DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo.

Že v mladih letih preudaren in moder

»Dvakrat premisli, enkrat govori!« pravi pregovor, ki se ga je Hanzek - Janez Janžekovič menda držal vse od tedaj, ko se je naučil govoriti. Rodil se je 4. marca 1901 v Zagojičih, župnija Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), srednje velikemu kmetu Francu in njegovi ženi Marjeti. Že v mladosti je govoril preudarno in modro, kakor je bil še v starosti mladostno kritičen in zvedav (Edvard Kovač). Šest let ljudske šole je obiskoval v domačem kraju, nato pa je odšel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je pokazal zanimanje za vse predmete, zato so ga klicali kar »odličnjak«. S prijateljem Stankom Cajnkarjem, ki je bil leto starejši, seje lotil pisateljevanja, vendar gaje bolj pritegnila filozofija. Po maturi je bil eno leto v mariborskem bogoslovju, leta 1922 pa gaje škof poslal v Pariz na Katoliški inštitut (univerzo), kjer je z najvišjo oceno dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Leta 1928 je bil posvečen v duhovnika, potem je bil eno leto kaplan v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer se je lotil vsega - bil je celo režiser otroških iger. Že leta 1930 je bil imenovan za kaplana v mariborski stolni župniji, opravljal je katehetsko službo, hkrati pa je začel tudi predavati filozofijo v mariborskem bogoslovju. Svoje razlage filozofskih misli je od vsega začetka znal »zabeliti« z duhovitimi anekdotami. Jeseni leta 1938 je kot naslednik Aleša Ušeničnika prišel predavat filozofijo na teološko fakulteto v Ljubljani. To službo je vzorno opravljal 36 let - vse do upokojitve leta 1974.

Prodoren mislec, zanimiv predavatelj, plodovit pisatelj

V pariških letih sta na njegovo poznejšo življenjsko pot odločilno vplivala dva moža: njegov semeniški ravnatelj, poznejši pariški nadškof kardinal Jean Verdier in pa svetovno znani filozof Jacques Maritain. Ta je o njem zapisal: »Janeza Janžekoviča hranim v spominu kot odličnega duha. Bil sem izjemno zadovoljen z njegovim delom in menim, da je še posebno nadarjen za poučevanje filozofije.« Filozofija, ki jo je Janžekovič dolga desetletja predaval slovenskim bogoslovcem, je bila sholastika ali tomizem, ki ima za svojega vzornika sv. Tomaža Akvinskega. Vendar je vse, kar je učil, podajal kot svoje osebno dognanje. Na predavanja se je skrbno pripravljal in jih podajal s pretehtano besedo. »Najbrž mislite, da predavam z užitkom,« nam je nekoč dejal. »Ne, ne, na predavanja se odpravljam tako, kot gre rudar v jamo!« Na nekaterih mestih njegovih skript (učbenikov) je bil »prostor« za anekdote. »Te so zmeraj iste, toda obrazi se menjajo,« je dejal s svojim širokim nasmehom. Profesor Janžekovič je veliko pisal. Seznam njegovih znanstvenih, versko vzgojnih in domoljubnih spisov, ki so nastajali v letih od 1929 do 1984, obsega 188 naslovov. Njegova glavna dela so zbrana v šestih knjigah njegovih Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Že leta 1966 je v redni zbirki Mohorjeve družbe izšla knjiga Smisel življenja. »To je moja morda najpomembnejša knjiga zame kot duhovnika.« V jeziku, ki ga more razumeti povprečno razgledan bralec (nekatere strani so tudi bolj zahtevne), Janžekovič odpira temeljna vprašanja človeškega bivanja.

Smisel življenja: postati res dober človek

Peto poglavje te knjige govori o smislu življenja (prejšnja pojasnjujejo, ali se moremo zanesti na svojo pamet, kaj o smislu življenja pove izkustvena znanost, kako je mogoče z zdravim razumom priti do spoznanja Boga). V tem poglavju je čudovit razdelek z naslovom Oče naš - ogledalo dobrega človeka. V njej stopi pred nas dr. Janez Janžekovič v vsej svoji človeški in duhovniški veličini. Trdno je bil prepričan, daje človekovo najvišje dostojanstvo v njegovi podobnosti z Bogom. V to »plemstvo« so poklicani vsi ljudje. V tej luči je znal sprejemati tudi drugače misleče. Proti koncu šestdesetih let, ko je bil komunizem kot ideologija in režim še zelo trd, je bil eden začetnikov dialoga. »Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.« Dosledno se je držal tega, kar je zapisal v omenjeni knjigi: »Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« Kdor ga je poznal, si ga težko predstavlja brez njegove velike ljubezni - čebel. V letih mojega bogoslovnega študija je imel na tedaj še nepozidanem vrtu Alojzijevišča čebelnjak in med odmori smo se mu večkrat pridružili, ko nam je govoril o pridnosti in modrosti čebel. »Če bi hoteli povedati z eno besedo to, kar je bil Janžekovič v svoji filozofiji, življenju in veselju, bi morali reči: poštenjak« (Edvard Kovač). Gotovo ga je kot takega sprejel tudi Bog, ki ga je poklical k sebi 9. marca 1988.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2001)

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

"Da sklenem: Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova. Pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, posvečamo ta zapis ob 130-letnici njegovega rojstva.

