Tadej Sadar, odgovorni urednik Radia Ognjišče

Smo v času, ko smo vsi, ki smo vključeni v delo pod okriljem Ognjišča, zelo praznično in jubilejno razpoloženi. Revija Ognjišče se bliža svojemu 60. letu izhajanja, Radio Ognjišče praznuje 30-letnico. O delu in razvoju radia, programu in digitalnih izzivih smo se pogovarjali s Tadejem Sadarjem, ki je na radiu prisoten vse od njegovih začetkov, od leta 2016 v vlogi odgovornega urednika.

- Radio Ognjišče sooblikuješ vse od njegovega začetka, zadnjih osem let tudi s položaja odgovornega urednika. Kako gledaš na razvoj radia v tem času in katere korake je bilo treba narediti, da ste ostali blizu poslušalcem?
Sam nisem pristaš velikih, revolucionarnih sprememb. Najbolje je, da se stvari odvijajo postopoma, tudi v duhu demokracije. Tako kot smo se vsi od leta 1994 naprej sproti učili, kaj pomeni oblikovati radijski program, tako sem se tudi sam učil urednikovanja – postopoma, z majhnimi koraki in s pomočjo sodelavcev.
Konkretno lahko rečem, da sem kmalu po nastopu funkcije uvedel redne sestanke voditeljev in urednikov, tako da želim skupaj z drugimi kolegi oblikovati smer radijskega programa. To se je izkazalo za zelo pozitivno, saj načrtujemo delo ne več samo tedensko, ampak za daljše časovno obdobje, čeprav smo radijci bili navajeni delati od ene oddaje do druge.
V tem času je bilo veliko sprememb, za katere lahko rečem, da so se vse zgodile zelo naravno in so bile vpeljane z majhnimi koraki. Ena takih sprememb je bila tudi uvedba prenosa dnevne svete maše. Nismo kar takoj šli na celoletno prenašanje svetih maš, ampak smo začeli po delih, najprej z adventnim časom. Tak postopni način je dovoljeval, da smo spremljali odziv, lahko bolj premišljeno načrtovali, kakšno stvar tudi še dopolnili. In poslušanost svete maše je res velika, kar nas zelo veseli.

- Z omembo začetka prenosa maš že prehajaš od organizacijskih sprememb na programske spremembe. Je bilo slednjih več kot organizacijskih sprememb v ozadju?
Obojega je bilo približno enako, navsezadnje spremembe pri organizaciji ali razporejanju dela prinesejo spremembe tudi v samem etru. Gotovo imamo na sporedu oddaje, ki jih lahko desetletje ali več vodi ena oseba in se pri poslušalcih to zelo prime; so pa seveda oddaje, kjer smo voditelje tudi že menjavali.
Pri spremembah mi vedno odzvanja primer nekega časopisa, ki je propadel zaradi spremembe formata časopisa. To me je zelo spremljalo skozi ta čas. Želim upoštevati vso zgodovino medija in hkrati poslušalstva, zato res nisem želel nekih prehitrih in revolucionarnih sprememb. V ospredju mora biti spoštovanje do vsega, kar je že bilo narejeno, kar ti sporočajo sodelavci, kar poslušalci, in potem se določene spremembe zgodijo zelo organsko.

- Ko ravno omenjaš odziv poslušalcev, me zanima, kako krmariti oblikovanje programa med željami uredništva in voditeljev na eni strani in željami poslušalcev na drugi strani.
Gre za težko in večplastno vprašanje. Radio je medij, ki se ga precej posluša v živo, in poslušalci lahko imajo zelo binarni odnos do njega – če jim je program všeč, ga poslušajo, če ne, ga ugasnejo. Pri tiskanem mediju je lahko bralcu kakšna vsebina manj zanimiva, pa obrne stran in nadaljuje z branjem – pri radiu to ni mogoče, ker se poslušalec od radia enostavno odklopi.
Drugi vidik konkretno našega radia je, da imamo status nepridobitnega radijskega programa posebnega pomena, in kot taki moramo upoštevati določene smernice pri oblikovanju programa. To pomeni, da moramo imeti sedem različnih žanrskih oddaj v dnevu. Že zato, da zadostimo temu, je treba pripravljati zelo različne oddaje, in to v času, ko se že specializirane radijske postaje še bolj specializirajo, mi pa moramo biti žanrsko zelo široki. Je pa rezultat našega širokega pristopa k vsebini tudi to, da kolikor se le da uspemo zadostiti zelo širokemu spektru poslušalcev. Da po eni strani poslušalcem damo vse to, kar moramo dati, in še vse ostalo, kar si tudi želimo dati, posredovati.
Izpostavim lahko, da se občasno pojavljajo spodbude, da bi v radijskem programu bilo še več molitve … Pogosto odgovarjam na način, da tudi v župnijah, kjer je usmerjenost v dosti večji meri na področje duhovnega, ni samo molitvenih vsebin. Poskušam odgovarjati tudi z mislijo sv. Benedikta, ki je govoril: Moli in delaj!
Potem si en del poslušalcev želi več politike, drugi manj. Kot urednik želim gojiti zdrav dialog in spoštovanje. Ne gre za princip, da bi kaj zamolčali, ampak se precej ukvarjamo s tem, na kakšen način nekaj povemo. Enako velja za vsebine, ki so vezane na našo polpreteklo zgodovino. Tukaj dr. Jože Možina, dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Dežman vsi trije prinašajo ravno to, o čemer govorim: da o teh temah govorijo z velikim spoštovanjem, čeprav govorijo o groznem delu naše zgodovine, ki je naredil kup krivic. Treba je torej najti tak način poslušanja in sporočanja, da bomo lahko prišli skupaj. Sicer se pa gotovo ne izogibamo kakšnih tematik, da ne bi koga prizadeli, po drugi strani pa ne bi radi z določeno retoriko radi metali kamnov ... Gre za ravnovesje in nivo kulture dialoga. Želim si, da bi nekatere tematike odpirali tudi drugi mediji, pa ne zaradi neke puhlice o uravnovešenosti poročanja, ampak iz pravice do sobivanja in različnih mnenj. In tukaj se mi zavedamo, da je kakšne vsebine treba odpirati, jih podpreti.

- Zaradi razvoja tehnologije in splošne digitalizacije je tudi radijski program doživel marsikatero spremembo. Katere spremembe v radijski industriji so te najbolj navdušile?
Ob 30-letnici smo seveda veliko gledali na naše začetke in na tehnične korake, ki smo jih naredili v vsem tem času. Treba se je zavedati, da smo z našim radiem začeli v času, ko ni bilo interneta, brskalnika Google, po faksu smo dobivali podatke o temperaturi, glasbo smo vrteli z zgoščenk, nekaj pa tudi s plošč.
Bliskovit razvoj računalništva je potem seveda omogočil, da smo tudi na našem radiu posodabljali opremo in šli v korak s tehnologijo. Povsem tehnično gledano: če ne bi doživeli takšnih tehničnih možnosti, kot jih poznamo in imamo sedaj, recimo ne bi mogli prenašati dnevnih svetih maš na način, kot to lahko delamo danes. Naš tehnik se lahko danes iz radijskih prostorov poveže z mešalno mizo v župniji, iz katere je prenos svete maše, ter upravlja prenos na daljavo.
Ves tehnični napredek prinaša tudi nove izzive. Ker tehnika omogoča, da ljudje mnoge servisne podatke dobivajo neposredno na svoje telefone, se izgublja interes za tovrstne informacije in podatke na radiu. Na tak način tehnika vpliva na nekatere dele naše vsebine in programa.

- Kako se kot Radio Ognjišče spopadate s konkurenco v digitalnem prostoru govornih in video vsebin? Čedalje več posameznikov ustvarja v okviru podkastov, veliko je objavljanja na družbenih omrežjih – to sploh jemljete kot konkurenco?
Ljudje smo čedalje bolj navajeni, da medijske vsebine spremljamo na zahtevo, ne več v živo, ko so na programu. To velja tako za televizijo kot tudi za radio. Mnogi recimo ne poslušajo več oddaje Za življenje v soboto ob 11. uri dopoldne, saj si takrat vzamejo čas za opravila, izlet, sprehod – si pa potem preko podkasta predvajajo to oddajo zvečer ali kakšen dan kasneje.
Pred kratkim smo imeli zanimiv posvet o položaju in razvoju radijskih postaj, kjer se je dalo razbrati, da povsem konkretnega odgovora o tem, kam bo šel razvoj radia, ni. Če sam ugibam in napovedujem, se bo srednjeročno položaj medijev slabšal. Tudi zaradi prihoda umetne inteligence in različnih pametnih naprav, ki bodo nekako prevzele nadzor nad vsem, kaj bo skozi dan napolnjevalo – če gledam s strani radia – naš zvočni prostor. Po svetu se v hiše in stanovanja že vpeljujejo različni pametni zvočniki, ki bodo delovali kot osrednji hišni sogovornik in bodo postali del družine. S pomočjo umetne inteligence, ki že danes pozna naše navade, našo uporabo digitalnega prostora, bo tak zvočnik s prijetnim, toplim človeškim glasom upravljal komunikacijo z nami in nam bo tudi predvajal vsebine, za katere bo mislil, da so nam po vzorcu naše uporabe všeč. Nekaterim uporabnikom bo to zelo blizu, saj bo taka naprava preganjala osamljenost, a hkrati se moramo vseeno zavedati, da bo šlo za robota.
Gledano z vidika Slovenije in konkurence je pa tako, da je svet globalen, da se lahko posluša na tisoče podkastov iz celega sveta, vsebin je ogromno, prevodi iz tujih jezikov se odvijajo skoraj neposredno, tako da je bazen, iz katerega lahko zajemajo poslušalci, res ogromen. Našo prednost vidim v dosedanjem zelo pomembnem delu, ko ohranjamo in iščemo stik s poslušalci. Če bo tehnično gledano vse, kar prihaja, pod upravljanjem umetne inteligence, bomo po nekem času spoznali, da je vse to generično, umetno, lahko tudi odtujeno in nerealno; zato bomo tudi toliko bolj iskali in cenili pristne vsebine, ki nam bodo bolj človeške, domače.

- Pred osmimi leti je bilo med vašimi izzivi zaznati željo po pomlajevanju celotne ekipe. V radijskem etru, na romanjih in počitnicah, tudi na zadnjem gala koncertu pred tednom dni se je videlo, koliko mladih obrazov je v tem času dobilo priložnost in dejansko pomladilo uredništvo. Kako zahteven je bil ta proces in kako danes gledaš na kondicijo sodelavcev na radiu?
Drži, poslušalci so gotovo v zadnjih letih in mesecih slišali kar nekaj novih, mladih glasov in veseli smo teh nadobudnih sodelavcev, ki so se nam pridružili. Spet poudarjam, da so se prihodi mladih kadrov zgodili spontano, pa hkrati tudi ne. Vedno ob tem rečem, da se je Sveti Duh pripeljal mimo ravno pravi čas. Razumem in dojemam namreč, da so nam pravi ljudje bili poslani ob pravem času. Pri nas so naredili prve radijske korake, se vpeljali, z nami rasli in postali res pravi člen naše ekipe. Veseli smo teh mladih sodelavcev, saj so s srcem in dušo zraven, in tako tudi z večjim zaupanjem postopoma prepuščamo stvari mladim.
Tudi mi na začetku svojih radijskih korakov nismo prišli z vsem znanjem – kot tudi nismo prišli zraven samo zato, ker smo iskali službo, ampak se je vedelo, da gre za poslanstvo, saj smo se zavedali, da delamo nekaj za Kristusa, za Cerkev, za Slovenijo ...

- »Le kaj bi bilo, če ne bi imeli Radia Ognjišče …« je ena od mnogokrat izrečenih misli med poslušalci, tudi na zadnjem gala koncertu se je to večkrat slišalo med obiskovalci.
Najboljši in edini pravilen odgovor na to je pravzaprav nazaj postavljeno vprašanje – kaj bi bilo, če ne bi bilo očeta Franca Boleta, ki je pred 60 leti začel z revijo Ognjišče in imel pogum, modrost in uvid, da je pred 30 leti začel tudi z Radiem Ognjišče. Njegovo delo na področju medijev je v Sloveniji gotovo oralo ledino, dalo obilne sadove in marsikaj dobrega je iz tega zraslo. Zahvala gre njemu in na nas je, da to delo zelo odgovorno peljemo naprej.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2024), 38-40.

“Čedalje več športnikov ima duševne težave in psihične stiske”

Pred nami so Evropsko prvenstvo v nogometu, dirka po Franciji, olimpijske igre … Športnike bomo spremljali, zanje navijali, jih spodbujali, poveličevali, kovali v zvezde. O športu običajno slišimo samo lepe stvari, a je tam tudi veliko mejnih, celo negativnih stvari, ki zelo vplivajo na splošno in duševno zdravje športnikov. O tem je na podlagi svojih bogatih izkušenj in raziskav spregovoril dr. Uroš Perko.

- Veliko pozornosti in časa ste namenjali in namenjate duševnemu zdravju športnikov. Nepoznavalcu se lahko zdi, da so športniki prav tisti del populacije, ki je trden, z razčiščenimi pojmi in brez težav na psihološkem področju, saj so navsezadnje vztrajni, delovni, vneti, energični … Kako lahko imajo potem težave na področju duševnega zdravja?
Pravo vprašanje za začetek je: kako za vraga glede na vse, čemur so izpostavljeni, športniki naj ne bi imeli težav! Res je, da znajo zelo dobro obvladovati stres. Imajo red in disciplino in je kup pozitivnih stvari, ki jim jih šport da. Vendar lahko stres obvladuješ samo do neke mere. Šport je vsako leto bolj brutalen, bolj izčrpavajoč, nasilen, čedalje več se zahteva, več je tekem, več je treningov; in povsem logično je, da je čedalje več športnikov, ki se vedno težje soočajo s tem naporom in zahtevami.
Problem duševnega zdravja pri športnikih je, da ob prisotnosti težav sami teh ne prepoznavajo, določne težave in stanja pometajo pod preprogo. Tega nočejo videti in si ne priznajo, da je nekaj narobe, da potrebujejo pomoč.

