Poroka pred skoraj štirimi desetletji je pomenila zame tudi selitev iz rojstne hiše k možu in njegovim domačim. Tašča ter moževi teti Reza in Tina, zdaj že vse tri pokojne, so me počasi in lepo vpeljevale v življenje pri njih, saj je imela vsaka hiša svoje navade, običaje, način dela pa tudi svojo zgodovino. V večini teh navad sem se kar lepo vrgla po hiši, kot se reče, če se prilagodiš hišnim navadam.
Prvo leto sva s teto Rezo sadili rože na našem družinskem grobu. Ko sva končali, je imela še dve mačehi in svečko. »To bova posadili na Mihelco,« mi je rekla. Pokazala mi je otroški grob na posebnem delu pokopališča, kjer so pokopani samo otroci.
Zanimalo me je, kdo je bila Mihelca in kaj je bilo vzrok njene zgodnje smrti.
Začela mi je pripovedovati: »Mihelca je bila moja mlajša sestra. Tisti dan, ko se je za vedno poslovila od nas, je kar naprej hodila za mamo in jo prosila: “Mama, prosim vas, pustite, da grem k stari mami vsaj za nekaj ur. Ko sem bila zadnjič pri njej, me je prosila, naj kmalu spet pridem.” Mama ji je odgovarjala: “Ne, ne moreš iti! Jesen je in doma je toliko dela, jaz pa sem bolna in težko delam.” Pa se je ni dalo pregovoriti, bila je vztrajna in obljubljala je, da bo potem doma še bolj pridna. “No, pa pojdi, da bo mir. Ampak samo za danes popoldne, jutri moraš biti doma,” je mama končno popustila.
Kakšna sila jo je vlekla. da je na vsak način hotela iti v sosednjo vas k stari materi?
Stara mati jo je veselo sprejela: “O, Mihelca! Ravno prav si prišla. Sinoči smo obličkali koruzo, zdaj pa mi boš pomagala obesiti, da se bo sušila. Jaz jo bom obešala, ti mi boš podajala.”
Pred hišo so imeli velik nadstrešek, vanj so bili pritrjeni kavlji, na njih je visela debela žica, dober meter dolga. Spodaj je bil pritrjen kos lesa, na katerega so začeli obešati koruzne storže, zvezane po dva, tri ali več skupaj. To so nalagali tako dolgo, da so prišli do vrha in rešta je bila narejena. Rešte so se vrstile ena za drugo, Mihelca je stala pod njo in podajala storže, polne lepega, zdravega zrnja koruze. Naenkrat pa se je kavelj izpulil. Stara mati je zavpila: “Mihelca, beži!” Toda bilo je prepozno. Rešta, skoraj polna, je z vso težo padla na Mihelco in jo pokopala pod seboj.
Težki dnevi so bili to za našo hišo. Bila je tako prijazen otrok, vsi smo jo imeli radi. Komaj smo se malo potolažili, pa je umrla še naša zlata mama in z njo novorojeni bratec. Ostali smo sirote, nepreskrbljeni otroci.
Pravijo: “Kogar Bog ljubi, umrje mlad.” Ne vemo, s čim vse je bilo prizaneseno naši Mihelci, ko je tako mlada zapustila to solzno dolino. Ne poznamo Božjih načrtov, samo vdano jih moramo sprejemati,« je zaključila teta Reza svojo pripoved.
Dolga leta smo skrbno sadili rože in prižigali svečke na ta mali grob. Sorodniki so nas začeli nagovarjati: »Tako dolgo je že, zravnajte grob.« Tako smo pobrali zemljo, odstranili betonski okvir, nasuli pesek in groba ni več.
Teta Tina je živela v mestu. Ko je ostarela in oslabela, se je preselila k nam, domov v svojo rojstno hišo. Dočakala je visoko starost. Že nekaj let počiva na božji njivi.
Med njenimi rečmi sem našla staro črno-belo fotografijo, že obledelo in porumenelo. Ko sem jo ogledovala, me je stisnilo pri srcu. Na sliki je deklica v preprosti leseni krsti. Oblečena je v belo obleko, lepo počesani lasje ji ležijo na beli blazini. Obraz je lep, čist in daje vtis, da je samo za hip zaprla oči, da jih bo zdaj zdaj odprla in se nasmehnila fotografu, ki meče svojo senco na njeno telo, in nekemu moškemu, ki stoji ob njenem vzglavju in se je spoštljivo odkril, saj v rokah drži klobuk. Na zadnjo stran slike je teta Tina napisala: »Mihelca, rojena leta 1921, stara 8 let.«
Dokler nisem videla te slike, sem imela površno predstavo: »En otrok, ki ni dočakal starosti.« Zdaj pa mi je hudo za njo, čeprav po tolikih letih. Je prav, da smo zravnali njen prerani grob? S tem smo jo izbrisali in pretrgali še tiso rahlo sled, ki jo je vezala s tem svetom.
Začnem premišljevati, ali ona sploh še potrebuje ta grob?
»Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih,« slišimo pri mašah za rajne. In apostol Pavel piše: »Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se preselili h Gospodu.«
Mihelčin spokojni obraz na sliki pove, da se je že takrat vesela izselila iz telesa in se preselila k svojemu Stvarniku v nebesa.
Mihelca tam prosi za nas, kakor tudi mi prosimo za vse, “ki so se izselili iz naše hiše”. To je tista prava vez, ki je ne smemo prekiniti.

Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Pogrebna sveta maša se je končala in na pokopališče bomo pospremili našo sovaščanko. Tukaj pokopališče ne objema cerkve sredi naselja, ampak je več sto metrov od cerkve, na majhni vzpetini. Pokopališče ima sijajno sončno lego, z lepim razgledom na kraj pod sabo, pa vendarle umaknjeno od vrveža in hitenja. Tukaj počiva že veliko naših prednikov in če bi nam lahko spregovorili, se ne bi pritoževali, saj je tukaj lep vsak letni čas. Pravzaprav je to darilo namenjeno nam, ki prihajamo k njim z molitvijo in lepimi spomini.
Odslej bo na njem počivala tudi pokojna sovaščanka, ki jo ravnokar spremljamo k večnemu počitku. Pred nekaj leti jih je dopolnila osemdeset, pa je bila še vsa vpeta v vsakdan in tako lepo, okusno urejena, da jih je dvajset hitro skrila.
