* 16. julij 1899, Novo mesto, † 12. november 1989, Ljubljana.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990). "Moj oče je Istran iz vasi Jakci v slovenski Istri. Bil je zelo delaven in iznajdljiv ter bister fant. V Kopru je bil štiri mese­ce pri upokojenem učitelju v privatni šoli, kjer je zelo naglo sprejemal kratko, a intenzivno šolanje. Bil je zelo nesrečen, ker mu šef Jakčeve familije ni dovolil daljšega študija. To je bilo za nadarjenega fanta zelo tragično. Moja mama (Josipina Colarič iz vasi Slinovce pri Kostanjevici na Krki) je bila kot dekle po­klicana v Castelvenere (Kaštel) k stricu župniku Cvitku, da pri njem sprejme službo, ker je odhajal v pokoj. Tako je prišla v Istro. Tam je spoznala mojega očeta in se z njim poročila. V Istri sta se mi rodila dva brata in dve sestri; trije od njih so tam tudi pokopani. Družina je živela sedem let v Padni, kjer je imela trgovinico.

Na željo najstarejše materine sestre v Novem mestu je prišla leta 1895 ob potresu v Novo mesto. V Novem mes­tu je moj oče prevzel gostilno na Bregu pri Murnu in tam sem se leta 1899 rodil; moja rojstna soba v tej gostilni je zdaj posveče­na mojemu spominu. Leta 1904 je oče v Novem mestu zgradil veliko hišo kot hotel-kavarno in vinsko trgovino, a jo je zaradi lažnive­ga milijonarja iz Ptuja leta 1912 izgubil. V tej nekdanji očetovi hiši je zdaj galerija Jakčev dom."

Že od otroških let ga je mikalo risanje. V ljudski šoli mu je dajal prve napotke frančiškan p. Severin Fabiani, njegov učitelj, v gimnaziji pa slikar Josip Germ. Njegov sošolec je bil pesnik Mi­ran Jarc, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Srednjo šo­lo je končal na realki v Idriji, kjer je že pridno slikal. Novem­bra 1917 je moral k vojakom, kjer se je seznanil s slikarjem Fran­cetom Kraljem. Tudi pri vojakih - na fronti in pozneje v bolnišni­ci - se ni ločil od svoje skicirke, v katero je risal, kar je vi­del okoli sebe in doživljal v sebi. Proti koncu vojne je doživel svoje prvo umetniško priznanje: Jakčeva mati je po slikarju Ivanu Vavpotiču posredovala nekaj sinovih slik Rihardu Jakopiču, ki je dve uvrstil v umetniško razstavo v svojem paviljonu. Odtlej so se vse bolj krepile prijateljske vezi med Jakopičem in Jakcem. Ta je po vojni (1919-1923) študiral na Umetnostni akademiji v Pragi, kjer se je navdušil za ekspresionistično umetnost norveškega slikarja in grafika Edvarda Muncha. Nekaj časa (1925-1928) je bil gimnazij­ski profesor risanja v Ljubljani, potem pa se je odpravil na štu­dijsko potovanje po Evropi (Berlin, Pariz, Norveška), severni Af­riki (Tunizija) in ZDA. Domov je prinesel polno risb, portretov in pastelov. Leta 1934 se je pri frančiškanih v Ljubljani poročil s Tatjano Gundrum, ki mu je bila poslej največja opora v življenju. "Med nama je bilo dvanajst let razlike," je povedala letos. "Rada sva se imela in bila vedno skupaj... Nekaj dni pred smrtjo, ko ni mogel več govoriti, sem mu morala sneti poročni prstan z roke. Poljubil ga je in mi ga dal." Po smrti matere (1937) se je iz No­vega mesta preselil v Ljubljano. Po vojni je bil profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bi­la ustanovljena na njegovo pobudo in je bil njen prvi rektor. Od leta 1949 je bil redni član SAZU ter več tujih akademij. Prejel je številna domača in tuja priznanja.

Zbirka Jakčevih grafik in slik je v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, zbirka risb in slik pa v galeriji Jakčev dom v Novem mestu, ki so jo odprli leta 1984. Grafike in risbe z istrskimi motivi je umetnik podaril galeriji v Padni, odprti 12. oktobra 1990. V slikovito istrsko vas Padno je vedno rad prihajal. Jakčevo nepregledno ustvarjalno delo je na kratko ori­sal umetnostni zgodovinar Milček Komelj v Enciklopediji Sloveni­je. Jakac je začel risati kot samouk, med prvo svetovno vojno je snoval realistične risbe, po vojni pa poduhovljene pastele do­lenjske pokrajine v duhu liričnega impresionizma ter fantazijske podobe s problematiko življenja in smrti. Pobude je črpal iz sli­karstva, literature in glasbe. V Pragi se je posvetil grafiki (lesorez, jedkanica, suha igla, litografija), pod vplivom Edvarda Muncha je slikal (otožna) "razpoloženjska" olja. Po letu 1923 je njegova umetnost spet realistično usmerjena. Jakac se je uveljavil kot najizrazitejši portretist svojega časa: njegovi obrazi slo­venskih besednih umetnikov bogatijo naše literarne zgodovine in šolska berila. Dejaven je bil tudi kot avtor drobne grafike, fotograf in filmski snemalec.