- Pojasniva tudi za bralce: Eno je področje športne psihologije, ki se s športnikom ukvarja z namenom, da ga optimalno pripravljenega pripelje na najpomembnejšo tekmo. Je torej usmerjeno v dosežek. Področje vašega dela obravnave duševnega zdravja pa se s športnikom ukvarja na globlji ravni, kjer se nahajajo travme, zlorabe, zanikanja, poniževanja ...
Športniki med svojo kariero običajno pristopijo k športnim psihologom, ki delajo dobro, vrhunsko in jih znajo pripraviti za optimalne športne nastope. Imajo kar nekaj tehnik, kako spraviti športnika čez neko začasno oviro, in so v tem res strokovnjaki. Njihov fokus je res na tem, kako pripeljati športnika do želenega rezultata.
Zase lahko rečem, da nimam znanja za delo športnega psihologa in me to niti ne zanima. Me pa zanimajo te globlje dinamike športnikov, ki so pripravljeni marsikaj početi, da presežejo določene travme ali psihična stanja.

- Lotili ste se posebne raziskave, osredotočene na duševno zdravje športnikov, o tem ste izdali tudi knjigo. Iz raziskave je najprej razvidno, da gre za razmeroma nove pristope in ugotovitve.
Drži, okrog leta 2015 se o tem ni kaj dosti vedelo. Bilo je nekaj raziskav o problematiki motenj hranjenja, ki smo jih poznali, in jasno se je kazalo, da je teh motenj pri športnikih precej več kot pri splošni populaciji.
O duševnih težavah športnikov na drugih področjih je bilo zelo malo znanega. V zadnjih treh do štirih letih je to skokovito naraslo. Vedno bolj se kaže, da imajo vrhunski športniki težave z duševnim zdravjem in je pri njih prisotnih več duševnih motenj kot v splošni populaciji. Če pogledamo širše in se malo poglobimo v številke, se zdi, da je vse to precej logično in jasno.
Večina aktivnih športnikov vse do nastopa neke krize ne bo poiskala psihološke pomoči. Vsaj ne z vidika psihoterapevtske pomoči, da bi težave reševali. Celo več, večina športnikov, dokler so kolikor toliko v polju uspešnosti, zanika obstoj težav, se jih sramujejo, niti si ne priznavajo nekih občutkov in zato ne pomislijo na tovrstno pomoč.
Pri tem delu je zame glavna osredotočenost na športnika, ki izhaja iz alkoholične družine, ki je bil deležen nekih zlorab in je v športu našel uteho ter vse te izkušnje, občutja zanika in jih kompenzira s treningi in napori. Vse to dobro deluje, ko so dobri rezultati. Ko rezultati umanjkajo ali jih ni, se frustracije samo še povečujejo. V ozadju se pri športniku skriva velika travma, ki ga uničuje, njegov odgovor nanjo pa je še več treninga.
Od tu naprej se odpira področje mojega dela: kako pomagati, kako nagovoriti to travmo, v kolikšni meri bo odprava travme vplivala tudi na motiv za nadaljnje športno udejstvovanje ... Tukaj se odpira kup vprašanj, kaj hočemo doseči.

- Ob vsem tem se mi kot staršu lahko zastavi zaskrbljujoče vprašanje: je torej šport sploh koristen?
Šport je simptom. Šport kot tak – to je o njem pravil dr. Škof s Fakultete za šport – ni niti dober niti slab. Način, kako se lotevamo športnih aktivnosti, določa, kakšen ta šport je.
Verjetno nikoli ne bomo dokazali, kaj je vzrok in kaj posledica, vendar mislim, da se precej jasno kaže, da šport še najmanj vpliva na to, koliko ima nekdo težav. Vsi drugi dejavniki so pomembnejši in težave izvirajo od drugod. To potrjuje tudi raziskava, pri kateri so analizirali biografije uspešnih športnikov; ugotovili so, da so športniki s težavami v duševnem zdravju zaradi nefunkcionalnih in disfunkcionalnih, tiranskih, alkoholičnih družin s temi težavami že vstopili v šport.
Zelo zanimiv podatek o duševnem stanju slovenskih športnikov smo pridobili v obširni, sicer še neobjavljeni raziskavi. Sodelovalo je več kot 100 športnikov in podatki so pokazali, da jih je polovica iz družin staršev alkoholikov, kar jasno nakazuje, kaj je ena od glavnih težav.

- Iz vaše teze torej izhaja, da je šport za mnoge otroke in mladostnike izhod in rešitev pred nekim stanjem v družini. To ga žene v treninge, tudi v večje napore, večje dokazovanje ... Si torej lahko vrhunski športnik, brez da si hudo travmatiziran?
Najprej je treba poudariti, da nisva na merilu, kjer obstaja samo črno ali belo. Ne moremo trditi, da obstajajo samo vrhunski športniki s travmami ali brez. Vmes je še cela paleta in najde se tudi kakšen, ki nima travme. Sam se sicer zelo strinjam z izjavo Janija Brajkoviča, ki je dejal, da mora biti kolesar za vrhunske uspehe v mladosti vrhunsko travmatiziran, kar lahko posplošiva tudi na druge športnike. To toliko bolj velja za slovenske športnike, kajti ko smo rezultate naše raziskave primerjali s tujimi raziskavami, imajo naši športniki višjo simptomatiko, navajajo več težav. Ni pa nujno tako; lahko bi govorili o kakšnem športniku, ki odraža neke vrednote, ki ima v ospredju zdrav odnos do vsega športa – vendar v gotovosti in notranjosti nikoli ne moremo vedeti, kaj se dogaja.

- Je tukaj sploh možno govoriti o ločnici in kriterijih, kaj je še v mejah pravilnega razumevanja športa in kaj ne več?
Gre za športnike, ki so zelo ciljno usmerjeni. Tem ni treba biti travmatizirani, da se lotijo trdega, garaškega dela. Zadajo si nalogo in delajo vse v smeri dosežka. A ko ga dosežejo, je to zgolj ena od stvari, ki so si jih v življenju zadali, cilj, ki so ga dosegli – dokazali so svoj uspeh in s tem tudi prenehali. Ob tem so se vsestransko razvijali tudi na drugih področjih in nimajo krize, ko s športom prenehajo, saj najdejo druge cilje in izzive.
Po drugi strani je kriterij za travmo tudi ravnanje športnikov, ki vlečejo svojo kariero v visoko starost, saj se jim zdi, da kaj drugega niti ne znajo. Ne znajo se umakniti, kar kaže na neko nezrelost do športnih in življenjskih ciljev ter se potem nadomešča z napori v športu. Teh primerov poznamo kar nekaj; če nanje gledaš z določene kritične razdalje, je zelo jasno, za kakšne primere gre, in je prav nerazumljivo, kako ne znajo iz tega. V to preseganje samega sebe in bolečin, ki so nekje globoko v posamezniku, pa se vlaga nenormalno veliko napora.

- Preseganje se gotovo nanaša tudi na olimpijsko geslo »hitreje, višje, močneje«, ki je v današnjem pristopu do športa pripeljano na raven ekstrema. Je ob tem še prostor za razmislek, da je šport zdrav in plemenit?
Na profesionalni ravni o zdravem športu ne moremo govoriti. Pri vrhunskem športu ne govorimo o aktivnostih, ki bi bile zdrave.
To ne pomeni, da šport ni zdrav, kajti rekreativni šport je nujen in zdrav za razvoj človeka. Tudi za otroke je na rekreativni ravni nujno, da so vpeti v šport, da se udejstvujejo, tudi tekmujejo, saj so to izkušnje, ki jih drugje ne morejo pridobiti.
Profesionalni šport odraslih pa nima nobene zveze z zdravjem. Večine ljudi, ki so vpeti v šport, zdravje športnikov ne zanima oz. zgolj v funkciji doseganja zmag.
Imamo svojevrsten paradoks. Hočemo biti politično korektni in govorimo stvari, ki se lepo slišijo; celo športniki, trenerji, športni funkcionarji govorijo, kako je treba paziti na zdravje športnikov, na motnje hranjenja … Rešitve pa ni nobene. Zakaj? Ker ne športniku ne trenerju ne športnemu funkcionarju ali lastniku ekipe ni v interesu, da bo njegov športnik kakšen kilogram težji ter zato počasnejši, a bolj zdrav – zaveda se namreč, da je to oddaljevanje od zmag. In smo v konfliktu interesov. Treba se je odločiti: ali izčrpavanje, škodovanje svojemu telesu in vrhunski rezultati ali zdrav šport in slovo od vrhunskosti.
To dejstvo moramo razumeti, kar pa ne pomeni, da ga sprejemamo ali da ne smemo o tem kritično govoriti in razmišljati. Navsezadnje gre za polnoletne osebe, ki vse to počnejo v legitimnih okvirih, in jasno je, da mnogo športnikov dela stvari, za katere vedo, da niso najboljše, pa v luči doseganja rezultatov take dejavnosti racionalizirajo do te mere, da jih sprejmejo in ponotranjijo.
Veliko bolj problematično se mi zdi, da kot družba takšnega pristopa ne znamo zaznati in sankcionirati v športu otrok in mladostnikov.

- Ko omenjate športno udejstvovanje otrok in mladostnikov – na kaj ste mislili in kje vidite težave? Starši zaznavamo predvsem težave, ki so vezane na prezgodnjo profesionalizacijo otrok, saj se že od 10- ali 12-letnikov zahteva velike količine treningov in tekem.
Obstaja mnogo smernic, kaj se sme in česa se ne sme delati z otroki – v šoli, v glasbeni šoli, pri interesnih dejavnostih, skavtih, tabornikih …, samo za šport tega ni. Kot da se lahko v športu z mlajšimi dela prav vse. Kako to, da nikogar ne skrbijo zahteve klubov in trenerjev, naj 15- ali 16- letniki izgubljajo težo za dosego boljših rezultatov? Pa imajo ti mladostniki in mladostnice že tak indeks telesne mase, da so na meji podhranjenosti! Kako nikogar ne skrbi in nihče ne dvigne glasu, ko se nad otroki izvaja raznovrstno psihično in besedno nasilje, se jih nekam pošilja, degradira, zasramuje …? Vsi alarmi bi že morali zvoniti, toda ker gre za šport, smo vsi tiho?!? Kljub temu da ima 15-letnik že tri kronične poškodbe, kar poslušamo, da je to sestavni del športa?
Povejte mi, kje na svetu je še panoga, v kateri bi se smelo z otroki tako delati in ne bi že vse institucije skočile pokonci? Smo res tako naivni, da pod okriljem športa vse razumemo kot sprejemljivo? Še enkrat poudarim: šport je krasen za razvoj otrok in mladostnikov, vendar pa so znotraj njega tudi mnoge naravnost nerazumne stvari in se zaradi doseganja višjih ciljev tolerira najrazličnejše prijeme.
Zato še enkrat izpostavljam, da želim govoriti o ozaveščanju, da šport ni nujno samo dober. Lahko je zelo slab. Tudi iz naše raziskave se jasno kaže, da šport res ni ne dober in ne slab, ampak kar iz njega naredimo.
Ne slepim se in se zavedam, da do tovrstnih sprememb znotraj vrhunskega športa ne bo prihajalo, saj tisti, ki bi spremembe lahko naredili, zanje nimajo interesa.
Dejstvo pa je, da ima čedalje več športnikov duševne težave in psihične stiske, in moti me, da se o tem ne govori. Praksa je pokazala, da se to pometa pod preprogo, kot da ne obstaja, športniki pa tako doživljajo še dodatno stisko, saj se jim zdi, da se to dogaja samo njim, da so res redek primer, da je o tem neprimerno govoriti, da so mehkužni, in si zato niti ne upajo prositi za pomoč. Preprosto si ne znajo pomagati. O tem je treba govoriti, saj gre za obsežen pojav, ki se dogaja velikemu deležu športnikov. Ko pa pride do poškodbe ali ko se bliža ali nastopi konec kariere, pa je športniku treba dati vedeti, da so vsa njegova občutja in stiske nekaj univerzalnega, nekaj, kar je razširjeno, in da ni nič narobe, če si poišče pomoč.

- Ob vsem, kar navajate, pa se starši srečujemo s pomanjkanjem športnih aktivnosti, katerih cilj bi bilo samo rekreativno ukvarjanje s športom in druženje.
To je gotovo odraz duha časa – štejejo samo rezultati. Ni pomembno veselje do igre, ampak rezultat. Odraz tega je potem tudi, da smo uspešni, dobri ...
Strinjam se, da je skoraj nemogoče najti šport, kamor bi lahko otroka vpisal z vidika veselja in rekreacije. Seveda poslušamo politične, šolske, občinske in klubske funkcionarje, da je treba poskrbeti za šport otrok in rekreacijo, a kdor pozna situacijo, ve, kako daleč sta si teorija, kaj naj bi se razvijalo, in to, kar se dejansko počne po klubih. Kot ugotavljam, vse služi odraslim, da lahko s tem operirajo, vodijo, in za otroke tam pogosto ni nič kaj dobrega.
Poudarjam, da otroci seveda potrebujejo šport, zavzetost, tekmovalnost, druženje ob športu, vendar 11- ali 12-letniku ni treba iz tedna v teden hoditi na tekme čez pol Slovenije.
Uspešnost se na žalost meri po rezultatih ekip, ki jih trener trenira. Poklicni šport se tudi vse bolj pomlaja: na olimpijske igre in druge najvišje športne prireditve se recimo pošilja vedno mlajše tekmovalce. Zato tudi ni resnega interesa, da bi se kaj delalo drugače.

- Kaj torej storiti kot starš?
Predvsem prevzeti odgovornost za to, kaj se dogaja z mojim otrokom in kam ga pošiljam. Žal se tudi tu izgublja zdrav razum in so starši vse manj sposobni oceniti, kaj je dobro za njihovega otroka. Sicer pa morata starša presoditi, če so za njunega 10- ali 12-letnika štirje treningi na teden preveč. Če je odnos doma urejen, če so zdravi odnosi, se enostavno pogovorijo in povedo, da je to preprosto preveč. In otrok bo to sprejel.
A to starševsko delo in vlogo je treba opraviti in postaviti mejo. Pri starših videvam čedalje več negotovosti, dvomov, kako naj se odločijo; zelo težko se sploh za kaj odločijo, ker bi najraje v vsem ustregli, četudi globoko v sebi vedo, da gre v škodo otrok. Sploh, če šport postane še sredstvo za starše, da se jim v popoldanskih urah ni treba ukvarjati z otroki in z odnosi tako do otrok kot širše v družini.

