* 11. februar 1902, Libuče pri Pliberku, † 19. junij 1997, Libuče

V družini so muzicirali in peli

»Naša družina je bila zelo narodno zavedna in tudi zelo verna,« je ob svoji osemdesetletnici (1982) bralcem Ognjišča povedala koroška pesnica Milka Hartman, ki se je rodila 11. februarja 1902 v Libučah pri Pliberku v kmečki družini. Mati je bila Terezija Kušej, oče pa Matej Schick, ki je leta 1918 zaprosil za spremembo priimka Schick v hišno ime Hartman. Milka je imela tri brate in dve sestri; sestra Micka je umrla stara tri leta. Na otroška leta je imela lepe spomine. Vsi so bili nadarjeni za glasbo. V družini se je veliko muziciralo. Oče je bil glasbeni samouk: igral je citre. Milka in brat Foltej sta igrala kitaro in najmlajši brat Tevžej violino. Mnogo so tudi prepevali. »Ko je bila družina popolna, je bila že zbor: Moji bratje so bili basisti, oče je pel tenor, sestra Trezka alt in jaz sopran,« se tistih lepih časov spominja Milka. Šest let (1908-1914) je obiskovala dvojezično šolo, potem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ko je morala dvanajstletna zapustiti šolsko pot. Oče in kasneje še brat Anzej sta bila vpoklicana k vojakom, zato je morala doma na kmetiji prijeti za vsako delo.

Slabi dve leti po koncu prve svetovne vojne je bil 10. oktobra 1920 nesrečni plebiscit. Leta 1900 je od 377 prebivalcev Libuč 353 navedlo slovenščino kot materni jezik, po plebiscitu pa so nekateri sosedje zavedne Hartmanove sovražno prezirali in zaničevali, toda družina se ni dala prestrašiti. Milka bi se rada izšolala za učiteljico ali vzgojiteljico, a ni bilo možnosti. S podporo slovenskih krščanskih organizacij iz Celovca se je leta 1924 udeležila devetmesečnega gospodinjskega tečaja pri šolskih sestrah v Marijanišču v Ljubljani, nato pa se je urila kot voditeljica gospodinjskih tečajev po nekaterih slovenskih krajih.

Učiteljica gospodinjstva in ljubezni do slovenstva

Njene mladostne sanje so se vsaj deloma uresničile: ni sicer postala 'prava' učiteljica šolskih otrok, ampak učiteljica gospodinjstva za dekleta. Leta 1927 je prepričala vodstvo Slovenske krščansko socialne zveze v Celovcu, da bi bilo koristno gospodinjske tečaje organizirati tudi na Koroškem. Ko je bilo pridobljeno uradno dovoljenje, je Milka Hartman v letih 1927-1939 vodila okoli sto gospodinjskih tečajev po številnih krajih južne Koroške. Tečaji so trajali od šest do osem tednov in sicer samo v jesenskih in zimskih mesecih, kajti udeleženke so bila kmečka dekleta, ki so morala spomladi in poleti pomagati na kmetiji. Največkrat so tečaji potekali po župniščih, včasih v gostilni ali tudi v zasebni hiši. Dekleta, skoraj vedno jih je bilo več kot deset, so prihajala zjutraj na tečaj, Dopoldne so bila na sporedu praktična dela (kuhanje, šivanje), popoldne pa predavanja o gospodinjstvu, vrtnarstvu in kmetijstvu. Milka je ponavadi pridobila zdravnika, da je dekletom predaval o zdravstvu, in duhovnika, da jim je spregovoril o veri.

Tečaji so se končali z nekakšno »akademijo«: odrsko igrico, ki jo je napisala Milka, in z recitacijo njenih pesmi ter z razstavo in prodajo kuharskih izdelkov, predvsem peciva. Med drugo svetovno vojno, ko so bili Hartmanovi zaprti v nemških delovnih taboriščih, je Milka gospodinjila župniku Tomažu Holmarju v nemškem Št. Jakobu nad Krko. Po drugi svetovni vojni je bila v letih 1947-1956 spet potujoče učiteljica po vsem južnem Koroškem, kjer je imela okoli 40 gospodinjskih tečajev, vendar vzdušje na njih ni bilo več tako kot pred vojno, kajti "čutilo se je, da je mladež čisto drugačna". Kot učiteljica koroških deklet je hkrati s kulturo urejenega gospodinjstva posredovala kulturo materine besede, ljubezni do slovenske kulture.

