Potem ko je izvršil svoje odrešenjsko poslanstvo, se je Jezus pred vrnitvijo k Očetu poslovil od svojih apostolov z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« (Mt 16,15). Zatorej ima Cerkev, tako vesoljna kot krajevna, dolžnost širiti Kristusovo blagovest. Tej njeni »ustavni« dejavnosti, ki ji je bila Cerkev v vseh časih zvesta, pravimo misijoni, od Cerkve poslanim glasnikom evangelija pa misijonarji. Od množice slovenskih misijonarjev je najbolj znan Friderik Baraga, ki je v letih 1831 do 1868 s svetniško vnemo deloval ob Velikih jezerih med severnoameriškimi Indijanci. Pri oznanjevanju evangelija si je prizadeval tudi za njihov gospodarski in kulturni napredek. Nekaj desetletij zatem je po njegovem zgledu med Indijanci v Minnesoti misijonaril Jožef Frančišek Buh. Predstavljal je vez med slovenskimi duhovniki v ZDA, ki so bili »pravi« misijonarji med pogani, in tistimi, ki so prišli po misijonskem obdobju, da bi skrbeli za slovenske izseljence.

IZ POLJANSKE DOLINE V PROSTRANO AMERIKO
Jožef Frančišek Buh je bil sin verne Poljanske doline. Rodil se je 17. marca 1833 v zaselku Zadobje v župniji Lučine. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in Škofji Loki, kjer se je naučil nemščine. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Po maturi je jeseni 1854 vstopil v bogoslovno semenišče in se pripravljal na duhovniški poklic. Že med študijem se je zanimal za možnost delovanja v misijonih. V tretjem letniku je pisal Frideriku Baragi, tedaj že škofu v Sault Ste. Marie, da bi ga kot študenta sprejel v svojo škofijo. Baraga mu je odgovoril, da ga z veseljem sprejme, če dobi odpustnico svojega škofa. Tedanji ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf pa ga ni pustil oditi. Po mašniškem posvečenju 25. julija 1858 je svoje duhovniško poslanstvo začel kot kaplan v Loškem Potoku, po treh letih je odšel v Radeče pri Zidanem Mostu. V svojih kaplanskih letih je Buh napisal dva molitvenika: Zvezdice (1862) in Jezus v sercu (1863). V začetku leta 1864 je prišel v Evropo 78-letni misijonar Franc Pirc iz škofije St. Paul, ki je obsegala celotno Minnesoto, po duhovnike in bogoslovce. Dobil jih je 16; med osmimi Slovenci je bil tudi Jožef Frančišek Buh z odpustnico škofa Jerneja Vidmarja. Na ameriška tla so stopili 19. maja 1864. Po prihodu v mesto St. Paul je tamkajšnji škof štiri bogoslovce poslal v semenišče, kjer so se pod Buhovim vodstvom pripravljali na mašniško posvečenje. Ko je to nalogo opravil, je odšel k staremu misijonarju Francu Pircu in prevzel skrb za njegove misijonske postaje ter ustanavljal nove. V Minnesoto je prišel v obdobju hitre rasti prebivalstva. Od polovice šestdesetih let 19. stoletja so se v to deželo ob številnih Evropejcih priseljevali tudi Slovenci, ki so v več krajih ustanovili rudarske naselbine. Buh je skrbel zanje ne le v duhovnih, ampak tudi v materialnih potrebah.

MED INDIJANCI PO BARAGOVEM ZGLEDU
Sredi leta 1865 je Buh od častitljivega misijonarja Franca Pirca odšel med Indijance v severni Minnesoti. Ob njegovem prihodu so tam živeli posamezni indijanski rodovi. Po zgledu modrega misijonarja Friderika Barage je hotel biti Indijanec med Indijanci. Takoj se je lotil učenja ter preučevanja njihovega jezika in navad. Uporabljal je knjige, ki jih je pripravil Friderik Baraga. Sam pa je sestavil in dal natisniti veroučni priročnik v indijanskem jeziku. Indijance je poleg krščanskega nauka učil tudi življenja s stalnim bivališčem (kot lovci so se stalno selili), pisanja in branja, miroljubnih odnosov s sosedi ter novih oblik preživljanja. Spoznal je, da bo Indijance težko pridobiti za sprejem krščanske vere, ker »preveč ljubijo svoje neverske vraže«. Veselilo pa ga je, da so bili pripravljeni popustiti pri poučevanju svojih otrok. Uvidel je, da bi bile za to nalogo najprimernejše redovnice. Od Pirca se je naučil tudi homeopatske metode zdravljenja in zdravil Indijance, ki pravih zdravnikov niso imeli. Indijanski poglavarji so v Buhu videli svojega zaveznika in se vedno posvetovali z njim, ko je šlo za urejanje odnosov z oblastmi. Indijanske rezervate je Buh obiskoval do konca svojega življenja.
Kmalu po prihodu v ZDA je Buh zaprosil za ameriško državljanstvo in ga leta 1870 tudi dobil. Vendar je vse življenje ohranjal stike s staro domovino, predvsem z objavami v cerkvenem časopisu Zgodnja danica,  ki jo je urejal njegov poljanski rojak Luka Jeran, velik podpornik misijonarjev. Objavljal je Buhova pisma o njegovem misijonarjenju med Indijanci, po letu 1875 pa tudi o življenju in delu slovenskih izseljencev v ZDA. Stike z domovino je Buh ohranjal tudi z obiski: v času svojega bivanja v ZDA (1864-1923) se v na Slovensko vrnil trikrat.

ZAČETNIK SLOVENSKEGA TISKA V ZDA
Od polovice šestdesetih let 19. stoletja dalje so se v Minnesoto priseljevali tudi Slovenci in ustvarili slovenske naselbine. Da bi jim pomagal pri reševanju socialnih težav in vključevanju v novo družbo, je Jožef Buh za slovenske rudarje v krajih Tower in Ely leta 1890 ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda, leta 1894 pa je bil med ustanovitelji podpornega združenja Kranjsko slovenska katoliška jednota, ki je povezovalo delavce in njihove družine v ZDA.  Članom je nudilo pomoč v času bolezni ali brezposelnosti, v primeru smrti pa odškodnino. Leta 1888 je Buh postal prvi župnik v rudarskem mestu Towru, kjer so se naselili slovenski, nemški in skandinavski priseljenci. Včasih je maševal tudi v štirih jezikih. Skrbel je za družbeni napredek slovenskih priseljencev. Leta 1891 je začel izdajati časnik Amerikanski Slovenec,  prvi slovenski časnik, ki je izhajal v ZDA. Uredništvo je prenesel v Chicago. Zaradi izgub je Buh kupil tiskarski stroj in ustanovil prvo slovensko tiskarno v ZDA, v kateri je tiskal Slovensko-angleško slovnico, prvo slovensko knjigo, natisnjeno v ZDA. Leta 1901 je Jožef Buh postal župnik v Elyju, kjer je živelo več Slovencev kot v Towru. Ob 50-letnici duhovništva (1908) so mu pripravili veličastno slavje. Postal je eden najdejavnejših članov Zveze slovenskih duhovnikov v ZDA, katere namen je bila duhovna oskrba slovenskih priseljencev. V Elyju je ostal do leta 1918. Kmalu po ustanovitvi škofije Duluth (1889) je škof James McGolrick imenoval Buha za generalnega vikarja, saj se je zavedal znanja in izkušenj, ki si jih je Buh pridobil med dolgoletnim misijonskim delovanjem po Minnesoti. Po smrti škofa McGolricka je postal upravitelj škofije. Novi škof je ustanovil Buhov misijonski zavod za izobraževanje misijonarjev in Buha imenoval za voditelja. V tej službi je ostal do 3. februarja 1923, ko je bil poklican v večnost.