(obletnica meseca 07_1999)

* 8. januar 1877, Ajdovščina, † 15. julij 1941, Ljubljana

Rojstni kraj Avgusta Žigona je bila Ajdovščina, kjer je zagledal luč sveta 8. januarja 1877. Oče Alojz je bil krojač, mati Frančiška, rojena Kalin, pa gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Gorici, kjer so mu bili sošolci pisatelj Ivo Šorli, skladatelj Vinko Vodopivec, odvetnik in politik Karel Podgornik. Po maturi je najprej na Dunaju študiral pravo, potem pa je dokončal slavistični in umetnostno zgodovinski študij , združen s klasičnim jezikoslovjem in estetiko v Gradcu. Zatem je za dve leti študij prekinil in je kot suplent (namestnik) poučeval slovenščino, latinščino in nemščino na gimnaziji v Kranju in na učiteljišču v Ljubljani. Leta 1905 je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in slovenske književnosti na univerzi v Gradcu in bil sodelavec profesorja J. Strzygowskega na Inštitutu za zgodovino umetnosti. Leta 1909 je dosegel naziv doktorja s svojo disertacijo o Leonardovi sliki Marija v votlini. Ko se je leta 1910 odločal, ali naj sledi svojemu profesorju na Dunaj in se s tem opredeli za zgodovino umetnosti, je v njem zmagala želja, da se posveti slovenski literarni zgodovini, predvsem Prešernu.

Priznani umetnostni zgodovinar France Stele je o Žigonu izrekel sodbo: "Bil je izrazit znanstveni tip, ki se mu je obetala lepa bodočnost v umetnostni zgodovini." Ko je leta 1910 dobil službo v ljubljanski Licejski knjižnici (predhodnici NUK), je imel za sabo že nekaj objav, ki so ga označevale za prešernoslovca. Leta 1915 je bil imenovan za ravnatelja takratne Državne študijske knjižnice. Njegov način vodenja knjižnice je vzbujal kritike, zato je bil leta 1925 prisilno upokojen. Tudi potem je svoje delo nadaljeval vse do tragične smrti: 15. julija 1941 so ga italijanski karabinjerji ustrelili, ko se je med policijsko uro vračal domov pod Rožnik.

Vse življenje se je ukvarjal s Prešernom

Avgust Žigon se je vse življenje ukvarjal s Prešernom: z njegovim življenjem in ustvarjanjem v povezavi z Matijem Čopom, Prešernovim prijateljem in mentorjem, in literarnimi razmerami tiste dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo (Prešernov zapuščinski akt, popis Zoisove knjižnice, dokumenti o cenzuri Kranjske čbelice), prispeval je bibliografske članke o Prešernu. Največ pozornosti pa je vzbudila njegova teorija o arhitektonski zgradbi Prešernovih pesmi, ki jo je razvijal od leta 1905. V njej izhaja iz prepričanja, da je umetnina zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih simetrije in pravilnega sorazmerja sestavnih delov. Njegovo delo je bilo deležno precej podpore, še več pa zavračanja, češ, da je bil Prešeren tako genialen umetnik, da "ga pri njegovem umetniškem ustvarjanju prav malo brigajo nauki poetike in se, ko ustvarja, nanje ne more ozirati" (France Stele). Svoje gledanje na Prešerna je Avgust Žigon odgrnil v svoji knjigi France Prešeren, poet in umetnik (1914). Za Prešernovo čitanko (1922) je značilno, da je Žigon razbil pesnikovo razporeditev Poezij in uredil pesmi po časovnem nastanku, hkrati pa je grafično označil ter poudaril njihovo arhitektoniko. Knjigi je dodan Kronološki pregled, ki vsebuje mnogo za prešernoslovje pomembnega gradiva. Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so vsi ti njegovi načrti ostali neuresničeni.

Avgust Žigon in "Krst pri Savici"

Anton Slodnjak je v svoji knjigi Slovensko slovstvo (MK, Ljubljana 1968) zapisal, da so Krst pri Savici, to znamenito Prešernovo pesnitev, slovenski slovstveni zgodovinarji že od nekdaj različno razlagali. "Tri najlepše in najgloblje, dasi v nekaterih pogledih precej različne razlage so dali Ivan Prijatelj, Avgust Žigon in France Kidrič. Prvi je videl v Krstu 'iz obupnega življenja' porojeno izpoved o svetovnonazorski katastrofi svobodomiselnega pesnika. Avgust Žigon je ocenjal Krst kot veličastno prispodobo pesnikovega romantičnega svetovnega in umetniškega nazora. France Kidrič pa je sodil, da je Črtomir 'ilustracija pesnikove popolne resignacije' po Čopovi smrt, Bogomila pa 'najvzvišenejši ženski lik'." V študiji Krst pri Savici (Ljubljanski zvon 1918), ki je bila napisana kot nameravani predgovor k Prešernovi čitanki, je Avgust Žigon zapisal, da je to spev, ki je "vsebinsko in umetniško tak, da mu je ni primere v naši zgodovini ne do tedaj ne do danes. Spev nagrobnik! Da pa ni le Čopov, ampak da je Krst po svoje tudi osebno poetov nagrobnik – to je ključ njegove veličine ... Že vnanja forma deli Krst pri Savici v dva samostojna dela: v tercinski Uvod in stančni Krst. Svojo individualno idejo, glavno idejo speva, je izrekel poet v drugem zase; v prvem pa je razgrnil zgodovinsko ozadje te glavne ideje, lokaliziral dejanje v dobo in kraj ter tako razbremenil glavni del, da mu omogoči samostojno notranjo enotnost."

Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Toda zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so mu priprave za izdajo Levstikovih spisov in za biografijo mnogo manj dozorele kako študije o Prešernu.

(Silvester Čuk, obletnica meseca, Ognjišče 07_2011)

* 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, Sava pri Tomačevem.

