* 22. december 1902, Rovte, Avstro-Ogrska, † 20. junij 1965, Buenos Aires, Argentina

Pokvarjena noga ga je privedla pred oltar

V svojih spominih, ki so izšli leta 1978 pri Goriški Mohorjevi družbi, pripoveduje, kako čudovito bogato je bilo življenje v družini s štirinajstimi otroki. On je bil med starejšimi in je luč sveta zagledal 22. decembra 1902. Oče Nace, ugleden kmet na Petkovcu v župniji Rovte nad Logatcem, in mati Frančiška Čuk sta svojo družino vodila v duhu božje modrosti. Ko je bilo Janezu šest let, ga je brat usekal s koso v nogo, ki so jo sicer rešili, vendar je imel vedno težave z njo. Starši so menili, da pač ne bo za težko kmečko delo, zato naj gre v šole! Ko je moral oditi v šolo v Škofjo Loko, je njegovo srce trepetalo, kot da gre v smrt. Šolanje je nadaljeval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1922 ni šel v bogoslovje, kakor je upala (pa nikoli povedala) modra mama, temveč na gozdarsko fakulteto v Zagreb, kjer pa je ostal le nekaj dni. Odšel je k stricu župniku v Šentvid pri Stični, naslednjo jesen pa se je odločil za "lemenat" (bogoslovje).

V srednji šoli se je bolj težko učil, zdaj pa se mu je "odprlo": poleg bogoslovja je študiral celo časnikarstvo. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1927, sloveno novo mašo pa je imel 17. julija v Rovtah. Po novi maši se je pogovarjal z Jezusom: "Tu me imaš, Gospod, takega, kot sem! Zahvalim te za pokvarjeno nogo. Brez nje najbrž nikdar ne bi prišel do oltarja... Pomagaj mi, da ti bom mogel koristno služiti!" Februarja 1920 je v 52. letu umrl oče, ko je mama nosila pod srcem štirinajstega otroka.

Baragov naslednik v Metliki

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je novomašnika Janeza poslal za kaplana v belokranjsko "prestolnico" Metliko, kjer je sto let prej (1828-1830) deloval kot kaplan svetniški Friderik Baraga, misijonar med ameriškimi Indijanci. Med dobrimi Belokranjci se je lepo počutil. "Starejša generacija je bila globoko verna in Cerkvi vdana," piše v svojih spominih. "Duhovnika morda nikjer niso tako cenili kakor v Beli Krajini." Spet je imel težave s svojo nogo in moral je na operacijo. Vse tegobe je mirno prenašal ob uspehih dela za duhovno prenovo ljudi. "Tedaj smo organizirali misijon. Cerkev je bila nabito polna pri vse govorih. Ko smo nazadnje pregledali uspeh, smo dognali, da je bilo samo enajst oseb, ki se niso približale, in samo 177 ljudi je ostalo brez spovedi in svetega obhajila." Dobro je čutil, kje je treba prijeti. "Naše delo je bilo rešiti mladino. Ustanovili smo otroški vrtec, v katerem so bili vsi najboljši otroci. Vsi so to smatrali za čast in tako so bili v naših rokah tudi otroci politično nasprotnih družin." Mnogim iz tega tabora ni šlo v račun, da ima duhovnik tak vpliv na ljudi. "Duhovnika je treba oblatiti, taka je peklenska postava, katero sovražniki vere dobro poznajo. Če ga umažejo, bo takoj manj veljala njegova beseda." Proti koncu leta 1933 je Janez Hladnik postal "duhovni oskrbnik" Slovencev v Zagrebu, ki jih je bilov hrvaškem glavnem mestu kakšnih 10.000. Tam je deloval natanko eno leto. Že tedaj se je v njem oglašala misel na Slovence v Argentini.

Graditelj slovenske vasi v Argentini

Julija 1935 je šel k škofu Rožmanu in ga vprašal, kaj naj stori. Škof mu je dejal: "Gospod Janez, pojdite v Argentino! Bil sem v Severni Ameriki in videl, da je duhovnik našim ljudem v tujini nujno potreben... Kar pripravite se. Vas je poslala božja Previdnost. Pojdite!" Po slovesu od domačih, na katere je bil močno navezan, se je 4. februarja 1936 poslovil od domovine. Na argentinska tla je stopil 2. marca. V delo med slovenskimi rojaki, povečini Primorci, ki so odšli čez Atlantik, da so ubežali fašističnemu nasilju, ga je uvajal duhovnik Jože Kastelic. Kmalu mu je prepustil urejanje mesečnika Duhovno življenje. Ko se je Kastelic 7. marca 1940 v Andih smrtno ponesrečil, je moral sprejeti še težja bremena.

