* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

Izbral je poklic, za katerega ni imel veselja

Luč sveta je zagledal 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah kot prvorojenec kmeta, ki je s slabim gospodarjenjem posestvo zapravil. Ko je bil star tri leta, se je skupaj s starši preselil v Senožeti k teti Agati (Ajtki), očetovi sestri, ki je bila kot kopališka strežnica v Rimskih Toplicah premožna žena in je s svojimi prihranki odkupila tudi njegov rodni dom. Po končani ljudski šoli ga je poslala v celjske šole, kjer je končal gimnazijo. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovniškega poklica ni imel pravega veselja. Iz hvaležnosti do tete je pridno študiral in bil že po tretjem letniku 22. julija 1880 posvečen za mašnika. Po dokončanih bogoslovnih študijah je julija 1881 postal kaplan v Podsredi in tam ostal dve leti. Zatem je bil šest let (1883–1889) kaplan v Šmarju pri Jelšah. V svoji bojeviti narodni zavednosti se je tam zapletel v spore z nemškim uradništvom in nezavednimi tržani, ki so mu narekovali politično budnico Mi vstajamo. Notranje je bil vedno bolj razdvojen in naslednja leta se je vedno pogosteje selil: iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, od tam v Vitanje, eno leto je bil upravitelj svoje rojstne župnije Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah, od tam je bil poslan za kaplana v Mozirje.

Kot kaplan v Škalah pri Velenju, zadnji postaji svoje duhovniške službe, je leta 1898 stopil v pokoj. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je vestno opravljal vse do svoje smrti. Zaradi svojega duhovnega nemira in kritik na račun svojega pesniškega ustvarjanja je postajal vedno bolj vase zaprt in razdražljiv. Za posledicami kapi je 10. junija 1912 v Ljubljani umrl in pokopali so ga v grobnici Pisateljskega društva na Navju.

Čaša tvoja je življenje tvoje

Anton Aškerc je premagoval strah pred smrtjo in notranjo praznoto z vero v nadčasovno vrednost svojega literarnega dela, kakor že mnogi pesniki pred njim. To je jasno izpovedal v svoji znani pesmi Čaša nesmrtnosti. Svojo prvo pesem, domoljubno romanco Trije popotniki je objavil kot bogoslovec (s psevdonimom Gorazd) v Ljubljanskem zvonu.

Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal svojo romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile dovršene balade, romance in prilike. Motive zanje je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti (Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda), posebej velja omeniti venec devetih balad Stara pravda o tragediji slovensko-hrvaškega kmečkega punta leta 1515. Navdihovala ga je tudi zgodovina slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski).

Bogat vir mu je bilo narodno izročilo (Mejnik, Godčeva balada, Botra). Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter). Leta 1889 je Anton Mahnič ostro grajal mnoge Aškerčeve pesmi. Aškerc je odgovoril tako, da je o veliki noči 1890 izdal izbor svojih najboljših pesmi v knjigi Balade in romance in sicer s pravim imenom. Ta nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Z leti je njegova pesniška moč pešala. Zelo rad je potoval po slovanskih deželah in Bližnjem vzhodu. Tuji kraji so mu vračali veselje do literarnega dela. Pisal je hitreje in tudi več, izdal je še nekaj svojih zbirk in del, ki pa niso bila na višini pesmi v prvi zbirki. Spričo odklonilnih kritik je bil vedno bolj zagrenjen.

Ostal mu je neizbrisni duhovniški pečat

»Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja) pripoveduje: »V Ljubljani sem se mnogo družil tudi z Aškercem. Shajala sva se večkrat zvečer v kolodvorski restavraciji ... Tedaj (1900–1902) je bil kljub civilni službi še vendar ves kaplanski. Kolikokrat sva se pogovarjala o dogodivščinah po raznih kaplanskih službah, o obhajilih ponoči, v snegu, dežju. Bil pa je po svoje nervozen, kar siten ... Zelo ga je bolelo, ko so ga mladi začeli kritizirati. "Poglejte, te ljudi sem jaz vzgajal, sedaj me pa psujejo!" se je ves nesrečen pritoževal. Aškerc ni bil srečen. Nekaj ga je grizlo. Zvedel sem, da je rekel sestri, ko je vsako leto za brata odbiral nekoliko ponošeno obleko in vzel iz omare tudi talar. Gledal ga je in obesil nazaj v omaro: "Morda ga bom še rabil." Gospa Tavčarjeva pa mi je rekla pri Čadu, ko smo slučajno prišli skupaj ob kavi: "Kaj menite o Aškercu? Vse duhovsko je odložil. Zdi se mi, da so to le tako veliki in skrivnostni blagoslovi, da se jih nihče ne more popolnoma otresti." Tako je sodila žena, ki je prav gotovo bila zelo svobodoumna, a vendar ... Menda je bil Aškerc prav zato nazadnje tako bojevit.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6, str. 50.

* 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v mariborski škofiji so bili povabljeni tudi slovenski evangeličani - verniki protestantske cerkve, ki jih je največ v Prekmurju. Drugod po naši domovini je protestantizem kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stol. zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1551 izdal Katekizem in Abecednik. Ta najplodovitejši slovenski protestantski pisec je umrl pred 410 leti.