Brskala sem po spominu in v sebi obujala vse izrečene besede pri pogrebni sveti maši. Kljub temu, da gospa ni bila javna oseba ali včlanjena v kakšno društvo, se je cerkev čisto napolnila. Gospod župnik in kasneje še njena prijateljica sta nam pred očmi naslikala vse bogastvo njenega tihega, skritega, plodnega življenja.
Po nekaj desetih metrov hoje, ko se je sprevod že oblikoval v dolgo reko, ki je vodila na pokopališče, sem za sabo zaslišala pritajen glas.
»Je bilo res potrebno, da se ji poje takšna hvala?«
»Saj so povedali samo resnico,« je tišje zašepetal drugi glas.
Čez nekaj trenutkov je spet pomisleke izrekel prvi glas: »Pa misliš, da je vse to res?«
»Seveda je res. Če ne bi bilo, tega ne bi izrekli. Le kdo bi izrekel nekaj neresničnega v kraju, kjer se vsi poznamo?«
»Tudi jaz živim v tem kraju, pa marsičesa nisem vedela. Pa sama dobro veš, da mi nič ne uide.«
»To bo verjetno zato, ker sta z možem živela v hišici, ki je bila odmaknjena od naselja, kjer so hiše tako ena ob drugi, da si sosedje lahko skozi okno gledate na štedilnik. Stike sta imela z vsemi, s katerimi sta želela. Tistih površnih, prisiljenih, pa nista iskala.«
»Poročila sta se, ko je imela ona že čez petdeset, on pa še več. Otrok nista imela. Le kje naj bi se kaj bolj videvali? K naši hiši nista nikoli prišla.«
»Vsak dan sta bila z možem pri sveti maši.«
»A, to. No, tudi jaz grem včasih, vsak dan nimam časa. Ob nedeljah sem sedela v klopi pred njo in čeprav pravijo, da je treba o mrtvih govoriti vse dobro, bom kar povedala. Samo da se je ohladilo, se je zavila v šal in nadela rokavice. Že prej mi je nerada podala roko pri pozdravu miru, potem pa sploh ne več.«
»Mogoče pa še česa ne veš. Svoja najnežnejša leta je preživela kot izgnanka in begunka po različnih vaseh okrog doma, ki sta samo še kot požgan spomenik. V teh letih je bila velikokrat lačna in mnogokrat bolna. Ko je bila stara dobrih dvajset let, so ji odkrili raka. Po hudi operaciji je komaj preživela. Ostalo je veliko posledic, ne samo zaradi odstranitve rodil, tudi na srcu in na občutljivosti imunskega sistema. Vsak prehlad bi bil zanjo že lahko usoden. Zato se je izogibala nepotrebnih stikov, sploh v jesensko-zimskih mesecih. Moža si ni iskala, saj je vedela, da ga ne more osrečiti z otrokom in tudi težkega dela na kmetiji ne bi zmogla. Šla je v šole in kasneje v službo. Poročila se je res pozno, “na stara leta in za lepše stare dni”, kot se je včasih pošalila.«
»Še ne ve, kaj vse ji je bilo prihranjeno. Otroci so ena sama skrb in strošek. Lahko je bila ta tako ohranjena, saj se je vsako noč lahko naspala.«
»Ne sodi, saj ne veš, kaj vse jo je mučilo. Vsak nosi svoj križ.«
»O, jaz bi sigurno vedela,« se je skoraj potrkala po prsih. »Pa kako se je nosila! Sedaj ko je v modi črna barva, jo je nosila skoraj celo leto.«
»Mogoče pa ne veš, da ji je umrla sestra.«
»Kaj, sestro je imela? Kako, da tega nisem vedela?«
»Mogoče si bila samo malo nevoščljiva, ko si si predstavljala njeno lepo, brezskrbno življenje, in kako dobro jima gre tam v lepi hišici, negovani in obdani s cvetjem.«
»O, da bi ti videla! Vsak dan sem od daleč opazovala. Jeseni je rože pred slano vsak večer pokrila s kopreno in jo zjutraj pospravila. Ja, čas je imela …«
»Časa je imela štiriindvajset ur na dan, kot ga imamo vsi. Samo namenila ga je drugačnim stvarem kot ti. Zato pa je lahko krasila vaško kapelico in imela rože za v cerkev. Odličen smisel za krašenje je imela. Bog ji povrni! In poleg teh rož je vsak dan pred oltar polagala tudi cvetke rožnega venca, ki ga je vestno vodila, odkar se je priselila v naš kraj. Vsak delavnik, vse praznike, vse nedelje, vedno se je pol ure pred mašo molil rožni venec. Mnogo jih je samo tukaj molilo to molitev, doma je že dolgo ne molijo več.«
»Misliš, da ne? No, včasih sem jo res slišala. Jaz pridem ponavadi zadnji hip. Vedno imam veliko dela.«
Utihnili sta. Hvala Bogu!
Upala sem, da bom sedaj v miru zmolila za pokojno, pa se je spet oglasil glas za mano.
»So pa jo res imeli radi v službi, da so po več kot tridesetih letih, odkar je bila v pokoju, še vedno prišli na njen pogreb njeni bivši sodelavci. Tudi ministrantov je bilo veliko. Seveda, če jim je pa za Miklavža pripravila darila, bila radodarna pri koledniških akcijah in še marsikje, kot je povedal naš župnik. No, kaj pa je to takega, saj sta imela lepo penzijo?«
»S penzijo je tako kot s časom: sam presodiš, kako boš z njo razpolagal.«
Zopet sta utihnili. Lahko sem zmolila desetko. Nisem je namenila pokojni, ta za mano jo je bila bolj potrebna.
Nismo bili več daleč do pokopališča. Kljub temu pa sem spet zaslišala šepet.