Njegovo delovanje v Argentini lahko razdelimo na tri obdobja: skrb za slovenske izseljence med obema vojnama, prizadevanje za naselitev protikomunističnih beguncev po drugi svetovni vojni in nazadnje delo med domačimi verniki v enem najbolj revnih predelov Buenos Airesa. Po drugi svetovni vojni je dolgo časa brezuspešno trkal na vsa vrata, da bi se odprla za slovenske begunce. Ko mu je uspelo priti do samega argentinskega predsednika Juana Perona, je po Hladnikovem posredovanju nad 8.000 Slovencev našlo zavetje v Argentini. Hladnik jim je iskal možnosti za uveljavitev v novem svetu. Težave so mu povzročali tudi komunistični agenti, ki so sejali razdor med "starimi" in "novimi" izseljenci. Trajen spomenik si je Hladnik postavil z ustanovitvijo naselja Slovenska vas (Villa Eslovena) v Lanusu. Zadnjih petnajst let je bil misijonar med domačini. Njegovo bogato življenje se je izteklo 20. junija 1965: srce mu je zastalo zaradi kapi.

(obletnica meseca 12_2002)

* 21. april 1909, Stari trg pri Ložu, † 19. junij 1980, Ljubljana

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo "največje delo" za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko, ki se je rodil pred sto leti, je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

"Zanimivo: rodil sem se kot deseti brat!"

Ob izidu knjige Materina ruta smo Lojzeta Perka obiskali v Dolenji vasi pri Cerknici, kjer si je leta 1968 v nekdanji mežnariji ob podružnični cerkvi sv. Lovrenca uredil bivališče in atelje. Odprl je svoje srce in se razgovoril o svojem nelahkem otroštvu, mladosti in težavni poti do umetniškega poklica, ki ga je čutil v sebi. Ta pogovor smo objavili v aprilski (velikonočni) številki Ognjišča leta 1973, ko je bil "gost meseca". Lojze je govoril tako prisrčno, da se mi zdi najbolje, da se predstavi sam. Rodil se je 21. aprila 1909 v Starem trgu pri Ložu. Oče Dragotin je bil brivec, mati Terezija roj. Telešman pa gospodinja in predvsem pogumna mati. "Mati je bila svetnica, naravna svetnica. Posebna dobrota ji je iz oči sijala; zdaj se mi zdi, da je bila kot Mati Božja. Polna žrtve, darovanja." Družina se je iz leta v leto množila. "Rojenih je bilo šestnajst otrok, a so umirali majhni. Ostali smo le trije fantje pa še ena sestra; druga sestra, ki je bila pri meni, pa je umrla lani.. Od bratov sem bil jaz deseti, se pravi, deseti brat, interesantno! Mladost pa je bila lepa, joj, kako je bila lepa! Bili smo siromaki, ampak radi smo se imeli. Starši so nas čudovito učili." Potem je povedal, kako zapletena je bila pot in kako dolga so bila leta, da so se uresničile sanje o poklicu umetnika. "Po osnovni šoli sem bil nekaj časa pleskarski vajenec, potem fotograf, poskusil sem priti na neko šolo na Dunaj, pa ni bilo sredstev. Ko sem bil star sedemindvajset let, so me sprejeli v Ljubljano na srednjo tehnično šolo, na kateri je bil oddelek za oblikovanje, nekakšna šola za umetno obrt. Njen predstojnik je bil slikar in kipar France Kralj. Bil je čudovit človek; tako plemenitega umetnika po srcu še nisem srečal: bila ga je sama dobrota."

"Moj Bog, kakšne želje, kakšne sanje so v meni!"

Po končanem šolanju v Ljubljani (1939) je hotel nadaljevati študij na umetnostni akademiji v Zagrebu. Tja je poslal svoja dela, ki so jih ugodno ocenili, vendar so ga odklonili, češ, da je prestar. Lojze je šel na akademijo v Sofijo, toda vmes je prišla vojna in vrnil se je v domovino. Po letih ne več mladi študent je pridno delal. Leta 1940 so nastale njegove znamenite ilustracije Levstikovega Martina Krpana. Po svoje je hotel "povedati" zgodbo o tem notranjskem silaku, narodnem junaku. Jeseni 1945 se je vpisal na beograjsko akademijo, kjer je leta 1949 diplomiral. Novembra 1945 se je poročil z učiteljico Jožefo Gabrovec. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Veronika (1946), Tomaž (1947), Tine (1950) in Andrej (1953). Prvorojenka Veronika, ki je postala učiteljica izraznega plesa, je bila "otrok njegovega srca"; Tomaž je šel po očetovi poti kot akademski slikar ("zdaj (1972), ko je končal, je mlajši kot jaz takrat, ko sem začel šole"); Tine se je izšolal za filmskega snemalca, Andrej pa je izbral poklic psihologa. Svoje otroke je tudi upodobil. Iz Beograda se je svojim oglašal s pismi, ves čas pa je tudi pisal dnevnik, iz katerega razberemo, kako je komaj čakal, da se vrne v domače kraje in začne ustvarjati. "Zavedal sem se: poslanstvo imam v sebi in moram doseči cilj, ki sem si ga zastavil, moram dati vse od sebe, to je moja dolžnost, da ne bom zastonj rojen." Leta 1973 je v pogovoru za Ognjišče vzkliknil: "Kakšne želje, kakšne sanje so v meni! Če bom v zgodovini slovenske umetnosti pomenil samo majhen kamenček, bom sila srečen. Umetniško poslanstvo je poslanstvo, ki ga moraš vršiti kot svečenik... V sebi le čutim neki razvoj, čeprav mi očitajo, da se ponavljam."

"Čutim s temi ljudmi, zraščen sem z njimi."