Mlinarjev sin, begunec in župnik na Nemškem

Primož Trubar se je rodil leta 1508 na Raščici pri Turjaku, najbrž ob godu sv. Primoža in Felicijana (9. junija). Njegov oče Miha je bil mlinar in tesar ter ključar vaške cerkve sv. Jerneja. Materi je bilo ime Jera. Starši so bili pobožni in oče je poslal dvanajstletnega Primoža na Reko, da bi se izšolal za duhovnika. Po enem letu je šel v Salzburg, od tam pa v Trst, kjer je živel na dvoru škofa Petra Bonoma.

Ta je mladim pripravnikom na duhovniški poklic razlagal nazore humanistov, ki so bili zelo blizu mislim nemških reformatorjev, med katerimi velja poudariti eno: da je treba Sveto pismo prevesti v žive jezike. Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, čeprav še ni bil duhovnik, podelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Dohodki te župnije so mu omogočili študij na Dunaju. Leta 1530 je bil posvečen v duhovnika in Bonomo ga je poslal za vikarja v Laško, kjer je s svojimi pridigami zoper zidavo novih cerkva vzbujal jezo vernikov. Leta 1533 je prišel v Ljubljano, kjer je bilo nekaj kanonikov ogretih za protestantske nazore. Trubar je bil ognjevit stolni pridigar, vendar izrazito protikatoliških naukov še ni oznanjal. Grmel je proti romarjem in zidavi novih cerkva, zlasti božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici. To je bil tudi neposredni povod, da je bil pregnan iz Ljubljane. Zatekel se je k škofu Bonomu v Trst, kjer je postal njegov dvorni kaplan in slovenski pridigar. Novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), ki je bil napol luteran, je Trubarja imenoval za stolnega kanonika v Ljubljani. Njegov naslednik Urban Tekstor-Tkalčič (1543-1558) pa je pri deželnem knezu dosegel, naj se duhovniški vodje krivovercev zapro.

Trubar se je umaknil v Šentjernej na Dolenjskem, od koder je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, v Nürnberg. Kmalu je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Zatem je postal župnik v Kemptenu ob tirolski meji. Tam je prejel povabilo kranjskih deželnih stanov, naj pride domov in izpelje organizacijo nove Cerkve. Službo superintendenta (predstojnika) protestantske Cerkve na Slovenskem je (občasno) opravljal v letih 1561-1565, ko je zaradi izida Cerkovne ordninge moral dokončno v pregnanstvo. Najprej je dobil župnijo v Lauffenu ob Neckarju, proti koncu leta 1566 pa se je naselil v Derendingenu pri Tübingenu. Tam si je sezidal hišo in zasadil vinograd in kot župnik deloval 19 let, do konca svojih dni. Iztekli so se mu 28. junija 1586.

Oče prve knjige za "lube Slovence"

Po sodbi literarnega zgodovinarja Mirka Rupla, raziskovalca slovenske reformacije, je Trubarja "njegovo slovstveno delo preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja." V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo "posvojil" drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar. Na vprašanje, kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja, Mirko Rupel odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine."

To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih "lubi Slovenci", "moji lubi Slovenci", "moji lubi bratje in Slovenci". Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila "nadvse srečna odločitev" (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik - prvi slovenski knjigi - sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil "čitanka" za razpoznavanje prvih črk. Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: "Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim." Mirko Rupel sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakot Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo."

(obletnica meseca 06_1996)

* 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana

Po slovenskem spravnem v dnevu v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je bilo po­dobno spravno slavje 14. oktobra 1990 na Teharjah, 'štajerski Kalvariji'. V imenu preživelih tabo­riščnikov je pretreseno množico na­govoril dr. Tine Velikonja, sin pi­satelja Narteja Velikonje. Prav tiste dni, ko je mladoletni Tine prestajal teharski pekel, je bil oče v Ljubljani obsojen na smrt, ker je 'kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik na­rodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando'. 25. junija 1945 je bil neznano kje ustreljen. Tatjana Možina Božič je v svoji di­plomski nalogi Literarno delo Nar­teja Velikonje (Ljubljana 1990) pri­šla do ugotovitve, da je bila Veli­konjeva smrt zrežirana groteska in da 'ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev medna­rodnega prava'. Tedanje časopisje je pisalo, da se je Velikonja obsodil sam: v brošuri Malikovanje zločina (1944), ki prinaša njegove štiri ra­dijske govore proti OF, je namreč zapisal:

»Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti,... ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, ki je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Zaradi tega si sami obrazložite, od­kod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja ... Med menoj in njimi je samo smrt.« S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pra­vic in zaplemba imovine. V pozabo naj utoni 'za večne čase'! Petinšti­rideset let po njegovi smrti, 28. juni­ja 1990, je Alenka Puhar v Knji­ževnih listih dnevnika Delo objavila članek Narte Velikonja. V njem je zapisala, da je bil pisatelj s to ob­sodbo 'izbrisan iz slovenskega ob­čestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponati­sa ni bilo nobenega.'

