* 28. avgust 1886, Cankova; † 2. januar 1946, Sombotel

"O vzgoji otrok se dogovorita"

Tega, večini Slovencev povsem neznanega moža je lepo predstavil Pavel Berden v prekmurskem koledarju Stopinje 1976. Njegov rod po očetu in materi izhaja iz vasi Strukovci pri Cankovi. Pesnikov oče Ivan je bil evangeličan, mati Elizabeta pa je imela očeta evangeličana, mamo pa katoličanko. Po tedanji madžarski postavi so bili dečki krščeni v očetovi, deklice pa v materini veri. Ivan in Elizabeta-Lizika sta se spoznala na Cankovi: Lizika je bila za pestunjo v družini sorodnika odvetnika, Ivan pa je imel tam krojaško delavnico. Ko jo je Ivan zaprosil za roko, se je Lizika posvetovala s svojim stricem, ki je bil župnik na Pertoči, in s cankovskim župnikom Jožefom Borovnjakom. Oba sta Ivana dobro poznala, saj je večinoma hodil k božji službi v katoliško cerkev. Svetovala sta ji: "Pošten in priden je. Vzemi si ga. Samo o vzgoji otrok se dogovorita."

Poročila sta se v katoliški cerkvi na Cankovi leta 1883. Mladi mož se je s svojo Liziko dogovoril: "Jaz bom skrbel za vsakdanji kruh, ti pa boš skrbela za vzgojo otrok." V skladnem zakonu se jima je rodilo enajst otrok: prva je bila Amalija, ki je postala redovnica frančiškanka Brezmadežne s. Ladislava, druga deklica je kmalu po rojstvu umrla. Tretji otrok je bil fant Avgust, rojen 28. avgusta 1886, ki je postal pesnik, jezikoslovec in etnolog. Rojstne datume svojih otrok je mama Lizika zapisala v svoj molitvenik: hotela jih je imeli "pri roki", da bi se jih spominjala v molitvi. Izmolila je kar štiri duhovne poklice: poleg prvorojenke Amalije je redovnica postala še hčerka Agneška, sin Janček, izučen krojač, je postal salezijanski brat, predzadnji otrok Alfonz pa salezijanski duhovnik (umrl je leta 1954 v Los Angelesu).

Otroci naj gredo v šole

Mlada družina Pavel je sprva živela v najetem stanovanju na Cankovi, nato pa je oče Ivan postavil lastno zidano hišo v Skakovcih. Rekel je: "Hiša mora biti blizu cerkve in blizu zdravnika, ker ta dva človek v življenju vedno potrebuje." Oče Ivan je bil redkobeseden, redoljuben, zelo delaven in gospodaren mož. Mati Elizabeta je bila globokočuteča, modra in pesniška duša. Živela je z vero in iz vere, svoje osebno prepričanje je znala prelivati tudi v svoje otroke. Starša sta iz lastne izkušnje vedela, kaj pomeni iti po svetu in si širiti obzorje, zato sta otroke pošiljala v šole. Prvorojenka Amalija je odšla k šolskim sestram v Apače, da bi potem pomagala očetu pri krojaški obrti, toda ob mamini podpori se je odločila za redovniški poklic. Po njeni poti je šla kasneje še Agneška. Ko sta nekoč v redovni obleki obiskali starše, je oče šaljivo rekel: "Zaklali bomo pitano tele, ker sta se izgubljeni hčerki vrnili." Poklica so se izučili tudi drugi njuni otroci. Gustija, kot so pravili sinu Avgustu, so starši po šestih razredih osnovne šole predvsem po nasvetu cankovskega župnika Jožefa Borovnjaka in tamkajšnjega učitelja Ficka poslali v nižjo gimnazijo k cistercijanom v Monošter, v višjo pa k premonstratencem v Sombote. Bil je vseskozi odličen dijak in gmotno se je pomagal z instrukcijamui. Po maturi leta 1905 ga je mati vprašala, ali ne bi morda postal duhovnik. Gusti ji je odgovoril: "Mama, zaradi vas bi postal. Toda boljše je, da postanem kaj drugega, kot da bi bil slab duhovnik." Odločil se je za študij na univerzi v Budimpešti, kjer je leta 1913 doktoriral iz slovanskega jezikoslovja.

Slovenski pesnik, ki je pisal v madžarščini

Kot študent se je Avgust Pavel zaljubil v Ireno Benko, madžarsko dekle, ki je zahajala na Cankovo na počitnice k svojemu dedu. Štiri leta je ljubezen zorela in poročila sta se leta 1914. Dom sta si postavila v Sombotelu, kjer je Angust postal srednješolski profesor in vodja tamkajšnjega muzeja. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budimpeštanski univerzi. Iz tega zakona sta bila najprej rojena dvojčka Ivan in Andrej, ki pa ju je že v drugem letu življenja pobrala španska gripa, kasneje pa še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok, in je bil leta 1975 v Chicagu posvečen za stalnega diakona katoliške Cerkve. Hči Judita živi v Sombotelu. Ko je bil oče še živ, so se pri njih radi shajali njegovi prijatelji: bilo jih je kakih osem, trije laiki in pet duhovnikov. Po prvi svetovni vojni je bila pred njimi velika odločitev, ali ostanejo na Madžarskem ali se preselijo v Ljubljano. Žena, ki je bila Madžarka, si ni mogla predstavljati skoka v čisto nov svet in po njeni odločitvi, ki jo je Avgust zaradi družinskega miru sprejel, so ostali na Madžarskem. S tem je njegovo delo dobilo svojo končno smer, toda v srcu je ostala rana, ki jo razodevajo tudi njegove pesmi. Izvirne pesmi je pisal le v madžarščini, razen nekaj mladostnih pesmi v prekmurskem narečju in nekaj pesmi v knjižni slovenščini. Prvo pesniško zbirko z naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline je izdal leta 1933, drugo - Zažgani gozd - pa leta 1936. Njegovo življenje se je izteklo 2. januarja 1946. "Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez," je teden dni naročal hčerki.