»Toliko časa je živela med nami, pa vidim, da je res nisem dobro poznala. Zakaj se šele na pogrebu povejo lepe stvari o človeku in se odkrijejo stvari, ki jih prej nisi videl. Če bi prej vedela vse to, kar sem slišala v cerkvi in si mi ti zdajle še ti povedala, bi nanjo gledala prijazneje.«
»Ne pepel, ki je v žari, žerjavica pod pepelom šteje. Žerjavica, to so dobra dela, to je tisto, kar šteje pred Bogom. Če bi to razkrili prej in se s tem ponašali, bi nam bilo že tukaj vse poplačano. Kaj bi potem imel človek, da bi položil pred Boga? Ponos in hvalisanje z dobrimi deli nam pokvarita značaj. In ponašati se s tem, kar si storil dobrega, je nesreča. Samovšečnost lahko človeka pokoplje, da odide pred Boga praznih rok.«
»Po smrti govoriti o njegovih dobrih delih, mu pa ne škodi?«
»Po smrti ne govori o sebi sam. O njem govori ljubezen, ki ostaja in s katero je grel ta svet. Govoriti dobro o človeku po njegovi smrti, pa je vlivanje poguma in spodbuda za mnoge in ne vpliva na pokojnika v slabem smislu. V trenutku njegove smrti so bila vsa njegova dobra dela, vsa ta žerjavica pod pepelom, že postavljena pred Boga. Pokojnemu naše besede zato niso v škodo, so pa nam v korist.«
»Življenje naše kratko je, končali bomo romanje …« so zapeli.
Končalo se je vaše romanje, draga sovaščanka, in odšli ste s tega sveta, nikoli pa ne boste odšli iz src mnogih, ki jih je prek vaših besed, molitev in dejanj, grela Ljubezen. Počivajte v miru«

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Hitela je iz sobe v sobo, od postelje do postelje, od bolnice do bolnice – stregla, dajala zdravila, tolažila, se veselila in jokala z njimi. Iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan, že dolgih trideset let, odkar je kot pripravnica prišla v to bolnišnico in v njej tudi ostala. Ni želela kam drugam, tudi ni želela postati kaj več: bila je medicinska sestra, sestra Mateja, ki ji je prirasla k srcu ta ogromna stavba sredi velikega parka s košatimi drevesi, ki so dajala poleti prijetno senco, pozimi pa so se stiskala pod snežno odejo. Vzljubila je svoje delo in bolnice, s katerimi se je razumela, skratka, svoje delo je opravljala s srcem.
Tako je tudi ta dan, pravzaprav ta večer, ko je bila dežurna, hitela za delom. Obiski so se že zdavnaj končali, le pri starejši ženici ob oknu je sedela mlada žena in ji dajala jesti. Zanjo so vedno naredili izjemo, saj ni nikogar motila. Tako milo je prosila, če lahko še ostane, da ji sestre niso mogle odreči.
Tisto ženico, gospo Franjo, so že pred dobrim mesecem pripeljali na oddelek s hudo pljučnico, potem pa so se pojavile še druge težave, da je bilo le malo upanja, da bo preživela.
A ta stara žena se ni dala, hotela je še živeti! Vdano je prenašala bolezen, ubogljivo jemala predpisana zdravila. Mnoge okrog nje, četudi veliko manj bolne, so pogosto, tudi po nepotrebnem, klicale za pomoč, ona pa nikoli ni tarnala. Tudi če je bila vsa prepotena, ni prosila, da jo preoblečejo. Nič, skratka, kot da ji nič ne manjka. Sestre so se prav zato posebej zavzele zanjo in jo negovale.
Vsa drobcena je ležala med belimi rjuhami. Močni sivi lasje so se srebrno svetili in oči – te njene oči, so tako toplo in prijazno gledale v svet, da se nihče, ki se je zazrl v njen z gubami prepleteni obraz, ni mogel zadržati, da ji ne bi stisnil roko in se ji nasmehnil.
»Danes pa je vaša hčerka spet dolgo posedela pri vas,« ji je hitela sestra Mateja popravljat odejo, ko je obiskovalka odšla.
»Katera hčerka?« se je začudila stara gospa.
»Ja, ta, ki vas vsak dan, odkar ste tukaj, obišče, vas pomaga negovati, vam daje jesti, vas boža in bodri – kaj ni to vaša hčerka?« je vprašala Mateja.
»Ne, to je moja snaha!« se je nasmehnila ženica. »Je pa res kot moja hčerka, celo več ... Če imate čas, sestra Mateja, vam povem najino zgodbo,« se je prvič razgovorila. Mateja je sedla na rob postelje, jo prijela za roko in rekla: »Z veseljem, gospa Franja. Nocoj je na našem oddelku zelo mirno, pa si bova obe skrajšali čas.«
»Veste, ko je naša snaha prišla k nam na našo veliko kmetijo, so vsi zmajevali z glavami, češ da ta ne bo ostala pri nas. Bila je mestno dekle, zelo mlada. Sin jo je spoznal na zadrugi, kjer je delala v računovodstvu. Zaljubila sta se, pa je prišla k nam. Ženske v vasi so se muzale in govorile, da ta pač ni za na kmetijo, pa še zraven mene, ki sem bila znana kot garač in zelo stroga ženska. Moža sem zgodaj izgubila in pri sedmih najinih otrocih sem morala imeti zelo trdo roko, da sem obdržala vajeti. Moja tašča in moževe sestre me niso marale, ker sem bila bajtarska in sem prišla k hiši brez dote. Moja dota so bile moje roke in dokler je bil mož živ, se je dalo vzdržati. Po njegovi smrti pa so prišli hudi časi. Na vse načine so mi grenile življenje. Malo pred smrtjo so me mati prosili odpuščanja in jaz sem brž odpustila. Zaobljubila sem se: če kdaj dobim mlado k hiši, bom do nje kot mati ... In ko je prišla k nam Janja, sem videla, kaj sem pogrešala vsa ta leta. Jaz sem bila – morala sem biti – trda samo na zunaj, v meni pa je čuteče srce, le živela sem tako, da tega ni vedel nihče drug kot le moji otroci, drugače bi šlo pri nas vse v nič. Janja je rasla brez staršev pri babici in dedku. Oče in mati sta izgubila življenje v prometni nesreči. Ko je prišla k nam, sem se čutila dolžno, da ji vsaj malo nadomestim ljubezen staršev, ki je ni bila deležna. Ko sem videla, kako pridna je, sem ji dala čisto proste roke, sama pa sem se umaknila na svoje, v hiško tik ob domačiji. Tako sva lahko vedno veliko skupaj. Druga drugi pomagava, druga drugo razveseljujeva, njeni trije otroci, moji sladki vnuki, pa tekajo od ene do druge. Mojih šest otrok je šlo od doma proč, le najstarejši sin je ostal doma. Saj radi pridejo pomagat, meša pa se med njiju nihče. Ko je Janja prišla k hiši, sem jim rekla: “Sprejmite jo, kot bi bila vaša sestra, mene moževe sestre niso nikoli sprejele in samo jaz vem, kako sem zaradi tega trpela.” Pa so jo res vzljubili. Naša je Janja, popolnoma ji zaupam in ona je do mene tako dobra. Medve sva pokazali, da sta lahko tašča in snaha kot mati in hči. Treba je samo znati potrpeti in se lepo pogovoriti. Samo odkrit pogovor zgladi vse ovire.«
Brez besed je Mateja poslušala to sivolaso, drobno staro ženico z velikim srcem. V mislih je to noč podoživljala prizore, ki so se ponavljali dan za dnem: kako je Janja prihajala k svoji tašči, ji z neizmerno ljubeznijo stregla. Vsak večer je, preden je odšla, vzela iz nočne omarice rožni venec, ga dala tašči in skupaj sta šepetaje odmolili desetko rožnega venca. Potem jo je pokrižala, stopila proti vratom, ji pomahala in solznih oči odšla.
