagovorila.
Skozi visoka vrata katedrale je odšla med zadnjimi. Večina je odhitela v mrzlo noč, nekaj pa se jih je zbralo po skupinicah. Za hip se je ustavila pri eni izmed njih in bila je vesela, da je niso nič spraševali, ampak z njo vljudno spregovorili nekaj voščilnih besed.
»Bratje in sestre smo, pa vendarle tujci,« je pomislila in odšla po stranski ulici. Iz enega od priprtih oken je zaslišala kristjanom vsega sveta domačo božično pesem Sveta noč. Kot vkopana je obstala. Iz torbice je vzela telefon. »Oče in mama sta verjetno že od polnočnice,« je pomislila. Žejna je bila besed. Domačih, preprostih, toplih.
Poklicala je. Starša sta se takoj oglasila, kot da sta čakala na njen klic.
»Blagoslovljen božič!« je voščila in skušala skriti ganjenost v svojem glasu.
»Blagoslovljen, miren, srečen … božič,« sta se oglasila oba hkrati. Začutila je, da tudi njiju glas izdaja. To ji je povedalo tisto, kar ni bilo izgovorjeno.
»Presenečenje imamo zate,« je napovedala mama, potem ko so si izmenjali zadnje novice. »Poglej sliko na svojem telefonu!«
Na monitorju se je prikazala slika: oče in mama ter oba brata s svojima družinama, so ji, zbrani okrog jaslic, mahali v pozdrav in ji vsevprek voščili blagoslovljen božič. Tudi sama jim je mahala in vsa srečna skoraj kričala: »Blagoslovljen božič vam vsem!«, da so jo slučajno mimoidoči začudeno gledali. Slika se je usmerila na jaslice. Bile so prav take kot vsako leto. Slika se je ustavila na hlevčku in približala sveto družino …
»Saj ni mogoče!« je pomislila in strmela v sliko: hlevček in vse figurice so bile del njenih otroških igrač in punčk. »Kako vam je to prišlo na misel?« se je začudila in še vedno strmela v tiste svoje ljubljene, tako njene igrače.
»Spomnila sem se, da si nekoč nekaj omenila …« je dejala mama.
»Otroška domišljija. O, da sta se spomnili! Tako si želim, da bi bila zdaj z vami in vi z menoj …«
»Saj tudi smo!« so rekli vsi.
»Čutim vas, da stojite ob meni.«
Izgovorjene besede in neizgovorjene misli so se z vso naglico sprehajale med njimi.
Čas se je za hip ustavil. Srečna, tako srečna je bila! Še ko je telefon utihnil, ga je še kar naprej držala v roki in se v duhu pogovarjala z vsemi, ki so bili v mislih ob njej. Ni več čutila mraza in ulica ni bila več tako temna.
Ko je hodila po ulicah tujega mesta, so jo vso pot spremljali vsi njeni domači, njene punčke in igrače ter nežna melodija pesmi Sveta noč.
Tako sama je bila, vendar nič več osamljena.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 52-53.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti... solze so ji tekle in tekle... “Zdrava, Marija, milosti polna... blagoslovljen je sad tvojega telesa...” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka - sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Popoldan se je počasi prevešal v večer in pri Matjaževih je vsa družina hitela z delom, da ga še pred mrakom končajo. Mudilo se je tudi zato, ker je bila v njihovi podružnični cerkvi polnočnica že ob desetih. Oče je bil še pri živini, dvojčka Matej in Matija sta v kurilnico s samokolnico vozila drva, mati je v kuhinji pripravljala večerjo, Helena in Marjana pa sta pospravljali svojo sobo. Letos sta prvič imeli sobo čisto zase, ko so na podstrešju uredili sobo za brata, s katerima sta dotlej imeli skupno spalnico. Končno sta bili sami zase s svojimi drobcenimi skrivnostmi, ki sta si jih ob večerih šepetaje pripovedovali.
Vsako leto so v hiši ob jaslicah postavili veliko božično drevo, kjer so se na vsak sveti večer zbrali ob koncu blagoslova doma.
»Postaviva si medve svoje božično drevo,« je iznenada vzkliknila Helena.