"Jaz bi lahko mnogo dosegel, ko bi imel dom in svojce"

"Prepričan sem, da bi jaz lahko mnogo dosegel, da bi imel dom in svojce. Tako me pa preganja čut osamelosti in mi izpodjeda vse," je v pismu prijatelju Ivu Šorliju z Dunaja leta 1898 izpovedal Josip Murn. Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok Marije Murn, ki je bila doma iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem in je bila služkinja pri veletrgovcu Mayerju v Ljubljani. "Veste, lepa je bila, in takim je težko," je njena sestra povedala Ivanu Prijatelju. Očitno so jo gospodarji imeli radi, kajti trgovec in soproga sta šla za krstna botra njenemu otroku, ki bi se po očetu pisal Cankar: njegov oče je bil Ignac Cankar z Vrhnike, hlapec pri Mayerjevih, ki pa se je po Josipovem rojstvu poročil z drugo, s katero je tudi imel otroka. Kmalu po rojstvu je Marija otroka oddala v rejo neki kmetici v Zadobrovi pri Polju, sama pa je šla služit kruh v Trst, kjer jo je Josip kasneje obiskal. S tem se je zanj začelo pravo brezdomstvo, ki je trajalo vse do prerane smrti in mu v življenju jemalo potrebno moralno oporo. Že kot otrok se je bal ljudi; pred njimi je bežal na polje in se skrival v visoki travi. Polje je kmalu vzljubil, ker je bil v njem varen. Ko mu je bilo štiri leta, ga je vzela k sebi na Poljansko cesto v Ljubljani Polona Kalanova, rojakinja njegove matere, denarno pa ga je največ podpirala teta Marijana. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljubljani kot notranji gojenec v bližnjem cerkvenem zavodu Marijanišče. Ko je začel hoditi v gimnazijo, se je spet nastanil pri svoji krušni materi Poloni Kalanovi; po ljubljanskem potresu, ki je prizadel tudi njeno stanovanje, se je morala s svojimi dijaki preseliti v staro cukrarno. Sprva je bilo to tovarniško poslopje za rafiniranje sladkorja, kasneje pa vojašnica. Ob potresu je bila prazna, zato so se lahko vanjo vselili ljudje, ki jim je potres uničil prejšnja domovanja.

"Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega..."

V prvem letniku višje gimnazije, leta 1895, se je Murn spoprijateljil s Cankarjem in Župančičem, s Kettejem sta bila menda znana že od prej. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga. Najbolj se je zbližal z Župančičem - po rusko sta drug drugega nagovarjala z "batjuško" Njegov sošolec je bil tudi Ivan Prijatelj, ki je Murna uvedel v družino pisatelja Ivana Tavčarja; njegova soproga Franja je bila Murnova dobrotnica. Med počitnicami je že od prvih gimnazijskih let zahajal na Gorenjsko k Poloninim sodnikom, kjer se je njegova duša vsa razživela ob naravi in ljudstvu. "Ko sem ga med počitnicami 1899 obiskal," pripoveduje Ivan Prijatelj, "sem se mu čudil: sedel je med kmetiškimi fanti v krčmi, pil in kadil in bil krepak kakor eden izmed njih." Ko se je začela oglašati dedna bolezen - jetika, je nekajkrat šel iskat zdravja tudi v Vipavsko dolino. V Podragi, kjer je bil prvič leta 1895, se je seznanil s pesnikom Franom Žgurjem: na njegovem domu se je reklo Pri Aleksandrovih in po tem hišnem vzdevku si je Murn privzel svoj stalni psevdonim Aleksandrov.

Po maturi jeseni 1898 je Murn odšel na Dunaj na eksportno akademijo s štipendijo, ki mu jo je priskrbela Franja Tavčarjeva. S te šole je presedlal na pravo in izgubil štipendijo in znašel se je v skrajnem pomanjkanju. Februarja 1899 se je vrnil v Ljubljano in se spet naselil v stari cukrarni. Naslednje leto je dobil službo stenografa in pisarja. V marcu 1901 je obležal. Umrl je 18. junija 1901 na isti postelji kot 26. aprila 1899 Dragotin Kette. Malo pred smrtjo je pisal Prijatelju: "Veš, kadar sem mislil na svojo bodočnost, nisem bil nikdar vesel. Kanclija, in nič druzega!... Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega - Tako pa umrem v resnici mi ni žal zato."

"Škrjančki, polja, cvet, / to bil je vaš poet"

Murn je začel pisati pesmi kot gimnazijec. Računajo, da je vsega skupaj napisal okoli 430 pesmi, kar je veliko, če pomislimo, da se je prvič oglasil v javnosti leta 1896, utihnil pa leta 1901. Pisal je tudi prozo, ki pa je manj obsežna in manj pomembna. Literarni zgodovinarji Murnovo poezijo delijo na ljubezensko, kmečko, razpoloženjsko in pripovedno. "Najpomembnejši in najbogatejši izmed njih sta kmečka in razpoloženjska lirika, medtem ko so ljubezenska, razmišljujoča in pripovedna pesem šibkeje zastopana" (Joža Mahnič). Vsi soglašajo, da noben slovenski pesnik ni s tako ljubeznijo in tako nadrobno opisoval narave in kmečkega življenja kakor Murn, Kot pesnik se je razvijal počasi, tako da sta bila celo Cankar in Župančič v dvomu, ali je "batjuška" sploh pravi pesnik. V pismu svojemu bratu Karlu je Cankar zapisal, da mu Murnove pesmi niso ugajale. "Vse so starokopitne." Ko mu je Župančič poslal Murnove pesmi po pesnikovi smrti, je Cankar Zofki Kvedrovi priznal: "V rokah imam Murnove pesmi, nekaj nenavadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa." Svojemu bratrancu Izidorju Cankarju pa je leta 1911 dejal: "Ljudje tega velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duše je, ki jih kasni časi odkrivajo."