Pesniško se je šolala pri učiteljici naravi

Govorila je o sebi, ko je slovenskim dijakom dejala: »Mladi umetniki, ki niso imeli sreče, da bi se izšolali, so se vedno zatekali k učiteljici naravi. Zato so take pesmi – v besedi kakor melodiji – čustvene in preproste, brez moderne prevleke. Zato pa jih preprosto ljudstvo tudi bolje razume.« Milka Hartman je začela pesnikovati že med prvo svetovno vojno. Leta 1919 je svoje pesmi pokazala dr. Gregoriju Rožmanu, profesorju v Celovcu in kasnejšemu ljubljanskemu škofu, ki je bil tedaj izgnan v Pliberk. Prebral jih je in ji razložil, kako se pesem gradi. »Pohvalil jih je in mi tako vlil poguma.« Prva zbirka pesmi Milke Hartman z naslovom Dekliške pesmi je izšla v samozaložbi leta 1934. Naslednje leto se je oglasila z zbirko Med cvetjem in v soncu. Sledila je zbirka Moje grede (1952), ki vsebuje 80 pesmi. V središč njenega pesniškega ustvarjanja je kmečki svet, narava, letni časi, običaji, prazniki in vera. Zbirka Lipov cvet je izšla ob njeni sedemdesetletnici (1972). Župnik Lovro Kaselj, s katerim jo je vezalo iskreno prijateljstvo, je v kratkem uvodu zapisal:« Ljubezen v vseh plemenitih zvrsteh in odtenkih diha iz sleherne pesmi.« Leta 1977 je izšla njena narečna zbirka Pesmi z libuškega puəla. Ob njeni osemdesetletnici je izšel izbor njenih pesmi v nemščini Gedichte aus Kärnten, ob devetdesetletnici pa angleško-slovenska zbirka Midsummer Night/Kresna noč. Zbirka Zimske rože (1998) je zagledala beli dan že po srečanju pesnice z božjo deklo smrtjo 19. junija 1997. V pričakovanju tega srečanja je zapisala: »Hvaljen Bog! – ne bode / prazen jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela. trud in boj.«

(obletnica 02_2012)

* 20. december 1837, Osenice pri Jičínu, Češka, † 17. junij 1926, Novo mesto

Pravnik se odloči za družinsko ljubezen

Družina Foerster iz Osenic na Češkem je bila že več rodov "prepojena" z glasbo in ta "sladki strup" se je prelil tudi v žile Antona, ki se je rodil 20. decembra 1837. Glasbe se je učil najprej pri svojem očetu, nadučitelju in cerkvenem pevovodju. Po gimnazijski maturi leta 1858 je vstopil v cistercijanski samostan, kjer pa je ostal le enajst mesecev. Potem je odšel na praško univerzo študirat pravo. Že kot študent se je družil s skladatelji, med njimi tudi z Bedrychom Smetano, ki ga poznamo zlasti po njegovi priljubljeni operi Prodana nevesta. Na njegovem zavodu je Foerster poučeval klavir. Ko je pravni študij leta 1863 dokončal, si je namesto pravniškega poklica izbral glasbo, kamor ga je vleklo srce. Na priporočilo skladatelja Smetane je Foerster leta 1865 dobil službo stolnega organista in pevovodje v Senju, kjer je preučeval staroslovansko cerkveno glasbo; ustanovil je glasbeno šolo, zbor, orkester in glasbeno društvo. Leta 1867 je prišlo iz Ljubljane vabilo, če bi postal pevovodja v čitalnici. Ponudbo je z veseljem sprejel.

Že drugo leto svojega bivanja v Ljubljani je postal glasbeni vodja (regens chori) v stolnici; to službo je opravljal polnih 41 let. Tu je postal cecilijanec: v stolnici je uvedel pravo liturgično petje ter ga dvignil do evropskih višin. Ko je bilo leta 1887 v Ljubljani ustanovljeno Cecilijansko društvo, je postal Foerster njegov glasbeni voditelj. Bil je tudi dolgoletni ravnatelj orglarske šole (1877-1908) in glasbeni urednik revije Cerkveni glasbenik. Po upokojitvi se je umaknil k sinu v Novo mesto, kjer je 17. junija 1926 umrl.

Branjevke so ga zmerjale: "lajzon, lajzon!"

Cecilijanci so se strogo držali cerkvenih predpisov glede petja pri mašah: pri tako imenovanih "petih" (slovesnih) mašah, je moralo biti petje dosledno liturgično in latinsko. Ta glasbeni "janzenizem" je bil seveda ušesom preprostih ljudi tuj in hladen, zato so Foersterja obstreljevali z vseh strani.

Duhovniki so mu govorili, da ljudje raje poslušajo stare Riharjeve pesmi, ki tako lepo izražajo slovensko versko čutenje; časopisi so se oglašali z očitki, da je "glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izvajalcu, praktičnemu kruhoborcu, ki uničuje slovensko pesem in uvaja lutrovske in husitske pesmi". Celo branjevke na tržnici okoli stolnice so ga, ko je šel mimo, zmerjale: "Lajzon, Lajzon!" (po latinskem Kyrie eleison - Gospod, usmili se). Foerster pa je šel mirno naprej po svoji cecilijanski poti prenove in dviga slovenske cerkvene glasbe. Veliko je komponiral, predvsem na latinska bogoslužna besedila: ustvaril je 10 latinskih maš (z naših korov se še danes razlega njegova Maša v čast sv. Cecilije). Ko je skladal, je imel pred očmi tudi manjše zbore. Njegove cerkvene skladbe so "nekako visoke in neljudske" (v pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo samo štiri njegove pesmi), vendar pa "ne morejo zatajiti pristnega glasbenika: vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti" (Jože Trošt). Kot vodja orglarske šole je vzgojil okoli 200 organistov in s tem postavil temelje za boljši glasbeni razvoj pri nas. V slovensko glasbeno zgodovino se je zapisal kot mož, ki je temeljito prenovil cerkveno glasbo pri nas.

