Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

»Ne morem ti kupiti kostuma za maškarado, razumi že vendar, res ne morem. Nimam denarja. Še ena položnica čaka: če ne plačam, nama bodo odklopili elektriko!« je svoji hčerki dopovedovala mama, naveličana njenega sitnarjenja, da bi rada šla na maškarado.
»Vsi bodo tam, vsi,« je šlo mali na jok, »samo jaz ne morem iti ... Vsi lahko gredo v šolo v naravi, le jaz ne bom šla, ker mi ne moreš kupiti kombinezona. Zakaj samo jaz ne morem dobiti ničesar?« je bila vsa nesrečna desetletna Silva. Mama ji je že drugič ta mesec zavrnila prošnjo: najprej za šolo v naravi, na snegu, zdaj pa še za maškarado.
»Ti bom pa jaz kaj sešila in te namazala. Boš pač drugačne od ostalih, morda še lepša od njih,« jo je skušala potolažiti mama.
»A res ne razumeš, da moramo biti vsi enaki, cel razred? Ne smem biti drugačna!«
»O moj Bog, ne morem več, ne morem!« se je sesedla na kavč. In res ni mogla. Končala je trgovsko šolo, vendar se ni mogla zaposliti v trgovini, kjer bi delala tudi popoldne, ker ni imela nikogar, ki bi pazil na njeno hčerko, ko bi prišla iz šole. Čeprav je Silva imela že deset let, je ni mogla pustiti same, zato je od takrat, ko je rodila, delala kot čistilka in sicer samo dopoldne, toda za precej manjšo plačo, da se je lahko posvetila otroku.
Živeli sta v najemniškem stanovanju. Bilo je skromno, toda suho in toplo. Silva je imela svojo sobico, ki sta jo naredili tako, da sta z omaro pregradili večjo sobo, in tako sta imela vsaka svoj kotiček. Bili sta zadovoljni. Lastnika, starejša zakonca, se nista vmešavala v njuno življenje, edino denar za najemnino sta zahtevala ob datumu, kot so se zmenili.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Tako se je zatopila v misli, da je preslišala zvonec in je začudeno gledala starejšo gospo, ki je vstopila, ko ji je Silva odprla vrata.
»Jaz sem vaša nova soseda,« je rekla. »Že dvakrat sva se samo srečali, danes pa sem sklenila, da se vam predstavim. Sem sestra vašega župnika, ker je gospo Pavlo izdalo zdravje in je morala v dom za starejše, mu bom jaz gospodinjila. Pred kratkim sem se upokojila in ker sem bila sama - nikoli se nisem poročila, sem pustila stanovanje in prišla sem. Saj me je brat, ki živi na kmetiji, vabil domov, a jim nočem biti v nadlego, mislim pa tudi, da me ta brat, vaš župnik, bolj potrebuje,« se je razgovorila. »Videla sem vašo malo, kako pridno ministrira, pa sem si rekla, da moram spoznati tudi vas,« je bila prijazna.
»Ja, Silva res rada hodi k maši in k verouku, rada pa je zahajala tudi h gospe Pavli, da sem morala biti včasih kar huda. Star človek ima rad mir.« Zelo dobro ji je dela pohvala in vesela je bila, da stanujeta v bližini župnišča in cerkve, da je imela Silva od malega dobro družbo.
***
»Pa sem te prepoznala, ti si, mamica, ti si,« je vreščala. »Izpod maske ti kukajo črni lasje, pa tvoje čevlje poznam,« jo je vrtela, ko sta se zaletavali v druge maškare. Solze so se ji ulile izpod maske, ko je videla, kako srečna je mala, in vključila se je v sprevod, ki je plesal po ulici.
***
Po tistem, ko ju je obiskala gospa Zinka, nova gospodinja gospoda župnika, se je njuno življenje obrnilo na bolje. Kadar je bilo treba, je rada šla pomagat v župnišče kaj skuhati in speči.
