“Mi si naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni”

Vstop v politično pomlad je bil buren in obarvan z vsesplošnimi demonstracijami, kar lahko nakazuje, da so pred nami politično pestri meseci. K temu bo gotovo prispevala tudi predvolilna kampanja za volitve v evropski parlament, upravičeno pa se lahko še sprašujemo, če in kdaj bo izza ovinka spet prišla še kakšna vladna afera.
Pogled na družbeno-politično in medijsko krajino v letošnji pomladi je z nami delil dolgoletni novinar, urednik, nekdanji programski svetnik RTV Slovenija in spletni bloger Peter Jančič.

- Po letu in pol so se zgodili prvi veliki in resni protesti ljudstva proti vladajoči koaliciji. Kako gledati na proteste, ki smo jim bili priča, in kakšno sporočilo prinašajo? 
Gre za proteste zaradi slabega vladanja. Ti protesti so drugačni od tistih, ki smo jim bili priča v mandatu vlade Janeza Janše in na katerih smo lahko videli predsednike strank takratne opozicije iz KUL-a, in to v času epidemije ter omejitev druženj, ki so bile po celotni Evropi. Tisti protesti so bili precejšnja sramota za takratno opozicijo, ki ni pomagala ščititi starejših, da bi manj zbolevali in umirali. Za tisto ravnanje so bile stranke prejšnje koalicije KUL tudi dramatično kaznovane. Večina teh strank sploh ni prišla v parlament, SD in Levica pa s porazno slabim rezultatom. Danes je položaj močno drugačen in ni razlogov, da bi omejevali zbiranja ljudi in izražanja stališč.

- Vodilno geslo tokratnih demonstracij je bilo »Dovolj!«. Česa ima ljudstvo dovolj? Ali so se ti protesti zgodili celo prepozno? 
Mislim, da je bilo modro, da je največja opozicijska stranka počakala, da nova vlada pokaže, kako dela, in da s protesti niso začeli še pred prevzemom oblasti, kot so s sovražnimi pozivi k smrti in z vpitjem o izdajalcih začeli danes vladajoči v času prejšnje vlade. Slabo smer pa je nova vlada pokazala že, ko je najprej ustanovila pet dodatnih ministrstev in nam s tem sporočila, da imajo veliko denarja zase, za nova funkcionarska mesta, koristi pa doslej nismo videli. Ključna vsebinska prioriteta je bila najprej zdravstvena reforma, za to so tudi namenili veliko denarja. Potem pa je minister Danijel Bešič Loredan moral odstopiti zaradi nesposobnosti, reformo zdravstva so pospravili v predal, zdaj pa je stavka. Druga prioriteta je bila ureditev plačnega sistema v javnem sektorju. Ministrica Sanja Ajanović Hovnik, ki jo je pripravljala, je morala odstopiti, ker so jo ulovili, da je denar na veliko prelivala k nevladnim organizacijam, povezanim z njeno družino in bližnjimi. Od obljub pa so tudi ostale le stavke. Vsi zdaj pričakujejo več denarja, ki ga država nima. So ga pa našli za nakup stavbe za sodnike, s katero so uslužbenci pravosodnega ministrstva menda naplahtali ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki je bila tudi predstavljena kot velik up te vlade. Nakup je bil tudi mimo sodstva, ki te stavbe noče. In to v korist zasebnika, za katerega so ministri na vrat na nos s prerazporeditvijo iz državnih rezerv našli milijone – tudi denarja, ki je bil zbran za obnovo po poplavah. Novo ministrstvo za digitalno prihodnost pa je nakupilo še trinajst tisoč prenosnikov po na hitro sprejetem zakonu, v katerem so pozabili določiti, kako to vladno dobroto razdeliti. To so zgolj nekateri primeri, da ne omenjamo energetike, davkov, medijev, ki so prikaz vladanja, ki sproža nezadovoljstvo.
Živimo v času, ko Slovenija in Evropa nista v recesiji, in v tem obdobju bi morali tudi varčevati za hude čase. Vlada pa posluje z velikanskim minusom. Nekaj od tega je mogoče pojasniti s poplavami, vendar na prizadetih območjih ponekod obnove še prav začeli niso. Iz vidika vsega tega so protesti razumljivi. Hkrati je treba biti glede protestov realist. O tem, kdo nam bo vladal, odločamo na volitvah, ne na ulici. Lahko pa ljudje izrazijo mnenje – in to se je zgodilo. O resnih spremembah odločamo na volitvah. Prve bodo čez nekaj mesecev evropske.

- Omenjali ste tudi medije, glede katerih je vlada prav tako podpirala in izvajala zelo vprašljive poteze. Bi lahko rekli, da je stanje v Sloveniji danes tudi posledica tega, kakšne medije imamo?
Pri medijih smo priča podobnemu ravnanju kot sicer pri vladanju te koalicije. Po volitvah je nova koalicija v parlamentu onemogočila nadzor največji opozicijski stranki, torej SDS-u. Vodenje obeh glavnih nadzornih komisij, za nadzor proračuna in za nadzor obveščevalnih služb, so dodelili manjši opozicijski stranki NSi, ki tudi zaradi majhnosti resnega nadzora na obeh področjih ni sposobna izvajati. Onemogočanje večje SDS je bilo v interesu manjše opozicijske stranke in vladajočih. To je velika sramota predvsem za vladajoče, saj gre za zlorabo oblasti.
Podobni zlorabi oblasti smo priča na področju medijev. S hitrimi menjavami vrhov državnih podjetij in spremembami zakonodaje po postopku za vojne razmere so zamenjali vse, kar leze in gre. To se je najprej zgodilo na portalu Siol, pozneje pa še na državni RTV Slovenija. Da na državne medije politika ima vpliv, je sicer normalno. So v lasti države, a doslej je veljalo, da ti mediji, ki jih vsi financiramo, vendarle pošteno obveščajo, zagotavljajo pluralnost in niso sredstvo propagande trenutno vladajočih strank. Ta pravila so zdaj vladajoče stranke odpravile in si omenjene medije podredile. Predčasno so zamenjali nadzornike, direktorje ter tudi odgovorne in nižje urednike. Cele skupine novinarjev, ki menda niso dovolj naklonjeni sedanji vladi, so poslali na čakanje. Čemu podobnemu še nismo bili priča, odkar imamo samostojno državo. Gre tudi za veliko mednarodno sramoto države. Tisti, ki so v preteklosti na tujem lažnivo očitali prejšnji vladi, da je šla predaleč z vplivanjem na medije, ki je bilo neprimerljivo manjše, so nam pokazali, kaj je bil v resnici njihov cilj. Šlo je le za to, da bi ubranili svoj nadzor medijev. Podrejenost medijev. 

- V kolikšni meri so taki mediji potem sploh še lahko verodostojni? 
S tovrstnim ravnanjem so politiki osramotili medije in tam zaposlene novinarje, posledica česar je in bo izguba zaupanja. Medije, ki so veljali za javne, so si podredili, da bi si zagotovili reklamo in prednost v kampanjah. To je goljufanje. Spremljamo lahko celo nove oddaje, v mislih imam, denimo, Marcela Štefančiča, novinarja Mladine, ki je pred volitvami na RTV Slovenija javno pozival h goljufanju v prid kandidata Goloba in so mu sedaj to poplačali z novo oddajo. Pa ni edini, ki je bil poplačan. To ni sramota samo za oblast, sramotno je tudi za novinarje, ki so sodelovali in sodelujejo v teh projektih. Še posebej za tiste, ki so službe povrhu že prej verjetno dobili po političnem ključu, ker za delo niti nimajo zahtevane izobrazbe. Veliko novinarjev javnih medijev pa se je še bolj politično aktiviralo in so na volitvah celo zastavili svoja imena za stranke. Za vse se ni najbolje izteklo, če izpostavim samo primer Mojce Šetinc Pašek, ki so jo medtem že izključili iz Svobode, pa čeprav jim je pred volitvami kot novinarka in urednica močno pomagala, da so prišli na oblast. 
Po komentarju družbeno-politične in medijske scene bi se rad dotaknil tudi prihajajočih volitev v evropski parlament. Kaj pričakujete od njih? 
Evropske volitve bodo prvi veliki volilni test vladajočih, ki bo pokazal moč večjih strank dve leti po volitvah v državni zbor. Pričakovati je, da bo udeležba nižja kot na parlamentarnih volitvah. Na evropskih volitvah izbiramo manjše število poslancev, ki bodo sodelovali v Evropskem parlamentu, in ne določamo oblasti v državi. Bodo pa pomemben pokazatelj, kako bi se lahko razpletel pravi spopad, in možne so resne posledice, če kakšna od strank doživi hud polom. Zato smo že priča veliki nervozi in spopadom med vladnimi strankami, zaradi katerih je padel vrh SD. 