Usodna reka Sava

V Žirovnici ob Savi se je pri Ovsenjekovih 26. januarja 1797 rodil Matija Čop. Ta trda kmečka rodovina je dala več pomembnih mož, duhovnikov in posvetnih izobražencev. Matija je z desetim letom šel v Ljubljano, kjer je z odliko opravil glavno šolo in štiri razrede gimnazije, po francoski zasedbi še prva dva letnika filozofije, tretjega pa je končal na Dunaju. V višjih razredih se je preživljal sam s poučevanjem. Leta 1817 je materi na ljubo šel študirat bogoslovje, ker pa ni čutil duhovniškega poklica, je opravil profesorski poklic in leta 1820 nastopil službo na Reki. Čez dve leti je odšel v Lvov, kjer je na liceju poučeval klasična jezika, nekaj časa še avstrijsko in svetovno zgodovino. Zelo rad bi postal profesor estetike na Dunaju, še raje v Padovi, ki je bila tedaj pod Avstrijo. Toda iz Lvova je leta 1827 prišel v Ljubljano za profesorja na liceju. Že naslednje leto je šel v licejsko knjižnico, kjer je 1830 postal predstojnik. Bil je prvi, ki je čutil, da je ena poglavitnih nalog osrednje narodne knjižnice zbiranje slovenskih in drugih slovanskih tiskov. Precej časa mu je vzelo poučevanje jezikov, ki ga je sprejel, da je podpiral dva mlajša brata, ki sta študirala, in bolehno sestro, pa tudi zato, da je kupoval knjige in tudi potoval. V Ljubljani je imel za družbo zlasti rojaka Prešerna, s katerim sta se poznala že izza študentovskih let in ju je vezalo prisrčno prijateljstvo. Imel je še druge prijatelje v Ljubljani in drugod, s katerimi si je dopisoval. Komaj je dobro posegel v slovensko literarno življenje, ga je 6. julija 1835 ugrabila smrt v valovih Save. Ko ga je Prešeren videl mrtvega, je jokal kot otrok in si očital, zakaj ni šel z njim, ko ga je prijatelj vabil na Savo. Svojo žalost je izpovedal v (nemški) elegiji V spomin Matije Čopa, objavljeni v Ilirskem listu 25. julija 1835.

"Velikan učenosti" in "čudni dihur"

V (slovenski) pesmi V spomin Matije Čopa imenuje Prešeren svojega prijatelja "velikan učenosti". Upravičeno, kajti Čop je bil "v literarnih stvareh razgledan kakor le redkokdo v tedanji Evropi" (Lino Legiša). Imel je izreden dar za jezike in znal jih je 19. Jezikov se je učil ne toliko iz zanimanja za jezikovna vprašanja, ampak predvsem zato, da bi v izvirniku "užival" najpomembnejša literarna dela. Po naravi je bil tak, da je najraje sprejemal. Ogromno je bral, prav malo pa je napisal, zato ga je prijatelj Prešeren ošvrknil z zabavljivim napisom Čudni dihur, ki pravi: "V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, / od sebe pa ne da najmanjši fige."

Čop je bil izredno razgledan mož, ki pa se je bal javnega nastopa. [e največ se je ukvarjal z literarno teoretičnimi vprašanji, posebno ga je mikala pesniška oblika in na tem področju je blagodejno vplival na Prešerna. "Brez Prešerna," meni Slodnjak, "bi bil ostal samoten, izredno načitan in samostojno misleč, vendar bolj ali manj zakoten estet in uživač literarnih umetnin... kot pesnikov sobojevnik za slovensko posvetno poezijo pa je stopil iz tišine svoje biblioteke v najsvetlejše trenutke domače zgodovine." Za literarno delo ga je hotel ogreti že Smole leta 1823, vendar zaman. Svoje obsežno in temeljito znanje je posredoval drugim najprej na pobudo znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je Čopa priporočil Čehu Šafariku, avtorju Zgodovine slovanskega jezika in slovstva, da napiše slovenski del. Čop se je naloge nekaj časa otepal, potem pa je pripravil trezen pregled dotedanje slovenske književne ustvarjalnosti. Šafarik mu je v svoji zahvali priporočil, naj svoje delo izda posebej kot zgodovino slovenskega slovstva, vendar se to ni uresničilo. Čopov prispevek je izšel šele leta 1864 v knjigi Geschichte der südslawischen Literatur (Zgodovina južnoslovanske književnosti).

Kranjska čbelica in abecedna vojska

Leta 1830 je izšla prva številka almanaha Kranjska čbelica, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete uveljavljal posvetno literaturo za izobraženstvo. Matija Čop sicer ni bil med "očeti" Kranjske čbelice, vendar jo je od vsega začetka branil, ker je doumel njen pomen za razvoj naše književnosti. Čbelica je bila mejnik v slovenski poeziji ne samo po Prešernovih pesmih, ki ji dajejo za vse čase nevenljiv sijaj, ampak tudi po svojem splošnem kulturnem pomenu: okoli sebe je namreč zbrala vse pesniške sile, ki jih je premogla tedanja Kranjska, in s krogom svojih sotrudnikov je segla tudi na Koroško (I. Grafenauer). Čop je Čbelico literarno branil proti cenzuri in v javnosti.

Leta 1833 je v listu Illyrisches Blatt objavil nemški prevod ocene Kranjske čbelice izpod peresa češkega pesnika in jezikoslovca F. Čelakovskega, ki ji je dodal lastno oceno, v kateri je opozoril na pomen slovstva za izobražence. Čelakovsky je v svojem zapisu objavil tudi Prešernov zbadljivi sonet o kaši, s katerim je prvak naših pesnikov osmešil "črkarsko pravdo" ali "abecedno vojsko", ki je izbruhnila leta 1830 med zagovorniki stare pisave (bohoričice) in novega črkopisa, ki ga je na Kopitarjevo pobudo sestavil Franc Metelko. Te zdrahe je Prešeren označil za "pravdo od oslove sence". Čelakovsky ga je pohvalil: "Izvrstno, dragi Prešeren! Mi smo z vami istih misli!" Čop je v svojih "pripombah" zapisal: "Mnenje gospoda Čelakovskega glede neprimernosti novih črk je tudi naše; moramo pa dodati, da se nam zdijo načela, na katerih sloni ta novotarija in ki jih ni gospod Metelko prvi izrekel, še veliko bolj graje vredna kakor njihova izvedba." Kopitar je razumel, da to meri nanj in s tem se mu je Čop smrtno zameril. Čop je svojo sodbo strokovno utemeljil in po njegovi zaslugi je vlada konec leta 1833 prepovedala rabo metelčice v šolskih knjigah. Na Štajerskem se je ohranila danjčica do leta 1839, ko je bila povsod uvedena naša sedanja pisava - gajica.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 7/8, str. 28.