Josip Murn Aleksandrov je mislil na samostojno zbirko že v zimi 1898/99, resneje pa se je dela za zbirko lotil maja 1900, vendar je dobil odklonilen odgovor založnika Bamberga. Tik pred smrtjo je rokopis izročil Ivanu Prijatelju, ki je zbirko razširil. Pod naslovom Pesmi in romance in z obsežnim, prisrčnim urednikovim uvodom je zbirka izšla leta 1903.

Silvester Čuk

* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana

»Marsikdo večkrat zavpije med nami: 'Za ljudstvo, za ljudstvo!' Ali vprašam: koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Ljudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi raslo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi raslo med narodom veselje do njih.« Tako je zapisal Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem je zarisal pot razvoja slovenskega slovstva. »Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.« Ta njegova navodila je prvi izpolnjeval njegov trinajst let mlajši rojak Josip Jurčič, ki si je pridobil pisateljsko slavo že kot gimnazijec. Kakšno desetletje zatem je Josip Stritar zapisal: »Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo.

Odličen učenec svojega starega očeta

Josip Jurčič, mojster naše poljudne povesti in začetnik slovenskega romana, se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Njegov oče Marko iz Jablanice pri Kostanjevici se je kot stiški kočijaž priženil na četrt kmetijo Pri Pajštbarju, ki mu jo je v zakon prinesla žena Marija Jankovič, nekaj let je imel tudi branjarijo in žganjarno. Malemu Jožeku je bil učitelj pri odkrivanju sveta in življenja v domači okolici stari oče Jože Jankovič, materin oče. Rad mu je pripovedoval pravljice in pripovedke o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in je s tem zbudil vnukovo domišljijo. V šolo je začel hoditi s sedmimi leti, vendar se niti brati ni naučil, zato je šolo za eno leto pustil. Ko ga je starejša sestra Marija naučila brati, se je vrnil v šolo na Krki, ki jo je končal tako uspešno, da je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Prvi razred gimnazije je dovršil z odliko, zato je bil sprejet v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče, kjer je ostal do konca sedmega razreda. Nekateri vzgojitelji so podpirali njegov pisateljski dar. V osmem razredu si je služil kruh s pisateljevanjem. Anton Janežič, urednik Slovenskega glasnika iz Celovca, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je skromno živel. Že leta 1861 je izšla njegova Pripovedka o beli kači. Po dedovi smrti 1858 mu je v Novicah postavil trajen spomenik s Spomini na deda. Po maturi (1865) je Jurčič šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje. Veliko časa in moči je posvečal pisateljevanju, s katerim pa se je komaj branil gladu, zato je kmalu uvidel, da študija ne bo mogel nadaljevati. Nekaj časa je še vztrajal na Dunaju, sredi leta 1868 se je preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega naroda.

Levstik je vzgojil Jurčiča pisatelja

V gimnazijskih letih je Jurčič zelo veliko bral dela slovenskih pesnikov in pisateljev, odločilno pa so vplivali nanj romani Angleža Walterja Scotta, pri katerem se je ogrel za pripovedništvo. Še večje važnosti pa so bili spisi Frana Levstika Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martin Krpan; vsi trije so izšli leta 1858, v prvih dveh je Levstik razgrnil svoj načrt, kako pospešiti razvoj slovenskega slovstva, predvsem pripovednega, tretjega pa je ponudil kot 'vzorec' ljudske pripovedi. Mladi Jurčič se je takoj lotil dela, kakor je želel Levstik; najprej je začel nabirati narodno blago, prisluhnil je govorici preprostih domačih ljudi, si zapisoval njihove krepke primere. Ob študiju Valvasorja me je vstala pred očmi 'pravljica iz turških bojev', kakor jih je priporočal Levstik za povesti. Tako je nastala povest iz 15. stoletja domače zgodovine Jurij Kozjak, slovenski janičar. Izšla je leta 1868 pri Mohorjevi družbi v Celovcu kot slovenske večernice. Čeprav je bilo mohorjanov le 2173, so morali povest natisniti dvakrat po 2500 izvodov. Osmošolec Jurčič je dobil zanjo 100 goldinarjev nagrade. (Po zaslugi Ferdinanda Kolednika je ta povest prevedena v okoli 50 jezikov!) Zelo veliko je Jurčič ustvarjal med svojim prvim bivanjem na Dunaju. Glavno delo te dobe je prvi njegov (in slovenski) roman Deseti brat (1866). Pobudo zanj je dobil od Levstika, s katerim se je osebno seznanil. Franc Levec je v spominih na Jurčiča zapisal, da mu je Levstik vsako povest strogo presojal: hvalil njene vrline, pa tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno. Deseti brat je kmalu postal prava ljudska knjiga. Popularen je postal zlasti po izdaji pri Mohorjevi družbi z zgovornimi ilustracijami Ivana Vavpotiča leta 1911 v nakladi 85.000 izvodov. Doslej je bilo že nešteto izdaj.