- Smo Slovenci Evropski skupnosti še tako naklonjeni kot pred 20 leti, glede na to, da bomo čez dober mesec praznovali 20-letnico vstopa v EU? 
Vedno sem bil velik zagovornik EU in sodelovanja Slovenije v NATU kot obrambni povezavi svobodnih demokratičnih držav. Pomen Evrope je ostal enak, kot je bil v preteklosti. Ideja je sicer doživela hud udarec z izstopom Velike Britanije in mislim, da je bil to velik uspeh za Rusijo in Vladimirja Putina, ki je tudi zaradi tega z večjim pogumom šel v dodatno agresijo in okupacijo Ukrajine, ki se je začela že prej z okupacijo Krima ter še nekaj mejnih področij. A EU, ki je nastala tudi zato, da bi s sodelovanjem največjih evropskih držav preprečili ponovitev vojn v Evropi, ostaja pomemben in velik projekt za vse. Vidimo lahko tudi interes številnih drugih držav, ki si želijo postati del te skupnosti. Tudi umirajo za to idejo, kot vidimo v Ukrajini. Tok migrantov iz drugih delov sveta v EU ostaja velik, kar je lahko povezano s kakšnimi umazanimi interesi destabilizacije, kaže pa tudi, da Evropa ostaja atraktiven del sveta, skupnost svobode in priložnosti, ki ponuja prihodnost.
Ne morem pa seveda mimo težav Evrope, denimo nizke rodnosti. S tem imamo še posebej težave v Sloveniji. Na žalost se trenutna vlada tudi na tem področju ni izkazala. Šla je celo v povsem nasprotno smer kot prejšnja vlada, ki je z uradom za demografijo vsaj zastavila smer, kako nagovarjati ta problem. Ena prvih potez nove vlade je bila ukinitev urada in sedaj se pozornost bolj namenja kampanjam za probleme, ki jih država sploh nima. Priča smo borbi za pravico do splava, ki v Sloveniji ni niti najmanj ogrožena. Tudi če je del državljanov proti splavu in to izražajo, to ne pomeni, da je pravica kratena. V medijih opazujemo tudi kampanje za pravice istospolnih partnerjev, kjer po mojem prav tako nimamo velikih problemov ali vsaj jaz ne vem, da bi kdo koga oviral ali ogrožal zaradi njegove spolne orientiranosti. Politika se veliko ukvarja s stvarmi, ki niso problem, hkrati pa imamo velike realne probleme, na katere pa se požvižgamo. Ob vseh težavah z rodnostjo bi morali biti veseli, da je manj splavov, in še posebej, če bi bilo več otrok. A za to morajo mladi pari – in ne nevladne organizacije vladajočih politikov – imeti denar, stanovanja, delo, vero v prihodnost. Svobodo za imeti otroke, ne le za splav. Tu bi se morala država izkazati in v to investirati. A tega ne vidimo, ne zaznavamo. 

- Omenjali ste privlačnost Evrope, ki pa se nam v Sloveniji z ogromnim povečanjem števila migrantov kaže tudi v negativni luči. Gre za številne nevšečnosti, kazenska dejanja, izgubo varnosti … V kolikšni meri je nezadovoljstvo nad migracijami tudi razlog, da ljudje izgubljajo zaupanje v Evropo ravno zaradi neodločne politike priseljevanja?
Zdaj je to že bolj dilema zaupanja v domače oblasti. Migracije so pojav, ki se mu ni mogoče povsem izogniti. S problemom migracij se soočajo številne države. Kot rečeno, je privlačnost blaginje, demokratičnosti, pravic in svoboščin Evropske unije velika. S tem problemom bi se Slovenija soočala v vsakem primeru, tudi če sploh ne bi bila članica EU. Je pa trenutna vlada, kot na številnih drugih področjih, tudi pri tem na začetku mandata poslala napačna sporočila, ko je razglasila politiko podiranja ograj in odprtih meja, kar je bil signal trgovcem z ljudmi, da svoje posle še bolj usmerijo proti Sloveniji. Posledica je, da je število migrantov danes veliko večje in imamo prenatrpane zapore, ki so polni tihotapcev ljudi. Če kakšnega migranta poskušajo na policiji s sodnimi odločbami vrniti sosednji Hrvaški, pa se nanj naglo priklene podpredsednica parlamenta Nataša Sukič iz Levice, kjer menijo, da je migrante iz daljnih držav nujno varovati pred Hrvaško, kjer jim menda kratijo pravice. Mi si, skratka, naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni. Zaradi vse večjega števila migrantov, ki prihajajo v Slovenijo, svoje meje vse bolj nadzirata Avstrija in Italija, in jih zaradi tega vse več ostaja pri nas. Azilni centri so prenapolnjeni, v okolici se je povečalo število kaznivih dejanj: kraj, poškodovanja lastnine, nasilja, bilo je tudi kar nekaj posilstev in spolnega nasilja, kar pa policija v dnevnih obvestilih ljudem prikriva zaradi ocene, da je težav za oblast manj, če zanje ne izvemo. Vse to, kajti razve pa se vseeno, povzroča pri ljudeh nejevoljo, strah, zaskrbljenost. Problem bo še večji, če bodo migrantske centre preselili na periferijo, kjer se bodo skupnosti še težje soočile s težavami, ki jih to prinese, kot se denimo lahko bogata in dobro organizirana Ljubljana. 

- Recimo da se proti koncu prestaviva iz tega, kaj vse je narobe, v to, kaj bi bilo treba … Na katerih osnovah vi vseeno gledate v prihodnost z nekim optimizmom? 
Trenutno v številnih državah spremljamo vojne, katastrofalen ekonomski položaj, ki je pogosto posledica slabega vladanja v preteklosti, in še vse mogoče krize … Mi vendarle živimo v velikem blagostanju. Imamo sicer težave z vladanjem, kar je tudi posledica naše preteklosti, desetletij diktature, iz katere smo prišli brez prave politične in podjetniške elite, pa tudi tradicije menjav oblasti in neodvisnega tiska. A položaj nikakor ni katastrofalen. Nekaj stvari je zaskrbljujočih – nizka rodnost, velikanska proračunska poraba –, toda to ne pomeni konca sveta. Še vedno smo država sijajnih ljudi, prodornih podjetnikov, odličnih športnikov, pridnih kmetov, predanih zdravnikov, tudi poštenih sodnikov in celo sposobnih politikov … Pred nami bodo nove priložnosti, tudi volilne, ko bomo ljudje lahko pokazali, v katero smer želimo.
Smo v času pomladi, velikonočnih praznikov, ki je še posebej čas upanja, da bo svobode več, ne manj.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2024), 38-40.

... o izraelsko-palestinskem sporu in poročanju o njem

Nekajmesečni spor med Izraelci in Palestinci v Gazi, nevarnost, da se ta razširi na širše območje, medijsko poročanje o njem, vloga Izraela na Bližnjem vzhodu ter vere v judovski državi – vse to in še osebna izkušnja Svete dežele je bila tema pogovora s televizijskim novinarjem, urednikom in piscem Nejcem Krevsom. Njegovo zanimanje za Izrael se je začelo že na Teološki fakulteti, kjer je tudi diplomiral na temo judovske države.  

- Se je tvoje zanimanje za Izrael in Bližnji vzhod začelo na teološki fakulteti?
Mislim, da se je prvo resno zanimanje porodilo prav na predavanjih sedanjega celjskega škofa, tedaj profesorja dr. Maksimilijana Matjaža. Imeli smo podrobno eksegezo (razlago) Stare zaveze, preden smo prešli na Novo. Skupaj z mentorjem mojega diplomskega dela profesorjem dr. Samom Skralovnikom smo »prodirali« v osnove stare hebrejščine in v sintezo med staro in novo zavezo.
Name je naredilo izreden vtis tudi prvo romanje v Sveto deželo. Bil sem tako rekoč še najstnik, ko sem prvič obiskal svete kraje. Takrat sem spoznal, kako se besede, zapisane v Knjigi vseh knjig, »utelešajo« v tistem okolju, če samo pomislite na Jeruzalem, Nazaret, Betlehem ...

- Na to temo si torej delal diplomo in za TV Slovenija posnel oddajo o nastanku sodobnega Izraela?  
Drži. Diplomsko delo je imelo naslov Izrael med teokracijo in demokracijo: judovski narod v judovski državi. Gre za pravo razpetost. Čutiti je »Gospodov duh«, a je obenem sodobna judovska država tudi zgled močne demokratične in liberalne misli, kjer cveti gospodarstvo in sodobna tehnologija. Vera v Izraelu ni potisnjena na stran, ampak ima ključno vlogo ne samo pri večini judovskega prebivalstva, ampak tudi pri drugih verskih in etničnih manjšinah. Če samo pogledamo izraelsko mesto Nazaret, kjer je po evangeljskih poročilih odraščal Jezus, ima močno lokalno samoupravno skupnost kristjanov. Tako je tudi v drugih mestih, kot denimo Hajfa in Jeruzalem. Izrael je edina država na Bližnjem vzhodu, kjer se število kristjanov povečuje. Trenutno kristjani predstavljajo okoli dva odstotka izraelske družbe. 

- Večina kristjanov v Izraelu je Palestincev?
Res je, in če nadaljujem v številkah: v desetmilijonskem Izraelu živi dva milijona (20 %) Arabcev, navadno Palestincev z izraelskim potnim listom. Večina je muslimanov, vendar je še kako živa tudi 185-tisočglava krščanska skupnost. Izmed njih pa je, kot si prav omenil, skoraj 80 odstotkov kristjanov arabskega rodu. Življenje Palestincev v Izraelu je še en dokaz o demokratičnosti judovske države, se pa vsekakor moramo zavedati, da so mnogokrat manjšine po vsem svetu potisnjene na rob družbe. Tudi Izrael ni imun na to, zato bi lahko storil še več za sožitje med Izraelci in Palestinci v judovski državi, pa tudi širše na avtonomnih palestinskih ozemljih (Gaza in Zahodni breg).

- Si izsledke iz diplome uporabil tudi za dokumentarni film?
Da, izsledke sem »pretopil« tudi v omenjeni film Med, mleko in nemir. 75-letnica izraelske države je bila dobra priložnost, da znova odidem na Bližnji vzhod, se pogovarjam z ljudmi: od politikov, diplomatov do verskih voditeljev in predstavnikov civilne družbe. Zanimal me je tudi odnos med Slovenijo in Izraelom. Judovska država je med našo osamosvojitveno vojno bila ena redkih držav, ki je z vojaško pomočjo prispevala k samostojnosti Slovenije. Izraelci so razumeli naše aspiracije, po katerih so tudi sami nekoč hrepeneli.