- Prisotnost in priljubljenost športa raste. Tudi način življenja je pripeljal do razmaha ukvarjanja s športom. Kako gledati na ta pojav?
Idealistično bi lahko rekel, da je to super. Vendar stvar spet ni črno-bela. Seveda je dobro, da se veliko ljudi ukvarja s športom, toda slika bo precej bolj črna, če se lotiva pogovora o duševnem zdravju rekreativnih športnikov. Rekreativni športniki, ki se gredo svojo rekreacijo bolj zares, včasih trenirajo še več kot profesionalci, bolj zlorabljajo doping, bolj škodujejo svojemu telesu … Prav neverjetno je, kaj so ljudje pripravljeni narediti za nekaj malega uspeha.
Včasih smo iskali sebe, danes izpolnjujemo sebe. Šport zdi super sredstvo za to, še posebej, ker je družbeno sprejet kot sprejemljiva oblika zasvojenosti, samodestruktivnosti, bežanja ... Tudi to je eden od močnih razlogov, zakaj se danes toliko ljudi ukvarja s športom. Mnogi imajo doma velike težave z odnosi in sobivanjem in gotovo ne bi bilo sprejemljivo, da bi vsak dan za nekaj ur odhajali v gostilno. Je pa kar sprejemljivo, lahko celo hvaljeno, če nekdo petkrat na teden po nekaj ur izginja na kolo. Z vidika duševnega zdravja bodo posledice enake, kot če bi na dolgi rok zahajal v gostilno. Odvisnost je odvisnost, ne obstaja boljša ali slabša odvisnost.
Drugo je, če gre človek rekreativno za krajši čas na kolo, lahko s partnerjem, lahko celo z družino. Če ta dejavnost ne gre na račun časa za družino, je seveda lahko super stvar – dobra za zdravje, za odnose, za doživetja. Zdrava mera športa in druženja ob športu je gotovo dobrodošla ter vredna spodbujanja.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2024), 34-38.

“Junija se bomo veselili dobrih rezultatov reprezentance”

Valter Birsa gotovo spada med najboljše slovenske nogometaše. Igral je v različnih evropskih ligah in bil zelo pomemben člen reprezentance, ki je pred 14 leti igrala na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Kariero je zaključil leta 2021, od takrat pa ga lahko spremljamo tudi na televizijskih ekranih v vlogi strokovnega komentatorja nogometnih tekem.
In prav zaradi zelo nogometno obarvanega junija, ko bomo na začetku meseca najprej dobili zmagovalca v Ligi prvakov, nato pa že čez dobra dva tedna spremljali prvo tekmo Slovenije na evropskem nogometnem prvenstvu, smo ga povabili na pogovor.

- Velika zmaga in uvrstitev na evropsko nogometno prvenstvo se je zgodila na tisti novembrski ponedeljek. Ne morem mimo vprašanja: kako ste vi doživeli ta dan in predvsem, kje ste spremljali tekmo?
Bil sem na tej odločilni tekmi, kamor sem peljal tudi svoje otroke. Vedel sem, da gre za pomemben trenutek, ne samo z nogometnega vidika. Nogomet je vseeno še vedno najbolj priljubljena igra, zato so uspehi na ravni nogometa toliko vredni in jih je treba ceniti. To so tudi trenutki, ko se lahko uči otroke, kaj pomeni biti pripaden, kaj pomeni navijati in se veseliti ob uspehih naše male države.
Za dosego vrhunskega nivoja je ob dobri uigranosti treba imeti predvsem stalnost. Ravno stalnost je na reprezentančnem nivoju težje doseči kot v klubih, saj nogometaši preživijo v reprezentanci bistveno manj časa in je manj časa za uigravanje. Že v prejšnjem ciklu kvalifikacij smo imeli kar nekaj dobrih tekem, kjer se je pokazalo, da lahko igramo z vsemi reprezentancami. Vendar je bilo zelo veliko nihanj – dobri, navdihujoči tekmi je sledila podpovprečna ali precej slaba. V tem ciklusu pa so to odpravili in vse tekme odigrali z zelo dobrim pristopom in kakovostjo, zato tudi rezultati niso izostali.

- Slovenska nogometna reprezentanca je zdaj pred tem, da začne priprave na prve tekme v Nemčiji. Pred 14 leti ste tudi vi bili v podobnem položaju, ko ste se v tem obdobju začeli pripravljati na nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kako ste doživljali to dogajanje?
Glede na to, da je igranje na evropskem ali svetovnem prvenstvu res redka priložnost, je v igralcih kljub dolgi klubski sezoni nekakšna pozitivna vznemirjenost in komaj čakaš, da se začne dogajati.
Od prvega trenutka priprav je bilo čutiti zelo veliko pozitivne energije. Nasmejani igralci, veliko pripravljenosti za delo, za to reprezentančno akcijo, vse je bilo napolnjeno z nekim optimizmom. Vsak trening, vsako druženje, še vsaka kava – vse je bilo nabito s to pozitivno energijo, voljo, pripravljenostjo.
Če primerjam našo takratno reprezentanco z današnjo, je kar nekaj vzporednic – tudi mi smo imeli pred uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južno Afriko kar nekaj nihanj, ampak smo potem res čutili, kako smo napredovali in igrali zelo dober nogomet, kar nam je dalo vso tisto samozavest.

- Kako bi opisali ta čas priprav? Na čem se dela, kaj se trenira, uigrava? Kako pomembno je za nogometaše to pripravljalno obdobje?
V tisti fazi trenažni del ni več toliko namenjen osnovam, ampak bolj taktičnim pripravam na nasprotnike, proti katerim na prvenstvu igraš v skupinskem delu.
Mi smo na zbor pred svetovnim prvenstvom prišli po dolgi sezoni; pri igralcih je kljub vsej energiji prisotna utrujenost, zato je treba pametno razporediti čas, ki bo namenjen počitku in regeneraciji, ter hkrati držati pripravljenost v dobrem ritmu.
V tem času je najpomembnejše, da se med vsemi igralci išče podrobnosti, ki prispevajo k temu, da bo v okviru svoje vloge vsak dal največ. Ob vsej energiji in pozitivnem naboju je treba tudi poskrbeti, da se vsak zaveda svoje vloge, da je prisotna tudi resnost in odgovornost do trenutka, ki mu bomo priča. Vedeti je treba, kakšna je hierarhija, kakšne vloge je kdo odigral v kvalifikacijskem ciklu, v kakšni formi je kdo, da se potem ob prihodu na prizorišče osredotočiš res samo na nogometno igro in taktiko.

- Selektor Kek je zelo zanimiv sogovornik, ki zna odlično artikulirati in povedati stvari. Že prej sem omenil tudi kemijo v reprezentanci; v kolikšni meri jo dobesedno mora soustvariti tudi selektor in kaj igralci želite in pričakujete od njega?
Na področju odnosa med selektorjem in igralcem se veliko naredi že ob prvem vpoklicu v reprezentanco. Skozi treninge in pogovore dobi igralec informacije, kaj si selektor želi, kaj pričakuje, kakšne zamisli ima. Na prvih treningih se potem hitro pokaže, kaj od določenega igralca lahko dobi in česa ne. To obdobje lahko traja tudi pol leta; takrat se že jasno vidi, kaj in koliko igralec prispeva, kako se vklopi v selektorjevo zamisel na igrišču in kako v samo ekipo tudi izven igrišča.
Ko smo se mi odpravljali na svetovno prvenstvo, je bil Matjaž Kek z nami že nekaj let in je bil koncept vsem igralcem zelo jasen, tako da neznank ni bilo. Selektor je tudi vedel, kdaj potrebujemo kakšen trening več, kakšno sprostitev več.
Dobra plat manjših reprezentanc je, da ko si kar nekaj časa skupaj, ko dosežeš uvrstitev na najvišja prvenstva, se bistveno manj ukvarjaš s kadrom, ampak res iščeš odločilne malenkosti in hkrati optimiziraš tisto, kar se je tako ali tako že skozi čas pokazalo, da dobro deluje.
Zato bi lahko rekel, da so te priprave pred prvenstvom ene najbolj enostavnih stvari, ker vsi že vse vedo – igralci, strokovni štab, fizioterapevti … Ve se, kako se je treba obnašati, kako sodelovati, in se res lahko osredotočiš na to dobro voljo in na svojo vlogo, da jo odigraš po najboljših močeh.

- V svoji poklicni nogometni karieri ste sodelovali z različnimi trenerji. Kako bi opisali selektorja Matjaža Keka v primerjavi z drugimi trenerji?
Večina trenerjev – tudi ti, s katerimi sem imel priložnost sodelovati – je zgovornih. Mislim, da je selektor Matjaž Kek, ki je prej delal tudi na področju komuniciranja, to znanje dobro izkoristil za trenersko delo. Njegova dobra točka je, da zna stvari povedati in razložiti, kaj pričakuje, kakšna je strategija. Res je, da je trenerjev način govora zelo pomemben. Hkrati pa je res tudi, da ko prideš na ta nivo nogometa, ko si dnevno vključen v delo s trenerji najmočnejših lig na svetu, ti je zelo veliko stvari že jasnih. Dejal bi celo, da trenerji, ki imajo slab in neučinkovit način izražanja in dialoga z igralci, verjetno zelo težko uspejo v trenerskem poslu.
Ob tem ne gre pozabiti tudi vseh Matjaževih sodelavcev – že takrat, leta 2010, in tudi sedaj ima izjemen strokovni štab, ki tudi zelo dobro vstopa v odnos z igralci, kar je velikega pomena.

- V drugi polovici junija bo šlo zares. Kaj lahko po vaši oceni Slovenija realno doseže v skupinskem delu, ko se bo srečala z Dansko, Srbijo in Anglijo?
Bolj kot sem se pomikal proti koncu svoje aktivne igralske kariere, bolj sem videl, kako so vsa ta pričakovanja pretirana in so namenjena predvsem medijem, ki lahko špekulirajo in držijo navijače v pričakovanju. Hkrati sem se naučil umikati pričakovanjem. Govoriti o pričakovanjih navsezadnje ne služi ničemur.
Po tem, kar smo videli na zadnjih tekmah, pa se mi zdi, da bomo priča organizirani igri Slovenije, ki bo vedela, kaj na igrišču dela; verjamem, da lahko z vsemi tremi reprezentancami dobro igrajo in se enakovredno kosajo. Pomembna bo dnevna forma vseh igralcev pa tudi nepoškodovanost glavnih igralcev. Igralcem bo glede same igre vse poznano, zato bo treba odigrati čim bolj sproščeno; reprezentantom želim, da bi uživali v tem, kar so dosegli že do udaj.
Če bodo to udejanjili in igrali brez strahu, se bomo gotovo skupaj z njimi veselili dobrih rezultatov.

- V poklicnem nogometu ste preživeli 16 let, če prištejemo mladinska in kadetska leta, pa še veliko več. Že večkrat ste se izkazali tudi kot analitični strokovni komentator – kako vam ustreza ta vloga?
Pri profesinalnem nivoju igranja nogometa se med kariero srečaš z različnimi načini preučevanja tekem, razlagajo ti različne taktične ideje, naučiš se spremljati igro na drugačen način. Vse to se seveda nekje pozna.
Hkrati pri sebi opažam, da sem z leti postal pozornejši na detajle, in če bi v mladih letih odreagiral precej impulzivno, na hitro, zdaj več časa namenim preučevanju, kako in zakaj je prišlo do neke situacije; je pa tudi res, da se z razdalje, ko si ob igrišču, vidi več stvari kot takrat, ko si vključen v igro.
Glede nastopanja na televiziji pa: saj se celotno kariero ukvarjaš tudi z nastopanjem. Če se kot posameznik dobro znajdeš pred kamero, steče veliko lažje. Tudi treme ob komentiranju in analiziranju je potem veliko manj.

- Med prenosi tekem Lige prvakov ste večkrat predstavili analitične vpoglede. Z vidika analitične ocene razvoja nogometa – v kolikšni meri se je spremenil v zadnjih desetletjih?
V tem času je nogomet ogromno napredoval. Postal je veliko hitrejši, skoraj prehiter. V mislih imam to, kako hitro žoga potuje med igralci in menjava položaj na igrišču, kako hitro igralci razmišljajo, vidijo situacije – gre za izjemne sposobnosti.
Drugi velik napredek je v analizi nasprotnih ekip. Za vsako ekipo je opravljenih nešteto ur analiz in med ekipami ni več neznank.
Vrhunski igralci morajo biti izjemni talenti na več področjih. Če si bil pred desetletji izjemen v eni prvini in si veljal za vrhunskega, je danes treba biti vsestransko izjemen in se to razume kot standard. Do tega pripelje tudi dejstvo, da otroci namenijo treningom veliko več časa kot pred dvema desetletjema. To opažam tudi pri mojih fantih tukaj v Ajdovščini, kar vidim kot pozitivno: da svoj prosti čas preživljajo zunaj, v gibanju, in ne samo pred zasloni.
Velik korak naprej se je zgodil v razumevanju pomena prehrane in regeneracije – tudi o teh stvareh na začetku kariere nisem veliko vedel in se ni veliko govorilo, danes pa so redni del trenažnega procesa.

- Med novicami se je dalo zaslediti, da ste se udeležili tudi že usposabljanja trenerjev za pridobitev B-licence trenerja UEFE. Se v prihodnosti vidite v trenerskem poklicu?
Delo trenerja sem najprej vzel kot poskus in izziv, če je to tudi zame. Želel sem videti, kako se dela v mladinskem nogometu in če sem lahko v pomoč. Pri mladih igralcih je tako, da kdor nima toliko fizičnih sposobnosti, mora to nadoknaditi z nogometno inteligenco. Na tem področju lahko mlademu nogometašu damo zelo veliko znanja in dobre popotnice.
Da bi se lahko resneje vključil v to delo, sem seveda vstopil v procese pridobivanja posameznih trenerskih licenc. Se pa v tem delu prav zares še ne vidim, ker si trenutno želim biti na voljo družini in se še nisem pripravljen povsem posvetiti trenerskemu delu. Bom pa sodeloval vsaj s kakšno stransko vlogo v regijskem nogometu.