Obudimo spomin na tega, po krivici 'pokopanega' moža. Og­lejmo si njegovo življenjsko in pi­sateljsko pot. Rodil se je na današnji dan leta 1891 pri Bevkovih v Dolu pri Otlici nad Ajdovščino kot prvi od številnih otrok očetu Igna­ciju, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Bevk. Ta 'vedra, preprosta Bevkova Micka, ki ni klonila niti v najhujši uri preskušnje in stiske', mu je 'za življenjsko pot pustila vrečo humorja', kot je zapisal v eni svojih zadnjih knjig 888/3 ANEKDOT. V tej knjigi tudi pripoveduje, kako se je oče razjezil nanj, ko je prejel svoj prvi avtorski honorar. Pisateljica Zofka Kvedrova, urednica lista Do­mači prijatelj, mu je, tretješolcu, po­slala honorar za pesmico o Hanci.

Denar je pismonoša izročil očetu po nedeljski maši. Ko je oče prišel domov, je Narteja prijel: »Katera punca ti pošilja denar?« Ko mu je sin razložil, za kaj gre, ga je oče poslal po vino, glede honorarjev pa je dejal: »Če bi jaz ukazoval, bi morali (pisatelji) plačati za svoje ne­umnosti!« Bistri Narte (Lenart) je po končani ljudski šoli v domačem kra­ju šel v Gorico, kjer je leta 1912 maturiral. Tam se je spoznal s pri­morskimi pisatelji in pesniki: An­drejem Budalom, Jo­žem Lovrenčičem, Igom Grudnom, Fran­cetom Bevkom. Po ma­turi je na Dunaju štu­diral pravo ter se v času študija družil s sloven­skimi akademiki in po­litiki (Korošcem, Kre­kom). Po vojni je bil pravni izvedenec pri raznih državnih ura­dih. Leta 1920seje po­ročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Narte je bil ob svojih poklicnih opravkih ves čas zelo delaven v raznih ka­toliških organizacijah in društvih, veliko pa je tudi pisal za skoraj vsa katoliško Usmerjena glasila.

V leposlovju je gojil predvsem prozo. Zelo dognane so nje­gove pripovedi iz življenja otrok in mladostnikov, ki so izšle v knjigi Otroci (1931). Zaradi preobreme­njenosti ga je leta 1933 zadela kap, ki mu je pustila ohromelost desne strani telesa. S trmo 'gorjana' je bo­lezen toliko obvladal, da je ostal v službi in tudi pisateljevanja ni opu­stil. »Prej sem pisal z desnico, zdaj moram z levico, zato se marsikaj zdi ljudem narobe.« Pripadal je ka­toliškemu krogu pisateljev; gojil je prijateljske stike s Finžgarjem, z Jo­žetom Pogačnikom, kasnejšim ljub­ljanskim nadškofom, s Francetom Koblarjem. Pri celjski Mohorjevi je 1928 izšla njegova ljudska povest Višarska polena, pri Goriški Mo­horjevi pa 1937 povest Besede, kronika njegovega rojstnega kraja.

Bil je tudi zbiralec anekdot, ki jih je izdal v več knjigah. Prav zaradi svojega zdravstvenega stanja se po vojni ni umaknil iz Ljubljane. 10. maja 1945 je obhajal srebrno po­roko, naslednji dan pa je bil aretiran in čez poldrugi mesec ubit. Njegov spomin se je ohranil samo v daljni Argentini, Kjer sta prijatelj dr. Tine Debeljak in sin Jože Velikonja (geo­grafski strokovnjak mednarodnega ugleda) izdala dve knjigi njegove izbrane proze (Ljudje, Zanke).

(obletnica meseca 06_1991)

* 31. julija 1874 v Ilirski Bistrici; † 8. junij Gorica

Velik del Primorske je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo, ki je že pred nastopom fašizma (1922) tam začela izvajati raznarodovalno politiko, vendar je še pustila slovenske šole in slovensko tiskano besedo. Fašistični oblastniki pa so si zadali nalogo, da "osvobojene" kraje popolnoma poitalijančijo, zato so napovedali smrtni boj slovenski besedi, ki se ni več smela slišati v javnosti. Ohranjali so jo duhovniki, pa ne samo pri bogoslužju v cerkvah, kjer se je molilo in pelo v materinem jeziku. Poskrbeli so tudi za to, da slovenskim ljudem pride v roke pisana beseda. Zato so jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, hčerko Slomškove Mohorjeve iz leta 1851, prve slovenske knjižne založbe. Pri tem je pomembno vlogo odigral Josip Ličan, ki se ga spominjamo ob osemdesetletnici njegove smrti. Bil je predsednik pripravljalnega odbora in mlado knjižno ustanovo, ki je primorskim ljudem prinašala vero v življenje in upanje na boljše dni, je varno vodil mimo vseh čeri štiri leta.