(obletnica meseca 09_2006)

 * 19. december 1878, Vače pri Litiji, † 28. avgust 1960, Ljubljana

Glasba za srce, pravo za kruh

Družina Lajovic, katere bogastvo je bilo dvanajst otrok (devet sinov in tri hčere), se je večkrat selila. Ko se je 19. decembra 1878 rodil Anton, prvi otrok, so bivali na Vačah pri Litiji v rojstni hiši Matevža Ravnikarja (1776-1845), poznejšega tržaško-koprskega škofa. Anton je hodil v ljudsko šolo najprej na Vačah, zatem v Litiji in nazadnje v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi je šel s štipendijo škofa Ravnikarja na Dunaj študirat pravo, ker je vedel, da bo v tem poklicu zagotovo prišel do kruha. Njegova prva ljubezen pa je bila že takrat glasba, zato je ob študiju prava na Dunaju obiskoval konservatorij in se dve leti učil kontrapunkta in tri leta kompozicije.

Zaključni izpit iz glasbe je položil leta 1902 z odličnim uspehom in priznana mu je bila umetniška zrelost. Pravne študije je potem nadaljeval v Gradcu in jih končal leta 1906. Leta 1907 je nastopil službo najprej na okrajnem sodišču v Litiji in zatem v Ljubljani. Ko je leta 1911 opravil državni sodniški izpit, je postal sodnik na Brdu pri Lukovici, nato pa v Kranju, kjer se je leta 1914 poročil z Ano Tuma, priči sta bila nevestin oče Ferdinand in pesnik Oton Župančič, ženinov prijatelj. V sodniški službi je lepo napredoval: leta 1918 je bil premeščen k okrajnemu sodišču v Ljubljani in leto zatem k tamkajšnjem deželnem sodišču, leta 1929 je postal sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani, leta 1935 član Stola sedmorice v Zagrebu, najvišjega sodišča v Kraljevini Jugoslaviji, leta 1939 je postal sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti. 1. januarja 1946 je bil upokojen; njegova prošnja za povišanje skromne pokojnine je bila zavrnjena, v uteho so mu leta 1954 podelili Prešernovo nagrado "za dosedanje delo na področju glasbe". Postajal je vse večji samotar, le poslušalec brez besed. V svet nebeške glasbe je odšel 28. avgusta 1960.

Neprekosljivi mojster vokalnih skladb

Glasbeni dar je Anton podedoval po očetu, ki je igral na harmoniko. Na vprašanje Izidorja Cankarja, kje se je muzikalično šolal, je Anton Lajovic odgovoril: "Vsled skromnih domačih razmer sem dovolj pozno prišel do rednega pouka v glasbi. V svojem šestnajstem letu šele sem se mogel vpisati v šolo Glasbene matice ljubljanske za klavir. Začel sem kot pravi začetnik. Dotlej je bilo moje glasbeno znanje popolnoma avtodidaktično in neznatno. Dve leti pozneje mi je bil oče na moje sitnarije kupil star, slab harmonij." Znanje klavirske igre in harmonije, ki ga je pridobil pri Mateju Hubadu, mu je zelo koristilo, ko je na dunajskem konservatoriju študiral kontrapunkt in kompozicijo. Lajovčev skladateljski opus ni bil kako velik in tudi ni segel na vsa kompozicijska področja (obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in še nekaj drugih del).

Sicer vnet zagovornik slovenske instrumentalne glasbe je Lajovic vanjo razmeroma malo prispeval, piše Dragotin Cvetko. Pač pa je Lajovic posvetil vso svojo pozornost vokalu, samospevu in zboru. V vokalu je bil Lajovic velik mojster: s tem, kar je ustvaril v tej smeri, je daleč presegel vse, kar je v tej zvrsti doslej nastalo v slovenski glasbi. Za uglasbitev je poiskal vsebinsko bogata besedila, med slovenskimi pesniki so mu bili najbolj pri srcu Župančič, Kette, Murn, Gradnik. Njegova uglasbitev Župančičeve pesmi Begunka pri zibeli zaradi izvirnega oblikovanja pomeni enega od vrhov Lajovčeve ustvarjalnosti.

Glasbeni kritik in organizator

Anton Lajovic je skupaj z Gojmirom Krekom postavil temelje glasbeni kritiki. Strokovno odlično podkovan je objektivno vrednotil skladbe in izvajalce. V pogovoru z Izidorjem Cankarjem je omenil, na kako nizki stopnji je bila nekako do konca 19. stoletja glasbena produkcija pri nas. Temu primerno jo je "kritika in publika vrednotila brez vsakih višjih vidikov". Močno so bile odmevne njegove kritike v reviji Novi akordi, ki je zaživela leta 1901 na pobudo Gojmira Kreka. Njegove kritike so bile ostre, njihov osnovni namen pa je bil v odpravljanju provincializma in približevanju evropskim glasbenim vzorcem. Lajovca kot glasbenega kritika je v prvi vrsti zanimala tehnična in izrazna zasnova skladbe, manj podrobnosti. V svoji kritiki je bil v mladosti zagnan, v zreli dobi pa umirjeno razmišljajoč, pred očmi je imel aktualne probleme slovenske in evropske glasbe. Njegove sodbe so bile ostre, neprizanesljive, a hkrati spodbujajoče. Velike upe je videl v mladem rodu slovenskih skladateljev (Janko Ravnik, Marij Kogoj, Lucijan Marija Škerjanc). Bil je tudi globok mislec in publicist; v svojih člankih se je ukvarjal zlasti z vprašanji socialne in politične preobrazbe naše družbe in kulture. Kot ugledna javna osebnost - pravnik in skladatelj - je odigral pomembno vlogo v slovenskem glasbenem življenju v prvih desetletjih 20. stoletja, zlasti v organizacijskem smislu. Velik vpliv je imel na ljubljansko Glasbeno matico, do konca prve svetovne vojne pa tudi na nemško usmerjeno Filharmonično družbo, ki jo je temeljito reorganiziral in tako rekoč naredil slovensko. Pri tem si je prizadeval, da bi slovensko glasbo dvignil na evropsko raven, ne da bi se pri tem odpovedala svojemu narodnemu, slovenskemu bistvu.