»Jaz sem dobra za vsa dela, peka pa mi nikoli ni šla od rok, pa tudi kuha ne preveč,« je priznala nova gospodinja. »Vsa leta sem bila sama, veliko sem jedla zunaj, zase se mi večkrat ni ljubilo kuhati. Vaš gospod pa rad dobro je, pa še velik sladkosned je ta moj brat,« se je pošalila. »Zelo vam bom hvaležna, če me boste česa naučili, pa tudi lepo mi je v vaši družbi. Jaz pa vam bom popazila Silvo, da si boste lahko poiskali bolje plačano delo in ne boste v večni stiski z denarjem. Mala bo pri meni v varnih rokah.«
»Silva, ali veš, da se danes še dogajajo čudeži? Nama se je zgodil,« je rekla svoji mali nekega dne.
»Mami, to niso čudeži, to pomeni, da so na svetu še dobri ljudje,« je ta modro odvrnila. »Gospa Zinka pravi, da sva medve dobri, ona pa je zame najboljši človek na svetu!«
»Seveda zate, saj ti je kupila kostum za maškarado,« ji je pomežiknila mama. »In vse to sta skuhali za mojim hrbtom.«
»Ker ti ne bi pustila, ker ne maraš, da ti kdo naredi kaj iz usmiljenja. Zinka pravi, da ni sramota biti reven, sramota je biti bogat, a skop.«
»Jaz pa sem za vajinim hrbtom našla novo službo. Od jutri bom delala v tovarniški kuhinji, kjer se dela na dve izmeni in imajo delavci tudi popoldanske malice,« se je nasmehnila in se vsa srečna predala toku ulice.
Pust bo pregnal zimo, prihaja pomlad, z njo toplo sonce, zelenje, cvetje. Ona pa je vse to čutila v srcu že danes.
 
A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2023), 82-83.

»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.

Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje ... Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56

Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.

Slavkov svet je bila domača hiša, velik vrt, ki se je nadaljeval v sadovnjak, predvsem pa mogočen hrast, ki je stal med njihovo in sosedovo hišo in je otroke vabil pod svojo razkošno krošnjo. Njegov starejši brat in sosedovi otroci so ob mogočnem deblu iz desk in vsega, kar jim je prišlo pod roke, naredili nekakšno domovanje, v katerem so potem prebili ure in ure, saj so se v njem čutili tako prijetno in varno. Vsaka beseda je imela tam čisto drugačen, zaupen zven. In skrili so se v njem, kadar je pripekalo sonce ali kadar je deževalo. Tako prijetno je bilo poslušati pesem dežnih kapelj, ki so padale po pločevinasti strehi.
Sveta izven svoje vasi je komaj kaj poznal, saj so le poredkoma odhajali od doma. Zato se je nekega dne skoraj prestrašil maminega naročila, naj gre v kakšne štiri kilometre oddaljen kraj k mesarju. Starejši brat je šel k prvemu svetemu obhajilu in za to priložnost je bilo treba pripraviti nekoliko slovesnejše kosilo. V tistih časih je bilo meso na mizi le nekajkrat na leto, pa še takrat ga ni bilo prav veliko. Mama mu je pripravila majhen nahrbtnik, vanj dela denarnico in listek, na katerega je napisala, kakšno meso in koliko mesa potrebuje, ter mu naročila, naj ga izroči mesarju.
Čeprav je bila pot dolga, ga ni utrudila, saj je bila vajen pešačenja na njive in na pašnike pa tudi sicer se je cele dneve podil z otroki po vasi. Mama mu je podrobno opisala pot in tudi kako bo prišel do mesarjeve hiše, tako da ni dolgo iskal.
Mesnica je bila prazna. Listek je izročil mesarju, ki se je moral skloniti čez pult, da ga je dosegel. Prebral ga je in preložil nekaj kosov mesa. Na tehtnico je položil šumeč papir, nanj vrgel izbrano meso, pogledal na številčnico, dodal še manjši košček in vse skupaj zavil, da je prijetno zašumelo. Slavko mu je izročil denarnico. Mesar je vzel iz nje denar, sam pri sebi polglasno računal, še enkrat pogledal na tehtnico, nato pa v denarnico stresel nekaj drobiža. Slavko mu je izročil nahrbtnik in mesar je vanj položil zavitek.
