* 4. september 1852, Brdo pri Lukovici, † 28. julij 1897, Ljubljana

Manj kot 45 let življenja

Grad Brdo pri Lukovici, kjer je Janko Kersnik 4. septembra 1852 zagledal luč sveta, je zdaj žalostna razvalina: mogočno stavbo so (kot neštete druge gradove in umetnostne spomenike na Slovenskem) spomladi 1945 požgali "osvoboditelji". Edina stavba, ki je na Brdu preživela "pijane dni svobode", je bila župnijska cerkev. Oče Jožef Kersnik je bil sodni uradnik, mati Berta Höffern pa je bila gospodarica gradu Brdo. Janko je mladost preživel v Ljubljani, kjer se je šolal. Sprva je bil odličnjak, potem pa mu je nagajala grščina, zato mu je mati 1865 najela domačega učitelja Frana Levca, ki ga je poučeval dve leti, vse življenje pa sta ostala prijatelja. V ljubljanskih šolah je bil Janko velik narodnjak in pretila mu je izključitev, zato ga je oče vzel domov in maturo je opravil kot zunanji učenec leta 1870. [el je študirat pravo na Dunaj, kjer pa je ostal manj kot eno leto; študij je dokončal na univerzi v Gradcu leta 1874. Leta 1880 je postal notar na Brdu. 15. februarja 1881 se je poročil z Alojzijo Tavčar, hčerko ljubljanskega hotelirja. Mati mu je prepustila gospodarstvo na svojem delu grajskega posestva, kasneje je odkupil še tetin delež, pa ni bil posebno dober gospodar.

Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca, kar je ostal do smrti; od 1885 je bil tudi župan lukoviške občine. Konec leta 1895 se je na lovu prehladil, pa se za bolezen ni zmenil; iz tega se je razvila jetika, ki ga je 28. julija 1897 pobrala. Pokopan je v družinskem grobu na Brdu.

Glavni opisovalec malomeščanstva

Za slovensko slovstvo je Kersnika pridobil njegov domači učitelj Fran Levec. Ko je videl, da Janko piše nemške pesmice, ga je nasvetoval, naj poje rajši slovensko, in učenec ga je poslušal.

Kot pesnik se je Kersnik zgledoval po Heineju in Jenku, vendar na tem področju ni ustvaril nič trajnega. Bolj se je uveljavil kot prozaist-pisatelj. Že v študentskih letih je pisal časopisne podlistke (feljtone), v katerih je na duhovit način bičal napake v političnem življenju svojih rojakov (Muhasta pisma, Nedeljska pisma, Postna premišljevanja); objavljal jih je v Slovenskem narodu, ki ga je urejal Josip Jurčič. Ta mu je svetoval, naj ne bo tako oster. Kersnik je s svojimi podlistki uvedel v naše slovstvo to književno zvrst "s tistim značilnim lahkim, šaljivim ali satiričnim tonom" (Ivan Grafenauer). Proti koncu visokošolskega študija se je Kersnik poskusil tudi kot pisatelj. Njegovo prvo večje delo je "roman" (dejansko je to povest) Na Žerinjah (1876).

To delo pomeni napredek za naše slovstvo: odlikujejo ga poetični opisi narave in njenega življenja (Levstik in Jurčič za to nista imela posluha), spretno risanje družbe in družabnih prireditev. Največji napredek Kersnikovega pripovedovanja pa se kaže v karakterizaciji izobraženega ženstva. "Kersnik se zna kaj ljubeznivo in graciozno sukati z ženskim spolom, tudi na parketu," je bilo zapisano v Zvonu leta 1878. Blišč in bedo slovenskega malomeščanstva slika Kersnik v svojih romanih Ciklamen (1883) in Agitator (1885) ter Jara gospoda (1893), ki je bil postavljen tudi na filmsko platno (1952).

Poznavalec kmečke duše

Janko Kersnik v nekaterih svojih delih razodeva globoko poznavanje kmečke duše. Odkrivala se mu je pri poklicnem delu, ko je imel kot notar opraviti s kmečkimi tožbami, ki jih je rodil zlasti pohlep po zemlji in imetju. Gotovo tudi ni pozabil narodnih pesmi, pravljic in pripovedk, vraž in molitvic, ki jih je v nežni otroški dobi slišal od rodbinske pestunje Urše Lončarjeve, baje nekdanje "rokovnjaške babe". Prizore in tipe iz kmečkega življenja je Kersnik prvič slikal, ko je leta 1881 prevzel nalogo, da nadaljuje in dokonča Jurčičeve Rokovnjače. Jurčič je pred smrtjo prišel do 11. poglavja, po njegovih osnutkih je Kersnik napisal še 18 poglavij. Roman je dokončal po Jurčičevi zamisli, posnemal ga je tudi v slogu. Jurčiču je bil kmet edini stan slovenskega naroda, ki mu je bil vseskozi pri srcu v nasprotju s tujim in potujčenim uradništvom.

Kersnik pa je kot realist gledal na kmeta bolj objektivno: v svojih Kmetskih slikah (1882-1891) kmečkega človeka prikazuje z njegovimi vrlinami, a tudi z njegovimi napakami, med katerimi izstopata pohlep in pravdarska strast. V teh povestih in črticah, ki so resnične slike iz življenja, kakršnega je spoznal v svoji bližini, Kersnik slika tudi realno pokrajino: najraje bližnjo in daljno okolico Brda. Po sodbi literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja so nekatere Kersnikove "kmetske slike" (Mačkova očeta, Kmetska smrt) "velike umetnine z globokim tipičnim pomenom".