(obletnica meseca 08_2010)

 * 25. avgust 1857, Ivanovci; † 29. avgust 1913, Tišina

Izmoljeni otrok - božji izbranec

Franca, sina edinca, sta zakonca Adam Kodila in Rozalija Hujs izmolila v osmem letu svojega zakona. Bila sta revna poljedelca iz vasice Ivanovci, ki spada pod župnijo Sv. Benedikta v Kančevcih. Rodil se jima je 25. avgusta 1857. Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji. Nadarjenega dečka je župnik poslal v K<148>szeg, kjer je bila gimnazija in zavod za revne dijake. Iz rodbine Kodila je bilo več duhovnikov, ki so svoj družinski priimek spremenili v Ivanocy, kar pomeni "tisti, ki prihaja iz Ivanovec". Iz spoštovanja do njih se je "prekrstil" tudi Franc, ki je v tem zavodu končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo pa je obiskoval v Sombotelu. Po maturi junija 1878 je bil sprejet med bogoslovce. [kof ga je poslal na univerzo v Budimpešto, kjer je z odliko dokončal študije.

V duhovnika je bil posvečen leta 1882. Eno leto je bil kaplan v Soboti, potem pa ga je škof Hyidasy poklical v Sombotel za študijskega prefekta v bogoslovnem semenišču, po doseženem doktoratu (1885) pa še za profesorja dogmatike. Srce pa ga je vleklo med preprosto domače ljudstvo. Predlagan je bil za dvornega kaplana na Dunaju, kar je tedaj pomenilo predstopnjo za škofovstvo. On pa je zaprosil za izpraznjeno župnijo Tišino, kamor je prišel marca 1889. Kot odličen dušni pastir, prosvetitelj in borec za narodne pravice je tam deloval 24 let - vse do svoje smrti: od kapi zadet je izdihnil 29. avgusta 1913. Na njegovo željo so ga pokopali poleg staršev na domačem pokopališču pri cerkvi sv. Benedikta v Kančevcih.

"Dvigniti ljudi z zemeljske grude"

"Ker sem vaš dušni pastir, je moja dolžnost skrbeti, da imajo duše zdravo hrano," je dejal Ivanocy v svoji nastopni pridigi na Tišini. Zdravo hrano je svojim ljudem nudil v skrbno pripravljenih pridigah, ki so trajale najmanj pol ure; v njih je evangelij povezoval z vsakdanjim življenjem. "Bolj kakor pridige pa je na ljudi vplivalo Ivanocyjevo življenje, kajti kar je oznanjal, je najprej temeljito sam živel" (Lojze Kozar). @upnija je tedaj štela 2600 katoličanov, 708 evangeličanov in 20 judov.

Poudarjal je pomen verouka za otroke v materinem jeziku. "Nobena oblast ne sme in ne more prisiliti dušnih pastirjev, da bi svojim ovcam, bodisi odraslim ali majhnim, razlagali Gospodov nauk v tujem jeziku," je zapisal. Verouk je bil tedaj v šoli in sicer v madžarščini. Učitelji so dajali otrokom slab zgled krščanskega življenja, zato je Ivanocy, ki je bil tudi šolski nadzornik, sklenil vzeti verouk v svoje roke. S tem si je nakopal sovraštvo učiteljev in oblastnikov, ki so hoteli prekmurske Slovence pomadžariti. V svoji župniji je zelo spodbujal ljudi, da bi pogosteje prihajali k spovedi in obhajilu. Uvajal je pobožnost prvih petkov. Tudi Prekmurci so, kot vsi Slovenci, "pojoče ljudstvo, zato je Ivanocy gojil cerkveno petje v slovenskem jeziku in cerkveno pesem je bilo slišati tudi po poljih in hišah. Prizadeval si je za zdrave družine. Naziv "prekmurski Krek" si je zaslužil, ker se je zavzemal za prekmurske ljudi, ki so odhajali na sezonsko delo na Madžarsko, kjer so jih izkoriščali bolj kot afriške sužnje.

"Prekmurski Slomšek" skrbi za dobre knjige

"Ljudstvo se pokvari, če ne bo imelo knjige in dobrega branja." Te Ivanocyjeve besede so vklesane v spomenik - veliko kamnito knjigo v soboškem parku. Slovenska knjiga je bila edini uspešen način obrambe pred silovitim valom madžarizacije ob koncu 19. stoletja. Ljudje so imeli le nekaj narečnih učbenikov in molitvenikov. Duhovniki, ki so se trudili ohraniti slovenstvo v Prekmurju, so začeli naročati knjige Mohorjeve družbe, ki jo je bil ustanovil škof Slomšek. Med prvimi je bil Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, zato so oblasti proti njemu naklepale veleizdajniški proces. "Mar ni nevarno tem ljudem vzbujati sanje po veliki slovansko-ilirski solidarnosti?" so se spraševali v strahu. Pod vplivom teh krogov je tedanji sombotelski škof Vilmos Istvan leta 1903 izdal okrožnico za slovenske duhovnike, v kateri je predložil ustanovitev bratovščine, ki bi bila podobna Družbi sv. Mohorja in bi za Slovence na Madžarskem izdajala dobre knjige v njihovem narečju.

Do ustanovitve te bratovščine ni prišlo, pač pa je leta 1904 začel izhajati Kalendar Srca Jezušovoga, ki je hranil ljudi do leta 1944 (prve tri letnike je uredil Franc Ivanocy, potem pa je uredništvo prepustil Jožefu Kleklu mlajšemu). Ivanocy je precej pisal v ta koledar kakor tudi v mesečnik Marijin list (ust. leta 1904), tednik Novine pa je zaživel šele leta 1913. Ivanocy je med prekmurskimi duhovniki vzgojil veliko zvestih sodelavcev, ki so privabili mnogo mladih in tako je Prekmurje postalo cvetoče polje novih duhovnih poklicev.