Ko je odhajal, je pogledal mesarja in ga lepo pozdravil, kot mu je naročila mama, ter zaprl vrata za seboj.
Pot nazaj se mu je bolj vlekla, saj se je večinoma vzpenjala in nahrbtnik je postajal vedno težji. Doma ga je z olajšanjem odložil in počakal, da je prišla mama. Odvila je zavitek in se začudila: »Mesar se je zmotil! Premalo denarja si imel. Tako dragega mesa nisem naročila! Nazaj boš šel!«
Slavko jo je žalostno pogledal. »Mama, tako zelo sem utrujen,« je zastokal. »Ne muči fanta,« je dejala soseda, ki je bila ravno na obisku. »Naslednji teden sem sama mislila iti po nekaj mesa, pa ga bo Slavko prinesel, pa še vaše bo poračunal.«
Mama se je strinjala, Slavku je odleglo.
Čez dober teden se je zopet odpravljal na pot. »Ta denar izroči mesarju, sicer je pa vse napisano na listku,« je dejala mama in dala v nahrbtnik njihovo denarnico in nato še sosedovo.
Pot se mu je zdela tokrat krajša in lažja, ker jo je že poznal. Mesarju, ki se je zopet sklonil čez pult, je dal najprej denarnico sosede, potem pa še njihovo. Ko jo je odprl, je dolgo in pozorno bral in mimogrede pogledal denar.
»Fant, čigav si pa ti?« ga je vprašal.
Slavko mu je povedal, iz katere vasi prihaja in katera je njihova hiša. Zdelo se mu je, da si ta prijazni stric ne predstavlja prav dobro, od kod prihaja, zato je dodal, da ob njihovi hiši stoji zelo velik hrast.
Mesar ni rekel nič, le nekoliko dlje je trajalo, preden je začel zavijati meso v papir. »To je za vašo sosedo,« je dejal in dal zavitek v nahrbtnik, »to je pa za tvojo mamo. In denar tudi,« je še dejal.
Slavko je prikimal, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno zaprl vrata za seboj.
Ko je mama doma odprla nahrbtnik, ji je Slavko povedal mesarjevo naročilo, kot si ga je zapomnil. Mama je previdno odvila svoj zavoj, ga nekaj časa držala v roki in brez besed zrla vanj. Nič ni rekla, le izraz na njenem obrazu se mu zdel nekaj posebnega.
***
Šolanje ga je odpeljalo iz domače hiše in ostal je v tujih krajih, vedno pa se je rad vračal domov, ki ga je prevzel njegov brat. Pogosto je stopil tudi k hrastu, da so se vanj vrnili nešteti občutki in spomini. In žal mu je bilo, da je z leti njihovo zavetišče vedno bolj propadalo, zato se je razveselil, ko so ga začeli bratovi otroci obnavljati.
Po mnogih letih je ponovno stopil v tisto mesnico. Ko je zaprl vrata za seboj in zagledal pult, ki ga zdaj ni več gledal od spodaj navzgor, se je od nekod vrnil vanj skoraj pozabljeni stavek: “Fant, čigav si pa ti?” Ko so bile besede izrečene, jih ni razumel. Zdaj pa so ga navdale s ponosom in z veliki spoštovanjem je pomislil na svojo pokojno mamo.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2020), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Nikoli nisem rada hodila po uradih, a dolžnosti do skupnosti in osebne potrebe te privedejo do tega, da moraš v življenju odpreti marsikatera vrata. Tako sem nekega dne že navsezgodaj odšla z avtobusom v mesto rešit neko zadevo.
Prišla sem do stare zgradbe in vstopila na majhen hodnik. Na koncu hodnika je za steklenim okencem sedela namrščena uslužbenka srednjih let. Moj notranji glas me je posvaril: “To se pa utegne slabo končati.”