(obletnica meseca 07_1997)

* 24. julij 1842, Skaručna, † 17. oktober 1901, Ljubljana

"Kdo sem zdaj jaz? Ali sem še tisti, ki sem bil? Kaj še! Zdaj sem mnogo več - neskončno več. Moje misli bodo ostale tiskane in ohranjene svetu! Še čez dvesto let - ej, kaj, to je premalo ­večne čase bo svet vedel, da sem živel tudi jaz..." Tako je same­ga sebe "občudoval" 21-letni Jakob Alešovec, ko je videl natis­njen svoj prvi spis. Ta nadarjeni mož, naš prvi humorist in pi­sec prve slovenske kriminalke, je umrl v skrajni revščini pred sto leti in njegovo ime je bilo dolgo pozabljeno.

"Povest slovenskega trpina"

Svojo življenjsko pot je opisal v humoristično-satirični knjigi Kako sem se jaz likal (1886), ki velja za njegovo najboljše li­terarno delo. Dal ji je podnaslov "povest slovenskega trpina v poduk in zabavo". Rodil se je 24. julija 1842 na Skaručni pod Šmarno goro kot sin revnega bajtarja in čevljarja. "Težko je imel kdo boljšega očeta kot jaz," je zapisal. "Le škoda, da so bili tako revnega stanu!" Bil je izredno nadarjen otrok in oče je bil nanj ponosen, vendar je menil, da zaradi revščine ne more sanjati o kakšnih "šolah". Izuči naj se za čevljarja! Ko je Jaka začel hoditi v šolo, so učitelj, vodiški župnik in kaplan rekli, da bi bilo take bistre glave škoda za šila in dreto. Z njihovo podporo se je šolal najprej pri frančiškanih v Kamniku, kjer je bil goje­nec in rejenec njihovega samostana. Kot "kloštrski muc" je pre­živel najlepša leta svojega življenja. Bil je prvi za vse mladostne norčije, pa tudi prvi dijak na šoli. Potem je šel v Ljublja­no, kjer pa mu ni šlo vse tako gladko. Zašel je v slabo družbo in izgubljal čas in denar pri kartah. Proti koncu šestega gimna­zijskega razreda je presedlal na učiteljišče, da bi čimprej pri­šel do kruha, toda vztrajal je le dva meseca, nato pa je šolo "obesil na klin". Leta 1864 je šel za domačega učitelja na Kalec k Miroslavu Vilharju, ki ga je spodbujal, naj piše v slovenščini (dotlej je to počel v nemščini). Zatem je bil nekaj časa v Vipavi pri grofu Lanthieriju, kateremu je urejal knjižnico. Leta 1869 je začel izdajati humoristično-satirični list Brencelj v lažnjivi obleki, ki je prenehal izhajati decembra 1885. Takrat so Alešovcu že popolnoma opešale oči. Zadnja leta je životaril kot ubog berač, dokler mu ni smrt 17. oktobra 1901 odprla vrat v boljše življenje.

Pisal je za zaslužek

"Jakob Alešovec sodi v tisto dolgo vrsto oseb iz naše literarne in kulturne preteklosti, ki se kljub svoji nadarjenosti ni mogla dokopati do razmer, ki bi jim omogočile pravo ustvarjalnost," je zapisala Lučka Jenčič. "Alešovec je v tem še posebno izrazit pri­mer. Njegovo pisanje je bilo vedno pisanje za zaslužek, zanj je bil to edini način, da je prišel do prepotrebnega denarja za golo življenje." Že kot osemnajstletnik je pisal pesmi, črtice in igre, vendar le v nemškem jeziku, Prepričan je bil, da se mora oprijeti nemščine, če hoče postati "kaj več". Z nekim sošolcem je ustano­vil nemški dijaški list Die Schwalbe (Lastovka). Leta 1863 je v listu Blatter aus Krain izšel njegov opis Škocjanskih jam, v na­slednjih letih je v istem listu objavil več potopisov. Laibacher Zeitung je v nadaljevanjih objavljal več njegovih povesti, leta 1868 novelo Laibacher Mysterien (v slovenskem prevodu Ljubljan­ski misteriji, 1991). Ljubljansko nemško gledališče je uprizori­lo tri njegove ljudske igre (v prvi je kot igralec nastopil tudi sam). Kot četrtošolec se je med počitnicami odpravil po domovini in kot "pauper studiosus" (reven študent) potrkal na vrata raz­nih župnišč. Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano, in Lovro Pintar, župnik v Železnikih, sta ga prepričevala, naj kot Slovenec vendar piše slovensko! Čeprav mu je slovenščina sprva delala velike težave, je leta 1866 začel pisati v svojem materi­nem jeziku in je nemško pisanje opustil.

Brencelj je "pikal" sedemnajst let

Prva Alešovčeva knjižica v slovenščini je bil potopis Kustoca in Vis (1867), sledilo jih je kar precej, med njimi tudi novele Iz sodnijskega življenja (1875), ki velja za prvo slovensko krimi­nalko. Še danes imata zlasti zgodovinsko vrednost njegovi knjigi Ljubljanske slike - podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879) in avtobiografija Kako sem se jaz likal (1886). "Bil je ljudski pisatelj v dobrem pomenu besede: brez umetniškega strem­ljenja je pisal preprosto, za svojo dobo pravilno ter z veliko hudomušnostjo in šegavostjo," ga ocenjuje avtor zapisa o njem v Slovenskem biografskem leksikonu. Alešovec je šel v slovensko zgo­dovino tudi kot izdajatelj, urednik in glavni pisec prvega slo­venskega satirično-političnega lista z naslovom Brencelj v laž­njivi obleki, ki je (bolj ali manj redno) izhajal od 15. januarja 1869 do 10. decembra 1885. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej "vetril" politično ozračje na Slovenskem.

