* 8. marec 1840, Četena Ravan, † 2. avgust 1905, Gradec

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki je umrl pred sto leti, je bil prvi profesor te stroke.

Brez podpore domačih, ker ni hotel postati duhovnik

Nekdanje čase so šli kmečki sinovi v šole večinoma zato, da postanejo duhovniki. S tem namenom so starši poslali v ljubljansko gimnazijo tudi Gregorja Kreka, ki se je rodil 8. marca 1840 v vasi Četena Ravan v slikoviti Poljanski dolini na Gorenjskem. Kot dijak je imel Gregor vso oskrbo v zavodu Alojzijevišče na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer je zdaj Teološka fakulteta. Starši so mu namenili duhovniški poklic. V višjih gimnazijskih razredih se je, kot še nekateri njegovi sošolci, navdušil za slovenstvo in slovanstvo ter je sklenil tudi sam sodelovati v tem narodnem preporodu. Po šestem razredu gimnazije je izstopil iz Alojzijevišča in si našel zasebno stanovanje. "Njegovi domači so spoznali, da se njihove želje ne bodo uresničile, zato so mu odtegnili vso podporo" (Janez Dolenc).

Moral si je pomagati sam in sicer s pisanjem: postal je priden sodelavec Bleiweisovih Novic. Uredniku Bleiweisu je pošiljal razne članke, npr. napotek dijakom, kako naj zbirajo ljudsko slovstvo, objavil je tudi svoj zapis povedke Divji mož. Poglabljal se je v slovanske jezike in njihove književnosti. Leta 1858 je začel Anton Janežič izdajati literarno glasilo Slovenski glasnik, v katerem je objavljal literarne in poučne prispevke iz vse Slovenije in že v prvih številkah zasledimo med sodelavci tudi ime Gregorja Kreka. Najprej je v njem objavil dopis, kako se mladina na gimnaziji narodnostno prebuja, proti koncu leta pa je v svojem dopisu sporočal, da je v tisku zbornik ob stoletnici rojstva pesnika Valentina Vodnika. V Slovenskem glasniku je objavil tudi svojo prvo pesem Otožnost.

Občudovalec in posnemovalec Prešerna

Gregor Krek je bil že v dijaških letih navdušen bralec Prešernovih Poezij "in začel je sam kovati podobne pesmi ter jih objavljati" (Janez Dolenc). Prva, Otožnost, je bila natisnjena, kot povedano, v Janežičevem Slovenskem glasniku. V njej je v sedmih kiticah izpovedal svoje domotožje po rojstnem kraju, ki ga je moral kot majhen zapustiti. Naslednje leto je objavil ljudsko pesem Rožmanova Alenčica, ki jo je "zapisal, kakor jo je čul". Ob tem je povedal, da je zapisal še več starih izročil iz domačega okolja, toda ti zapisi se niso ohranili. Krek je "koval" pesmi, vendar pesniškega daru ni imel. To potrjujejo tile verzi iz njegove pesmi Pisarija, ki je nastala po Prešernovi Novi pisariji, in se v njej spomni na usodo našega največjega pesnika: "Lej, poezijo rajnega Prešerna / postrani gleda domovina verna, / ker se ubogi revež je spozabil, / da v lastnem ognju lastni glas je rabil." Svoje pesmi je izdal v zbirki Poezije, ki je izšla v Ljubljani leta 1862. Za uvodom so bili oddelki: Pesmi, Jesenske žalostinke in Soneti - v tem oddelku je bil tudi sonetni venec z akrostihom Polakovi Milici. "Pesniške oblike, izraze in podobe, si je izposodil pri Prešernu, Levstiku in Jenku, jih dopolnil s ponesrečenimi primeri in koseskizmi ter zašel v prazno verzificiranje konvencionalnih občutkov" (A. Pirjevec).

Leta 1860 je uspešno opravil maturo in se jeseni vpisal na graško univerzo: študiral bo klasične jezike. "Ker od doma ni dobil pomoči, je zagrizeno študiral, presenetil profesorje na prvih kolokvijih z odličnim znanjem, in kmalu so mu priskrbeli štipendijo" (J. Dolenc).

Krekovo uspešno znanstveno delo

Več uspeha kot pesnikovanje je imelo znanstveno delo Gregorja Kreka, ki je leta 1864 z doktoratom končal študij na graški univerzi in se potem začasno zaposlil na graški realni gimnaziji. Ves čas študija je načrtoval, da mora na graško univerzo priti tudi slavistika, zato je opustil poezijo in se posvetil slavističnim raziskavam. Z nekaterimi znanstvenimi delu mu je uspelo tudi šolsko ministrstvo na Dunaju prepričati, da je treba na univerzi v Gradcu ustanoviti stolico za slovansko filologijo (jezikoslovje). To se je uresničilo 20. marca 1870: Gregor Krek je bil imenovan kot edini predavatelj in je dobil naslov "izredni profesor". "Vestno se je pripravljal na predavanja in raziskoval posebno ljudsko slovstvo vseh Slovanov. Leta 1874 je predavanja strnil v knjigo Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Uvod v zgodovino slovanske književnosti). To njegovo temeljno delo, ki je kasneje izšlo še enkrat močno razširjeno, mu je prineslo sloves učenjaka po vsej Evropi, osebno pa naslednje leto imenovanje za ordinarija, rednega profesorja za slovansko filologijo na graški univerzi" (J. Dolenc). Delo je vzbudilo splošno zanimanje zaradi obravnavanih etnografskih, mitoloških in literarnih vprašanj. "Druga predelana in pomnožena izdaja (1887), ki ima zlasti bogati bibliografijo, vsebuje v prvem delu najvažnejše vesti lingvistične paleontologije in starih piscev o jeziku, zgodovini in kulturi starih Slovanov, v drugem delu pa splošne opombe o slovanski tradicionalni književnosti in njenem odnosu do kulturne zgodovine" (A. Pirjevec). Gregor Krek je predaval vse do upokojitve leta 1901, 2. avgusta 1905 je v Gradcu umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah.

(obletnica meseca - Ognjišče 09_2005)

* 21. december 1839, Smokuč, † 8. marec 1937, Okroglo pri Kranju

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec. V časih hudega nemškega pritiska je bil eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka. Umrl je pred sedemdesetimi leti v starosti svetopisemskih očakov.