- Glede na to, da si se poglabljal predvsem v izraelsko zgodovino, ti bi lahko kdo očital, da je tvoje sedanje poročanje pristransko. Kako se izogniti nevarnosti, da se ne bi postavili na eno ali drugo stran, saj tudi stvarnost ni črno-bela? 
Rešitev vidim v humanosti in empatiji do obeh narodov. Vendar na ta konflikt ne smemo gledati z emocionalnimi očmi, ampak skozi prizmo racionalnosti in objektivnosti. Priče smo konfliktu med dvema semitskima narodoma. Obžalujem, da med njima ni trajnega miru in da to agonijo dedujejo nove generacije Izraelcev in Palestincev. Moram poudariti dejstvo, da če podpiraš pravico izraelske države do obstoja, hkrati ne pomeni, da nasprotuješ samostojni palestinski državi. Nesprejemljivo je odrekati državo enemu ali drugemu narodu. Še vedno verjamem v rešitev dveh držav. Palestinci bi morali že davno priti do lastne države. Žal je geopolitični interes velikih sil in pragmatizem malih igralcev marsikdaj ustvaril pogoje, v katerih se obe strani nista mogli zbližati. Če se samo spomnimo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zdelo, da s(m)o na pragu končnega miru, pa so se v resnici Palestinci spogajali za okoli 22 odstotkov ozemlja. To je bilo dovolj za Nobelovo nagrado Arafatu, Rabinu in Peresu, vendar premalo, da bi Palestina zaživela kot samostojna država. Menim, da je bilo uresničenje dveh držav najbližje, ko je bila sprejeta resolucija OZN 181 (29. novembra 1947). Judje so izglasovano resolucijo podprli, Arabci pa zavrnili. Gre za desetletja dolg in občutljiv konflikt, kjer se je potrebno postaviti na stran nedolžnih žrtev. V Gazi se ob zadnji vojni število umrlih približuje številki trideset tisoč. In to na območju, kjer živi dobra dva milijona ljudi. Polovica od teh je mlajših od osemnajst let. Teh otrok ne moremo enačiti s terorizmom! Vsekakor se postavlja vprašanje prekomerne uporabe vojaških zmogljivosti izraelske vojske, a ne smemo pozabiti tudi, kaj se je zgodilo oktobra lani, ko so teroristične milice Hamasa in Islamskega džihada vstopile na območje Izraela. Surovi pokoli, posilstva in ugrabitve so prizadele ves zahodni svet. To je bil najbolj smrtonosen dan za Jude po holokavstu. 7. oktobra je življenje izgubilo tisoč dvesto ljudi. Terorizem ne pozna političnega prepričanja, barve kože in veroizpovedi, zato je bil izraelski odziv pričakovan.

- Kaj meniš o teoriji, da naj bi Izrael dopustil ta napad, da bi lahko »počistil« s Hamasom?
Menim, da je ta teorija preveč fantazijska. Izrael sicer takšne ranljivosti ni pokazal že zadnjih petdeset let, vendar gre za politično, vojaško in obveščevalno odgovornost, ki se bo v Izraelu presojala po vojni, ljudje pa bodo morali odgovarjati. Že leta 2005 se je judovska država odločila, da zapusti Gazo. Izraelska intimna želja ni nikoli bila, da bi osvojili to ozemlje, vendar ne smemo pozabiti na vzpon skrajne desnice v Izraelu. Ti politični skrajneži bi »počistili« Gazo. Izrael bi to lahko storil v enem dnevu, če bi hotel. Vendar verjamem, da bo glas demokratičnega razuma prevladal. Izrael verjame v svetost življenja, medtem ko ideologi Hamasa verjamejo v smrt. Tu vidim bistveno razliko, Hamas bi namreč oktobrske dogodke ponovil, če bi jih lahko.

- Zakaj je Hamas tako močen med Palestinci?
Predvsem zato, ker vlada s politiko ustrahovanja ljudi. V Gazi vse od leta 2007, ko je divjala državljanska vojna med Palestinci, vlada Hamas, ki je premagal Fatah, ta pa še vedno vztraja na zasedenem Zahodnem bregu. Hamas še ni slišal za demokracijo. Na volitve se požvižgajo, za istospolne razpisujejo smrtne kazni in na račun revščine in bede palestinskega naroda živijo v izobilju. Visoki predstavniki Hamasa so milijonarji, ki živijo v Katarju. Vendar delno odgovornost za vzpon Hamasa nosi tudi izraelska politika, ki ji je bilo v interesu, da so Palestinci razdeljeni, saj na ta način niso mogli pokazati enotnosti.

- Ali je dejstvo, da so med Palestinci tako močna skrajna gibanja, ovira, da bi prišlo do dogovora o dveh državah?
Težava je, ker ne ena ne druga stran nimata dovolj politične volje za kompromis. Problem je, ker iz leta v leto Izraelci na Zahodnem bregu gradijo – po mednarodnem pravu – nezakonite naselbine. Ta del postaja vse bolj podoben švicarskemu siru in to otežuje trajni mir. Na drugi strani pa imamo palestinsko enklavo Gazo, veliko kot Ljubljanska kotlina, izredno gosto naseljeno, kjer Izraelci nadzorujejo vse, kar vstopa ali izstopa iz nje. Tej izraelski blokadi se pridružuje tudi egiptovska stran. Arabske države dejansko nikoli niso (bile) zainteresirane, da bi rešile palestinsko vprašanje. Če je bilo treba, so Palestince žrtvovali za »višje interese«.
Si novinar in spremljaš poročanje medijev o vojni v Gazi. Kako gledaš na poročanje slovenskih medijev? Nekateri jim očitajo, da se postavljajo preveč na stran Palestincev.
Treba je biti solidaren s Palestinci in si prizadevati, da nekoč zaživijo v lastni državi. Hkrati pa ne moremo upravičevati dejanj Hamasa. Tudi Evropsko unijo zavezujejo deklaracije, po katerih je Hamas teroristična organizacija.
Pri nas so ponekod še vedno navzoče te stare, jugoslovanske geopolitične aspiracije. Jugoslavija je bila del gibanja neuvrščenih držav in prijateljica arabskega sveta. Navzven je kazala sovražnost do Izraela, pod mizo je sicer z njim sklepala posle. Najbrž smo določeno mero tega še podedovali. Želel bi si, da bi bili pri poročanju o vojni med Izraelom in Hamasom bolj celoviti. Pri nekaterih medijih zaznam določeno agendo, da namerno spregledajo določena dejstva. Prav tako ne smemo pozabiti, da mednarodna skupnost in Zahod, h kateremu pripadamo, pozorno spremlja vsak naš politični, družbeni in nenazadnje novinarski korak. Diplomati tujih držav spremljajo poročanje slovenskih medijev in o njem obveščajo svoje države.

- Delaš na Televiziji Slovenija. Kako si se uvajal v to specifično delo?
Na RTV-ju proces dela spoznaš tako, da začneš na najnižji stopnički in se počasi vzpenjaš. Prva stopnička je bila, da sem bil mlajši dežurni novinar, kar pomeni, da sem bil deklica za vse. Od tega, da prineseš kavo voditelju, da napišeš kakšno vestičko, zmontiraš prispevek ... Tako spoznaš proces dela, kar ti omogoča, da pozneje svoje novinarsko delo opravljaš še bolj kakovostno in profesionalno. Pomembna stopnička je bila tudi delo pri otroški oddaji Infodrom. Tam sem se veliko naučil. »Če nečesa ne uspeš razložiti šestletnemu otroku, potem tega tudi sam ne razumeš,« je nekoč dejal Albert Einstein. Ta misel me je spremljala na televizijski »poti«. Bil sem torej voditelj Infodroma, počasi sem napredoval v redakcijo informativnega programa TV Slovenija, pred tremi leti sem dobil povabilo, da vodim jutranja poročila, nato poročila ob 13. in nato še 17. uri. Pozneje sem začel voditi tudi osrednji Dnevnik ob 19. uri in oddajo Slovenska kronika.

- Sedaj TV Dnevnika ne vodiš več. Nekateri pravijo, da si del »čistke« na televiziji?
Mislim, da bo priložnosti zame še dovolj in da se iz vsake preizkušnje lahko nekaj naučimo. Menim, da sem profesionalno in kakovostno vodil TV Dnevnik. Nenazadnje so mi to potrditev dali tudi gledalci. Ti so me bodrili in mi pisali številna pisma, da me pogrešajo pri večernih poročilih. Verjamem, da bom kmalu nazaj in da je to zame le prehodno obdobje, v katerem se lahko kaj novega naučim in tudi uredniško kalim, saj namreč urejam jutranja poročila. Na svojo prihodnost v javnem zavodu gledam z optimističnimi očmi.

- Nenavadno je, da televizijski človek piše tudi kolumne za časopise. Te si zbral tudi v knjigi. Obvladaš torej govorico obeh medijev?
V luči zdravniške stavke bom rekel, da tudi v novinarskih vrstah marsikdo ne mara dvoživk ali troživk (smeh). Sprva sem se kalil tudi na Radiu Slovenija v okviru verskega uredništva. Pomembno je, da sem opravil retorično in fonetično šolo, ki te izobrazi za nastop pred kamero in pred mikrofonom. Radio je bil odlično izhodišče za delo na televiziji. Obenem bi rad poudaril vlogo teološke fakultete, ki mi je s svojim širokim spektrom znanj pomagala pri novinarskem delu. Znanja so mi prišla prav tudi pri pisanju. Pisal sem Besedno artilerijo, ki je bila sprva radijska kolumna v okviru oddaje Radio ga ga. Ta je kmalu postala tudi knjiga. Istočasno sem dobil povabilo, da pišem kolumne za revijo Stop. V njih se dotikam lastnega vsakdana, potovanj, delovnih navad in poglobljenih razmišljanj. Vsak teden moram napisati kolumno, kar me prisili, da krepim svojo ustvarjalnost. Tako verjamem, da se brusim v lucidnega misleca, ki lahko svet spreminja na bolje.

- V zadnjem času pa te slišimo tudi na Radiu Ognjišče.
V času bližnjevzhodne krize se name obračajo različne javne in izobraževalne ustanove, mediji in kulturna društva, ki želijo, da ljudem s svojim mnenjem približam zapleten gordijski vozel bolečega konflikta. Občasno me pokličejo tudi kolegi z Radia Ognjišče, kjer jim z veseljem ponudim svoje opažanje razmer v Izraelu in na avtonomnih palestinskih ozemljih. Najbolj živo se spomnim prav klica cenjenega urednika Alena Salihovića, ko se je zgodil »sedmi oktober«. Od takrat naprej sem z njim, pa tudi s številnimi drugimi radijskimi kolegi stkal zares lepe in iskrene prijateljske vezi. Letos bo 30 let Radia Ognjišče, zato ob tej priložnosti želim, da bi ta osrednji katoliški medij še naprej ostal tako kakovosten glasnik radovednosti in resnice.