(obletnica meseca 10_2001)

* 30. januar 1905, Ljubljana, † 28. julij 1978, Ljubljana

Trije slavni bratje iz družine Vodušek

Rojstno mesto Boža Voduška je slovenska prestolnica Ljubljana, kjer je zagledal luč sveta 30. januarja 1905. Iz te družine sta znana tudi njegova dva mlajša brata: Vital in Valens. Prvi je bil le dobro leto mlaj Vital je bil pesnik, nabožni pisec in prevajalec. V Ljubljani je študiral bogoslovje in bil leta 1929 posvečen. Leta 1936 je odšel v Združene države Amerike, kjer je skrbel za slovenske izseljence, prevzel je slovensko župnijo v San Franciscu in jo upravljal do smrti (1973). Kot mlad duhovnik si je v domovini prizadeval za liturgično prenovo. Valens, najmlajši od teh bratov Voduškov, pa je bil etnomuzikolog. Po študiju je bil pravnik, vendar je večji del svojega življenja posvetil glasbi, zlasti preučevanju ljudske glasbe. Dolgo časa je bil umetniški vodja Slovenskega okteta, ki je ponesel "slavo" slovenske pesmi po vsem svetu. Bil je tudi urednik glasbenega dela izdaje Slovenske ljudske pesmi I-II (1970, 1981).

Umrl je na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1989. - Božo se je po ljudski šoli in srednješolskem guljenju klopi odločil za študij romanistike na filozofski fakulteti ljubljanske univerze, kjer je že s triindvajsetimi leti diplomiral. Tedanja oblast ga je kot radikalnega kulturnega in političnega demokrata nameščala zunaj Slovenije. Dobil je suplentsko mesto v Banjaluki, ko pa so ga hoteli prestaviti še bolj daleč od doma, v Črno goro, je službo odpovedal in se prepisal na ljubljansko pravno fakulteto. Po diplomi je delal v odvetniških in sodnijskih službah po raznih slovenskih krajih (Ljubljana, Višnja Gora, Ptuj, Maribor). Leta 1939 je odprl lastno odvetniško pisarno v Črnomlju.

Uporni pesnik in njegov "Odčarani svet"

Božo Vodušek se je kot pesnik oglasil zelo zgodaj, okoli leta 1920, in pripadal je mlajši generaciji katoliških - ekspresionistov, a ga je od vsega začetka motila bivanjska groza in praznota, kar je izrazil med drugim v pesmi Prečute noči, kjer je zapisal: "Mi smo žejni vodnjaki / v zapuščenih dolinah suše". Prve pesmi je objavil v rokopisnem dijaškem listu Pramen, potem pa je nekaj let objavljal v Domu in svetu, ko se je pridružil katoliškemu kulturnemu krogu, v katerem je ostal do začetka tridesetih let. V polemiki o odnosu med umetnostjo in svetovnim nazorom, ki je zlasti okoli leta 1929 potekala med Josipom Vidmarjem in katoliškimi besednimi umetniki, se je Vodušek odločno postavil na katoliško stran. Vidmar je zagovarjal misel: umetnik ne sme dovoliti, da bi ga pri njegovem ustvarjanju zavestno vodil njegov svetovni nazor. Vodušek mu je očital, da "v spopadu s krščanstvom ravna kot 'prosvetljenec' iz Goethejevih časov ter 'naravno metafiziko in moralo' presaja v XX. stoletje. Zato pač ne vidi, da se vprašanje katoliškega pisatelja nikakor ne pojavlja kot umetniški problem, ampak le kot moralni" (Franc Zadravec). Prav tiste čase pa je preživljal hudo krizo razmerja do nazorske skupnosti, iz katere je prihajal. Po svojem izstopu je v proznem sestavku Mladinski problem (Sodobnost 1934) zapisal, da je volja po etični doslednosti njega in vrstnike pripeljala v katoliško mladinsko gibanje.

Ko pa je videl, da v katoliških vrstah ni resnične pripravljenosti za ureditev narodnega in socialnega vprašanja, se je oddaljil. Bil pa je nezaupen tudi do marksistov, pri katerih je videl novo dogmatičnost in vezanost. Šel je med upornike, ki stojijo sami. Po dolgih prizadevanjih mu je uspelo izdati prvo pesniško zbirko z značilnim naslovom Odčarani svet (1939). "Svet je odčaran, pregledan, brez slepil, ki jih je navdihnil človeku ali ki jih je človek vezal z njegovim videzom" (Lino Legiša).

Poezija - "božanska iskra", pa tudi "trda kost"

