* 21. avgust 1780, Repnje pri Vodicah, † 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija

Pastirček gre v ljubljanske šole

Rodil se je leta 1780 v Repnjah za Šmarno goro; uradno 21. avgusta, Kopitar pa v svoji avtobiografiji (1839) zatrjuje, da je bil rojen 23. avgusta "in prihodnji dan po krajevni navadi, da v koledarju izberejo malo naprej ali nazaj najbližjega bolj znanega svetnika, krščen na ime apostola Bartolomeja". Njegov oče je bil ugleden kmet, župan in cerkveni ključar. "Ko je bilo Jerneju nekako devet let," beremo v avtobiografiji, "in je že pasel čredo svojega očeta in pazil nanjo - in ti davidovski spomini na hrib in hosto še zmeraj sodijo med njegove najprijetnejše - ga je nekoč oče vprašal, ali bi hotel iti v šole." Z desetimi leti je odšel v ljubljansko normalko (osnovno šolo). Tja je prišel proti koncu januarja, šola pa se je začela že z novembrom. Vendar je bil Jernej tako bister, da je razred izdelal v rednem času. Mučilo ga je domotožje, toda zmagal je njegov ponos (da se ne bi iz njega norčevali, če bi šolo pustil). Ves čas šolanja je kot odličen učenec dobival prvo darilo in štipendijo. Pri štirinajstih letih so mu za kolero umrli starši. Po končani filozofiji ga je baron Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Zatem je bil več let njegov tajnik, knjižničar in varuh mineroloških zbirk.

Rojstvo Kopitarja slovničarja

Pri Zoisu je Kopitar postal tudi slavist in slovničar. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in odločil se je, da zapiske za instrukcije razširi v slovnico in tako prehiti V. Vodnika, ki je slovnico že dolgo napovedoval. Knjigi je dal naslov Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, 1808-1809). To je prva slovenska slovnica, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Po češkem jezikoslovcu J. Dobrovskem je Kopitar zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, da slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

Njegovo srce je bilo dokončno oddano slavistiki, a v želji, da si zagotovi sredstva za življenje, je Kopitar 1808 odšel na Dunaj študirat pravo. Vedel je, da nima daru zanj, imel pa je tako močno voljo, da je študij uspešno dokončal. Kot bivši Zoisov tajnik je imel zelo veliko zvez. Uspelo mu je priti v dunajsko dvorno knjižnico: najprej za skriptorja, potem za cenzorja (slovanskih, novogrških in nato še romunskih knjig), nazadnje za glavnega kustosa. Kopitar je obvladal domala vse evropske jezike. Dopisoval si je s številnimi odličnimi kulturnimi delavci: med njimi so bili Palacky, Šafarik, Vuk Karadžić, Jakob Grimm in mnogo drugih - vseh nad 600! Veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije. Leta 1836 je izdal knjigo Glagolita Clozianus, v nji je objavil glagolski rokopis grofa Cloza s prevodi in komentarji, poleg tega še Brižinske spomenike s prevodi in komentarji. Bil je član mnogih znanstvenih ustanov po Evropi.

S čim se je Kopitar Slovencem zameril?

Ko je bil še v Ljubljani, je Kopitar zagovarjal misel, da je mogoče jezik do kraja izobraziti in narod kulturno dvigniti samo s književnostjo. Na Dunaju pa je svoje mišljenje spremenil. To se je pokazalo ob njegovem krivičnem ocenjevanju Kranjske Čbelice, pesniškega zbornika, čigar prva knjižica je izšla leta 1830, sledili so še trije zvezki. Čbelica je hotela postaviti temelje slovenski umetni poeziji, pokazati pa tudi na lepoto naše narodne pesmi. Maloštevilni slovenski izobraženci, ki jim je bila namenjena, so jo sprejeli z veseljem. Pri janzenistih, med katere je sodil tudi Kopitar, pa je zadela na odpor. Kopitar, ki mu je bila ideal poezije srbska narodna pesem, s katero se je seznanil ob Vuku Karadžiću (Vuka je potem spodbudil, da je pesmi izdal), se je spotikal ob pesniški obliki Čbeličarjev, zlasti ob Prešernovi poeziji. [el je tako daleč, da je Prešerna označil za zavedno nemoralnega pesnika. To je storil najbrž tudi zato, ker je bil osebno prizadet spričo poraza v znanem abecednem boju' ali 'črkarski pravdi' (1831-1833). Kopitar je v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. Tako sta nastali na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825), ki so jo imenovali tudi krevljica, ker je za manjkajoče latinske črke imela cirilske znake. Kopitar se je ogreval za metelčico, ki pa je bila leta 1833 uradno prepovedana.

Zadnja leta je bil učeni Kopitar vedno bolj zagrenjen. Hudo je zbolel na pljučih, potrla ga je izguba velikega zneska prihrankov. Umrl je 11. avgusta 1844 na Dunaju, kjer je bil tudi pokopan. Leta 1897 so njegove posmrtne ostanke prepeljali na ljubljansko Navje.