S. Čuk, Jožef Frančišek Buh: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2023), 38-39.

»Ko prevzemamo pastirsko skrb za to škofijo, gotovo želite vedeti, kako naj bi v božji Cerkvi ravnali v našem duhu in po naših zamislih … Naša edina želja je, da se držite tega in ravnate po tem, kar so zmerom in povsod vsi verovali in učili … Z vso ljubeznijo vas prosimo, da se pri božji službi držite reda, kot je v tej škofiji zapovedan. Ob nedeljah in praznikih imejte pri rani (jutranji) maši homilijo, razlago berila ali evangelija, pri veliki ali farni maši pridigajte, pri popoldanski božji službi pa poučujte v krščanskem nauku otroke in odrasle … Ne le z besedo, tudi z zgledom moramo učiti. Človeška narava je že taka, da besede poslušalcem sežejo v srce in jih sprejmejo le takrat, ko čutijo, da prihajajo iz srca pridigarja, polnega svetega ognja.« Tako je goriški škof Jožef Walland zapisal v svojem prvem pastirskem pismu (6. junija 1819). Z njim nagovarja predvsem duhovnike. Sam je bil vzgojen v jožefinskem semenišču v Gradcu in v svojem pismu predpisuje duhovnikom predpise o bogoslužju cesarja Jožefa II.

GORENJEC V GORICI
Njegova rojstna dežela je bila Gorenjska. Luč sveta je zagledal 28. januarja 1763 v Novi vasi pri Lescah. Bil je edini otrok očeta Jožefa, ki ga je izgubil že pred dopolnjenim prvim letom. Mati Barbara se je drugič poročila in v zakonu z Janezom Gogalom rodila sedem otrok. Jožefa so poslali v ljubljanske šole. Po maturi ga je mikalo, da bi se posvetil zdravilstvu, vendar se je odločil za duhovniški poklic. Filozofijo in teologijo je študiral v jožefinskem centralnem semenišču v Gradcu. Za duhovnika ga je 15. novembra 1789 posvetil ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Po posvečenju je bil kaplan v Kresnicah in Velikih Laščah, nato ga je vlada imenovala za kateheta na ljubljanski normalki, nadškof Brigido pa nato za profesorja več teoloških predmetov na škofijski bogoslovni šoli. Katehetiko in praktično (pastoralno) teologijo je poučeval v slovenščini. Skupaj z Ravnikarjem, Metelkom in drugimi si je prizadeval za ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani. Leta 1805 je z odlokom cesarja Franca II. postal ljubljanski stolni kanonik in nadzornik ljubljanskih šol. Bil je član komisije, ki je pregledovala prevod Svetega pisma Jurija Japlja. Pod francosko okupacijo je bil od leta 1809 rektor ljubljanske centralne šole. Po odhodu Francozov pa je postal gubernijski svetnik v Trstu in zatem v Ljubljani. Po ukinitvi Napoleonove univerze v Ljubljani se je skupaj z Metelkom zavzemal za ohranitev teološke fakultete. Cesar Franc I. ga je 8. marca 1818 imenoval za goriškega škofa, papež Pij VII. pa je 2. oktobra cesarjevo imenovanje potrdil. Škofovsko posvečenje mu je 22. novembra podelil ljubljanski škof Avguštin Gruber. V goriški stolnici je bil ustoličen 10. januarja 1819. Po duhu je bil malo jožefinist, kar razodeva tudi njegovo prvo pastirsko pismo. Pozneje pa je skušal popraviti svoje napake in zaceliti rane, ki jih je bil Jožef II. zadal goriški škofiji.

GORIŠKI ŠKOF, NAZADNJE NADŠKOF
Goriška škofija je nastala na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, ki ga je v sporazumu s cesarico Marijo Terezijo in beneškim senatom papež Benedikt XIV. z odlokom z dne 2. julija 1751 ukinil in ustanovil dve novi škofiji: goriško za avstrijsko in videmsko za beneško v Furlaniji. Na pritisk cesarja Jožefa II. je papež Pij V. leta 1788 goriško nadškofijo ukinil in prenesel nadškofijski sedež v Ljubljano. Isti papež je obnovil sedež škofije v Gorici (1791). Po končanih napoleonskih vojnah je cesar Franc I. ponovno ustanovil Ilirsko kraljestvo in zahteval od papeža, naj uredi ozemeljski sestav škofij v Dalmaciji in Istri. Papež Pij VII. je raziskavo poveril goriškemu škofu Wallandu. Na podlagi njegovih predlogov je papež Leon XII. leta 1828 ukinil več škofij v Dalmaciji, nekaj drugih škofij pa je združil po dve pod enega škofa – koprsko je pridružil tržaški. Njegov naslednik Pij VIII. je z apostolskim pismom z dne 27. julija 1830 osnoval ilirsko cerkveno provinco z metropolitanskim sedežem v Gorici in ji podvrgel ljubljansko, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (Krk) škofijo. Odlok je stopil v veljavo na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1831, in so ga pozdravili zvonovi po vsej goriški nadškofiji.
Goriški nadškofje in ilirski metropoliti so v naslednjih sto letih bili po rodu Slovenci. Gorenjec Jožef Walland (od 1819–1830 kot škof, od 1830 do 1834 kot nadškof in ilirski metropolit). Sledil mu je Korošec Franc Ksaver Luschin (1835–1854), Gorenjec Andrej Gollmayr (1855–1883), Goričan Alojzij Matej Zorn (1883–1897), Štajerec Jakob Missia (1897–1902), prvi slovenski kardinal, Andrej Jordan, po očetu Slovenec (1902–1905), Frančišek Borgija Sedej (1902–1931), goriški rojak iz Cerknega, je bil zadnji slovenski goriški nadškof. Nadškof Jožef Walland, Jožef Tominc, olje na platnu, ok. 1820 (slika v goriški stolnici).  - Notranje dvorišče nadškofijske palače v Gorici.  - Grb nadškofa Jožefa Wallanda.  Vhod v dom goriških nadškofov.  - Cerkev sv. Hilarija in Tacijana je leta 1465 postala prva župnijska cerkev v goriškem mestu; sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju, ko je postala stolnica.  Notranjščina goriške stolnice.  - Grof Karel Mihael Attems (1752–17774), prvi goriški nadškof.  - Frančišek Sedej (1902–1931), zadnji goriški nadškof Slovenec.  - Oglej v Wallandovem času. - Bronasti relief Jožefa Wallanda (Balanta) na župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Lescah (delo ak. kiparja Staneta Kolmana, 2000), v spomin na rojaka iz bližnje Nove vasi.