* 7. julij 1802, Idrija, † 21. avgust 1866, Ljubljana.

Slovenski rodoljub češkega rodu

Freyerjev rod izvira, kot rečeno, s Češkega. Ernest Freyer je iz mesteca Žatec (nedaleč od svetovno znanega zdraviliškega kraja Karlovy Vary) sredi 18. stoletja prišel v živosrebrno Idrijo. Rudniško lekarno, katero je ustanovil, je za njim prevzel njegov sin Karel, oče našega Henrika, ki se mu je rodil 7. julija 1802. Tako Ernest kot Karel sta bila odlična botanika in imela sta sti­ke z več naravoslovnimi strokovnjaki. Tako se je Henrik že v do­mači hiši navzel ljubezni ne le do lekarniškega pokloca, ampak tudi do naravoslovja. Po končanem šolanju v rodni Idriji je Hen­rik leta 1815 odšel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji evropsko znani botanik Franc Hladnik. Sta­noval je pri družini deželnega lekarnarja Vondraška in že tedaj se je odločil za lekarniški poklic. Po končanem študiju se je vr­nil v Idrijo in do jeseni 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi lekarno, potem pa je odšel na Dunaj, kjer se je v svojem poklicu še izpopolnil. Upal je, da bo za očetom prevzel vodstvo idrijske lekarne; ker se to ni zgodilo, je leta 1832 postal kustos v Dežel­nem muzeju v Ljubljani, kjer je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Leta 1853 je postal kustos v Zoološko-anatomskem muzeju v Trstu. Naslednje leto se je v Ljub­ljani poročil z Marijo Pajkovo, hčerko uglednega tesarskega moj­stra. Sredi plodnega dela v Trstu je začel hirati (morda zaradi zastrupitve s kemikalijami) in 21. avgusta 1866 je umrl v Ljub­ljani. Zapustil je vdovo s tremi mladimi otroki.

Ljubitelj gora in natančen kartograf

Henrik Freyer je kot botanik, zoolog in geolog veliko potoval po naših tleh. Hotel je "spoznati vso Kranjsko, zato je moral zaradi njene gorate površine neštetokrat tudi navkreber," piše botanik Tone Wraber. "Polagoma se je razvil v izurjenega hodca in tudi drznega plezalca. Med največje uspehe Freyerjevega alpinističnega delovanja smemo šteti njegove vzpone na Mangart in na Triglav." Mangart je prvič obiskal leta 1836 in sicer zato, da bi spoznal njegovo bogato floro. To svojo pot je natančno opisal v tedanjem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, v katerem je bralce se­znanil tudi s svojima dvema vzponoma na Triglav. Na vrh očaka slovenskih gora se je povzpel iz Mojstrane, osvojil ga je 10. avgusta 1837 in sicer kot prvi turist brez vodnika, ker so se njegovim spremljevalcem "tresle hlače". Na vseh svojih izletih v gore je Freyer pridno nabiral rastline, kamnine in živali. ­Za pokrajino, po kateri je potoval kot naravoslovec, se je za­nimal tudi v geografskem smislu: risal je skice, si zapisoval slovenska imena krajev, gora, hribov, rek in jam, kajti v glavi je nosil misel o "zemljepisni karti Kranjske", ki jo je uresničil v letih 1844-1846. Izšla je pod naslovom Spezial-Karte des Her­zogthums Krain in obsega 16 listov. "Največja vrednost te karte za nas je v velikem bogastvu najrazličnejših imen. V tem pogledu se jasno vidi, da je Freyer sam opravil veliko delo s tem, da je nabral večino gradiva, ki ga je prenesel v prerisano osnovo. Po­udariti je treba, da je povsod označil kraj najprej s slovenskim imenom in mu šele nato dodal nemško ime" (Vladimir Leban).

Botanik, zoolog in geolog

Po lastni izjavi sta bili naravoslovcu Henriku Freyerju najljubši stroki botanika in zoologija. Poleg ljubezni do gora, katere se je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja, Vedno je nosil s seboj svojo "bota­nično škatlo", ki jo je neutrudno polnil. Bil je ves blažen, ko je zagledal kakšno rastlino, katere še ni poznal. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas: Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik, Krim, Gorjance, Kum in celo Učko v Ist­ri. Kot botanik je najbolj povezal svoje ime z odkritjem Blaga­jevega volčina (Daphne blagayana) nad Polhovim Gradcem leta 1837. - Že v mladih letih je v okolici Idrije poleg rastlin zbiral tudi žuželke. Kot kustos Deželnega muzeja v Ljubljani je prepariral

53 sesalcev, od naših največjih do najmanjših vrst, nad 200 ptic, več dvoživk, rib in pajkov. Uredil je takrat že obsežno zbirko žuželk. V Trstu je osebno prepariral in razstavil bogato zbirko eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od avstrijske naravoslov­ne ekspedicije Novara. Kot navdušen jamar je študiral človeško ribico (Proteus anguinus), ki živi v podzemeljskih vodah dinar­skega Krasa od Slovenije (v Postojnski jami) do Hercegovine. Privlačili sta ga tudi geologija in paleontologija, tedaj še mla­di vedi.

Radovednost ga je že sedemnajstletnega gnala v Postojn­sko jamo, kjer je poleg kosti jamskega medveda našel spodnjo čeljustnico jamskega leva. Zanimale so ga tudi druge jame, zlasti Ravenska jama nad Cerknim. Vsi priznavajo, da je bil izredno razgledan in neverjetno delaven naravoslovec.