(obletnica meseca 7/8_1994)

* 10. avgust 1893, Podgora, † 18. februar 1950, Maribor.

Luč sveta je zagledal 10. avgusta 1893 v Kotnikovi bajti v Podgorju kot prvorojenec gostača Johana Kuharja in gruntarske hčere Marjete Krautberger. Naslednjega dne je v župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah prejel sveti krst. Otroštvo je bilo hudo, kajti mlada družina se je pogosto selila. Oče Johan, tesar, politično razgledan, narodno borben, je iskal kraj, kjer bi živeli na svojem. To mu je uspelo šele leta 1911, ko je kupil Prežihovo bajto in nekaj zemlje. Voranc je pozabil na bedo in revščino, ko je dobil v roke knjige - mohorjevke. "V našo družino so knjige te družbe zahajale že od njene ustanovitve in naš rod se je iz njih učil brati in pisati. Mohorjeve knjige so bile tudi meni prve in najboljše prijateljice na paši in ob dolgih zimskih večerih. Ravno pri branju teh knjig sem že zgodaj začutil potrebo, da bi tudi sam kaj napisal." Iz hvaležnosti do svoje prve 'učiteljice' se je po letu 1945 z vsemi močmi trudil, da Mohorjeva ostane pri življenju.

Svoj prvi spis - črtico Petkov Cenc - je videl natisnjeno leta 1909 v listu Domači prijatelj, ki je izhajal v Pragi in ga je urejala slovenska pisateljica Zofka Kvedrova. Ko mu je bilo sedemnajst let, je z nekaj drobiža v žepu pobegnil od doma v Trst, da bi šel v Ameriko, pa so ga na ladji odkrili in poslali na suho. Koroški rojak dr. Franc Kotnik ga je spravil v Krekovo zadružno šolo v Ljubljano. Krek je nadarjenemu fantu priskrbel štipendijo, da je lahko šel na višjo zadružno šolo na Dunaj. Kot množici mladih ljudi, je tudi Vorancu prekrižala načrte prva svetovna vojna. Poslali so ga na fronto, odkoder je prebegnil k Italijanom (tam je dobil snov za svoj roman Doberdob). Domov se je vrnil leta 1919. Kmalu je dobil zaposlitev v železarni na Ravnah, kjer je postal računovodja Bratovske skladnice. Hotel se je boriti za pravičnejši svet, zato se je oklenil komunistične ideje in v železarni ustanovil partijsko celico. Po šestojanuarski diktaturi leta 1929 je bil prisiljen pobegniti v tujino. Pustiti je moral ženo Micko, s katero se je bil poročil 3. marca 1924, z dvema hčerkama: sedemletno Vido in petletno Mojco (ta živi v Domžalah in pri njej je 93- letna mati). Leta 1939 se je vrnil domov, toda živel je v ilegali. Med vojno so ga Nemci poslali v Mauthausen, njegove najbližje pa v druga taborišča. Po vojni so se stari komunisti iskrenega 'koroškega medveda' Voranca kar nekam bali. Dodelili so mu domačijo na Prežihovem (Preškem) vrhu, obenem pa ga izrivali iz javnega življenja. Pri tem jim je pomagala bolezen, ki je srkala njegove življenjske moči in jih do kraja izpila 8. februarja 1950.

(obletnica meseca 7/8_1993)

* 5. avgust 1879, Drašiči; † 22. februar 1963, Stična

Doma se je naučil odpirati vrata potrebnim

Luč sveta je zagledal v Beli krajini, kjer živijo ljudje mehkega srca in odprtih rok. Rodil se je 5. avgusta 1879 v Drašičih pri Metliki očetu Miku (Nikolaju) Kostelcu in materi Bari (Barbari) Pečarič, ki je bila njegova druga žena. Bil je četrti od šestih otrok v drugem zakonu in pri krstu so mu dali ime Martin. Družina ni bila premožna, z marljivim delom so se kar lepo preživljali. Jurčini, tako se je Kostelčevim reklo po domače, so bili daleč naokrog znani po tem, da so za uboge vedno imeli odprta vrata. Glavne zasluge za lepo družinsko vzgojo je imela mati Bara, ki je svojega skrbnega moža preživela za 26 let. Sad redne družinske molitve in sodelovanja pri nedeljski maši v metliški župnijski cerkvi ter materine dobrodelnosti je bil duhovni poklic, ki se je vzbudil v Martinu že v otroških letih. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, prva dva razreda gimnazije je končal v Novem mestu, naslednjih šest pa v Ljubljani. Po končanem sedmem razredu je 8. septembra 1899 vstopil v stiški samostan, ki je ponovno oživel 4. oktobra 1898. Kot cistercijan je dobil ime Avguštin. Leta 1900 je položil začasne zaobljube. Po maturi v Novem mestu in študiju bogoslovja v cistercijanskih samostanih Wettingen-Mehrerau in Stični je bil 10. aprila 1904 v Stični posvečen v duhovnika. Na novi maši je pridigal stiški rojak Ignacij Nadrah. Mladi pater je opravljal različne odgovorne službe v samostanski skupnosti in v stiški župniji. Ob delu je nadaljeval bogoslovne študije in leta 1918 je bil v Gradcu promoviran za doktorja bogoslovja.