Pred menoj je bil starejši gospod. Na svoje tiho in umirjeno vprašanje je dobil kratek, zajedljiv odgovor. Obrnil se je in žalosten odšel. S težkim korakom sem se približala okencu in uslužbenkin jezni, naveličani pogled mi je vzel ves pogum. Komaj sem uspela povedati delček svojega vprašanja in vzrok mojega prihoda v njeno ustanovo, že je priletel izza šipe odgovor, kot meni namenjena klofuta: »Nobene možnosti nimate!« in mi red nosom zaprla okence.
Kot gospod pred menoj, sem se tudi jaz ogorčena in žalostna obrnila in odšla ven. Ostalo mi je še veliko časa do avtobusa, zato sem, kot običajno, zavila v bližnjo cerkev. Imela sem srečo, ravno je bila maša. Mlajši duhovnik je imel kratek nagovor, ki sem mu z zanimanjem prisluhnila. Med drugim je povedal to zgodbo: »V neki vasi je živel starec, ki je sovaščanom razdaja svojo modrost. Neki jezen mladenič mu reče: “Nimaš pravice pridigati drugi! Nisi to, za kar se izdajaš!” Modrec ga vpraša: “Če si za nekoga kupil darilo, pa ga ta ne sprejme, čigavo je?” Mladeniča je s tem vprašanjem zmedel. Po kratkem premisleku je odgovoril: “Moje je, saj sem ga jaz kupil!” “Tako je tudi z jezo, ki jo stresaš name. Ne sprejmem je in vrnila se bo k tebi, saj je tvoja.”«
Takoj sem pomislila na jezno uslužbenko. Jeza, ki jo je stresala na nas, se bo vrnila k njej, saj je njena. Začela sem se spraševati, kaj neki je lahko vzrok njene slabe volje: težave v službi, bolezen, skrbi za družino in še marsikaj bi lahko bilo. Spomnila sem se stavka iz Svetega pisma: »Človek vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.«
»Da, Bog, ki vidi v srce, bo pomagal tej nesrečni ženi. Molila bom zanjo,« sem sklenila. Jagode rožnega venca so mi polzele skozi prste in vsaka zdravamarija je bila namenjena njej. Njena jeza, ki jo je stresala na druge, se je vračala k njej. Bila je v začaranem krogu. Kot tisti pes, ki je zašel v dvorano s tisoči ogledal po stenah, stropu in tleh. Ko je v njih zagledal svojo podobo, je videl tisoče psov. Ustrašil se je in začel lajati in vsi psi so lajali nazaj. Bal se je za svoje življenje in se vso noč boril z lajanjem, renčanjem in kazanjem zob. Izgubil je boj s svojo podobo, zjutraj so ga našli mrtvega v prazni dvorani. Pa kako malo bi bilo treba, da bi se rešil: samo enkrat bi pomahal z repom in vsi psi bi mu veselo pomahali nazaj.
Nekoliko pomirjena sem odšla iz cerkve. Lep sončen dan se je naredil in zavila sem v park ter sedla na klop. Skozi park je vodila bližnjica v središče mesta in kar veliko ljudi je šlo mimo moje klopi. Nehote sem jih začela opazovati. Med njimi je počasi, s trudnim korakom, z obrazom obrnjenim v tla, šla starka, ki me je spomnila na našo pokojno sosedo. »Koliko let je že minilo od tistega dogodka, ki me je močno zadel v srce?« V spominu mi je velikokrat priplaval na površje.
Nekega dne je prišla k nam soseda, stara zgarana kmečka žena, ki so se ji že nekaj časa kazali znaki demence. Na hodniku smo tik ob vhodu imeli omarico in steno z ogledalom. Pod njim je bila ozka polička. Ko se je soseda zagledala v ogledalu, se je veselo nasmejala. »Tudi ti si prišla! Že dolgo te nisem videla,« je ogovarjala znanko v ogledalu. Sprva sem mislila, da je to njena šala, ko pa je stopila čisto zraven nje, jo božala po rokah in obrazu ter se pogovarjala z njo, me je to prestrašilo. »Joj, kako si mrzla! Te zebe?« je zaskrbljeno govorila. Ob dotiku hladnega stekla se je skušala še bolj priviti k njej, da bi jo ogrela, zato je stopila na poličko pod ogledalom.