“TU NAS IMATE, SVOJEGA ŠKOFA!”
»Preljubi bratje, vi sami veste, kako težka je butara nam naložena, veste tudi, da so se naši dnevi že nagnili in da naša moč od dne do dne pojema,« nagovarja 56-letni škof Jožef Walland svoje duhovnike v pastirskem pismu ob prevzemu goriške škofije. Prosi jih, naj molijo zanj in se ga vsak dan spominjajo pri maši. Takoj je začel z vizitacijami škofije, pastirskimi obiski župnij, največkrat združenimi z birmami, ko se je srečeval z duhovniki in verniki. Po zgledu iz Ljubljane je v svoji škofiji uvedel slovenščino v ljudske pobožnosti ter pospeševal krščanski nauk in pridige v ljudskem jeziku. Njegova prva misel je bila poskrbeti za primerno izobrazbo duhovnikov. Cesar Jožef II. je v okviru svojih reform združil škofijska bogoslovna semenišča v večjih mestih; 30. marca 1783 je začelo delovati v Gradcu skupno semenišče za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. Za obnovitev bogoslovnega študija v Gorici si je prizadeval že Wallandov predhodnik škof Francesco D'Inzaghi. Cesarjevo dovoljenje, da se v Gorici ustanovi skupno semenišče za Istro, Trst in Gorico, je bilo dano maja 1818, slovesno odprtje bogoslovnega semenišča z visoko bogoslovno šolo pa je bilo 12. januarja 1819, dva dni po Wallandovi razglasitvi za goriško-gradiškega škofa. Škof je poskrbel za dobre profesorje. Prihajal je k izpitom bogoslovcev in presojal njihove darove. Duhovnike je z osebno priljudnostjo navezal nase. Vsak duhovnik je bil povabljen k škofovi mizi. Doletela ga je čast, da je v svoji stolnici posvetil štiri škofe. Veliko skrb je posvečal. šolski izobrazbi mladine v škofiji.
Po večkratni bolehnosti je prve dni maja leta 1814 resneje zbolel. Prva dva dneva križevega tedna je še spremljal procesijo, tretji dan pa je obležal. V petek po Gospodovem vnebohodu je prejel sveto popotnico, v nedeljo, 11. maja 1814, pa je mirno zaspal v Gospodu. Pogrebne slovesnosti je vodil njegov učenec in prijatelj Matevž Ravnikar, prvi tržaško-koprski škof.

S. Čuk, Jožef Walland: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

»Prepotoval sem mnogo tujih dežel in obiskal njihova gorstva. V daljavah in višavah tujine sem še globlje občutil ljubezen do svoje zemlje in lepoto našega gorskega sveta, v katerem sem preživel mladost in najlepše ure svojega življenja. Res so tuje gore mogočne, velike in lepe, toda kje je še na tako majhnem delu sveta združeno toliko raznolikosti, tihe domačnosti in vznemirljive lepote, kje je še toliko divjih in nedostopnih sten, z bohotnim gorskim cvetjem posutih livad in grozljivega vzdušja neviht in megla? Kje naj bi še našel tako dobre ljudi, kot so ljudje pod našimi gorami, ki sem jim dolžan zahvalo za gostoljubje na svojih samotnih gorskih potovanjih.« To ljubezensko izpoved je na začetku svoje knjige Raj pod Triglavom (1968) zapisal Jaka Čop, zaljubljenec naših gora, ki jih je fotografiral v vseh letnih časih, nasmejane v soncu in razbičane od neviht. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj.

VSI ČOPI SO BILI NAVDUŠENI PLANINCI
Jaka Čop se je rodil 26. oktobra 1911 na Jesenicah. Oče Jakob je bil ključavničarski mojster na železnici, mati Ivana je bila lastnica jeseniške kavarne. Po opravljeni meščanski šoli v domačem kraju se je na gostinski šoli v Ljubljani izučil za natakarja. Tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati. Zaposlil se je v Železarni, kjer je do upokojitve služil kruh v tehničnem biroju. Vsi Čopi si bili navdušeni planinci. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram. Zanimanje zanje so mu poleg očeta, ki je bil gorski vodnik in oskrbnik koče na Golici, in strica Joža, vrhunskega alpinista, vzbujali tudi obiskovalci domače kavarne, ki so se vračali z gora. Jaka je prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Prvo planinsko fotografijo je posnel že pri desetih letih. Kot član fotoamaterskega odseka kluba Skala je naglo napredoval. Kot fotograf krajinar je bil romantično navdihnjen lirik. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996). Na večni Triglav se je povzpel 5. januarja 2002, v častitljivem 92. letu svetopisemskih očakov.

UČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH GORNIKOV
Jaka Čop je bil zelo priljubljen med gorniškimi tovariši, kar potrjujejo zapisi v Planinskem vestniku ob njegovih življenjskih jubilejih. Člani Planinskega društva Jesenice, njegove družine, so ob njegovi šestdesetletnici zapisali: »Izredno lepa lastnost njegovega značaja je v tem, da je znal ljubezen do gorskega sveta prenašati tudi na druge ljudi. Dvakrat: ko je gore približal v vsej svoji lepoti tudi ljudem, ki jim ni bilo dano, da bi sami lahko uživali te lepote, in neposredno, ko je neštetokrat vodil mlade ljudi in otroke po gorskih stezah in jim vcepljal ljubezen do gora, cvetja do tovarištva in lepega obnašanja. Veliko gornikov našega gorenjskega kota je zakoračilo prvič v gore pod Jakovim vodstvom, veliko jih je pri Jaku dobilo prve napotke za planinstvo in mnogi od teh so postali kasneje znani alpinisti …« Kasneje je skozi svojo pravljico o Zlatorogu predstavil gorski svet okoli 70.000 šolarjem, po raznih krajih Slovenije je imel dobro obiskane razstave svojih črno-belih fotografij. Ob njegovi osemdesetletnici je Janez Krušic opozoril na njegov izreden čut in smisel za igro “svetlobe in senc na obrazih naših gora” Devetdesetleten je svojega obiskovalca Jožeta Miheliča poučeval, da gorska fotografija niso gole skale: »Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati: kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.« Na njegovo vprašanje, kako da toliko hodi po hribih, je odvrnil: »Veš, to je pa zato, ker imam doma čisto majhno sobo. Ko sonce posije vanjo, moram pa jaz ven!«