"Sem notranjski domačin," je dejal o sebi Lojze Perko. "V tej zemlji sem pognal korenine in ne morem biti drugačen kot sem." Kot slikar bi bil rad "pesnik notranjske zemlje in njenih ljudi", zato se je leta 1968 za stalno naselil pri cerkvici sv. Lovrenca v Dolenji vasi. Bil je doma. "Čutim s temi ljudmi," je dejal, "zraščen sem z njimi." Pri srcu mu je bila rodna pokrajina. "Danes sem skiciral v Dolenji vasi. Nebo, polje - vse je ena sama pesem... Ko sem se pred leti vračal iz Egipta, kjer sem bil na študijskem potovanju, sem opazil, da mi nobena piramida ni pomenila toliko kot en naš zelen hrib." Prijatelj kipar Marjan Keršič-Belač je ob slovesu od Lojzeta Perka dejal o njem, da je "na platnice knjige svojega življenja in ustvarjanja" z veliki črkami zapisal človeka in naravo. "Kadar je za svoj motiv iskal človeka, je najraje izbiral tiste, ki se upognjenih hrbtov sklanjajo k svoji zemlji, koščeni, zgarani in trdih potez, z vilami, srpi, grabljami in drvarskimi cepini v žuljavih rokah." Njegove krajinske slike, za katere so se ljudje kar tepli in jih čuvajo kot dragocene svetinje doma in po svetu, so "pričevanja o tem, kakšna je bila še pred koncem dvajsetega stoletja slovenska pokrajina. Vse življenje je slikal predvsem s srcem, nikoli zgolj z razumom, in ob vsakem motivu je čustvoval, kot bi s svojo krvjo mešal barve za vse tiste jesenske motive okrog čistih voda Cerkniškega jezera." Slikar Lojze Perko se je ljudem priljubil zato, ker je njegov čopič "pel" tiste naše pesmi, ki vedno bolj tonejo v pozabo. "Veliko sem hodil po svetu in vedno sem bil srečen, kadar sem se vračal na domača tla. Čutil sem, da je slovenska zemlja lepa kot molitev."

(obletnica meseca 04_2009)

* 11. februar 1902, Libuče pri Pliberku, † 19. junij 1997, Libuče

V družini so muzicirali in peli

»Naša družina je bila zelo narodno zavedna in tudi zelo verna,« je ob svoji osemdesetletnici (1982) bralcem Ognjišča povedala koroška pesnica Milka Hartman, ki se je rodila 11. februarja 1902 v Libučah pri Pliberku v kmečki družini. Mati je bila Terezija Kušej, oče pa Matej Schick, ki je leta 1918 zaprosil za spremembo priimka Schick v hišno ime Hartman. Milka je imela tri brate in dve sestri; sestra Micka je umrla stara tri leta. Na otroška leta je imela lepe spomine. Vsi so bili nadarjeni za glasbo. V družini se je veliko muziciralo. Oče je bil glasbeni samouk: igral je citre. Milka in brat Foltej sta igrala kitaro in najmlajši brat Tevžej violino. Mnogo so tudi prepevali. »Ko je bila družina popolna, je bila že zbor: Moji bratje so bili basisti, oče je pel tenor, sestra Trezka alt in jaz sopran,« se tistih lepih časov spominja Milka. Šest let (1908-1914) je obiskovala dvojezično šolo, potem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ko je morala dvanajstletna zapustiti šolsko pot. Oče in kasneje še brat Anzej sta bila vpoklicana k vojakom, zato je morala doma na kmetiji prijeti za vsako delo.

Slabi dve leti po koncu prve svetovne vojne je bil 10. oktobra 1920 nesrečni plebiscit. Leta 1900 je od 377 prebivalcev Libuč 353 navedlo slovenščino kot materni jezik, po plebiscitu pa so nekateri sosedje zavedne Hartmanove sovražno prezirali in zaničevali, toda družina se ni dala prestrašiti. Milka bi se rada izšolala za učiteljico ali vzgojiteljico, a ni bilo možnosti. S podporo slovenskih krščanskih organizacij iz Celovca se je leta 1924 udeležila devetmesečnega gospodinjskega tečaja pri šolskih sestrah v Marijanišču v Ljubljani, nato pa se je urila kot voditeljica gospodinjskih tečajev po nekaterih slovenskih krajih.

Učiteljica gospodinjstva in ljubezni do slovenstva

Njene mladostne sanje so se vsaj deloma uresničile: ni sicer postala 'prava' učiteljica šolskih otrok, ampak učiteljica gospodinjstva za dekleta. Leta 1927 je prepričala vodstvo Slovenske krščansko socialne zveze v Celovcu, da bi bilo koristno gospodinjske tečaje organizirati tudi na Koroškem. Ko je bilo pridobljeno uradno dovoljenje, je Milka Hartman v letih 1927-1939 vodila okoli sto gospodinjskih tečajev po številnih krajih južne Koroške. Tečaji so trajali od šest do osem tednov in sicer samo v jesenskih in zimskih mesecih, kajti udeleženke so bila kmečka dekleta, ki so morala spomladi in poleti pomagati na kmetiji. Največkrat so tečaji potekali po župniščih, včasih v gostilni ali tudi v zasebni hiši. Dekleta, skoraj vedno jih je bilo več kot deset, so prihajala zjutraj na tečaj, Dopoldne so bila na sporedu praktična dela (kuhanje, šivanje), popoldne pa predavanja o gospodinjstvu, vrtnarstvu in kmetijstvu. Milka je ponavadi pridobila zdravnika, da je dekletom predaval o zdravstvu, in duhovnika, da jim je spregovoril o veri.