Marjana jo je začudeno pogledala: »Ja, in kje naj dobiva smrečico? Zakaj se nisi spomnila prej, da bi ti jo ata prinesel, ko je šel po smreko za v hišo?«
»Sama grem ponjo, vem za eno, sem si jo že ogledala, čisto blizu je in gaz pelje mimo nje. Hitro bom nazaj, ti pa nič ne povej našim. naj bo presenečenje. Ko jo bova postavili, jih bomo povabili v najino sobo, jaslice tudi imava, okraske smo delali v šoli,« je bila navdušena Helena in se oblačila.
»Ne hodi, prosim!« jo je prijela za roko Marjana. »Kmalu bo noč, da kje ne obtičiš,« je bila zaskrbljena.
»Nič se ne boj, saj je čisto blizu, brž bom nazaj. V drvarnici vzamem sekirico, pa grem. Ti lepo ostani v sobi, ko pridem, bom potrkala na šipo in ti podala smrečico skozi okno, naj bo res presenečenje,« je tiho zaprla vrata in se izmuznila ven. Mati je v kuhinjo ropotala s posodo, oče pa se je v hlevu pogovarjal z živino, zato je nihče ne slišal.
Malo jo stisnilo pri srcu, ko je po gazi hitela proti gozdu. Čeprav je bil še dan, se je gozdu že mračilo. Previdno, korak za korakom, je iz izhojene gazi stopila v cel sneg in se bližala mogočnim smrekam, ki so varovale nasad mladih smrečic. Že v pozni jeseni je njeno pozornost pritegnila smrečica z zelo lepo krošnjo. Mlade vejice so lepo v krogih krasile drobno deblo s čudovitim vršičkom.
»Ta bo moja, saj je vse tako gosto in se ne bo nič poznalo, če jo posekam,« je razmišljala, ko se je bližala svoji izbranki.
Naredila je še en korak in kriknila. Debela snežna odeja, ki je pokrivala nizko rastje, se je pod težo ugreznila, veje so se osvobodile snega, ona pa je padla med smrečje. Pogledala je kvišku in videla nad sabo odprtino in nebo, ki je postajalo vedno bolj temno. Skušala se je splaziti ven, a brez uspeha. Nad njo je bilo več kot meter suhega snega, ki se je vsipal. Spoznala je, da se iz te jame ne bo mogla izkopati, v njej je tlelo upanje, da jo bodo prišli iskat, saj jim bo Marjana gotovo povedala, kam je šla, ker je tako dolgo ne bo nazaj.
Marjana pa je v svoji sobi tiščala nos na šipo, napenjala oči in ušesa in čakala, čakala. Pričelo se je temniti, Helene pa od nikoder. “Kaj, če je kje obtičala?” ji je šlo na jok.
Že je hotela iti v kuhinjo, kjer so bili vsi zbrani za večerjo, ko je v sobo vstopila mati. »Ja, kje pa tičita ves popoldan? Čas je za večerjo, nikoli vaju ni bilo treba klicati, kaj je z vama. Kje pa je Helena?« je mati iskala z očmi po sobi.
»Ne smem povedati,« je med jokom izdavila Marjana.
»Za božjo voljo, povej, kje je?« se je oglasil oče iz kuhinje.
»Mogoče se je izgubila v gozdu, ker je šla po smrečico, da bi tudi medve imeli svoje božično drevo. Hoteli sva vas presenetiti ...«
»Sta pa nas zares pošteno presenetili,« je jezno rekel oče in že se je skupaj s fantoma oblačil, da jo pojdejo iskat. »V katero smer je šla?« je vprašal Marjano.
»Rekla mi je, da bo šla po tisti gazi, kot si šel ti po našo smreko,« je pokazala v temno okno.
Vzeli so močne baterije in krenili proti gozdu. Bila je že skoraj trda noč, še sreča, da ni snežilo, kot je bilo napovedano. Tako so šli po njeni sledi in prišli do luknje.
»Helena, si spodaj?« je zaklical oče in posvetil v globino.
»Ja, tukaj sem,« se je oglasila in si brisala solze strahu in veselja, da je rešena.
»Močno se primi za vrv, da te izvlečemo ven,« je rekel oče in ji vrgel vrv. Ovila si jo je okrog rok in vsi trije so jo s skupnimi močmi potegnili ven.
»Kaj pa si iskala v tej luknji?« je oče vse obrnil na šalo, da je prikril skrb in strah za dekle, ki ga je vsa preplašena gledala v strahu, da jih bo pošteno slišala. Oče pa je ni hotel kregati, vedel je, da je to, kar je prestala, že dovolj velika kazen.