Kaj vam pomeni kariera?
Kariera je iskanje svojega interesa in napredovanje v tem interesu. Ni vsak za podjetništvo, ni vsak za šport, ni vsak za učitelja ali kaj drugega. Vendar je pomembno, da vsak doseže zadovoljstvo v tem, za kar si je prizadeval in za kar se je trudil. Nekaterim uspe boljše, drugim malce slabše. Vendar ni pomemben samo uspeh, ampak res to zadovoljstvo, da si se lahko razvijal v neki smeri, se izpopolnjeval, napredoval.
V življenju so obdobja, ko je na prvem mestu kariera, in tista, ko mora biti na prvem mestu kaj drugega. V času, v katerem živimo, pa na žalost prevečkrat šteje samo kariera.

Kaj vam pomeni družina?
Družina je smisel življenja. Kot otrok je seveda še ne doživljaš na tak način, kasneje pa se to spremeni. V vlogi starša se zdaj trudim, da kot družina rastemo, in mi je lepo spremljati otroke v njihovem napredovanju. Družina je res velik smisel. Če imaš trdno in dobro družino, če imaš vrednote, potem imaš dobre temelje. Za družino si je treba vsak dan vzeti čas in mora biti na prvem mestu, sploh ko so otroci še manjši. Težko si predstavljam življenje brez otrok, brez naših skupnih obrokov za domačo mizo, brez pogovorov z ženo … To so osnove, za katere se je vredno truditi in jih dati na prvo mesto. Hvaležen sem svoji ženi, da je tudi skoraj od vsega začetka šla z mano v tujino.

Kaj vam pomeni vera?
Vero dojemam kot nekaj, kar je v mojem zaledju. Vera je moč in ravno zaradi vere si boljša oseba. Iz svojega odraščanja sem seveda vero doživljal tudi kot verouk in prejemanje zakramentov v krščanstvu. Bi pa v povezavi s tem omenil knjigo Koliba, kjer je dobro prikazano, kako kristjani prevečkrat mislimo, da je vera samo hoditi k maši in se opravičiti za grehe. Vera je tudi zato, da si prizadevaš za nekaj boljšega, da tako tudi ravnaš. Da delaš dobra dela, da si pošten, da ta nauk živiš. In za to se tudi sam trudim.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2024), 38-40.

Mlada poročna fotografinja v vrtincu poročne industrije

Neža je uspešna mlada podjetnica, ki smo jo na straneh Ognjišča pred leti lahko brali v mladinski kolumni. Uresničila je svojo poslovno idejo, oblikovala svoj stil in postala prepoznavna in zaželena fotografinja porok doma, počasi pa tudi že v tujini.

- Kdaj se je začela tvoja poslovna pot?
Že od nekdaj sem imela v sebi željo iti po takšni poti. Postati kreativna podjetnica je bilo zame nekaj najbolj naravnega. Prve sanje o tem so se začele v srednji šoli, ko sem o vseh možnostih le sanjarila. Proti koncu študija pa sem začela resno razmišljati o kreativni karieri iz fotografije, videa, ilustracije in dizajna. Zame je bil največji preskok ta, da sem začela svoje delo jemati resno. Da sem prešla iz mentalitete: »Jaz tole res rada delam, mogoče mi bo pa kdo kdaj kaj plačal za to. Hah, prosim?« v: »Vem, kakšno vrednost ima moje delo, in ni me strah postaviti cene, ki to odraža. To je lahko moj poklic, moja kariera.« Proti koncu študija in v absolventu se je mnogo mojih hobijev prelevilo v posel, lani pa sem diplomirala.

- Si se osnov podjetništva naučila na fakulteti?
Bom čisto iskrena. Moja fakulteta sicer ima izbirni predmet podjetništvo, ampak se tam nisem naučila skoraj nič. Skoraj vse, kar danes vem o podjetništvu, sem se naučila z interneta, YouTuba, zastonj in plačljivih tečajev. Pa nočem blatiti svojega faksa, ampak je bil iskreno to zame čas zastonj kosila in zavarovanja. Torej v bistvu čas, ko sem lahko poskušala, ustvarjala, gradila in počela stvari, ki jih ljudje, ki že imajo službe, mogoče ne morejo. 

- Posel se je hitro razcvetel, fotografiraš po Evropi, pravkar si se vrnila iz Mehike … 
Vse to drži, se mi pa še vedno zdi, da je še mnogo prostora za rast in napredovanje. Vsaka podjetniška zgodba se začne precej preden odpreš podjetje. Začne se z željo, iskro. Potem pa sledi nešteto poskusov. Ne moreš kar začeti iz nič. V času srednje šole in študija sem se učila, izobraževala, kako deluje podjetništvo. Ob tem pa sem razvijala svojo kreativno pot na področju fotografije, videa, dizajna, pisanja. Skratka, zanimalo me je vse, karkoli je ustvarjalnega. Poskušala sem, se igrala, se učila – in ob vsem tem sem razmišljala, kako bi lahko znanje vključila v svoje delo in mu s tem dodala vrednost. Zdi se mi, da mi je ta pristop precej pomagal pri rasti. Pokusiš; če ne gre, poskusiš še enkrat in še šestkrat. Mogoče pa v sedmo rata! Ne se prestrašiti, če v prvo ne uspe. Moja pot je rezultat neštetih neuspelih in uspelih poskusov. Ogromno je bilo stvari, ki niso delovale. Takrat se prilagodiš, preoblikuješ, začneš znova. Tako imam danes delo, ki me navdihuje in izpolnjuje, ki ustreza mojemu načinu življenja in me res veseli. 

- Kdaj pa si začela s fotografijo?
S fotografijo sem začela že zelo dolgo nazaj. Moj oče je prav tako poročni fotograf. Že od malega sem bila obdana ne samo s profesionalno fotografijo, ampak tudi z res kvalitetnim pristopom do strank, sploh v poročni industriji. Zavedam se, kako velika prednost in res velik blagoslov je, da sem lahko izhajala iz teh izkušenj. Nisem začela iz nič, ampak sem imela vedno mentorja in zgled. Upam si reči, da manj zgled, kar se fotografije tiče, temveč bolj kot kreativni um: kako iz vsake stvari, obraza, vsakega sprehoda lahko narediš nekaj lepega, kako ravnati s strankami in ustvariti zares vrhunsko izkušnjo. 

- Zanimivo je, da si želela nadaljevati družinski posel, družinsko dediščino. Vseeno fotografiraš zelo drugače, samosvoje …
Ja, pozna se, da je vmes bilo dvajset let. :) Trendi so se spremenili, želje in pričakovanja strank tudi. To nikakor ne pomeni, da stvari, ki so bile narejene 20, 30 let nazaj, niso dobre. Sploh pri porokah se mi to zdi res pomembno, saj so na fotografijah tvoji ljudje. In ni pomembno, ali je fotograf uporabil sepia filter, selective color, črno-belo ali moderen stil. Mislim, da bo tako ali tako vse, kar danes delamo, čez 10, 15 let cringe, in to je povsem normalno! Poročne fotografije imajo drugačno, večjo vrednost. So vizualna dediščina vajine družine, h kateri se bosta leto za letom vračala vidva in vajini potomci. Z vsakim letom, ki mine od poroke, te fotografije pomenijo več, ker se spremenijo okoliščine, ljudje, ker se žal od marsikoga poslovimo. Fotografije so edino, kar poleg občutkov in spominov ostane. Morda bosta kdaj pomislila: »Joj, najine poročne fotografije izpred 10 let so res čudne!« Mogoče res niso v skladu s trenutnimi fotografskimi trendi, ampak je pa med njimi tvoja zadnja fotografija z babico, prijateljem, očetom ... Tu trendi povsem izgubijo pomen in začuti se resnična vrednost fotografij. 
Dejstvo je, da sem šla v svojo smer in sem sledila svoji kreativi. Moj posel je ločen od tega, kar je počel in počne moj oče. Ostaja pa osnova, čut za ljudi, in na to gledam s spoštovanjem. 

- Kakšni bi bili tvoji nasveti za izbiro fotografa, ki slika poročni obred v cerkvi?
Ne izbirajta fotografa, izbirajta človeka, ki mu zaupata nalogo, da na zelo pomemben dan (morda najpomembnejši dan v vajinem življenju) cel dan stoji ob vaju. Fotograf je tretji par vajinih oči: to pomeni, da bo videl in lovil trenutke, ki jih vidva morda sploh ne bosta opazila. Fotograf mora pasati v vajin dan. Seveda je pomembno, da vaju fotografovo delo nagovori vizualno, estetsko (kako lovi kadre, kako obdeluje barve …), da vama je všeč končni rezultat. A še bolj kot to je pomembno, da se s fotografom ujameta osebnostno. Pomislita: ta oseba bo z vama preživela cel poročni dan!
Meni se zdi pomembno, da ko nekoga povabiš na svojo poroko, pa naj bo to fotograf, makeup artistka, DJ, cvetličarka, mora biti ta oseba del vajinega dneva, pasati mora v vajine vrednote, v vajino vizijo. Če tega ni ali če se osebnostno ne ujamete, je lahko to najboljši in najbolj profesionalen fotograf na svetu, pa bodo imele vse fotografije grenak priokus, ker bosta vedela, kako sta se v tistem trenutku počutila. Ob pogledu na popolno fotografijo se bosta morda vrnila v neprijeten spomin: »Oh, tu je bilo pa res neprijetno, tole nama ni bilo kul.« Čeprav bodo to vrhunske slike, ki bi lahko bile na naslovnici Voguea.
Zdi se mi pomembno, da je fotograf v skladu z vajinimi vrednotami in vizijo za vajin poročni dan. Če se želita poročiti cerkveno, na vrhu gore ali na drugi strani sveta – poiščita nekoga, ki mu to odgovarja. Izbire je dovolj ;)
Cerkvena poroka, katoliški obred, ima zelo veliko vrednost. Zato izberita nekoga, ki to ceni, razume in pozna. Kot profesionalec v tej industriji po mojem mnenju ni tako pomembno, katere vere si, lahko fotografiraš poroko katerekoli religije … Profesionalni pristop in osnovni bonton je tisto kar je pomembno. Naloga vsakega profesionalca je, da če nečesa ne pozna, vpraša, se nauči, ugotovi, kako obred poteka, kje lahko stoji, se pogovori z duhovnikom, kaj se sme, česa ne … Če te osnove ni, se zgodi, da fotografi pridejo v kratkih hlačah, kratkih polo majčkah in skačejo okrog oltarja. To lahko prizadene par in celo skupnost, ki je tam. Fotograf mora biti spoštljiv človek in se mora zavedati, da vstopa v svet prostor (ne glede na to, za katero religijo gre).

- Tudi ti si poročena. Kako sta izbrala svojega poročnega fotografa?
To je prvo vprašanje, ki mi ga ljudje zastavijo, ko povem, da sem poročna fotografinja, in vidijo moj prstan. Po navadi presenetim z odgovorom, da je to vlogo prevzela zelo dobra prijateljica, čudovita ženska in fotografinja Tina Zevnik. Najpomembnejše nama je bilo, da je najina prijateljica in da je razumela, kaj želiva, ter da je pasala med najine ljudi. Z največjim veseljem sva jo povabila na poroko, imela je zelo profesionalen pristop. Ni bila samo nekdo, ki pride slikat, ampak je aktivno soustvarjala spomine.
Snemala naju je pa Alena Milkovič, Fragments Collection. Moj vzor je, odkar pomnim. Njeno delo me res globoko nagovarja, ker poudarja čustva in zgodbo. Zares je mojstrica!

- Vrata v tujino si si odprla sama. Pula, Lyon, Toskana, Marakeš, Cancun … To so lokacije, kjer si fotografirala v zadnjem letu. Kako ti je uspelo?
Pomembno se mi zdi poudariti, da je uspeh zelo relativna in subjektivna stvar. Ko nekaj vidimo na Instagramu, smo navdušeni in si v glavi ustvarimo zgodbo. Realnost pa je velikokrat drugačna. Ne vidimo težke strani, truda in garanja, vloženega v ozadju. Zase bi rekla, da se še nisem zares prebila na tuji trg, ampak sem trenutno še na začetku te poti, v povojih, in stopam v čevlje velikih ljudi, ki so po tej poti hodili pred mano. 
Velikanski privilegij je življenje v Evropi: usedeš se v avto in si v nekaj urah v Franciji, Italiji, Španiji. Zdi se mi, da je začeti veliko lažje, kot je videti. Obenem pa je pomembno omeniti, da so poroke v tujini veliko napornejše, pričakovanja parov so veliko višja, kultura in mentaliteta sta drugačni. Meni je v res veliko veselje fotografirati poroke, ki so drugačne. V bistvu je to povsod eno veliko in iskreno praznovanje ljubezni.
Na katerem koli koncu sveta sem, lovim čustva. V domači župniji ali pa v Marakešu. Moj pristop je vedno enak – osredotočena sem na ljudi, njihove iskrene zgodbe in čustva. Imam privilegij, da lahko pripovedujem njihove zgodbe. 

- Kako pa so te pari iz tujine našli? 
Instagram je zelo pripomogel, da sem začela to pot.

- Kako se z možem usklajujeta, ali veliko potujeta tudi skupaj?
Včasih kakšen projekt združiva z osebnim potovanjem in greva skupaj, sicer pa grem večinoma na pot sama.

- Uživaš v vsem, kar širi tvojo ustvarjalnost. Poroke so tako pravljične, ti pa si za temo svoje prve slikanice, izbrala minljivost, umiranje … Zakaj?
Ugotovila sem, da je v slovenski literaturi premalo takšnih del. Prihajamo generacije, ki si želimo odpirati težke teme, ker ne želimo, da stvari ostanejo tabu. Zdi se mi res pomembno, da govorimo o smrti. Ob eni od izgub v svojem življenju sem pomislila, kako otroci čustvujejo ob smrti, kako se soočajo z izgubo, kako žalujejo.
Zato sem si zadala izziv, da napišem, ilustriram in izdam svojo slikanico z naslovom Kje je dedek?. To je bil zelo zahteven, dolgotrajen proces, saj sem se vse naučila in naredila sama. Ampak obenem tudi res nagrajujoč in lep proces. In v res velikansko veselje mi je videti svoje delo na knjižnih policah in v dnevnih sobah mnogih družin.