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2024), 38-40.

V tednih okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki v podnaslovu svojo knjigo opiše z besedami: »Vse, kar morata vedeti o naravni zanositvi.«
Knjiga avtorice, ki je letos ponovno izdala tudi prvi slovenski menstrualni planer in med drugim pripravlja spletne programe na temo ženske cikličnosti ter poučuje naravne metode zavedanja plodnosti, bralcem na poljuden način približa razumevanje ženske in moške plodnosti, naravno pot do oploditve, korake, ki lahko našo plodnost podprejo, prinaša pa tudi odgovore na mnogo stisk, ki se lahko porajajo ob omenjenih temah.

- Alison, ker se poznava že nekaj let, se bova tikali. Vem, da si dejavna na različnih področjih, zato te najprej prosim, da se našim bralcem predstaviš in poveš, kaj te v zadnjem času najbolj zaposljuje?
Sem svetovalka za naravno plodnost, diplomirana medicinska sestra, izpopolnjevala sem se tudi iz relacijske družinske terapije. Izven okvirov strokovnosti sem zadnje leto predvsem mama. Pa seveda partnerka, gospodinja, ženska, nenazadnje samostojna podjetnica. Vse moje vloge se zadnje čase tako zelo prepletajo! Ogromno truda je potrebnega, da jih razmejujem. Po eni strani v tem uživam, a v ločevanju službenega in zasebnega življenja vidim tudi veliko izzivov.

- Kateri izziv pa ti vzame največ časa?
Morda predvsem soočanje z dejstvom, da je podjetništvo nekaj, kar je popoldne težko dati na stran. Lepo je biti na svojem in slediti svoji poklicanosti, a hkrati nikoli ne moreš reči, da si opravil vse za danes – na seznamu je vedno še kakšno opravilo. Odkar sem prevzela tudi vlogo mame, se ob tem pogosto pojavlja občutek krivde in vprašanje: ali sem dovolj? Pogosto se sprašujem o tem – in se vedno znova ustavim ob pričakovanjih popolnosti, ki jih imamo do sebe. Biti urejena ženska, uspešna podjetnica, prisotna in sočutna mama, ljubeča partnerka, skrbeti za osebno rast, biti ustvarjalna, športna, v stiku sama s seboj … To je večna akcija, neprestano izčrpavanje! In potem pomislim na to, kako ženske učim, kako pomembno je na primer v prvih dneh menstrualnega cikla več počivati. Tudi to je eden mojih izzivov: da se trudim sama upoštevati tisto, kar govorim drugim.

- Kako vse to znanje, ki si si ga pridobila in ga zdaj deliš naprej, vpliva na tvoj način življenja?
Včasih se mi zdi, da si s preveč znanja lahko hitro zakompliciraš življenje. Veš, kako bi moral živeti, da bi bilo najbolj optimalno, poznaš raziskave, v glavi imaš jasno sliko o tem, kaj je prav in kaj narobe. Poznaš ogromno teorij. Seveda se tudi sama trudim marsikaj vpeljevati v svoj vsakdan, ampak ne uspe vedno. In ko ne uspe, pride velika skušnjava razočaranja nad sabo. V takih trenutkih se kdaj vprašam, če imam sploh pravico učiti druge, če pa sama ne zmorem vedno slediti tem navodilom. A se skušam vedno znova opomniti, da je teorija eno, nato pa se zgodi življenje! Tudi v knjigi ob vseh podanih navodilih jasno napišem, da vseh nasvetov preprosto ni mogoče upoštevati. In je pogosto čisto v redu, če jih ne.

Na koncu je najpomembnejše veliko vedeti, a hkrati znati gledati na široko, upoštevati celostnega človeka. Imam pa morda ravno zaradi svoje izkušnje, da včasih preprosto ne morem narediti vsega, kar bi bilo treba, več razumevanja do svojih klientk. A vseeno mislim, da je pomembno stremeti k boljšemu in bolj zdravemu, ne glede na to, koliko truda zahteva.

- Zadnja leta si najbolj dejavna kot svetovalka za naravno plodnost. Kaj je bilo odločilno, da si se posvetila naravnim metodam načrtovanja družine?
Sprva sem delala v zdravstvu. Še kot študentka sem hodila na humanitarne odprave (bila sem v Keniji, Ugandi, Papui Novi Gvineji …) in tam spoznavala samostojno delo s pacienti. Znanje sem nato nabirala tudi ob negi na domu, po diplomi pa sem se zaposlila v referenčni ambulanti, kasneje presedlala na pediatrijo in nazadnje na psihiatrijo. A že diplomsko nalogo sem pisala na temo naravnih metod, natančneje sem raziskovala naravno odlaganje zanositve. Tema me je zanimala in odločila sem se za večletno izobraževanje iz Billingsove metode. Vedno bolj me je vleklo v te vode; ko sem postala svetovalka za naravno plodnost, sem začela pisati članke in delati s klienti. Zazdelo se mi je neverjetno krivično, da toliko žensk ne ve ničesar o svoji cikličnosti, o tem, kaj se dogaja v njihovem telesu, o svoji plodnosti … Danes je moje delo predvsem poučevanje; žensk, parov, mladostnikov, staršev. Širjenje znanja o naravni plodnosti in o vsem, kar je s tem povezano.

- Od kod to tvoje zanimanje za naravno plodnost? Lahko, prosim, razložiš ta izraz in poveš še kaj več?
Naravne metode – ne glede na to, ali želimo odlagati zanositev, zanositi ali pa le bolje razumeti svoje telo – vedno temeljijo na spremljanju ženskega cikla. Iz zabeleženega cikla se lahko razbere toliko podatkov! To je lahko izjemna diagnostična metoda. Preprosto se mi zdi škoda, da ta metoda ni bolj prepoznana, bolj uporabljana – mnogim ženskam, parom, nenazadnje tudi zdravnikom bi lahko olajšala toliko stvari! Osnova temelji na prepoznavanju plodnega časa v ciklu ženske. Prepoznati želimo, če so v ciklu ovulacije in kako redne so, in v ta namen se učimo brati znake, ki nam jih sporoča telo. Moje izkušnje iz zdravstva pa me učijo, da je to znanje treba nadgraditi. Sama vključujem tudi prehrano, telesno aktivnost, obvladovanje stresa, spanje … Ženska lahko na naraven način pogosto zelo izboljša svoj cikel, a je treba pristopati celostno. Ko sem združevala znanje iz zdravstva z znanjem o naravni plodnosti, pa sem začutila, da ni vse samo fizično, tudi ne zgolj življenjski slog. Manjkala mi je še ena komponenta – tista, ki se skriva v človekovi psihi, v njegovih odnosih. Tudi iz tega vzgiba sem se lotila še študija psihoterapije. Tako danes k raziskovanju naravne plodnosti poskušam pristopati res celovito.

- Zdi se mi, da se je nekoč naravne metode načrtovanja družine pogosto povezovalo s krščanskimi vrednotami. Je tudi danes tako?
Včasih je res veljalo, da so naravne metode nujno povezane s katoliškimi pari in da so predvsem oni zainteresirani za ta način življenja. In v resnici je več centrov, ki poučujejo naravne metode, osnovanih na krščanskih temeljih. Meni pa se je zdelo narobe, da bi se tako pomemben način življenja širil samo med verniki.V tem znanju vidim dragocenost, ki bi morala pripadati vsem. Vsaka ženska bi morala imeti možnost izbrati življenje po naravnih metodah. Opažam pa, da je pri parih, ki se lotijo raziskovanja naravnih metod zaradi vrednot, to lahko zares močna motivacija.

- Koliko pa je danes zanimanja za naravno plodnost? Se ti zdi, da raste?
Rekla bi, da danes zanimanje raste, ja! Danes se marsikdo pride učit naravnega prepoznavanja plodnosti, ker je popularno živeti naravno, ali pa, ker ima negativne izkušnje z uporabo kontracepcijskih metod. Ženske pridejo, ker želijo bolje spoznati svoje telo. Tudi samske ženske niso redke, kar kaže na spoznanje, da ne gre le za uravnavanje zanositve, ampak vse bolj za način življenja.
Opažam pa zanimiv trend: pred leti je večina mojih klientov uporabljala znanje za naravno odlaganje zanositve. Danes pa je vedno več parov, ki se name obračajo, ker imajo z zanositvijo težave in bi radi čim bolje spoznali in podprli svojo plodnost. Prav tu vidim ogromno vrednost naravnega poznavanja plodnosti! Ne gre namreč le za telo, ampak se v obzir vzame celosten človek. Zanimivo se mi zdi, kako pogosto prihajam do spoznanj, da se lahko težave z zanositvijo skrivajo tudi izven telesa. Čutim močno željo, da bi ta spoznanja in to znanje širila v slovenskem prostoru.

- Čutiti je, da imaš svoje delo iskreno rada, da je to veliko več kot le obveznost. Odkod tvoja ljubezen do tega, kar počneš?
Ker vidim, da ima moje delo rezultate! To mi daje ogromno motivacije! Da je nekdo uspel zanositi. Da nekdo uspešno odlaga zanositev na naraven način in s tem sledi svojim vrednotam. Ali pa delo z ženskami, ki se soočajo z bolečimi menstruacijami, kar je še eno moje specializirano področje. Da mi ženske po več letih poročajo, da so imele prvič menstruacijo brez neznosnih bolečin. Zavedanje, da je imel pri tem veliko vlogo proces, ki sem ga naredila z njimi, me res osrečuje. Podobno glede simptomov predmenstrualnega sindroma. Ti rezultati torej – to je moj zagon. Ko pomagam ženskam, da začnejo drugače živeti, in nenadoma ugotovijo, da niso več ves čas izčrpane, da mesečni cikel postane lažji … Konec koncev je nenavadno pričakovati, da bo ženska dajala od sebe enako mero energije v dneh, ko ima najmočnejšo krvavitev, kot takrat, ko jo celoten hormonski sistem podpira v ustvarjalnosti. Zavedati se tega, živeti v skladu s to cikličnostjo je lahko ogromna sprememba v kakovosti bivanja ženske.
Pogosto srečam miselnost v slogu: »Ah, saj bom vzela protibolečinske tablete, pa bom prve dni menstruacije preživela, kot da jih ni.« A prav zaradi tega lahko pride do viška estrogena, ki bo nato vplival na celoten cikel. Ko skupaj spoznamo, da ženske to lahko spremenijo, da se lahko podprejo na nov način, in ko one v tem prepoznajo vrednost zase – to je zame res velika sreča!