In spomnila se je, kako je Janja nekoč pred zdravnico sklenila roke in rekla. »Prosim vas, pomagajte mami, da ozdravijo in pridejo domov in da učakajo pomlad, ki jo imajo tako radi!«
»Najboljše zdravilo zanjo je vaša ljubezen, Janja, in ljubezen vaših otrok. Tudi zaradi vas je želela in hotela ozdraveti in iti domov, da bosta druga drugi lepšali dneve.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 52-53.

Še sam ne vem, kdaj se je v mene pritihotapila želja, da bi postal ministrant. Ampak uresničitev se mi je zdela neuresničljiva. Ko sem namreč med mašo gledal ministrante, se mi je zdelo njihovo opravilo tako vzvišeno, da ga ne bi bil vreden. In tako je ostalo le pri skriti želji.
Neke sobote je prišel k nam na obisk mlad duhovnik, ki smo mu rekli gospod tajnik, saj je prihajal s škofije in je ob koncih tedna pomagal našemu ostarelemu župniku. Z očetom in mamo so se pogovarjali o stvareh, ki me niso ravno zanimale, zato sem jo hotel popihati na dvorišče, pa me je gospod presenetil: »Bi ti hotel postati ministrant?«
»Ja!« sem kar ustrelil in presenetil očeta in mamo.
»Prav,« je prijazno dejal, »v nedeljo po maši me počakaj, da ti bom dal knjižico z navodili.«
Tako se je začelo. Gospod tajnik mi je dal majhen zvežčič in mi naročil, naj se na pamet naučim latinska besedila, ki so debelo tiskana. Prav na hitro mi je povedal, kaj posamezne besede in stavki pomenijo.
Učil sem se in še bolj spoštoval vse, ki so že stregli pri oltarju. Pa je bil gospod tajnik naslednjo nedeljo kar zadovoljen z mojim znanjem. Edino tista molitev, ki se začne s suscipiat, mi ni šla najbolje z jezika. »To dela težave vsem,« me je potolažil in naročil, da pridem v torek k jutranji maši, da bom opazoval in posnemal Romana, ki je že prekaljen strežnik. V zakristijo sem prišel dobre četrt ure pred mašo. Župnik Janez me je komaj opazil, cerkovnik pa me je odpeljal k omari z ministrantskimi oblekami in mi jih pomagal obleči.
Nato smo čakali. Sam nestrpno, saj Romana ni bilo od nikoder. »Kaj pa če ne pride?« me je postajalo strah.
Ura v zvoniku je začela udarjati. »Gremo!« je rekel gospod župnik, vzel pripravljeni kelih, cerkovnik pa mi je podal v naročje veliko mašno knjigo.
»Saj skoraj nič ne znam,« sem v strahu dejal. Župnik je preslišal mojo stisko, se priklonil pred razpelom in še enkrat rekel: »Gremo«.
Ko sva šla proti oltarju, sem komaj noge premikal in s težavo odložil mašno knjigo na pripravljeno stojalo na oltarju. Pred prvo stopnico je nato župnik odmolil uvodno molitev. V latinščini seveda. Nekaj sem znal odgovarjati, veliko pa ne. Pa ga to ni prav posebno motilo.
Župnik se je po stopnicah vrnil k oltarju, sam pa sem ostal kot vkopan in čakal, kaj se bo zgodilo. Župnik, ki je bil takrat med maševanjem obrnjen s hrbtom proti ljudem, je samo nekajkrat pogledal, kje sem, nič pa mi ni rekel, kaj naj naredim.
»Ta mulc pa čisto nič ne zna!« sem kar naenkrat zaslišal iz prvih klopi in že je s trdimi koraki do obhajilne mize prišel starejši gospod. Tam je pokleknil in začel župniku odgovarjati namesto mene, meni pa z roko kazal, kam naj grem in kaj naj naredim. Čeprav mi je padel kamen od srca, me je postalo sram, da bi se najraje pogreznil v tla.
Ko sva se z župnikom vrnila v zakristijo, sem misli, da se bo name vsul plaz očitkov, pa je mirno odložil kelih, se priklonil pred razpelom in se mi nasmehnil. V naglici sem se preoblekel in odvihral domov.
Po tem sem se še bolj učil latinskih molitvic, bral navodila in se obračal tako, kot je bilo napisano. Kaj pa naj bi vse tiste latinske besede pomenile, še dolgo nisem vedel. Med vsemi je mi je ostajala za dolgo časa neznanka beseda oremus. Ko sva z župnikom končala pristopno molitev, so se mi odgovori včasih zapletali. Na koncu je župnik včasih glasno dejal Oremus,, včasih pa ne. Prepričan sem bil, da je rekel dobro, kadar sem gladko odgovarjal, kadar pa ni rekel nič, sem bil prepričan, da sem ga nekje polomil. Šele mnogo pozneje sem ugotovil, da je rekel samo Molimo!