Tečaji so se končali z nekakšno »akademijo«: odrsko igrico, ki jo je napisala Milka, in z recitacijo njenih pesmi ter z razstavo in prodajo kuharskih izdelkov, predvsem peciva. Med drugo svetovno vojno, ko so bili Hartmanovi zaprti v nemških delovnih taboriščih, je Milka gospodinjila župniku Tomažu Holmarju v nemškem Št. Jakobu nad Krko. Po drugi svetovni vojni je bila v letih 1947-1956 spet potujoče učiteljica po vsem južnem Koroškem, kjer je imela okoli 40 gospodinjskih tečajev, vendar vzdušje na njih ni bilo več tako kot pred vojno, kajti "čutilo se je, da je mladež čisto drugačna". Kot učiteljica koroških deklet je hkrati s kulturo urejenega gospodinjstva posredovala kulturo materine besede, ljubezni do slovenske kulture.

Pesniško se je šolala pri učiteljici naravi

Govorila je o sebi, ko je slovenskim dijakom dejala: »Mladi umetniki, ki niso imeli sreče, da bi se izšolali, so se vedno zatekali k učiteljici naravi. Zato so take pesmi – v besedi kakor melodiji – čustvene in preproste, brez moderne prevleke. Zato pa jih preprosto ljudstvo tudi bolje razume.« Milka Hartman je začela pesnikovati že med prvo svetovno vojno. Leta 1919 je svoje pesmi pokazala dr. Gregoriju Rožmanu, profesorju v Celovcu in kasnejšemu ljubljanskemu škofu, ki je bil tedaj izgnan v Pliberk. Prebral jih je in ji razložil, kako se pesem gradi. »Pohvalil jih je in mi tako vlil poguma.« Prva zbirka pesmi Milke Hartman z naslovom Dekliške pesmi je izšla v samozaložbi leta 1934. Naslednje leto se je oglasila z zbirko Med cvetjem in v soncu. Sledila je zbirka Moje grede (1952), ki vsebuje 80 pesmi. V središč njenega pesniškega ustvarjanja je kmečki svet, narava, letni časi, običaji, prazniki in vera. Zbirka Lipov cvet je izšla ob njeni sedemdesetletnici (1972). Župnik Lovro Kaselj, s katerim jo je vezalo iskreno prijateljstvo, je v kratkem uvodu zapisal:« Ljubezen v vseh plemenitih zvrsteh in odtenkih diha iz sleherne pesmi.« Leta 1977 je izšla njena narečna zbirka Pesmi z libuškega puəla. Ob njeni osemdesetletnici je izšel izbor njenih pesmi v nemščini Gedichte aus Kärnten, ob devetdesetletnici pa angleško-slovenska zbirka Midsummer Night/Kresna noč. Zbirka Zimske rože (1998) je zagledala beli dan že po srečanju pesnice z božjo deklo smrtjo 19. junija 1997. V pričakovanju tega srečanja je zapisala: »Hvaljen Bog! – ne bode / prazen jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela. trud in boj.«

(obletnica 02_2012)

* 20. december 1837, Osenice pri Jičínu, Češka, † 17. junij 1926, Novo mesto

Pravnik se odloči za družinsko ljubezen

Družina Foerster iz Osenic na Češkem je bila že več rodov "prepojena" z glasbo in ta "sladki strup" se je prelil tudi v žile Antona, ki se je rodil 20. decembra 1837. Glasbe se je učil najprej pri svojem očetu, nadučitelju in cerkvenem pevovodju. Po gimnazijski maturi leta 1858 je vstopil v cistercijanski samostan, kjer pa je ostal le enajst mesecev. Potem je odšel na praško univerzo študirat pravo. Že kot študent se je družil s skladatelji, med njimi tudi z Bedrychom Smetano, ki ga poznamo zlasti po njegovi priljubljeni operi Prodana nevesta. Na njegovem zavodu je Foerster poučeval klavir. Ko je pravni študij leta 1863 dokončal, si je namesto pravniškega poklica izbral glasbo, kamor ga je vleklo srce. Na priporočilo skladatelja Smetane je Foerster leta 1865 dobil službo stolnega organista in pevovodje v Senju, kjer je preučeval staroslovansko cerkveno glasbo; ustanovil je glasbeno šolo, zbor, orkester in glasbeno društvo. Leta 1867 je prišlo iz Ljubljane vabilo, če bi postal pevovodja v čitalnici. Ponudbo je z veseljem sprejel.