- Napisala si tudi knjigo Želiva si dojenčka?
Od nekdaj sem si želela napisati knjigo. A ideja za konkretno knjigo je prišla iz potrebe. Z vsakim parom, ki je prišel k meni na posvet, sem morala vedno znova od začetka, skozi vse osnove. Zazdelo se mi je, da bi knjiga, v kateri bi bile zbrane vse pomembne informacije o naravni plodnosti, lahko bila zares uporabna. Namenjena je vsakomur, ne le tistim, ki želijo zanositi. Uporabna je tudi kot priročnik za pomoč pri spolni vzgoji. Kupujejo jo na primer starši, ker želijo sami bolje razumeti delovanje ženske in moške plodnosti, preden se bodo o tem pogovarjali z otroki … Seveda pa je v prvi vrsti nastala kot zakladnica znanja za vse, ki si želijo družino. Pa ne samo za takrat, ko se pojavijo izzivi, ampak tudi kot osnova, preden par sploh začne poskušati zanositi.

- S kakšno popotnico jo pošiljaš med bralce?
Ja! Želim si, da bi bilo zaradi nje manj umetnih oploditev! Ne vem, zakaj tudi v zdravstvu ni bolj integrirana ideja o spodbujanju naravne plodnosti, da bi se tako povečala možnost za naravno zanositev. Marsikdo sploh ne pozna svojega cikla, se ne zaveda svojih plodnih dni, učinka načina življenja na svojo plodnost … Sistem danes pare zelo hitro potisne v oploditev z biomedicinsko pomočjo, pa morda ne bi bilo vedno potrebno. Vsak par si želi, da bi lahko zanosil naravno, nikomur ni v interesu iti na oploditev z biomedicinsko pomočjo. Iz tega globokega človekovega hrepenenja izhajam tudi pri svojem delu.

- Alison, še nekaj za konec: kaj si ti najbolj želiš doseči s svojim zavzetim delom za čim boljše razumevanje naravne plodnosti?
Da bi manj žensk uporabljalo hormonsko kontracepcijo. Da bi se več žensk zavedalo svoje cikličnosti in svoje naravne plodnosti. Da bi več parov živelo po naravnih metodah. To bi namreč pomenilo več zdravja, več razumevanja v partnerskih odnosih, manj potreb po umetni oploditvi.
K povečevanju natalitete ne spada le ureditev stanovanjske problematike in boljša socialna politika, ampak tudi poznavanje svojega telesa, razumevanje svojih bioloških danosti! To je cilj, ki ga imam pred očmi in za katerega se trudim. Pravzaprav bi mi predsednica lahko dala kakšno nagrado za pomoč pri dvigu slovenske natalitete! :)

K. Selšek, Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2024), 38-40.

“Kdor čuti bližino ljubečih ljudi in Boga, ga je zagotovo manj strah”

- Konec novembra je bil v Ljubljani knjižni sejem. Ko v našem času govorimo o knjigi, se soočamo z dejstvom, da jemljejo čas za branje sodobni mediji. Številni strokovnjaki danes opozarjajo na zasvojenost z ekrani. Kako vi gledate na dejstvo, da danes vse več ljudi bere in prejema informacije samo na spletu in družbenih omrežjih?
Sem analogni tip človeka, celo telefon imam na tipke, povsem zadostuje za pošiljanje sms in pogovor, česa drugega ne potrebujem. Imam 75 let in sem srečno upokojena, zato mi ni treba biti vpeta v digitalni svet, ki jemlje čas najbistvenejšemu: našim medsebojnim odnosom. Da premnogi raje gledajo v ekrane kot drugemu v oči, to me še bolj skrbi kot dejstvo, da smo Slovenci po raziskavah slabi bralci in še slabši kupci knjig.

- Več desetletij ste predavali o novinarstvu. Kako gledate na informacije, ki jih danes posreduje internet? Biti morajo kratke, z udarnimi naslovi ...
Informacije pač morajo biti take, da jih večina ljudi razume, jih celo zmore prebrati. Kapitalu ustreza, da tem informacijam ljudje tudi verjamejo, zelo negujejo marketinške veščine in vedno nove atraktivne oglaševalske prijeme. Zato bi se midva, spoštovani kolega, pravzaprav morala pogovarjati o potrebi po drugačni ureditvi sveta, ki povedanega ne bi potrebovala, ker bi se osredotočala na človeka in njegove resnične potrebe. Ljudje ne potrebujemo večine tega, kar nam ponujajo raznorazni vplivneži vseh sort. Zares potrebujemo pravno državo, urejeno javno zdravstvo in odlično javno šolstvo, socialno varnost in družbeno solidarnost s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah. Mar ne govorimo kar naprej o otrocih, a njim ne damo priložnosti, da bi povedali svoje? Koliko pri reformi šolstva politika posluša glas učiteljev, ki res največ vedo o šolstvu? Ali pri načrtovanju zdravstvenih reform zares upoštevajo položaj in glas pacientov? Da ne govorim, kako so na rob odrinjeni stari in bolni, celo ljudje, ki nas najbolj potrebujejo – umirajoči? Samo za ilustracijo. Slovenija bi na število prebivalcev po evropskih normativih potrebovala pet hiš hospica. Imamo pa samo eno in še ta po mnogih letih obstoja sploh nima koncesije! Sramota!

- Kje je prostor za poglobljeno branje, za celostno informacijo?
Ta prostor k sreči vedno obstaja. Slovenija ima odlično razvito mrežo knjižnic, kamor se lahko sleherni zateče po duhovno hrano vrhunske kakovosti! Šolski sistem se vse bolj posveča formalizaciji, digitalizaciji in drugim -izmom, ampak imamo še vedno veliko odličnih učiteljic in učiteljev, ki prižigajo lučke radovednosti v učencih, in tako tudi s skupnim – poudarjam skupnim, saj če učitelj sam ne bere rad, ne bo mogel otrok okužiti z bralnim virusom – branjem gradijo najbolj trdne temelje za humano družbo in kritičen, samostojen um. Celostna informacija je ideal, ki se mu lahko bolj ali manj približujemo ali pa smo od njega močno oddaljeni. Zato je razgledan, odrasel človek primoran posegati po različnih virih informacij, predvsem po kakovostnem tujem tisku, ki je – to pa je dobrobit spleta – dosegljiv tudi prek interneta. In pomembno je še nekaj: gledati okoli sebe, pozorno opazovati, se pogovarjati z različnimi ljudmi, pa bodo informacije veliko bolj celovite, kot če smo vezani le na en in isti ustaljen množični medij.

- Najbrž je laže manipulirati z ljudmi, ki dobivajo samo površne informacije?
Kajpada! Ovce so pač preprostejše za pašo kot svojeglave koze ...

- Knjiga prinaša poglobljeno, celostno, globljo informacijo. Gotovo je nenadomestljiva pri duhovnem poglabljanju. Kakšen pomen ima knjiga na poti k Bogu in kakšnega pri ohranjevanju tega stika?
Knjiga je temelj izobrazbe in svete knjige so temelj vere. Že nekaj časa se urim v pisanju pridig zase, saj mi je Sveto pismo velik vir navdiha. Vedno znova sem presenečena, da mi Bog govori tako aktualno, prav za danes in prav za mojo dušo! In vedno tudi kaj drugače razumem, sem na kaj bolj pozorna, kot sem bila pri branju pred časom. Izvolite za okus odlomek pridige, ki sem si jo pravkar napisala za jutrišnjo nedeljo (12. novembra): Zame pa je zanimiv tudi stavek, o katerem nisem nikoli premišljevala, danes pa se mi zdi vreden pozornosti: »Verjetno ga (olja) ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!« Budni namreč znajo razločevati med nujnim (imeti dovolj olja) in usmiljenjem (dati drugemu, kar prosi, ker je sam pozabil). Znajo videti, kar je naše – naša odločitev in posledice te odločitve – in posledice odločitev drugih, ki niso naša zgodba, ampak njihova, zato lahko mirno zavrnemo njihove prošnje. Znati reči NE, znati postavljati meje, to je velika reč, ki ne prihaja iz usmiljenega srca, temveč iz budnega uma. Kar je najbolj zanimivo, je to, da nas v resnični budnosti spremlja in vodi Njegova roka, zato se lahko naslonimo na absolutni Mir in neskončno Ljubezen. Brez te Milosti bomo težko budno, čuječe, sočutno in ljubeče hodili skozi življenje. Komur Bog daruje in ta njegov dar sprejema, tega Bog pozna. »Poznam te, ti si moj prebujeni sin, ti si moja budna hči in nič ti ne manjka.« Amen.

- Vi veliko berete. Veliko knjig duhovne vsebine. To je toliko bolj nenavadno, saj ste se duhovnosti približali kot odrasla. Kakšna je bila ta pot? Kaj vas je nanjo nagnilo? Kdo so bili »smerniki«, kažipoti na tej poti?
No, ta je pa dobra, da sem se duhovnosti približala šele kot odrasla, le kje ste to pobrali? Bila sem hrepeneč otrok, ko sem deklica prebrala roman Andrea Gida Ozka vrata, sem celo rekla, da bom nuna! Moja maturitetna naloga je imela naslov Razvoj religije v Indiji in takrat sem imela za duhovnost že zelo odprto srce. Prva seminarska naloga, ki sem jo napisala na fakulteti, je imela naslov Pojem smrti pri budizmu, hinduizmu in džainizmu. Kogar tako zelo zanima smrt, kot je mene že od nekdaj, ta je zaznamovan z duhovno razsežnostjo. Res pa sem se krstila šele leta 1990, da bi se v svoji kulturni domovini poklonila Presežnemu na način, ki je tu običajen. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug ljubi prijatelj, duhovni mentor, tudi boter, čudovit pesnik Rafko Vodeb, duhovno sopotništvo s pisateljem Marjanom Rožancem in takratno partnerstvo z enim najpomembnejših sociologov religije Thomasom Luckmannom, s katerim sva debatirala o religiji, posebej krščanstvu, ure in ure ...