PRIČEVANJA O ČASU, KI JE MINIL
»Največja želja moje mladosti je bila poklekniti na trentarsko zemljo in zajeti v dlani hladen požirek Soče.« Uresničila se mu je po drugi svetovni vojni, ko je bila Primorska spet del matične domovine. Obiskoval je Gregorčičevo Vrsno, privlačilo ga je samotno Stržišče in druge vasi pod Črno prstjo. V njegovih knjigah je shranjena nekdanja vsakdanjost. Če ne bi bila fotografsko zapisana, ne bi verjeli, da se je dogajala pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Te fotografije so pričevanja o času, ki je minil. Na njih so obdelana polja, ki so zdaj travniki ali z grmovjem zaraščena gmajna, kjer se kosi največ samo še zato, da se seno skuri, sadovnjake, ki postajajo jalovi, in travnata pobočja gore, ki jih zdaj požira gozd in skriva podrtije senikov. Nič manj razkrivajoči niso posnetki drugih gorskih vasi, ki izumirajo.
V zapisu Stoletnica rojstva Jaka Čopa Elizabeta Gradnik navaja njegovo izjavo o začetkih fotografskega ustvarjanja: »Vem samo to, da so bili filmi nekaj časa tako dragi, da sem zaslužil le za osem filmov na mesec. Vse bi zapravil, če bi kupoval tudi kemikalije, a sem jih večinoma kar sam sestavil. Povečevalnika pa dolga leta sploh nisem imel, sem le preslikaval. Tudi slike sem dolga desetletja delal sam. Za temnico mi je bila kuhinja ali pa kar stranišče.« Tam beremo tudi prijazno dogodivščino. Ko je nekoč s fotoaparatom romal po hribih, sta se ob njem ustavila mlada ženska in otrok. Ženska ga je prosila, da bi otroka slikal, toda nima denarja. »Bi vam pa dala klobaso za sliko, če bo prav.« Tako je posnel svoj prvi klobasni motiv, kasneje jih je bilo še več. »Fotografije so mi revni ljudje najlažje plačevali s klobaso, meni pa je bilo takšno plačilo daleč najljubše.«

S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

»Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v oblikah in barvah. Zato niti ni najnujnejše posebej občutljivo oko, prepotrebno pa je notranje zrenje, drugače povedano: lastna sugestivna imaginacija in kajpada tej imanentna moč, da jo z izraznimi sredstvi ustrezno predstavi. (…) Slikati brez takega namena ali kažipota je zatorej komaj tehnicistično izživljanje. Je obrt, spretnost, ki se lahko povzpne do mojstrstva, ne more pa se dvigniti v maziljeno kategorijo osebno izpovedovane umetnosti,« je zapisal Marijan Tršar, eden vidnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisal je več knjig o likovni problematiki. Zanimiva so njegova avtobiografska pričevanja, v katerih obuja spomine na svoje lepo otroštvo, predstavi svojo študijsko pot, naslika pošastne podobe pekla treh taborišč, ki so zaznamovala njegovo življenje, a njegovega srca niso zastrupila s sovraštvom.

UMETNIŠKI POKLIC – VZVIŠENA SLUŽBA LEPOTI
Marijan Tršar je bil rojen 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, kjer je kot financar služboval njegov oče. V rojstnem kraju je preživljal svoje otroštvo. Nepozabne spomine nanj je predstavil v dvanajstih prisrčnih zgodbah, ki slikajo življenje vaških otrok v letih po prvi svetovni vojni. V Toplicah je začel hoditi v šolo, tam je bil (skupaj s starejšo sestro) pri birmi, potem pa se je družina preselila v Ljubljano. Tam je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je odločil za umetniški poklic, ki se mu je kazal kot “vzvišena služba lepoti”. Ker ni mogel iti na Akademijo v Zagreb, mu je Božidar Jakac svetoval, naj se vpiše na umetnostno zgodovino, zraven pa hodi k njemu v slikarsko šolo. Proti koncu dijaških let je spoznal Franceta Balantiča, “pravega pesnika”. Skupaj z njim naj bi mladi pesniki, med njimi tudi Marijan Tršar, objavili pesniški almanah, a načrt je ustavila druga svetovna vojna. Ob začetku vojne je kot navdušen “branitelj domovine” padel v ustaško taborišče v Zagrebu, med vojno je prestajal muke italijanskega taborišča Gonars, takoj po vojni pa je šel skozi pekel komunističnega taborišča Teharje, “kjer sta se srd in jeza zgostila v maščevanje”. Leta 1945 je nadaljeval študij na tedaj ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta pa je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine s temo Vasilij Kandinski, slikar in teoretik. Kot slikar se je sprva posvečal predvsem grafiki, nato oljni tehniki in akvarelu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1993 Jakopičevo nagrado, leta 1996 pa častni znak svobode RS. V svet večne Lepote, ki ji je s svojim delom zvesto služil, je odšel 18. oktobra 2010.

VSAKO STVARITELJSTVO JE BOGOISKATELJSTVO
Marijan Tršar je bil vsestranski umetnik, ne le slikar. V šestdesetih letih se je uveljavil kot likovni kritik. Redno je spremljal slovensko likovno ustvarjalnost v Naših razgledih, svoje študije je objavljal v raznih strokovnih revijah. Predstavljal je slovenske in jugoslovanske umetnike. Imel je tudi pisateljski dar. Napisal je otroško igrico Zgodba o dedku Mrazu (1965), napisal in ilustriral je otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi (1964) in Zgodbe o psu Riku (1969), v zrelih letih je spregovoril o sebi v avtobiografskih pripovedih Otroštvo (Dolenjska založba, 1993), Moja akademijska leta (Mohorjeva družba, 2012) in Dotik smrti (Nova revija, 2000). Njegov kritični, teoretski in literarni opus obsega več kot 800 enot.
Njegovo likovno ustvarjanje tako v grafiki kot v slikarstvu se je iz začetnega realizma prek kubističnih del, nazadnje pa se je prek zgledov italijanskih in francoskih modernistov približalo avantgardni abstraktni smeri. »Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost,« je povedal kot naš ‘gost meseca’ (Ognjišče, 11/2002). »Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti: vsak želi postati največji, najbolj popoln in najbolj sugestiven, a je malo možnosti, da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, pravzaprav bogoiskateljstvo. Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali resnica.«

TRIJE “DOTIKI SMRTI”
»Pričujoči zapiski naj bi bili pričevanje o treh življenjskih doživetjih, ki so se mi neizbrisno vtisnila v spomin in me komaj polnoletnega razvojno značajsko oblikovala. Prvi dve sta iz vojnih let, zadnje pa iz mesecev po njej,« pove Marijan Tršar na začetku svoje knjige Dotik smrti (2000). Ta tri “doživetja” so bila tri taborišča: ustaško Zagreb 1941, fašistično Gonars 1942 in komunistično Teharje 1945. Najhuje je bilo v Teharjah, kjer so mučitelji “z nepojmljivimi krutostmi, s sadističnim izživljanjem nad nemočnimi jetniki presegli vse presežnike hudobije”. V ta pekel je bil pahnjen maja 1945, ko je bil z domobranci vrnjen iz Koroške. On ni bil domobranski vojak ali policist, ampak je ves svoj čas posvečal umetnosti: risal je in slikal ter objavljal ilustracije in risbe po časopisih in revijah. Očitali so mu, da se ni držal kulturnega molka, ki so ga zaukazali komunistični oblastniki. Njegov glavni greh pa je bil, da je leta 1944 z lesorezi ilustriral Sonetni venec Franceta Balantiča, nadarjenega pesnika in najdražjega prijatelja, ki je kot protikomunistični borec 24. novembra 1943 zgorel v Grahovem. Pri komunistih v Teharjah je vladalo skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano in podpihovano. »Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv nadrejenim.« Prvi dve taboriščni zgodbi je Tršar pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji. Tudi tam je risal: najprej za stenčas, potem je portretiral vojake in oficirje in s tem si je rešil življenje, vendar je bil kot taboriščnik vse življenje zaznamovan in zapostavljen. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, ob svoji osemdesetletnici (2002) pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta.
 