Po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Voduškov Odčarani svet je najpomembnejša pesniška zbirka pri nas tik pred drugo svetovno vojno in je bila lepo sprejeta, razen pri skrajno konservativnih desničarjih in na komunistični levici. Vanjo je sprejel tudi nekatere pesmi iz zgodnjih let, ne pa religioznih pesmi, ki jih je do leta 1931 objavljal v Domu in svetu, v katerih nemirni iskalec včasih še najde kolikor toliko pomirljiv stik z Bogom. Po letu 1934 svoja iskanja in razmišljanja preliva v sonete in spada med največje slovenske sonetiste po Prešernu. Voduškova pesem je pesem "bolečega razuma", ki izpoveduje tesnobo in trpnost slovenskega razumnika. Ko se je pesnica Lili Novy zgrozila nad njegovimi "podivjanimi" pesmimi, ji je v sonetu Poet v zadregi odgovoril, da poezija ni le "božanska iskra", da ne raste le iz tega, kar je moč le v slutnji doživeti, kakor je trdila Novyjeva, temveč mora v njej imeti prostor tudi "trda kost" - najbolj vsakdanja vsakdanjost, ki jo mora pesnik "glodati" tudi z jedko besedo. Vodušek je trdil, da pesniška slava pripada le tistemu, kdor drzno razkriva dušo, nikar pa nežnim, polepotenim glasovom, ki življenje idealizirajo. - Vodušek se je leta 1943 pridružil partizanom v Beli Krajini, po vojni je delal najprej v raznih upravnih službah, nato pa dvajset let (1953-1973) kot znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU. Leta 1976 je za svoje pesniško delo prejel Prešernovo nagrado. Vzporedno z izvirnim pesnenjem je potekalo tudi Voduškovo prevajalsko delo. Že v dijaških letih je prevajal nemškega pesnika Georga Trakla, po drugi svetovni vojni pa se je posvetil prevajanju Goetheja (prvi del Fausta, 1955) in francoskega pesnika Baudelaira. Smrt mu je iztrgala pero iz rok 28. julija 1978.

(obletnica meseca 01_2005)

* 25. julij 1880, Mali Gaber, † 30. julij 1952, Ljubljana

Mati je želela, da bi postal duhovnik

"Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad sem imel domače kra­je; če jih dolgo nisem videl, se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel," je zapisal v svojih spominih (Iz nižav in težav 1938) pisatelj Ivan Zorec. Vse življenje nosil v srcu domotožje po mladosti, ki jo je preživel v Temeniški dolini. Rodil se je 25. julija 1880 v Malem Gabru, ki je tedaj spadal v župnijo Šentvid pri Stični (sedaj je v župniji Veliki Gaber). Doma se je reklo Pri Kotarju in Ivan se je pozneje kot pisatelj podpisoval "Kotar­jev Nane". Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila.

Oče si je v ameriških rudnikih nakopal neozdravljivo bolezen in je leta 1905 umrl. Zaradi očetove odsotnosti je skrb za vzrejo in vzgojo otrok prevzela mati Marija, doma iz Stične. Ivan je po njej podedoval veliko ljubezen do knjig in pripovedni dar. Mati je želela, da bi njen Ivan postal duhovnik. Ko mu je bilo trinajst let, sta šla peš v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo, vendar ni bil sprejet, ker ni znal nemščine. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je končal dva razreda. Zaradi neke mladostne nepremišljenosti je moral Novo mesto zapustiti. Študij je nadaljeval v Ljubljani, a samo do pete gimnazije, ker so ga poklicali k vojakom. Po vojaš­čini se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic (1932). Sanjal je o tem, da bi večer življenja preživel v svoji ljubljeni Temeniški dolini, toda krhko zdravje ga je pri­vezalo na Ljubljano, kjer je 23. julija 1953 umrl.

"Plaho sem prijel za pero"

Ivan Zorec je začel pisateljevati že v dijaških letih, potem je zaradi skrbi za preživetje za nekaj časa umolknil. Ko je dobil službo v Trstu, mu je spet "utripnila žilica, ki peresarjem nikoli ne da miru. Plaho sem prijel za pero in začel pisati najprej stro­kovne članke, kasneje pa tudi kaj malega leposlovnega," pove v za­pisu Iz mojega življenja, ki ga je poslal za Mohorjev koledar 1953 malo pred svojo prezgodnjo smrtjo. Na slovstveno delo je mogel Zorec misliti šele po prihodu v Ljubljano (1918) in predal se mu je z vsem žarom. Svoje zgodbe in črtice je pošiljal skoraj vsem slovenskim listom. Največ je sodeloval v Ljubljanskem Zvonu, kamor ga je povabil prijatelj Milan Pugelj. Sedem kmečkih novel, katerih dogajanje je postavil v Temeniško dolino, je po Pugljevem nasvetu odbral in jih izdal v knjigi Pomenki (1921), ki pa mu ni prinesla ne pisateljske ne gmotne koristi. Umetniško bledo delo je tudi po­vest Zmote in konec gospodične Pavle (1921). Nekaj boljša je po­vest Zeleni kader (1923) "iz viharnih dni našega narodnega osvoba­janja". Svoj pravi "pisateljski obraz" je Zorec odkril po pogovo­rih s Francem Saleškim Finžgarjem, urednikom izdaj Mohorjeve druž­be. Zanjo je Zorec napisal povest Domačija ob Temenici (1929), ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj. To je slavospev domači zemlji, njeni čudovitosti in moči, ki jo ima do človeka. Povest je pisana v lepem, sočnem jeziku, ki se ves iskri od izvir­nih ljudskih podob, posrečenih primer in jedrnatih izrekov.