- Nepozabna se mi zdi vaša izjava Tarasu Kermaunerju, kako deluje Bog in kako hudič.
Taras Kermauner mi je pred smrtjo pisal pismo, v katerem se je opravičil za svoj nekorekten odnos do mene. Napisal mi je, da je bil ljubosumen, ker sem se tako zavzeto pogovarjala z Rožancem o Bogu, da on ni bil več edinstven v teh diskusijah, hehe ... Ko me je Tarči, kot smo mu rekli, enkrat jezno vprašal: »No, če toliko veš o Bogu, pa mi povej, kakšna je razlika med Bogom in hudičem?« In jaz sem mu zabrusila en dva tri: »Bog povezuje, hudič pa ločuje.« Kot vidite, ima slednji na Slovenskem veliko dela, saj ni in ni konca polarizacij, deljenja na vaše in naše ...

- Človek se z leti spreminja. Vi poudarjate, da z leti začne gledati bolj na bistveno, da odpadejo druge stvari. Kaj odpada? Kaj ostane?
Na to najkrajše odgovori moja srčnica iz zadnje pesniške zbirke – pravkar so jo izdali v prevodu pri krasni dunajski založbi, hura! – s tem naslovom:

KAJ OSTANE
Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?
 
Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?
 
Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

- Kaj pa odpade, ko človek gleda smrti v oči? Vi ste bili prostovoljka v hospicu. Videli ste ljudi, ki so se poslavljali. Kaj jim je bilo takrat pomembno?
Odpadejo vse maske, vsi nazivi, vse materialno, ostane le Ljubezen. Ljubezen, ki smo jo sami živeli in je doma v našem srcu, ljubezen drugih do nas in Ljubezen, ki je Bog, saj je Bog Ljubezen, kot verjamem sv. Janezu. In zato vem, da je Ljubezen močnejša kakor smrt.

- Cenite življenje, tako pravite. Je to tudi posledica dela v hospicu? Zakaj ga cenite? V čem vidite nevarnost evtanazije?
Da imam tako zelo rada življenje, je posledica marsičesa. Imate pa prav, da je v veliki meri posledica dela v hospicu, saj je smrt postala moja največja učiteljica Življenja. Toplo priporočam v ogled moje pričevanje o tem na TED X, napisala sem več člankov na to temo, tudi knjiga dopisovanj s čudovitimi ljudmi, med katerimi je najin skupni prijatelj p. Karel Gržan, Darovi minevanja, ponatisnjena je v žepnici in je je še nekaj na zalogi. Gotovo ima pri mojem veselju do življenja zelo pomembno vlogo družina. Imela sem čudovita starša, in rasla sem z dvema starejšima bratoma, kar me je močno okrepilo za življenje, hehe ... Da imam dva otroka, to je največja Milost, za katero se zahvaljujem sleherni večer, ko opravljam svoje zahvalnice za to, kar mi je darovano. In moji trije vnuki, pa to so čudeži! Vnuk je za moj rojstni dan, ki sem ga imela marca, premišljeval, kaj bi mi podaril. Poklonil mi je izvirno darilo, res! Vsako nedeljo mi napiše pesem, torej mi jih je napisal že okrog petdeset. Njegove pesmi so polne svetlobe in radosti, za oboje pa da ima veliko zaslug njegova družina in kajpada babica, haha.
Skratka: Življenja nismo ustvarili sami, življenje je Dar. In z darovi je potrebno delati spoštljivo in s hvaležnostjo, mar ne? Jaz nisem svoja lastnina, jaz sem tudi bitje svojih bližnjih in tistih, s katerimi sem povezana. Zahteva po evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru je pravzaprav lakmusov papir. Pokazatelj, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšnih odnosih smo. Družba bi morala vsekakor storiti veliko več za dosegljivost paliativne oskrbe, ki jo je na Slovenskem le za vzorec, kar pomeni, da večini ni dosegljiva. Zato pa je ljudi upravičeno strah bolečin in trpljenja! A tiste, ki imamo tople medosebne odnose, ki čutimo bližino ljubečih ljudi in Boga, je zagotovo manj strah. In še nekaj je pomembno. Kdor se zaveda, kaj je res pomembno v življenju: hvaležnost, znati prositi in sprejemati, znati odpuščati, živeti ustvarjalno in radostno, bo ob koncu življenja čutil izpolnjenost in ga ne bo pestila žalost, da je živel zaman.
Prav v hospicu sem videla presunljive zgodbe, ko se je polnost življenja in lepih odnosov zgodila v poslednjem času. Imeli smo osebo, ki je že bila naročena na evtanazijo v Švici, pa ni več mogla odpotovati, ker ji je bolezen to preprečila. Kakšna milost, da sem jo spremljala! Z njo sem se veliko pogovarjala, bila sem tudi ob njej, ko je izdihnila. Nekaj dni pred smrtjo mi je rekla: »Manca, kakšna sreča, da nisem mogla v Švico. Kajti ti zadnji trije meseci so bili najlepši čas v mojem življenju.«

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2023), 38-40.

“Naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke”

Matej Mohorič je hvaležen sogovornik, ki razmišlja, analizira in pove zelo veliko. Je vrhunski kolesar, trikratni svetovni prvak. Nazadnje pred nekaj tedni tudi v disciplini gravel oz. vožnji po makadamu. Z veliko dobre volje se je Matej odzval našemu vabilu za pogovor, čeprav je bil že z obema nogama na dopustu.

- Ob koncu sezone ste doživeli lep sprejem v Šenčurju pri Kranju. Zdelo se je, da ste bolj zadržan človek, ki ni rad v središču pozornosti.
Krajani Šenčurja so me res presentilli. V Šenčurju preživim malo časa, pa so se kljub temu tako potrudili. Dobro ste ocenili, takšne stvari mi ne godijo preveč, ker sem sramežljive sorte. Me pa posebej veseli, ko vidim toliko navdušenih otrok, ki se želijo fotografirati z mano, dobiti moj avtogram, da sem jim vzornik. Ob njih se sprostim in se lažje udeležim takšnih dogodkov.
Sramežljiv sem, saj se ne počutim nič bolj posebnega kot kdorkoli drug, ki opravlja svoj poklic.

- Velikokrat zasledimo, da so in smo novinarji zelo veseli vašega bogatega izražanja. Se tega zavedate?
Drži, verjetno je ta sposobnost povedati in izraziti stvari z besedami pri meni res izrazitejša. Sem bolj analitični tip duha. To obrnem v svojo korist tudi na dirkah, saj cestno kolesarstvo ni samo merjenje moči, ampak je v ospredju tudi veliko taktike, tehnologije in diplomacije, da si izboriš mesto v ekipi.

- In to ste si zagotovo izborili. Celo več – v enem od podkastov sem slišal, da se tudi kolesarski kolegi v ekipi za kakšno tehnično stvar odločijo šele potem, ko vi opravite analizo in se prvi odločite.
Ja, ko je recimo treba napisati, kakšen pritisk v gumah bomo naslednji dan vozili, najprej napišem jaz, in šele potem vsi ostali.
Težko opišem, ampak že zelo zgodaj v karieri sem želel veliko pozornosti nameniti opremi in pripravi, tudi prehrani – vsem vidikom, ki lahko pomagajo do boljših sposobnosti in boljšega kolesarjenja na dirki. Tudi zaradi tega imam morda malce več izkušenj kot moji kolegi, zato se obrnejo name za nasvet, če so sami negotovi.

- Gorazd Štangelj je rekel, da vi vse naredite popolno. Je to veliko breme?
Vedno sem bil in bom perfekcionist. Se pa z leti učim sprejemati ne samo svoje napake, ampak tudi napake drugih. Z leti se zaveš, da je lepota sveta pravzaprav v tem, da ni popoln, da je raznolik, da smo si različni.

- Kako zahtevno je biti popoln celo sezono? Verjetno ima vse svoje meje.
To je bistvo vsakega človeka. Kako iz sebe potegniti največ, a hkrati ne izgoreti. Kako pri svojem delu, v svojih odnosih ostati uspešen in poskrbeti tudi zase. To je tista uravnoteženost, ki jo vsi iščemo, in to počnemo celo življenje. Gradimo na lestvici vrednot, kakor si jo zastavimo.
Ob tem se je treba naučiti še kakšne veščine. Osnova vsakega življenja je rutina. Vse, kar štrli iz rutine, načrtujemo veliko vnaprej. Sam si sedaj ne morem privoščiti, da bi se prepustil toku.
Pri kolesarstvu je povsem enako. Tudi tam pretehtamo, česa se bomo lotili in česa ne, kaj nam bo koristilo pri zmogljivosti in kaj ne. V ekipi poskušamo zaposlovati najrazličnejše strokovnjake, ki nam lahko pomagajo.

- Gledalci se navdušujemo nad vami, nad vašimi uspehi. Ste kot sodobni gladiatorji, ki se podajate v skorajda mučenje in trpinčenje. Je z vidika človekove moči in po svoje dostojanstva šel profesionalni šport predaleč?
Če pogledava z vidika nekoga, ki opravlja običajno službo in se za konec tedna odloči povzpeti s kolesom na Jošta, je to lahko zelo gladiatorsko.
Naši predniki so morali opraviti veliko fizičnega dela na polju, v gozdu, od jutra do večera. Ne vem, če bi se njim moje početje zdelo gladiatorsko.
Izpostavil bi velik napredek v znanosti. V kolesarstvu smo ves čas spremljani zelo od blizu. Merijo nam vse ali večino življenjskih funkcij – srčni utrip, variabilnost srčnega utripa, količino spanja, saturacijo v krvi in še vse, kar je s krvjo povezano, količine maščobe, vse, kar je povezano s hrano in energijskim vnosom, porabo. Vsak kilodžul porabljene energije je zabeležen. Natančno se analizira prebavni sistem in zase lahko rečem, da lahko med samimi tekmovanji prebavim večjo količino hrane ter poskrbim za večji vnos energije v telo v krajšem času kot večina ostalih. Vse to se da ob stalnem zdravniškem nadzoru natrenirati in s tem pomikaš svoje meje navzgor.