ČUK, Silvester. Marijan Tršar (1922–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 38-39.

»Radi bi peli Slovenci in Slovenke, Bog da bi znali! Česar človek ne zna, tega se mora učiti; tudi šola veselega petja mora biti pri poštenih, dobrih ljudeh. Nate jih torej čednih pesmic lično zbirko. Radi se jih učite, pa še rajši jih popevajte, da si polepšate svoje življenje, poslajšate svoje veselje, pa tudi polajšajte svoje trpljenje. Vesela pesem žalostno srce razvedri – mila pesem ohladi njegove rane. Lepa pesem je Božji dar,« je v uvodu svoje knjige Šola lepega petja (1853) zapisal blaženi Anton Martin Slomšek. »Petje ima lepšati življenje, požlahtnjevati vse naše dejanje in nehanje. Kjer ljudje radi lepo pojo, tamkaj je dobro biti; med hudobnimi ljudmi ni lepih pesmi.« Te njegove spodbude si je vzel k srcu Luka Kramolc, ki je vse svoje življenje posvetil pesmi in petju: kot profesor glasbe na srednjih šolah in kot zbiratelj starih slovenskih ljudskih pesmi, posebej skrbno na Koroškem, kjer mu je pred 130 leti tekla zibelka.

MESTNI PROFESOR JE OSTAL “ŠENTANELSKI PAVER”
Slovenska pesem je v boju proti ponemčevanju na Koroškem odigrala pomembno vlogo: v ljudeh je krepila samozavest in jim vlivala pogum. Pesmi je posvetil svoje življenje Luka Kramolc, ki se je rodil 14. oktobra 1892 v hribovski vasici Šentanel nad Prevaljami v glasbeni družini: oče Boštjan, izobražen kmet, je bil cerkovnik in organist. Pisatelj Ksaver Meško, ki je bil v letih 1901–1906 župnik v Šentanelu – Sv. Danijelu nad Prevaljami, – mu je postavil spomenik v črtici Tiste stezice. Ob očetu je Luka že v domači hiši, kjer so imeli klavir in družinski pevski zbor, vzljubil glasbo. Po Meškovem nasvetu so Luka vpisali na orglarsko šolo v Celju, ki jo je po treh letih končal z odliko. Pot ga je vodila na Akademijo za glasbo na Dunaju. Leta 1920 ga je Matej Hubad povabil v Ljubljano za tajnika in učitelja mladinskega petja na konservatoriju Glasbene Matice, hkrati pa je tam tudi študiral ter leta 1924 diplomiral. Od tedaj je poučeval glasbo na raznih ljubljanskih srednjih šolah, sodeloval je pri sestavljanju raznih šolskih pesmaric v prostem času pa je zbiral stare slovenske ljudske pesmi, jim zapisoval melodijo in jih objavljal. Izdal je okoli trideset zbirk, v katerih je poskrbel, da je častno zastopana koroška ljudska pesem. Pripravil je snemanje koroške ovceti (svatbe) v Šentanelu ter snemanje božične pastirske igre ter kolednikov. Čil in zdrav je delal do zadnjega, zato je vse presenetila vest, da je 12. februarja izpel svojo življenjsko pesem. »Njegovi znanci in prijatelji,« je zapisala Zmaga Kumer, »se bomo spominjali predvsem človeka, ki je prinesel vedrino in sonce, kamor je prišel, saj je iz njega sijala dobrota človeka, ki je blizu zemlji in z vsem srcem služi lepoti.«

LJUBIL JE KOROŠKO IN SVOJ ROJSTNI KRAJ
Med zbiratelji, prireditelji in harmonizatorji koroških narodnih pesmi zavzema po širini svojega delovanja Luka Kramolc prvo mesto. Leta 1954 je Mohorjeva družba v Celju izdala najboljše pesmi pevca in vižarja Franca Ledra-Lesičjaka, ki jih je zbral, izbral in priredil Luka Kramolc. Med njimi je najbolj znana in priljubljena Pesem od rojstva, ki jo radi pojo vsi zbori – od najbolj skromnega do najbolj imenitnega. Več kot petdeset let je živel in ustvarjal v Ljubljani, ves čas s Koroško v srcu. »Rad je zahajal v svoj rojstni kraj in ljubil ga je zvesto, goreče, kakor sin svojo mater, kakor fant ljubico,« je ob njegovem odhodu v večnost zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer, ki si je štela v čast, da je lahko sodelovala z njim »Bil je srečen med svojimi rojaki in domača koroška pesem mu je bila od vse muzike najljubša, najlepša.« Želja, da bi tudi drugi Slovenci spoznali in vzljubili Koroško v njeni pesmi, ga je gnala k zbiranju in raziskovanju. S posebno vnemo je ugotavljal avtorje besedil in napevov pesmi, ki jih pojo po Koroškem, in dopolnjeval znanje o koroških bukovnikih. Če je šlo za Koroško, mu ni bila nobena pot odveč in nič pretežko. Njegovo zadnje obsežno delo je bila pesmarica z naslovom Koroške viže za mlade pevce; v njej je zajel pozabljene koroške vižarje, pevce, zbiratelje in zapisovalce iz vseh štirih koroških dolin. Lepo je pričevanje dr. Zmage Kumer o Luku Kramolcu kot človeku. »Nikoli ga nismo videli slabe volje ali potrtega, komaj kdaj resnega. Ponavadi je prišel široko nasmejan, pripravljen, da vsak hip razdere krepko šalo ali pove anekdoto.«

TUDI NJEGOVA “SLOVENSKA PESMARICA”
Po upokojitvi se je Luka Kramolc posvetil zbiranju in sestavljanju Slovenske pesmarice, ki jo je načrtovala Celjska Mohorjeva družba. Uredniško nalogo je zaupala njemu in skladatelju Matiju Tomcu. Izšla je v treh knjigah kot del rednega knjižnega daru za leta 1963, 1964 in 1969. Mohorjeva družba ima bogato tradicijo s svoji pesmaricami: od Slomškove Šola veselega petja (1853), prek Cvekove (1904) do Aljaževe Slovenske pesmarice v dveh zvezkih, ki je doživela tri izdaje (1896, 1911, 1925). S sedanjo sta urednika otela pozabljenja nekaj biserov naše stare pevske umetnosti. V prvem delu pesmarice so z notami in celotnim besedilom objavljene pesmi iz Bele krajine, z Dolenjskega, Notranjskega, Primorskega in Benečije. V drugi knjigi so pesmi z Gorenjskega, s Koroškega, Štajerskega, iz Prlekije in Prekmurja. Izbor pesmi je (načelno) upošteval vse skladatelje, pesnike in ljudske vižarje s posamezne slovenske pokrajine. Koroška je zastopana z enaintridesetimi pesmimi; osem v Kramolčevi priredbi (najbolj znane: Pesem od rojstva, Tam, kjer teče bistra Zilja, Nmau čriez jizaro …). V tretjem delu so zbrane narodne pesmi iz vseh slovenskih pokrajin, prirejene v preprostem dvoglasju ali kvečjemu troglasju, tako kot so jih ljudje peli. V knjigo so uvrščene pesmi, ki so se še kakšno desetletje po drugi vojni pele. zdaj pa izginjajo. »Nekdaj je ljudska pesem spremljala slovenskega človeka od zibeli do groba, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, pri delu in počitku,« je zapisala Zmaga Kumer na začetnih straneh tretje knjige. »Pesem je spremljala tudi letne običaje … Seveda ne smemo pozabiti nabožnih pesmi, med njimi so nekatere iz najzgodnejšega obdobja slovenske zgodovine.«