»Hotela sem posekati tisto lepo smrečico, o kateri sem vam pravila, da bi jo dala v najino sobo, pa me je požrlo,« je povedala in se delala pogumno, čeprav je bila še vsa iz sebe.
»Zdaj ti jo bom odsekal jaz, a ne tiste tvoje najlepše. Če bi bila ti zadovoljna z manj lepo, bi jo vzela ob gazi in ne bi rinila v cel sneg. Bila bi že zdavnaj doma, brez strahu, ki si ga užila sama in si ga povzročila nam. To je tudi šola za naprej – ne moreš imeti vedno vse najboljše in najlepše,« je modroval oče.
»Saj me ni bilo nič strah,« se je postavila pred bratoma, ki sta ob teh besedah široko odprla usta in oči.
»Seveda je ni bilo strah,« je oče pomežiknil fantoma, ki sta razumela, kaj misli oče, a sta modro molčala.
»Zdaj pa domov k večerji in potem k maši in se zahvalit Bogu. Posebej ti, Helena, se mu imaš za kaj zahvaliti!« je rekel oče in pohitel pred njimi.
Šele ko so prišli od maše in sta v svoji sobici krasili božično drevesce, je Heleno obšel pravi strah, ko je pomislila, kaj bi se lahko zgodilo. Zavedala se je, da tega božičnega večera ne bo pozabila do konca svojih dni.
»Rodil si se ti,« je nežno položila Jezuščka v jaslice, »in na novo sem se rodila tudi jaz,« je rekla hvaležno. »Če bi takrat, ko sem šla v gozd, snežilo tako kot sneži zdaj, me ne bi našli in bi zmrznila v tisti jami.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 43-44.

1953
Bližali so se božični prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato pa je bila beseda bolj živa in prisrčna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresal stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovoja neke revije.
Narisal sem sveto Družino z oslekom in volekom , pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilom iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice.
Prepevali smo in molili, kakor bi bili doma, spet otroci. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami smo opravili molitve tudi na sveti večer pred novim letom. Toda na novega leta dan smo pozabili škatlo obrniti in paznik je kakor Herodež sveto Družino zaplenil, potem pa hotel zvedeti od nas, s čim smo si drznili narediti jaslice v kazensko-poboljševalnem domu. Ko smo mu razložili, se je potolažil, sveta Družina z angelci in pastirčkom pa je le šla z njim. Od takrat smo ga imenovali Herodež.

1954
Če je bil božič 1954 v usnjarni na Igu pristno zaporniško doživetje, je bilo božičevanje v sobi št. 7 naravnost pretresljivo zaradi skromnosti zunanjega okvira, a toliko bolj bogatega notranjega praznovanja, ki more predreti skozi vse zidove, mimo bodeče žice, psov in paznikov, nadzornikov in zunanje straže ...
Doma v sobi št. 7 smo za sveti večer opravili tri rožne vence in po stari navadi pokadili, da je prijetno dišalo. Profesorju Jegliču je namreč sestra skrito v paketu poslala kadila. Nenadoma zaškrta ključ v vratih in se pojavi nadzornik Kretič: »Kaj pa tako čudno diši, kaj pa cvrete na peči?« Jeglič stopi naprej in mu pomoli pod nos odprto ribjo konzervo rekoč: »Gospod nadzornik, to sem hotel malo pogreti, pa diši.«
Že nekaj tednov prej mi je Darko skrivaj pokazal kemični svinčnik in iz prevajalnice je dobil nekaj kosov lepenke. Tako sem spet narisal jaslice: dva angela sta nad hlevčkom razpenjala napis Slava Bogu – Mir ljudem, v sredini so kukale tri angelske glavice; sveta Družina je bila od hoje trudna in nekoliko toga, osel in volek pa sta gledala oba v isto smer, da je bilo kar nerodno sestaviti skupino v hlevčku. Še nekaj pastirčkov in ovčk.
Jaslice so bile na sveti večer postavljene na zasilno polico med dva pograda. Ko smo med kajenjem opravljali – okrog mize hodeč – rožne vence, se je vsak s srcem, polnem domotožja, oziral nanje. Ker je prof. Jeglič vtihotapil tudi vino in hostije, smo imeli polnočnico. Maševal je p. Ledergas na jetniškem kovčku s konzervno posodo za kelih. Še nikdar nisem doživel takšne polnočnice!