Foersterjev "gorenjski slavček" še vedno poje

Ko je Anton Foerster leta 1867 prišel v Ljubljano, je deloval najprej kot kapelnik Dramatičnega društva in glasbeni vodja čitalnice. Naslednje leto pa je postal glasbeni vodja v ljubljanski stolnici in zagovorrnik cecilijanstva. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da "cecilijanstvo ni moglo v zadostni meri uveljaviti Foersterjevega talenta. Zato je Foersterjeva svetna glasba pomembnejša od njegove duhovne. S svojim delom v svetni glasbi se je Foerster uvrstil med najpomembnejše skladatelje te dobe" (Radoslav Hrovatin). V cerkvenih skladbah je Foerster strog cecilijanec, v svetnih pa lirik, kakor mu je narekovalo srce. Najbolj znano njegovo delo na tem področju je Gorenjski slavček, prva slovenska umetna opera, ki je bila prvič izvedena v Ljubljani leta 1872; tudi zdaj jo še uvrščajo na spored opernih predstav. Njegova druga opera Dom in rod, ki jo je napisal v pokoju v Novem mestu, ni bila nikoli izvedena, pač pa je Glasbena matica v Ljubljani leta 1907 izvedla njegovo kantato Turki na Slevici. Zelo so priljubljene njegove pesmi za moški zbor; eden najlepših je znani Večerni ave, veliko je pisal tudi za mešane zbore. Foerster je bil ne le plodovit skladatelj in glasbeni pedagog, temveč tudi koncertni pianist in najboljši orglarski virtuoz svoje dobe na Slovenskem. Skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice, je o njem zapisal: "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje."

obletnica meseca 12_1997

* 16. junij 1914, Trst, † 4. februar 1944, Cerkno.

V zelenih daljavah božje bodočnosti

Kaplan Lado Piščanc, žrtev cerkljanske tragedije, se je rodil 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu kot četrti od petih otrok (ob sestrah Anici, Marti, Zori in Miri). Oče Rafael, poštni uradnik, je bil Rojančan, rahločutna primorska duša, mati Ivana Pipan, po rodu Škofjeločanka, pa je bila trezna in odločna žena. Družina je bila v dvojnem duhovniškem sorodstvu: oče je bil brat Gabrijela Piščanca, dekana v Dolini in potem župnika v Klancu in Avberju, mati pa je bila sestra Valentina Pipana, župnika v Renčah, ki so postale Ladova domača vas. Leta 1926, ko je Lado vstopil v goriško malo semenišče, je bil oče iz Trsta uradno premeščen v Pizo, kamor se je leto zatem preselila tudi družina. Lado se tam ni mogel udomačiti. V malem semenišču sta na njegovo oblikovanje vplivala zlasti spiritual Leopold Cigoj in podravnatelj Ivo Juvančič. Slednji je iz Innsbrucka prinašal zanos nemškega mladinskega gibanja. Lado se je znašel v skupini sošolcev, ki jih je dr. Juvančič narodnostno in kulturno dvigal. Med njimi so bili poznejši psiholog Alfonz Čuk, pesnik Alojz Kocjančič, zgodovinar Rudolf Klinec in publicist Kazimir Humar. Lado je bil čuteča pesniška in umetniška duša; imel je tudi prijeten tenor, zato ga je privabljala glasba, zlasti operna.

V dnevniku, ki ga je pisal od konca avgusta 1930 do 24. novembra 1943 in je pod naslovom V zelenih daljavah božje bodočnosti izhajal v tržaški reviji Mladika (od januarja 1978 do junija 1980), odkrivamo njegov duhovni razvoj. 17. marca 1932 je vanj zapisal: "Moja prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako da se bom lahko, če bo božja volja, z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu." Prvo pesem je napisal v Pizi leta 1930, s pesnikovanjem je nadaljeval kot srednješolec in bogoslovec. Nekaj mu jih je v Mladiki objavil tedanji urednik F. S. Finžgar. Svoje pesmi je leta 1942 pripravil za zbirko pod naslovom Pesmi zelene pomladi, ki pa zaradi vojne ni mogla iziti. Po njegovi smrti je zamisel uresničila sestra Zora, o kateri Lado v svojem dnevniku večkrat pravi, da je od vseh njegovih sester 'najgloblja' (uveljavila se je kot pisateljica: našim bralcem se je priljubila s svojim podlistkom in knjigo Na obalah morja in s povestjo Pastirica Urška). Ko razmišlja o svojem pevskem in igralskem poklicu, Lado v svoj dnevnik (22. januarja 1937) zapiše molitev: "O Bog, delivec duhovnih bogastev, daj, da bom postal dober pevec in dober igralec v posvečenih vežah tvoje svete Cerkve. Daj, da bom pel veliko pesem tvoje ljubezni in da bom do konca odigral tisto vlogo, ki si mi jo določil." Mašniško posvečenje je prejel 11. junija 1938. Kot duhovnik je služboval pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici (1938-1940), zatem nekaj mesecev v Šentvidu pri Vipavi, od 1941 do mučeniške smrti pa v Cerknem. Lahko bi rekli, da je bila uslišana njegova prošnja, ki jo je izrekel nekaj mesecev pred svojo novo mašo (4. marca 1938): "O Bog, če veš, da bom pal in ne bom več vstal, če veš, da bom v večno nesrečo sebi in mogoče celo drugim, daj mi to poslednjo milost, da mi je umreti sedaj mlademu, ko upam, da še stojim..."