S. Čuk, Luka Kramolc (1892-1971): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2022), 38-39.

»Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo ‘nekaj’ se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ki pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.« Tako je o poeziji, ki ji je “nekje na dnu posvetil vse svoje dni”, zapisal pesnik Janez Menart v knjigi Statve življenja (Cankarjeva založba, Ljubljana 1979), ki vsebuje izbor pesmi iz vseh njegovih dotedanjih zbirk. O svojem pesniškem ustvarjanju pa je dejal: »Moje pesmi so bile zmerom namenjene ljudem, ki berejo, kar pač berejo, zaradi notranje potrebe in jim gre predvsem za neposredno sporočilo.« Pesmi Janeza Menarta so med bralci zelo priljubljene zato, ker spada med tiste pesnike, ki pišejo iz življenja, to se pravi o svojem doživljanju sebe in sveta.

“NIKOLI NISEM IMEL PRAVEGA DOMA”
Za svojo knjigo Statve življenja je Janez Menart napisal dolg uvod z naslovom Kje so tiste stezice in v njem brez zagrenjenosti pripoveduje o svojem težkem otroštvu in mladosti. Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru kot drugi otrok Ivana Menarta, ki je bil avtomehanik, in Leopoldine, gledališke igralke in bralke v lutkovnem gledališču. Ko je zbolela, je s hčerko Jerico stanovala pri svojih starših, Janez pa je zaradi njene bolezni živel na kmetih pri starih starših po očetovi strani. Ko mu je bilo sedem let, je izgubil očeta. Po smrti stare matere je stanoval v Ljubljani s svojo materjo in sestro. Materi se je zdravje poslabšalo, zato je bila nekaj časa v mestni hiralnici, otroka pa sta našla zavetje v internatih. Janez v katoliškem zavodu Marijanišče (po vojni Dom Ivana Cankarja). Bil je odličen učenec in dobil je štipendijo, da je lahko nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Pri petnajstih letih mu je umrla mama in ostala sta sama z dve leti starejšo sestro. Po maturi leta 1948 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slovenski jezik in književnost, primerjalno književnost in ruščino. Prvo službo je dobil pri Triglav filmu kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega oddelka, nato je bil urednik dramskega oddelka pri TV Ljubljana, od leta 1979 do upokojitve (1991) je bil programski vodja knjižnega kluba Svet knjige. Leta 1956 se je poročil z Antonijo (Tonko) Jelenič, učiteljico slovenščine, doma iz Bele krajine. Rodila se jima je hčerka Barbara. Proti koncu življenja je bil operiran na srcu, ki se je umirilo 22. januarja 2004. »Ne, ves ne bom prešel. Telo bo pokopano, / a duh moj živel bo še mnogo let / in v mislih bom ljudem, dokler nad mano / blestel bo mavrični slovenski svet« (Exegi monumentum/Postavil sem spomenik).

“SI ISKREN, RESNIČEN PESNIK”
»Po materini smrti, ko sem ostal duševno prepuščen samemu sebi, se je v meni prebudilo nagnjenje do pesmi.« Sošolec Peter Ovsec je zvezke njegovih pesmi dal v roke svojemu bratu Janezu, takrat že znanemu pesniku. Ko jih je prebral, je Menartu dejal: »Si iskren, resničen pesnik, ki bo pisal iz bolečine in spoznanj!« V Domu Ivana Cankarja je bila pesniška druščina, ki je začela izdajati glasilo Mi mladi. Kot študenti so ustanovili Klub mladih kulturnih delavcev, v katerem se je Menart zbližal s prijatelji pesniki Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem. Leta 1953 so se predstavili javnosti z zbirko Pesmi štirih, s katero so napovedali novo obdobje v zgodovini slovenskega pesništva z uveljavljanjem intimizma. Med četverico je bil najbolj samonikel Janez Menart, ki je že imel notranje zaključen pesniški svet. Leta 1955 je nastopil s svojo prvo samostojno zbirko Prva jesen. V pesmih se romantični ideali prepletajo z vsakdanjo izkušnjo in govorico sodobnega človeka. Zbirka Časopisni stihi (1960) je ‘zgrajena’ po zasnovi dnevnega časopisa. Sledile so nove zbirke: Bela pravljica, Semafori mladosti, Srednjeveške balade, izbor Statve življenja (1979) in še druge. »Pri pisanju pesmi se trudim v prvi vrsti za to, da bi bila pesem razumljiva predvsem meni samemu, da bi verze napisal tako, da bi v njih čim bolj natančno izrazil tisto, kar bi rad povedal.« Za mnoge njegove pesmi je značilen ironičen in satiričen ton. »Satirik mora imeti smisel za humor, razen tega pa mora biti tudi sam občutljiv in ranljiv, kajti le v tem primeru bo vedel, kako mora napisati, da bo puščica res zaskelela.« S satiro se je spotikal predvsem ob stvari, ki so bile družbeno pomembne in so ogrožale mirno sožitje.

DOBER PREVAJALEC JE “MALI AVTOR”
Janez Menart se je uveljavil tudi kot odličen prevajalec in posredovalec literarnih umetnin, zlasti poezije, svetovno znanih ustvarjalcev. Največ je prevajal iz angleščine in francoščine. Prvi ga je izzval angleški pesnik Lord Byron: leta 1956 je prevedel njegove Pesmi, leta 1975 pa še Pesnitve. Soneti, ki jih je zapel nesmrtni angleški dramatik William Shakespeare, so v tekočem Menartovem prevodu doživeli kar tri izdaje. Med Francozi mu je bil najbližji srednjeveški François Villon in njegov Veliki testament. V lepo posodo slovenskega jezika je pretočil lirične francoske speve Alfreda de Musseta in Jacquesa Preverta. »Prevajati sem začel zelo zgodaj, kmalu po prvih objavah izvirne poezije. Mislim, da mora imeti vsak narod v svojem jeziku prevedena vsaj največja dela svetovne književnosti, vsaj pesniška. Zato je pri maloštevilnih narodih dolžan prevajati vsak, ki se čuti sposobnega. Jaz se. Zato prevajam, kolikor le morem. Prevajam iz pesniškega užitka. Ker je največ užitka pri najtežjih pesmih, prevajam res najrajši težke pesnike … Dober prevajalec je zmerom nekakšen ‘mali avtor’, brez katerega avtor v prevajalčevem jeziku sploh ne obstaja.« Uredil je antologijo slovenskega pesništva Iz roda v rod duh išče pot (1969) in Pesmi dolenjske dežele (1984).
Za svoje ustvarjanje je prejel številne slovenske literarne nagrade: Župančičevo (1965, 1988), Sovretovo (za prevajalske dosežke: 1975, 1988), Prešernovo (1979; leta 1975 je to nagrado zavrnil). Leta 1983 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bil v letih 1985 do 1993 tajnik njenega Razreda za umetnost. Leta 2010 je celjska Mohorjeva družba izdala Menartov Dnevnik 1953–2000, s katerim je povedal veliko tistega, česar se je v življenju naučil.