»Kaj naj storim? To traja že dolgo in nikakor se ne more posloviti od svoje podobe v ogledalu,« sem panično razmišljala. Po dolgem času mi jo je nekako uspelo pripeljati v kuhinjo na topel čaj, saj je bila že mrzla kot podoba v ogledalu. Bila je tako srečna, da sta se srečali, da je kar naprej pogledovala skozi vrata in se hotela prepričati, če je znanka še tam. V srcu je imela ljubezen in njen odsev je videla v ogledalu.
Razpredala sem svoje misli naprej. Kaj pa jaz vidim v ogledalu? Vidim starejšo ženo, obraz prepreden z gubami, sledove življenja, ki ni prizanašalo, in na njem zaman iščem sledi mladost. Pač, v očeh so še vedno iskrice veselja nad lepoto življenja, čudovitega stvarstva, vidim zaupanje v Božjo ljubezen in vidim to ljubezen odsevati iz mojih oči – ogledala moje duše. Telo se stara in počasi zori, a v njem je neumrljiva duša, ki je ustvarjena za večnost. Negovati jo moram in hraniti z Božjo besedo, da bo iz mojega obraza in mojih oči odsevalo samo veselje in ljubezen. Če bom sama v svoji podobi videla njo, bodo tudi drugi čutili podobo veselega Božjega otroka v meni. Za to se je vredno potruditi, za to moramo živeti. Da smo drug drugemu ogledalo, ki odseva veselje in ljubezen Božjih otrok.
»Še bom molila za to neznanko, ki me je tako neprijazno sprejela. Če hočem oddajati veselje, moram najprej očistiti svoje srce vse navlake, kot so zamere in razočaranja, kar sem doživela ob stiku z njo. Odpustiti moram in pozabiti, sicer me bo sovraštvo strlo in uničilo moj mir in moje zdravje.«
***
»Glej no, koga vidim!« me v tem razmišljanju zmoti znan glas. Mimo je prišla prijateljica iz dijaških let. »Kako dolgo se že nisva videli? Kmalu te ne bi poznala, samo glas pa je še vedno isti,« sem jo veselo pozdravila. Prisedla je k meni na klop in začeli sva obujati spomine. »Ponavadi nisi bila tako zadržana, nekam žalostna,« mi je rekla. »Imaš težko življenje, nisi srečna?« Povedala sem ji, kaj se mi je zgodilo pred nekaj urami. »Kaj ne poveš,« se je začudila. »Veš, jaz sem v službi v isti ustanovi in takoj ti povem, da bi te morala ta žena poslušati do konca. Seveda imaš možnosti. Pridi, vse bova uredili.«
»O Mati Božja, takoj je bila moja molitev uslišana. Hvala ti!« sem dahnila in šla s prijateljico nazaj v tisto staro stavbo. Jezno uslužbenko je zamenjala druga ženska.
V naslednjih tednih se morala odpreti še kar nekaj vrat, a zadeva se je zame ugodno rešila: dobila sem skromno, a s svojim delom pošteno zasluženo pokojnino.
Preden sem se poslovila od svoje stare, skoraj pozabljene prijateljice, sem jo še prosila: »Prosim, nikar ne povej naprej o tisti nesrečni in jezni uslužbenki. Ne bi rada, da bi se nad njo kdo znašal zaradi mene. Imela je pač zelo slab dan.«
»Obljubim, da bo to ostalo med nama. Poznam jo, navadno je prijetna in prijazna do vsakogar, mislim, da jo je res moralo nekaj zelo vreči iz tira.«
Megleno zgodnje jutro se je umaknilo soncu, ki je naredilo dan vesel, srečen in topel – kot je topel prijazen nasmeh in lepa beseda človeka, ki ga srečaš.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 93-94.