"Najstarejši pismeni Slovenec"

Dnevnik Jutro je Toma Zupana ob 97. obletnici rojstva imenoval "naš najuglednejši narodni svečenik in najstarejši pismeni Slovenec, naslednik slovanskih apostolov." Rodil se je 21. decembra 1839 v vasi Smokuč, ki spada pod župnijo Breznica, ki je dala Slovencem mnogo znamenitih izobražencev; Zupan sam jih je opisal 120. Oče Matija je bil posestnik in trgovec s suknom, mati Marija roj. Fertin je bila sestrična pesnika Franceta Prešerna. Prvo šolsko modrost je zajemal v enorazrednici na Breznici; v letih 1848-1858 je obiskoval v Ljubljani normalko (osnovno šolo), kot gojenec Alojzijevišča pa klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko. Po maturi je študiral bogoslovje in bil leta 1863 posvečen v duhovnika. Tega leta je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in tam si je postavil za življenjski cilj službo narodu. Še kot bogoslovec in nato kot mlad duhovnik je bil prefekt v Alojzijevišču. Zasebno je študiral slavistiko in iz nje napravil izpit pri znamenitem jezikoslovcu Franu Miklošiču na Dunaju. Leta 1867 je postal profesor verouka v Kranju, leta 1879 pa je bil kot profesor prestavljen na ljubljansko gimnazijo, kjer se je odločno zavzemal za slovenski jezik. V letih 1881-1893 je bil vodja Alojzijevišča; ko ga je ljubljanski škof Jakob Missia odstavil, ga je to zelo prizadelo. Po upokojitvi leta 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem pri Kranju, kjer je v 98. letu življenja 8. marca 1937 umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah - v istem grobu je Prešernova sestra Lenka. V oporoki je svoj gradič zapustil slepim, svojo bogato knjižnico Licejski knjižnici, svoje spomine na slavne može pa Narodnemu muzeju.

Prešernov sorodnik, varuh njegovega spomina

Po materini strani je bil Tomo Zupan sorodnik velikega Vrbljana Franceta Prešerna. Zaradi te sorodstvene vezi se je vse življenje ukvarjal s prešernoslovjem. Zbiral je zlasti podatke o Prešernovem rodu ter sestavil rodovnik Prešernove družine po očetovi in materini strani. Iskal je ljudi, ki so bili s pesnikom v sorodu ali so ga osebno poznali. Njegova najbolj znamenita poročevalka je bila Prešernova sestra Lenka (1811-1891), s katero se je načrtno pogovarjal več let (1878-1890) in njeno pripovedovanje skoraj dobesedno zapisal. Tako so nastale Črtice iz dr. Prešerinovega življenja (5 zvezkov) in Spomini na dr. Prešerina (12 zvezkov), oboje hranijo v rokopisnem oddelku NUK. V knjigi je izdal samo krajši povzetek z naslovom Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje (1933). Zbral je vso dostopno Prešernovo zapuščino in na Okroglem z njo opremil posebno Prešernovo sobo. Tam je bilo več kosov pesnikovega pohištva (postelja, mizica, dva stola, predalnik), osebnih predmetov (kavni mlinček, tobačnica, mrtvaški prt) in dokumentov (spričevala). V oporoki je vse to zapustil Narodnemu muzeju v Ljubljani; danes je pohištvo v Prešernovem spominskem muzeju v Kranju. Ko so na Breznici 28. avgusta 1912 odkrili spomenik rojaku škofu Pogačarju, kateremu je bil Zupan srčno vdan, je v svoji znameniti pridigi omenil vse pomembnejše Gorenjce zadnjih 130 let. O "Ribčevem pesniku" Prešernu je dejal: "Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici." Tomo Zupan je več Prešernovim sorodnikom dal na svoje stroške postaviti nagrobnike.

Narodni delavec in vzgojitelj

Pomembno je tudi Zupanovo delo v narodnoobrambnem pogledu. Leta 1885 je ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda in bil njen predsednik do leta 1907. Družba je za preprečevanje ponemčevalne dejavnosti Schulvereina v obmejnih, narodnostno najbolj ogroženih krajih snovala narodne trdnjave: to so bile šole in vrtci v Trstu, Velikovcu, Korminu in drugod. Veliko je storil tudi kot pisatelj. Bil je dolgoletni sodelavec Jeranove Zgodnje danice, nekaj časa tudi njen urednik. Dopisoval si je z vsemi slovenskimi sodobniki. Njegov dom na Okroglem je bil na široko odprt za obiskovalce, vsak se je moral vpisati v spominsko knjigo.

Bil je znan kot strog vodja Alojzijevišča. Njegov gojenec pisatelj Finžgar poroča: "Vodja Tomo Zupan je zahteval od nas trdo delo. Najprej delo za šolo... Zaradi njegove pikrosti in strogosti smo se ga vsi bali. Ljubil ga menda ni nihče. Toda škodovalo nam ni. Zavod je bil pri vseh profesorjih spoštovan. Spominjam se nekega leta, ko nas je bilo petdeset v Alojzijevišču, od tega konec leta 35 odličnjakov, padel pa sploh nikoli ni nihče." Zelo zanimivo je, kar pove Finžgar v nadaljevanju: "Skrbel je tudi za našo oliko. To je poučeval sam, in sicer v obednici po večerji. Učil nas je, kako naj se vedemo pri mizi, kako pri obiskih, kako naj se ognemo starim ljudem s pločnika, s katero roko naj se odkrijemo, če koga pozdravimo... Čeprav smo se ob marsičem hudomušno muzali, kasnejše življenje nam je dokazalo, kako je imel naš vodja prav."

Tomo Zupan o Matiji Čopu in Francetu Prešernu

Tomo Zupan je bil eden številnih duhovnikov iz brezniške župnije; dočakal je redek jubilej - železno mašo (70- letnico duhovništva). Ko so 28. avgusta 1912 v župnijski cerkvi na Breznici odkrili spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je bil rojen v Vrbi, je imel Tomo Zupan dolg govor, v katerem je naštel in opisal znamenite brezniške župljane zadnjih 130 let. Vseh je bilo 120, vendar se je »iz previdnosti« omejil na umrle. V svojem ognjevitem govoru je poslušalce vodil po vseh enajstih vaseh brezniške fare. To so: Breg, Moste, Žirovnica, Selo, Zabreznica, Breznica, Dosloviče, Smokuč, Rodine, Studenčice in Vrba. Iz Žirovnice sta bila doma Prešernova mati in njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kaj je povedal o njima?