Ponosen, da živi od svojega peresa

Tri leta (1865–1868), ki jih je Jurčič preživel na Dunaju, so bila pisateljsko zelo rodovitna. Poleg najpomembnejšega dela, romana Deseti brat je v tem času izšlo nekaj njegovih zgodovinskih povesti (Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika). Posebej pa velja omeniti povest Sosedov sin, ki je res najboljša Jurčičeva povest, verna slika kmečkih ljudi in vaškega življenja na Dolenjskem. Vendar je za svoje delo prejemal zelo skromne honorarje. Ko sta sredi leta 1868 zamrli Janežičevi književni podjetji, je odšel v Maribor v uredništvo Slovenskega naroda, pa se spet vrnil na Dunaj, a godilo se mu je slabo, zato je odšel v Sisak kot sourednik časnika Sudslavische Zeitung, od tam pa nazaj v Maribor. Tam je načrtoval družino z učiteljico Marijo Schwentnerjevo, pa je njen oče to preprečil. Po prehodu k časnikarstvu je v Jurčičevem leposlovnem delu nastal daljši premor. Po letu 1876 se je spet vrnil k leposlovju in napisal nekaj krajših del. »Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni 'faliran' študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa,« je zapisal Fran Levec v svojih spominih na Jurčiča. Leta 1880 je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon – prva številka je izšla o novem letu 1881. Čeprav je bil takrat že na smrt bolan, je za LZ pisal roman Rokovnjači, dokončal je le 11 poglavij, preostala je po Jurčičevem načrtu napisal Janko Kersnik. Tri dni pred smrtjo je končal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška. 3. maja 1881 je sušica izpila njegove življenjske moči.

* 19. junij 1902, Videm-Dobrepolje, † 22. oktobra 1963, Kalkuta, Indija

Na svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje

Župnija Dobrepolje-Videm ima župnijsko cerkev Povišanja sv. Križa, ki stoji na Vidmu. Nedaleč od nje je domačija Pri Mohorjevih, kjer se je zakoncema Janezu Drobniču in Frančiški roj. Tomšič 19. junija 1902 rodil sin France, deseti od njunih dvanajstih otrok. Štirje so zgodaj umrli, od osmih preživelih sta dve hčeri postali redovnici notredamki, sin France pa jezuitski brat in misijonar. To je bil sad globoke vere in krščanske vzgoje. Vse praznike cerkvenega leta so spremljali verski običaji: od zornic v adventu in jaslic o božiču preko strogega posta do žegna velike noči. Ko je bil France star deset let, je izgubil očeta: objestni fantiči, ki jih je miril, so ga z noži zabodli.

Po končani dobrepoljski šoli je France najprej doma pomagal pri vseh kmečkih opravilih, pozimi se je šel tri mesece učit čevljarstva, češ: v življenju vse prav pride! Bil je pripraven za vsako delo. Božja previdnost ga je pripravljala za poslanstvo, ki mu je bilo namenjeno. Prvo službo je nastopil kot strežnik v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Potem je bil sprejet v dvoletno Zadružno gospodarsko šolo v Ljubljani. Kam sedaj? France je bil že v otroških letih vedno židane volje in veseljak je ostal tudi, ko je odrasel. Kjer je bil on, na svatbah, na veselicah, v fantovski družbi, se je vse smejalo. Mnoga dekleta so 'sanjala' o njem. Zato ljudje niso mogli verjeti novici, da gre veseli France v samostan! Preden je na pepelnično sredo leta 1921 šel k jezuitom, se je prišel poslovit od rojstnega kraja, ki si ga je tako vtisnil v spomin, da je še čez dolga pisal iz Indije: »Na vsem svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje.«

Sem židane volje, ker živim po božji volji

Redovniško pot je začel z dveletnim noviciatom v Zagrebu. Sklenil je vse svoje življenje posvetiti delu za Kristusovo kraljestvo in bil je pripravljen iti, kamor ga pošljejo. Najprej so ga poslali v Travnik v Bosni. Ko so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v Bengaliji, se je brat France Drobnič že leta 1927 ponudil, naj ga pošljejo tja, toda ni dobil potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine. Leta 1929 je bilo vse urejeno. 22. novembra 1929 se je domovina poslovila od treh jezuitskih misijonarjev: bogoslovca Stanka Poderžaja ter bratov Janeza Udovča in Franceta Drobniča. V Kurseong na pobočju Himalaje, kjer so imeli jezuiti šolo za bodoče misijonarje, so prispeli 17. decembra. Brat France je bil poslan v novoustanovljeno župnijo v naselju Bošonti, ki je obsegala 35 vasi. Ko je prišel tja, je bil nepopisno vesel. »Nisem si mogel kaj, da ne bi od veselja prešerno zavriskal.« Kot misijonar je opravljal različne naloge, predvsem pa je bil gradbenik. Izredno prav so mu prišla vsa znanja ki si jih je pridobil v mladosti. »Ljudje ne vedo, komu gre hvala – a to je moj prijatelj sveti Jožef, ki me vodi, da stvar izpeljem dobro in poceni.«

Misijonar Jožko Vizjak je o njem zapisal: »Kje koli je treba pomagati ljudem, je France takoj pripravljen ... Da bi imeli v našem misijonu vsaj še deset takih bratov kot je naš France, potem bi šele čudeže delali!« Ko se je po prestali operaciji sproščeno pogovarjal z zdravniki in bolniškim osebjem, so ga vprašali: »Kako da ste vedno tako židane volje?« Odgovoril jim je: »Zakaj bi ne bil, ko živim po božji volji in delam za blagor ljudi.«