- Ustvarjalnost v vseh oblikah ti predstavlja izziv. Kateri konkretno pa bo naslednji?
Ustvarjalnost je eno veliko darilo, ki ga uporabljam kot mišico. Treniram in oblikujem raznovrstne načine izražanja. Zdi se mi res lepo, da lahko z nečim, kar naredim, čisto malo spremenim svet, koga nagovorim … S fotografijo, videom in ilustracijo se trudim v prostem času ukvarjati na drugačen način. Bolj po svoje in zase. Zadnje čase me zelo navdihuje video, zato se spogledujem z YouTubom in krajšimi kreativnimi filmi.

M. Pezdir Kofol, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2024), 38-40.

(ob smrti Mance Košir poobjavljamo pogovor z njo iz decembrske številke Ognjišča 2023)

“Kdor čuti bližino ljubečih ljudi in Boga, ga je zagotovo manj strah”

- Konec novembra je bil v Ljubljani knjižni sejem. Ko v našem času govorimo o knjigi, se soočamo z dejstvom, da jemljejo čas za branje sodobni mediji. Številni strokovnjaki danes opozarjajo na zasvojenost z ekrani. Kako vi gledate na dejstvo, da danes vse več ljudi bere in prejema informacije samo na spletu in družbenih omrežjih?
Sem analogni tip človeka, celo telefon imam na tipke, povsem zadostuje za pošiljanje sms in pogovor, česa drugega ne potrebujem. Imam 75 let in sem srečno upokojena, zato mi ni treba biti vpeta v digitalni svet, ki jemlje čas najbistvenejšemu: našim medsebojnim odnosom. Da premnogi raje gledajo v ekrane kot drugemu v oči, to me še bolj skrbi kot dejstvo, da smo Slovenci po raziskavah slabi bralci in še slabši kupci knjig.

- Več desetletij ste predavali o novinarstvu. Kako gledate na informacije, ki jih danes posreduje internet? Biti morajo kratke, z udarnimi naslovi ...
Informacije pač morajo biti take, da jih večina ljudi razume, jih celo zmore prebrati. Kapitalu ustreza, da tem informacijam ljudje tudi verjamejo, zelo negujejo marketinške veščine in vedno nove atraktivne oglaševalske prijeme. Zato bi se midva, spoštovani kolega, pravzaprav morala pogovarjati o potrebi po drugačni ureditvi sveta, ki povedanega ne bi potrebovala, ker bi se osredotočala na človeka in njegove resnične potrebe. Ljudje ne potrebujemo večine tega, kar nam ponujajo raznorazni vplivneži vseh sort. Zares potrebujemo pravno državo, urejeno javno zdravstvo in odlično javno šolstvo, socialno varnost in družbeno solidarnost s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah. Mar ne govorimo kar naprej o otrocih, a njim ne damo priložnosti, da bi povedali svoje? Koliko pri reformi šolstva politika posluša glas učiteljev, ki res največ vedo o šolstvu? Ali pri načrtovanju zdravstvenih reform zares upoštevajo položaj in glas pacientov? Da ne govorim, kako so na rob odrinjeni stari in bolni, celo ljudje, ki nas najbolj potrebujejo – umirajoči? Samo za ilustracijo. Slovenija bi na število prebivalcev po evropskih normativih potrebovala pet hiš hospica. Imamo pa samo eno in še ta po mnogih letih obstoja sploh nima koncesije! Sramota!

- Kje je prostor za poglobljeno branje, za celostno informacijo?
Ta prostor k sreči vedno obstaja. Slovenija ima odlično razvito mrežo knjižnic, kamor se lahko sleherni zateče po duhovno hrano vrhunske kakovosti! Šolski sistem se vse bolj posveča formalizaciji, digitalizaciji in drugim -izmom, ampak imamo še vedno veliko odličnih učiteljic in učiteljev, ki prižigajo lučke radovednosti v učencih, in tako tudi s skupnim – poudarjam skupnim, saj če učitelj sam ne bere rad, ne bo mogel otrok okužiti z bralnim virusom – branjem gradijo najbolj trdne temelje za humano družbo in kritičen, samostojen um. Celostna informacija je ideal, ki se mu lahko bolj ali manj približujemo ali pa smo od njega močno oddaljeni. Zato je razgledan, odrasel človek primoran posegati po različnih virih informacij, predvsem po kakovostnem tujem tisku, ki je – to pa je dobrobit spleta – dosegljiv tudi prek interneta. In pomembno je še nekaj: gledati okoli sebe, pozorno opazovati, se pogovarjati z različnimi ljudmi, pa bodo informacije veliko bolj celovite, kot če smo vezani le na en in isti ustaljen množični medij.

- Najbrž je laže manipulirati z ljudmi, ki dobivajo samo površne informacije?
Kajpada! Ovce so pač preprostejše za pašo kot svojeglave koze ...

- Knjiga prinaša poglobljeno, celostno, globljo informacijo. Gotovo je nenadomestljiva pri duhovnem poglabljanju. Kakšen pomen ima knjiga na poti k Bogu in kakšnega pri ohranjevanju tega stika?
Knjiga je temelj izobrazbe in svete knjige so temelj vere. Že nekaj časa se urim v pisanju pridig zase, saj mi je Sveto pismo velik vir navdiha. Vedno znova sem presenečena, da mi Bog govori tako aktualno, prav za danes in prav za mojo dušo! In vedno tudi kaj drugače razumem, sem na kaj bolj pozorna, kot sem bila pri branju pred časom. Izvolite za okus odlomek pridige, ki sem si jo pravkar napisala za jutrišnjo nedeljo (12. novembra): Zame pa je zanimiv tudi stavek, o katerem nisem nikoli premišljevala, danes pa se mi zdi vreden pozornosti: »Verjetno ga (olja) ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!« Budni namreč znajo razločevati med nujnim (imeti dovolj olja) in usmiljenjem (dati drugemu, kar prosi, ker je sam pozabil). Znajo videti, kar je naše – naša odločitev in posledice te odločitve – in posledice odločitev drugih, ki niso naša zgodba, ampak njihova, zato lahko mirno zavrnemo njihove prošnje. Znati reči NE, znati postavljati meje, to je velika reč, ki ne prihaja iz usmiljenega srca, temveč iz budnega uma. Kar je najbolj zanimivo, je to, da nas v resnični budnosti spremlja in vodi Njegova roka, zato se lahko naslonimo na absolutni Mir in neskončno Ljubezen. Brez te Milosti bomo težko budno, čuječe, sočutno in ljubeče hodili skozi življenje. Komur Bog daruje in ta njegov dar sprejema, tega Bog pozna. »Poznam te, ti si moj prebujeni sin, ti si moja budna hči in nič ti ne manjka.« Amen.

- Vi veliko berete. Veliko knjig duhovne vsebine. To je toliko bolj nenavadno, saj ste se duhovnosti približali kot odrasla. Kakšna je bila ta pot? Kaj vas je nanjo nagnilo? Kdo so bili »smerniki«, kažipoti na tej poti?
No, ta je pa dobra, da sem se duhovnosti približala šele kot odrasla, le kje ste to pobrali? Bila sem hrepeneč otrok, ko sem deklica prebrala roman Andrea Gida Ozka vrata, sem celo rekla, da bom nuna! Moja maturitetna naloga je imela naslov Razvoj religije v Indiji in takrat sem imela za duhovnost že zelo odprto srce. Prva seminarska naloga, ki sem jo napisala na fakulteti, je imela naslov Pojem smrti pri budizmu, hinduizmu in džainizmu. Kogar tako zelo zanima smrt, kot je mene že od nekdaj, ta je zaznamovan z duhovno razsežnostjo. Res pa sem se krstila šele leta 1990, da bi se v svoji kulturni domovini poklonila Presežnemu na način, ki je tu običajen. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug ljubi prijatelj, duhovni mentor, tudi boter, čudovit pesnik Rafko Vodeb, duhovno sopotništvo s pisateljem Marjanom Rožancem in takratno partnerstvo z enim najpomembnejših sociologov religije Thomasom Luckmannom, s katerim sva debatirala o religiji, posebej krščanstvu, ure in ure ...

- Nepozabna se mi zdi vaša izjava Tarasu Kermaunerju, kako deluje Bog in kako hudič.
Taras Kermauner mi je pred smrtjo pisal pismo, v katerem se je opravičil za svoj nekorekten odnos do mene. Napisal mi je, da je bil ljubosumen, ker sem se tako zavzeto pogovarjala z Rožancem o Bogu, da on ni bil več edinstven v teh diskusijah, hehe ... Ko me je Tarči, kot smo mu rekli, enkrat jezno vprašal: »No, če toliko veš o Bogu, pa mi povej, kakšna je razlika med Bogom in hudičem?« In jaz sem mu zabrusila en dva tri: »Bog povezuje, hudič pa ločuje.« Kot vidite, ima slednji na Slovenskem veliko dela, saj ni in ni konca polarizacij, deljenja na vaše in naše ...

- Človek se z leti spreminja. Vi poudarjate, da z leti začne gledati bolj na bistveno, da odpadejo druge stvari. Kaj odpada? Kaj ostane?
Na to najkrajše odgovori moja srčnica iz zadnje pesniške zbirke – pravkar so jo izdali v prevodu pri krasni dunajski založbi, hura! – s tem naslovom:

KAJ OSTANE
Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?
 
Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?
 
Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

- Kaj pa odpade, ko človek gleda smrti v oči? Vi ste bili prostovoljka v hospicu. Videli ste ljudi, ki so se poslavljali. Kaj jim je bilo takrat pomembno?
Odpadejo vse maske, vsi nazivi, vse materialno, ostane le Ljubezen. Ljubezen, ki smo jo sami živeli in je doma v našem srcu, ljubezen drugih do nas in Ljubezen, ki je Bog, saj je Bog Ljubezen, kot verjamem sv. Janezu. In zato vem, da je Ljubezen močnejša kakor smrt.

- Cenite življenje, tako pravite. Je to tudi posledica dela v hospicu? Zakaj ga cenite? V čem vidite nevarnost evtanazije?
Da imam tako zelo rada življenje, je posledica marsičesa. Imate pa prav, da je v veliki meri posledica dela v hospicu, saj je smrt postala moja največja učiteljica Življenja. Toplo priporočam v ogled moje pričevanje o tem na TED X, napisala sem več člankov na to temo, tudi knjiga dopisovanj s čudovitimi ljudmi, med katerimi je najin skupni prijatelj p. Karel Gržan, Darovi minevanja, ponatisnjena je v žepnici in je je še nekaj na zalogi. Gotovo ima pri mojem veselju do življenja zelo pomembno vlogo družina. Imela sem čudovita starša, in rasla sem z dvema starejšima bratoma, kar me je močno okrepilo za življenje, hehe ... Da imam dva otroka, to je največja Milost, za katero se zahvaljujem sleherni večer, ko opravljam svoje zahvalnice za to, kar mi je darovano. In moji trije vnuki, pa to so čudeži! Vnuk je za moj rojstni dan, ki sem ga imela marca, premišljeval, kaj bi mi podaril. Poklonil mi je izvirno darilo, res! Vsako nedeljo mi napiše pesem, torej mi jih je napisal že okrog petdeset. Njegove pesmi so polne svetlobe in radosti, za oboje pa da ima veliko zaslug njegova družina in kajpada babica, haha.
Skratka: Življenja nismo ustvarili sami, življenje je Dar. In z darovi je potrebno delati spoštljivo in s hvaležnostjo, mar ne? Jaz nisem svoja lastnina, jaz sem tudi bitje svojih bližnjih in tistih, s katerimi sem povezana. Zahteva po evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru je pravzaprav lakmusov papir. Pokazatelj, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšnih odnosih smo. Družba bi morala vsekakor storiti veliko več za dosegljivost paliativne oskrbe, ki jo je na Slovenskem le za vzorec, kar pomeni, da večini ni dosegljiva. Zato pa je ljudi upravičeno strah bolečin in trpljenja! A tiste, ki imamo tople medosebne odnose, ki čutimo bližino ljubečih ljudi in Boga, je zagotovo manj strah. In še nekaj je pomembno. Kdor se zaveda, kaj je res pomembno v življenju: hvaležnost, znati prositi in sprejemati, znati odpuščati, živeti ustvarjalno in radostno, bo ob koncu življenja čutil izpolnjenost in ga ne bo pestila žalost, da je živel zaman.
Prav v hospicu sem videla presunljive zgodbe, ko se je polnost življenja in lepih odnosov zgodila v poslednjem času. Imeli smo osebo, ki je že bila naročena na evtanazijo v Švici, pa ni več mogla odpotovati, ker ji je bolezen to preprečila. Kakšna milost, da sem jo spremljala! Z njo sem se veliko pogovarjala, bila sem tudi ob njej, ko je izdihnila. Nekaj dni pred smrtjo mi je rekla: »Manca, kakšna sreča, da nisem mogla v Švico. Kajti ti zadnji trije meseci so bili najlepši čas v mojem življenju.«

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2023), 38-40.

“Mi si naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni”

Vstop v politično pomlad je bil buren in obarvan z vsesplošnimi demonstracijami, kar lahko nakazuje, da so pred nami politično pestri meseci. K temu bo gotovo prispevala tudi predvolilna kampanja za volitve v evropski parlament, upravičeno pa se lahko še sprašujemo, če in kdaj bo izza ovinka spet prišla še kakšna vladna afera.
Pogled na družbeno-politično in medijsko krajino v letošnji pomladi je z nami delil dolgoletni novinar, urednik, nekdanji programski svetnik RTV Slovenija in spletni bloger Peter Jančič.