Že drugo leto svojega bivanja v Ljubljani je postal glasbeni vodja (regens chori) v stolnici; to službo je opravljal polnih 41 let. Tu je postal cecilijanec: v stolnici je uvedel pravo liturgično petje ter ga dvignil do evropskih višin. Ko je bilo leta 1887 v Ljubljani ustanovljeno Cecilijansko društvo, je postal Foerster njegov glasbeni voditelj. Bil je tudi dolgoletni ravnatelj orglarske šole (1877-1908) in glasbeni urednik revije Cerkveni glasbenik. Po upokojitvi se je umaknil k sinu v Novo mesto, kjer je 17. junija 1926 umrl.

Branjevke so ga zmerjale: "lajzon, lajzon!"

Cecilijanci so se strogo držali cerkvenih predpisov glede petja pri mašah: pri tako imenovanih "petih" (slovesnih) mašah, je moralo biti petje dosledno liturgično in latinsko. Ta glasbeni "janzenizem" je bil seveda ušesom preprostih ljudi tuj in hladen, zato so Foersterja obstreljevali z vseh strani.

Duhovniki so mu govorili, da ljudje raje poslušajo stare Riharjeve pesmi, ki tako lepo izražajo slovensko versko čutenje; časopisi so se oglašali z očitki, da je "glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izvajalcu, praktičnemu kruhoborcu, ki uničuje slovensko pesem in uvaja lutrovske in husitske pesmi". Celo branjevke na tržnici okoli stolnice so ga, ko je šel mimo, zmerjale: "Lajzon, Lajzon!" (po latinskem Kyrie eleison - Gospod, usmili se). Foerster pa je šel mirno naprej po svoji cecilijanski poti prenove in dviga slovenske cerkvene glasbe. Veliko je komponiral, predvsem na latinska bogoslužna besedila: ustvaril je 10 latinskih maš (z naših korov se še danes razlega njegova Maša v čast sv. Cecilije). Ko je skladal, je imel pred očmi tudi manjše zbore. Njegove cerkvene skladbe so "nekako visoke in neljudske" (v pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo samo štiri njegove pesmi), vendar pa "ne morejo zatajiti pristnega glasbenika: vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti" (Jože Trošt). Kot vodja orglarske šole je vzgojil okoli 200 organistov in s tem postavil temelje za boljši glasbeni razvoj pri nas. V slovensko glasbeno zgodovino se je zapisal kot mož, ki je temeljito prenovil cerkveno glasbo pri nas.

Foersterjev "gorenjski slavček" še vedno poje

Ko je Anton Foerster leta 1867 prišel v Ljubljano, je deloval najprej kot kapelnik Dramatičnega društva in glasbeni vodja čitalnice. Naslednje leto pa je postal glasbeni vodja v ljubljanski stolnici in zagovorrnik cecilijanstva. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da "cecilijanstvo ni moglo v zadostni meri uveljaviti Foersterjevega talenta. Zato je Foersterjeva svetna glasba pomembnejša od njegove duhovne. S svojim delom v svetni glasbi se je Foerster uvrstil med najpomembnejše skladatelje te dobe" (Radoslav Hrovatin). V cerkvenih skladbah je Foerster strog cecilijanec, v svetnih pa lirik, kakor mu je narekovalo srce. Najbolj znano njegovo delo na tem področju je Gorenjski slavček, prva slovenska umetna opera, ki je bila prvič izvedena v Ljubljani leta 1872; tudi zdaj jo še uvrščajo na spored opernih predstav. Njegova druga opera Dom in rod, ki jo je napisal v pokoju v Novem mestu, ni bila nikoli izvedena, pač pa je Glasbena matica v Ljubljani leta 1907 izvedla njegovo kantato Turki na Slevici. Zelo so priljubljene njegove pesmi za moški zbor; eden najlepših je znani Večerni ave, veliko je pisal tudi za mešane zbore. Foerster je bil ne le plodovit skladatelj in glasbeni pedagog, temveč tudi koncertni pianist in najboljši orglarski virtuoz svoje dobe na Slovenskem. Skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice, je o njem zapisal: "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje."

obletnica meseca 12_1997

* 16. junij 1914, Trst, † 4. februar 1944, Cerkno.

V zelenih daljavah božje bodočnosti

Kaplan Lado Piščanc, žrtev cerkljanske tragedije, se je rodil 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu kot četrti od petih otrok (ob sestrah Anici, Marti, Zori in Miri). Oče Rafael, poštni uradnik, je bil Rojančan, rahločutna primorska duša, mati Ivana Pipan, po rodu Škofjeločanka, pa je bila trezna in odločna žena. Družina je bila v dvojnem duhovniškem sorodstvu: oče je bil brat Gabrijela Piščanca, dekana v Dolini in potem župnika v Klancu in Avberju, mati pa je bila sestra Valentina Pipana, župnika v Renčah, ki so postale Ladova domača vas. Leta 1926, ko je Lado vstopil v goriško malo semenišče, je bil oče iz Trsta uradno premeščen v Pizo, kamor se je leto zatem preselila tudi družina. Lado se tam ni mogel udomačiti. V malem semenišču sta na njegovo oblikovanje vplivala zlasti spiritual Leopold Cigoj in podravnatelj Ivo Juvančič. Slednji je iz Innsbrucka prinašal zanos nemškega mladinskega gibanja. Lado se je znašel v skupini sošolcev, ki jih je dr. Juvančič narodnostno in kulturno dvigal. Med njimi so bili poznejši psiholog Alfonz Čuk, pesnik Alojz Kocjančič, zgodovinar Rudolf Klinec in publicist Kazimir Humar. Lado je bil čuteča pesniška in umetniška duša; imel je tudi prijeten tenor, zato ga je privabljala glasba, zlasti operna.