***
Kadar sem stregel pri delavniški maši, sem nato pohitel domov po šolsko torbo in potem tekel vse do šole. Ko sem se začel voziti v mesto, je šlo pogosto zelo na tesno. Še težje pa je bilo, kadar je za župnikom maševal (takrat še ni bilo somaševanja) še njegov sošolec. Nekajkrat na leto je prihajal iz ene od dolenjskih župnij v mesto v bolnišnico in takrat prespal pri našem župniku. Sredi grla je imel nekakšne cevke, zelo nerazločno in hripavo je govoril in s težavo dihal. Gospodinja mi je povedala, da nosi posledice vojne, ko so ga Nemci kruto mučili in na koncu obesili za vrat na železni kavelj. Vedno me je prosil, naj ministriram še njemu. To sem storil s strahom, ker sem se bal, da bom zamudil pouk. Če sem dobil od domačega župnika sem pa tja kakšno zahvalo, mi je ta gospod vedno dal petdesetaka. In ne spomnim se, da bi kdaj zamudil. Župnik Janez je bil že zelo star. Vsaj tako sem takrat premišljeval. Doma je bil iz Ribnice, kar se je poznalo tudi v njegovi govorici. Tudi pri pridigah. Morda sem jih tudi zaradi tega rad poslušal. Nekoč se je lotil neprimernosti nekaterih osebnih imen. Dejal je: »Srečko so mu dali ime, pa ni čisto nič srečen, in tudi Ljubica ni zaradi imena nič bolj ljubljena. In Zdravko je venomer bolan.« Pri eni od nedeljskih maš sem med papirji, ki jih je pustil v zakristiji, tik pred pridigo opazil lepo natipkan list. Začel sem brati, skoraj istočasno pa je začel župnik pridigati. Poslušal sem in sledil napisanemu. Bila je pridiga, katero je župnik na pamet pripovedoval. Od celega besedila je spremenil samo eno besedo. Nisem mogel verjeti. Vse pridige je torej napisal in se jih naučil dobesedno na pamet! Od takrat naprej sem ga še bolj spoštoval, saj je meni vzelo veliko časa in truda, da sem se naučil Gregorčičeve Soči. Gospod Lampič, tako se je pisal tisti moj rešitelj s prvega ministriranja, je skupaj z ženo redno prihajal k jutranjim mašam. Vedno sta sedela v tretji klopi na desni strani. Bil je visoke postave in resnega obraza. Ko pa se mi je nekoč odvezala ministrantska obleka, ki je bila pravzaprav krilo, in se mi je zapletla med čevlje, da bi skoraj padel skupaj s kozarčki za vino in vodo, se je glasno zasmejal. Ko sem v eni roki držal kozarčka, z drugo pa vlekel ministrantsko krilo navzgor, vendar brez uspeha, se je zaslišalo iz klopi zadržano smejanje. Pogled mi je mimogrede ušel h gospodu Lampiču. Obe roki, v katerih je držal rožni venec, je tiščal v usta in se enakomerno tresel. S strahom sem pogledal župnika. Mirno je čakal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
Ob nedeljah nas je bilo ministrantov pogosto toliko, da je zmanjkalo ministrantskih oblek, ob delavnikih pa sem bil, kljub drugačnemu razporedu, mnogokrat sam. In tudi obiskovalk in obiskovalcev jutranjih maš ni bilo prav veliko. Sedeli so raztreseno po cerkvi vsak na svojem stalnem mestu tako, da sem takoj vedel, če je kdo pri kakšni maši manjkal. Kadar je ostal kakšen sedež dlje časa prazen, sem vedel, da je zopet nekdo zbolel ali umrl.
Ko so nekoč ostali prazni kar trije sedeži, sem zaskrbljeno vprašal župnika: »Ali bova ostala sama, ko bodo vsi zboleli ali umrli?«
Župnik Janez se ni velikokrat nasmehnil, takrat pa se je: »Ne, prišli bodo drugi in zapolnili prazna mesta.«

***
Zadnjič, ne dolgo tega, sva bila z ženo pri delavniški maši. Nisva ravno redna obiskovalca tako kot nekatere naše faranke in tudi farani. NI nas bilo prav veliko, malo pa tudi ne. Med mašo sta mojo pozornost vzbudila ministranta. Starejši je bil očitno učitelj mlajšemu in spomini so kar sami zaplavali na začetke mojega ministriranja. Pa se nisem dolgo zadrževal pri njih, saj so mi, Bog si ga vedi zakaj, prišle na misel že davno izrečene besede župnika Janeza, ki pravzaprav niti ni bil tako star. Morda zato, ker mi je pogled nehote ušel po klopeh okoli mene. “Res, vedno pridejo drugi in zapolnijo mesta tistih, ki so zboleli ali se poslovili,” sem pomislil za župnikom Janezom.
In čutil sem, da so me njegove besede dotaknile bolj kot takrat, ko so bile izrečene.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Mirko je bil za tiste čase povsem običajen šolar, le nekoliko prevelik za četrti razred osnovne šole, kolikor jih je uspel narediti v osmih letih. Pa to ni nikogar motilo, vsaj toliko ne, da bi se ga zaradi tega izogibali. Mnoge pa je motilo, da je bil grobarjev sin. Tako je imela učiteljica kar nekaj težav, da mu je našla par v šolski klopi v tistem četrtem razredu, kjer sem ga dohitel. Rezika, ki je bila skoraj njegovih let, je celo trdila, da je na njegovih zavihanih nekoliko blatnih hlačnicah videla košček človeške kosti s pokopališča in po glavnem odmoru kričaje zbežala iz njune skupne šolske klopi in se potem spredaj pri tabli hlipajoč oklenila roke učiteljice Eme. Učiteljica jo je poskušala pomiriti in jo je predčasno poslala domov. Potem se je posvetila še Mirku, a na njegovih hlačnicah ni našla ničesar razen sledov ilovice, po kateri je hodil na poti v šolo. Učiteljica je, vsa nejevoljna, tudi nas poslala predčasno domov in tako sta nam odpadli dve uri risanja. Naročila pa nam je, naj doma narišemo nekaj o tem, kar smo doživeli danes ali še bomo, in se nam bo najbolj vtisnilo v spomin.
Tisti dan je po šolskem pouku bil na urniku še verouk. Bili smo v zadregi, kaj početi s to debelo uro do predvidenega začetka verouka – ali kar odfrleti po svoje in domov. Na srečo se od nekod s kolesom pripeljal kaplan Friderik in nas povprašal, zakaj smo tokrat tako zgodnji. Povedali smo, zakaj. Povabil nas je v zakristijo, da kar začnemo z veroukom, in še vabeče pomahal onim, ki so se že oddaljevali.