Mahničev učenec in Krekov prijatelj

Najbrž je le malo Slovencev, ki so kdaj slišali za Josipa Ličana. Celo Primorci, katerim je posvetil svoje darove in moči, ga slabo poznajo. "Bil je tih, skromen mož, ki pa je vedno neumorno delal, priden kakor čebelica," beremo v spominskem zapisu po njegovi smrti. Po rodu je bil Notranjec, vse njegovo življenje in delovanje pa je bilo povezano z goriškimi Slovenci. Rodil se je 31. julija 1874 v Ilirski Bistrici. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je odšel v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče in študij z odličnim uspehom končal leta 1897, ko je prejel mašniško posvečenje. Mladi duhovnik je bil dve leti kaplan v Šempetru pri Gorici, nato pa eno leto na Placuti v Gorici. Tedanji goriški nadškof Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, si ga je izbral za svojega tajnika. To službo je opravljal še pri njegovih naslednikih do leta 1911. V letih, ko je bil kaplan in tajnik, je pridno študiral in leta 1908 svoj študij kronal z doktoratom bogoslovja. Že naslednje leto je postal redni profesor v goriškem bogoslovnem semenišču.

Bil je zvest Mahničev učenec in prijatelj socialnega delavca Janeza Evangelista Kreka. Razvil se je v odličnega znanstvenika, bistroumnega politika in vsestranskega kulturnega delavca. Kot močna in izrazita osebnost je v obdobju 1909-1929 odločilno vplival na goriško javno življenje. Bil je med voditelji "mlade struje", ki je hotela med goriškimi Slovenci uresničiti krščansko demokracijo in je sprožila živahno prosvetno, socialno in zadružno gibanje. V letih pred prvo svetovno vojno je bil med ustanovitelji Slovenske krščanske socialne zveze, po vojni pa je sodeloval pri Prosvetni zvezi. Obe sta si postavili nalogo, da med ljudstvom širita na krščanskih načelih slonečo prosveto.

Prvi krmar Goriške Mohorjeve družbe

Josip Ličan si je veliko prizadeval za katoliški tisk. Leta 1908 je bil z Josipom Srebrničem, poznejšim škofom na Krku, in župnikom Ivanom Rejcem soustanovitelj Katoliškega tiskovnega društva v Gorici, ki je začelo izdajati ljudski tednik Novi čas, po prvi svetovni vojni pa list Goriška straža (1918-1928). Bil je med glavnimi ustanovitelji Goriške Mohorjeve družbe, katere zamisel se je porodila na občnem zboru Katoliškega tiskovnega društva aprila 1921. Treba je bilo razčistiti odnose z matično Celovško Mohorjevo družbo, ki je bila po prvi svetovni vojni pregnana na Prevalje (pred vojno je imela na Goriškem in Tržaškem skoraj 15.000 članov!). Josip Ličan je na tem občnem zboru poročal, da se je "Prevaljska" Mohorjeva odločila, da bo med ljudstvom podpirala državno vzgojo v jugoslovanskem duhu, takih knjig pa italijanske oblasti ne bodo pustile uvažati.

Tedaj se je oglasil Virgil Šček in sprožil misel, naj se Primorci osamosvojijo in si ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Predlog je padel na rodovitna tla in leta 1923 je bil imenovan pripravljalni odbor, katerega predsednik je bil Josip Ličan. On je sestavil pravilnik, tako da je nadškof Frančišek Sedej lahko 17. novembra 1923 podpisal ustanovno listino, s katero je nova družba uradno zaživela in sicer kot cerkvena bratovščina, da je bila zavarovana pred fašističnim preganjanjem. Ličan je štiri leta varno vodil njen "čolnič" mimo vseh čeri. Prvi knjižni dar - Koledar in tri knjige - so mohorjani dobili leta 1925, ki jih je bilo 13.000 (kasneje se je njih število dvignilo na 20.000). Goriška Mohorjeva družba je zamejske Slovence povezala v veliko družino in jih hranila z zdravim verskim in narodnim duhom.

Vzgojitelj mladega rodu v Alojzijevišču

Po zgledu svojih učiteljev Mahniča in Kreka se je Josip Ličan trudil, da kot duhovnik gre med ljudstvo, iz katerega je izšel, da dela zanj in usmerja njegovo miselnost in dejavnost po krščanskih načelih. Za to si je prizadeval zlasti kot vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici, ki je bil ustanovljen leta 1891 po zaslugi Antona Mahniča. Vanj so sprejemali nadarjene dečke, tudi iz revnih družin, ki so obiskovali goriško vadnico, da so mogli potem uspešno opraviti sprejemni izpit za gimnazijo, ki je bila takrat v nemškem jeziku. Zgodovino tega zavoda je razgrnil v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1925. Tam zvemo, da mu je Mahnič leta 1893 kot sedmošolcu ponudil mesto prefekta v Alojzijevišču. "Določen dan sem nastopil službo. Prvi, ki me je v zavodu pozdravil svetolucijski župnik Fabjan. Pripeljal je prav čvrstega fantiča v zavod, Ivana Preglja, sedanjega profesorja in pisatelja. Poleg dr. Mahniča mi je dajal navodila blagopokojni dr. Josip Pavlica. Z njim sem nadzoroval dijake, ponavljal, hodil na sprehod in k sveti maši v cerkev sv. Antona." Med gojenci zavoda je bilo veliko primorskih izobražencev pa tudi precej narodno zavednih in delavnih duhovnikov. Prva svetovna vojna je zavodu zadala hude rane. Po vojni je vodstvo Alojzijevišča prevzel Josip Ličan in ga modro vodil do leta 1926, ko je zaradi bolezni to mesto prepustil Jožku Bratužu. Božja dekla smrt, ki ga je obiskala 8. junija 1929, ga je obvarovala, da ni dočakal žalostnega konca zavoda, ki so ga fašistične oblasti 28. oktobra 1930 nasilno poitalijančile in praktično zatrle. Gojencem so prepovedali pri bogoslužju peti ali moliti po slovensko. V zavod so sprejemali pretežno italijanske dečke, dokler ni leta 1938 nehal delovati.