V dnevniku, ki ga je pisal od konca avgusta 1930 do 24. novembra 1943 in je pod naslovom V zelenih daljavah božje bodočnosti izhajal v tržaški reviji Mladika (od januarja 1978 do junija 1980), odkrivamo njegov duhovni razvoj. 17. marca 1932 je vanj zapisal: "Moja prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako da se bom lahko, če bo božja volja, z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu." Prvo pesem je napisal v Pizi leta 1930, s pesnikovanjem je nadaljeval kot srednješolec in bogoslovec. Nekaj mu jih je v Mladiki objavil tedanji urednik F. S. Finžgar. Svoje pesmi je leta 1942 pripravil za zbirko pod naslovom Pesmi zelene pomladi, ki pa zaradi vojne ni mogla iziti. Po njegovi smrti je zamisel uresničila sestra Zora, o kateri Lado v svojem dnevniku večkrat pravi, da je od vseh njegovih sester 'najgloblja' (uveljavila se je kot pisateljica: našim bralcem se je priljubila s svojim podlistkom in knjigo Na obalah morja in s povestjo Pastirica Urška). Ko razmišlja o svojem pevskem in igralskem poklicu, Lado v svoj dnevnik (22. januarja 1937) zapiše molitev: "O Bog, delivec duhovnih bogastev, daj, da bom postal dober pevec in dober igralec v posvečenih vežah tvoje svete Cerkve. Daj, da bom pel veliko pesem tvoje ljubezni in da bom do konca odigral tisto vlogo, ki si mi jo določil." Mašniško posvečenje je prejel 11. junija 1938. Kot duhovnik je služboval pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici (1938-1940), zatem nekaj mesecev v Šentvidu pri Vipavi, od 1941 do mučeniške smrti pa v Cerknem. Lahko bi rekli, da je bila uslišana njegova prošnja, ki jo je izrekel nekaj mesecev pred svojo novo mašo (4. marca 1938): "O Bog, če veš, da bom pal in ne bom več vstal, če veš, da bom v večno nesrečo sebi in mogoče celo drugim, daj mi to poslednjo milost, da mi je umreti sedaj mlademu, ko upam, da še stojim..."

(obletnica meseca 02_1994)

* 12. avgust 1673, Mesarji pri Braniku, † 15. junij 1723, Hanoj.

Navadno kot njegov rojstni kraj navajajo Gorico. V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (X, 413) pa zvemo, da se je rodil 12. avgusta 1673 v zaselku Mesarji pri Rihemberku (Braniku) kot sin kmečkih staršev Mihaela in Felicite Štubelj. V bližnji Gorici (jezuiti so tja prišli leta 1621) je obiskoval gimnazijo, nato pa logiko in filozofijo, teologijo je študiral v Gradcu, kjer je bil leta 1699 posvečen v duhovnika. Leto dni je pomagal v škofijski pisarni v Gradcu ter bil stolni kaplan. 7. decembra 1701 je stopil v jezuitski red. Po opravljenem noviciatu in probaciji (zadnji preizkušnji) na Dunaju je bil leta 1705 na lastno prošnjo poslan za misijonarja na Kitajsko. Iz pristanišča Cadiz na jugu Španije je leta 1706 odplul okoli Afrike in po trinajstih mesecih plovbe, združene s številnimi nevarnostmi (viharji, morski roparji) prispel v Macao, pristanišče v istoimenski portugalski koloniji na južnem Kitajskem (v bližini Hongkonga), kjer je bilo glavno zbirališče jezuitskih misijonarjev, namenjenih na Japonsko, Kitajsko in v Indokino. Tam je Mesar apostolsko deloval do leta 1712. Tedaj je skušal priti v Kočinčino (današnji osrednji del Vietnama), toda komaj je prestopil mejo, so ga ujeli, obsodili na smrt, zatem pa pomilostili in izgnali iz dežele. Vrnil se je v Macao, kjer je decembra 1714 napravil slovesne redovne zaobljube. Spomladi leta 1715 pa je odšel misijonarit v Tonkin (današnji severni del Vietnama). Čeprav so v Indokini že od začetka 17. stol. delovali francoski misijonarji (jezuiti, frančiškani in dominikanci), pa je bila večina domačega prebivalstva še poganske vere in občasno je prihajalo do večjih preganjanj misijonarjev in katoliških domačinov (Z. Šmitek).