Srečanje z Materjo Terezijo in nepričakovana smrt

»Vesela novica!« je sporočil leta 1950. »Neka Albanka, sestra Terezija, ki je bila lorentinka, je s pomočjo svojega spovednika dobila dovoljenje, da ustanovi Misijonarke ljubezni ... Sestro Terezijo poznam že od leta 1929, ko sem jo našel v noviciatu v Darjeelingu. Večkrat sem jo obiskal kot sploh vse jugoslovanske sestre. Zadnji dve leti, ko se je borila za to stvar, sem ji dajal korajže, čeprav ni bilo prav potrebno. Je sama dovolj korajžna. Naj gre kar naprej s to zamislijo. Če je od Boga, boste uspeli, čeprav se vsi na glavo postavijo. Dobil sem od nje povabilo, naj pridem 11. aprila na slovesnost ustanovitve.« Povabilu se je odzval. Do konca življenja je bil povezan s to novo redovno družino, ki je ves svet pretresla s svojo nesebično službo najbolj ubogim med ubogimi.

Brat France Drobnič je bil trdnega zdravja tudi ko je prekoračil šestdeseto leto. Pri gradbenem delu jeseni 1963 je dobil visoko vročino. Moral je v bolnišnico v Kalkuto. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe. Grlo mu je oteklo, jesti ni mogel, težko je dihal. Odločili so se za operacijo. Dali so mu injekcijo kot pripravo na operacijo. Ko so čez nekaj časa prišli, da ga odpeljejo v operacijsko sobo, so našli mrtvega. To je bilo 22. oktobra 1963. Niso mogli ugotoviti vzroka smrti. Malo pred smrtjo je pisal svojemu starejšemu bratu: »Sporočaš mi, da si dopolnil sedemdeseto leto. Leta hitro minevajo in tako se približuje konec našega življenja. A to bo največja sreča za vsakega od nas. Da bomo le pripravljeni na ta prehod iz solzne doline v večno in srečnejšo domovino. Bog daj, da se tam združimo za vse večne čase!«

(obletnica meseca 10_2013)

* 20. maj 1913, Kubed, † 19. november 1991, Klanec pri Kozini

»Ne, ni mi žal, da sem duhovnik!«

»Senčnih dni, mladost si moja, / le preveč naštela,« je v zapisal Alojz Kocjančič v eni svojih pesmi. Njegovo otroštvo je bilo vse prej kot lahko, vendar je v svoji duši ohranil nanj lepe spomine. Rodil se je 20. maja 1913 v Kubedu kot najmlajši od osmih otrok matere Ane in očeta Matija, ki ga je nemirni duh gnal v Ameriko in je umrl kot vojak v drugem letu prve svetovne vojne. Mlada mati Ana je ostala sama s tremi otroki, ki so preživeli. Po vojni so bili izgnani iz rojstnega doma. Leta 1923 je prišel za župnika v Kubed Ivan Brezavšček, goreč duhovnik in pokončen Slovenec. Ob njem se je v Stanku, kakor so mlademu Lojzu pravili, vnela iskra duhovniškega poklica. Po končani ljudski šoli v Kubedu, eni najstarejših v Slovenski Istri, je odšel v goriško semenišče, kjer so bili profesorji in vzgojitelji povečini zavedni Slovenci, čeprav je bilo to pod fašizmom nevarno in težko. Že kot gimnazijec je začel pisati pesmi in se spoprijateljil z leto dni mlajšim Ladom Piščancem, pesnikom, ki je bil umorjen kot kaplan v Cerknem leta 1944. Pisal je tudi dnevnik, ki pričuje o njegovem človeškem in pesniškem zorenju.

Po maturi je skupaj z drugimi slovenskimi sošolci spoznal, "da mora biti naše mesto samo ob Brezavščku in njemu podobnih". Vstopil je v bogoslovje in bil po štirih letih študija 29. junija 1937 v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Naslednjo nedeljo, 4. julija, je pel novo mašo v svojem rojstnem Kubedu. »Okrog pet tisoč ljudi se je zbralo za to slovesnost, ki je prerasla v pravo versko in narodno manifestacijo. Primerjali so jo s prvim slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav v Kubedu,« se je z veseljem spominjal vse življenje.

"Kar sem, si, istra, ti mi dala, / pečat si vžgala za vse dni"

Mladega duhovnika Alojza so po novi maši poslali za kaplana v Buzet v Hrvaški Istri, kjer pa je ostal samo eno leto. Leta 1938 je bil prestavljen v svojo ljubljeno Slovensko Istro – v Koštabono, kjer je deloval petindvajset let – najprej kot župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Vmes je devet let upravljal župnijo Pomjan, šestnajst pa župnijo Šmarje pri Kopru. Bil je med svojimi ljudmi, ki se jim je znal približati s svojo človeško toplino. Svoje duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo. Ljudje so se zatekali k njemu v raznih stiskah in težavah. »Zaupali smo mu. On nas je vselej branil: pod fašisti, pod Nemci, po vojni pred novimi oblastniki.