(obletnica meseca 07_2002)

* 5. julij 1900, Črnomelj, † 24. avgust 1942, Pugled pri Starem Logu

Kruh si je služil kot bančni uradnik

Zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 5. julija 1900. Oče je bil sodnijski uradnik in v družini so bili štirje otroci. Ko je Miran končal ljudsko šolo, se je družina preselila v Novo mesto, kjer je Miran končal gimnazijo. To je bilo v letih prve svetovne vojne in to vzdušje je opisal v svojem avtobiografskem romanu Novo mesto. Sošolci so iz šolskih klopi odhajali na fronto, med njimi tudi Božidar Jakac, njegov najboljši prijatelj, Jarc pa je bil za odhod v vojsko telesno prešibak. To so bili močni duševni pretresi za ta mlade ljudi. Po maturi leta 1918 se je Miran Jarc vpisal na zagrebško univerzo, kjer je začel študirati slavistiko, francoščino in filozofijo. Leta 1919 je zaživela slovenska univerza v Ljubljani in Miran je nadaljeval študij v našem glavnem mestu, kamor se je preselila vsa družina. Oče je kmalu umrl in družina se je težko preživljala, zato je Miran pustil študij in po izpitih na Trgovski akademiji v Ljubljani dobil službo pri Ljubljanski kreditni banki. Leta 1934 se je poročil s sestrično Zinko in rodili sta se jima hčerki Eka (Rezika) in Marija. Edvard Kocbek v svoji Tovarišiji piše, kako je Jarca videl med nedeljsko mašo pri frančiškanih z deklicama, ki ju je držal za rameni. O hčerkah je pisal dnevnik, v katerem razmišlja tudi o aktualnih vprašanjih tistega časa, o bližajoči se vojni in o njenem izbruhu. Konec junija 1942 so Italijani izvedli racijo po Ljubljani in aretirali tudi Jarca ter ga določili za internacijo v koncentracijskem taborišču Gonars. Pri Verdu so vlak ustavili partizani in ujetnike osvobodili. Pridružil se je partizanom, toda bil je preslaboten za napore. Med roško ofenzivo je omagal; skritega v grmu so Italijani 24. avgusta 1942 ustrelili.

Roman Novo mesto, slika Jarčeve generacije

Miran Jarc je začel pisati že v dijaških letih v tedaj umetniško razgibanem Novem mestu. Njegov gimnazijski sošolec je bil slikar Božidar Jakac, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, kljub temu, da sta si bila po značaju povsem nasprotna. Skupno jima je bilo to, da sta vsak na svojem področju prikazala Novo mesto. Jarc s pisano besedo, Jakac s svojimi slikami. Jarčevo najpomembnejše pripovedno delo je roman z naslovom Novo mesto, čeprav naslov ne ustreza vsebini romana, saj to ni roman o Novem mestu, temveč je "roman generacije", določenega rodu Novomeščanov - pisatelja in njegovih sošolcev na novomeški gimnaziji med prvo svetovno vojno. Deloma je avtobiografski, kajti glavni junak Danijel Bohorič je mladi pisatelj sam, ki z mladostno zaverovanostjo vase slika nekatere svoje sošolce (Antona Podbevška, Toneta Puca, Jožeta Cvelbarja idr.) in ocenjuje njihove svetovnonazorske ideale. Jarc se je kot dijak oklenil najprej antropozofije, spoznal budizem in se nazadnje odločil za krščanstvo. Roman Novo mesto je najprej izhajal v reviji Ljubljanski zvon (1930), v knjižni obliki je izšel dve leti pozneje. Številni drugi poskusi v prozni in dramatski obliki spričujejo, kako je Jarca mučil občutek iztrganosti iz sveta in iskanje življenjskega smisla. Miran Jarc je izredno veliko delal, kot da bi slutil, da se bo njegovo življenje zgodaj končalo. Včasih je spal le dve uri na dan. Poleg službe in skrbi za družino je pisal poezijo, prozo, drame, kot avtor, igralec, violinist in vodja je sodeloval tudi v Slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča. Precej je tudi prevajal iz angleščine, ruščine, srbohrvaščine, zlasti iz francoščine.

Poet z živo sposobnostjo za čudenje nad življenjem

Miran Jarc velja za najbolj značilnega predstavnika slovenskega ekspresionizma, literarne smeri, porojene po letu 1910 iz občutja kaosa, protesta zoper meščansko družbo, njeno tehnično civilizacijo, vojno, pa tudi zoper estetiko; namesto verističnega upodabljanja stvarnosti naj bo umetnina človekov duhovni izraz, izraz njegovih teženj k višjemu idealu. Pesnil je že v dijaških letih in zelo je bil ponosen, ko so mu leta 1918 v Ljubljanskem zvonu objavili prvo pesem. Leta 1920 je imel pripravljeno prvo pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Skrivnostni romar (po eni značilnih pesmi). Na literarnem večeru v Novem mestu 26. septembra 1920 je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je Jarčevega nastopa spominja takole: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomke iz svojega Skrivnostnega romarja." Zbirka je v dopolnjeni obliki izšla v samozaložbi leta 1927 z naslovom Človek in noč. Lesoreze zanjo je izdelal prijatelj Božidar Jakac. "Ta zbirka velja za eno glavnih del slovenske ekspresionistične poezije. V njej razglablja o povezovanju človeka, zemlje in vesolja, izpoveduje kozmično grozo in bojazen pred katastrofo, občuti lastno nemoč in hrepenenje po rešitvi" (Igor Gedrih). Kasneje je izdal še dve zbirki: Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Prva razodeva, da se je po letu 1930 od ekspresionizma polagoma usmeril v novo stvarnost, zadnja pa kaže, da je pustil za sabo novo stvarnost in se vrnil k tradiciji v smislu književnosti med slovensko moderno in ekspresionizmom.