- Po letu in pol so se zgodili prvi veliki in resni protesti ljudstva proti vladajoči koaliciji. Kako gledati na proteste, ki smo jim bili priča, in kakšno sporočilo prinašajo? 
Gre za proteste zaradi slabega vladanja. Ti protesti so drugačni od tistih, ki smo jim bili priča v mandatu vlade Janeza Janše in na katerih smo lahko videli predsednike strank takratne opozicije iz KUL-a, in to v času epidemije ter omejitev druženj, ki so bile po celotni Evropi. Tisti protesti so bili precejšnja sramota za takratno opozicijo, ki ni pomagala ščititi starejših, da bi manj zbolevali in umirali. Za tisto ravnanje so bile stranke prejšnje koalicije KUL tudi dramatično kaznovane. Večina teh strank sploh ni prišla v parlament, SD in Levica pa s porazno slabim rezultatom. Danes je položaj močno drugačen in ni razlogov, da bi omejevali zbiranja ljudi in izražanja stališč.

- Vodilno geslo tokratnih demonstracij je bilo »Dovolj!«. Česa ima ljudstvo dovolj? Ali so se ti protesti zgodili celo prepozno? 
Mislim, da je bilo modro, da je največja opozicijska stranka počakala, da nova vlada pokaže, kako dela, in da s protesti niso začeli še pred prevzemom oblasti, kot so s sovražnimi pozivi k smrti in z vpitjem o izdajalcih začeli danes vladajoči v času prejšnje vlade. Slabo smer pa je nova vlada pokazala že, ko je najprej ustanovila pet dodatnih ministrstev in nam s tem sporočila, da imajo veliko denarja zase, za nova funkcionarska mesta, koristi pa doslej nismo videli. Ključna vsebinska prioriteta je bila najprej zdravstvena reforma, za to so tudi namenili veliko denarja. Potem pa je minister Danijel Bešič Loredan moral odstopiti zaradi nesposobnosti, reformo zdravstva so pospravili v predal, zdaj pa je stavka. Druga prioriteta je bila ureditev plačnega sistema v javnem sektorju. Ministrica Sanja Ajanović Hovnik, ki jo je pripravljala, je morala odstopiti, ker so jo ulovili, da je denar na veliko prelivala k nevladnim organizacijam, povezanim z njeno družino in bližnjimi. Od obljub pa so tudi ostale le stavke. Vsi zdaj pričakujejo več denarja, ki ga država nima. So ga pa našli za nakup stavbe za sodnike, s katero so uslužbenci pravosodnega ministrstva menda naplahtali ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki je bila tudi predstavljena kot velik up te vlade. Nakup je bil tudi mimo sodstva, ki te stavbe noče. In to v korist zasebnika, za katerega so ministri na vrat na nos s prerazporeditvijo iz državnih rezerv našli milijone – tudi denarja, ki je bil zbran za obnovo po poplavah. Novo ministrstvo za digitalno prihodnost pa je nakupilo še trinajst tisoč prenosnikov po na hitro sprejetem zakonu, v katerem so pozabili določiti, kako to vladno dobroto razdeliti. To so zgolj nekateri primeri, da ne omenjamo energetike, davkov, medijev, ki so prikaz vladanja, ki sproža nezadovoljstvo.
Živimo v času, ko Slovenija in Evropa nista v recesiji, in v tem obdobju bi morali tudi varčevati za hude čase. Vlada pa posluje z velikanskim minusom. Nekaj od tega je mogoče pojasniti s poplavami, vendar na prizadetih območjih ponekod obnove še prav začeli niso. Iz vidika vsega tega so protesti razumljivi. Hkrati je treba biti glede protestov realist. O tem, kdo nam bo vladal, odločamo na volitvah, ne na ulici. Lahko pa ljudje izrazijo mnenje – in to se je zgodilo. O resnih spremembah odločamo na volitvah. Prve bodo čez nekaj mesecev evropske.

- Omenjali ste tudi medije, glede katerih je vlada prav tako podpirala in izvajala zelo vprašljive poteze. Bi lahko rekli, da je stanje v Sloveniji danes tudi posledica tega, kakšne medije imamo?
Pri medijih smo priča podobnemu ravnanju kot sicer pri vladanju te koalicije. Po volitvah je nova koalicija v parlamentu onemogočila nadzor največji opozicijski stranki, torej SDS-u. Vodenje obeh glavnih nadzornih komisij, za nadzor proračuna in za nadzor obveščevalnih služb, so dodelili manjši opozicijski stranki NSi, ki tudi zaradi majhnosti resnega nadzora na obeh področjih ni sposobna izvajati. Onemogočanje večje SDS je bilo v interesu manjše opozicijske stranke in vladajočih. To je velika sramota predvsem za vladajoče, saj gre za zlorabo oblasti.
Podobni zlorabi oblasti smo priča na področju medijev. S hitrimi menjavami vrhov državnih podjetij in spremembami zakonodaje po postopku za vojne razmere so zamenjali vse, kar leze in gre. To se je najprej zgodilo na portalu Siol, pozneje pa še na državni RTV Slovenija. Da na državne medije politika ima vpliv, je sicer normalno. So v lasti države, a doslej je veljalo, da ti mediji, ki jih vsi financiramo, vendarle pošteno obveščajo, zagotavljajo pluralnost in niso sredstvo propagande trenutno vladajočih strank. Ta pravila so zdaj vladajoče stranke odpravile in si omenjene medije podredile. Predčasno so zamenjali nadzornike, direktorje ter tudi odgovorne in nižje urednike. Cele skupine novinarjev, ki menda niso dovolj naklonjeni sedanji vladi, so poslali na čakanje. Čemu podobnemu še nismo bili priča, odkar imamo samostojno državo. Gre tudi za veliko mednarodno sramoto države. Tisti, ki so v preteklosti na tujem lažnivo očitali prejšnji vladi, da je šla predaleč z vplivanjem na medije, ki je bilo neprimerljivo manjše, so nam pokazali, kaj je bil v resnici njihov cilj. Šlo je le za to, da bi ubranili svoj nadzor medijev. Podrejenost medijev. 

- V kolikšni meri so taki mediji potem sploh še lahko verodostojni? 
S tovrstnim ravnanjem so politiki osramotili medije in tam zaposlene novinarje, posledica česar je in bo izguba zaupanja. Medije, ki so veljali za javne, so si podredili, da bi si zagotovili reklamo in prednost v kampanjah. To je goljufanje. Spremljamo lahko celo nove oddaje, v mislih imam, denimo, Marcela Štefančiča, novinarja Mladine, ki je pred volitvami na RTV Slovenija javno pozival h goljufanju v prid kandidata Goloba in so mu sedaj to poplačali z novo oddajo. Pa ni edini, ki je bil poplačan. To ni sramota samo za oblast, sramotno je tudi za novinarje, ki so sodelovali in sodelujejo v teh projektih. Še posebej za tiste, ki so službe povrhu že prej verjetno dobili po političnem ključu, ker za delo niti nimajo zahtevane izobrazbe. Veliko novinarjev javnih medijev pa se je še bolj politično aktiviralo in so na volitvah celo zastavili svoja imena za stranke. Za vse se ni najbolje izteklo, če izpostavim samo primer Mojce Šetinc Pašek, ki so jo medtem že izključili iz Svobode, pa čeprav jim je pred volitvami kot novinarka in urednica močno pomagala, da so prišli na oblast. 
Po komentarju družbeno-politične in medijske scene bi se rad dotaknil tudi prihajajočih volitev v evropski parlament. Kaj pričakujete od njih? 
Evropske volitve bodo prvi veliki volilni test vladajočih, ki bo pokazal moč večjih strank dve leti po volitvah v državni zbor. Pričakovati je, da bo udeležba nižja kot na parlamentarnih volitvah. Na evropskih volitvah izbiramo manjše število poslancev, ki bodo sodelovali v Evropskem parlamentu, in ne določamo oblasti v državi. Bodo pa pomemben pokazatelj, kako bi se lahko razpletel pravi spopad, in možne so resne posledice, če kakšna od strank doživi hud polom. Zato smo že priča veliki nervozi in spopadom med vladnimi strankami, zaradi katerih je padel vrh SD. 

- Smo Slovenci Evropski skupnosti še tako naklonjeni kot pred 20 leti, glede na to, da bomo čez dober mesec praznovali 20-letnico vstopa v EU? 
Vedno sem bil velik zagovornik EU in sodelovanja Slovenije v NATU kot obrambni povezavi svobodnih demokratičnih držav. Pomen Evrope je ostal enak, kot je bil v preteklosti. Ideja je sicer doživela hud udarec z izstopom Velike Britanije in mislim, da je bil to velik uspeh za Rusijo in Vladimirja Putina, ki je tudi zaradi tega z večjim pogumom šel v dodatno agresijo in okupacijo Ukrajine, ki se je začela že prej z okupacijo Krima ter še nekaj mejnih področij. A EU, ki je nastala tudi zato, da bi s sodelovanjem največjih evropskih držav preprečili ponovitev vojn v Evropi, ostaja pomemben in velik projekt za vse. Vidimo lahko tudi interes številnih drugih držav, ki si želijo postati del te skupnosti. Tudi umirajo za to idejo, kot vidimo v Ukrajini. Tok migrantov iz drugih delov sveta v EU ostaja velik, kar je lahko povezano s kakšnimi umazanimi interesi destabilizacije, kaže pa tudi, da Evropa ostaja atraktiven del sveta, skupnost svobode in priložnosti, ki ponuja prihodnost.
Ne morem pa seveda mimo težav Evrope, denimo nizke rodnosti. S tem imamo še posebej težave v Sloveniji. Na žalost se trenutna vlada tudi na tem področju ni izkazala. Šla je celo v povsem nasprotno smer kot prejšnja vlada, ki je z uradom za demografijo vsaj zastavila smer, kako nagovarjati ta problem. Ena prvih potez nove vlade je bila ukinitev urada in sedaj se pozornost bolj namenja kampanjam za probleme, ki jih država sploh nima. Priča smo borbi za pravico do splava, ki v Sloveniji ni niti najmanj ogrožena. Tudi če je del državljanov proti splavu in to izražajo, to ne pomeni, da je pravica kratena. V medijih opazujemo tudi kampanje za pravice istospolnih partnerjev, kjer po mojem prav tako nimamo velikih problemov ali vsaj jaz ne vem, da bi kdo koga oviral ali ogrožal zaradi njegove spolne orientiranosti. Politika se veliko ukvarja s stvarmi, ki niso problem, hkrati pa imamo velike realne probleme, na katere pa se požvižgamo. Ob vseh težavah z rodnostjo bi morali biti veseli, da je manj splavov, in še posebej, če bi bilo več otrok. A za to morajo mladi pari – in ne nevladne organizacije vladajočih politikov – imeti denar, stanovanja, delo, vero v prihodnost. Svobodo za imeti otroke, ne le za splav. Tu bi se morala država izkazati in v to investirati. A tega ne vidimo, ne zaznavamo. 

- Omenjali ste privlačnost Evrope, ki pa se nam v Sloveniji z ogromnim povečanjem števila migrantov kaže tudi v negativni luči. Gre za številne nevšečnosti, kazenska dejanja, izgubo varnosti … V kolikšni meri je nezadovoljstvo nad migracijami tudi razlog, da ljudje izgubljajo zaupanje v Evropo ravno zaradi neodločne politike priseljevanja?
Zdaj je to že bolj dilema zaupanja v domače oblasti. Migracije so pojav, ki se mu ni mogoče povsem izogniti. S problemom migracij se soočajo številne države. Kot rečeno, je privlačnost blaginje, demokratičnosti, pravic in svoboščin Evropske unije velika. S tem problemom bi se Slovenija soočala v vsakem primeru, tudi če sploh ne bi bila članica EU. Je pa trenutna vlada, kot na številnih drugih področjih, tudi pri tem na začetku mandata poslala napačna sporočila, ko je razglasila politiko podiranja ograj in odprtih meja, kar je bil signal trgovcem z ljudmi, da svoje posle še bolj usmerijo proti Sloveniji. Posledica je, da je število migrantov danes veliko večje in imamo prenatrpane zapore, ki so polni tihotapcev ljudi. Če kakšnega migranta poskušajo na policiji s sodnimi odločbami vrniti sosednji Hrvaški, pa se nanj naglo priklene podpredsednica parlamenta Nataša Sukič iz Levice, kjer menijo, da je migrante iz daljnih držav nujno varovati pred Hrvaško, kjer jim menda kratijo pravice. Mi si, skratka, naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni. Zaradi vse večjega števila migrantov, ki prihajajo v Slovenijo, svoje meje vse bolj nadzirata Avstrija in Italija, in jih zaradi tega vse več ostaja pri nas. Azilni centri so prenapolnjeni, v okolici se je povečalo število kaznivih dejanj: kraj, poškodovanja lastnine, nasilja, bilo je tudi kar nekaj posilstev in spolnega nasilja, kar pa policija v dnevnih obvestilih ljudem prikriva zaradi ocene, da je težav za oblast manj, če zanje ne izvemo. Vse to, kajti razve pa se vseeno, povzroča pri ljudeh nejevoljo, strah, zaskrbljenost. Problem bo še večji, če bodo migrantske centre preselili na periferijo, kjer se bodo skupnosti še težje soočile s težavami, ki jih to prinese, kot se denimo lahko bogata in dobro organizirana Ljubljana. 

- Recimo da se proti koncu prestaviva iz tega, kaj vse je narobe, v to, kaj bi bilo treba … Na katerih osnovah vi vseeno gledate v prihodnost z nekim optimizmom? 
Trenutno v številnih državah spremljamo vojne, katastrofalen ekonomski položaj, ki je pogosto posledica slabega vladanja v preteklosti, in še vse mogoče krize … Mi vendarle živimo v velikem blagostanju. Imamo sicer težave z vladanjem, kar je tudi posledica naše preteklosti, desetletij diktature, iz katere smo prišli brez prave politične in podjetniške elite, pa tudi tradicije menjav oblasti in neodvisnega tiska. A položaj nikakor ni katastrofalen. Nekaj stvari je zaskrbljujočih – nizka rodnost, velikanska proračunska poraba –, toda to ne pomeni konca sveta. Še vedno smo država sijajnih ljudi, prodornih podjetnikov, odličnih športnikov, pridnih kmetov, predanih zdravnikov, tudi poštenih sodnikov in celo sposobnih politikov … Pred nami bodo nove priložnosti, tudi volilne, ko bomo ljudje lahko pokazali, v katero smer želimo.
Smo v času pomladi, velikonočnih praznikov, ki je še posebej čas upanja, da bo svobode več, ne manj.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2024), 38-40.