(obletnica meseca 02_1994)

* 12. avgust 1673, Mesarji pri Braniku, † 15. junij 1723, Hanoj.

Navadno kot njegov rojstni kraj navajajo Gorico. V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (X, 413) pa zvemo, da se je rodil 12. avgusta 1673 v zaselku Mesarji pri Rihemberku (Braniku) kot sin kmečkih staršev Mihaela in Felicite Štubelj. V bližnji Gorici (jezuiti so tja prišli leta 1621) je obiskoval gimnazijo, nato pa logiko in filozofijo, teologijo je študiral v Gradcu, kjer je bil leta 1699 posvečen v duhovnika. Leto dni je pomagal v škofijski pisarni v Gradcu ter bil stolni kaplan. 7. decembra 1701 je stopil v jezuitski red. Po opravljenem noviciatu in probaciji (zadnji preizkušnji) na Dunaju je bil leta 1705 na lastno prošnjo poslan za misijonarja na Kitajsko. Iz pristanišča Cadiz na jugu Španije je leta 1706 odplul okoli Afrike in po trinajstih mesecih plovbe, združene s številnimi nevarnostmi (viharji, morski roparji) prispel v Macao, pristanišče v istoimenski portugalski koloniji na južnem Kitajskem (v bližini Hongkonga), kjer je bilo glavno zbirališče jezuitskih misijonarjev, namenjenih na Japonsko, Kitajsko in v Indokino. Tam je Mesar apostolsko deloval do leta 1712. Tedaj je skušal priti v Kočinčino (današnji osrednji del Vietnama), toda komaj je prestopil mejo, so ga ujeli, obsodili na smrt, zatem pa pomilostili in izgnali iz dežele. Vrnil se je v Macao, kjer je decembra 1714 napravil slovesne redovne zaobljube. Spomladi leta 1715 pa je odšel misijonarit v Tonkin (današnji severni del Vietnama). Čeprav so v Indokini že od začetka 17. stol. delovali francoski misijonarji (jezuiti, frančiškani in dominikanci), pa je bila večina domačega prebivalstva še poganske vere in občasno je prihajalo do večjih preganjanj misijonarjev in katoliških domačinov (Z. Šmitek).

Tako preganjanje je izbruhnilo tudi leta 1721. Na ukaz svojih predstojnikov sta se p. Janez Mesar in njegov sodelavec p. Franc Bucharelli skrivala pred preganjalci. "Le neki kristjan je vedel za njuno skrivališče," beremo v življenjepisu p. Mesarja, ki je izšel v Misijonskem koledarju za leto 1925 in je pisan v 'napetem' slogu. "Tega so pogani ujeli in ga tako dolgo mučili, da jim je izdal misijonarja. Glavar je takoj z vojaki obkolil gozd, da ne bi nihče ušel. Ujeli so oba misijonarja, njunega strežnika in tri katehiste, ki so ju spremljali..." Vlekli so jih pred sodišče v glavno mesto dežele. Misijonarja so vkovali v železje in ju zaprli v bambusovo kletko. Oba sta umrla mučeniške smrti: pater Mesar počasneje - 15. junija 1723 mu je izpilo življenjske moči trpljenje zaradi lakote in bolezni, njegovega sojetnika pa so štiri mesece kasneje obglavili.

Po nekaterih virih (Z. Šmitek) naj bi bil jezuitski misijonar tudi Ivan Pavel Mesar, Janezov starejši brat (rojen 18. julija 1661), ki je deloval v vzhodni Indiji in je umrl nasilne smrti.

obletnica meseca 06_1993

* 14. junij 1782, Idrija, † 7. februar 1859, Ljubljana

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih veli­kih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijate­lja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, Za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Tega zapostav­ljenega dobrotnika se spominjamo ob obletnici rojstva.

Skoraj pol življenja škof

Doma je bil iz "živosrebrne" Idrije, kjer se je 14. junija 1782 rodil očetu Gašperju, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Prvo šolsko učenost je nabi­ral na idrijski trirazredni glavni šoli in na tamkajšnji triraz­redni privatni gimnaziji. Potem je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1799 je končal tečaj modroslovja in 1803 študij bogoslovja. Za prejem mašniškega posvečenja je bil po predpisih premlad, zato ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta ljubljanskih rokodelskih vajencev in delo v pisar­ni nadškofijskega tajnika. Ob koncu leta 1804 je bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabega zdravja je bil poslan za beneficiata in kaplana v rodno Idrijo. Novi ljubljanski škof Anton Kavčič, idrij­ski rojak, ga je imenoval za ravnatelja škofijske pisarne. Pouče­val je tudi modroslovje v ljubljanskem bogoslovju. Kot referent za šole se je leta 1816 preselil v Trst. Tam ga je 27. februarja 1824 doletelo cesarsko imenovanje za ljubljanskega škofa. Ko je Rim imenovanje potrdil, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra po­svečen za škofa. Ko je prijel za krmilo škofije, mu je bilo 42 let in na tem odgovornem mestu je ostal 35 let - skoraj polovico svojega življenja. Župnije svoje škofij je šestkrat obhodil na kano­ničnih vizitacijah. V stikih z ljudmi je znal biti zelo prisrčen, v škofijskem dvorcu v Ljubljani pa je nastopal kot knez in škof. Umrl je 7. februarja 1859 in vstajenja čaka v kripti stranske ka­pele v ljubljanski stolnici.