Tu Pri Muhovcu je prišla na svet imenitno slovensko dekle: Mina Svetinova. V Vrbo na Ribičevino primožena je postala mati prvemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Pametni in premožni starši so jo kot otroka poslali celo v Beljak in pozneje v ljubljanski nunski samostan na izobrazbo. Bistre glave je postala po svoji pridnosti, potem popolnoma vešča precejšnjemu oddelku Svetega pisma. Od tod je umevala svoje otroke ne le izrejevati, nego tudi poučevati. - Pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se vanjo šel kopat. V izgubo rodu je krog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil le 39 let in pol. In Čopova vera? Sla sta z moje matere očetom, Urbanom Frtinom, nekokrat tu mimo brezniškega pokopališča. Ustavil se je, uprl oko v spremljevalca in izustil: »Urban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere.« Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja mati. Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?

Ustavimo se še v Vrbi, ki ji Zupan zapoje pravo hvalnico.

O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike... In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.

Bogomila mu pove, da je prejela krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj tudi on bode. »Ne branim se je vere Bogomile,« je njegov odgovor in pridevek: »Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, kdaj bo zakona zveza me sklenila?« A šibka deklica Bogomila se ojunači. Pove, da je kristjana in več, govoreč: »Je uslišana bila molitev moja, ne smem postati jaz nevesta tvoja... Bogu sem večno čistost obljubila... O, čakaj, mi dopolni prošnjo eno, pred ko se ločiva, Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi. Dokler te posveti krst, se zamudi, voda je blizu in duhovni tudi.« Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti.

Črtomir je postal kristjan in več: postane krščanski misijonar. »Med svoje rojake Slovence gre in daleč čez njih meje, do smrti tam preganja zmot oblake.« Tako, junaško dekle, šestnajstletna Bogomila je izvršila svoje poslanstvo. In pesnik končuje ta svoj Krst z besedo: »Domu je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.«

Prav danes pred šestinšestdesetimi leti je Prešeren postal samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav dve leti in pol. Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevim menda rodbinska bolezen. Kranjčani so vedeli, kaj imajo. Sli so mu bolnemu v vsem na roko. Obiskal ga je nekoč in tolažil meščan, govoreč: »Doktor, toliko morate trpeti.« Prešeren dvigne ob tem svojo slavno glavo, upre pogled vanj in pravi: »Trpim, a Kristus je več trpel.« Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešeren. Tako umira naš najimenitnejši pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati. Tako so mu tekle solze kot grah.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2007)

* 5. marec 1900, Stara Loka, † 25. december 1963, Ljubljana

"Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet," piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva (pri njej sta sodelovala Marjana Mrak in Edo Škulj). "Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala." V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: "Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal." Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič "hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti - šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor ... Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost." Temu velikemu umetniku ter plemenitemu in vernemu možu posvečamo ta zapis ob 110-letnici njegovega rojstva.

Prvi glasbeni pouk pri očetu organistu

"Zelo veliko slovenskih glasbenikov ima očeta ali starega očeta organista," piše dr. Edo Škulj. "Tudi Josip Gostič je bil sin organista in ob njem je dobil prvo glasbeno izobrazbo." Leopold Gostič, rojen leta 1869 v Šentvidu pri Brdu, je leta 1889 prišel za organista na Homec, kjer se je leta 1892 poročil z domačinko Ano Jerman. Na Homcu so se jima rodili štirje od šestih otrok: Angela, Albina, Terezija in Leopold. Leta 1898 je odšel za organista v Radovljico, kjer je ostal dve leti, kajti leta 1900 je nastopil službo organista v Stari Loki. Tam sta se rodila sinova Josip (1900) in Ciril (1902). Leta 1902 se je kot organist vrnil na Homec, kjer je ostal do svoje smrti leta 1919.

Josipa Gostiča imajo za "svojega" Staroločani in Homčani: v Stari Loki se je rodil 3. marca 1900, "doma" pa je bil na Homcu, kjer se je družina ustalila. Tam je preživel otroštvo in mladost, tja se je vse življenja vračal in tam tudi čaka vstajenja. Oče Leopold je v cerkvi na Homcu opravljal orglarsko službo, sin Jože pa je od njega prejel prvo znanje o glasbi. Vsi v družini so bili glasbeno nadarjeni. Med prvo svetovno vojno je očeta, ki je bil vpoklican k vojakom, nadomeščala hčerka Terezija (rojena 1895). Ko je oče leta 1917 prišel na dopust, je Jožeta poslal na orglarsko šolo v Ljubljano, na kateri so se šolali mnogi znameniti slovenski glasbeniki. Z odličnim uspehom jo je končal leta 1919. Po očetovi smrti je sprejel orglarsko službo na Homcu, rad pa je zahajal v opero. Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in postal član zbora ljubljanske Opere. Rekli so mu, da je njegov glas "majhen", zato nima smisla, da bi se učil petja, svetovali so mu, naj se preusmeri na klavir.

Operni pevec v Ljubljani, v Zagrebu, na Dunaju

Leta 1930 je Gostič diplomiral na konservatoriju in od vseh profesorjev dobil odlične ocene iz glavnega predmeta - solopetja. Ko je ravnatelj Matej Hubad slišal njegovo petje, mu je zagotovil nastop v Operi z vlogo Lenskega v Evgeniju Onjeginu Petra Čajkovskega. To se je zgodilo 5. septembra 1929. Romantična vloga Puškinovega Lenskega je bila za mladega, postavnega Gostiča očarljiv gledališki izziv in za njegov lirski glas pravo zmagoslavje. Kritiki so poveličevali njegovo muzikalnost, njegov lep in zdrav glas, razločno izgovarjavo, s kakršno se ne more pohvaliti vsak pevec, ter njegov igralski talent. Vse te vrline so Gostiča kmalu pripeljale med vrhunske operne umetnike. Njegov repertoar je obsegal 115 opernih in operetnih vlog. Prvih devet sezon je nastopal skoraj izključno v ljubljanski Operi; tam je, pozneje kot gost, imel okoli 850 nastopov.

Sledilo je "zagrebško obdobje". Zagrebškemu občinstvu se je Josip Gostič prvič predstavil 16. decembra 1930 z ansamblom Glasbene matice iz Ljubljane, ki je v zagrebškem Narodnem gledališču izvedla Faustovo pogubljenje Hektorja Berlioza. Kritik je o Gostiču prerokoval: "Njegovo mehko grlo in prijetna barva glasu napovedujeta, da se bo iz njega razvil odličen tenor." V naslednjih letih je Gostič še nekajkrat nastopil v Zagrebu kot gost, jeseni leta 1937 pa je podpisal stalno pogodbo s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, kjer je ostal do smrti; tudi po letu 1960, ko je stopil v pokoj. V 26 letih je imel v zagrebški Operi 970 nastopov in se za zmeraj povezal s hrvaško glasbo. Med drugo svetovno vojno (od 1942 do 1944) ter po njej (od 1951 do 1955) je najprej kot gost, potem pa kot stalni član, 260-krat nastopal v Državni operi na Dunaju. Slavni dirigent Karl Bohm, njegov prijatelj, je o Gostiču dejal: "Takih pevcev danes ni več!"