... o izraelsko-palestinskem sporu in poročanju o njem

Nekajmesečni spor med Izraelci in Palestinci v Gazi, nevarnost, da se ta razširi na širše območje, medijsko poročanje o njem, vloga Izraela na Bližnjem vzhodu ter vere v judovski državi – vse to in še osebna izkušnja Svete dežele je bila tema pogovora s televizijskim novinarjem, urednikom in piscem Nejcem Krevsom. Njegovo zanimanje za Izrael se je začelo že na Teološki fakulteti, kjer je tudi diplomiral na temo judovske države.  

- Se je tvoje zanimanje za Izrael in Bližnji vzhod začelo na teološki fakulteti?
Mislim, da se je prvo resno zanimanje porodilo prav na predavanjih sedanjega celjskega škofa, tedaj profesorja dr. Maksimilijana Matjaža. Imeli smo podrobno eksegezo (razlago) Stare zaveze, preden smo prešli na Novo. Skupaj z mentorjem mojega diplomskega dela profesorjem dr. Samom Skralovnikom smo »prodirali« v osnove stare hebrejščine in v sintezo med staro in novo zavezo.
Name je naredilo izreden vtis tudi prvo romanje v Sveto deželo. Bil sem tako rekoč še najstnik, ko sem prvič obiskal svete kraje. Takrat sem spoznal, kako se besede, zapisane v Knjigi vseh knjig, »utelešajo« v tistem okolju, če samo pomislite na Jeruzalem, Nazaret, Betlehem ...

- Na to temo si torej delal diplomo in za TV Slovenija posnel oddajo o nastanku sodobnega Izraela?  
Drži. Diplomsko delo je imelo naslov Izrael med teokracijo in demokracijo: judovski narod v judovski državi. Gre za pravo razpetost. Čutiti je »Gospodov duh«, a je obenem sodobna judovska država tudi zgled močne demokratične in liberalne misli, kjer cveti gospodarstvo in sodobna tehnologija. Vera v Izraelu ni potisnjena na stran, ampak ima ključno vlogo ne samo pri večini judovskega prebivalstva, ampak tudi pri drugih verskih in etničnih manjšinah. Če samo pogledamo izraelsko mesto Nazaret, kjer je po evangeljskih poročilih odraščal Jezus, ima močno lokalno samoupravno skupnost kristjanov. Tako je tudi v drugih mestih, kot denimo Hajfa in Jeruzalem. Izrael je edina država na Bližnjem vzhodu, kjer se število kristjanov povečuje. Trenutno kristjani predstavljajo okoli dva odstotka izraelske družbe. 

- Večina kristjanov v Izraelu je Palestincev?
Res je, in če nadaljujem v številkah: v desetmilijonskem Izraelu živi dva milijona (20 %) Arabcev, navadno Palestincev z izraelskim potnim listom. Večina je muslimanov, vendar je še kako živa tudi 185-tisočglava krščanska skupnost. Izmed njih pa je, kot si prav omenil, skoraj 80 odstotkov kristjanov arabskega rodu. Življenje Palestincev v Izraelu je še en dokaz o demokratičnosti judovske države, se pa vsekakor moramo zavedati, da so mnogokrat manjšine po vsem svetu potisnjene na rob družbe. Tudi Izrael ni imun na to, zato bi lahko storil še več za sožitje med Izraelci in Palestinci v judovski državi, pa tudi širše na avtonomnih palestinskih ozemljih (Gaza in Zahodni breg).

- Si izsledke iz diplome uporabil tudi za dokumentarni film?
Da, izsledke sem »pretopil« tudi v omenjeni film Med, mleko in nemir. 75-letnica izraelske države je bila dobra priložnost, da znova odidem na Bližnji vzhod, se pogovarjam z ljudmi: od politikov, diplomatov do verskih voditeljev in predstavnikov civilne družbe. Zanimal me je tudi odnos med Slovenijo in Izraelom. Judovska država je med našo osamosvojitveno vojno bila ena redkih držav, ki je z vojaško pomočjo prispevala k samostojnosti Slovenije. Izraelci so razumeli naše aspiracije, po katerih so tudi sami nekoč hrepeneli.

- Glede na to, da si se poglabljal predvsem v izraelsko zgodovino, ti bi lahko kdo očital, da je tvoje sedanje poročanje pristransko. Kako se izogniti nevarnosti, da se ne bi postavili na eno ali drugo stran, saj tudi stvarnost ni črno-bela? 
Rešitev vidim v humanosti in empatiji do obeh narodov. Vendar na ta konflikt ne smemo gledati z emocionalnimi očmi, ampak skozi prizmo racionalnosti in objektivnosti. Priče smo konfliktu med dvema semitskima narodoma. Obžalujem, da med njima ni trajnega miru in da to agonijo dedujejo nove generacije Izraelcev in Palestincev. Moram poudariti dejstvo, da če podpiraš pravico izraelske države do obstoja, hkrati ne pomeni, da nasprotuješ samostojni palestinski državi. Nesprejemljivo je odrekati državo enemu ali drugemu narodu. Še vedno verjamem v rešitev dveh držav. Palestinci bi morali že davno priti do lastne države. Žal je geopolitični interes velikih sil in pragmatizem malih igralcev marsikdaj ustvaril pogoje, v katerih se obe strani nista mogli zbližati. Če se samo spomnimo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zdelo, da s(m)o na pragu končnega miru, pa so se v resnici Palestinci spogajali za okoli 22 odstotkov ozemlja. To je bilo dovolj za Nobelovo nagrado Arafatu, Rabinu in Peresu, vendar premalo, da bi Palestina zaživela kot samostojna država. Menim, da je bilo uresničenje dveh držav najbližje, ko je bila sprejeta resolucija OZN 181 (29. novembra 1947). Judje so izglasovano resolucijo podprli, Arabci pa zavrnili. Gre za desetletja dolg in občutljiv konflikt, kjer se je potrebno postaviti na stran nedolžnih žrtev. V Gazi se ob zadnji vojni število umrlih približuje številki trideset tisoč. In to na območju, kjer živi dobra dva milijona ljudi. Polovica od teh je mlajših od osemnajst let. Teh otrok ne moremo enačiti s terorizmom! Vsekakor se postavlja vprašanje prekomerne uporabe vojaških zmogljivosti izraelske vojske, a ne smemo pozabiti tudi, kaj se je zgodilo oktobra lani, ko so teroristične milice Hamasa in Islamskega džihada vstopile na območje Izraela. Surovi pokoli, posilstva in ugrabitve so prizadele ves zahodni svet. To je bil najbolj smrtonosen dan za Jude po holokavstu. 7. oktobra je življenje izgubilo tisoč dvesto ljudi. Terorizem ne pozna političnega prepričanja, barve kože in veroizpovedi, zato je bil izraelski odziv pričakovan.

- Kaj meniš o teoriji, da naj bi Izrael dopustil ta napad, da bi lahko »počistil« s Hamasom?
Menim, da je ta teorija preveč fantazijska. Izrael sicer takšne ranljivosti ni pokazal že zadnjih petdeset let, vendar gre za politično, vojaško in obveščevalno odgovornost, ki se bo v Izraelu presojala po vojni, ljudje pa bodo morali odgovarjati. Že leta 2005 se je judovska država odločila, da zapusti Gazo. Izraelska intimna želja ni nikoli bila, da bi osvojili to ozemlje, vendar ne smemo pozabiti na vzpon skrajne desnice v Izraelu. Ti politični skrajneži bi »počistili« Gazo. Izrael bi to lahko storil v enem dnevu, če bi hotel. Vendar verjamem, da bo glas demokratičnega razuma prevladal. Izrael verjame v svetost življenja, medtem ko ideologi Hamasa verjamejo v smrt. Tu vidim bistveno razliko, Hamas bi namreč oktobrske dogodke ponovil, če bi jih lahko.

- Zakaj je Hamas tako močen med Palestinci?
Predvsem zato, ker vlada s politiko ustrahovanja ljudi. V Gazi vse od leta 2007, ko je divjala državljanska vojna med Palestinci, vlada Hamas, ki je premagal Fatah, ta pa še vedno vztraja na zasedenem Zahodnem bregu. Hamas še ni slišal za demokracijo. Na volitve se požvižgajo, za istospolne razpisujejo smrtne kazni in na račun revščine in bede palestinskega naroda živijo v izobilju. Visoki predstavniki Hamasa so milijonarji, ki živijo v Katarju. Vendar delno odgovornost za vzpon Hamasa nosi tudi izraelska politika, ki ji je bilo v interesu, da so Palestinci razdeljeni, saj na ta način niso mogli pokazati enotnosti.

- Ali je dejstvo, da so med Palestinci tako močna skrajna gibanja, ovira, da bi prišlo do dogovora o dveh državah?
Težava je, ker ne ena ne druga stran nimata dovolj politične volje za kompromis. Problem je, ker iz leta v leto Izraelci na Zahodnem bregu gradijo – po mednarodnem pravu – nezakonite naselbine. Ta del postaja vse bolj podoben švicarskemu siru in to otežuje trajni mir. Na drugi strani pa imamo palestinsko enklavo Gazo, veliko kot Ljubljanska kotlina, izredno gosto naseljeno, kjer Izraelci nadzorujejo vse, kar vstopa ali izstopa iz nje. Tej izraelski blokadi se pridružuje tudi egiptovska stran. Arabske države dejansko nikoli niso (bile) zainteresirane, da bi rešile palestinsko vprašanje. Če je bilo treba, so Palestince žrtvovali za »višje interese«.
Si novinar in spremljaš poročanje medijev o vojni v Gazi. Kako gledaš na poročanje slovenskih medijev? Nekateri jim očitajo, da se postavljajo preveč na stran Palestincev.
Treba je biti solidaren s Palestinci in si prizadevati, da nekoč zaživijo v lastni državi. Hkrati pa ne moremo upravičevati dejanj Hamasa. Tudi Evropsko unijo zavezujejo deklaracije, po katerih je Hamas teroristična organizacija.
Pri nas so ponekod še vedno navzoče te stare, jugoslovanske geopolitične aspiracije. Jugoslavija je bila del gibanja neuvrščenih držav in prijateljica arabskega sveta. Navzven je kazala sovražnost do Izraela, pod mizo je sicer z njim sklepala posle. Najbrž smo določeno mero tega še podedovali. Želel bi si, da bi bili pri poročanju o vojni med Izraelom in Hamasom bolj celoviti. Pri nekaterih medijih zaznam določeno agendo, da namerno spregledajo določena dejstva. Prav tako ne smemo pozabiti, da mednarodna skupnost in Zahod, h kateremu pripadamo, pozorno spremlja vsak naš politični, družbeni in nenazadnje novinarski korak. Diplomati tujih držav spremljajo poročanje slovenskih medijev in o njem obveščajo svoje države.

- Delaš na Televiziji Slovenija. Kako si se uvajal v to specifično delo?
Na RTV-ju proces dela spoznaš tako, da začneš na najnižji stopnički in se počasi vzpenjaš. Prva stopnička je bila, da sem bil mlajši dežurni novinar, kar pomeni, da sem bil deklica za vse. Od tega, da prineseš kavo voditelju, da napišeš kakšno vestičko, zmontiraš prispevek ... Tako spoznaš proces dela, kar ti omogoča, da pozneje svoje novinarsko delo opravljaš še bolj kakovostno in profesionalno. Pomembna stopnička je bila tudi delo pri otroški oddaji Infodrom. Tam sem se veliko naučil. »Če nečesa ne uspeš razložiti šestletnemu otroku, potem tega tudi sam ne razumeš,« je nekoč dejal Albert Einstein. Ta misel me je spremljala na televizijski »poti«. Bil sem torej voditelj Infodroma, počasi sem napredoval v redakcijo informativnega programa TV Slovenija, pred tremi leti sem dobil povabilo, da vodim jutranja poročila, nato poročila ob 13. in nato še 17. uri. Pozneje sem začel voditi tudi osrednji Dnevnik ob 19. uri in oddajo Slovenska kronika.

- Sedaj TV Dnevnika ne vodiš več. Nekateri pravijo, da si del »čistke« na televiziji?
Mislim, da bo priložnosti zame še dovolj in da se iz vsake preizkušnje lahko nekaj naučimo. Menim, da sem profesionalno in kakovostno vodil TV Dnevnik. Nenazadnje so mi to potrditev dali tudi gledalci. Ti so me bodrili in mi pisali številna pisma, da me pogrešajo pri večernih poročilih. Verjamem, da bom kmalu nazaj in da je to zame le prehodno obdobje, v katerem se lahko kaj novega naučim in tudi uredniško kalim, saj namreč urejam jutranja poročila. Na svojo prihodnost v javnem zavodu gledam z optimističnimi očmi.

- Nenavadno je, da televizijski človek piše tudi kolumne za časopise. Te si zbral tudi v knjigi. Obvladaš torej govorico obeh medijev?
V luči zdravniške stavke bom rekel, da tudi v novinarskih vrstah marsikdo ne mara dvoživk ali troživk (smeh). Sprva sem se kalil tudi na Radiu Slovenija v okviru verskega uredništva. Pomembno je, da sem opravil retorično in fonetično šolo, ki te izobrazi za nastop pred kamero in pred mikrofonom. Radio je bil odlično izhodišče za delo na televiziji. Obenem bi rad poudaril vlogo teološke fakultete, ki mi je s svojim širokim spektrom znanj pomagala pri novinarskem delu. Znanja so mi prišla prav tudi pri pisanju. Pisal sem Besedno artilerijo, ki je bila sprva radijska kolumna v okviru oddaje Radio ga ga. Ta je kmalu postala tudi knjiga. Istočasno sem dobil povabilo, da pišem kolumne za revijo Stop. V njih se dotikam lastnega vsakdana, potovanj, delovnih navad in poglobljenih razmišljanj. Vsak teden moram napisati kolumno, kar me prisili, da krepim svojo ustvarjalnost. Tako verjamem, da se brusim v lucidnega misleca, ki lahko svet spreminja na bolje.