Tako preganjanje je izbruhnilo tudi leta 1721. Na ukaz svojih predstojnikov sta se p. Janez Mesar in njegov sodelavec p. Franc Bucharelli skrivala pred preganjalci. "Le neki kristjan je vedel za njuno skrivališče," beremo v življenjepisu p. Mesarja, ki je izšel v Misijonskem koledarju za leto 1925 in je pisan v 'napetem' slogu. "Tega so pogani ujeli in ga tako dolgo mučili, da jim je izdal misijonarja. Glavar je takoj z vojaki obkolil gozd, da ne bi nihče ušel. Ujeli so oba misijonarja, njunega strežnika in tri katehiste, ki so ju spremljali..." Vlekli so jih pred sodišče v glavno mesto dežele. Misijonarja so vkovali v železje in ju zaprli v bambusovo kletko. Oba sta umrla mučeniške smrti: pater Mesar počasneje - 15. junija 1723 mu je izpilo življenjske moči trpljenje zaradi lakote in bolezni, njegovega sojetnika pa so štiri mesece kasneje obglavili.

Po nekaterih virih (Z. Šmitek) naj bi bil jezuitski misijonar tudi Ivan Pavel Mesar, Janezov starejši brat (rojen 18. julija 1661), ki je deloval v vzhodni Indiji in je umrl nasilne smrti.

obletnica meseca 06_1993

* 14. junij 1782, Idrija, † 7. februar 1859, Ljubljana

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih veli­kih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijate­lja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, Za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Tega zapostav­ljenega dobrotnika se spominjamo ob obletnici rojstva.

Skoraj pol življenja škof

Doma je bil iz "živosrebrne" Idrije, kjer se je 14. junija 1782 rodil očetu Gašperju, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Prvo šolsko učenost je nabi­ral na idrijski trirazredni glavni šoli in na tamkajšnji triraz­redni privatni gimnaziji. Potem je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1799 je končal tečaj modroslovja in 1803 študij bogoslovja. Za prejem mašniškega posvečenja je bil po predpisih premlad, zato ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta ljubljanskih rokodelskih vajencev in delo v pisar­ni nadškofijskega tajnika. Ob koncu leta 1804 je bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabega zdravja je bil poslan za beneficiata in kaplana v rodno Idrijo. Novi ljubljanski škof Anton Kavčič, idrij­ski rojak, ga je imenoval za ravnatelja škofijske pisarne. Pouče­val je tudi modroslovje v ljubljanskem bogoslovju. Kot referent za šole se je leta 1816 preselil v Trst. Tam ga je 27. februarja 1824 doletelo cesarsko imenovanje za ljubljanskega škofa. Ko je Rim imenovanje potrdil, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra po­svečen za škofa. Ko je prijel za krmilo škofije, mu je bilo 42 let in na tem odgovornem mestu je ostal 35 let - skoraj polovico svojega življenja. Župnije svoje škofij je šestkrat obhodil na kano­ničnih vizitacijah. V stikih z ljudmi je znal biti zelo prisrčen, v škofijskem dvorcu v Ljubljani pa je nastopal kot knez in škof. Umrl je 7. februarja 1859 in vstajenja čaka v kripti stranske ka­pele v ljubljanski stolnici.

Njegov dijaški zavod Alojzijevišče

"Eno od Wolfovih najznačilnejših in najbolj daljnosežnih dejavno­sti so bila njegova prizadevanja na šolskem področju, predvsem napori za uvajanje slovenskega učnega jezika in skrb za šolanje revnih, nadarjenih dijakov. Slednje se je uresničilo zlasti v za­vodu Alojzijevišče, ustanovi, ki jo je škof Anton Alojzij namenil pomoči pri šolanju takih dijakov" (Andrej Vovko). K temu ga je gnala skrb, da bi škofija imela dovolj dobro vzgojenega in izobra­ženega duhovniškega naraščaja. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti, jo na svoje stroške obnovil in dozi­dal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija, zavetnika mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče (latinski napis Collegium Aloysianum vidimo tam še danes). Škof je v oporoki imenoval Aloj­zijevišče za svojega glavnega dediča, kateremu pa je zapustil tudi obveznost, da oskrbi natis Slovensko-nemškega slovarja. V letih od 1845 do 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojen­cev, od katerih jih je postalo duhovnikov 256 (38%). Med gojenci Alojzijevišča najdemo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja, kot so: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Franc Saleški Finžgar... Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910 - še pet let zatem, ko je ljubljanski škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poslopje in vrt Alojzijevišča sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, zatem pa Teološka fakulteta. V letih 1970-1972 je ob sta­rem Alojzijevišču zrastel "prizidek" Teološke fakultete.

Wolfovo Sveto pismo in dva slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapi­sal kot velikodušen mecen. S to besedo označujemo človeka, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost,znanost. Škof Wolf si je ta naslov zaslužil z ustanovitvijo Aloj­zijevišča, z denarno podporo za novi slovenski prevod in izdajo Svetega pisma (1856-1863) in obeh slovarjev - nemško-slovenskega, ki je izšel leta 1860, in slovensko-nemškega, ki je bil natisnjen leta 1895. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. sto­letja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj). Vodstvo zahtevnega načrta za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma je škof Wolf zaupal Juriju Volcu, semeniškemu spiritualu v Ljubljani, ki je pridobil 14 zelo dobrih sodelavcev. Prevod, ki se odlikuje po lepi sloven­ščini, blizu sodobni knjižni, je izšel v šestih zvezkih. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi nekako sto let. Poleg Svetega pisma je bil škofu Wolfu zelo pri srcu nemško­slovenski in slovensko-nemški slovar. Izid obeh je finančno pod­prl. Izdelavo prvega je prevzel Matej Cigale in izšel je leta 1860. Škof Wolf je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo. Drugi slovar pa je pripravil Maks Ple­teršnik in izšel je v letih 1894-1895.