»Detece na slamici, nocoj smo tudi mi s teboj na slamici ...« Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako tudi nam ječa, slama, trdo delo in poniževanje ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Ljubo Marc, Črepinje. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 92.

Imeti konja – to so vedno pogosteje postajale Ajdine sanje. Ne le sanje, ampak kar velika želja! Kot očarana je skozi okno opazovala brata Bora, ki je na povodcu vodil svojega Bliska. Konj sicer ni bil njegov, ampak vedno je govoril, kot da je.
»Kdaj bom tudi jaz dobila konja?« je spraševala očeta in mamo. Odgovarjala sta ji, da je s konji veliko dela, ki bi ga ona ne zmogla, predvsem zato ne, ker je še premajhna.
Ampak njej se je zdelo, da je že skoraj dovolj velika in da se ji godi krivica.
Ker je starša nista razumela, se je potožila babici. Tudi ona ji je rekla, da je res še nekoliko premajhna, ampak jo je tudi pobožala po laseh rekoč: »Razumem te,« in Ajdi je bilo takoj lažje. Tudi Miklavžu je pisala, da si želi konja, a se je že vnaprej bala, da ga ji ne bo mogel prinesti. Le kako bi mogel velikega konja položiti v košaro, v kateri ji je vsako leto puščal darila. Zato ni bila tako razočarana, ko je zjutraj našla med darili marsikaj, samo konja ni bilo.
Popoldne je prišla na obisk babica. Neki poseben nasmeh je opazila Ajda na njenem obrazu.
»Nekaj reči je Miklavž pustil tudi pri nas,« je rekla, ko je odložila torbo. Vsako leto je bilo tako. Ajda jo je lani sicer vprašala, zakaj Miklavž ne pusti vseh daril na enem mestu, a čeprav ni dobila jasnega odgovora, ni spraševala naprej. Tokrat pa ni nič vprašala, temveč je samo pogledala v babičino torbo. Z roko je segla mimo piškotov in bombonov in zatipala v papir zavito nekaj mehkega. S prstki je božajoče raziskovala celoten ovoj in se ustavljala na posameznih mestih. Previdno je potegnila zavitek iz torbe. Stisnila ga je k sebi in z žarečimi očmi pogledala babico: »Konjička mi je prinesel Miklavž!«
»Saj darila še odvila nisi!« se vsi začudili.
»Jaz pa dobro vem, da je konjiček!« je odločno rekla in začela odvijati. Najprej sta se prikazali dve nogi, nato še dve, za njimi pa glava.
»Vidite!« je dejala ponosno in skočila babici v naročje. Ni vedela, ali bi božala konjička ali babico. Še nikoli ni videla tako lepega konja. Bil je iz mehkega rjavega blaga, glavo je imel visoko dvignjeno. za oči je imel dva svetleča gumbka, rep je bil skoraj pravi
»Zdaj imam tudi jaz konja!« se je obrnila k Boru.
»Ki pa ni čisto pravi konj!« ji ni ostal dolžan.
»Kaj pa ti veš! Mojega je prinesel Miklavž, tvojega pa ne!«
»Skoraj pravi je,« je posegel vmes očka in resno pogledal Bora, da ta ni izrekel besed, ki jih je imel že na jeziku.
Kamor je potem šla Ajda, je z njo šel tudi konjiček. Tako prijetno mehak je bil, tako voljan, tako njen.
Malo pred božičem je Bor ponosno povedal Ajdi, da bo skupaj s svojimi prijatelji na Štefanovo peljal svojega Bliska k blagoslovu. »Naš župnik bo blagoslovil naše konje,« je dodal.
Po maši v podružnični cerkvi so šli na cesto ped cerkvijo. Kmalu so izza vogala prijahali jezdeci na lepo urjenih in okrašenih konjih. Blisk je bil med prvimi, za njim jih je bilo še vsaj deset. Malo pred cerkvijo so se postavili v vrsto, nato pa drug za drugim ponosno prijezdili mimo župnika, ki je vsakega konja in konjenika posebej blagoslovil.
Ko so konjeniki odšli, je Ajda pocukala mamo za rokav. »Reci gospodu župniku, naj blagoslovil še mojega.«
Začudeno jo je pogledala. »Ampak, saj tvoj ni …« se je ustavila sredi stavka.