Njegov zadnji Božič

Na Homcu je bil njegov dom in tja se je vedno rad vračal tudi tedaj, ko je bil angažiran v zagrebški in dunajski Operi. Vsako leto je na Božič pel pri polnočnici v domači župnijski cerkvi. To je čutil kot klic srca, ki se mu ni mogel ustavljati in vse druge obveznosti so morale ta dan odpasti. Leta 1960 je rentgen pri Gostiču odkril raka na dvanajsterniku. Po operaciji je kazalo, da bo bolezen vendarle premagal. Nadaljeval je s petjem, toda njegovo zdravje se je slabšalo. Njegova zadnja predstava je bila v Zagrebu, kjer je 12. oktobra 1963 nastopil kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. "Jože je prišel šele dopoldne s Homca; preden sem šel v orkester za pult," se spominja dirigent Samo Hubad, "in mi je potožil, da ima bolečine in da mora v zadnjem času zelo paziti na prebavo. 'A brez skrbi, šlo bo, saj smo profesionalci'." Po bleščečem (zadnjem) nastopu je moral iskati pomoč v bolnišnici v Ljubljani. Na dan pred Božičem je prišel k njemu župnik s Homca, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. Pomirjen mu je dejal: "Hvala za vse, pripravljen sem za pot." Na sam Božič, 25. decembra 1963, je utihnila pesem njegovega življenja. To je bil njegov najlepši Božič, saj se je pridružil petjem angelskih zborov. Ljubljana se je prva poslovila od velikega, malo priznanega umetnika; prisrčno zadnje slovo so mu pripravili njegovi Homčani. Pogreb je bil 28. decembra 1963. Navzoča je bila velika množica ljudi. Mašno slavje in pogreb je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik. Med mašo je tenorist Rudolf Francl, prvak ljubljanske opere, pel njegove priljubljene pesmi.

Silvester Čuk

* 7. marec 1861, Verd, † 22. april 1898, Ljubljana

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: "O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel ... Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka ... Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov." Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914). Ta slikar, ki ga je "strašni objem umetnosti dušil do obupa" (Cankar) stopa pred nas ob 150-letnici rojstva.

Sin oseminšestdesetletnega očeta in devetindvajsetletne matere

Slikarjev oče Andrej Petkovšek se je rodil leta 1793 na Vrhniki, leta 1819 se je poročil s 24-letno premožno vdovo Nežo Vehar na Verdu. Imela sta pet otrok. Po smrti žene Neže (1845) se je Andrej leta 1852, ko je bilo Matevžu, najstarejšemu otroku iz prvega zakona, že 32 let, vnovič poročil z dvajsetletno Marijo Stopar, gostaško hčerko. Iz tega zakona so bili trije otroci: Frančiška, Ivana in Jožef, naš slikar, ki se je rodil 7. marca 1861. Že tri leta po njegovem rojstvu je oče umrl in posestvo je prevzel Veharjev Matevž, a je že dve leti zatem umrl in posestvo je prešlo na polbrata Jožefa. Zaradi njegove mladoletnosti so gospodarili razni varuhi. Jožef je obiskoval osnovno šolo najprej na Vrhniki in potem v Idriji z dobrimi spričevali. Na realki v Ljubljani je slabo napredoval in po treh letih je šoli dal slovo. Doma se je družil s kmečkimi tovariši in zapravljal čas. Zaradi nenehnih materinih opominov je pri osemnajstih letih (1879) kot prostovoljec odšel k vojakom v Bosno. Vojaščina mu je pomagala do večje samostojnosti. Ko se je leta 1882 vrnil domov, se je začel ukvarjati s slikarstvom in znanci so ga napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Ta je odkril njegov slikarski talent, ga nekoliko poučeval v slikarstvu in ga poslal v Benetke. Že jeseni tega leta ga najdemo v Münchnu, kjer se je vpisal na slikarsko akademijo. Spričevala, izdana pa prvih dveh semestrih študija potrjujejo "veliko marljivost, mnogo zmožnosti ter zelo lep napredek". Spomladi leta 1884 je odšel v Pariz, kjer se je v galerijah seznanjal s francoskim "kmečkim" slikarstvom. Januarja 1885 se je vrnil v München, a zaradi težav z očmi se je kmalu vrnil na Verd. Naslednja leta je slikal doma in v okolici.

Ljubezensko razočaranje in izbruh duševne bolezni

Jožef Petkovšek je s prijatelji rad zahajal v gostilno Pri Marjančniku, ki jo je vodila njegova sestrična Ivana. Jožef se je zaljubil v njeno hčerko Ivanko, ki pa se je poročila z drugim, kar ga je močno prizadelo in pospešilo izbruh njegove duševne bolezni. Nekateri menijo da je bil dedno obremenjen, da pa je tudi neredno življenje pospeševalo bolezen. Jeseni je odšel v zdravilišče Lipik na Hrvaškem in nekega dne "skočil" v Zemun, kjer je srečal sedemnajstletno Marijo Filipescu, ji sledil do doma, se tam zaročil in se 2. oktobra 1888 poročil. Poročno potovanje ju je vodilo po vsej Italiji, vse do Sicilije. Na povratku je v Benetkah dobil napad bolezni, da sta se morala naglo vrniti domov. Jeseni je Petkovšek dokončal svojo Beneško kuhinjo ter izdelal celopostavni ženin portret v poročni opravi (sliko je kasneje v bolezenskem napadu sam uničil). 20. septembra 1889 so ga prvikrat odpeljali na Studenec, a se je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Verjetno je tedaj nastala njegova najbolj znana slika Doma, na kateri je naslikal domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, nečaka in sebe. "Med njimi ni navidezno nobenega duševnega kontakta, otožni in obtožujoči pogovor se plete skrivnostno od duše do duše" (Stane Mikuž). Zaradi velikih stroškov, ki so jih imeli z njim domači, je Petkovšek sam maja 1889 uvedel delno razprodajo premoženja ter del posestva. Takrat je nastal tudi spisek njegovih obstoječih slik, o katerih je varuh Gregor Maček zapisal, da je "njihova umetniška vrednost enaka ničli". 10. maja 1892 so ga zadnjič odpeljali na Studenec. 20. avgusta 1892 so prodali Petkovškovo posestvo, poravnali dolgove, tako da je slikarju ostala samo domačija. Po šestih letih "ždenja" v bolnišnici se je njegovo nemirno srce 22. aprila 1898 ustavilo.