Skrbni in gostoljubni oče stiške družine

Po odhodu stiškega opata Bernarda Widmanna v rodno Nemčijo je p. Avguštin Kostelec postal najprej njegov namestnik, zatem prior, 7. novembra 1924 pa je bil soglasno izvoljen za stiškega opata, 3. po vrsti od obnove delovanja Stične, in 54. v dolgi vrsti sti­ških opatov: Še preden je postal opat, je Kostelec "izpričal svojo človeško, redovniško in duhovniško veličino, ko je sprejel pod gostoljubno streho stiškega samostana goriške bogoslovce, profesorje in nadškofa Sedeja pa tudi mnogo poljskih beguncev" Vojan Tihomir Arhar). Podobno je ravnal med drugo svetovno vojno, ko je v samostanu nudil zavetje slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci pregnali iz mariborske škofije ter z gorenjskega dela ljubljanske škofije. Ob prihodu v Stično jim je rekel: "Vse, kar bomo imeli, bomo delili z vami!" V skrbi za nove poklice je Kostelec leta 1919 ustanovil interno šentviško gimnazijo. Dijaki so stanovali v stiškem internatu, vpisani pa so bili na državni klasični gimnaziji v Ljubljani. Študirali so v Stični in tam pred komisijo s klasične gimnazije opravljali letne izpite, maturo pa v Ljubljani. Iz stiške gimnazije je izšlo lepo število domačih redovnikov: jeseni 1930 je bilo v Stični že 22 mladih bogoslovcev. Opat Kostelec je za študijske namene pridobil v Ljubljani večjo hišo, ki jo je imenoval Slomškov zavod. "Opat dr. Avguštin Kostelec je vodil samostan na vseh področjih: duhovnem, organizacijskem in gospodarskem, ves čas modro, načrtno in s pogledom nenehno uprtim v prihodnost," je o njem zapisal stiški familiar pisatelj Vojan Tihomir Arhar.

Zaslužnega opata preganjajo in zaprejo

V dolgih letih svoje opatske službe je dr. Avguštin Kostelec storil ogromno dobrega, vendar po koncu druge svetovne vojne novi oblastniki tega niso upoštevali. Po agrarni reformi je bil samostan popolnoma osiromašen in odvzeta mu je bila materialna podlaga za lastno vzdrževanje. Zasedli so tudi nekaj stavb. Še več: dobrosrčnega opata, ki je nudil zavetje tistim, katere so preganjali okupatorji, so obtožili, da je med vojno "sodeloval z okupatorjem, vršil obveščevalno službo za belogardiste ter ovajanja" in decembra 1950 so zoper 71-moža odredili preiskavi in preiskovalni zapor. Iz zapora so ga izpustili po desetih dneh, toda moral je napisati izjavo, s katero "prosi odpuščanja"! Čeprav je bil opat vedno dokaj trdnega zdravja, mu je vse to preganjanje in tudi revščina, ki so jo oblastniki samostanu vsilili, pilo moči. Po pljučnici jeseni 1961 je še okreval, 27. januarja 1963 pa je doživel srčni infarkt. Ko se je malo bolje počutil, je želel, naj ga iz bolnišnice peljejo v Stično. Tam je 22. februarja 1963 zaradi ponovnega infarkta zaspal v Gospodu. Pogrebne svečanosti je dva dni zatem vodil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Vstajenja čaka v kripti pod cerkvenim korom stiške bazilike. Na ploščo, ki pokriva grobnico, so vklesali preprost napis: AUGUSTINUS 1924-1963. Pogreba se je udeležila velika množica ljudi in precej duhovnikov, trije škofje in trije cistercijanski opati. Pokojni je bil dolga desetletja ena najuglednejših osebnosti med slovensko duhovščino tistega časa. Bil je znan in spoštovan tudi zunaj slovenskih meja.