Povest o belih menihih - mami za spomin

Svoj pisateljski višek je Ivan Zorec dosegel v tetralogiji Be­li menihi - povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. V svojih spominih (Iz nižav in težav) Zorec pripoveduje, da ga je mama, ko sta nekoč obiskala stiško cerkev, spodbudila, naj napiše zgodovino belih menihov, ker je slišala, da zna dobro pisati. "Tale učenik mi je oni dan dopovedoval, da si tič za take reči. Če on pravi, da si, potlej si, pa je! Dokaži, da si res!" Kmalu po tem je v Slovencu bral razpis nagrade za večjo zgodovinsko povest, ki bi izhajala v njegovem podlistku. Tedaj se je odločil, da napiše zgo­dovino stiških belih menihov. "Mami v spomin jo napišem." Napravil je načrt: zgodovino stiških menihov bo povezal z zgodovino svojih prednikov in ob tem upodobil najvažnejše zgodovinske spremembe, ki jih je v dolgih stoletjih doživljal slovenski človek. Ko se je pripravljal na pisanje, je v letih 1930 in 1931 več mesecev preži­vel v stiškem samostanu, da bi od blizu spoznal življenje redovni­kov. "Zaril sem se v razne knjige, da bi spoznal domačo zgodovino, še prav posebej zgodovino kmečkega človeka." Prišel je do sklepa: napisal bo tako knjigo, da jo bodo z veseljem brali kmečki ljudje. "Spet sem zdrsnil do urednika Finžgarja in mu vse razpovedal. Močno me je pohvalil in mi svetoval, naj vse dobro premislim in se od­ločim za kar največ knjig... da jih bomo vsi radi brali."

(obletnica meseca 07_2000)

* 1. marec 1796, Polhov Gradec, † 24. julij 1863

Stolni organist in kaplan

Začetniku slovenske cerkvene glasbe, ki vnema verna srca še po sto petdesetih letih, se je obetala usoda hlapca na kakšni kmetiji v polhograjskem hribovju. Na svet je 'privekal' 1. marca 1796 kot prvorojenec malega kmeta in glasbilarja Boštjana Riharja in Mine, rojene Žagar, na Pristavi pri Polhovem Gradcu. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel služit za pastirja na kmetijo svoje tete in oče mu je obljubil: "Ko odrasteš, boš pa tam za hlapca ostal." Brati, pisati in računati se je naučil pri pograjskem župniku Konstantinu Jožefu. Njegovo glasbeno šolanje" pa se je pričelo, ko je bil pastir pri teti. V polhograjskem gradu je tedaj našel zavetje belgijski jezuit p. Robert, ki se je umaknil pred preganjanjem francoske revolucije. Pograjce je navduševal, naj si za svojo župnijsko cerkev priskrbijo orgle, in obljubil jim je, da jim izuči organista. Za to službo je izbral Riharjevega Groga. Ta glasbeni pouk je bil zelo nenavaden: stari pater je igral na orgle in govoril, učenec je smel le gledati in poslušati. Imel je odličen posluh in dober spomin, zato je tudi iz te šole nekaj odnesel. Ko je bilo Gregorju trinajst let, je že sedel za orgle v domači cerkvi, kjer je v veliko zadovoljstvo faranov orglal šest let. Ko je bil Grega star devetnajst let, se je oče opogumil in ga poslal na srednjo šolo v Ljubljano. Preživljal se je tako, da je po meščanskih hišah uglaševal klavirje in orglal po cerkvah. Nekoč ga je v ljubljanski stolnici slišal igrati stari stolni organist Anton Häller. Ves prevzet se mu je ponudil za učitelja generalnega basa. Kot Hallerjev učenec je Rihar kmalu začel tam orglati pri nedeljski jutranji maši. Leta 1825 je Rihar maturiral in se odločil za duhovniški poklic. Ves čas bogoslovnega študija je bil vpisan kot "zunanji študent", da je lahko opravljal službo stolnega organista, ki mu je bila dodeljena leta 1826 po smrti A. Hällerja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1829 in škof Wolf, ki mu je bil zelo naklonjen, je Riharju podelil še prosto mesto stolnega kaplana. Obe službi je vestno opravljal do konca svojega življenja. Gregor Rihar je bil ne samo odličen glasbenik, ampak tudi vzoren duhovnik: bil je pobožen, podpiral je reveže, rad je obiskoval bolnike. V postu leta 1863 je vidno pešal, za veliko noč je še orglal in vodil petje, potem pa je legel. 24. julija 1863 je mirno zaspal v Gospodu. Ob pogrebu pri sv. Krištofu so bogoslovci peli same Riharjeve pesmi.

Obnovitelj slovenske cerkvene glasbe

Ko je Rihar postal organist in zborovodja (regens chori) v ljubljanski stolnici, je našel cerkveno glasbo "v popolnem razsulu". Na korih so vladali muzikanti, ki so v cerkvi igrali iste poskočne viže kot na veselicah. Petje je bilo zelo revno. Ob Riharjevem nastopu je bilo na stolnem koru 10 pevcev: 4 soprani, 3 alti, 2 tenorja in 1 bas! Zastavil si je dve nalogi: spraviti muzikante s korov in izučiti dober pevski zbor. Začel je skladati svoje pesmi, ki so jih peli pri ljudskih pobožnostih (zornicah, šmarnicah) pa tudi pri "tihih mašah" in nedeljski popoldanski službi božji. Ko si je odločno prizadeval spraviti s cerkvenih korov 'piskače', si je nakopal sovraštvo le-teh pa tudi ljudi, ki jim je bila vesela muzika na korih zelo všeč. Kljub vsem nasprotovanjem je vztrajal in tudi zmagal. Za stolni kor v Ljubljani je izvežbal dober zbor, ki je pel pri slovesnem bogoslužju in izvajal tudi zahtevne skladbe. Rihar je bil nanj ponosen: "Poskrbel sem za zbor, ki bi lahko tekmoval z vsako stolno cerkvijo." Bil je tudi učitelj koralnega in figuralnega petja v semenišču in trudil se je, da je bogoslovce izuril v četveroglasnem petju. Izboljšanje glasbe in petja v stolnici je počasi vplivalo tudi na druge cerkve v škofiji. V Riharjevem času je bilo po župnijah ustanovljenih veliko cerkvenih pevskih zborov.