Z invalidskega vozička se zdi svet drugačen, kot če ga vidiš, premikajoč se po njem na dveh nogah. Vsakogar, razen otroka, gledaš od spodaj navzgor in to te, hočeš nočeš, postavi v podrejen položaj. Drugi gledajo nate z višine, zdi se ti, da zviška. Vsi, ki lahko hodijo, so v tvojih očeh srečna bitja. Če imaš, denimo, samo eno nogo, ali, Bog ne daj, še te ne, se ti zdijo srečni vsi ljudje z dvema nogama. Kot da je tvoja sreča odvisna od obstoja ali števila nog, vse drugo pa sploh nič ne pomeni. In sreča je tudi, če imaš nekoga, ki te, čeprav samo z vozičkom, popelje na sprehod.
To mi je znano skoraj iz prve roke: imela sem mamo, ki je zadnja leta svojega življenja preživela na vozičku. Živela je sama in znala je poskrbeti zase – kapo dol pred njo! V letih, ko postanejo okoreli še ljudje, ki nimajo telesne hibe, se je na vozičku spretno premikala po stanovanju in potrudila se je, da je opravila sama vse, kar se je dalo.
Bila je družabna in silno si je želela družbe. Pri njej je bil vsak gost dobrodošel. Da je le mogla malo poklepetati, o čemer koli, najraje pa o časih, ko je bila usoda do nje še bolj milostna in je lahko merila svet z dvema zdravima nogama. Razkošje, ki se ga, dokler ga je bila deležna, ni zavedala. V tem ji je marsikdo podoben, kajne?
Življenje si je znala urediti tako, da je vsej prizadetosti navkljub ostalo znosno. Nekaj pa je močno pogrešala: prijaznega človeka, ki bi jo kdaj pa kdaj zapeljal po vaških poteh ali, kar bi bilo še bolje, v bližnje mesto na katero od prireditev. To bi bila dobrodošla popestritev njenega življenja med štirimi stenami.
Ni ji ostalo drugega, kot da se je kar sama odpravila na cesto in z rokama neutrudno vrtela velika kolesa vozička. Vedno težje je premagovala ta napor, kajti moči so jo počasi, a vztrajno zapuščale. Upala je, da bo naletela na dobro dušo, ki bo poprijela za voziček in bi to, kar je njej predstavljalo težaško delo, z lahko to opravila in še poklepetali bi. Včasih bi ji bilo zadosti že, če bi ji kdo namenil nekaj besed, ji mogoče povedal kaj zabavnega, kakšen vic ali anekdoto, tega se ni nikdar naveličala poslušati.
Pozdravljali so jo, že iz vljudnosti ni šel nihče mimo nje brez pozdrava. Na vasi se pač vsi poznamo. Našli so se tudi taki, ki so z njo spregovorili nekaj besed, tudi to je na vasi še vedno v navadi, in končno ljudje niso taki, da bi invalida kar prezrli, to že ne. Še tujcem ki so se slučajno znašli tam, se je zasmilila. Toda enim se je vedno mudilo, drugi so že po naravi manj zgovorni, tretji so povsem brezbrižni in pravega klepeta, takega, ki si ga je želela, tam zunaj ni bilo. Domov se je vračala z občutkom zapuščenosti, odrinjenosti. Se ji je kdaj utrnila tudi kakšna solza?
Nikogar ni bilo, ki bi jo kdaj pa kdaj z vozičkom zapeljal po številnih okoliških poteh, čeprav bi, če bi bili vsaj malo pozorni, lahko zaznali, kako rada zapusti domače zidove. Videvali so naju vsak teden, ko sem prišla k njej in jo peljala naokoli, a me ni nihče posnemal. Niti žene njene generacije, ki so se včasih same ali v družbi odpravile na sprehod, niso pomislile, da bi ji naredila vsaj malo veselja. Ne zamerim jim, kajti ponavadi spoznamo stisko ljudi, ko jo tudi sami doživimo. Žal.