Poudariti hočem, da je oskrba s strani ekipe res na profesionalnem nivoju in si upam trditi, da se 500 kolesarjev, ki sodelujejo v ProTouru, uvršča vsaj v zgornji 1 odstotek najbolj zdravih posameznikov med svojimi vrstniki, če ne celo v 1 promil svoje populacije. Priprava in oskrba je torej vrhunska.
Kar se naporov tiče, so veliki, to drži. Ampak naše telo je na te napore vrhunsko pripravljeno. Hkrati je treba vedeti, da se res hudi, ekstremni napori zgodijo recimo 12-krat letno, na 12 etapah ali dirkah, ki me res izčrpajo do konca. Ostale so merjenje moči, vendar to ne pomeni vsak dan vožnje ves čas v maksimalnem naporu. V primerih, ko jaz pridem do roba svojih moči, je za moje telo to še vedno manj stresno kot pri nekom, ki je pisarniški tip, nato pa se z nekaj rekreativnimi vožnjami poda na Jošta ali Vršič. Njegovo telo ni vajeno naporov, mišice niso trenirane za takšne stvari.

- Kako pa je s psihično kondicijo, da ste sposobni intenzivnost kolesarske sezone iz leta v leto zdržati tudi na psihični ravni?
Fizično kondicijo je lažje natrenirati kot psihično. Mednarodna kolesarska zveza nam je že na svetovnem prvenstvu, ko sem postal mladinski svetovni prvak, pripravila predavanje kolesarja Philipa Gilberta, ki je tisto leto zmagal med člani. Od njega sem prvič slišal, da se mu ni težko pripraviti fizično, veliko težje je zaupati si, verjeti vase in na dirki to potem tudi pokazati.
Takrat se mi je zdelo to precej hecno, saj sem bil od vedno precej samozavesten, fizično pa morda nisem bil najbolj nadarjen. Čez toliko let, po vseh izkušnjah, lahko rečem, da je psihična priprava res pomembna. Redki so posamezniki, ki dosegajo visok nivo na obeh področjih. Če bi bil menedžer ekipe in bi izbiral talente, bi se odločal za tiste, ki so osebnostno zelo trdni, samozavestni, z jasno izraženo ambicioznostjo, mogoče celo egoizmom. Lažje je tekmovalca fizično še dotrenirati kot pa ga spraviti na vrhunsko psihično raven.
Z rutino izgrajuješ samozavest. Ko se na dirki odloča, zato trdno veš, čemu si tam. Če tega nimaš, potem moraš najprej pri sebi razčistiti, kaj bi rad in kaj sploh počneš na kolesu.
Na tem področju ima velik vpliv tudi vera. Če veš, da obstaja nekaj večjega od tebe, če zaupaš, da bo na koncu vse v redu, da se bo vse zglihalo, potem je lažje. Seveda te lahko nesreča ali smola hitro spravita iz tira. Imam kolege, ki trdno verjamejo, da imajo vse sami pod kontrolo. A ko se jim začnejo stvari podirati, ko gre narobe, se podira tudi njihova hišica iz kart, takrat se znajdejo v zelo slabem položaju.

- Nakazali ste duhovni vidik. Večkrat ste že poudarili, da je vera eden od stebrov, na katerega se naslonite. Imate med kolesarskimi sotekmovalci in kolegi tudi take, s katerimi lahko govorite o Bogu, molitvi, veri?
Ja, večkrat oz. čedalje pogosteje. Kolesarji smo si med sabo različni, eni hočejo imeti vse v svojih, človeških rokah in verjamejo v naključja. Meni pa je najtrdnejši nauk ta, da naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke. In kar bo, bo. Če pride kaj narobe, to tudi sprejmem. Če mi je eno etapo nagajalo kolo, bo pa drugič boljše. Na določene stvari ne moreš vplivati.
V kolesarstvu je zelo veliko posameznikov osredotočenih samo na rezultat. To se mi ne zdi najboljši način, saj si potem v primeru slabega rezultata vedno razočaran. Če pa si zelo fokusiran na svojo pripravo, na svojo izvedbo, daš vse od sebe, boš na koncu zadovoljen, če boš prvi ali nekje na sredini. Veš, da si naredil največ, kar si lahko.

- Ko ste po svetu, greste kdaj z namenom v cerkev, ali za kaj takega enostavno ni časa?
Se zgodi, seveda. Mogoče tudi ne vedno ravno kakšna cerkev ali kapelica, ker tudi ni nujno zame, da se ustavim v sakralnem objektu. Pogosto izkoristim trenutek v naravi, na robu ceste, ko si na vzponu in se ti razpre razgled. Na takšnih mestih se kar ustavim in se počutim zelo hvaležnega za vse. In v takšnih trenutkih čutim prisotnost Boga ter sem hvaležen za vse priložnosti, ki so mi dane.

- Po prazniku vseh svetih sledi zahvalna nedelja. Za kaj ste vsako leto oz. še posebej letos hvaležni?
Največkrat sem hvaležen za to, da sem bil rojen na tako krasnem delu sveta. Bil sem že skoraj povsod in vsakič, ko se vrnem domov, se zavem, kako lepo je v Sloveniji. Vem, da so službe stresne, da so situacije za mnoge težke, pa vendar mislim, da so na drugih koncih sveta pogoji za življenje slabši, zahtevnejši.
Za letošnjo sezono sem hvaležen opremljevalcu koles, ki me je spodbudil k temu, da sem jim lahko naredil uslugo tako, da sem šel z njihovim kolesom na svetovno prvenstvo v gravelu – vožnji po makadamu. To je odprlo povsem novo dimenzijo, za katero sploh nisem vedel. Priznam, da so bile to vedno moje sanje, saj sem želel trenirati gorsko, ne cestno kolesarstvo. Spomnim se let, ko smo se kot mulci s kolesi preganjali po gozdnih cestah … Cestno kolesarstvo mi je bilo celo dolgočasno, je pa sedaj postalo moja služba in mi je priraslo k srcu. Vedno sem malce ljubosumno gledal dirke v ciklokrosu, tudi gorskem kolesarstvu. Res sem hvaležen, da sem se lahko udeležil svetovnega prvenstva. Bil sem presenečen, da sem to priložnost izkoristil za zmago in naslov svetovnega prvaka.

- Po zmagi na makadamu ste dajali vtis, da je šlo za dirko, ki je izvenserijska; kot dirka, ki ste se je veselili zaradi dirke same, mogoče celo zaradi njene prvinskosti, surovosti …
Gravel oz. vožnja po makadamu je povsem drugačna disciplina kot cestno kolesarstvo. S fizičnega vidika ima veliko povezave s tem, kar jaz počnem, je pa po težavnosti suvereno na prvem mestu, saj gre v tej disciplini na polno od štarta do cilja. Na cesti se veliko dogaja v skupini, v zavetrju, tukaj pa je vsak sam. Ima pa ta disciplina svoj čar. Je bolj prvinski vidik kolesarskega dirkanja, zahtevnost, na moč, kar mi ustreza. Več je načrtovanja, saj je veliko manj oskrbe s hrano in pijačo ob poti, ni dovoljena menjava kolesa, tudi ob okvari ne – lahko ga samo popravljaš. To je dobro, saj ni razlik med bolj in manj bogatimi ekipami.
Gotovo je to disciplina, ki ji zelo raste priljubljenost.

- Za nas, rekreativne kolesarje, običajno jesen pomeni konec kolesarske sezone. Začne se indoor kolesarjenje. Ali tudi vi kdaj kolesarite na trenažerju, odpeljete kakšno Zwift virtualno dirko?
V zadnjih letih to zelo veliko koristimo. Tehnologija je naredila ogromen korak naprej in sodobni trenažerji omogočajo zelo realen občutek. Pred 10 leti nisem vedel, da potrebujem dva posebej zmogljiva fena, da mi pihata hladen zrak med treningom na trenažerju. Če je zunaj neprijetno vreme, grem veliko raje na trenažer kot na cesto. Včasih je bilo zame nepredstavljivo, da bi eno uro poganjal sobno kolo, zdaj brez težav na trenažerju oddelam cel trening, tudi po štiri ali več ur.

- Začenjate dopust. Je ta čas stresen ali se ga veselite?
Imamo dve vrsti kolesarjev – eni s ponedeljka na torek odpeljejo kolo v klet, ga zaklenejo, zaklenejo klet in se vrnejo nazaj po štirih tednih. Sam sem to poskusil samo enkrat in se je zelo slabo končalo. V vseh letih sem našel dobro ravnovesje in se zelo veselim tega časa. V dopust ne vstopam fizično izčrpan, saj že nekaj let opažam, da sem ob koncu sezone najbolje pripravljen in zmogljiv. Sem pa naveličan in utrujen od potovanj, pritiskov, obveznosti.
Med dopustom je tudi nekaj več časa za obiske sponzorjev in seveda čas za običajen oddih in dopust, nekaj časa se umirim, nekaj časa obiščem otroke. Zelo se veselim tega dela leta. In zagotovo nimam odtegnitvenega sindroma po koncu sezone. V tem mesecu in pol skoraj vsak dan vsaj malo kolesarim in živim zdravo športno, saj lahko posežem po bolj pestrih zelenjavnih jedeh, nekaj več je tudi spanja.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 11 (2023), 38-40.

Sanje generacij se uresničujejo

Prior taizéjske skupnosti, br. Alois, je na Evropskem srečanju mladih v Rostocku v Nemčiji oznanil, da bo prihodnje Evropsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje bo potekalo od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024, torej se bo začelo čez manj kot 100 dni. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas v Sloveniji, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.