Bil je naš zagovornik in naš učitelj. Med vojnama nas je učil slovenščine in učil nas je peti ... Zaupali smo mu dokumente, tudi denar. Pri njem je bilo najbolj varno.« Leta 1945 mu je umrla ljubljena mati Ana, ki je živela z njim v Koštaboni. Tam tudi čaka vstajenja. Na njenem grobu je njegov hvaležni napis: »Pot je zginil s tvoj'ga čela, / žalost s tvojega srca, / za vsa tvoja dobra dela / naj ti Bog plačilo da. // Ne bo le govoril zate / mrzel kamenit spomin: / v sveti maši vsak dan nate / se spominjal bo tvoj sin.« Podobne napise je daroval mnogim svojim pokojnim faranom. Kot božji otrok je znal občudovati lepote istrskega sveta in je to izpovedal v pesmih, ki so predvsem domoljubne, izpoved ljubezni do istrske zemlje. Leta 1962 je izšla njegova pesniška zbirka Šavrinske pesmi. Posvečena je bila Istri, kot je izpovedal v motu: »Kar sem, si, Istra, ti mi dala, / pečat si užgala za vse dni, / zato se vsaka moja pesem / ob tvojih strunah oglasi.«

"Zahvaljen, Bog, za slast, / da bratom vračam, kar si meni dal"

Zadnja pesem v tej zbirki je Zahvaljen, Bog, ki je njegova zahvala za vse, kar mu je Bog naklonil v življenju – kot človeku, duhovniku in pesniku. V istrski zemlji je pognal tako globoke korenine, da mu je krvavelo srce, ko se je moral od nje ločiti. Leta 1963 je bil namreč iz Koštabone prestavljen v Klanec pri Kozini, iz Šavrinske Istre na Mali Kras. »Za mano so ostali ljudje in zemlja, katerih lepoto, toplino in bolečino je vase srkalo moje srce dolgih petindvajset le, polovico mojega dotedanjega življenja.«

Tudi tam se je njegovo srce hitro odprlo ljudem. »Ob nedeljah zvečer, ko se po tretji, večerni maši, vračam truden domov iz te ali druge podružničnih cerkva, si v avtu pojem in vriskam ... pijan od sreče, da verujem z lahkoto v božjo in človeško dobroto!« Računal je, da bi se po upokojitvi preselil v hišo, ki jo je bil kupil v rojstnem Kubedu. Leta 1987 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Naslednje leto je izšla njegova druga pesniška zbirka Brumbole, ki jo je uredil pisatelj Marjan Tomšič, Štajerc, ki je postal Istran. Ob petstoletnici fresk v Hrastovljah je zanosno prebral nekaj svojih pesmi – ljubezenskih izpovedi svoji Istri. Poldrugo leto zatem, 19. novembra 1991, je njegovo srce utihnilo. Ko je v krsti odhajal iz Klanca v svoj Kubed, kjer je končno našel svoj dom, je lilo kot iz škafa. »Zdelo se je, da tudi nebo z ljudmi joče za njim« (Tone Pavček). Po njegovi smrti je koprska založba Lipa izdala njegovo pripovedno knjigo Ljudi opeval sem, vode in skale. Tam beremo njegovo izpoved: »Življenje duhovnika je tako pestro in bogato, da bi izbrane poti ne hotel zamenjati z nobeno drugo potjo, z nobenim drugim poklicem.«

(obletnica meseca 06_2013)

Obhajamo 120-letnico rojstva zaslužnega glasnika Primorske, ki mu je nenadna smrt leta 1948 prekrižala in končala njegove ustvarjalne načrte. Le leto prej, torej leta 1947 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

* 31. januar 1901, Luče v Savinjski dolini, † 1. februar 1970, Ljubljana

Samotni svet pod Raduho - vir njegovega navdiha

Blaž Arnič se je rodil 31. januarja 1901 na samotni kmetiji Zalesnik v Strmcu nad Lučami v zgornji Savinjski dolini. Prve korake v svet glasbe je napravil v domačem krogu, kajti vsa družina je bila muzikalična. Otroštvo in mladost je preživel na rojstni kmetiji sredi gorskega sveta, v katerem kraljuje Raduha (2062 m). To je oblikovalo njegov značaj in njegovo glasbeno govorico. "Arnič je bil in je do konca ostal romantični realist, tesno povezan z zemljo," je o njem zapisal muzikolog Danilo Pokorn. "Zajemal je predvsem iz treh vrelcev: iz lastnega življenja, iz lepot domače pokrajine in zaklada njenih pripovedk in legend ter iz narodne zgodovine med vojno in po njej."

O svojem glasbenem ustvarjanju je sam dejal: "Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem potreboval niti iskal." Želja, da bi šel študirat glasbo se mu je izpolnila šele po prvi svetovni vojni. Začel je na orglarski šoli v Ljubljani, ki jo je z odliko končal ter bil nato skoraj poldrugo leto organist v župnijah Bučka in Krka na Dolenjskem. Leta 1925 se je vpisal na ljubljanski konservatorij. Med študijem je že skladal. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je ustvaril nekaj pomembnih skladb. Po končanem študiju v avstrijski prestolnici je leta 1934 poučeval na gimnaziji na Bolu na otoku Braču, potem pa je svoje glasbeno znanje izpopolnjeval v Varšavi in v Parizu. V letih 1940-1943 je poučeval na srednji šoli Glasbene matice v Ljubljani.

Konec druge svetovne vojne je kot zaveden Slovenec po zaporu v Ljubljani dočakal v nemškem taborišču Dachau. Po vrnitvi v Ljubljano je postal redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. To poslanstvo je opravljal do 1. februarja 1970, ko je v prometni nesreči izzvenel zadnji takt njegovega življenja.