Malo ohranjenih slik dokaz velike umetniške osebnosti

"V zgodovini novejšega slovenskega slikarstva je Petkovškov pojav menda najzanimivejši," je zapisal likovni kritik Karel Dobida v svoji oceni knjižice Franceta Mesesnela Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940). "Dasi je od vsega njegovega dela ohranjenih komaj nekaj drobcev, že ti kažejo na nenavadno oblikujočo silo in res svojsko pojmovanje. Za življenja, ki mu je minevalo med napadi podedovane duševne bolezni in strastnim prizadevanjem izraziti svoje umetnostne težnje, je bil Petkovšek doma, ne le med znanci in sorodniki, temveč tudi v naši uradni javnosti pravi tujec. Šele pozno po smrti je doživel pravičnejšo oceno, ki mu je odkazala mesto med najbolj izrazitimi predhodniki naše slikarske moderne." Umetnostni zgodovinar Rajko Ložar je zapisal: "Poglavitne vrednote Petkovškovega slikarstva ležijo na strani prave človeške in duhovne globine, ki jo je znal vdihniti svojim delom." O njegovi najbolj znani sliki Doma pa pravi, da je "podoba človeške odtujenosti, za katero je moderni čas prinesel izraz alienacija". Krivdo, da je Petkovšek kot umetnik ostal nepoznan v naši javnosti in da se je ohranilo tako malo njegovih slik, so pripisovali slikarju Simonu Ogrinu, ki naj bi jih slabo ocenil. Dva glavna krivca, da je tako malo njegovih del prišlo nas, sta Petkovšek sam, ki je ob napadih blaznosti svoja dela in to, kar je začel delati, uničeval; drugi krivec pa je bila ženska, ki je uničila skoraj vse njegove risbe aktov. Slikar Jožef Petkovšek nam s svojo osebno tragiko z vsakim delom posebej zastavlja globoka vprašanja o mejah človeškega bivanja, o pravici posameznika do notranje svobode, o pravici do trpljenja in do lastne vizije sveta.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2011)

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo.

Že v mladih letih preudaren in moder

»Dvakrat premisli, enkrat govori!« pravi pregovor, ki se ga je Hanzek - Janez Janžekovič menda držal vse od tedaj, ko se je naučil govoriti. Rodil se je 4. marca 1901 v Zagojičih, župnija Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), srednje velikemu kmetu Francu in njegovi ženi Marjeti. Že v mladosti je govoril preudarno in modro, kakor je bil še v starosti mladostno kritičen in zvedav (Edvard Kovač). Šest let ljudske šole je obiskoval v domačem kraju, nato pa je odšel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je pokazal zanimanje za vse predmete, zato so ga klicali kar »odličnjak«. S prijateljem Stankom Cajnkarjem, ki je bil leto starejši, seje lotil pisateljevanja, vendar gaje bolj pritegnila filozofija. Po maturi je bil eno leto v mariborskem bogoslovju, leta 1922 pa gaje škof poslal v Pariz na Katoliški inštitut (univerzo), kjer je z najvišjo oceno dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Leta 1928 je bil posvečen v duhovnika, potem je bil eno leto kaplan v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer se je lotil vsega - bil je celo režiser otroških iger. Že leta 1930 je bil imenovan za kaplana v mariborski stolni župniji, opravljal je katehetsko službo, hkrati pa je začel tudi predavati filozofijo v mariborskem bogoslovju. Svoje razlage filozofskih misli je od vsega začetka znal »zabeliti« z duhovitimi anekdotami. Jeseni leta 1938 je kot naslednik Aleša Ušeničnika prišel predavat filozofijo na teološko fakulteto v Ljubljani. To službo je vzorno opravljal 36 let - vse do upokojitve leta 1974.

Prodoren mislec, zanimiv predavatelj, plodovit pisatelj

V pariških letih sta na njegovo poznejšo življenjsko pot odločilno vplivala dva moža: njegov semeniški ravnatelj, poznejši pariški nadškof kardinal Jean Verdier in pa svetovno znani filozof Jacques Maritain. Ta je o njem zapisal: »Janeza Janžekoviča hranim v spominu kot odličnega duha. Bil sem izjemno zadovoljen z njegovim delom in menim, da je še posebno nadarjen za poučevanje filozofije.« Filozofija, ki jo je Janžekovič dolga desetletja predaval slovenskim bogoslovcem, je bila sholastika ali tomizem, ki ima za svojega vzornika sv. Tomaža Akvinskega. Vendar je vse, kar je učil, podajal kot svoje osebno dognanje. Na predavanja se je skrbno pripravljal in jih podajal s pretehtano besedo. »Najbrž mislite, da predavam z užitkom,« nam je nekoč dejal. »Ne, ne, na predavanja se odpravljam tako, kot gre rudar v jamo!« Na nekaterih mestih njegovih skript (učbenikov) je bil »prostor« za anekdote. »Te so zmeraj iste, toda obrazi se menjajo,« je dejal s svojim širokim nasmehom. Profesor Janžekovič je veliko pisal. Seznam njegovih znanstvenih, versko vzgojnih in domoljubnih spisov, ki so nastajali v letih od 1929 do 1984, obsega 188 naslovov. Njegova glavna dela so zbrana v šestih knjigah njegovih Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Že leta 1966 je v redni zbirki Mohorjeve družbe izšla knjiga Smisel življenja. »To je moja morda najpomembnejša knjiga zame kot duhovnika.« V jeziku, ki ga more razumeti povprečno razgledan bralec (nekatere strani so tudi bolj zahtevne), Janžekovič odpira temeljna vprašanja človeškega bivanja.