(obletnica meseca 05_2010)

* 2. julij 1896, Temljine, † 31. januar 1944, Šentvid pri Ljubljani

Potomec upornih tolminskih tlačanov

"Bil je Tolminec - v širšem pomenu besede - rad in s ponosom se je imenoval Tolminca, potomca tistih tlačanov, ki jim je upor proti krivicam že v krvi," piše Bevk v omenjenem uvodu. Rodil se je 2. julija 1896 kot sin revnega bajtarja Ivana in njegove žene Marije roj. Čufar na Temeljinah nad Knežo v spodnjem delu Baške grape. Še pred Cirilovim rojstvom je v družini umrlo kar sedem otrok. Ciril je bil že od rojstva bolj šibke narave, zato je začel hoditi v osnovno šolo v Podmelcu šele z devetimi leti. Bil pa je zelo nadarjen in vleklo ga je h knjigam. Na nasvet učitelja Josipa Kende so ga starši po končani osnovni šoli leta 1911 poslali naprej šole, vendar ga niso mogli podpirati, zato se je moral večinoma sam preživljati. Na pripravnici v Tolminu je spal na stopnišču v podstrešju in pridno študiral. V Gorici se je kot učiteljiščnik preživljal večinoma instrukcijami. Pomanjkanje v teh letih se mu je poznalo vse življenje, vedno je bil slabega zdravja in droban. Vendar je vztrajno študiral in postal ljudskošolski učitelj. Že na učiteljišču je začel literarno delovati, ko je objavljal v listi, ki so ga izdajali dijaki.

Zaradi šibkega zdravja je bil med prvo svetovno vojno začasno oproščen vojaške službe, kasneje pa so ga poklicali pod orožje, toda dosegel je, da so ga izključili iz oficirske šole. Maturiral je šele leta 1916 v Ljubljani kot črnovojnik (tako so nekdaj imenovali pripadnike vojaških enot, sestavljenih iz vojakov, ki niso bili redni vojni obvezniki). Zadnje leto prve svetovne vojne je služboval kot učitelj v vasi Pečine na Šentviški planoti. Konec vojne in avstroogrske monarhije pa je dočakal v vojaški uniformi, ki jo je nosil le malo časa.

Učitelj, ki je imel srce za ljudi

Desetletje po prvi svetovni vojni je služboval kot učitelj v vaseh blizu rojstnega kraja, najdlje na Šentviški gori, nekaj časa tudi na Pečinah in na Slapu ob Idrijci. Ti kraji so bolj ali manj znani kot središče upora tolminskih kmetov v začetku 18. stoletja. Ljubil je vas in njene ljudi. Vedno se je postavljal na stran zapostavljenega in zatiranega človeka ter se zavzemal zanj. Ljudje so ga povsod imeli zelo radi. V letih raznarodovanja pod fašizmom na Primorskem je vzpodbujal starše, da so doma učili otroke slovenskega jezika. Pomagal jim je tako, da je večkrat skrivaj potoval preko meje ter prinašal iz Ljubljane slovenske učbenike. Zavedni slovenski učitelji na Primorskem so se na skrivaj sestajali po raznih krajih ter drug drugega spodbujali za narodno delo. Med najpožrtvovalnejšimi je bil Drekonja. Da bi preprečili vpliv slovenskih učiteljev na svoje rojake, so jih fašisti začeli načrtno premeščati z rodne zemlje daleč v notranjost države. Ciril Drekonja je bil leta 1928 premeščen v Piemont, od koder pa je že naslednje leto pobegnil v Jugoslavijo. Svoje učiteljsko poslanstvo je nadaljeval na Kobilju in v Turnišču, kjer se je hitro vživel v mehko prekmursko dušo. Zaradi šolanja otrok je zaprosil za službo v mestu in tako je leta 1938 prišel v Maribor, od tam pa se je preselil v Kamnik, kjer je bil kot okrajni šolski nadzornik učiteljstvu moder svetovalec in ljub tovariš. Po vdoru okupatorja na začetku druge svetovne vojne, je pustil učiteljsko službo, ker ni mogel poučevati v zahtevanem nemškem duhu, in se zaposlil v tovarni usnja.

Grob na pokopališču talcev v Begunjah

Nemci so ga po zasedbi slovenskega ozemlja odpeljali v gestapovske zapore v Celovcu in ga po šestih mesecih mučenja izpustili. Ko se je s sinom, katerega so Nemci vtaknili v redno vojsko, pripravljal na odhod k partizanom, ga je gestapo 7. decembra 1943 aretiral in odpeljal v taborišče Mauthausen, od koder so ga v skupini 25 talcev pripeljali v Šentvid pri Ljubljani, kjer so jih 31. januarja 1944 ustrelili. Po vojni je bil pokopan v skupni grobnici v Begunjah. Tako je tudi v smrti na neki način delil usodo svojih puntarskih tolminskih prednikov. - Ciril Drekonja je prijel za pero že kot učiteljiščnik. "Snov za svoja dela je zajemal iz domačega okolja Baške grape in bližnje okolice domače vasi. V njih se zrcalijo težke socialne in ekonomske razmere na vasi, čas prve svetovne vojne, deloma tudi nove politične razmere po njej" (Marijan Brecelj). V njegovih povestih je tudi nekaj folklornih elementov, kar nam postane povsem razumljivo, če vemo, da je bil Drekonja vnet zbiralec narodnega blaga: zbral je večje število narodnih pripovedi in jih izdal v knjigi Tolminske narodne pravljice (1932). Kot pisatelj je sodeloval pri vrsti revij in zbornikov. V knjižni izdaji so izšle njegove povesti Čuvaj Suta (1930), Dolg (1931) in Beg iz življenja (1936), dvanajst let po njegovi smrti pa je izšla na začetku omenjena povest Listi bele marjetice. Svoje in tuje vzgojiteljske izkušnje je podal v delu Pod domačim krovom (1930). "Iz njegovih del in iz vsakega pisma, je gledala njegova poštena duša, njegovo čuteče srce za 'ponižane in razžaljene'," je zapisal France Bevk, "njegovo vneto prizadevanje, da bi s pisano besedo svojim rojakom utiral pot v prostost in v boljše življenje."