Umrla je, preden se ji je bilo treba odločiti, ali naj pristane v amputacijo tudi druge noge. Njena od življenja utrujena duša si zasluži miren počitek. Pogreb je bil, če ga sodim po številu pogrebcev, veličasten. Sama sem napisala govor, ker se mi je zdelo, da imam marsikaj sporočiti. Kratek in jedrnat je bil in v sebi je nosil poanto, strnjeno v sklepnem stavku: »Naj bo današnje slovo poklon tvoji hrabrosti in priložnost za vse nas, da pogledamo vase in se zamislimo, kaj lahko naredimo za drugega.« Napisan je bil z namenom, da bi se koga to dotaknilo.
Seveda je prav, da najprej jaz pogledam vase in naredim kaj za drugega, sploh pa sedaj, ko mi čas to dopušča. To bi bil najbolj plemenit način negovanja spomina na mamo.
Povezala sem se z domom upokojencev v mojem kraju in prišla v stik z gospo, ki je, tako kot moja mama, brez ene noge in zato priklenjena na voziček. Enkrat na teden jo za urico ali dve odpeljem na sprehod po mestu. To je praznik zanjo in zame. Gospa namreč nima bližnjih sorodnikov, ki bi jo redno obiskovali, zato ji je dobrodošlo vse, kar razbije monotonost njenega vsakdana. Rada ima rože in izbirati moram poti, ki vodijo mimo cvetličarn. Pred njimi se ustavi, včasih kaj kupi, drugič si samo ogleduje cvetje. Verjetno se ob tem v spominu vrača na dom, ozaljšan z bujnim cvetjem, kot sem lahko videla na fotografijah. Za razliko od moje mame ni zgovorna, je bolj opazovalka kot pripovedovalka. Kar pa mi je pri njej najbolj všeč, je njena pokončna drža. To, da se ne smili sama sebi, jo v njenem položaju dela junaško.
Zame so ti sprehodi nadaljevanje nečesa, kar se je prezgodaj končalo. So pa tudi spomin na nekaj, kar se ne bi smelo dogajati tako, kot se je. Ko tako lepšam dneve osamljeni gospe, je kot da bi podaljšala življenje moji mami. Tja daleč v višave, kjer je, upam, našla svoj mir, ji sporočam, da njeno trpljenje ni bilo zaman.
Rafaela. Ognjišče (2014) 02, str. 24

Ko sta se spoznala, nista bila več prav rosno mlada, saj sta jih oba imela že čez petindvajset, a bila je ljubezen na prvi pogled. Ona je vedno trdila, da se njej to že ne bo zgodilo – pa se ji je!
Ko je stopil v ambulanto ves popraskan po obrazu, je kot plah fantič stal pri vratih in mečkal v roki zdravstveno kartico. Ko mu je čistila rane, katere je prej pregledala zdravnica, so se vanjo zazrle najbolj prijazne in tople oči.
Že nekaj let, pravzaprav od konca šole, je tu delala kot medicinska sestra in srečevala veliko ljudi, a tako je ni prevzel še nihče. Sama sebi se je zdela otročja, ko je vsakič, ko je hodil po nove obliže, zardela kot najstnica. In tako se je začelo; čas, ki sta ga preživljala, je bil najlepši v njenem življenju. Takoj ko mu je povedala, da je globoko verna, ji je priznal, da je odraščal v družini brez vere. Starši so sicer imeli zakramente, a njega niso dali niti krstiti.
»Tako te imam rad, da bom naredil vse: sprejel bom vero, se pripravil na krst, šel k obhajilu in birmi, da se poročiva v cerkvi,« ji je rekel.