(obletnica meseca 02_2003)

* 3. avgust 1882, Medana v Goriških brdih, † 14. julij 1967, Ljubljana

Čevljar in šivilja z desetimi otroki

Alojz Gradnik je sin Goriških Brd, na katera je bil srčno navezan, dasi sta bila otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. Osemnajstleten je na vprašanje, kaj so mu dala Brda, odgo­voril: "Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem." Njegov oče Jožef je bil nezakonski sin tolminskega dekleta, služkinje v Trstu. Od tam je prišel v Brda, kjer je bil rejenec in pastirček, dokler ga ni čevljar v Medani vzel za vajenca, po smrti pa mu je zapustil orodje. Tako je postal samostojen obrtnik in ponosen samorastnik. Poročil se je s šiviljo Lucijo Godeas, hčerko furlanskih kolonov. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, pet deklic in pet dečkov, Alojz, ki so mu pravili Gigi, je bil tretji po vrsti. Tedaj je oče že prišel do skromnega koščka zemlje, da je lahko preživljal naraš­čajočo družino. Gigi je prve tri razrede ljudske šole končal v Medani, potem pa je odšel v Gorico, kjer je bil do končanega 6. razreda gimnazije gojenec Alojzijevišča. Tedaj je izstopil in se preživljal z instrukcijami. Po maturi (1901) je na Dunaju študiral pravo. Ko je študij končal, je služboval v Krminu, Gorici, Rovi­nju, Pulju, Tržiču, Gradiški; med prvo svetovno vojno je deloval kot sodnik v Tolminu in Cerknem. Po vojni je bil do leta 1920 spet v Gorici, tedaj pa se je preselil v Jugoslavijo, kjer je opravljal različne službe v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Leta pokoja je "gospod Gigi" najraje preživljal v rodni Medani. Tam si je po srečanju s sestro Smrtjo 14. julija 1967 izvolil zadnje po­čivališče.

Dvajset knjig pesmi o ljubezni in smrti

Čeprav je svojo prvo pesniško zbirko (Padajoče zvezde) izdal dokaj pozno, ko je imel že štiriintrideset let, se je do konca življenja nabralo dvajset knjig njegovih pesmi. Enajst je izvirnih pesniških zbirk, med njimi je ena namenjena otrokom (Narobe svet, 1953), v devetih knjigah pa najdemo izbor njegove poezije, zlasti ob raz­nih pesnikovih življenjskih obletnicah. Za velik del Gradnikove lirike je značilno razmišljanje o ljubezni in smrti. Anton Slod­njak to lepo osvetli, ko piše, kako je Gradnik "odkrival, da je ljubezen isto kot največja požrtovalnost in da se zato ne more končati s smrtjo tistega, ki je res ljubil, temveč deluje iz groba še z večjo močjo kakor prej. Zato je tudi v smrti ljubečega člove­ka tista etična čistost oziroma življenjska moč, ki ne jemlje samo telesnemu koncu značaja vsake groze in nesmiselnosti, temveč vzdi­guje pokojnika v večno bivanje" (Slovensko slovstvo, 347). Spreho­dimo se ob naslovih in letnicah Gradnikovih pesniških zbirk.

Za Padajočimi zvezdami (1916, naslov so navdihnile vojne strahote) je izšla zbirka Pot bolesti (1922), v katero je Gradnik vložil razbolelost svojega primorstva in slovenstva; zbirka Pisma (1924) opeva silno ljubezensko hrepenenje; v zbirki De profundis (1926) najdemo vrsto sonetov, posvečenih domačim ljudem in domači zemlji; zbirka Večni studenci (1938) je posvečena spominu pravkar umrle pesnikove matere. Tematsko nadaljevanje Večnih studencev je šesta zbirka Zlate lestve (1940). Ob smrti slikarja Riharda Ja­kopiča je Gradnik v posebni knjižici izdal pesnitev Bog in umet­nik (1943). Leta 1944 sta izšli njegovi zbirki Pesmi o Maji ter Pojoča kri. Po Gradnikovi smrti je izšla njegova zadnja pesniška zbirka Lucipeter (1973).

Veliko je tudi prevajal in bil prevajan

Ob izvirnem pesniškem ustvarjanju se je Gradnik veliko posvečal tudi prevajanju iz tujih književnosti. Njegovi prevodi, ki so iz­šli v knjižnih izdajah, obsegajo nad petdeset naslovov. Med naj­pomembnejše Gradnikove prevode spadajo prevodi pesnikov. Med prvi­mi ga je pritegnil znameniti bengalski pesnik in mislec Rabindranath Tagore, nobelovec za književnost 1913, in v slovenščino je prevedel vrsto njegovih del. Zelo je zaslovel s svojimi prevodi starih kitajskih pesnikov; leta 1928 so izšli v knjigi Kitajska lirika, ki je doživela številne ponatise.