(obletnica meseca 07_2006)

* 1. julij 1771, Gorica; † 18. februar 1774, Gorica

Karel Mi­hael se je rodil v Gorici 1. julija 1711. Zakonca Janez Frančišek Attems in Elizabeta Coronini-Kronberg sta imela veliko otrok, po­znejši nadškof je bil peti po vrsti. Hčere so vse vstopile v samo­stan: dve k uršulinkam, dve k dominikankam, dve h klarisam. Po začetni vzgoji in izobrazbi v družini je oče poslal Karla v Gra­dec, da se izpopolni v nemškem jeziku, čez dve leti (1728) pa v srednjo šolo v Modeno, kjer je začutil duhovni poklic. Bogoslovne študije v Rimu je zaključil z doktoratom iz obojnega prava in bil posvečen v duhovnika (1735). Visoki cerkveni dostojanstveniki v Rimu so mu izposlovali proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem in nato kanonikat v Baslu. Na poti v Nemčijo se je ustavil na dunajskem dvoru, kjer se je srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, poznej­šo cesarico. Že ob prvem srečanju sta jo prevzela Attemsova skrom­nost in trezno presojanje, zato se ni pomišljala in mu je v pri­hodnje zagotovila vso svojo naklonjenost.

Ko je papež Benedikt XIV. sporazumno s cesarico leta 1750 ustanovil v Gorici apostol­ski vikariat za ozemlje oglejskega patriarhata pod Habsburžani, je bila služba apostolskega vikarja podeljena Karlu Mihaelu At­temsu. Po ukinitvi oglejskega patriarhata (6. julija 1751) in us­tanovitvi goriške nadškofije (18. aprila 1752) pa je postal prvi goriški nadškof in metropolit.

Njegov vzornik: sv. Karel Boromejski

Pastirsko delovanje nadškofa Attemsa je izhajalo iz navodil tri­dentinskega koncila (1545-1563), katera je najzvesteje uresničil milanski nadškof sv. Karel Boromejski (1538-1584), ki si ga je goriški nadškof izbral za vzornika. Značilna poteza njegovega škofovanja je bil stik z ljudstvom, kar dokazujejo njegovi pogost­ni pastirski obiski.

Oglejski patriarhi nad 250 let niso stopili na avstrijski del svojega patriarhata, zato je bilo versko in nravno življenje duhovnikov in vernikov hudo pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. Attems je začel s kanoničnimi vizitacijami (pastirskimi obiski) že kot apostolski vikar, kot nadškof jih je redno nadaljeval. Trikrat je prehodil vso škofijo, ki je obsegala domala vse slovensko ozemlje južno od Drave, razen "otokov", ki so bili v ljubljanski škofiji. Pregledal je vse žup­nije, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest. Njegovi pastirski obiski so bili povezani s slovesnim bogosluž­jem in z ljudskim praznovanjem. Zapisniki teh kanoničnih vizita­cij (izšli so v dveh knjigah leta 1991) so pravi zgodovinski spomenik goriške Cerkve. Ko je ta poročila dobil v roke papež, je cesarici Mariji Tereziji nasvetoval, naj Attemsov način služi kot vzorec vsem avstrijskim škofom. Na podlagi spoznanj, do kate­rih je prišel na teh obiskih, je ustanovil nad 40 novih župnij, v Gorici odprl bogoslovno semenišče in v nadškofijskem dvorcu prvo tiskarno. Bil je tudi socialno zelo čuteč: podpiral je bol­nišnice, mestne in podeželske reveže, v lastni hiši je odprl posojilnico in zastavljalnico.

Slovenske pridige nadškofa Attemsa

Nadškof je želel, da pride božja beseda do vernikov neposredno, zato je na svojih obiskih po župnijah navadno govoril v njihovem materinem jeziku. Poleg italijanskega je uporabljal tudi sloven­ski, nemški in furlanski jezik. V knjižnici bogoslovnega semeni­šča v Gorici je ohranjenih 62 enot slovenskih rokopisov, od kate­rih je 46 Attemsovih lastnoročnih, 16 pa v prepisu. Nadškofovi rokopisi obsegajo dve, največkrat pa tri ali celo štiri strani. Različne pisave v prepisih kažejo, da jih je prepisovalo več oseb. Attems je prepise pregledal, kaj dodal ali prečrtal. "Vsiljuje se vprašanje, kdaj in kje se je goriški plemič učil slovenščine," piše Lojzka Bratuž v svoji študiji Attemsove homilije v slovenskem jeziku in postavi zelo verjetno domnevo: "Skoraj gotovo se je za jezike nadarjeni Attems v domačem okolju že zgodaj naučil poleg nemščine in italijanščine še slovenščine in furlanščine... Tudi samo škofovanje mu je nudilo marsikatero priložnost, da pride v stik s slovenščino." Najbrž je poznal tudi kakšno slovensko knji­go, ki so bile tedaj doma na plemiških dvorih. Njegova slovenšči­na je v glavnem taka, kakršna je bila takrat v rabi. "Izjemnost homilij Karla Mihaela Attemsa v slovenskem jeziku je v tem, da jih je pisal ugleden cerkveni dostojanstvenik neslovenskega rodu, pravi svetovljan ne samo zaradi visokega položaja in izobrazbe, ampak še bolj zaradi notranje plemenitosti in bogate duhovnosti" (Lojzka Bratuž). Oboje razodeva tudi njegovo pastirsko pismo du­hovnikom novembra 1773, ki je pravzaprav njegova duhovna oporoka. Od kapi zadet je namreč preminil 18. februarja 1774.