(obletnica meseca 08_1997)

* 27. januar 1882, Pevma, † 26. avgust 1971 Rim

"Sramota za našo družino!"

Družina Fogar v slovenski župniji Pevma pri Gorici, kjer se je Alojzij rodil 27. januarja 1882. Oče, prav tako Alojzij, je bil bogat trgovec in veleposestnik, mati Katarina, doma iz Ločnika, je izhajala iz slovenske družine Cotičev. Imela sta devet otrok: tri fante in šest deklet. Fogarjevi so bili zelo svobodomiselni, razen matere Katarine, ki je bila globoko verna. Po končani ljud­ski šoli so Lojza vpisali v nemško gimnazijo v Gorici, končal pa jo je pri benediktincih v Meranu na Tirolskem, kjer je leta 1903v maturiral. Domačim je povedal, da hoče postati duhovnik. Nezasli­šano! Oče je ves razburjen pravil svojim prijateljem: "Ne morem razumeti, da hoče med duhovnike moj sin, ki je tako postaven in eleganten, tako bogat in učen, da bi lahko zaprosil za roko sleherno princezo!" Brat pa je govoril: "On bo sramota za našo druži­no!" Bogoslovje je študiral v mednarodnem zavodu Canisianum v Innsbrucku, kjer so bili študenti iz številnih evropskih dežel. V zavodu so ga vsi poznali kot "prijatelja vseh narodov". Leta 1907 je bil posvečen v duhovnika. Na novo mašo v Innsbruck je prišla samo mama z dvema hčerkama, očeta in bratov ni bilo, kar ga je zelo bolelo. Nadškof Sedej ga je poklical v Gorico in mu zaupal odgovorne službe. Kot učitelja in ljubečega svetovalca so ga vzljubili zlasti mladi. Med prvo svetovno vojno se je posvetil italijanskim beguncem, najprej v Ljubljani in nato v Gradcu. Po vojni se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je imenoval za svojega osebnega tajnika.

"Eno srce in ena duša"

Poveril mu je tudi službo profesorja cerkvene zgodovine in spiri­tuala v bogoslovnem semenišču, kjer so v lepem sožitju študirali italijanski in furlanski ter slovenski in hrvaški bogoslovci. V tem času je bil tudi duša vsega katoliškega življenja med itali­janskimi verniki v Gorici. Po odhodu škofa Angela Bartolomassija iz Trsta ga je papež Pij XI. 9. julija 1923 imenoval za tržaško­koprskega škofa. Za svoje škofovsko geslo si je izbral rek "Cor unum et anima una" (Eno srce in ena duša) in po njem se je ravnal ves čas, ko je vodil svojo škofijo, ki jo je "sprejel v posest" 6. marca 1924. S svojo očarljivo osebnostjo in prikupnim nasto­pom, še bolj pa s svojo duhovno širino se je škof Fogar hitro priljubil vsem, posebno mladini, tako da so ga imenovali "škof tržaške mularije". Fogarjevo škofovanje v Trstu (1924-1936) so­vpada z najbolj težkimi leti Slovencev in Hrvatov pod Italijo. Hotel je biti pastir vseh vernikov svoje škofije. "Odločno je odklanjal, da bi se Cerkev udinjala državi ali da bi se dušno­pastirsko delo ponižalo v sredstvo za raznarodovanje slovenskih vernikov in za italianizacijo slovenskega dela Primorske" (Rudolf Klinec). Skupaj s svojim metropolitom, goriškim nadškofom Sede­jem, je branil pravico, da otroci slovenskih staršev dobijo ver­ski pouk v svojem materinem jeziku. Ko je moral nadškof Sedej leta 1931 odstopiti in je kmalu zatem umrl, je škof Fogar ostal sam na bojišču.

"Škof Fogar naj izgine iz Trsta!"

Pritisk fašističnih oblastnikov je bil vedno hujši. Za vsako ceno so hoteli doseči, da bi tudi slovenske in hrvaške duhovnike trža­ško-koprske škofije napravili za orodje potujčevanja. Ob podpori svojega škofa so se temu odločno uprli, zato so veljali za "zlo­čince". Njihova kazniva dejanja so bila: slovenske pridige, slovensko petje pri bogoslužju, slovenski verouk in slovenska moli­tev. Škof, ki jih je po svoji nadpastirski dolžnosti ščitil, je bil sokriv "protidržavne dejavnosti"! Škof Fogar je večkrat po­udarjal, da je Italijan, ki ljubi svojo domovino. Zaslepljenim fašističnim mogotcem je zaman dopovedoval, da si bodo zagotovili zvestobo in vdanost manjšinskega prebivalstva le tako, če bodo spoštovali njegove naravne, zlasti jezikovne pravice. Napadi nanj so se stopnjevali. Škof je bil docela osamljen in se ni mogel braniti, kajti noben časopis ni hotel objaviti njegovega odgovora in pojasnila na lažne fašistične obtožbe. V začetku leta 1933 je prišel za prefekta v Trst Carlo Tiengo, ki se je zaklel, da ško­fa Fogarja spravi iz Trsta. Ko je maja 1936 Italija proslavljala zmago nad Abesinijo, so vladni organi prepovedali slovensko bož­jo službo v petih tržaških župnijah. Škof je pohitel v Rim k pa­pežu in k samemu Mussoliniju. Dosegel je zopetno vpeljavo sloven­skega jezika, vendar pod pogojem, da vlada odpokliče iz Trsta prefekta Tienga, Sveti sedež pa povabi škofa Fogarja, da se ško­fiji odpove. Odpoved je s krvavečim srcem podpisal in 31. oktob­ra 1936 je potihoma zapustil Trst ter se umaknil v Rim, kjer je preživel celih 35 let v raznih službah Svetega sedeža. Njego­vo srce, ki je prenehalo biti 26. avgusta 1971, je bilo vedno pri prijateljih na Goriškem in Tržaškem.