(obletnica meseca 06_2009)

* 940 (?), kraj rojstva neznan; † 994, Freising, Avstrija

Škof Abraham je čutil potrebo, da svoje slovenske vernike, ko jih obišče, nagovori v njihovem jeziku. Sicer so pa to velevale tudi določbe cesarja Karla Velikega. Tako je dal v svoj popotni priročnik zapisati troje besedil v slovenskem jeziku. Ta rokopisna knjiga, ki so jo leta 1803 prenesli iz Freisinga v državno knjižnico v München, obsega 169 pergamentnih listov različne kakovosti, vezana je v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem. Ima šest delov in vanjo je 26 različnih rok zapisalo besedila bogoslužno-pridigarske vsebine, povečini v latinščini. Med njimi so leta 1807 odkrili tri krajše zapise v slovenščini, znane pod imenom Brižinski spomeniki.

Pridevnik brižinski je prvi uporabil Anton Janežič v svoji slovnici (1854): ime Freising je prevedel v Brižinje ter tako dobil pridevnik brižinski. Kljub odporom nekaterih se je ta uveljavil. Škof Abraham je svojo življenjsko pot končal 26. maja 994. Ob tisočletnici njegove smrti je SAZU v Ljubljani pripravila Mednarodni simpozij o Brižinskih spomenikih, že leta 1992 pa je pripravila njihovo znanstveno-kritično izdajo.

Dve izpovedi in ena pridiga

V omenjenem priročniku je 73 različnih besedil (pridig, obrednih molitev itd.); Brižinski spomeniki so vanj vpisani kot 32., 70. in 71. enota. Obsegajo dva obrazca splošne izpovedi (1. in 3.), ki se je po rimskem spokornem obredu molila pri maši katehumenov po evangeliju, preden so spokorniki šli iz cerkve. Ob slovesnih prilikah (ob obisku škofa) je izpovedi sledila skupna odveza, vselej v latinščini. Prvi spomenik, ki se začenja z besedami GLAGOLITE PO NAZ REDKA ZLOUEZA (Govorite za nami teh malo besed), je bil po vsej verjetnosti zapisan okrog leta 975, ko je škof Abraham več let bival na Koroškem. Ta obrazec splošne izpovedi naj bi bil v rabi v Karantaniji. Drugi obrazec splošne izpovedi, zapisan v tretjem brižinskem spomeniku (JAZ SE ZAGLAGOLO - Jaz se odpovem), pa naj bi bil v rabi v Slovenski Panoniji okrog Blatnega jezera. Isti pisec je zapisal tudi drugi brižinski spomenik - pridigo o grehu in pokori, katere prva vrstica se glasi ECCE BI DED NAŠ NE ZEGREŠIL (^e bi ded naš ne grešil) - ker sta v zborniku takoj eden za drugim. Pisava Brižinskih spomenikov je bistveno enaka pisavi latinskih besedil v priročniku: to je pisava, ki je bila v veljavi v srednji in zahodni Evropi v stoletjih po Karlu Velikem in se po njem imenuje karolinška minuskula.

Brižinski spomeniki so prepisi veliko bolj zgodnjih predlog, ki pa se niso ohranile. Obrazci, ki so zapisani v Brižinskih spomenikih, sodijo jezikoslovci, niso dosti mlajši od prvih časov pokristjanjenja Slovencev, torej segajo v prvo polovico 9. stoletja. Jezik Brižinskih spomenikov razodeva že 'izrazite črte današnje slovenščine", čeprav je njeno jedro še vedno bolj ali manj občeslovansko. Deloma se kaže tudi vpliv starocerkvenoslovanščine (predvsem v 2.). "Raziskave so pokazale," piše slavist Jože Pogačnik, "da sta 1. in 3. spomenik zanimiva predvsem jezikovno, medtem ko ima 2. tudi slovstvane kvalitete." Literarni zgodovinar Anton Slodnjak (Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968, str. 12) občuduje mojstrstvo pisca 3. spomenika, ki govori o izvirnem grehu in o odrešenju.