(obletnica 07_2001)

* 1. julij 1858, Cerklje na Gorenjskem, † 23. september 1919, Ljubljana

Ignacij Borštnik je na oder življenja, da se izrazimo po gledališko, stopil 11. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je najprej obiskoval gimnazijo, vendar le nekaj razredov, nato je presedlal na učiteljišče, ki ga tudi ni končal. Zgodaj si je začel služiti kruh kot uradnik banke Slavija v Ljubljani in kot ljubiteljski igralec je ob večerih nastopal v ljubljanski čitalnici pri družabnih prireditvah, ki so jih spremljali ugledni meščani, med njimi tudi pisatelj Ivan Tavčar, takrat tajnik Dramatičnega društva in poznejši ljubljanski župan. Zapazili so njegov izredni igralski dar in dali so mu priložnost nastopiti na "pravem" odru. Prvič se je to zgodilo 10. decembra 1882 in od tedaj je redno nastopal v ljubljanskem gledališču. V sezoni 1885/86 ga je Dramatično društvo poslalo v igralsko šolo na Dunaj. Od profesorjev je najmočneje vplival nanj igralec R. Tyrolt z nepatetično, naravno igro, kakršni je ostal tudi sam zvest vse življenje.

Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča. Vodil je tudi igralsko šolo, ki jo je leta 1869 ustanovilo Dramatično društvo, "ker šele dramatična učilnica nam bode položila pravi temelj narodnemu gledališču". Bodoči igralci so se učili lepega branja in deklamiranja, omike, gledališkega gibanja, dramatičnega prednašanja in petja. Borštnik je pri vzgoji opuščal patetično teatralnost in se je nagibal k realizmu. Kot igralec je Ignacij Borštnik v mejah možnosti, ki mu jih je nudil takratni ljubljanski gledališki spored, ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru; priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, čisti pravilni izrek.

Pisec naše prve ljudske igre s petjem

"Ob realizmu se je kot posebna dramska zvrst razvila ljudska igra ali, kakor so prvotno rekli, 'narodna igra s petjem'... Prava ljudska igra s petjem je sad romantičnega realizma in prikazuje ljudsko življenje v posebno živih barvah ter navadno tudi izraža preprosto vzgojno misel," piše France Koblar, zgodovinar slovenske dramatike. "Prvo tako igro je napravil znameniti igralec Ignacij Borštnik, ki je poleg dramatizacije Tavčarjeve novele Otok in Struga napisal tudi dve veseloigri: Ponesrečena glavna skušnja in Ni moj okus. Poznamo ga tudi kot odrskega prireditelja Jurčičeve Veronike Deseniške. Kot pisatelj se je najbolj izkazal s tridejansko ljudsko igro "Stari Ilija", ki je nastala pod vplivom ljudskih dram nemškega pisatelja Anzengruberja."

V tej igri se križajo različne snovi in oblike: dosledni realizem in naključja, trdi značaji in mehka čustvenost, pisano praznično življenje in v ljudskem duhu zložena pesem. Za gledalca je privlačna napeta vsebina. Zgodba je zgrajena na podlagi maščevalne spletke - pri tem nedolžni pade v nesrečo, na koncu pa vendarle zmaga dobra človeška narava in do sreče pridejo tisti, ki so dotlej trpeli krivico. "V tem svojem delu je Borštnik zajel veliko tipike svojega rojstnega kraja in porabil celo resnične osebe. V igri so nekateri slikoviti prizori: pred cerkvijo med semanjo mašo in po maši, slišimo cerkveno petje in vaške godce. Ilija poje pesem o svojem življenju, priča smo gostilniškemu praznovanju in večernemu plesu. Poseben značaj dajejo vložne pesmi, ki jih je uglasbil ljudski skladatelj Andrej Vavken" (France Koblar).

Bolj doma v Zagrebu kot pa v Ljubljani

Ob odprtju novega gledališča v Ljubljani, 29. septembra 1892, je Borštnik govoril Funtkov prolog in priredil Jurčičevo Veroniko Deseniško, kjer je v naslovni vlogi nastopila njegova žena Zofija. Spoznala sta se leta 1882, ko je bila šele v petnajstem letu; leta 1889 sta se poročila in ona si je privzela priimek Borštnik-Zvonarjeva. Bila je naša največja igralka prve dobe: ustvarila je nad 300 vlog. Leta 1895 je slovenski gledališki par Ignacij in Zofija Borštnik zaradi spora v Dramatičnem društvu sprejel povabilo Stjepana Miletiča, intendanta zagrebškega gledališča, da položita temelje moderni realistični drami na Hrvaškem. Čas skupnega dela z Miletičem so bila najlepša Borštnikova leta.

"Skoraj vse življenje je ostal v Zagrebu, vselej cenjen in priznan," piše Dušan Moravec. "V poznih letih se je zapletel kot predsednik igralskega združenja v spore z novim intendantom in sledila je predčasna upokojitev. Ob koncu vojne in po njej je nastopal celo v prvih domačih filmih, in ko so po razpadu monarhije obnavljali ljubljansko gledališče, se je vrnil z željo in nalogo, da poskrbi predvsem za šolanje domačih igralcev." Tudi nastopil je še nekajkrat na odru - zadnjikrat v vlogi svojega Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Vlogo Cankarjevega župnika iz Hlapcev je prizadevno študiral na bolniški postelji, na odru pa je ni več mogel upodobiti, kajti 29. septembra 1919 je padel zastor pred odrom njegovega življenja. "Bil je naš prvi dramski umetnik, interpret najrazličnejših vlog," je zapisal poznavalec našega gledališča Dušan Moravec. "Dunaj bi bil lahko ponosen nanj. tako so pisali, uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru."

(obletnica meseca 07_2008)