Njegov dijaški zavod Alojzijevišče

"Eno od Wolfovih najznačilnejših in najbolj daljnosežnih dejavno­sti so bila njegova prizadevanja na šolskem področju, predvsem napori za uvajanje slovenskega učnega jezika in skrb za šolanje revnih, nadarjenih dijakov. Slednje se je uresničilo zlasti v za­vodu Alojzijevišče, ustanovi, ki jo je škof Anton Alojzij namenil pomoči pri šolanju takih dijakov" (Andrej Vovko). K temu ga je gnala skrb, da bi škofija imela dovolj dobro vzgojenega in izobra­ženega duhovniškega naraščaja. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti, jo na svoje stroške obnovil in dozi­dal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija, zavetnika mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče (latinski napis Collegium Aloysianum vidimo tam še danes). Škof je v oporoki imenoval Aloj­zijevišče za svojega glavnega dediča, kateremu pa je zapustil tudi obveznost, da oskrbi natis Slovensko-nemškega slovarja. V letih od 1845 do 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojen­cev, od katerih jih je postalo duhovnikov 256 (38%). Med gojenci Alojzijevišča najdemo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja, kot so: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Franc Saleški Finžgar... Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910 - še pet let zatem, ko je ljubljanski škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poslopje in vrt Alojzijevišča sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, zatem pa Teološka fakulteta. V letih 1970-1972 je ob sta­rem Alojzijevišču zrastel "prizidek" Teološke fakultete.

Wolfovo Sveto pismo in dva slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapi­sal kot velikodušen mecen. S to besedo označujemo človeka, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost,znanost. Škof Wolf si je ta naslov zaslužil z ustanovitvijo Aloj­zijevišča, z denarno podporo za novi slovenski prevod in izdajo Svetega pisma (1856-1863) in obeh slovarjev - nemško-slovenskega, ki je izšel leta 1860, in slovensko-nemškega, ki je bil natisnjen leta 1895. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. sto­letja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj). Vodstvo zahtevnega načrta za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma je škof Wolf zaupal Juriju Volcu, semeniškemu spiritualu v Ljubljani, ki je pridobil 14 zelo dobrih sodelavcev. Prevod, ki se odlikuje po lepi sloven­ščini, blizu sodobni knjižni, je izšel v šestih zvezkih. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi nekako sto let. Poleg Svetega pisma je bil škofu Wolfu zelo pri srcu nemško­slovenski in slovensko-nemški slovar. Izid obeh je finančno pod­prl. Izdelavo prvega je prevzel Matej Cigale in izšel je leta 1860. Škof Wolf je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo. Drugi slovar pa je pripravil Maks Ple­teršnik in izšel je v letih 1894-1895.

(obletnica meseca 06_2002)

* 15. junij 1903, Zagorje ob Savi, † 18. oktober 1966, Ljubljana

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, kateri posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva.

Obubožana oskrbnica osirotele družine

Zibelka ji je tekla v premožni podjetniški družini v Toplicah pri Zagorju ob Savi, katero je osrečila kot prvorojenka 15. junija 1903, za njo pa so prišli na svet še štirje otroci. Oče Ivan je bil najprej rudniški paznik, pozneje pa lastnik kamnoloma in apnenice ter hišni posestnik v Zagorju in v Litiji. Vida je prvo šolsko znanje nabirala v ljudski šoli v Zagorju, od koder je odšla na ženski licej v Ljubljano. Tam je leta 1919 zbolela za hudo gripo, katere posledice so jo po mnenju zdravnikov razjedale vse do smrti. Ker ni prenašala ljubljanskega zraka, je odšla v Maribor na učiteljišče, ki ga je uspešno dokončala leta 1923. Takrat so jo poleg študijskih trle še druge, veliko večje skrbi. Ob skoraj istočasni smrti očeta in matere leta 1921 ji je kot najstarejši od petero živečih otrok padla na rame skrb in odgovornost za vzgojo sester in bratov in za nemajhno premoženje, ki pa je po krivdi nesposobnega varuha v kratkem propadlo. Osemnajstletna Vida, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz svoje borne učiteljske plače vse do leta 1942. Učiteljsko poslanstvo je opravljala več kot dve desetletji: najprej v domačem Zagorju ob Savi, zatem nekaj časa prav v rodnih Toplicah, najdlje (1928-1944) pa v Stični. Avgusta 1944 je peklenski stroj uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v najemniško sobo svoje brezposelne sestre Nike v Ljubljani. Leta 1945 jo je sprejela v svoje stanovanje pesnica Lili Novy, njena sorodna duša. Po vojni je še leto dni poučevala, nato pa je bila zaposlena na ministrstvu za prosveto do upokojitve leta 1950.