"Jedrnato sintezo krščanske vere je naš avtor izrazil v monumentalnih, slikovitih in vendar preprostih stavkih. V bogatem in čistem jeziku, z redkimi izposojankami in tujimi stavčnimi zvezami je lepo in umljivo izrazil najbolj zapletena načela krščanskega idealizma. Ta uspeh je bil pač najmočnejši dokaz zoper trditev, da jezik alpskih Slovanov ni sposoben za slovstveno uporabo. Toda škof Abraham ni imel naslednika, ki bi zbiral slovenske verske tekste."

(obletnica meseca 05_1994

 * 6. junij 1886, Trst, † 9. januar 1911, Beograd

Iz sodarske delavnice pod nebo

Rojstno mesto Edvarda Rusjana je Trst. Oče Franc, Slovenec, je bil po poklicu sodar, mati Gracija Garbas, furlanskega rodu, je tudi bila obrtnica in sicer izdelovalka copat. Z delom svojih pridnih rok sta "spravila h kruhu" osem otrok: šti­ri hčere in štiri sinove, med katerimi je bil Edvard drugi. Rodil se je 6. junija 1886. V družini so govorili šti.ri jezike: sloven­skega, furlanskega, italijanskega in nemškega. Do leta 1890 so ži­veli v Trstu, potem pa odšli v očetov rojstni kraj Renče, leta 1898 pa so se preselili v svoj novi dom v Gorico, kjer je oče na­daljeval s sodarsko obrtjo, mati pa s copatarsko. Po osnovni šoli je Edvard v Gorici končal meščansko srednjo šolo in še večerni trgovski tečaj. Z dve leti starejšim bratom Jožetom sta se pri očetu izučila tudi sodarske obrti, Edvard je prevzel še knjigovodstvo. Že v šolskih letih je bil dejaven v kulturnem in športnem življenju goriških Slovencev. Izkazal se je zlasti kot odličen ko­lesar. Od leta 1905 je zmagoval na dirkah s kolesom, ki ga je sam naredil. Očitno je bil tehnično zelo nadarjen. Od kolesarstva ga je pot vodila v motorizem, iz motorizma je "skočil" v avtomobili­zem in od tam v letalstvo.

Brata Rusjan kot brata Wright

Ameriška letalska pionirja brata Wilbur in Orville Wright sta z motornim letalom lastne izdelave 17. decembra 1903 prvič poletela. V zraku sta ostala 59 sekund in med tem preletela razdaljo 260 met­rov. Svoje letalo sta vedno bolj izpopolnjevala. Podobno sta dela­la pri nas - vendar v neprimerno bolj skromnih razmerah - brata Jože in Edvard Rusjan. Za letalstvo sta se začela zanimati leta 1897, ko sta bila še otroka. Delala sta poskuse in leta 1900 izde­lala dobro leteč model letala s pogonom na urino vzmet. Uspeh bra­tov Wright leta 1903 ju je privedel na misel, da bi z modelarskimi izkušnjami prešla k izdelavi pravega letala. Oče Franc, ki je "sa­njarijam" svojih dveh sinov dolgo časa nasprotoval, je leta 1908 sklenil njune načrte finančno podpreti. Po Edvardovem ogledu le­talskega mitinga v mestu Brescia septembra 1909, kjer se je sezna­nil z najnovejšo letalsko in pilotsko tehniko, sta brata v mesecu dni (oktobra 1909) izdelala svoje prvo motorno letalo. Ko sta ga še nekoliko popravila, je z njim Edvard 25. novembra 1909 izvedel več krajših poletov - najdaljšega 60 metrov daleč v človeški vi­šini.

Tako se je začelo motorno letenje na Slovenskem in v vzhod­nem delu Evrope. Brata Rusjan sta svoja letala imenovala z Edvar­dovim domačim imenom Eda in zaporedno številko. V manj kot letu dni sta izdelala 7 letal; z njimi je Edvard letel večinoma do razbitja in vsakikrat sta začenjala znova. Z Edo V je Edvard Rus­jan 28. marca 1910 priredil letalski miting na travnikih med Gorico in Mirnom. Na njem se je zbralo nad 10.000 ljudi, vendar mu polet ni uspel. Gledalce je znova razočaral s svojo Edo VI., z Edo VII pa je od avgusta do konca leta 1910 nekajkrat uspešno letel.

"Tovarna letal Rusjan" in "Ikarov let"

Brata Rusjan sta sanjala o lastnem industrijskem podjetju, v kate­rem bi za prodajo izdelovali letala, ki sta jih izpopolnila na pod­lagi lastnih izkušenj. O teh "sanjah" priča tudi na pol šaljivi napis (v francoščini) na notranji steni sodarske delavnice "Tovar­na letal Rusjan". Za uresničitev teh sanj je bil potreben velik kapital, ki ga sama nista premogla. Edvard se je kot kolesar sezna­nil z zagrebškim podjetnikom Mihajlom Merčepom, ki je imel v Zagre­bu donosno fotografsko delavnico, ogreval pa se je tudi za letalst­vo. Sredi leta 1910 sta se brata Rusjan povezala z njim. Merčep je prevzel vodstvo in finansiranje celotnega načrta, Rusjana pa svoje konstruktorske in pilotske sposobnosti in izkušnje. V Merčepovi delavnici sta zasnovala lahko enokrilno in enosedežno letalo z raz­petino kril 14 metrov. Zaradi močnejšega motorja je letalo pokaza­lo prav dobre letalne sposobnosti. Lahko se je dvignilo v zrak že po 28 metrih zaleta, kar je bil najboljši tedanji dosežek te vrste na svetu.