Smisel življenja: postati res dober človek

Peto poglavje te knjige govori o smislu življenja (prejšnja pojasnjujejo, ali se moremo zanesti na svojo pamet, kaj o smislu življenja pove izkustvena znanost, kako je mogoče z zdravim razumom priti do spoznanja Boga). V tem poglavju je čudovit razdelek z naslovom Oče naš - ogledalo dobrega človeka. V njej stopi pred nas dr. Janez Janžekovič v vsej svoji človeški in duhovniški veličini. Trdno je bil prepričan, daje človekovo najvišje dostojanstvo v njegovi podobnosti z Bogom. V to »plemstvo« so poklicani vsi ljudje. V tej luči je znal sprejemati tudi drugače misleče. Proti koncu šestdesetih let, ko je bil komunizem kot ideologija in režim še zelo trd, je bil eden začetnikov dialoga. »Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.« Dosledno se je držal tega, kar je zapisal v omenjeni knjigi: »Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« Kdor ga je poznal, si ga težko predstavlja brez njegove velike ljubezni - čebel. V letih mojega bogoslovnega študija je imel na tedaj še nepozidanem vrtu Alojzijevišča čebelnjak in med odmori smo se mu večkrat pridružili, ko nam je govoril o pridnosti in modrosti čebel. »Če bi hoteli povedati z eno besedo to, kar je bil Janžekovič v svoji filozofiji, življenju in veselju, bi morali reči: poštenjak« (Edvard Kovač). Gotovo ga je kot takega sprejel tudi Bog, ki ga je poklical k sebi 9. marca 1988.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2001)

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

"Da sklenem: Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova. Pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, posvečamo ta zapis ob 130-letnici njegovega rojstva.

"Jaz bi lahko mnogo dosegel, ko bi imel dom in svojce"

"Prepričan sem, da bi jaz lahko mnogo dosegel, da bi imel dom in svojce. Tako me pa preganja čut osamelosti in mi izpodjeda vse," je v pismu prijatelju Ivu Šorliju z Dunaja leta 1898 izpovedal Josip Murn. Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok Marije Murn, ki je bila doma iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem in je bila služkinja pri veletrgovcu Mayerju v Ljubljani. "Veste, lepa je bila, in takim je težko," je njena sestra povedala Ivanu Prijatelju. Očitno so jo gospodarji imeli radi, kajti trgovec in soproga sta šla za krstna botra njenemu otroku, ki bi se po očetu pisal Cankar: njegov oče je bil Ignac Cankar z Vrhnike, hlapec pri Mayerjevih, ki pa se je po Josipovem rojstvu poročil z drugo, s katero je tudi imel otroka. Kmalu po rojstvu je Marija otroka oddala v rejo neki kmetici v Zadobrovi pri Polju, sama pa je šla služit kruh v Trst, kjer jo je Josip kasneje obiskal. S tem se je zanj začelo pravo brezdomstvo, ki je trajalo vse do prerane smrti in mu v življenju jemalo potrebno moralno oporo. Že kot otrok se je bal ljudi; pred njimi je bežal na polje in se skrival v visoki travi. Polje je kmalu vzljubil, ker je bil v njem varen. Ko mu je bilo štiri leta, ga je vzela k sebi na Poljansko cesto v Ljubljani Polona Kalanova, rojakinja njegove matere, denarno pa ga je največ podpirala teta Marijana. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljubljani kot notranji gojenec v bližnjem cerkvenem zavodu Marijanišče. Ko je začel hoditi v gimnazijo, se je spet nastanil pri svoji krušni materi Poloni Kalanovi; po ljubljanskem potresu, ki je prizadel tudi njeno stanovanje, se je morala s svojimi dijaki preseliti v staro cukrarno. Sprva je bilo to tovarniško poslopje za rafiniranje sladkorja, kasneje pa vojašnica. Ob potresu je bila prazna, zato so se lahko vanjo vselili ljudje, ki jim je potres uničil prejšnja domovanja.

"Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega..."

V prvem letniku višje gimnazije, leta 1895, se je Murn spoprijateljil s Cankarjem in Župančičem, s Kettejem sta bila menda znana že od prej. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga. Najbolj se je zbližal z Župančičem - po rusko sta drug drugega nagovarjala z "batjuško" Njegov sošolec je bil tudi Ivan Prijatelj, ki je Murna uvedel v družino pisatelja Ivana Tavčarja; njegova soproga Franja je bila Murnova dobrotnica. Med počitnicami je že od prvih gimnazijskih let zahajal na Gorenjsko k Poloninim sodnikom, kjer se je njegova duša vsa razživela ob naravi in ljudstvu. "Ko sem ga med počitnicami 1899 obiskal," pripoveduje Ivan Prijatelj, "sem se mu čudil: sedel je med kmetiškimi fanti v krčmi, pil in kadil in bil krepak kakor eden izmed njih." Ko se je začela oglašati dedna bolezen - jetika, je nekajkrat šel iskat zdravja tudi v Vipavsko dolino. V Podragi, kjer je bil prvič leta 1895, se je seznanil s pesnikom Franom Žgurjem: na njegovem domu se je reklo Pri Aleksandrovih in po tem hišnem vzdevku si je Murn privzel svoj stalni psevdonim Aleksandrov.

Po maturi jeseni 1898 je Murn odšel na Dunaj na eksportno akademijo s štipendijo, ki mu jo je priskrbela Franja Tavčarjeva. S te šole je presedlal na pravo in izgubil štipendijo in znašel se je v skrajnem pomanjkanju. Februarja 1899 se je vrnil v Ljubljano in se spet naselil v stari cukrarni. Naslednje leto je dobil službo stenografa in pisarja. V marcu 1901 je obležal. Umrl je 18. junija 1901 na isti postelji kot 26. aprila 1899 Dragotin Kette. Malo pred smrtjo je pisal Prijatelju: "Veš, kadar sem mislil na svojo bodočnost, nisem bil nikdar vesel. Kanclija, in nič druzega!... Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega - Tako pa umrem v resnici mi ni žal zato."

"Škrjančki, polja, cvet, / to bil je vaš poet"

Murn je začel pisati pesmi kot gimnazijec. Računajo, da je vsega skupaj napisal okoli 430 pesmi, kar je veliko, če pomislimo, da se je prvič oglasil v javnosti leta 1896, utihnil pa leta 1901. Pisal je tudi prozo, ki pa je manj obsežna in manj pomembna. Literarni zgodovinarji Murnovo poezijo delijo na ljubezensko, kmečko, razpoloženjsko in pripovedno. "Najpomembnejši in najbogatejši izmed njih sta kmečka in razpoloženjska lirika, medtem ko so ljubezenska, razmišljujoča in pripovedna pesem šibkeje zastopana" (Joža Mahnič). Vsi soglašajo, da noben slovenski pesnik ni s tako ljubeznijo in tako nadrobno opisoval narave in kmečkega življenja kakor Murn, Kot pesnik se je razvijal počasi, tako da sta bila celo Cankar in Župančič v dvomu, ali je "batjuška" sploh pravi pesnik. V pismu svojemu bratu Karlu je Cankar zapisal, da mu Murnove pesmi niso ugajale. "Vse so starokopitne." Ko mu je Župančič poslal Murnove pesmi po pesnikovi smrti, je Cankar Zofki Kvedrovi priznal: "V rokah imam Murnove pesmi, nekaj nenavadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa." Svojemu bratrancu Izidorju Cankarju pa je leta 1911 dejal: "Ljudje tega velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duše je, ki jih kasni časi odkrivajo."