Gregor Rihar je bil zelo plodovit skladatelj. Komponirati je začel kmalu po prevzemu službe stolnega organista (1826), svoje skladbe pa je začel objavljati šele leta 1844 (Viže za svete pesmi, prve bukvice od Blaža Potočnika). Do njegove smrti so izšle štiri zbirke, potem je izdajanje nadaljevala njegova sestra Jerica, prva stolniška pevka, ki je objavila še enajst zbirk. V vseh je 392 skladb; zgodnji življenjepisci trdijo, da je ostalo še vsaj 200 skladb v rokopisu, ki pa se niso ohranile. Zadnji dve zbirki (Venec četveroglasnih pesmi in Narodni napevi) prinašata Riharjeve posvetne pesmi, med katerimi je najznamenitejša Na Prešernovem grobu, ki jo je Rihar zložil na Levstikovo besedilo ob odkritju Prešernovega spomenika v Kranju leta 1852. Cecilijancem, ki so se zavzemali za resnobnejše petje po naših cerkvah, so se Riharjeve pesmi zdele preveč živahne in nekaj desetletij je bil porinjen v pozabo. Ljudem pa so bile te pesmi tako ljube, da so nekemu organistu na Dolenjskem zagrozili, da mu ne bodo dajali nikakršne bere, če na koru ne bodo peli več Riharjevih pesmi.

(obletnica meseca 03_1996)

* 23. julij 1894, Borovnica; † 7. februarja 1987, Bangkok

»Ljubi Bog, samo v samostan ne!«

Ob smrti svoje dolgoletne misijonske sodelavke s. Rafaele Vurnik leta 1983 je svojim sosestram pisala: »Da ne boste v zadregi ob moji smrti, vam kar sama povem, kako je bil Bog dober z menoj celih 90 let.« In z njej lastnim humorjem je zapisala zgodbo svojega življenja do odhoda v misijone. »Rodila sem se 23. julija 1894 v prijazni vasici Borovnici pri Ljubljani (pri krstu je dobila ime Ana) ... Bila sem najstarejša od štirih deklic. Mladost je bila ena sama vesela pesem. Zlata mamica nam je znala narediti rodno gnezdece, pravi raj.« Ko ji je bilo dvanajst let, je odšla v šolo k uršulinkam v Škofjo Loko. »Že od mladega sem imela redovniški poklic, pa sem se ga zelo branila,« je povedala v pogovoru za Ognjišče ob prvem obisku domovine leta 1969. Rekla je: »Ljubi Bog, samo tega ne! Samo tega ne, pusti me v svetu! Tako bom pridna, v samostan pa ne morem. Svet je tako lep: glasba, umetnost, druge lepe stvari ... Samo v samostan ne!« Bila je radoživo dekle: ljubila je gledališče, hodila je na koncerte in plesne vaje, se učila klavirja in obiskovala zasebno slikarsko šolo Riharda Jakopiča.

Po diplomi na učiteljišču je učila v zavodu Lichtenturm v Ljubljani, jeseni 1915 pa je odšla kot učiteljica v Gradac v Beli Krajini. Že julija 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je klonila: »Ljubi Bog, predam se ti, popolnoma in za vselej!« O veliki noči 1916 je o svoji nameri povedala mami. »Ni mogla verjeti in me je z obilnimi solzami prosila, naj se ne prenaglim.« Toda Anina odločitev je bila dokončna: 1. septembra 1916 je v uršulinskem samostanu Škofji Loki začela pripravo na redovno življenje. Redovno obleko je prejela aprila 1917; za redovno ime si je izbrala ime sv. Frančiška Ksaverija, velikega misijonarja Daljnega vzhoda, kar je že dalo slutiti, kam jo bo vodila pot.

"Učenke smo kregale kar po slovensko"

Mlado redovnico je vezalo iskreno prijateljstvo s s. Rafaelo Vurnik in obe sta želeli iti v misijone in sicer na Aljasko, na željo tajskega škofa, da bi uršulinke v Bangkoku odprle šolo za dekleta, pa sta avgusta 1924 odpotovali najprej na priprave v Belgijo, od tam pa skupaj z dvema sestrama, Belgijko in Francozinjo, z ladjo proti Tajski.

V Bangkok so pripele 25. novembra. Tam so redovnice kmalu odprle šolo. Jezika niso znale. »Če so bile učenke poredne, smo jih kar po slovensko kregale – in so vse razumele!« Sestra Ksaverija je že maja 1925 odšla v Swatow na Kitajskem in tam ostala osem let in je že mislila: "To je moje življenjsko delo." Pa se je vrnila v Bangkok in ko je opravila potrebne izpite, je postala ravnateljica šole, s. Rafaela Vurnik pa predstojnica vseh uršulinskih misijonov na Tajskem in Kitajskem. Na šoli, ki je dobila pravico javnosti, potem ko je sprejela državni učni načrt, je s. Ksaverija delovala 25 let. Učila je matematiko, fiziko, risanje, glasbo in angleščino. Šola in zavod Mater Dei sta uživala velik ugled.

Uršulinke so imele otroški vrtec, osnovne šole, srednjo šolo in dve leti pred-univerze. Na njihovi šoli so pridobivali znanje mnogi poznejši tajski kulturniki in politiki. S. Ksaverija je leta 1958 sprejela vodstvo nove šole za dekleta na severu Tajske. Ob koncu šestdesetih let se je vrnila v Bangkok, kjer je ostala do smrti. »Uršulinke na Tajskem imajo sedaj tudi po zaslugi slovenskih sester v Bangkoku tri ugledne šole, eno pa v Chiang Maiu; vsaka ima okrog tisoč otrok,« je v svojem zapisu o s. Ksaveriji Pirc v knjigi Pozabljena polovica (Založba Tuma, Ljubljana, 2007) navaja s. Marija Jasna Kogoj.