S. Čuk, Janez Menart (1929–2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2019), 44-45.

»Po komaj osmih mesecih, odkar je nadškof Anton Vovk odšel po plačilo, je mene slabotnega, nevrednega in grešnega Bog poklical za pastirja ljubljanske nadškofije. Vi se veselite tega. Jaz se ne veselim. Vi radi vidite škofa, lepo oblečenega, s krasno mitro na glavi. Jaz tega ne vidim. Vi vidite čast, jaz vidim breme. Vi mislite na odliko, jaz mislim na službo. Velika tolažba pa mi je tole: že vse mesece, odkar me je sveti oče postavil za administratorja ljubljanske nadškofije, naravnost čutim, kako me vaša molitev izdatno podpira in me nekako nosi čez vse težave. Brez vaše molitvene opore bi bil nezmožen nositi breme svoje službe,« je v svojem nagovoru vernikom in duhovnikom na dan umestitve v ljubljanski stolnici 5. aprila 1964 dejal nadškof Jožef Pogačnik. »S svojim geslom Glej, tvoj sin! sem vodstvo nadškofije izročil Marijinemu varstvu. Če bo v našem čolnu Gospod in bo nad njim žarela zvezda Marija, bo, upam, Božji blagoslov iz nebes rosil na nas in bomo mogli, čeprav slabotni, izpolnjevati vsak svojo dolžnost.«

PESNIK V JEZUITSKI ŠOLI
Njegova življenjska pot se je začela 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču; oče je bil kmet in mlinar, zato je v njegovem škofovskem grbu narisan mlin. Po ljudski šoli v rojstni vasi je odšel v Ljubljano v Marijanišče in ostal v zavodu vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. Poleg šole, ki jo je zmagoval z odličnim uspehom, je veliko bral, se ukvarjal z literaturo. Ko je bil sedmošolec, mu je Dom in svet priobčil prve tri pesmi. Objavljal jih je tudi v drugih revijah, leta 1931 jih je izbral za zbirko Sinje ozare, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Ko je leta 1970 na povabilo iste založbe pripravil novo zbirko z naslovom Pesmi mladih let, je dodal 20 novih pesmi. »Nagibal sem se k študiju slavistike. Končno sem se, ne brez hudih notranjih bojev, odločil za teologijo. Le v njej sem videl trden in dokončen odgovor na življenjska vprašanja, ki so me vedno zanimala, in odgovor nanje da življenju šele poln smisel,« je povedal našim bralcem ob svoji zlati maši (1977). Jeseni 1922 je odšel na slovečo jezuitsko teološko fakulteto v Innsbrucku, kjer je imel študijske kolege z vsega sveta in odlične profesorje, strokovnjake v raznih teoloških panogah. 25. julija 1927 je bil v Innsbrucku posvečen v duhovnika, dve leti zatem je študij zaključil z doktoratom in se vrnil domov. Škof Jeglič ga je poslal za kaplana v Kranj, kjer je učenega doktorja z veseljem sprejel zlasti mladi rod. V Kranju je ostal tri leta. Pisatelj F. S. Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem, urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko zaupal tako pomembno delo. Pri škofu je dosegel, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana in začel ga je uvajati v uredniško delo.

UREDNIK, VZGOJITELJ, GOSPODAR, ZAPORNIK
Leta 1934 je Finžgar prepustil pol mlajšemu Pogačniku uredništvo knjig Mohorjeve družbe in revije Mladika. Ob prijateljski roki izkušenega starega urednika je delo lepo steklo. Veliko ‘drobnega‘ je sam napisal, mladim pesnikom je ocenjeval njihove prve poskuse ter vodil literarno šolo v Mladiki. Svetoval je, kaj naj se prevaja, kaj izdaja, bral in ocenjeval rokopise in opravljal korekture. Ko se je Finžgar leta 1937 poslovil od župnije, je Pogačnik prevzel vodstvo karitativnega zavoda Marijanišče, ki je obsegal sirotišnico z ljudsko šolo, srednješolski internat in učiteljiščniški dom, posebej pa je bila še gospodinjska šola in velika ekonomija. Ob pomoči sodelavcev je bil dober gospodar, vsem je moral biti tudi duhovni vodja. Napisal za dve odlični veroučni knjigi za srednješolce, Družinski molitvenik, ki ga je opremil mojster Plečnik. Leta 1945 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas zavladal komunistični režim, ki sta mu bili vera in Cerkev trn v peti, ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov: januarja 1946 je bil aretiran, jeseni obsojen na 9 let zapora, znižan na 5 let, leta 1949 pogojno izpuščen, pa po ‘igricah’ tedanjih oblastnikov spet aretiran in zaprt. V trpljenju je zorel za nove naloge. Ko je po smrti ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v Clevelandu (ZDA) apostolski administrator škof Anton Vovk v decembru 1959 postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja, leta 1963 si ga je od bolezni izmučeni nadškof Vovk v Rimu izprosil za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 7. aprila 1963. Ko je nadškof Vovk 7. julija umrl, je bil Pogačnik imenovan za apostolskega administratorja nadškofije, 5. aprila 1964 pa je prevzel vodstvo krajevne Cerkve kot redni ljubljanski nadškof.

OPOROKA: MOLITEV IN NEDELJSKA MAŠA
Sodeloval je na drugem, tretjem in četrtem zasedanju drugega vatikanskega koncila, po koncilu pa je poskrbel za izdajo slovenskih prevodov koncilskih dokumentov in dveh dragocenih sadov koncilske liturgične prenove: misala in brevirja – oltarne mašne knjige in molitvenega bogoslužja. Ko je papež sv. Pavel VI. leta 1968 ustanovil slovensko cerkveno pokrajino, je nadškof Jožef Pogačnik postal njen prvi metropolit. Kot najožji sodelavec nadškofa Vovka je škofijo dobro poznal. Vedno si je želel, da bi bila v vsem urejena. »Predvsem je pomembno, da imam dobre sodelavce.« Znal je brati znamenja časov. Po vojni se je prebivalstvo iz hribovskih župnij selilo v mesta in treba je bilo misliti na ustanovitev novih župnij – nadškof Pogačnik jih je ustanovil 18, ki so potrebovale tudi nove cerkve. Njegova velika skrb in ljubezen so bili duhovniški poklici. Takrat je bilo nekaj ‘obilnih letin’, saj je v štirinajstih letih svojega škofovstva posvetil kar 251 novih duhovnikov.
Breme vodstva ljubljanske nadškofije je 13. marca 1980 preložil na ramena svojega naslednika Alojzija Šuštarja, na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1980, se je po maši v nadškofijski kapeli ustavilo njegovo srce. Pogrebno slavje, 28. marca 1980, na cvetni petek, je bilo njegova ‘velika noč’, izpoved vere v vstajenje. V svoji duhovni oporoki nam naroča: »Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli … Nedeljska maša naj nam pride v navado. Kakršna je nedelja, tako je tudi življenje in taka tudi smrt.«

S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 88-89.