(obletnica meseca 01_2002)

 * 24. avgust 1898, Trst, † 17. november 1985,

Iz­šel je iz delavske družine: njegov oče Maks, doma iz Dobravelj na Vipavskem, je bil težak v tržaškem pristanišču, za dom in družino je skrbela mati Marija Grgič s Padrič. Sin Avgust se jima je rodil 24. avgusta 1898. Osnovno in meščansko šolo je končal v Trstu, zatem pa se je na tamkajšnji umetnostno-obrtni šoli učil dekorativnega slikar­stva. Po prvi svetovni vojni (zadnji dve leti je bil vojak) je bil nekaj časa profesor risanja na meščanski šoli v Postojni. Potem je šel v Bologno, kjer je opravil izpit za poučevanje risanja in umetno­stne zgodovine na srednjih šolah. Jeseni 1922 je odšel na umetnostno akademijo v Munchen, od tam pa v Weimar na umetnostno obrtno šolo Bauhaus. Na tej šoli se je navdušil za abstrakcijo in konstruktivi­zem, ki sta ga zastopala profesorja slikarja Vasilij Kandinski in Pa­ul Klee. Po končanem študiju je pristal v Ljubljani, kjer je 1924 pripravil prvo konstruktivistično razstavo na srednji tehnični šoli, kjer je nekaj mesecev poučeval, dokler ga ni policija izgnala zaradi suma, da je povezan s komunisti. V boju za preživetje je v Trstu po­stal pleskar na čezoceanskih ladjah, nato pa dekorater. Pred drugo sve­tovno vojno in med njo je poslikal več cerkva.

Prva je bila nova cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu pri Devinu zgrajena leta 1932. Pri tem svojem delu je dokazal, da mojstrsko ob­vlada različne likovne tehnike: v štivanski cerkvi se je izkazal kot slikar in štukater, uporabil je kovinske elemente, marmor in les. "V začetku svojega dela je bil posebno vesel, da ni bil pogojen po kak­šnem slikanju cerkve," je zapisal dolgoletni devinski župnik Ivan Kretič. "Stavba je bila nova, vsa na razpolago njegovemu umetniškemu ta­lentu. V njej se je čutil gospodarja, neodvisnega umetnika, imel je proste roke, da ustvarja po svojem okusu in umetniškem navdihnjenju." Prezbiterij je obogatil s petimi velikimi sgrafitti (podobami, vre­zanimi na dve plasti ometa): v sredini cerkvenega zavetnika sv. Jane­za Krstnika, ob njem pa apostola Petra in Pavla. Stranski sliki v prezbiteriju predstavljata Jezusovo križanje (na desni) in Jezusa Učitelja.

Ta slika je postavljena v domače okolje: ob Jezusu je na levi strani naslikan devinski grad, v ospredju pa izviri Timava; na desni so v ozadju tržiške tovarne, spredaj pa je ribič s polno koša­ro rib. Černigoj je zasnoval tudi oltar iz domačega črnega marmor­ja; v visokem reliefu je izdelal lesene postaje križevega pota. Avgust Černigoj je poslikal še cerkve na Grahovem v Baški Grapi, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Knežaku in na Baču; V Košani ter v Ra­čicah v Čičariji.

Po drugi svetovni vojni do upokojitve leta 1970 je Avgust Černigoj poučeval na slovenski realni gimnaziji in na učiteljišču v Trstu, po­tem pa je imel zasebno slikarsko šolo. Ljubljana je na mladega kon­struktivističnega umetnika gledala zviška, leta 1976 pa mu je ven­darle podelila Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Bil je res vsestranski umetnik. "V več kot 60 letih ustvarjalnega obdobja se je Černigoj loteval tako poslikav majhnih keramičnih predmetov in ilu­stratorskega dela kot velikoformatnih ladijskih poslikav, cerkvenih dekoracij in intarzij. Ustvarjal je v olju, freski, temperi, gvašu, akvarelu, pastelu, mešani tehniki in raznih grafičnih tehnikah" (Bri­na Čehovin). Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici, v hotelu Maestoso. Njegovo tržaško stanovanje v šestem nadstropju je postalo "previsoko" za noge, ki so pešale. V Lipici se je lepo poču­til in je spet začel ustvarjati. S svojimi deli je "plačeval" stanova­nje in hrano.

Lučka Čehovin, ravnateljica Kosovelove knjižnice v Seža­ni, ki je bila slikarja povabila v Lipico, je prišla na misel, da bi tam ustanovili Černiigojevo galerijo. V ta namen so preuredili nekdanjo kovačijo ob hlevih slavnih lipicancev. Galerija je bila odprta šele junija 1986. Slikar tega ni dočakal, kajti umrl je 17. novembra 1985 v Domu za ostarele v Sežani. Na njegovo željo so ga tam pokopali v rdečo kraško zemljo, ki jo je srčno ljubil.

S. Čuk, Avgust Černigoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 20-21.

* 19. avgust 1913, Črnomelj, † 27. september 1999, Opčine

»Gledamo se in se ne poznamo. Vidim, da sem jaz tukaj najstarejši med vsemi. Vidim se v daljnem spominu, kako s svojo mamo stojim v tej cerkvi ... Jaz sem Albin Žunič, rojen v Petrovljah, a moja mama je bila doma z Otovca. Živela sva v Malih Rodinah, a najina domačija je že dolgo prazna in zapuščena. Mamin grob je tukaj med drugimi. Natanko po petdesetih letih spet praznujem Jernejevo nedeljo v tej ljubi, nepozabni cerkvi sredi njiv. Kaj danes čuti moje srce, to znava samo Bog in jaz. Kaj vse je šlo čez to deželico tega pol stoletja, odkar je nisem videl, to pa najbolje znate vi. Jaz sem ta čas preživel zunaj rojstne domovine – a ne tako daleč od nje – v delu in skrbeh, v potrpljenju in preskušnjah, in grenko se mi je tožilo po nji. Trudil sem se živeti pošteno, častno in pokonci. Ohranil sem vero in jezik svoje matere.«

Tako v povesti Leto odmrznitve (1992) pisatelja Vinka Beličiča nagovori svoje rojake profesor Albin Žunič po maši na Jernejevo nedeljo. V profesorju Žuniču ni težko prepoznati profesorja Vinka Beličiča, ki mu je bilo dano po petdesetih letih obiskati Belo krajino, raj svojega otroštva, kjer se je pred sto leti rodil.