Z njim je Edvard opravil nad 20 poletov, najznamenitej­šega na mitingu 26. decembra 1910, ko je na višini 100 metrov šest­krat obkrožil zagrebško letališče. Merčep je računal na naročilo letal iz svoje delavnice. Prva postaja "reklamne turneje" je bil Beograd. Pri sklepanju kupčij bi bilo odločilnega pomena uspešno letenje, zato je Edvard Rusjan 9. januarja 1911 sklenil poleteti kljub neugodnemu vremenu. Vzletel je z ravnice pod kalemegdansko trdnjavo, blizu sotočja Save in Donave. Ko se je začel spuščati za pristanek, mu je sunek vetra zlomil krilo. Letalo je strmogla­vilo na železniški nasip, pilot je umrl na kraju nesreče - kot legendarni Ikar. Z vsemi častmi so ga pokopali v Beogradu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1, str. 22.

* 29. avgust 1894, Pazin (Hrvaška), † 6. junij 1981, Ljubljana

Življenje povezano z železnico

Začetna postaja življenja Angela Cerkvenika je bil Pazin, mesto v hrvaški Istri (po drugi svetovni je bilo tam semenišče, kjer so se kot srednješolci pripravljali na svoj poklic številni slovenski duhovniki, ker na Slovenskem takega zavoda dolgo ni bilo). Luč sveta je zagledal 29. avgusta 1894. Oče Franc je bil dacar, kasneje gostilničar, mati Katarina pa je bila Hrvatica iz vasi Šujeviči v okolici Pazina. Družina se je preselila v Ilirsko Bistrico, še preden je Angelo začel hoditi v šolo, tako da so v družini govorili slovensko. Prva dva razreda ljudske šole je obiskoval v Trnovem pri Ilirski Bistrici, naslednja dva v Trstu ter še dve leti nemške pripravnice za gimnazijo. Hrvaško državno gimnazijo (1907-1914) je končal s predčasno vojno maturo, ker je bil vpoklican k vojakom. Kot častnik je služboval v različnih krajih, med vojno bil dvakrat ranjen. "Pisateljevo življenje je bilo tesno povezano z železnico," je zapisala Berta Golob v knjižici Znani obrazi (Ljubljana 1980). "Zanjo se je odločil takoj po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba najti zaposlitev. V raznih upravnih službah je bil pri železnici vse do leta 1950.

Zaposlitev v zvezi z vlaki in železno cesto mu je omogočala tudi poceni potovanja in prav to je bilo tisto, zaradi česar se je Cerkvenik s službo hitro sprijaznil. Zelo si je želel spoznati čimveč sveta. Potovanje mu je postalo kar usoda." Pogosto se je selil, potem se je za dalj časa ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal razne službe. Leta 1939 je bil premeščen v Beograd h generalni direkciji državnih železnic. Tam je dočakal upokojitev (1951), potem pa se je vrnil v Ljubljano.

Slovenske pesmi in hrvaška proza

S pisanjem se je Angelo Cerkvenik začel načrtno ukvarjati po prvi svetovni vojni, ko je dobil službo pri Južni železnici. Svoje prve slovenske pesmi in hrvaško prozo je objavljal v literarnem glasilu Naprijed. Kasneje je sodeloval pri mnogih slovenskih in hrvaških listih, predvsem levičarskih, tako: Maska, Kres, Naprijed, Rdeči pilot, Delavec, Ljubljanski zvon, Delavska politika, Mladina, Ujedinjeni železničar, po vojni: Obzornik, Pionir, Ciciban, Slovenski poročevalec, Primorski dnevnik.

Omeniti velja Cerkvenikove drame iz delavskega življenja, od katerih je bila večina tudi uprizorjena. Naj nekatere naštejem: V kaverni (1924), ki je prva slovenska kolektivistična drama, dramska trilogija V vrtincu (1925), Greh (1926) in Očiščenje (1927). "Tudi prozna dela se gibljejo skoraj vsa v svetu delavstva in bojev za delavske pravice, v njih pa je opaziti tudi močno satirično tendenco; posebno ko gre za malomeščansko okolje" (Marijan Brecelj). V knjižni izdaji je izšla njegova najobsežnejša povest Orači (1932), še prej pa Daj-nam danes naš vsakdanji kruh (1929). V svojih proznih spisih je pogosto posegal tudi v prikazovanje ob prvi svetovni vojni, ki jo prestajal na različnih frontah: najprej na Tirolskem, zatem na soški fronti, kjer je bil pri Doberdobu ranjen, pa na ruski fronti, kjer je bil drugič ranjen. Bil je tudi zavzet sindikalni delavec: pred vojno je aktivno sodeloval v Zvezi delavskih prosvetnih društev Svobod in pri Cankarjevi družbi.