Josip Murn Aleksandrov je mislil na samostojno zbirko že v zimi 1898/99, resneje pa se je dela za zbirko lotil maja 1900, vendar je dobil odklonilen odgovor založnika Bamberga. Tik pred smrtjo je rokopis izročil Ivanu Prijatelju, ki je zbirko razširil. Pod naslovom Pesmi in romance in z obsežnim, prisrčnim urednikovim uvodom je zbirka izšla leta 1903.

Silvester Čuk

* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana

»Marsikdo večkrat zavpije med nami: 'Za ljudstvo, za ljudstvo!' Ali vprašam: koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Ljudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi raslo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi raslo med narodom veselje do njih.« Tako je zapisal Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem je zarisal pot razvoja slovenskega slovstva. »Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.« Ta njegova navodila je prvi izpolnjeval njegov trinajst let mlajši rojak Josip Jurčič, ki si je pridobil pisateljsko slavo že kot gimnazijec. Kakšno desetletje zatem je Josip Stritar zapisal: »Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo.

Odličen učenec svojega starega očeta

Josip Jurčič, mojster naše poljudne povesti in začetnik slovenskega romana, se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Njegov oče Marko iz Jablanice pri Kostanjevici se je kot stiški kočijaž priženil na četrt kmetijo Pri Pajštbarju, ki mu jo je v zakon prinesla žena Marija Jankovič, nekaj let je imel tudi branjarijo in žganjarno. Malemu Jožeku je bil učitelj pri odkrivanju sveta in življenja v domači okolici stari oče Jože Jankovič, materin oče. Rad mu je pripovedoval pravljice in pripovedke o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in je s tem zbudil vnukovo domišljijo. V šolo je začel hoditi s sedmimi leti, vendar se niti brati ni naučil, zato je šolo za eno leto pustil. Ko ga je starejša sestra Marija naučila brati, se je vrnil v šolo na Krki, ki jo je končal tako uspešno, da je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Prvi razred gimnazije je dovršil z odliko, zato je bil sprejet v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče, kjer je ostal do konca sedmega razreda. Nekateri vzgojitelji so podpirali njegov pisateljski dar. V osmem razredu si je služil kruh s pisateljevanjem. Anton Janežič, urednik Slovenskega glasnika iz Celovca, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je skromno živel. Že leta 1861 je izšla njegova Pripovedka o beli kači. Po dedovi smrti 1858 mu je v Novicah postavil trajen spomenik s Spomini na deda. Po maturi (1865) je Jurčič šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje. Veliko časa in moči je posvečal pisateljevanju, s katerim pa se je komaj branil gladu, zato je kmalu uvidel, da študija ne bo mogel nadaljevati. Nekaj časa je še vztrajal na Dunaju, sredi leta 1868 se je preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega naroda.

Levstik je vzgojil Jurčiča pisatelja

V gimnazijskih letih je Jurčič zelo veliko bral dela slovenskih pesnikov in pisateljev, odločilno pa so vplivali nanj romani Angleža Walterja Scotta, pri katerem se je ogrel za pripovedništvo. Še večje važnosti pa so bili spisi Frana Levstika Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martin Krpan; vsi trije so izšli leta 1858, v prvih dveh je Levstik razgrnil svoj načrt, kako pospešiti razvoj slovenskega slovstva, predvsem pripovednega, tretjega pa je ponudil kot 'vzorec' ljudske pripovedi. Mladi Jurčič se je takoj lotil dela, kakor je želel Levstik; najprej je začel nabirati narodno blago, prisluhnil je govorici preprostih domačih ljudi, si zapisoval njihove krepke primere. Ob študiju Valvasorja me je vstala pred očmi 'pravljica iz turških bojev', kakor jih je priporočal Levstik za povesti. Tako je nastala povest iz 15. stoletja domače zgodovine Jurij Kozjak, slovenski janičar. Izšla je leta 1868 pri Mohorjevi družbi v Celovcu kot slovenske večernice. Čeprav je bilo mohorjanov le 2173, so morali povest natisniti dvakrat po 2500 izvodov. Osmošolec Jurčič je dobil zanjo 100 goldinarjev nagrade. (Po zaslugi Ferdinanda Kolednika je ta povest prevedena v okoli 50 jezikov!) Zelo veliko je Jurčič ustvarjal med svojim prvim bivanjem na Dunaju. Glavno delo te dobe je prvi njegov (in slovenski) roman Deseti brat (1866). Pobudo zanj je dobil od Levstika, s katerim se je osebno seznanil. Franc Levec je v spominih na Jurčiča zapisal, da mu je Levstik vsako povest strogo presojal: hvalil njene vrline, pa tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno. Deseti brat je kmalu postal prava ljudska knjiga. Popularen je postal zlasti po izdaji pri Mohorjevi družbi z zgovornimi ilustracijami Ivana Vavpotiča leta 1911 v nakladi 85.000 izvodov. Doslej je bilo že nešteto izdaj.

Ponosen, da živi od svojega peresa

Tri leta (1865–1868), ki jih je Jurčič preživel na Dunaju, so bila pisateljsko zelo rodovitna. Poleg najpomembnejšega dela, romana Deseti brat je v tem času izšlo nekaj njegovih zgodovinskih povesti (Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika). Posebej pa velja omeniti povest Sosedov sin, ki je res najboljša Jurčičeva povest, verna slika kmečkih ljudi in vaškega življenja na Dolenjskem. Vendar je za svoje delo prejemal zelo skromne honorarje. Ko sta sredi leta 1868 zamrli Janežičevi književni podjetji, je odšel v Maribor v uredništvo Slovenskega naroda, pa se spet vrnil na Dunaj, a godilo se mu je slabo, zato je odšel v Sisak kot sourednik časnika Sudslavische Zeitung, od tam pa nazaj v Maribor. Tam je načrtoval družino z učiteljico Marijo Schwentnerjevo, pa je njen oče to preprečil. Po prehodu k časnikarstvu je v Jurčičevem leposlovnem delu nastal daljši premor. Po letu 1876 se je spet vrnil k leposlovju in napisal nekaj krajših del. »Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni 'faliran' študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa,« je zapisal Fran Levec v svojih spominih na Jurčiča. Leta 1880 je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon – prva številka je izšla o novem letu 1881. Čeprav je bil takrat že na smrt bolan, je za LZ pisal roman Rokovnjači, dokončal je le 11 poglavij, preostala je po Jurčičevem načrtu napisal Janko Kersnik. Tri dni pred smrtjo je končal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška. 3. maja 1881 je sušica izpila njegove življenjske moči.