V osamljenosti in bolečini zazrta v svetlobo

Vida Taufer je začela pesniti zelo zgodaj. V javnost jo je pritegnil Ivan Lah s prvimi objavami v srednješolskem glasilu Preporod: vanj je sprejel nekaj pesmi iz njenih rokopisnih zvezkov Moja beseda in Tihi akordi. Takrat se je podpisovala s psevdonimom Vida Maja. V Preporodovem literarnem krožku se je srečala s Srečkom Kosovelom in njegovimi prijatelji, ki so jo povabili k reviji Lepa Vida. Oglašala se je tudi v raznih drugih revijah, med njimi v prvi ekspresionistični reviji Trije labodi. Njeno pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je njeno pesniško ustvarjanje ocenil takole: "Vsebino ji je narekovalo življenje samotne žene, ki je bila preobzirna ali preplaha, da bi odločno poskušala zadržati nekaj trenutkov naglo minevajočega življenja. Tako pa je morala prikazovati brezupno ljubezensko hrepenenje, tavanje med duhovnostjo in čutnostjo, osebne nesreče, odpovedi, kesanje in žalost za pokojniki ter obup spričo neodzivnosti kritikov in bralcev." Literarna zgodovinarka Marja Boršnikova pa je o poeziji Vide Tauferjeve zapisala, da je "v vseh zgibih tako presunljivo ženska in kljub večkratni prisotnosti smrti tako zazrta v svetlobo, da je hrepenenje v topli povezavi z naturo, s plemenitimi rožami. Njen drobni vseobsegajoči čustveni svet poživlja z milino, ki jo izrazito loči od ostalih pesnikov."

Križev pot v pesmi in v življenju

Med njenim službovanjem v Stični je nastala knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. "Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni," je zapisala Marja Boršnikova. "Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva..." Po drugi svetovni vojni se je občasno posvečala mladinski poeziji, v sodelovanju z Lili Novy je nastalo dramsko delce v verzih Mojca in živali (1950), otroška igra v šestih slikah. Istega leta je objavila svojo drugo pesniško zbirko Izbrani listi, v kateri je precej pesmi iz njene prve zbirke, v zadnjem, četrtem razdelku je nekaj pesmi, ki govorijo o vojni. Po letu 1952 je Tauferjeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno priklenjena na posteljo in primorana je bila poiskati zavetje v domu za ostarele na Bokalcah (1957). Duhovno pa je bila še toliko pri moči, da je kmalu po preselitvi tja začela (i)zbirati pesmi za svojo tretjo zbirko Svetli sadovi (1962). Zadnja leta je povsem umolknila. Njeno življenje, v katerem ni bilo prav veliko sončnih dni, se je izteklo 18. oktobra 1966 na Bokalcah. Vida Taufer sodi med pomembnejše slovenske pesnice. Njene pesmi so prevedene v razne tuje jezike (angleščino, češčino, italijanščino, nemščino, slovaščino).

(obletnica meseca 06_2003)

* 10. januar 1874, Kamnik, † 14. junij 1954, Ljubljana

Otrok slikarske družine

Dar in ljubezen do slikarstva je Anton Koželj podedoval po očetu Matiju, znanem cerkvenem slikarju, kateremu se je rodil 10. januarja 1874 v Kamniku kot prvi od deveterih otrok v družini, ki jo je bil mojster ustanovil z Marijo Hudobivnik. Po očetovi poti je za Antonom šel tudi devet let mlajši sin Maks. Oče Matija je bil doma iz zaselka Vesca pri Vodicah nad Ljubljano, kjer se je rodil 7. februarja 1842 (umrl pa je 26. februarja 1917 v Kamniku). V svet slikarstva ga je vpeljal tedanji vodiški kaplan Mihael Peternel, ki ga je vodil in podpiral tudi na risarski šoli v Ljubljani. Leta 1865 se je naselil v Kamniku in tega leta je naslikal (po Fuhrichu) svoj prvi križev pot - v svojem življenju jih je dovršil kakšnih dvajset. Veliko je slikal na moker omet (fresco) po številnih cerkvah ljubljanske škofije (Kamnik, Bohinjska Bistrica, Komenda, Vodice, Homec, Zapoge)

Poleg fresk je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik. Mlajši sin Maks (30. marca 1883- 1. avgusta 1956) se je po končani šoli za umetno obrt v Ljubljani vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, toda po petih semestrih je moral zaradi bolezni in pomanjkanja šolo zapustiti. Vrnil se je domov in je pomagal očetu pri izvrševanju številnih cerkvenih naročil. Pri njem se je naučil slikanja na svež apnen omet. Pozneje pa se je posvetil izključno slikanju krajin. Leta 1906 je obiskal Prago, zatem je eno leto kopiral po Munchenskih galerijah. Njegove krajine v olju, temperi in akvarelu, predvsem panorame Kamniško-Savinjskih Alp, so slikane realistično in v umirjenih barvah.