Zamišljen in malo drugače kot običajno, je kaplan začel tisto uro verouka in nam skušal približati resnico, da smo tudi v drugačnosti ustvarjeni po božji podobi in kako je vsako delo spoštovanja vredno. Vprašal nas je tudi, kaj bi želeli postati, ko odrastemo. Bogata mavrica želja je zažarela nad nami in gospod kaplan je spodbudno prikimaval in nas na koncu presenetil še z vprašanjem: »Kaj pa grobar – bi želel kdo biti?«
Vsi smo poniknili v tišino, kaplan pa: »Mrtve spoštljivo pokopati je častno in veliko delo in se nam ga ni treba sramovati ...« Spet tišina in potem so se kaplanove oči ustavile na Mirku in ga pobožale z vprašanjem: »Kaj pa ti, Mirko, bi morda ti?«
Nekaj hipov grobne tišine, potem pa je Mirko s tresočim glasom le odgovoril: »Ne, ne vem ... morda pa bi ...«
Verouk smo končali s kaplanovim branjem starozaveznega pisatelja modrega Siraha: »Na veke ostane njih spomin / in njih slava ne ugasne. / Njihova trupla so bila v miru pokopana, / a njih ime živi od roda do roda.«
Naslednje jutro je Rozika prišla v šolo skupaj z mamo in izraz na njunih obrazih ni bil prav nič usklajen z jesenskimi barvami, obsijanimi s soncem. Odšli smo v razred in prav kmalu sta prišli še Rozika in učiteljica Ema, kot v pozdrav pa nam je med vrati pokimal upravitelj šole.
Učiteljica nam je takoj po pozdravu razložila, kako je razmišljala in se odločila, da nas bo nekoliko premestila, da bomo drug drugemu lažje pomagali in drug drugega lažje prenašali. Slišalo se je premikanje in v zraku je bilo neizgovorjeno vprašanje: »Koga bo presedla k Mirku v zadnjo klop?«
»Jožek, ti pa k Mirku!« Vse sedem Jožekov v razredu se nas je spogledalo, a učiteljičine oči so se ustavile prav na meni. Še nikoli prej nisem sedel v zadnji klopi in tako sem se prej spoprijateljil z Mirkom kot s tem novim zornim kotom.
Mirko me je včasih, ko je njegov oče kopal jame tistem trdem snežniškem bregu in pokopališču, povabil poleg in ob tem sem spoznaval, kakšen nič ostane od človeka, ki je morda nekoč bil ugleden in vpliven ter so se ga mnogi nekoč celo bali. Najbolj srhljiv trenutek pa sem doživel, ko sva njegovega očeta našla globoko v jami in je v roki držal in obračal lobanjo s kovaškim žebljem v tilniku.
»Poznal sem ga, nesrečnika, bil je vaški posebnež in veseljak, ki nikomur ni storil nič žalega, a je vseeno bil nekaterim v napoto ... ja, ja, tudi smrt in grob vedno in za vedno vsega ne skrijeta,« je prizadeto modroval.
Oče je Mirka poslal na milico, jaz sem jo ucvrl s pokopališča, kolikor so me noge nesle. Kriminalisti pa so odkrili, kdo je nesrečnika podrl na tla in mu s hrbtne strani zabil v glavo smrtonosni žebelj, ter kdo je pomagal prikrivati zločin. Nobenega ni bilo več na tej strani življenja in tudi kamen na njunih grobovih je v nekaj letih prerasla trava.
Ne spomnim se, koliko sošolk in sošolcev je takrat za domačo nalogo narisala tisto risbo: kaj se mi je danes vtisnilo v spomin. Jaz je nisem. Svoj, več kot pol stoletja star dolg, izrisujem in izpisujem zdaj.

RADUHA, Jože. Ognjišče (2015) 11, str. 72

Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.

Hvala ti, mama, za življenje, ki si mi ga dala ...
Iz radia se sliši refren lepe slovenske popevke, meni pa se znova prebudi spomin na mamino izpoved in to, da sem na svetu, da sem se rodila ... Bilo je pred več kot petdesetimi leti, ko je moja mama začutila pod svojim srcem mene, svojega petega otroka. Novico je seveda povedala svojemu možu, mojemu očetu, ki pa je ni sprejel z zadovoljstvom, kaj šele z veseljem. Le strah in skrb sta se mu zarisala na obraz. Ni si želel še enih lačnih ust pri hiši. Težko delo doma na kmetiji in v rudniku, kamor je hodil že od svojega šestnajstega leta, mu je počasi izčrpavalo moč in skrb za preživljanje velike družine ga je še dodatno obremenjevala. Vedno bolj se je oddaljevala njegova želja, da bi družini postavil novo hišo. Stara je bila že dotrajana in veliko premajhna, vsi pa so si tudi želeli imeti kopalnico in stranišče, kot se spodobi.
Neke nedelje zvečer, ko sta legla k počitku, je počasi in tiho spregovoril besede, ki so se mami zarezale globoko v srce. Dejal je: »Tega otroka, ki ga nosiš pod srcem, boš odpravila. Jutri zarana se z avtobusom odpelji v mesto, poskušaj najti kakšno žensko, ki ti bo pri tem pomagala, in uredi stvari, kot je treba. Dal ti bom denar, pa tudi da boš nekaj malega nakupila, kot da greš po opravkih. Ni treba, da kdorkoli kaj zasumi, saj veš, ljudje imajo grde jezike.«
Obrnil se je in kmalu zaspal. Mama pa ni mogla zatisniti trudnih oči. Groza jo je obhajala ob sami misli na to, kar ji je mož predlagal. Šele proti jutru je malo zadremala, pa je že bilo treba vstati in pričeti z jutranjimi opravili. Zakurila je peč in štedilnik, pristavila za kavo in skuhala mleko. Narezala je kruh ga pokrila s prtom in pustila na mizi. Hitro in naskrivaj se je pražnje oblekla, vzela s težko roko z mize denar in s tihimi koraki zapustila hišo. Otroci so še spali, tudi stara mama še ni prišla iz svoje sobice, vse je bilo tiho in strašljivo pusto – kot njeno srce.
Avtobus je že čakal na postaji in delavci, ki so odhajali v službo, so počasi vstopali in posedli na sedeže. Največkrat je bil to edini počitek čez dan, ki so si ga lahko privoščili. Z radovednimi pogledi so spremljali njeno postavo in ugibali, kam neki gre tako zgodaj in lepo oblečena, saj je bil le navaden delovni dan. Mama jih je samo tiho pozdravila, saj je vse poznala, kaj več ni želela z nikomer govoriti. Sedla je na sedež čisto zadaj, sama zase. Vse do mesta je bila tiho, le skozi okno je bežno spremljala pokrajino. Dobro ji je delo, da so jo pustili pri miru.