* 19. junij 1902, Videm-Dobrepolje, † 22. oktobra 1963, Kalkuta, Indija

Na svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje

Župnija Dobrepolje-Videm ima župnijsko cerkev Povišanja sv. Križa, ki stoji na Vidmu. Nedaleč od nje je domačija Pri Mohorjevih, kjer se je zakoncema Janezu Drobniču in Frančiški roj. Tomšič 19. junija 1902 rodil sin France, deseti od njunih dvanajstih otrok. Štirje so zgodaj umrli, od osmih preživelih sta dve hčeri postali redovnici notredamki, sin France pa jezuitski brat in misijonar. To je bil sad globoke vere in krščanske vzgoje. Vse praznike cerkvenega leta so spremljali verski običaji: od zornic v adventu in jaslic o božiču preko strogega posta do žegna velike noči. Ko je bil France star deset let, je izgubil očeta: objestni fantiči, ki jih je miril, so ga z noži zabodli.

Po končani dobrepoljski šoli je France najprej doma pomagal pri vseh kmečkih opravilih, pozimi se je šel tri mesece učit čevljarstva, češ: v življenju vse prav pride! Bil je pripraven za vsako delo. Božja previdnost ga je pripravljala za poslanstvo, ki mu je bilo namenjeno. Prvo službo je nastopil kot strežnik v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Potem je bil sprejet v dvoletno Zadružno gospodarsko šolo v Ljubljani. Kam sedaj? France je bil že v otroških letih vedno židane volje in veseljak je ostal tudi, ko je odrasel. Kjer je bil on, na svatbah, na veselicah, v fantovski družbi, se je vse smejalo. Mnoga dekleta so 'sanjala' o njem. Zato ljudje niso mogli verjeti novici, da gre veseli France v samostan! Preden je na pepelnično sredo leta 1921 šel k jezuitom, se je prišel poslovit od rojstnega kraja, ki si ga je tako vtisnil v spomin, da je še čez dolga pisal iz Indije: »Na vsem svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje.«

Sem židane volje, ker živim po božji volji

Redovniško pot je začel z dveletnim noviciatom v Zagrebu. Sklenil je vse svoje življenje posvetiti delu za Kristusovo kraljestvo in bil je pripravljen iti, kamor ga pošljejo. Najprej so ga poslali v Travnik v Bosni. Ko so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v Bengaliji, se je brat France Drobnič že leta 1927 ponudil, naj ga pošljejo tja, toda ni dobil potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine. Leta 1929 je bilo vse urejeno. 22. novembra 1929 se je domovina poslovila od treh jezuitskih misijonarjev: bogoslovca Stanka Poderžaja ter bratov Janeza Udovča in Franceta Drobniča. V Kurseong na pobočju Himalaje, kjer so imeli jezuiti šolo za bodoče misijonarje, so prispeli 17. decembra. Brat France je bil poslan v novoustanovljeno župnijo v naselju Bošonti, ki je obsegala 35 vasi. Ko je prišel tja, je bil nepopisno vesel. »Nisem si mogel kaj, da ne bi od veselja prešerno zavriskal.« Kot misijonar je opravljal različne naloge, predvsem pa je bil gradbenik. Izredno prav so mu prišla vsa znanja ki si jih je pridobil v mladosti. »Ljudje ne vedo, komu gre hvala – a to je moj prijatelj sveti Jožef, ki me vodi, da stvar izpeljem dobro in poceni.«

Misijonar Jožko Vizjak je o njem zapisal: »Kje koli je treba pomagati ljudem, je France takoj pripravljen ... Da bi imeli v našem misijonu vsaj še deset takih bratov kot je naš France, potem bi šele čudeže delali!« Ko se je po prestali operaciji sproščeno pogovarjal z zdravniki in bolniškim osebjem, so ga vprašali: »Kako da ste vedno tako židane volje?« Odgovoril jim je: »Zakaj bi ne bil, ko živim po božji volji in delam za blagor ljudi.«

Srečanje z Materjo Terezijo in nepričakovana smrt

»Vesela novica!« je sporočil leta 1950. »Neka Albanka, sestra Terezija, ki je bila lorentinka, je s pomočjo svojega spovednika dobila dovoljenje, da ustanovi Misijonarke ljubezni ... Sestro Terezijo poznam že od leta 1929, ko sem jo našel v noviciatu v Darjeelingu. Večkrat sem jo obiskal kot sploh vse jugoslovanske sestre. Zadnji dve leti, ko se je borila za to stvar, sem ji dajal korajže, čeprav ni bilo prav potrebno. Je sama dovolj korajžna. Naj gre kar naprej s to zamislijo. Če je od Boga, boste uspeli, čeprav se vsi na glavo postavijo. Dobil sem od nje povabilo, naj pridem 11. aprila na slovesnost ustanovitve.« Povabilu se je odzval. Do konca življenja je bil povezan s to novo redovno družino, ki je ves svet pretresla s svojo nesebično službo najbolj ubogim med ubogimi.

Brat France Drobnič je bil trdnega zdravja tudi ko je prekoračil šestdeseto leto. Pri gradbenem delu jeseni 1963 je dobil visoko vročino. Moral je v bolnišnico v Kalkuto. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe. Grlo mu je oteklo, jesti ni mogel, težko je dihal. Odločili so se za operacijo. Dali so mu injekcijo kot pripravo na operacijo. Ko so čez nekaj časa prišli, da ga odpeljejo v operacijsko sobo, so našli mrtvega. To je bilo 22. oktobra 1963. Niso mogli ugotoviti vzroka smrti. Malo pred smrtjo je pisal svojemu starejšemu bratu: »Sporočaš mi, da si dopolnil sedemdeseto leto. Leta hitro minevajo in tako se približuje konec našega življenja. A to bo največja sreča za vsakega od nas. Da bomo le pripravljeni na ta prehod iz solzne doline v večno in srečnejšo domovino. Bog daj, da se tam združimo za vse večne čase!«

(obletnica meseca 10_2013)