Skoraj petdeset let profesor risanja

Od vseh treh slikarjev iz Koželjeve družine je akademsko stopnjo dosegel edino Anton. Po ljudski šoli v rodnem Kamniku je v Ljubljani končal šest razredov gimnazije, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na Umetnostni akademiji dovršil osem študijskih semestrov pri profesorju Rumplerju in dva pri profesorju Griepenkerlu: posvetil se je predvsem risanju in kompoziciji.

Ko je odslužil vojaški rok, se je leta 1900 naselil v Domžalah in tam je za bližnji grad Krumperk obnovil okoli petdeset starih slik. Leta 1903 je kot pripravnik začel poučevati risanje na ljubljanski realki, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu leta 1905 na Dunaju je postal redni profesor risanja na tej šoli. Svoj poklic je z veliko vnemo pa tudi s primerno strogostjo opravljal vse do upokojitve leta 1938 in še po upokojitvi je do leta 1948 honorarno poučeval na šesti gimnaziji v Ljubljani. Pred vojno je bil nekaj let tudi nadzornik za risanje na srednjih in meščanskih šolah.

Za svojo osemdesetletnico je snoval razgibano kompozicijo Boj pri Metulumu, ki pa je ni dokončal, kajti 14. junija 1954 "mu je smrt zagrnila barvno podobo sveta" (E. Cevc). "Koželjevo slikarstvo je dosledno realistično zasnovano," je zapisal njegov rojak, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Impresionistična svobodnost mu je tuja, krepko zajeta in barvno čista figuralna kompozicija mu je bila ideal, slikanje po naravnem modelu edino pravilo."

Dolgoletni ilustrator Mohorjevih koledarjev in knjig

Akademski slikar Anton Koželj je najbolj znan kot knjižni ilustrator. Največ je ustvarjal za Družbo sv. Mohorja, ko je imela svoj sedež še v "rojstnem" Celovcu (do leta 1919, ko se je preselila na Prevalje, leta 1927 pa od tam v Celje). Zelo dolgo je risal "obraz" (naslovno stran) koledarjev in opremljal zaglavja mesecev s prikupnimi risbami, ki ponazarjajo glavna opravila posameznih mesecev. Z njegovo roko so ilustrirani Mohorjevi koledarji od leta 1904 pa do 1911 ter spet od 1912 do 1919. Leta 1908 je z risbami okrasil izdajo Gregorčičevih Poezij, ki jih je izbral pesnik Anton Medved (ponatis iz leta 1980 je obogaten s Koželjevimi ilustracijami in vinjetami iz Medvedove izdaje). Leta 1910 je opremil in ilustriral zbirko Slovenske legende, dve leti kasneje pa Balade in romance. Omenjene tri knjige so se ljudem v nemajhni meri priljubile prav zaradi Koželjevih risb in le-te so budile domišljijo tudi otrokom, ki še niso znali brati. Ne smemo pozabiti Koželjevih ilustracij v knjigi Podobe iz narave profesorja Franca Pengova.

Že omenjeni umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je lepo zapisal: "Če je Koželj pripomogel do priljubljenosti mohorskim knjigam , so te po drugi strani svojega ilustratorja po vsej domovini udomačile, tako da ga moramo poleg Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija, Gvida Birolla in Hinka Smrekarja šteti med klasike in začetnike slovenske knjižne ilustracije."

(obletnica meseca 06_2004)

† 15. junij 1876, Ljubljana, † 21. februar 1942, Ljubljana

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil pred 130 leti.

Murnov sošolec in Kettejev prijatelj

Bil je otrok ljubljanskega Posavja. Rodil se je 15. junija 1876 - tistega leta je bil ta dan praznik Svetega Rešnjega telesa - kmečkim staršem v Stožicah pri Ježici. Ob pomoči nekaterih dobrotnikov je po končani osnovni šoli šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Že na začetku gimnazije se je seznanil s Kettejem in Murnom, z Murnom je bil sošolec, s Kettejem prijatelj: v višji gimnaziji je bil član Zadruge (moderne). Že takrat je začel objavljati mladinsko poezijo v otroških listih Angelček in Vrtec. "A to ni tako važno," je zaupal Izidorju Cankarju. "Bolj važno je to, da sem bil prvi, ki je izvedel za Ketteja kot pesnika. Spoznala sva se kot dijaka: on drugošolec, jaz prvošolec... V tistih dijaških letih je prišel k meni na stanovanje in mi pokazal album, kjer je hranil svoj zaklad - prve pesmi." Skupaj sta jih šla brat med grmovje na Rožniku. "Čez tri leta me je poklical po gospodinji k svoji smrtni postelji." Sardenko je bil takrat že bogoslovec. Kette je izrazil željo, da pride k njemu duhovnik in ga pripravi na odhod v večnost. Ko je Sardenko odhajal od umirajočega prijatelja, mu je ta dejal: "Kar sem napačnega napisal, je bolj napisano iz šegavosti moje narave, kakor lahkomiselnosti ali zlobnosti; sicer pa sem nekatere take reči tako uničil." Umrlemu prijatelju v spomin je Sardenko napisal tri pesmi, ki so bile objavljene v Domu in svetu, in so imele prvikrat podpisan psevdonim Silvin Sardenko: priimek je vzel iz ukrajinskih dum in pomeni pomanjševalnico "srčece", ime pa je izbral po svetniku tistega dne na koledarju. Od Murna in Ketteja je dobival dragocene pesniške spodbude. Leta 1902 je dosegel svoj življenjski cilj: bil je posvečen v duhovnika.