»Tega ne smeš narediti samo zaradi mene,« mu je odvrnila, »to napravi predvsem zaradi sebe.«
Tako je začel hoditi v cerkev, prejel je vse zakramente. Koliko lepih trenutkov je preživela, ko ga je učila. Zelo hitro je vse dojemal, ona pa je v tem uživala. Da je to delal res samo zaradi nje, je spoznala šele mnogo kasneje, V srcu je bila vera zanj še vedno nekaj tujega, nekaj, brez česar je živel do takrat, ko je spoznal njo, nekaj, “brez česar lahko živiš”, kot je izjavil potem, ko mu je nekoč poočitala, da zanemarja molitev. Saj nekaj časa je z njo hodil k maši, če le ni bil od doma, ker je kot gradbeni inženir delal okrog po gradbiščih. Potem pa je tudi to bilo vedno bolj poredko, le še ob večjih praznikih. Tudi potem, ko sta se jima druga za drugim rodila otroka, Lovro in Sara, ni bilo drugače.
Kot se je on hladil v veri, za katero ni bil nikoli res ogret, se je ohlajal tudi njun zakon. Čeprav na ločitev nobeden od njiju ni pomislil, sta si imela vedno manj povedati. Ob nedeljah in ob večerih je hodil s prijatelji igrat šah ali kegljat ali je sedel za računalnikom. Res pa mu ni smela očitati, da se ne ukvarja z otrokoma. Veliko je bil z njima in ji v vsem pomagal, le ko je beseda nanesla na molitev in vero, je zamahnil z roko in ni hotel reči nič.
Tako sta pač hodila vsak po svoji poti, oba prepričana vsak v svoj prav.
»Ali bova še kdaj našla skupno pot?« jo je nekoč vprašal žalosten in potrt. »Tako lepo je bilo nama na začetku, toliko sva si imela povedati.«
Prijela ga je za roko, pogledala v njegove tople oči in rekla: »Spet bova hodila po isti poti takrat, ko boš ti našel pot nazaj k Bogu. Tako dober človek si, toliko lepega je v tebi, le dušo imaš prazno, brez vere si kot suho drevo.«
Takrat ni slutila, koliko hudih trenutkov bosta prestala oba, da bo res našel pot nazaj.
Bilo je pozimi – šli so na smučanje vsi – tudi ona je uživala na snegu kot že dolgo ne, ko se je zgodilo. Oba sta bila premalo pazljiva in Lovro se je preveč približal nihalki – z vso močjo ga je odbila. Obležal je na tleh brez zavesti.
Sedela sta ob njem dan za dnem, teden dni, da bi se prebudil iz kome. Čeprav so jima zdravniki dajali upanje, da bo preživel, sta s strtim srcem čakala, kaj bo. Ona je tiho molila, on pa je le zrl predse. Ni hotela drezati vanj, ni jokala, le šepetala je: »Naj se zgodi tvoja volja!« Zaupala je tako močno, da ga Bog ne bo še poklical k sebi.
Nekega dne je vstal in brez besed zapustil bolniško sobo. Nič ga ni vprašala, kam gre, vedno ji je prej vse povedal – molče je odšel, čeprav je slutila, je počasi vendarle odšla za njim.
Tiho je odprla cerkvena vrata in obstala: klečal je pred oltarjem, ramena pa so se mu tresla v tihem joku. Stopila je k njemu in ga prijela za roko. »Vse bo še dobro, boš videl,« mu je rekla tiho. »Gospod je neskončno usmiljen , zaupajva vanj. Lovro bo preživel in vse bo še dobro.«
Hvaležno je pogledal skozi solze in se olajšano skupaj z njo potopil v molitev.
Ko so se čez leto po tem dogodku peš odpravili na Svete Višarje v zahvalo za vrnjeno zdravje, ji je na vrhu pred cerkvijo zašepetal: »Pa sva le spet našla skupno pot, jaz pa sem našel tudi pot nazaj k Bogu. Sva morala res oba prestati toliko hudega, da se je to zgodilo?« je povesil glavo.
»Nič se ne zgodi brez razloga, vsaka stvar nas nekaj nauči. Trpljenje je pot v očiščenje in novo življenje,« ga je prijela za roko, da sta družno stopila v božji hram v zahvalo za njegovo usmiljeno ljubezen.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 02, str. 38