Na končni postaji je s težkimi koraki izstopila. vendar teža ni bila v njenih nogah, temveč v njenem srcu. “Kaj naj stori? Koga naj vpraša za nasvet? Kaj če bo vprašala napačno osebo, saj nikogar ne pozna.” Strah ji je glodal kosti in sram jo je bilo, da bi kogar koli ustavila, kaj šele vprašala za nasvet. Upočasnila je korak, opazovala ljudi okrog sebe in vsi so se ji zdeli tako tuji in nedostopni. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo, da ji z obraza berejo njeno stisko, in najraje bi se skrila. Postalo jo je sram, da je sploh upoštevala moževe besede. Dvignila je obraz proti nebu, kot da tam išče rešitev za svojo neznosno muko.
In takrat je zaslišala glas zvona, ki je vabil ljudi k jutranji maši. Napotila se je za njegovim glasom in kmalu prišla do cerkvenih vrat, kot da bi jo neznana sila vabila in klicala k sebi. Težka cerkvena vrata so bila odklenjena, vstopila je in objel jo je prijeten hlad, ki ji jih osvežil potno čelo in razjasnil težke misli. Lažje je zadihala. Ljudi v cerkvi ni bilo veliko, tistih nekaj pa je bilo zatopljenih v svoje misli in s pogledi daleč vstran. Nikogar ni poznala. Pokleknila je v klopi in sklenila roke k molitvi. Sama vase je izpovedovala težke besede svoje stiske, gledala v Marijino podobo in grenke solze so ji stekle po licih. Molče in z gorečim srcem je prosila pomoči.
Nato je še malo sedla, naslonila utrujeno čelo na klop in od utrujenosti celo malo zadremala. Ko je odprla oči, je ob sebi zagledala župnika, ki jo je s prijaznimi očmi in začudeno opazoval. »Vroče bo danes, že zjutraj je sonce močno grelo, lep dan je zunaj,« je dejal bolj sebi kot njej. »Ste od daleč?« je nato prijazno vprašal in z vprašujočimi očmi zrl v njen obraz. Mama mu je tiho odgovorila, od kod prihaja, kaj več pa ni spravila iz sebe, besede so ji zastale v suhem grlu. Župnik je bil moder človek, poznal je človeško dušo in vedel je, da ni prišla v cerkev brez razloga. Njen prazni pogled je izdajal stisko in skrivnost, ki je klicala k rešitvi in pomoči. »Bi mi morda radi kaj povedali? Vam lahko kako pomagam?« je prijazno ponujal svoje besede. Mama je bila nekaj časa tiho, nato pa se je vdala. Besede so ji kar same vrele iz ust, ni jih mogla ustaviti. Vse mu je povedala, razkrila vso žalost, bolečino in sram. Ko je končala, ji je odleglo, teža bremena se je zmanjšala, žalost v njenem srcu pa je ostala.
S solznimi očmi je pogledala župnika, ta pa ji je dejal: »Pojdite v božjem imenu domov k svoji družini. Dobra mati ste, toplino imate v očeh, ko govorite o svojih otrocih. Zato boste tudi tega otroka, ki ga nosite pod srcem, obdržali. Možu recite, da niste našli nobene ženske. In ne bodite jezni nanj, moški imajo svoje strahove, zato pa ste ženske tiste, ki zmorejo v življenju narediti stvari tako, kot je prav. Kajti Bog je poslal na svet mame zato, ker sam ni mogel biti povsod. To je božji dar!« S prijaznim zbogom je tiho odšel skozi zadnja vrata. Mamo so župnikove besede opogumile. Ni je bilo več strah in iz cerkve je odšla potolažena, z dvignjeno glavo in jasnim pogledom. Oči niso več strmele v tla, ampak zrle v jasni, sončni dan, ki je vabil in klical k življenju. Ozrla se je po izložbah, ki so vabeče ponujale lepoto v živih in dišečih barvah.
»Saj vendar imam denar, lahko kaj kupim za svojo družino in otroke, da jim naredim veselje,« se je odločila in vstopila v veliko trgovino. Nakupila je nekaj perila, posteljnine in brisač, kar so že dolgo potrebovali. Pa še nekaj priboljškov za otroke in pisano ruto za mamo, ki bo kmalu imela god, in denarja ni bilo več. Ostalo ji le nekaj drobiža za avtobus in manjši bankovec za ‘spomin’ na današnji dan. S polno torbo nakupljenih stvari se je odpravila na avtobus. Tokrat se je usedla bolj spredaj, da je med vožnjo dobro videla skozi okno, saj se ji je po čudežu vrnilo veselje in radovednost do vsega, kar jo še čaka. Tudi potnikom, ki so vstopali na postajah, se je prijazno smehljala in jih pozdravljala.
Doma je nakupljene stvari spravila v omaro, le priboljške je pustila na mizi za veselje, ko pridejo otroci iz šole. Najmlajši je bil s staro mamo na njivi, zato ju je šla pozdravit in povedat, da je že doma. Nato je skuhala dobro kosilo, pa še štrudelj je spekla, saj današnji dan nekaj posebnega.
Ko je prišel oče z dela, je s pogledom poiskal mamo, ki pa je skrivnostno molčala in resnega obraza odšla na polje. Šel je za njo in jo vprašal, kako je opravila. Povedala mu je, da je dolgo iskala in spraševala ljudi za nasvet, vendar ni našla nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali jo kam napotil. Oče na mamino pojasnilo ni rekel nič, jezno je metal seno na voz in ga brez besed sam odpeljal domov.
Mame ni nikoli vprašal, kje je denar, ki ga ji je dal, kaj je z njim ‘naredila’, mama pa mu tudi ni ničesar povedala o dogodku v cerkvi in odločitvi, ki jo je sprejela.
Porod je bil lahek, kot da sem se mami želela oddolžiti in se ji zahvaliti za to, kar je naredila in da me je obdržala pri življenju. Oče pa me je sprejel z odprtim srcem, kot da bi ga bilo sram in da bi imel slabo vest. Postala sem njegova ljubljenka, imel me je najraje od vseh, na svoj način, se ve.