Devet simfonij in sedem simfoničnih pesnitev

"Arničev glasbeni izraz je izliv neposrednih čustev," je o njegovo glasbeno ustvarjanje označil Dragotin Cvetko v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem (1960). Svoja dela je naslonil na ljudske povesti, risal je okolje, iz katerega je izviral, ne da bi se povezal z ustaljenimi glasbenimi oblikami, ampak je svoja velika dela gradil vzporedno s pesniškimi predlogami.

Značilno zanj je bilo, da se v komponiranju ni posvečal majhnim in kratkim oblikam, temveč so ga privlačile velike, posebej simfonija. Na tem področju je bil v 20. stoletju na Slovenskem najpomembnejši. Napisal je devet simfonij, ki jih je na kratko predstavil muzikolog dr. Edo Škulj v svojem Leksikonu cerkvenih glasbenikov (2006). Vse imajo značilne naslove. Poleg četrte so najbolj znanje zadnje štiri. Prva simfonija, Te Deum (1932), je pravzaprav kantata, ker jo zaključuje zbor z besedilom latinske hvalnice (zahvalne pesmi). Druga, Simfonična rapsodija (1933), se vsebinsko veže na Psalm 136 Svetega pisma. Tretja je Simfonia Resurrectionis (1931-1942); četrta, Duma (1933), obsega štiri stavke, od katerih je zadnji uglasbitev Župančičevega besedila. Peta ima naslov Vojne vihre (1941); šesta, Samorastnik (1950), je avtobiografska, naslov pa je iz Prežihovega Voranca. Sedma je Simfonija dela (1948), v osmi, Na domači grudi (1951), je skladatelj v štirih stavkih prisluhnil utripom narave. Posamezni stavki devete simfonije, Vojna in mir (1960), učinkujejo kot samostojne simfonične pesnitve. V zakladnici Arničevega glasbenega snovanja je sedem simfoničnih pesnitev: Zapeljivec, Ples čarovnic, Pesem planin, Povodni mož, Divja jaga, Vasovalec in Gozdovi pojejo. Za slednjo je Blaž Arnič leta 1947 prejel Prešernovo nagrado.

Vsi trije otroci po očetovih stopinjah

Blaž Arnič si je med drugo svetovno vojno ustvaril družino. V zakonu z Marijo Finžgar so se skladatelju rodili trije otroci, danes vsi trije uveljavljeni glasbeniki: Lovrenc (1943), Jernej (1946) in Blaženka (1947). Lovrenc je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in dirigiranje. Študij dirigiranja je nadaljeval na Glasbenem konservatoriju v Leningradu, zatem pa se je izpopolnjeval še v ZDA. Njegova dirigentska kariera se je začela z ansamblom Opere in Baleta SNG Ljubljana. Kot izredni profesor je nekaj časa poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zadnja leta se posveča očetovi glasbeni zapuščini. Njegov mlajši brat Jernej se je uveljavil kot odličen violinist. Nastopa doma in na tujem. Najbolj "hodi za očetom" hči Blaženka, poročena Lemež, ki je skladateljica.

Glasbi se je posvetila šele po očetovi smrti in po študiju ruščine in angleščine. Po začetnem študiju v Ljubljani je leta 1976 diplomirala na zagrebški Glasbeni akademiji, izpopolnjevala se je v Rusiji. Diplomirala je na Dunaju z javno izvedbo kantate In principio erat Verbum (V začetku je bila beseda). Živi in deluje na Dunaju kot pianistka, klavirski pedagog in skladateljica. Leta 1998 je ustanovila Fundacijo Blaža Arniča, ki podpira glasbeno nadarjena slovenske otroke s podeželja.

Ob stoletnici njegovega rojstva je bila 31. januarja 2001 v osnovni šoli v Lučah, ki nosi ime po njem, spominska kulturna prireditev. Blažu Arniču so bili posvečeni Slovenski glasbeni dnevi 2001 (20.- 23. marca). V šentjakobski cerkvi v Ljubljani so Simfonični orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor in zbor Consortium musicum izvedli Arničevo tretjo simfonijo Dumo. Zbor je vodil Mirko Cuderman, dirigiral pa je skladateljev sin Lovrenc Arnič.

(obletnica meseca 01_2011)

* 21. februar 1877 Kamnik, † 11. januar 1943 Ljubljana

Sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja

Zibelka mu je tekla v Kamniku, kjer se je rodil 21. februarja 1877 kot sin okrajnega zdravnika Janeza Vavpotiča in matere Marije, rojene Obrekar. Že v Ivanovi zgodnji mladosti se je oče po službeni dolžnosti z družino preselil v Novo mesto. Na tamkajšnji gimnaziji je bil sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja, pesnika slovenske moderne. Tam je leta 1897 maturiral in jeseni tega leta se je odpravil v Prago, kjer se je vpisal najprej na glasbeno, nato pa na slikarsko akademijo. Obe umetniški smeri sta ga mikali: že doma je veliko igral na klavir, a je naposled študij glasbe le zamenjal s slikarstvom, kateremu je potem posvetil vse svoje življenje. Praška šola je dala trdne temelje Vavpotičevi slikarski poti, njegovemu nagnjenju k žanrskemu in figuralnem slikarstvu. Dobro se je seznanil s slikanjem v naravi, tako imenovanim plenerizmom. Iz Prage se je za dve leti (1900-1901) preselil v Pariz (iz tega obdobja je njegov avtoportret), nato je šel na Dunaj, pa spet v Prago, ki ga je še posebej utrdila v slikarskem realizmu. Leta 1905 je končal svoj študij ter postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji v Pragi. Tam se je tudi oženil z Marženko Pešan, ki mu je leta 1904 rodila sina Bruna. Leta 1906 se je z ženo in sinom za stalno vrnil v domovino. Najprej v Idrijo, kjer je na tamkajšnji realki poučeval risanje, med prostim časom pa se je ukvarjal z risanjem pokrajin in portretov ter pisal članke o umetnosti. V Idriji se mu je rodila še hči Rut, ki je pozneje postala znana plesalka, sin Bruno pa slikar in scenograf.