V knjižni obliki so iz­šli tudi njegovi prevodi srbskih narodnih pesmi, italijanske li­rike; od njegovega prevoda Dantejeve Božanske komedije so v knji­gi izšle samo Vice (1965). Prevedel je sonete genialnega umetnika Michelangela Buonarrotija, sonete in kancone italijanskega pesni­ka Francesca Petrarca. V slovenski jezik je prelil Prešernove nem­ške sonete (146) in Prešernove nemške pesnitve (1947). "Gradnikovo pesniško delo je našlo v svetu lep odmev," piše Marijan Brecelj, ki je sestavljal bibliografijo o Gradniku. Navaja, da so posamezne njegove pesmi prevedene v angleščino, bolgarščino, češčino, fran­coščino, gruzinščino, italijanščino, latinščino, madžarščino, ma­kedonščino, nemščino, novogrščino, poljščino, ruščino in slovaščino. V knjigi je izšel angleški prevod Selected Poems (1964). Mnoge Gradnikove pesmi so uglasbene. Gradnikovo poezijo sta opremljala predvsem dva umetnika: Božidar Jakac in Riko Debenjak.

(obletnica meseca 08_2002)

 * 26. september 1897, Zamostec, † 2. avgust 1986, Golnik

Šola lepega vedenja v Grdem Dolu

Grdi Dol je ozka, prijazna dolinica nad Zamostecom pri Sodražici. Tam je stala hiša, kjer sta živela oče Martin Gorše, po poklicu knjigovez, in mati Marija roj. Brinšek s svojimi dvanajstimi otroki. Kot sedmi je njun dom razveselil sin France 26. septembra 1897. Goršetovi so bili revni, saj so živeli samo od dela očeta "bukvovezarja" in matere dninarice, vendar so njuni otroci prejeli bogastvo iskrene molitve in nesebičnega življenja. Po končani ljudski šoli v Sodražici sta šla sinova Martin in France v ljubljanske šole: Martin bo duhovnik, France pa umetnik-kipar. Osnove te umetelnosti je dobil pri kiparju Alojziju Repiču na obrtni šoli v Ljubljani, po vojni (bil je na soški fronti) pa se je vpisal na likovno akademijo v Zagrebu, ki jo je z odličnim uspehom in z nagrado končal pri slavnem kiparju Ivanu Meštroviču. Po diplomi je nekaj časa potoval po Italiji, potem se je ustavil pri bratu Martinu, župniku v Vremah. Zatem je nekaj let ustvarjal v Trstu in Gorici. Leta 1930 se je preselil v Ljubljano in tam odprl lastno kiparsko šolo. Po vojni je šel nazaj v Trst, kjer je poučeval umetnost na raznih slovenskih šolah ter sodeloval tudi na radiu. Leta 1952 je odšel v ZDA in tam plodovito ustvarjal skoraj dvajset let. Leta 1972 je kupil Vrbnikovo domačijo v Svečah na Koroškem, kjer se je naselil maja 1973, naslednje leto pa je tam odprl atelje in galerijo svojih del. Njegovo življenje se je izteklo v 89. letu starosti 3. avgusta 1986 v bolnišnici na Golniku.

"Izključno se izražam v religiozno smer"

V svojem nagovoru ob Goršetovem pogrebu v Svečah je škof Stanislav Lenič povedal, da je pokojni umetnik mnoge svoje križeve pote sklenil s petnajsto postajo: reliefno podobo praznega groba z vstalim Kristusom. "Taka je kiparjeva življenjska izpoved vere v vstajenje in posmrtno življenje. V tej veri je koreninila njegova ustvarjalna moč in življenjski optimizem." Že kot mlad umetnik (1928) je napravil nekaj del za cerkve na Goriškem: Križanje za [empeter, Brezmadežno za Opatje selo, Angela miru za Devin. Zelo veliko cerkvenih in nabožnih naročil je imel v svojih ameriških letih. Religiozna in svetopisemska tematika sta bili Goršetu zelo blizu. Pogoste teme njegove kiparske ustvarjalnosti so: poduhovljenost duš, meditativnost svetopisemskih oseb, zlasti prerokov, križevi poti in kipi svetnikov. Po vrnitvi v Evropo je bil zasut z naročili za opremo cerkva in kapel: za novo cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem pri Mariboru, za kapelo pri šolskih sestrah v [t. Jakobu v Rožu in za kapelo v domu duhovnih vaj v Tinjah na Koroškem, za kapelo pri jezuitih v Dravljah in pri salezijancih v Želimljah. "Izključno se izražam v religiozno smer. To je nekaj povsem naravnega in zavestnega. Vsa moja dela so prevzeta s tem duhom, ki se oplaja v skrivnostni zakonitosti, vsajeni v človeka od Stvarnika. To živi v človeku, ko pa ta umrje, v delih še naprej živi." To vero izraža tudi napis nad vhodom v njegov atelje v Svečah: "Ars longa, vita brevis" (Umetnost ostane, življenje mine).