Nikoli ni zvedel, da vem, kako se me je želel znebiti. Ko je bil že težko bolan in so njegove žalostne oči iskale moje, je bila v njih tiha prošnja, naj mu oprostim. Jaz sem ga samo toplo pogledala, pobožala njegove zgarane roke in tiho dejala: »Hvala ti, oče, za življenje, ki si mi ga dal!«

Monja. (zgodbe) Ognjišče (2016) 11, str. 24

Študentki Tajda in Darinka se dolgo nista ujeli, čeprav sta imeli skupno sobo. Saj ni čuda: ena je bila mestna ‘frajlica’. druga pa je prišla z dežele. Počasi sta se le zbližali. Kadar se nista učili, sta se veliko pogovarjali in tako spoznavale ena drugo. Tudi o ljubezni in o fantih sta radi poklepetali.
»Meni je vseeno, ali je ledih ali poročen, samo da je prava ljubezen,« je rekla Tajda.
Darinka se je čudila in šele čez nekaj časa prišla do sape in rekla: »Joj, Tajda. če bi vsaka tako mislila, kam bi to peljalo! Glej, čedna punca si, lahko boš spoznala poštenega fanta. Saj se nama nikamor ne mudi. Najprej študij, potem pa ljubezen.«
»Joj, kako si še staromodna! Vidi se, da si kmečka!«
Dnevi so tekli, dekleti sta se pridno učili in študij jima je vzel kar veliko časa.
Naenkrat pa se je začela Tajda čudno obnašati. Pogosto je šla ob večerih ven in se pozno vračala. Darinka je ni spraševala, kam hodi, čeprav je pogrešala njeno družbo. Še nekaj drugega ji ni šlo v glavo: zakaj je bila Tajda ob nedeljah vedno doma in ni šla nikamor. Darinka je šla vsako nedeljo k maši. Nekoč jo je Tajda vprašala: »Kam hodiš vsako nedeljo dopoldne?«
»K maši vendar! Tako so me starši vzgojili..«
Naenkrat pa je plane iz Tajde: »Oprosti, Darinka, da ti nisem nič povedala. Spoznala sem fanta, Rudi mu je ime, in sem se noro zaljubila vanj.«
»Lepo! Ali je še študent?«
»Ne, je že doštudiral in je tudi zaposlen. Star je enaintrideset let.«
»Tajda, želim ti vso srečo ... Nekaj pa se mi zdi čudno in skrivnostno: zakaj ob nedeljah tičiš doma? Najbrž on ob nedeljah ni v službi in bi lahko kam šla.«
»Veš, on se vsako nedeljo pelje domov, zato ne grem vem.«
»Vseeno se mi zdi vse skupaj nekam sumljivo ... Tajda, ali se nisi malo prenaglila? Po moje je najbolj pametno, da najprej končava študij, potem šele si poiščeva fanta ...«
Ko je naslednjo nedeljo Darinka prišla od maše, jo je Tajda veselo pozdravila: »Poslušaj, imam presenečenje: moja babica na Dolenjskem bo prihodnjo nedeljo praznovala sedemdeseti rojstni dan. Povabila je tudi naju. Mislim, da se boš tam tudi ti malo razvedrila.«
Ko je bil teden okoli, sta se dekleti s Tajdinim fičkom odpeljali na Dolenjsko. Ko sta prišli v vas, sta že od daleč zaslišali harmoniko. Babica ju je pričakala na pragu kmečke hiše in obe prisrčno objela. Tajda ji je podarila kipec angelčka, da jo bo varoval, Darinka pa ji je izročila šopek vrtnic. Potem ju je babica odpeljala k mizi, kjer je že sedelo nekaj gostov. Nekateri pa so še prihajali. Zadnji je prišel mlad zakonski par in lep fantiček se je držal mame, ki naj bi bila babičina daljna sorodnica, katere pa Tajda ni še nikoli videla.
Nenadoma reče Tajda Darinki: »Oprosti, jaz moram na stranišče.« Bila je res čisto bleda in zaprepadena ... Ta zadnji gost namreč ni bil nihče drug kot njen ljubljeni Rudi! Ni je še zagledal, ker sta z ženo čestitala babici. Tako je neopazno smuknila skozi vrata.
Na mizo so prinesli juho. Darinka jo je nalila tudi za Tajdo, a nje ni bilo od nikoder. »Oprostite, grem pogledat, kaj je z mojo prijateljico, morda ji je postalo slabo.« Najprej je pogledala v stranišče, ki je bilo ob hiši zunaj. Ni je bilo. Potem pa je videla, kako je Tajda sedla v avto in se naglo odpeljala. Kaj to pomeni? se je spraševala Darinka.
Takoj je povedala babici. »Pustimo njene muhe,« je rekla in jo prijela za roko ter peljala nazaj k mizi. »Zdaj bomo lepo jedli, nobeden ni nič videl.«
Na mizo so prišle še druge dobrote. Potem pa so zaigrali muzikanti in vse se je veselo zavrtelo. Darinka še nikoli ni toliko plesala in za nekaj časa je pozabila na Tajdo. Bilo je že precej pozno, ko so se začeli odpravljati domov. Darinko je začelo skrbeti, kako bo prišla v Ljubljano. Pa se je ponudil prav tisti par: »Bodite brez skrbi, mi vas bomo peljali domov. Dobro vem, kje je študentski dom,« je nekam zamišljeno dejal mladi mož. To je torej tisti Rudi, o katerem je govorila Tajda! Res je čeden!
Pred študentskim domom je Darinka izstopila, se zahvalila in odhitela po stopnicah do njune sobe. Mislila je potrkati, a so bila vrata rahlo priprta. Tajda je slonela ob oknu in jokala.
»Zdaj mi pa povej, kaj pomeni vse to, da si me pustila samo med tujimi ljudmi?«
»Darinka, oprosti! Morala sem proč. Ne vem, kaj bi bilo, če bi ostala ... Rudi mi ni povedal, da je poročen,« je zahlipala.
»No, zdaj vidiš, kam te pripelje tvoja filozofija: naj bo ledih ali poročen, samo da je ljubezen!?«
»Tega ne bom kar tako požrla, maščevala se mu bom!«
»Pamet v roke, Tajda! Koliko je še dobrih in lepih fantov na svetu. Pozabi ga in ne uničuj mlade družine.«
URŠEJ, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 42.