Mladinske povesti z živalskimi junaki

Vsi dobro vemo, kakšna prijateljstva znajo sklepati otroci z živalmi, zato ni čudno, da otroci pa tudi že malo bolj odrasli radi vzamejo v roke katero od mladinskih povesti izpod peresa Angela Cerkvenika. Ena najlepših je nedvomno Ovčar Runo, zato jo vedno znova tiskajo. V njej je Cerkvenik spletel'čudovito zgodbo o psu in starem pastirju, ki se med seboj "pogovarjata" kot dva-človeka. Hudobneži psa ugrabijo, vendar bo Runo znal najti pot k svojemu žalostnemu gospodarju. Kakšno veselo snidenje bo to! Po vojni je Cerkvenik napiše povest Sivi o ovčarskem psu, ki pomaga partizanom v boju proti Nemcem (1947), zatem sta izšli še povesti Medvedek s Kočne (1953), Medvedek s Križeve gorice (1956). Nazadnje (1961) pa še mladinska povest Markov beg; postavljena v dobo fašistične okupacije Primorske. Nekatera Cerkvenikova dela so prevedena tudi v tuje jezike, pa tudi Cerkvenik je nekaj prevajal iz tujih jezikov, zlasti hrvaščine.

Včasih se je kaj polemično oglasil, pisal je tudi ocene knjig nekaterih slovenskih pisateljev prva leta po prvi svetovni vojni. Kot železniški uslužbenec je prekrižaril številne evropske države (Nemčija, Češka, Danska, Švedska, Nizozemska, Francija, Italija, Anglija), nekatere je obiskal tudi večkrat. Zadnja postaja njegovega življenjskega popotovanja je bila Ljubljana, kjer je umrl 6. junija 1981 v častitljivi starosti 87 let.

(obletnica meseca 08_2004)

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Bilo mi je dvanajst let, ko sem doma na podstrešju odkril dve knjigi, vezani v svetlozeleno platno z zlatim napisom 'F.S. Finžgar - POD SVOBODNIM SONCEM'. Splezal sem na peč in začel brati. Ko je na peči postalo pretemno (elektrike takrat pri nas še nismo imeli), sem se preselil za mizo, od tam pa sem šel lovit zadnjo dnevno svetlobo k oknu, tako me je branje prevzelo... Pozneje sem zvedel, daje ta 'povest davnih dedov' najbolj brana slovenska knjiga. Njen pisatelj Franc Saleški Finžgar je prišel na svet pred 120 leti v leseni Dolenčevi kajži nad Doslovičami pri Breznici na Gorenjskem kot drugi (in zadnji) otrok očeta Franceta ('utelešena življenjska modrost') in matere Reze roj. Ažman ('sama ponižna ljubezen'). Ob devetdesetletnici svojega življenja je Finžgar zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna...

Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Francetovega Franceta France (tudi dedu je bilo ime France), je odraščal v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico za šolsko tablico. Abecedo je spoznaval v enorazrednici na Breznici; oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, pa mu je to v življenju napak hodilo, je svojega Franceta dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega fantiča da v ljubljanske šole. Prvo leto je France zapravil, ker se je preveč potepal po ljubljanski okolici. Potem mu je župnik priskrbel stanovanje, kjer ie imel dobre sošolce in odtlej je bil odličen dijak. Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik je leta 1940 zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), je pričeval, da je Finžgar 'svoj duhovniški poklic jemal silno resnobno, silno odgovorno' in da je bil 'v tesnici zgleden duhovnik'.

Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje, potem pa je kot kaplan 'romal' po ljubljanski škofiji: Bohinjska Bistrica, Jesenice, Kočevje, Idrija, Sv. Jošt nad Kranjem, Škofja Loka. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Celje 1957) pripoveduje, kako se je kot škofjeloški kaplan nekoč pridružil dvema ženama. »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je res?« je dejala prva. »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba,« je pritrdil. »No, potem ste kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Hotel ji je pojasniti, pa je druga žena sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti!« Finžgar pristavlja, da je to povedal škofu Jegliču, ki se je od srca nasmejal in dodal: »Ona druga žena - zelo, zelo plemenita!« Zatem je bil skoro dve leti kurat v ljubljanski prisilni delavnici, malo manj kot šest let župnik v Želimljem, nato deset let župnik v Sori, nazadnje (od leta 1918 do upokojitve 1936) pa župnik v Trnovem v Ljubljani.

Povsod je ob svojem duhovniškem delu tudi prijel za pero, kolikor mu je čas dopuščal. Pisateljevati je začel že kot srednješolec v Alojzijevišču, njegovo književno ustvarjanje je doseglo umetniški višek v letih njegovega župni kovanja v Želimljem (tam je nastal roman Pod svobodnim soncem) in v Sori (Dekla Ančka, Prerokovana, Kronika gospoda Urbana). Kot trnovski župnik je bil urednik Mohorjeve družbe, za katero je tudi veliko pisal. Po 'nepokojnem pokoju', ki ga je preživljal v svoji hiši na Mirju, se je njegovo življenjsko popotovanje izteklo 2. junija 1962. Ko je leto poprej obhajal 90. rojstni dan, je dejal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1991) 2, str. 67.