(obletnica meseca 06_2002)

* 15. junij 1903, Zagorje ob Savi, † 18. oktober 1966, Ljubljana

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, kateri posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva.

Obubožana oskrbnica osirotele družine

Zibelka ji je tekla v premožni podjetniški družini v Toplicah pri Zagorju ob Savi, katero je osrečila kot prvorojenka 15. junija 1903, za njo pa so prišli na svet še štirje otroci. Oče Ivan je bil najprej rudniški paznik, pozneje pa lastnik kamnoloma in apnenice ter hišni posestnik v Zagorju in v Litiji. Vida je prvo šolsko znanje nabirala v ljudski šoli v Zagorju, od koder je odšla na ženski licej v Ljubljano. Tam je leta 1919 zbolela za hudo gripo, katere posledice so jo po mnenju zdravnikov razjedale vse do smrti. Ker ni prenašala ljubljanskega zraka, je odšla v Maribor na učiteljišče, ki ga je uspešno dokončala leta 1923. Takrat so jo poleg študijskih trle še druge, veliko večje skrbi. Ob skoraj istočasni smrti očeta in matere leta 1921 ji je kot najstarejši od petero živečih otrok padla na rame skrb in odgovornost za vzgojo sester in bratov in za nemajhno premoženje, ki pa je po krivdi nesposobnega varuha v kratkem propadlo. Osemnajstletna Vida, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz svoje borne učiteljske plače vse do leta 1942. Učiteljsko poslanstvo je opravljala več kot dve desetletji: najprej v domačem Zagorju ob Savi, zatem nekaj časa prav v rodnih Toplicah, najdlje (1928-1944) pa v Stični. Avgusta 1944 je peklenski stroj uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v najemniško sobo svoje brezposelne sestre Nike v Ljubljani. Leta 1945 jo je sprejela v svoje stanovanje pesnica Lili Novy, njena sorodna duša. Po vojni je še leto dni poučevala, nato pa je bila zaposlena na ministrstvu za prosveto do upokojitve leta 1950.

V osamljenosti in bolečini zazrta v svetlobo

Vida Taufer je začela pesniti zelo zgodaj. V javnost jo je pritegnil Ivan Lah s prvimi objavami v srednješolskem glasilu Preporod: vanj je sprejel nekaj pesmi iz njenih rokopisnih zvezkov Moja beseda in Tihi akordi. Takrat se je podpisovala s psevdonimom Vida Maja. V Preporodovem literarnem krožku se je srečala s Srečkom Kosovelom in njegovimi prijatelji, ki so jo povabili k reviji Lepa Vida. Oglašala se je tudi v raznih drugih revijah, med njimi v prvi ekspresionistični reviji Trije labodi. Njeno pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je njeno pesniško ustvarjanje ocenil takole: "Vsebino ji je narekovalo življenje samotne žene, ki je bila preobzirna ali preplaha, da bi odločno poskušala zadržati nekaj trenutkov naglo minevajočega življenja. Tako pa je morala prikazovati brezupno ljubezensko hrepenenje, tavanje med duhovnostjo in čutnostjo, osebne nesreče, odpovedi, kesanje in žalost za pokojniki ter obup spričo neodzivnosti kritikov in bralcev." Literarna zgodovinarka Marja Boršnikova pa je o poeziji Vide Tauferjeve zapisala, da je "v vseh zgibih tako presunljivo ženska in kljub večkratni prisotnosti smrti tako zazrta v svetlobo, da je hrepenenje v topli povezavi z naturo, s plemenitimi rožami. Njen drobni vseobsegajoči čustveni svet poživlja z milino, ki jo izrazito loči od ostalih pesnikov."

Križev pot v pesmi in v življenju

Med njenim službovanjem v Stični je nastala knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. "Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni," je zapisala Marja Boršnikova. "Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva..." Po drugi svetovni vojni se je občasno posvečala mladinski poeziji, v sodelovanju z Lili Novy je nastalo dramsko delce v verzih Mojca in živali (1950), otroška igra v šestih slikah. Istega leta je objavila svojo drugo pesniško zbirko Izbrani listi, v kateri je precej pesmi iz njene prve zbirke, v zadnjem, četrtem razdelku je nekaj pesmi, ki govorijo o vojni. Po letu 1952 je Tauferjeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno priklenjena na posteljo in primorana je bila poiskati zavetje v domu za ostarele na Bokalcah (1957). Duhovno pa je bila še toliko pri moči, da je kmalu po preselitvi tja začela (i)zbirati pesmi za svojo tretjo zbirko Svetli sadovi (1962). Zadnja leta je povsem umolknila. Njeno življenje, v katerem ni bilo prav veliko sončnih dni, se je izteklo 18. oktobra 1966 na Bokalcah. Vida Taufer sodi med pomembnejše slovenske pesnice. Njene pesmi so prevedene v razne tuje jezike (angleščino, češčino, italijanščino, nemščino, slovaščino).

(obletnica meseca 06_2003)