»Najlepše plačilo za moje dosedanje matematično delovanje sprejemam z dovoljenjem, da smem svetu javno povedati, da sem postavil temelj svoji književni izobrazbi na ljubljanskem liceju. Vstop na to učilišče sodi med najsrečnejše dogodke v mojem življenju. Takoj po koncu študija sem dobil službo cesarsko-kraljevega navigacijskega inženirja; opravljal sem jo več let. Iz določenega nagnjenja sem stopil v vojaško službo in sklenil sestaviti z višjim dovoljenjem novo matematično učno knjigo za uporabo v cesarsko-kraljevem artilerijskem oddelku. To knjigo bi lahko koristno uporabljali tudi prijatelji matematike izven vojaškega stanu. Da nisem zgrešil svojega namena, priča priznanje, ki ga je bila deležna knjiga med učenim svetom, in potrjuje tudi korist, ki jo zajemajo iz knjige moji učenci.« Tako je v posvetilu kranjskim stanovom v četrtem zvezku svojih predavanj zapisal naš slavni matematik Jurij Vega takoj naslednji dan, ko mu je bil podeljen baronski naslov (22. avgusta 1800).

“OD PLUGA SI PRIŠEL DO KRONE”
“... bil povzdignjen med barone,” pravi o Juriju Vegi ponarodela pesem, ki ga slavi od rojstva do smrti. Rodil se je 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem v kmečki družini s trdnimi slovenskimi koreninami, v kateri so bile ob Juriju še tri sestre; domu se je reklo pri Vehovcu po družinskem priimku Veha. Čarobni svet črk in številk je bistri Jurček odkrival v župnijski šoli. Kaplan Anton Sevšek ga je pripravljal za vstop v ljubljanske šole, ki so jih vodili jezuiti. Gimnazijski pouk so v Ljubljani uvedli leta 1587; ko se je Vega šolal pri njih (1767–1773) je imela gimnazija šest razredov in okoli petsto dijakov (njegov sošolec je bil Anton Tomaž Linhart, prvi slovenski dramatik). V višjih razredih je bil ves pouk v latinščini, v nižjih pa so si morali profesorji (duhovniki) pomagati s slovenščino. Glavni predmet je bila latinščina, drugo znanje (zgodovina, zemljepis, naravoslovje, matematika) je bilo precej zapostavljeno. Jurij Veha je vse razrede izdeloval z odliko, najbolj pa je blestel v matematiki. Šolanje na liceju je zaključil z diplomo leta 1775. Postal je navigacijski inženir, kar je ostal pet let. Ni znano, kje je ta čas živel in kaj je delal. Po nasvetu prijatelja grofa Barba je 7. aprila 1780 z novim imenom Georg Vega vstopil v vojaški stan, v katerem je naglo napredoval od navadnega vojaka do višjega častnika predvsem zaradi svojega dela na topniški šoli, kjer je poučeval matematiko, fiziko in balistiko. Ob dvajsetletnici vojaške službe 22. avgusta 1800 mu je cesar Franc podelil dedni baronski naslov. 17. septembra 1802 je brez sledu izginil, 26. septembra so našli njegovo truplo v Donavi. Veliko se je šušljalo o umoru iz koristi ali iz zavisti.

ODLIKOVAN ZA VOJAŠKE ZASLUGE
V znanstvenem svetu je Jurij Vega znan kot genialen matematik, zlasti po svojih znamenitih logaritmovnikih, dedni baronski naslov pa je prejel predvsem za vojaške zasluge. O tem priča tudi njegov plemiški grb: na srčastem ščitu pod baronsko krono je goreča granata, ob njem sta na obeh straneh cesarska topa in dva možnarja, strelni orožji, ki ju je on izpopolnil. V prošnji za podelitev baronskega naslova, ki jo je oddal cesarju 31. julija 1800, navaja dva svoja nastopa na bojišču, v katerih se je najbolj izkazal. Ob izbruhu vojne prti Turkom leta 1788 je prosil cesarja Jožefa II.,da bi se kot prostovoljec pridružil cesarski vojski pod poveljstvom feldmaršala Lavdona. »Potem ko sem dobil dovoljenje, sem kot topniški stotnik sodeloval pri obleganjih Beograda in po svojih močeh pripomogel k tako hitremu zavzetju te utrdbe.« Leta 1793 je bil zmagovalec v bojih s Francozi. »Pri obstreljevanju neosvojljive utrdbe Fort Louis sem poveljeval topništvu ter s svojo hrabrostjo in modrostjo pripomogel, da smo jo osvojili, za kar sem bil prejel odlikovanje Marije Terezije.«
Jurij Vega spada med utemeljitelje balistike, vede o gibanju vrženega ali izstreljenega telesa. Pri obleganju nasprotnikovih utrdb je rad uporabljal težko obstreljevalno orožje – možnarje. Ti so imeli kratke debele cevi precejšnjega kalibra. Nabijali so jih močneje kot druge topove in bolj strmo dvigali, tako so njihovi izstrelki leteli po zelo strmih krivuljah in padali zviška na cilje, ki so bili nedosegljivi navadnim topovom. Vojne proti Turkom se je Vega udeležil z namenom, “da bi znanost lahko koristila pri vodenju oborožitve”.

LOGARITMOVNIKI, VEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO
Po letu 1792, ko je za nekaj časa utihnilo orožje, se je Jurij Vega vrnil na Dunaj in se posvetil svojemu življenjskemu delu: logaritemskim tablicam, s katerimi si je zagotovil trajno mesto v zgodovini uporabne matematike. Za očeta logaritmov velja škotski matematik John Napier (1550–1617). Njegove prve logaritemske tablice, ki jih je izdal leta 1614, so bile brž razgrabljene. Na tedanjo znanost so imele podoben vpliv kot elektronski računalniki na sedanjo. »Pri iznajdbi matematičnega postopka, ki spreminja množenje in deljenje v seštevanje in odštevanje, potenciranje in korenjenje pa v množenje in deljenje, se je Napier opiral na spoznanja starejših matematikov« (Sandi Sitar). Vega se je delu z logaritmi posvetil, da bi zadostil potrebam v šolah in v znanosti. Za te namene je načrtoval tri logaritmovnike: malega (priročnik), srednjega (tablice) in velikega. Vsi trije so bili prvič natisnjeni v Leipzigu. Leta 1793 je izšel Vegov mali logaritmovnik z logaritmi naravnih števil in trigonometrijskih funkcij, izračunanimi na sedem mest. To je verjetno v največ izvodih razmnožena matematična knjiga, ki še izhaja. Malemu je leta 1794 sledil veliki z naslovom Popolna zakladnica logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus), ki obsega 713 stani velikega formata. S pomočjo desetmestnih logaritmov iz te knjige so znanstveniki in tehniki reševali najzahtevnejše račune skoraj dve stoletji. Leta 1797 je izšel Srednji, sedemmestni logaritmovnik, ki ga je pripravil na podlagi svojega zelo izpopolnjenega logaritmovnika iz leta 1783. S svojimi logaritmovniki si je pridobil več slave in zaslug kot z orožjem.

S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.