Njegova trojna literarna šola

Po novi maši je nastopil službo kaplana v Šmartnu pri Litiji, zatem v Planini pri Rakeku, nakar je šel študirat rimsko in cerkveno pravo v Rim, od koder se je vrnil kot doktor. Potem je kaplanoval še v Dobu pri Domžalah v Sostrem. Od leta 1908 do 1924 je bil profesor verouka na ljubljanski gimnaziji in učiteljišču, leta 1924 pa je postal stolni kanonik v Ljubljani in zaupana mu je bila skrb dekliške in deške Marijine družbe. Takrat je bil že uveljavljen kot pesnik. V začetku leta 1942 se je v hudem mrazu prehladil, ko je čakal na sodišču pri italijanskih oblasteh kot zagovornik nekega stoženskega rojaka, ki so ga Italijani obdolžili sodelovanja z OF. Umrl je za pljučnico 21. februarja. Pokopali so ga poleg matere na pokopališču v Dravljah. V imenu književnikov se je od njega poslovil France Koblar, ki je dejal, da je Sardenko "s svojo pesmijo prinesel v slovensko poezijo svoj svet s cerkvicami in oltarji, romarskimi potmi in mladimi jutri, s Posavjem, z zvonjenji in molitvijo, predvsem pa z Marijo... Tako je postal pesnik večnega v nas, kar naj nas spominja na Boga in vodi k njemu." - Ob svojem obisku leta 1911 ga je Izidor Cankar vprašal: "V kakšno literarno šolo si hodil?" Silvin Sardenko mu je odgovoril: "Moja literarna šola je trojna. Prva je narodna pesem." Rad je poslušal petje slovenskih narodnih pesmi, prebiral je narodne pesmi drugih narodov. "Druga šola pa je bilo in je še Sveto pismo. Ono me je naučilo brati, pisati, čutiti, misliti in delati... Tretja šola so bili drugi pisatelji in pesniki... Izmed modernih pisateljev in pesnikov se nisem vedoma učil pri nikomer, razen pri Ivanu Cankarju. A tudi pri Cankarju bolj iz osebnih pogovorov in njegovih literarnih kritik, kakor pa iz njegovih spisov."

"Skladovnica" 37 pesniških zbirk

Pisatelj Fran Saleški Finžgar, Sardenkov poklicni tovariš, je v avtobiografiji Leta mojega popotovanja zapisal, da se je v Ljubljani srečal z njim. "Še danes sem mnenja, da je bil talent in da je s temi pesmicami mnogo, mnogo obetal. Ocenil sem jih v Slovenčevem podlistku. Tam sem omenil, da je edini, ki se bliža Župančiču. To mojo sodbo je neki kritik kot hudo zmotno obsodil." Kritika je Sardenku očitala, da kot pesnik premalo zajema iz lastne notranjost in preveč meditira ob zunanjih predmetih in dogodkih. "Namesto da bi nam dal samo knjigo intimnih in kvalitetnih pesmi, kolikor jih je zmogla njegova pesniška nadarjenost, je zložil skladovnico 37 zbirk, ki pomenijo sicer obsežno bibliografijo, nimajo pa na splošno nikake estetske cene," je zapisal literarni zgodovinar Joža Mahnič. Tudi ljudski pisatelj Pavel Perko, Sardenkov sošolec v gimnaziji in bogoslovju ter iskren prijatelj, ni bil prav navdušen nad njegovimi pesmimi. "Ljudje iz ljudstva pa so zelo radi brali njegove pesmi. Je pač iz njih govorila neka nežnost, skoraj bi rekel otroška nedolžnost." Sardenkova prva pesniška zbirka je bila V mladem jutru (1903) in v njej je zarisal tematski krog svojega pesnjenja: zanosno religiozno čustovanje, skladne podobe iz narave, obujanje spominov na otroštvo, vzgojni zgledi. Boljša od prve zbirke je Roma (1906), sad pesnikovih doživetij med študijskimi leti v Rimu. Sredi prve svetovne vojne (1916) je izšla drobna zbirka Nebo žari, pesnikov odziv na strahote prve svetovne vojne; ta problematika zajema podobe vojne na vasi, v družinah, na fronti (krajši "venec" iz te zbirke je uglasben). V Dekliških pesmih (1922) se Sardenko vtaplja v ljubezensko čustvovanje kmečkega in mestnega dekleta. Zbirka Trojno klasje (1938) pa je posvečena "materi, domu in polju". Vse življenje je Sardenko opeval Božjo Mater Marijo - bil je med Slovenci prvi izrazit marijanski pesnik.

(obletnica meseca 06_2006)