- V zadnjem času pa te slišimo tudi na Radiu Ognjišče.
V času bližnjevzhodne krize se name obračajo različne javne in izobraževalne ustanove, mediji in kulturna društva, ki želijo, da ljudem s svojim mnenjem približam zapleten gordijski vozel bolečega konflikta. Občasno me pokličejo tudi kolegi z Radia Ognjišče, kjer jim z veseljem ponudim svoje opažanje razmer v Izraelu in na avtonomnih palestinskih ozemljih. Najbolj živo se spomnim prav klica cenjenega urednika Alena Salihovića, ko se je zgodil »sedmi oktober«. Od takrat naprej sem z njim, pa tudi s številnimi drugimi radijskimi kolegi stkal zares lepe in iskrene prijateljske vezi. Letos bo 30 let Radia Ognjišče, zato ob tej priložnosti želim, da bi ta osrednji katoliški medij še naprej ostal tako kakovosten glasnik radovednosti in resnice.

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2024), 38-40.

V tednih okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki v podnaslovu svojo knjigo opiše z besedami: »Vse, kar morata vedeti o naravni zanositvi.«
Knjiga avtorice, ki je letos ponovno izdala tudi prvi slovenski menstrualni planer in med drugim pripravlja spletne programe na temo ženske cikličnosti ter poučuje naravne metode zavedanja plodnosti, bralcem na poljuden način približa razumevanje ženske in moške plodnosti, naravno pot do oploditve, korake, ki lahko našo plodnost podprejo, prinaša pa tudi odgovore na mnogo stisk, ki se lahko porajajo ob omenjenih temah.

- Alison, ker se poznava že nekaj let, se bova tikali. Vem, da si dejavna na različnih področjih, zato te najprej prosim, da se našim bralcem predstaviš in poveš, kaj te v zadnjem času najbolj zaposljuje?
Sem svetovalka za naravno plodnost, diplomirana medicinska sestra, izpopolnjevala sem se tudi iz relacijske družinske terapije. Izven okvirov strokovnosti sem zadnje leto predvsem mama. Pa seveda partnerka, gospodinja, ženska, nenazadnje samostojna podjetnica. Vse moje vloge se zadnje čase tako zelo prepletajo! Ogromno truda je potrebnega, da jih razmejujem. Po eni strani v tem uživam, a v ločevanju službenega in zasebnega življenja vidim tudi veliko izzivov.

- Kateri izziv pa ti vzame največ časa?
Morda predvsem soočanje z dejstvom, da je podjetništvo nekaj, kar je popoldne težko dati na stran. Lepo je biti na svojem in slediti svoji poklicanosti, a hkrati nikoli ne moreš reči, da si opravil vse za danes – na seznamu je vedno še kakšno opravilo. Odkar sem prevzela tudi vlogo mame, se ob tem pogosto pojavlja občutek krivde in vprašanje: ali sem dovolj? Pogosto se sprašujem o tem – in se vedno znova ustavim ob pričakovanjih popolnosti, ki jih imamo do sebe. Biti urejena ženska, uspešna podjetnica, prisotna in sočutna mama, ljubeča partnerka, skrbeti za osebno rast, biti ustvarjalna, športna, v stiku sama s seboj … To je večna akcija, neprestano izčrpavanje! In potem pomislim na to, kako ženske učim, kako pomembno je na primer v prvih dneh menstrualnega cikla več počivati. Tudi to je eden mojih izzivov: da se trudim sama upoštevati tisto, kar govorim drugim.

- Kako vse to znanje, ki si si ga pridobila in ga zdaj deliš naprej, vpliva na tvoj način življenja?
Včasih se mi zdi, da si s preveč znanja lahko hitro zakompliciraš življenje. Veš, kako bi moral živeti, da bi bilo najbolj optimalno, poznaš raziskave, v glavi imaš jasno sliko o tem, kaj je prav in kaj narobe. Poznaš ogromno teorij. Seveda se tudi sama trudim marsikaj vpeljevati v svoj vsakdan, ampak ne uspe vedno. In ko ne uspe, pride velika skušnjava razočaranja nad sabo. V takih trenutkih se kdaj vprašam, če imam sploh pravico učiti druge, če pa sama ne zmorem vedno slediti tem navodilom. A se skušam vedno znova opomniti, da je teorija eno, nato pa se zgodi življenje! Tudi v knjigi ob vseh podanih navodilih jasno napišem, da vseh nasvetov preprosto ni mogoče upoštevati. In je pogosto čisto v redu, če jih ne.

Na koncu je najpomembnejše veliko vedeti, a hkrati znati gledati na široko, upoštevati celostnega človeka. Imam pa morda ravno zaradi svoje izkušnje, da včasih preprosto ne morem narediti vsega, kar bi bilo treba, več razumevanja do svojih klientk. A vseeno mislim, da je pomembno stremeti k boljšemu in bolj zdravemu, ne glede na to, koliko truda zahteva.

- Zadnja leta si najbolj dejavna kot svetovalka za naravno plodnost. Kaj je bilo odločilno, da si se posvetila naravnim metodam načrtovanja družine?
Sprva sem delala v zdravstvu. Še kot študentka sem hodila na humanitarne odprave (bila sem v Keniji, Ugandi, Papui Novi Gvineji …) in tam spoznavala samostojno delo s pacienti. Znanje sem nato nabirala tudi ob negi na domu, po diplomi pa sem se zaposlila v referenčni ambulanti, kasneje presedlala na pediatrijo in nazadnje na psihiatrijo. A že diplomsko nalogo sem pisala na temo naravnih metod, natančneje sem raziskovala naravno odlaganje zanositve. Tema me je zanimala in odločila sem se za večletno izobraževanje iz Billingsove metode. Vedno bolj me je vleklo v te vode; ko sem postala svetovalka za naravno plodnost, sem začela pisati članke in delati s klienti. Zazdelo se mi je neverjetno krivično, da toliko žensk ne ve ničesar o svoji cikličnosti, o tem, kaj se dogaja v njihovem telesu, o svoji plodnosti … Danes je moje delo predvsem poučevanje; žensk, parov, mladostnikov, staršev. Širjenje znanja o naravni plodnosti in o vsem, kar je s tem povezano.

- Od kod to tvoje zanimanje za naravno plodnost? Lahko, prosim, razložiš ta izraz in poveš še kaj več?
Naravne metode – ne glede na to, ali želimo odlagati zanositev, zanositi ali pa le bolje razumeti svoje telo – vedno temeljijo na spremljanju ženskega cikla. Iz zabeleženega cikla se lahko razbere toliko podatkov! To je lahko izjemna diagnostična metoda. Preprosto se mi zdi škoda, da ta metoda ni bolj prepoznana, bolj uporabljana – mnogim ženskam, parom, nenazadnje tudi zdravnikom bi lahko olajšala toliko stvari! Osnova temelji na prepoznavanju plodnega časa v ciklu ženske. Prepoznati želimo, če so v ciklu ovulacije in kako redne so, in v ta namen se učimo brati znake, ki nam jih sporoča telo. Moje izkušnje iz zdravstva pa me učijo, da je to znanje treba nadgraditi. Sama vključujem tudi prehrano, telesno aktivnost, obvladovanje stresa, spanje … Ženska lahko na naraven način pogosto zelo izboljša svoj cikel, a je treba pristopati celostno. Ko sem združevala znanje iz zdravstva z znanjem o naravni plodnosti, pa sem začutila, da ni vse samo fizično, tudi ne zgolj življenjski slog. Manjkala mi je še ena komponenta – tista, ki se skriva v človekovi psihi, v njegovih odnosih. Tudi iz tega vzgiba sem se lotila še študija psihoterapije. Tako danes k raziskovanju naravne plodnosti poskušam pristopati res celovito.

- Zdi se mi, da se je nekoč naravne metode načrtovanja družine pogosto povezovalo s krščanskimi vrednotami. Je tudi danes tako?
Včasih je res veljalo, da so naravne metode nujno povezane s katoliškimi pari in da so predvsem oni zainteresirani za ta način življenja. In v resnici je več centrov, ki poučujejo naravne metode, osnovanih na krščanskih temeljih. Meni pa se je zdelo narobe, da bi se tako pomemben način življenja širil samo med verniki.V tem znanju vidim dragocenost, ki bi morala pripadati vsem. Vsaka ženska bi morala imeti možnost izbrati življenje po naravnih metodah. Opažam pa, da je pri parih, ki se lotijo raziskovanja naravnih metod zaradi vrednot, to lahko zares močna motivacija.

- Koliko pa je danes zanimanja za naravno plodnost? Se ti zdi, da raste?
Rekla bi, da danes zanimanje raste, ja! Danes se marsikdo pride učit naravnega prepoznavanja plodnosti, ker je popularno živeti naravno, ali pa, ker ima negativne izkušnje z uporabo kontracepcijskih metod. Ženske pridejo, ker želijo bolje spoznati svoje telo. Tudi samske ženske niso redke, kar kaže na spoznanje, da ne gre le za uravnavanje zanositve, ampak vse bolj za način življenja.
Opažam pa zanimiv trend: pred leti je večina mojih klientov uporabljala znanje za naravno odlaganje zanositve. Danes pa je vedno več parov, ki se name obračajo, ker imajo z zanositvijo težave in bi radi čim bolje spoznali in podprli svojo plodnost. Prav tu vidim ogromno vrednost naravnega poznavanja plodnosti! Ne gre namreč le za telo, ampak se v obzir vzame celosten človek. Zanimivo se mi zdi, kako pogosto prihajam do spoznanj, da se lahko težave z zanositvijo skrivajo tudi izven telesa. Čutim močno željo, da bi ta spoznanja in to znanje širila v slovenskem prostoru.

- Čutiti je, da imaš svoje delo iskreno rada, da je to veliko več kot le obveznost. Odkod tvoja ljubezen do tega, kar počneš?
Ker vidim, da ima moje delo rezultate! To mi daje ogromno motivacije! Da je nekdo uspel zanositi. Da nekdo uspešno odlaga zanositev na naraven način in s tem sledi svojim vrednotam. Ali pa delo z ženskami, ki se soočajo z bolečimi menstruacijami, kar je še eno moje specializirano področje. Da mi ženske po več letih poročajo, da so imele prvič menstruacijo brez neznosnih bolečin. Zavedanje, da je imel pri tem veliko vlogo proces, ki sem ga naredila z njimi, me res osrečuje. Podobno glede simptomov predmenstrualnega sindroma. Ti rezultati torej – to je moj zagon. Ko pomagam ženskam, da začnejo drugače živeti, in nenadoma ugotovijo, da niso več ves čas izčrpane, da mesečni cikel postane lažji … Konec koncev je nenavadno pričakovati, da bo ženska dajala od sebe enako mero energije v dneh, ko ima najmočnejšo krvavitev, kot takrat, ko jo celoten hormonski sistem podpira v ustvarjalnosti. Zavedati se tega, živeti v skladu s to cikličnostjo je lahko ogromna sprememba v kakovosti bivanja ženske.
Pogosto srečam miselnost v slogu: »Ah, saj bom vzela protibolečinske tablete, pa bom prve dni menstruacije preživela, kot da jih ni.« A prav zaradi tega lahko pride do viška estrogena, ki bo nato vplival na celoten cikel. Ko skupaj spoznamo, da ženske to lahko spremenijo, da se lahko podprejo na nov način, in ko one v tem prepoznajo vrednost zase – to je zame res velika sreča!

- Napisala si tudi knjigo Želiva si dojenčka?
Od nekdaj sem si želela napisati knjigo. A ideja za konkretno knjigo je prišla iz potrebe. Z vsakim parom, ki je prišel k meni na posvet, sem morala vedno znova od začetka, skozi vse osnove. Zazdelo se mi je, da bi knjiga, v kateri bi bile zbrane vse pomembne informacije o naravni plodnosti, lahko bila zares uporabna. Namenjena je vsakomur, ne le tistim, ki želijo zanositi. Uporabna je tudi kot priročnik za pomoč pri spolni vzgoji. Kupujejo jo na primer starši, ker želijo sami bolje razumeti delovanje ženske in moške plodnosti, preden se bodo o tem pogovarjali z otroki … Seveda pa je v prvi vrsti nastala kot zakladnica znanja za vse, ki si želijo družino. Pa ne samo za takrat, ko se pojavijo izzivi, ampak tudi kot osnova, preden par sploh začne poskušati zanositi.

- S kakšno popotnico jo pošiljaš med bralce?
Ja! Želim si, da bi bilo zaradi nje manj umetnih oploditev! Ne vem, zakaj tudi v zdravstvu ni bolj integrirana ideja o spodbujanju naravne plodnosti, da bi se tako povečala možnost za naravno zanositev. Marsikdo sploh ne pozna svojega cikla, se ne zaveda svojih plodnih dni, učinka načina življenja na svojo plodnost … Sistem danes pare zelo hitro potisne v oploditev z biomedicinsko pomočjo, pa morda ne bi bilo vedno potrebno. Vsak par si želi, da bi lahko zanosil naravno, nikomur ni v interesu iti na oploditev z biomedicinsko pomočjo. Iz tega globokega človekovega hrepenenja izhajam tudi pri svojem delu.

- Alison, še nekaj za konec: kaj si ti najbolj želiš doseči s svojim zavzetim delom za čim boljše razumevanje naravne plodnosti?
Da bi manj žensk uporabljalo hormonsko kontracepcijo. Da bi se več žensk zavedalo svoje cikličnosti in svoje naravne plodnosti. Da bi več parov živelo po naravnih metodah. To bi namreč pomenilo več zdravja, več razumevanja v partnerskih odnosih, manj potreb po umetni oploditvi.
K povečevanju natalitete ne spada le ureditev stanovanjske problematike in boljša socialna politika, ampak tudi poznavanje svojega telesa, razumevanje svojih bioloških danosti! To je cilj, ki ga imam pred očmi in za katerega se trudim. Pravzaprav bi mi predsednica lahko dala kakšno nagrado za pomoč pri dvigu slovenske natalitete! :)

K. Selšek, Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2024), 38-40.