»Ohranil sem vero in jezik svoje matere«

Vinko Beličič se je rodil 19. avgusta 1913 v Črnomlju. Kot prvi gost oddaje "Čisti studenci otroštva" na tržaškem radiu je povedal, da je njegov oče Anton Beličič, ključavničar in kmetovalec, ostal vdovec s šestimi majhnimi otroki. Leta 1910 se je poročil s Katarino Petric.

Njuna hčerka je kmalu po porodu umrla, za njo pa je prišel na svet on. Očeta je leta 1917 vzela vojna. »Moja mama se je z mano zatekla k svojim staršem v Rodine. Od takrat, od četrtega leta dalje, je bil moj dom revna domačija kako uro od Črnomlja. Tam sem preživel nepozabno detinstvo in otroštvo sredi božje narave, ki me je osrečevala z lepoto letnih časov ... Šest let star sem šel v ljudsko šolo. Mama je živela zame in ko sem v šoli dobro uspeval, je bila poplačana za svoje trude, napore in molitve. Bila je globoko verna. Zvečer me je pri peči naučila očenaš. Od tedaj mi ni bila vera v Boga, v Jezusa, v Marijo nikdar kakšno vprašanje. Vera mi je bila neločljiva od življenja.« Vinko je bil bister fant, rad bi se šolal naprej, toda kje dobiti denar? Za mamo je bila edina rešitev prodati kravico, ki jim je dajala mleko.

Vinko je odšel na gimnazijo v Novo mesto, kjer je po sedmih letih maturiral, potem pa se je vpisal na slavistiko ljubljanske univerze. Mama je gojila željo, da bi postal duhovnik, vendar Vinko tega klica ni čutil. Mama je bila pomirjena, ko je videla, da je njen sin z vsem srcem predan svojemu poklicu profesorja po diplomi leta 1940. Leta 1941 se je poročil z Gabrijelo (Elko) Eržen iz Ljubljane in nekaj časa je kmetoval na domu. Iz partizanske Bele krajine se je z ženo umaknil v Ljubljano, kjer je bil od leta 1942 do 1945 profesor slovenščine na uršulinski dekliški gimnaziji. Maja 1945 se je pridružil beguncem na Koroško, čez nekaj mesecev pa je prišel v Trst, kjer se je začelo drugo obdobje njegovega življenja.

»Učitelj mi je bil najlepši poklic«

»Prve korake v naši javnosti je napravil na šolskem področju, ko je takoj po vojni pomagal obnoviti slovensko šolo, ki jo je fašizem ukinil, ko je hotel izbrisati slovensko prisotnost na Primorskem,« je ob njegovem pogrebu dejal Sergij Pahor. »Šola je bila za Vinka Beličiča drugi dom in prva javna skrb, saj je v njej vzgojil v slovenskem duhu veliko generacij študentov ... Bil je zavzet ne samo pri organiziranju šole, pač pa tudi pri sestavljanju učbenikov, ki so takrat bili pogoj za odprtje šole.« Pod njegovim peresom so nastajali pregledni učbeniki: Zgodovina slovenskega slovstva za višje razrede srednji šol, Slovenska čitanka za višje srednje šole, Obča zgodovina za višje srednje šole I. (prazgodovina, antični Vzhod, Grčija). Slovenskim šolam na Tržaškem je z ljubeznijo in predanostjo posvetil 32 let svojega življenja. »Srečen sem v svojem poklicu in Boga prosim, da bi to, kar učim, rodilo sad ... vsaj nekaj sadu,« je zapisal v svoj dnevnik 12. maja 1969. Bil je tudi med pobudniki kulturnega in društvenega življenja Slovencev na Tržaškem.

Leta 1947 je za Vinkom prišla v Trst ljubljena žena Elka s sinovoma Matijem in Andrejem, ki sta se jima kmalu zatem pridružila Miha in Janez. Čeprav se v njegovem srcu ni poleglo domotožje po Beli krajini, raju njegovega otroštva, se je počasi vživel v tržaški svet in ga sprejel kot 'drugo domovino'. Prijatelji so ga cenili kot prijetnega sobesednika ter globoko čutečega človeka. Martin Jevnikar je o njem zapisal: »Na eni strani je pravi Belokranjec, mehek, ranljiv, občutljiv za žalost in veselje, odprt za najmanjšo lepoto v naravi, na drugi strani pa neomajen in čvrst ko kraški kamen, kadar gre za prepričanje in načela.«

»Tudi nekaj knjig sem napisal«

Profesor Albin Žunič/Vinko Beličič v svojem pozdravu rojakom ob obisku domačih krajev po petdesetih letih 'izgnanstva' pravi: »Tudi nekaj knjig sem napisal, ki pa niso smele do vas.« V režimu, ki je dušil svobodo besede dolga desetletja po vojni, je veljal za 'zamolčanega' in prepovedanega pisca. Njegova dediščina obsega dvajset knjig poezije in proze. Zadnja, Prelistavanje polstoletja, je izšla po njegovi smrti (leta 2000 pri tržaški založbi Mladika), za natis pa jo je pripravil sam. Razen prvih dveh – povesti Molitev na gori in pesniške zbirke Češminov grm – so vse druge nastale in izšle v zamejstvu in tujini. V gimnazijskih in študentskih letih je s pesmimi in črticami sodeloval v raznih ljubljanskih listih, po letu 1945 pa pri slovenskih zamejskih in zdomskih publikacijah. Po naravi je bil lirik, kar razodeva tudi njegova proza. Zibelka njegove poezije je bila Bela krajina s svojimi neštetimi drobnimi lepotami. V tržaških letih pa je iskal navdiha na sprehodih po kraški gmajni. »Pozimi ali ob dežju hodim, ob ugodnem vremenu pa se usedem in naslonjen na skalo berem – uro, dve, tudi več – ali kaj pišem na kolenih.«