»Življenjski krogi se krčijo«

»Življenjski krogi se krčijo in se bližajo osrednji svetli točki – Bogu. Gledala ga bom, kakršen je. O, neskončna blaženost! Ne more biti več daleč ... Veselite se z menoj!« Tako je v pismu Katoliškim misijonom leta 1982 zapisala tedaj 88-letna misijonska veteranka. Zadnja leta, ko ni več učila na šoli, je še naprej s pridom uporabljala svoje umetniške darove. Poučevala je petje in klavir, uglasbila je celo vrsto tajskih cerkvenih pesmi in bila skoraj do konca življenjska tudi organistka. Njena soba je bila slikarski atelje: izdelala je veliko oljnatih slik na platno in les, ki krasijo cerkve in uršulinske šole. Opremila je pesniški zbirki slovenskih uršulink m. Elizabete Kremžar in s. Aleksandre Hreščak. Leta 1969 je pripravila pregled misijonskega dela na Tajskem v sliki in besedi, ki je izšel v Buenos Airesu v knjigi Skoraj 50 let v misijonih.

Istega leta je prvič obiskala domovino in tudi izseljenstvo. Bila je v nenehnih stikih s Katoliškimi misijoni. »Njena pisma so bila vedno pisana z vso skrbnostjo in urejenostjo in v perfektni slovenščini ter v čudovitem lepopisu, pa kot izraz vedno povsem enako svežega duha« (Lado Lenček). 18. januarja 1987, ko so imele sestre proslavo v šoli, je šla s. Ksaverija zvečer sama k maši. Na pločniku je zijala luknja, sestra je padla in si zlomila nogo v levem kolku. Operacija je uspela, kmalu pa so se pokazale posledice operacije pri tako visoki starosti: izgubila je tek, srce ji je oslabelo, trudna pljuča so odpovedala. Na prvo soboto, 7. februarja 1987 je odšla v večnost. Na pot jo je pospremila slovenska molitev njene mlajše sodelavke s. Frančiške Novak.

(obletnica meseca 07_2014)

* 9. september 1792, Kamna Gorica pri Kropi, † 19. julij 1855, Ljubljana.

Ko se je vrnil v domovino, se je naselil v Ljubljani, kjer se je lotil soboslikarstva, dokler ni prihranil toliko denarja, da je mogel uresničiti svoje mladostne sanje: iti študirat na slikarsko akademijo na Dunaj. Pridno je študiral, v galeriji pa je kopiral slike velikih mojstrov. Tedanji upravnik dunajske galerije slikar Franc Kavčič, goriški rojak, ga je ljubeznivo sprejel. V cesarskem mestu se je seznanil tudi s pesnikom Prešernom, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo vse do pesnikove smrti. Ko je Langus portretiral Primičevo Julijo, mu je Prešeren posvetil (z akrostihom) sonet 'Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje'. Po dveh dunajskih letih je Matevžu pošel denar in vrnil se je v Ljubljano. Mlajšemu bratu Janezu je prepustil sobno slikarstvo, sam pa je delal portrete in druge oljne slike. Živel je nadvse skromno, da bi si s prihranki omogočil pot v Italijo, obljubljeno deželo umetnosti. Tja dol je odšel leta 1824 in poldrugo leto je vpijal vtise italijanske umetnosti, zlasti Rafaela. Hotel je ostati v Trstu, pa se je na prošnjo matere vrnil v Ljubljano, kjer sprva ni imel naročil, ko pa se je seznanil z nekaterimi vplivnimi ljudmi, zlasti z duhovniki, mu dela ni zmanjkalo. Poročil se je z uradniško hčerko Ano Wiedenhofer. Zakon je bil srečen, a brez otrok, zato sta posvojila dve hčerki Matevževega brata Janeza. Mlajša Henrika je bila njegova učenka in je postala kar uspešna slikarka. Ko je slikal freske na stropu frančiškanske cerkve v Ljubljani, je moral gledati vedno kvišku, tako da je zbolel. Dan poprej, preden so njegove freske slovesno odkrili - 20. oktobra 1855 je naglo umrl (eni pišejo da za kolero, drugi za črevesnim katarjem). »Kot človek je bil Langus velik poštenjak, marljiv kot mravlja, umaknjen v svoj svet« je zapisal o njem umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. To sodbo potrjuje tudi dejstvo, da je velik del svojega imetja (18.000 goldinarjev) namenil ustanovi za sorodnike in kamnogoriške rojake, ki se posvete znanosti ali umetnosti.

Matevž Langus je kot veren mož veliko slikal za cerkve: poslikaval je stene in strope (freske) ter ustvarjal oltarne podobe (olja). Ena njegovih najstarejših slik je Marijino vnebovzetje pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1822). Kot cerkveni slikar je zaslovel, ko je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. Njegovo najlepše cerkveno delo pa so freske v prezbiteriju in v kupoli cerkvene ladje na Šmarni Gori. V kupoli je prizor Marijinega vnebovzetja: ob apostolih, ki s spodnjega roba kupole strmijo v Marijino poveličanje, so romarji, med katere je Langus postavil tudi sebe in vodiškega župnika Jerneja Arka. Njegove oltarne podobe so posejane domala po vsej naši deželi, odplavale pa so tudi 'čez veliko lužo': vsaj štirideset Langusovih slik je krasilo lesene misijonske cerkvice ob Velikih jezerih v Severni Ameriki, kjer sta delovala naša Baraga in Pirec. Najvišjo kakovost je Langus dosegel v portretu. Portreti, ki jih je slikal za ljubljansko gospodo v Prešernovem času, so izdelani s takšno natančnostjo (posebno pozornost je posvečal predmetom, ki so portretiranca razločevali), da so danes dragoceni tudi kot dokument. So pa tudi odsev Langusove pridnosti, natančnosti in zvestobe sprejetemu naročilu.