Doma povsod - le v domovini ne

Prvi likovni pouk je France Gorše v otroških letih zajemal iz knjig, posebno ilustriranih. Kot zrel umetnik se je za to šolo oddolžil tako, da je s svojimi značilnimi risbami opremil lepo število knjig (med prve spada trilogija Bobri Janeza Jalena). Ob religioznih motivih, ki so mu bili posebno pri srcu, je kot kipar rad upodabljal preproste ljudi: delavce, kmete in kmetice, matere z otroki, otroke pri igri... Poskusil se je v najrazličnejših kiparskih tehnikah, ki jih je dovršeno obvladal. V začetku je najraje uporabljal trde materiale (kamen, marmor), zelo sta mu bila pri srcu bron in žgana glina ter slovenskim "podobarjem" tako ljubi les. V ameriškem obdobju je (okoli leta 1960) iznašel novo tehniko orešec, ki je odgovarjala tudi stilnemu premiku v njegovi umetnosti: poudarjene so bile poduhovljene oblike. Po vrnitvi v Evropo se je vračal k vzorom, ki so se mu vtisnili v spomin ob domači obrti in ljudski umetnosti v ribniškem kotu. France Gorše je nedvomno eden najbolj priljubljenih slovenskih kiparjev. Za svoja dela je prejel številna priznanja povsod po svetu - le doma ne. Najljubše mu je bilo odlikovanje, ki mu ga je leta 1969 za življenjsko delo podelil papež Pavel VI. Nehvaležna domovina mu je storila pekočo krivico, ko so leta 1972 tedanji "razsvetljeni" oblastniki na predvečer odprtja brez utemeljitve prepovedali njegovo retrospektivno razstavo, ki so jo pripravili ljubitelji njegove umetnosti v Kostanjevici na Krki. France Gorše je bil doma sprejet šele po smrti.

(obletnica meseca 09_1997)

* 2. avgust 1901, Šmartno pri Litiji, † 3. avgust 1949, Zagorje ob Savi

Priljubljen zdravnik, sam pa bolnik

Slavko Grum je v svojem razmeroma kratkem življenju močno doživljal krizo razklanosti med duhom in telesom, kar se odraža v njegovih delih. Rodil se je 2. avgusta 1901 v Šmartnu pri Litiji, kjer je bil njegov oče usnjar in trgovec. Družina se je kmalu preselila v Novo mesto in se potem še večkrat selila, Slavko pa je ostal v Novem mestu, kjer je končal tako osnovno šolo kot tudi gimnazijo. Njegovi prijatelji so bili takrat Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj in Božidar Jakac. Po maturi leta 1919 se je odločil za študij medicine na Dunaju. Vestno je študiral, obiskoval je gledališče in tudi pisal svoje dramske poskuse (Pierrot in Pierrette, Trudni zastri). Med počitnicami je režiral igre, med njimi tudi Cankarjevo Lepo Vido, v kateri je glavno vlogo igrala Joža Debelak, hči šmarskega nadučitelja, študentka elektrotehnike. Med njima se je spletla ljubezenska zveza, ki pa ni bila trdna in je po sedmih letih umrla. Tudi kasneje Slavko Grum, ki je leta 1926 postal doktor medicine, zaradi svoje zapletene osebnosti in zaradi svoje močne navezanosti na mater, ni našel nobene ženske, s katero bi osnoval družino. Po doktoratu je nekaj časa služil pri vojakih, potem je bil na stažu v bolnišnici v Ljubljani. Pritegovala sta ga zlasti oddelek za duševne bolnike na Studencu in porodnišnica.

Plačanega mesta pa v Ljubljani ni mogel dobiti, zato je leta 1929 prevzel službo splošnega zdravnika v Zagorju ob Savi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Veljal je za res dobrega zdravnika in bil je zelo priljubljen. V sebi pa je bil načet: vdajal se je pijači in morfiju. Posledica tega je bil rak na jetrih, ki je 3. avgusta 1949 prestrigel nitko njegovega življenja.

Kratka proza se mu je sama silila

Slavko Grum je prijel za pero že kot gimnazijec v Novem mestu, o čemer priča kratka zgodba Dobro mleko, z grotesknim humorjem narisana podoba ljudi, ki vidijo samo sebe, ki je bila objavljena v Dolenjskih novicah leta 1917. Pisal je razmeroma malo časa: med študijem medicine na Dunaju in tista leta, ko je kot zdravnik deloval v Ljubljani. Za razliko od večine slovenskih ekspresionistov (Anton in France Vodnik, Srečko Kosovel, Miran Jarc), ki so se ukvarjali predvsem s poezijo, se je Slavko Grum posvetil proti in dramatiki. Ustvaril je najboljša dela slovenske ekspresionistične proze s črticami in novelami, ki se dogajajo v bolniškem, napol patološkem svetu, tudi med blazneži. V pogovoru z Božidarjem Borkom leta 1931 je povedal, da se mu je kratka proza sama silila, ker ga je prevzelo doživetje, ki ga je moral izpisati, medtem ko je dramo hotel napisati, lotil pa se je iz ljubezni do gledališča. Vendar glede snovi med obema zvrstema ni trdne ločnice. Pri svojem pisanju se je opiral na medicinska dejstva o telesnem in psihičnem stanju junakov, se ukvarjal in razlagal njihova dejanja s podzavestnimi motivi. Sklicevaje se na Freuda je Grum razlagal, da je temeljni motiv umetnosti beg iz trpljenja, iz katerega se drugi zatekajo v podzavest, sanje ali smrt. Njegovi pripovedni spisi so ostali raztreseni po revijah in časopisih (v glavnem v Ljubljanskem zvonu in Jutru) in bili skoraj pozabljeni. Njegovo umetniško veljavo je naša literarna kritika zaznala šele veliko let po njegovi smrti. Leta 1957 je prišlo do prve predstavitve v knjigi Goga, proza in drame – izbor črtic, novel in dram, ki ga je pripravil Herbert Grun, leta 1976 pa je Lado Kralj uredil Grumovo Zbrano delo, ki je izšlo v dveh knjigah.