»Prosim,« je prosila z očmi in besedami.
Mama se je obotavljala. Ajda je čutila zadrego v njenem pogledu, zato ji je bilo skoraj žal, da je izrekla to prošnjo. Bila je presenečena, ko je mama spustila njeno roko in stopila do župnika. Župnik je mamo pozorno poslušal, potem pa sta se oba obrnila k Ajdi.
»Mamica mi je povedala, da čaka še en konjiček za blagoslov,« je dejal in se ji prijazno nasmehnil.
Ajdi je postalo nerodno. Ampak župnikov dobrohotni pogled jo je ojunačil, da je segla v žep in potegnila iz njega svojega konjička. Z obema rokama ga je dvignila proti župniku.
»Tako imenitnega konja pa res moram blagosloviti,« je dejal, naredil z roko nad konjičkom velik križ in ga blagoslovil z zadnjimi kapljami blagoslovljene vode.
»No, pa ima vse blagoslove kot pravi konji,« je rekel župnik, pobožal Ajdo po glavi in spregovoril z mamico nekaj besed.
»Hvala,« je rekla Ajda bolj konjičku kot župniku, ki pa jo je vseeno slišal.
Ajda kar ni mogla verjeti, da se je vse res zgodilo. Mehko je božala svojega konjička in ga stisnila k sebi. Srce ji je tako močno bilo, da je imela občutek, da bije tudi konjičku.
Silovito se je oklenila mamice. Mamice, ki zmore vse in naredi vse. Zaradi nje ima skoraj pravega konja.
In nestrpno je čakala, da bo srečala Bora. Nikoli več ji ne bo mogel reči, da njen konjiček ni skoraj pravi konj. Vse blagoslove ima, kot vsi drugi konji. Tako je dejal tudi gospod župnik.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2022), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Ko so kmetje pospravili zadnje pridelke z njiv in vrtov in napolnili kleti s krompirjem, peso in repo, pobrali jabolka in hruške v sadovnjakih, pripravili velike skladovnice drv in zaklali pujska, je zadišalo po zimi.
Ko je burja zažvižgala okrog vogalov in med hišami ter osmukala še zadnje liste z dreves in je zjutraj travnike in polja pobelila slana, so na oknih zacvetele prve ledene rože in v koritu je zmrznila voda. Zadišalo je po adventu.
Zjutraj smo pred šolo odšli k adventni maši, pravili smo ji zornice, in v mrzli cerkvi nas je močno zeblo. Doma nas je čakala mama z vročim čajem v topli kuhinji. V gumijaste škornje smo obuli debele volnene nogavice, ki so jih za nas spletli angelčki in nam jih je v pehar ali na krožnik položil sveti Miklavž. Na skednjih smo poiskali sanke. Pred prvim snegom smo šli v gozd po mah za jaslice. Ko so se v zraku zavrtinčile prve snežinke, je zadišalo po praznikih.
Zvečer smo trli orehe za potico. »Žvižgajte zraven!« je naročila mama. Poribali smo lesen pod v kuhinji in lesene stopnice, pospravili po omarah. Stric nam je pripeljal drevešček. Mama je spekla potico in pokrila mizo z najlepšim prtom. Zadišalo je po božiču.
Dopoldne smo bili še v šoli (božič je bil delavnik!). Po kosilu smo v kuhinjski kot postavili drevešček in pod njim pogrnili mah za jaslice. Mama je iz gornje sobe prinesla star okovan, zaprašen kovček. Pobožno ga je odprla in trije pari otroških oči so se zagledali v skrbno zložene škatle in škatlice, v katerih so bile lučke, okraski, zlati in srebrni trakovi in jaslice. Hlevček smo naredili iz kamnov in ga pokrili s slamo, razporedili pastirce, naredili z ogledalcem vodo za ovčke in z moko zarisali poti. Vse so vodile proti hlevčku. Naš Jezušček je imel svileno rjuhico in mama ga je ljubeče pobožala, preden ga je položila v jasli. Še lučke in okraski in trakovi in ... ko je bilo vse nared, smo pogasili vse luči in prižgali lučke na dreveščku. Kuhinja je bila polna luči in topline in velikega pričakovanja. Tiho smo zapeli najlepšo božično pesem. Sveta noč, blažena noč je odzvanjalo po hiši. Vsako leto je bilo tako in vsako leto znova je bilo to za nas otroke čudovito doživetje.