(obletnica meseca 09_1992)

* 19. julij 1858, Gorica; † 5. februar 1944, Trst

"Po kulturi sem Nemec, po rodu Slovenec"

Prijatelj Josip Abram je v nekem pogovoru dejal Kugyju: "Slovenec ste, gospod doktor, drugače ne bi zmogli pisati in govoriti tako iz duše o naših gorah!" Kugy je odvrnil:"Po kulturi sem Nemec, le po rodu sem Slovenec." Njegov oče Pavel se je rodil v koroški vasi Podlipa pri Podkloštru (priimek se je sprva glasil Kugaj, pozneje Kugi in nazadnje Kugy). Preselil se je v Trst, kjer je odprl trgovino s kolonialnim blagom. Tam se je tudi poročil z Julijo, najstarejšo hčerko pesnika Jovana Vesela-Koseskega, čigar žena je bila Italijanka. Julius je bil rojen 19. julija 1858 v Gorici, vendar je družina ves čas živela v Trstu. Iz svojih otroških let se (v knjigi Delo, glasba, gore) spominja: "Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci... Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno.

Zato so nas radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija." Šel je skozi nemške šole, vendar je tudi slovenščino toliko obvladal, da jo je lahko gladko bral. Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu je šel na Dunaj, kjer je z doktoratom končal študij prava. Nekaj časa je bil praktikant na sodišču, po zgodnji očetovi smrti leta 1883 pa je z bratom Pavlom prevzel domače podjetje in se posvetil veletrgovini.

Nihče ni še tako lepo pisal o naših gorah

Njegovo srce pa ni bilo pri trgovskih poslih, ki so do,prve svetovne vojne, ko je bil Trst glavna luka ogromne avstroogrske monarhije, cveteli. Vleklo ga je v gore, kamor je zahajal že v dijaških letih. Najprej ga je vanje vabilo mladostno navdušenje za botaniko, ki se ji je ljubiteljsko posvečal vse življenje in je o svojih dognanjih tudi pisal v strokovne liste. Življenje gornika se je zanj začelo leta 1875, ko se je prvič povzpel na Triglav. Triglav je bil "gora njegovega življenja", kot zvemo iz njegove knjige Pet stoletij Triglava (1938). Na Triglavu spominjajo nanj tudi nekatera imena: npr. Kugyjeva smer, Kugyjeve police. Zanjo so gore imele lastno "dušo", ki jo je želel spoštljivo spoznati. Hoja v gore mu je bila srčna zadeva, izpolnjevanje notranjega klica. "Za nas je Kugy seveda predvsem glasnik naših gora, Julijskih Alp. S svojim čudovitim opisovanjem je vnemal gornike za te gore in za naš svet," ugotavlja Marijan Lipovšek. "Za naše gore ni vnemal zato, ker so slovenske, marveč ker so tako edinstveno lepe, tedaj pa so bile tudi zapuščene, samotne, neznane." Miha Potočnik pohvali Kugyjevo knjigo Iz življenja gornika (1935): "Nihče pred Kugyjem in nihče za njim še ni napisal kaj tako prisrčnega, nihče ni zmogel tolike vneme in navdušene gorečnosti, nihče toliko barv v besedi kot ta čudoviti in razkošni besedni Jakopič našega gorskega sveta in njegovih ljudi."

Trentarji, njegovi vodniki in prijatelji

Že izza mladih let je bila Kugyju idealna visokogorska dolina Trenta, ki jo imenuje "hiša mehkih src". Vabi nas, naj z njim vstopimo v skromno trentarsko cerkev Lavretanske Matere božje. "Tukaj so molili Trentarji, ki so me spremljali na mojih poteh: oče Anton Tožbar, neprekosljivi Andrej Komac. Tukaj so bili vsi krščeni, tu so jih poročili, tu so bili blagoslovljeni za zadnji pokoj." Kugy je bil dovolj premožen, da si je lahko privoščil gorništvo z najboljšimi vodniki ne samo v Julijcih, temveč tudi v drugih Alpah. V Julijcih so bili njegovi vodniki predvsem Trentarji: Anton Tožbar oče in sin, Jože Komac, Ivan Berginc, Andrej Komac, pogosto tudi Anton Ojcinger iz Ovčje vasi, na čigar domu je Kugy prebil marsikatero poletje. O svojih vodnikih je zapisal kratko in lepo oceno: "Vsi so bili prvovrstni ljudje." Ojcingerju je posvetil eno svojih knjig: Anton Ojcinger - življenje gorskega vodnika (1935). Leta 1901 je v Trenti spoznal tamkajšnjega vikarja Josipa Abrama in moža sta brž postala iskrena prijatelja. Ob Abramovi smrti leta 1938 je Kugy zapisal: "Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev... Predvsem in nadvsem je bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren, ljubezen in mir razsipajoč duhovnik." Julius'Kugy se je svojemu prijatelju pridružil v večnosti 5. februarja 1944.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 2, str. 42.