"Dogodek v mestu Gogi", vrh Grumovih dram

Zgodovinar slovenskega gledališča France Koblar je zapisal, da stoji v središču in na vrhu slovenskega ekspresionizma dramsko delo Slavka Gruma. "V času svojega medicinskega študija na Dunaju 1920 do leta 1927, ko je bil že zdravnik, je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame in z njimi segel v skrajnosti tedanjega slovstvenega ustvarjanja. Iz vseh štirih del odseva poleg trpke poetičnosti duh brezizhodnega družbenega stanja, sled pisateljevega časa ter nakaže tragiko mračnih zapletov sedanjosti. Freudova psihoanaliza mu nakazuje odgovor na nedoumljive pojave življenja." Njegova prva drama je tridejanka Pierrot in Pierrette (napisana 1921, tiskana 1957), sledita štiridejanka Trudni zastori (1924, uprizorjena 1963) ter enodejanka (1927, uprizorjena na AGRFTV 1963).

Njegovo najboljše in najbolj znano delo je Dogodek v mestu Gogi (1927), igra v dveh dejanjih, groteska, v kateri raziskovalci vidijo že napoved evropske antidrame. Igra je na natečaju prosvetnega ministrstva v Beogradu 1929 dobila drugo nagrado. Slovenska matica pa jo je odklonila "zaradi dvoma v izvirnost, zaradi nekaterih prehudo naturalističnih scen, zaradi organskih umetniških napak, skrajno slabega jezika in zato, ker je satira na malomeščana in ima kot taka programatičen pomen". Leta 1930 je izšla v knjigi (samozaložba), leta 1931 pa je prišla na oder Narodnega gledališča v Ljubljani in bila pravi gledališki dogodek, ki je ostal v spominu kot eno najmočnejših doživetij. Mesto Goga je simbol malomeščanskega življenja v provinci; v svoji utesnjenosti čaka na dogodek, ki bi prevetril zatohlo življenje. Tega dogodka pa ni, čeprav ga vsi napeto pričakujejo.

(obletnica meseca 08_2011)

»Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. Ni namen mojega pripovedovanja razpihovati sovraštvo, pač pa želja, da bi vsi prišli do spoznanja, da more samo ljubezen rešiti svet.« Tako je na začetku svoje knjige Pred vrati pekla (1961), v kateri pripoveduje grozljivo zgodbo svojega trpljenja v komunistični ječi duhovnik lazarist Franc Sodja. Sedem mesecev so ga držali v samici, ga poniževali in zasliševali, nato pa ga obsodili na pet let prisilnega dela, kjer so bili njegovi sotrpini številni slovenski duhovniki, ki so jih po drugi svetovni vojni novi 'ljudski' oblastniki množično zapirali. Iz Sodjevega pripovedovanja se dviga osupljivo lepa podoba duhovnika-kaznjenca. Ti po nedolžnem zaprti duhovniki so bili bratska skupnost, katere bratstvo se je pod jetniškim pritiskom še stopnjevala. Tega pričevalca vere, ki apostolsko poslanstvo vršil tudi kot odličen vzgojitelj mladih in mojster peresa, predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.

 * 10. november 1905, Zapuže pri Dravljah, † 1. avgust 1973, Ljubljana

Dar za risanje je prejel po očetu - mizarju

Barve tega sveta, ki jih je kasneje tako občuteno prenašal na svoje umetnine, je zagledal 10. novembra 1905 v zaselku Zapuže pri Dravljah kot drugi od osmih otrok (eden je umrl v nežni dobi) Ivana Kregarja in Marije roj. Tršan. "Moj oče je bil mizar in je znal zelo dobro risati," je pripovedoval kot gost meseca v Ognjišču za april 1971. "To se pravi, da imam po očetu podedovano roko za risanje; mati pa je bila bolj literarno navdahnjena. Pesnika Anton in France Vodnik sta po materini strani moja bratranca... Od majhnega sem si želel, da bi slikal." Po končani osnovni šoli so ga starši dali na škofijsko gimnazijo v Šentvid, kjer je "omahoval" med željo ali biti duhovnik ali slikar. Že v nižjih razredih gimnazije (sedanjih višjih razredih osemletke) je vsak dan vsaj eno uro risal in s svojimi risbami opremljal zavodski literarni (rokopisni) list Domače vaje. Profesor risanja Gašper Porenta je nadarjenega dijaka spodbujal k ustvarjanju.

"Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera; in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok... Že zgled me je klical, da sem tudi uvidel, da je treba delati, trdo delati vse življenje." Po maturi leta 1925 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. "Tudi tam sem stalno risal, naredil sem portrete vseh svojih sošolcev." Leta 1929 je bil posvečen v duhovnika. Že naslednje leto je odšel v Prago, kjer je pet let (1930-1935) študiral slikarstvo. Po končani akademiji se je vrnil v domovino in je bil do nemške okupacije (1941) profesor risanja na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je imel tudi svoj atelje.

Začetnik slovenskega abstraktnega slikarstva

Po drugi svetovni vojni je bila škofijska gimnazija ukinjena in profesor Stane Kregar se je posvetil slikarstvu kot svobodnemu poklicu. Preselil se je v atelje pod Rožnikom, kjer je ustvarjal do zadnjega. V prvem obdobju svojega slikarskega ustvarjanja (še kot študent v Pragi in profesor v Šentvidu), ki je bilo obdobje surrealizma, je poudarjal dejastvo, da poleg vidnega obstaja tudi nevidno, poleg zavestnega tudi podzavestno. V sliko je uvedel sanjski svet, ki mu je ostal v spominu iz otroških let. "Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki se v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega." Zelo pomemben mejnik v Kregarjevem umetniškem delu sta bila leti 1951 in 1953, ko se je predstavil s svojimi prvimi abstraktnimi deli."Ko sem ustvaril prvo abstraktno sliko, se mi je zdelo, da sem dosegel luč svobode, da šele sedaj diham s polnimi pljuči. Ni se mi bilo treba več ozirati na barvo predmeta. Barva sama je začela govoriti s svojo ritmično razdeljenostjo po platnu. Zdelo se mi je, da šele sedaj lahko izpovem vse, kar hočem. Življenje, šum voda, valovanje žitnih polj, šumenje gozdov, ki sem jih prej slikal statično, so sedaj zadobili novo moč, moč gibanja."

Kritika ga je označila za največjega slovenskega kolorista - mojstra barv za Rihardom Jakopičem. Razstava njegovega štiridesetletnega ustvarjanja v Moderni galeriji v Ljubljani (december 1971 - januar 1972) je potrdila, da za nobenim slovenskim umetnikom ni ostal tako obsežen opus kakor za Stanetom Kregarjem. Njegovih oljnih slik je registriranih nekaj nad 600. K tem pa je treba prišteti številne freske, sgrafitte, mozaike, predvsem pa dolgo vrsto slikanih oken (nad 400 jih je), s katerimi je oživil naše cerkve.

"Tudi slikanje je oznanjevanje evangelija"

Po drugi svetovni vojni je Stane Kregar svoj umetniški dar v veliki meri posvetil cerkveni umetnosti. Okoli leta 1960 se je začelo veliko delati po cerkvah in tedaj je svoje talente podaril našim svetiščem od Prekmurja do Kopra. "Delal sem barvna okna, freske, oltarne slike, mozaik. Zraven tega še polno načrtov za mašne plašče in cerkvene vezenine." To bi delal že prej, toda takrat ga niso sprejeli kot cerkvenega umetnika, "sem bil pač preveč moderen". Za njegovo ustvarjanje na področju cerkvene umetnosti so najbolj značilna barvna okna, ki jih je ustvaril zelo veliko. In kaj misli o njih? "Barvna okna so zelo lepa stvar. Vernikom so bila vedno všeč... Tehnika slikanja oken pa se je zelo spreminjala. Sedanja je zelo blizu srednjeveškemu okenskemu slikarstvu: okna niso slikana, ampak so sestavljena kot mozaik." Kregarjeva slikana okna so "lirična in melodična pesem barv, izražena v brezštevilnih simbolih in figurah. Z njimi je umetnik posejal naše cerkve in jim dal nadčasovno, mistično lepoto, z njimi pa je obogatil slovensko cerkveno slikarstvo kakor doslej še noben slikar umetnik" (Jože Dolenc). Kregar je manj znan kot ilustrator številnih knjig, zlasti koledarjev Mohorjeve družbe. Vodilo umetnika, čigar življenjska pot se je končala 1. avgusta 1973, je bilo: "Človek mora živeti v samoti in delati od jutra do večera... Delo mora stalno spremljati navdih. Velikokrat pride navdih šele z delom. Včasih pride tudi sam od sebe Vedno pa ga mora spremljati delo."

(obletnica meseca 11_2005)