Kot prvi gost novega niza Čisti studenec otroštva je Vinko Beličič 20. septembra 1999 obujal spomine na svoje otroštvo. Ko se je vračal domov na Opčine, ga je zajela slabost. V bolnišnici si je kar opomogel, vendar se je 27. septembra njegovo plemenito in Bogu vdano srce ustavilo. Ob odprtem grobu se je od njega kot 'pesnika vseh izgnancev' poslovil pisatelj Zorko Simčič: »Naj ti bo Bog dober plačnik. Saj – če kdo – On ve, da si vse življenje delal v Njegovem vinogradu.«

(obletnica meseca 08_2013)

Cerkovnikov sin pri stricu nadškofu

Jožef Legat, rojen v Lescah, živeč v Vrbi nasproti Ribča (Prešernovih), in Neža Gogala, rojena v Novi vasi pri Radovljici, sta se poročila leta 1806 in se leta 1807 preselila v Naklo, kjer sta dobila stanovanje v mežnariji. Tam se jima je 16. avgusta 1807 rodil sin Jernej (1807-1875), poznejši škof, naš slavljenec; sledili so mu: Janez, Jožef, Marija, Franc, Anton, Pavel in Helena. Oče Jožef je v Naklem opravljal delo cerkovnika, organista in učitelja. Ob njem je naredil prve korake v svet učenosti tudi njegov prvorojenec Jernej, ki se je z najosnovnejšim znanjem branja, pisanja in računanja najverjetneje odpravil v bližnji Kranj, kjer je končal osnovno šolo in odšel v Ljubljano na gimnazijo. Po maturi se je jeseni 1826 odpravil na Dunaj študirat pravo, toda že po nekaj mesecih se je vrnil in vstopil v goriško bogoslovje. V Gorici je bil od leta 1818 za škofa Jožef Walland, polbrat Jernejeve matere Neže; od leta 1830 do smrti leta 1834 goriški nadškof in metropolit ilirski za goriško, tržaško-koprsko, krško in ljubljansko škofijo. Po končanem bogoslovnem študiju ga je stric nadškof Jožef Walland 19. septembra 1830 posvetil v duhovnika. Novo mašo je "pel" v Gorici. Nadarjenega nečaka novomašnika je stric nadškof poslal na dunajski Avguštinej, da svoje teološko znanje poglobi. Na poti na Dunaj se je 20. februarja 1831 ustavil v Naklem za slovesno ponovitev nove maše. Jernej Legat je leta 1833 na Dunaju doktoriral iz teologije. Ko se je vrnil v Gorico, je postal dvorni kaplan pri nadškofu stricu Jožefu Wallandu (Balantu), obenem pa je poučeval dogmatiko v goriškem bogoslovju.

Pri 39 letih tržaško-koprski škof

Stric nadškof Jožef Walland je 11. maja 1834 umrl in Jernej Legat je na povabilo tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja prestopil v njegovo škofijo. Najprej mu je podelil službo škofijskega notarja in kanclerja (ravnatelja škofijske pisarne), leta 1838 pa ga je imenoval za župnika mestne župnije Sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore) v Trstu. Po smrti škofa Ravnikarja (20. novembra 1845) ga je cesar Ferdinand 7. oktobra 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa, ko mu je bilo dobrih 39 let. Imenovanje je 21. decembra potrdil papež Pij IX. Škofovsko posvečenje je prejel v Gorici 11. aprila 1847. Škofijo je vodil 28 let in si s svojo bistroumnostjo in krepostjo postavil najlepši spomenik v zgodovini tržaške Cerkve. "Bil je zelo delaven, odločen in neutrudljiv in je v vsakem pogledu užival občno spoštovanje," je o njem zapisal dr. Lojze Škerl, nekdanji vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji. Pri svojem delu se je previdno in smotrno oziral na svojevrstne in pogosto zapletene razmere v Trstu in obširni škofiji, ki so bile tudi odsvit razmer v tedanji Avstriji. Narodna zavest se je vedno bolj oživljala - tako pri Italijanih kakor pri Slovencih; pojavljala se je vedno večja odtujenost ljudi, zlasti mestnih, verskemu življenju. Vedno bolj je prihajala do veljave liberalna miselnost, ki nikoli ni bila naklonjena Cerkvi in njenemu nauku, zlasti njenemu poseganju v šole. "Kljub vsem težavam si je škof prizadeval za katoliško prisotnost v mestni družbi in življenju in življenju, za ublažitev nasprotij in napetosti ter za razumno in sprejemljivo sodelovanje."

Ustanovitelj (slovenskih) župnij, graditelj novih cerkva

Ko je Jernej Legat prišel v Trst, so bile v mestu samo štiri pomembnejše cerkve: stolnica sv. Justa, sv. Marija Velika, Stari sv. Anton in Novi sv. Anton. Po nastopu škofovske službe je bila njegova prva skrb, da v mestu in škofiji poveča število župnij, med katerimi je bilo veliko slovenskih. Naštejmo jih nekaj: Sv. Just (1847), Stari sv. Anton (1847), Rojan (1862), Sv. Ivan (1859), Sv. Jakob (1855), Škedenj (1851), Sv. Križ (1847), Prosek (1850), Repentabor (1857), Sežana (1862), Bazovica (1875). V njegovem času so bile zgrajene ali dograjene ter posvečene mnoge cerkve: Bazovica (1862), Boršt (1847), Sv. Ivan (1858), Novi sv. Anton (1849), Rojan (1862), Sv. Jakob (1854), Kubed (1861), Trebče (1865), kapucinska cerkev na Montuzzi, katero je škof Legat posvetil leta 1870; tam so ga pokopali in mu v veži postavili doprsni spomenik.