Na zemljo je padel mrak. Sveti večer. Ko je zazvonil večerni ave, smo blagoslovili vse prostore v hiši in se v molitvi ustavili pri jaslicah. Po večerji smo se otroci zbrali ter v majhnih skupinah šli po vasi od hiše do hiše gledat jaslice. Ob vsakih smo nekaj zapeli, voščili praznike in bili strašno veseli, če smo dobili jabolko, pomarančo, kos potice. Vsa vas je bila praznično razsvetljena, na vseh oknih so gorele lučke, povsod je dišalo po božiču, ljudje so bili ljubeznivi in prijazni.
Malo pred polnočjo smo se zbrali doma in šli skupaj k polnočnici. Mraz je bil in tema – če so naletavala še drobne snežinke in je sneg škripal pod nogami, je bil večer res pravi. V zvoniku je svečano pritrkovalo, cerkev je bila vsa razsvetljena in od vseh strani so prihajali ljudje. Polnoč in Sveta noč. Jezus se je spet rodil. Za vsakogar od nas. Maša je bila dolga in slovesna in ko se otroci segreli, je marsikateri zaspal. In tudi v spanju je imel nasmejan obraz. Ko smo prišli domov, je mama skuhala čaj in narezala potico. Čeprav smo bili utrujeni in zaspani, smo kar neradi zlezli v postelje. Ko pa je bilo tako lepo ...
Božič mojega otroštva. Vsako leto znova čaroben in vsako leto znova najlepši ...

Ester. (zgodbe) Ognjišče (2016) 01, str. 44

Pri polnočnici se je zbralo veliko ljudi. Ko so na koncu maše s hvaležno radostjo zapeli zadnjo kitico najlepše božične pesmi Sveta noč, blažena noč, se je cerkev začela počasi prazniti. Nekateri so še postali ob jaslicah in ob rahli spremljavi orgel z molitvijo počastili Božje Dete.
Med njimi je bila tudi Sonja. Že precej let je z vsem srcem sodelovala v župniji. Najprej kot pevka na koru, nato pa kot katehistinja. Rada je pomagala njihovemu župniku, ki je vedno bolj omagoval pod težo let, vendar pa se je še vedno ves razdajal za svoje župljane. Pogosto so ljudje opazili, kako med mašo zaradi bolečin stiska ustnice. Toda maševal je vedno. Ni klonil pod težo križa.
Ko so orgle zaigrale še zadnje akorde in se je nežna melodija izgubila v snežni noči, se je Sonja odpravila proti zakristiji, da vošči župniku. Ob njem je bilo še nekaj mož in žena, ki so se radostno poslavljali in po belih gazeh odhiteli proti svojim domovom.
Ko je ostala sama z njim, mu je spoštljivo podala desnico in tiho rekla: »Blagoslovljen božič, gospod župnik.« Pogledal jo je s svetim žarom v očeh. Krepko je stisnil njeno desnico ter jo s svojo levico objel, kot objame oče svojo hčer. Molčal je, govoril je tisti njegov objem. Z njim se ji je zahvalil za vse, kar je storila za župnijo in tudi zanj.
Ko je še lahko hodil, ga je večkrat peljala v hribe, ki so bili njegova ljubezen. Ko je resno zbolel, ga je obiskovala v bolnišnici in mu vlivala upanje. Včasih je potrkala na njegova vrata in s kratkim pogovorom pregnala njegovo samoto. Do njega je čutila neko posebno skrb, kot da bi bil njena stari oče. Morda ravno zato, ker svojih starih očetov ni poznala. Oba sta padla v vojni.
Župnik je bil vedno zadržan in zelo redkobeseden. Nocoj, po polnočni maši, pa ji je z očetovskim objemom povedal, kako ji je hvaležen za vse.
Zelo jo je presenetil in bila je v zadregi. Ko jo je izpustil iz objema, je le dahnila: »Gospod župnik, držite se!« Kljub ganjenosti pa se ni mogla znebiti slutnje, ki se je prikradla v njeno srce. Slutnje, da se župnik poslavlja in da je to morda njegov zadnji božič.
S solzami v očeh je stopala proti domu in v njeni notranjosti so odmevale njegove besede: »Kristus se bliža, Kristus prihaja.«
Anica

Ognjišče (2016) 01, str. 45