Leta 1910 se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer se je že uveljavil na mnogih razstavah. Med prvo svetovno vojno je kot vojni slikar deloval na Primorskem, kjer je slikal prizore z raznih bojišč. V letih 1927-1929 je bil scenograf Narodnega gledališča v Ljubljani, potem pa je živel kot svobodni umetnik.

Njegovo umetniško delo je Ljubljana spoznala na prvi slovenski umetniški razstavi leta 1910 v Mestnem domu, še bolj pa ob prvi umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, kjer se je predstavil s svojimi 23 deli. Po prvi svetovni vojni se je Vavpotič s svojimi deli uvrstil med najbolj priljubljene in najplodovitejše slikarje krajin in portretov, tihožitij in kompozicij.

Slikar našega meščanskega življenja

Sam se je štel v prvi vrsti za portretista. Od ljubljanskih meščanov je dobival toliko naročil, da je postal izrazit slikar našega meščanskega življenja. Ustvaril je vrsto podob slovenskih meščanov, med katerimi so najbolj znameniti portreti kulturnikov in politikov, naslikanih v svojem vsakdanjem domačem okolju. "Najbolj ljubke pa so podobe ljubljanskih gospa in gospodičen. Še s posebno ljubeznijo je, razumljivo, spremljal svoje družinske člane, zlasti hčerko, plesalko Rut, in sina, slikarja in scenografa Bruna" (M. Komelj). Povezan je bil tudi z gledališčem, kjer je kot scenograf z režiserjem Osipom Šestom pripomogel k njegovi evropeizaciji. Vselej se je znal prilagoditi vsakokratni režijski zamisli in literarni predlogi. S svojimi scenami je včasih izražal tudi svoj melanholični in nekoliko resignirani miselni odnos do življenja. "Njegovo delo je z motiviko in slikarskim načinom prava ilustracija slovenskega meščanskega življenja v prvi polovici 20. stoletja, njegovih protagonistov in ambienta, hkrati pa tudi podoba umetnikovega odnosa do upodobljencev in njihovega časa ter do same umetnosti, pa tudi prikrito zrcalo njega samega in njegovih doživetij," je zapisal Milček Komelj. Naslikal je tudi vrsto vedro občutenih pokrajin, posebej ljubljanskih panoram, tivolskih parkov in drevoredov ter tihožitij in žanrskih slik. Bil je prefinjen risar, v barvi pa si je prizadeval  za njihov pretanjen sijaj in harmonično prelivanje. Po letu 1929 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Neutrudno je delal vse do svoje smrti 11. januarja 1943.

Velemojster slovenske knjižne ilustracije

Slovenski likovni umetnosti je Ivan Vavpotič vtisnil najmočnejši pečat kot knjižni ilustrator. Njegova umetnost na tem področju je dosegla vrh, ki je bil za slovensko risarsko umetnost naravnost zgodovinskega pomena. Najbolj znane so njegove ilustracije nekaterih knjig Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Najprej je z domiselnimi risbami obogatil prvi slovenski roman - Desetega brata Josipa Jurčiča (1911 in 1912; ker ilustrator ni utegnil o pravem času dovršiti vseh slik, je leta 1912 izšel Jurčičev roman v ponatisu z vsemi ilustracijami, toda v majhni nakladi - leta 1911 pa so ga natisnili v 85.000 izvodih!). Sledile so knjige: Jurij Trunk, Amerika in Amerikanci (1912), Fran Detela, Trojka (1915), Ksaver Meško, Mladim srcem (1915), Frančišek Pengov, Podobe iz narave (1916, 1917). Ko je Vavpotič risal podobe za Desetega brata in kasneje Mladim srcem, je njegova umetnost dosegla vrh, beremo v Mohorjevem koledarju 1978. Besedilo resnične umetnine je slikarja povsem prevzelo in navdihnilo. S pisateljem je krenil v gostilno k Obrščaku, od tam na grad Slemenice in dalje po vseh potih in stezah, ki jih je zarisal v dolenjski svet genialni Jurčič. Tu je doživel usodo "faliranega študenta" strica Dolefa, vraževerni svet in tragiko desetega brata Martina Spaka ter lepo ljubezen Lovra Kvasa in grajske Manice. Prav Vavpotičeve ilustracije so v veliki meri pripomogle, da so se omenjene knjige med narodom tako priljubile. Ilustriral je tudi nekaj knjig drugih založb, Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917), pesniško zbirko Miška osedlana Iga Grudna (1922) in pri tem pokazal poseben smisel za pravljično, romantično srhljivo, fantastično  vsebino in otroško igrivost. Manj je znano, da je bil Ivan Vavpotič tudi avtor prvih jugoslovanskih znamk.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 2, str. 32.