Veliko skrbi je posvetil duhovnikom: skušal je povečati njih število, utrditi njihovo znanje in prizadevnost za oznanjevanje božje besede (v mestu tudi v slovenskem jeziku). Leta 1863 je za duhovnike vpeljal dekanijske konference, ki naj bi pripomogle k poglabljanju verskega nauka in usmerjanju pastoralnega dela. Skrbel je za povezovanje med slovensko in hrvaško duhovščino. Izdajal je pastirska pisma, pri srcu so mu bila razna verska združenja, pospeševal je ljudsko šolstvo, zvesto je opravljal pastirske vizitacije v škofiji. Udeležil se je prvega vatikanskega koncila (1869-70). Njegova življenjska pot se je iztekla 12. februarja 1875. V spominu ljudi je bil pravi pastir, škof za vse in vsem odprt.

(obletnica meseca 08_2007)

* 15. avgust 1831, Šentjur, † 20. avgust 1908, Šentjur

"Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati," je leta 1847 zapisal Anton Martin Slomšek. Tedaj je v trgu Št. Jurij ob južni železnici, nedaleč od Slomškovega doma, že odraščal rod skladateljev Ipavcev. Brata Benjamin in Gustav sta s svojimi dovršenimi samospevi, z zborovskimi pa tudi s plesnimi skladbami bogatila čitalniške prireditve ('bésede'), ki so po letu 1861 ogromno storile za buditev slovenske narodne zavesti. Skladatelji Ipavci so bili po poklicu zdravniki, po srcu pa vneti narodnjaki. Gustav je bil nad trideset let župan v svojem rodnem [t. Juriju (današnjem Šentjurju pri Celju); njegova pesem 'Slovenec sem' (na besedilo J. Gomilšaka) je slavospev slovenstvu. Zadnji skladatelj iz Ipavčeve rodovine je bil Gustavov sin Josip, rojen pred 120 leti, ki zaradi svoje prezgodnje smrti svojih velikih darov ni mogel razviti. Rodbina Ipavcev izvira iz Bele Krajine: v Št. Juriju ob južni železnici se je kot zdravnik naselil Fran Ipavic (1776-1858), ki je slovel po operativnem zdravljenju očesne mrene. Njegovi sinovi Alojz, Benjamin in Gustav pa še Gustavova sinova Josip in Benjamin so bili vsi zdravniki, razen Benjamina ml. tudi skladatelji. Glasbeno so bile nadarjene tudi ženske predstavnice rodu Ipavcev: Franove vnukinje so sestavljale Prvi avstrijski damski kvartet sester Čampa, ki je v letih 1880-1890 ponesel slovensko pesem po vsej Evropi.

Alojz Ipavic (1815-1849), najstarejši brat skladateljev Benjamina in Gustava, je bil po njuni sodbi od vseh v rodovini najbolj glasbeno nadarjen. Na Dunaju in v Gradcu je izšlo več njegovih klavirskih skladb. Po študiju medicine je živel v tujini in ni imel stika s slovenskim glasbenim življenjem. Končal je nesrečne smrti na Ogrskem, kjer je služboval kot vojaški zdravnik.

Njegov štirinajst let mlajši brat Benjamin (1829-1908) velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavic je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

Gustav, njegov dve leti mlajši brat (1831-1908), je nasledil svojega očeta kot zdravnik za očesne bolezni in slovel je daleč naokrog. Bil je tudi 'vrl narodnjak in je mnogo storil, da se je vzbudila slovenska zavest v domačem trgu' (J. Barle, SBL). Nad trideset let je bil župan v [t. Juriju in kot tak je rojstnemu kraju pomagal h gospodarski okrepitvi: ustanovil je podružnico kmetijske družbe, poskrbel za ustanovitev slovenske kmetijske in gospodarske šole. Ob vsem tem delu je našel še čas za glasbo. Skladal je v glavnem za zbore, ki še danes radi zapojo katero od njegovih številnih pesmi (Kje so moje rožice, Pobratimija, Planinska roža, zlasti pa Slovenec sem). Njegove pesmi označuje prisrčna melodika, oprta na ljudsko čustvovanje. Brate Alojza, Benjamina in Gustava Ipavca so sodobniki šteli v slovenski glasbi za tisto, kar je v poeziji veljal Prešeren.

Gustavov sin Josip, rojen 21. decembra 1873 v [t. Juriju, je bil od vseh skladateljev Ipavcev glasbeno najbolj izobražen in bi gotovo ustvaril lepa dela, če ga ne bi tako dolgo mučila bolezen in ga spravila v prezgodnji grob (8. februarja 1921). Že kot otrok je igral v domači hiši skupaj s sestrama. Kot gimnazijec (v benediktinskih samostanih [t. Lambert in [t. Pavel na Koroškem) je pri šolskih mašah igral in pel. Kot osmošolec je zložil lepo skladbo Ave Maria za moški zbor. Kot študent medicine je v Gradcu vodil slovensko akademsko društvo Triglav. Že tedaj je napisal vrsto odličnih samospevov, vendar pretežno na besedila nemških pesnikov, zlasti Heineja. Od slovenskih vokalnih del se največ izvaja njegova skladba 'Imel sem ljubi dve'. V Gradcu je napisal pantomimo 'Možiček' (1900), prvi slovenski balet. Po končanem študiju medicine je najprej služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, potem je bil vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je njegov oče Gustav zaradi bolezni opešal, je Josip spomladi 1907 odšel v rodni [t. Jurij in tam prevzel očetovo službo. Leta 1909 je dokončal svojo opereto 'Princeska Vrtoglavka' (Prinzessin Tollkopf), ki pa zaradi slabega libreta pesnice Mare Čop Berksove ni bila izvedena. Po prihodu v domači kraj je malo komponiral, ker je kmalu zbolel in pri oseminštiridesetih letih umrl. Njegova dela glasbeni poznavalci visoko cenijo in sodijo, da jih odlikuje sveža inventivnost in poznoromantični značaj.

(obletnica meseca 12_1993)