- Kako ste se vi prvič srečali s Taizéjem in novoletnim srečanjem mladih?
Tilen: Moje prvo srečanje, ki sem se ga udeležil, je bilo leta 2014 v Pragi. Poleti pred Prago sem se srečal tudi z vasico Taizé v Franciji, kjer se mi je odprl povsem drug svet. Srečal sem se z mednarodno zasedbo mladih, z drugačnim pristopom k vprašanjem duhovnosti, kjer nisem imel vseh odgovorov na pladnju, ampak sem spoznal pot, kako se izpraševati in kako graditi osebno vero. Obisk Prage je bil potem logična odločitev. Tam sem bil spet pozitivno presenečen, tudi nad odprtostjo, gostoljubjem, dobronamernostjo, vzdušjem. Spomnim se, da sem že tisto leto spraševal koordinatorko za slovenske udeležence, kdaj bomo imeli takšno srečanje v Ljubljani. Hitro me je pomirila, da so to sanje generacij in se ne zgodi kar samoumevno.

- Kakšne so bile pri vas na Katoliški mladini prve misli, ko ste pred slabim letom izvedeli, da bo prihodnje, 46. novoletno evropsko srečanje mladih v Ljubljani?
Tilen: Seveda najprej nisem mogel verjeti. Po udeležbi na devetih novoletnih srečanjih in po Pragi, ko sem bil v različnih vlogah od udeleženca, prostovoljca, v pripravljalni ekipi, sem se zaradi izkušenj že z večjo mero uvida zavedal, da gre za velik organizacijski zalogaj. Na začetku je bilo seveda prisotno zelo veliko veselja, pa vendar tudi zaskrbljenosti, če se bo vse dalo tako urediti, načrtovati, da bo srečanje v Ljubljani uspešno.
Organizacija Evropskega srečanja mladih za Katoliško mladino predstavlja velik izziv, preko katerega tudi sami rastemo in napredujemo, skupaj z drugimi razmišljamo, kako danes nagovoriti mlade in jim približati evangelij. Hkrati vidim pri organizaciji tega dogodka veliko priložnost in blagoslov, da na več nivojih sodelujemo in komuniciramo s civilno sfero, z lokalnimi oblastmi, občino in tudi na ta način odpiramo nove poti sodelovanja. Gotovo pa je to projekt, ki krepko presega naš zavod in je pravzaprav nekaj, kar pripada širše Cerkvi na Slovenskem.

- Kako bi opisali pomen tega srečanja za Slovenijo?
Jean Patrick: Gre za obsežen projekt, ki ga je težko že sedaj, še pred izvedbo, pomensko v celoti umestiti. Trenutno smo vpeti v organizacijske stvari. Treba je razumeti, da Evropsko srečanje mladih ni prireditev, s katero bratje iz Taizéja pridemo v mesto, jo izvedemo in gremo naprej.
Gre za večplastno raziskovanje, kako se odzivati na realnost tukaj v Ljubljani in kaj glede na to realnost širše lokalne skupnosti ponuditi, poudariti. Skupaj smo na poti z mladimi iz Slovenije, s katerimi pripravljamo vse potrebno, da se bo srečanje lahko zgodilo.
Kot drugo se mi zdi pomembno, da omogočimo čim bogatejšo duhovno izkušnjo, tako za obiskovalce kot tudi za tukajšnje okolje. Za župnije in župnijske skupnosti, ki se bodo odločile sodelovati pri izvedbi srečanja, bo to zagotovo zelo močna izkušnja. Evropsko srečanje mladih pogosto pomeni, da se v župnijskih prostorih in cerkvah srečajo številni mladi, ki izhajajo iz različnih krajev, prinesejo svoje izkušnje, vzorce, kar bogati tudi lokalno Cerkev, jo lahko tudi malce navduši. In to dogajanje v lokalni skupnosti pogosto pritegne tudi tiste, ki so bolj oddaljeni.
Sicer pa bo širše sporočilo mladim v Sloveniji, da na poti vere in iskanja vere niso sami, ampak so del večje skupnosti, kjer se tisočem mladih pojavljajo enaka vprašanja, kdo je zanje Bog in kako res pristno živeti vero v vsakdanjem življenju.

- Kateri so običajno kriteriji, ki so pomembni, da se določeno mesto izbere za prireditelja novoletnega srečanja?
Jean Patrick: Izbira mesta, ki bo gostilo Evropsko srečanje mladih, je povezana s povabilom lokalne Cerkve. Teh povabil je kar nekaj in na njihovi podlagi se potem bratje odločimo, s katerimi mesti bomo stopili v stik. Sledi srečanje, kjer nas najprej zanima, kako lahko bratje iz skupnosti sodelujemo in najdemo skupne točke z lokalno Cerkvijo.
V fazi določanja kraja srečanja je za nas tudi pomembno, na kakšen način in s kakšno pripravljenostjo je tudi mesto in civilna oblast pripravljena sprejeti mlade iz celotne Evrope. Ne gre samo za cerkveno skupnost in okolje, ampak tudi kraj in okolico kot takšno. Pri vsem tem je tudi pomembno, kakšna je pripravljenost ljudi, da se to srečanje pripravi – je prisotno veselje, odprtost, dobra volja ali ne.

- Kdaj se začnejo procesi izbire?
Povabila za organizacijo prihajajo na naš naslov čez celo leto. Kakšno mesto lahko čaka tudi nekaj let, da uspemo stopiti v resnejši stik. Vse se začne s komunikacijo in pogovori o tem, kaj je v neki državi in mestu možno, kakšno je vzdušje, kdaj je recimo ta država ali mesto mogoče že gostila srečanje ...
Za resnejšo izbiro se dejavnosti okrepijo v poletnem času in se potem v jesenskih mesecih izvede vse pogovore, obiske in prve obrise, kaj in kako bi lahko srečanje izpeljali. Ko imamo potrditev, lahko na novoletnem Evropskem srečanju mladih romarje že seznanimo z informacijo, kje bo srečanje naslednje leto. Pogovori z Ljubljano in lokalno Cerkvijo so potekali predvsem v jesenskih mesecih 2022, in tako smo lahko na srečanju v Rostocku oznanili, da se letos srečamo v Ljubljani.

- Od leta 1978 in prvega srečanja v Parizu je do danes minilo že 45 srečanj. Kaj bi lahko povedali o razvoju novoletnih srečanj in kako se je v tem času tudi spreminjalo njihovo sporočilo?
Jean Patrick: Gre za romanje zaupanja – to sporočilo se v vseh letih ni spreminjalo. Še zmeraj je v ospredju zelo močno sporočilo zaupanja in sprejemanja, saj gre za sodelovanje lokalne Cerkve z mnogimi mladimi romarji, ki prihajajo iz različnih evropskih držav. In poudarjam: vsi, ki prihajajo, so romarji. Zelo je pomembno, da mesto in Cerkev, ki nas povabita, z nami sodelujeta v zaupanju. Enako velja za vse gostitelje, ki bodo povabili in sprejeli mlade romarje medse, da bodo z njimi razvili zaupanje in odprtost. Jedrno sporočilo je torej zaupanje – med organizatorji, med cerkvenimi in lokalnimi strukturami, med romarji in gostitelji ...
Drugo sporočilo, ki je zelo pomembno na teh srečanjih, je prijateljstvo in bratstvo. Učimo se, kako lahko sobivamo, smo skupaj, četudi so med nami razlike. Gre za izkušnjo, kako lahko ljudje iz različnih držav in mest sobivajo bratstvo in sestrstvo.
Vsako leto pa se doda kak aktualen poudarek, s čimer predajamo sporočilo mlajšim generacijam. Še vedno je aktualen premislek o miru, kako živeti pristno življenje krščanske skupnosti, vprašanje edinosti med kristjani. Pa seveda okoljske tematike.

- Romanje zaupanja na Zemlji, kot se tudi imenuje to novoletno srečanje, odpira vprašanje, kako je z medsebojnim zaupanjem danes. Za kakšno zaupanje si moramo prizadevati in kaj mora biti glavna rdeča nit naših prizadevanj?
Jean Patrick: Zaupanje mora biti zasidrano v naši veri. Takšno zasidrano zaupanje omogoča posamezniku, da pripravi prostor za zaupanje drugemu.
Naša skupnost si predvsem želi, da bi se preko tega srečanja gradili mostovi zaupanja. Ravno simbolika mostu nam krasno predstavi jedrno željo – ustvarjati medsebojno zaupanje. Do tega ne more priti, če se ne srečamo, se ne pogovarjamo. In ravno evropsko srečanje mladih je most, na katerem se lahko srečamo, se pogovarjamo, smo bratje in sestre v Kristusu, gradimo zaupanje. Četudi so med nami razlike, lahko s pogovorom, s srečanjem, s skupno molitvijo te razlike premostimo.
Tilen: Zaupati nekomu te tudi na osebni ravni naredi bolj ranljivega. Računaš na druge in ne veš, ali te bodo v tem zaupanju prizadeli. V današnjem svetu so ljudje težko ranljivi. S pomočjo tega srečanja vidim priložnost za gradnjo zaupanja, za gradnjo mostov, za pristopanje k sočloveku, tujcu, ki se mu skozi pogovor odprem in mu zaupam. To so težki koraki.
Hkrati je danes težko zaupati, saj v družbi individualistov s tem priznavamo, da sami nismo dovolj in kot posamezniki nismo zadostni. Priznati si moramo, da potrebujemo tudi druge, bližnje.

- Do srečanja v Ljubljani je manj kot 100 dni. Lahko v nekaj stavkih opišete, kakšno delo je bilo v organizacijskem smislu do danes že opravljeno in kaj so še glavni izzivi, ki vas čakajo?
Tilen: Največ se dogaja okrog glavnega prireditvenega prostora, ki bo dvorana Stožice, veliko je ukvarjanja z logistiko, javnim prevozom, načrtovanjem premikanja romarjev po mestu, načrtovanjem zagotavljanja prehrane; drugo področje je načrtovanje pastoralnega dela. Smo stiku s precej župnijami in skupnostmi, z njimi se pogovarjamo, načrtujemo, molimo za uspeh srečanja pri nas. Naslednji vidik je koordinacija prostovoljcev, kako jih spodbuditi k sodelovanju, kako jih vključiti v pripravo.
Največji izziv ostaja, kako stopiti v stik z različnimi udeleženci iz drugih držav, kako še spodbuditi mlade po Evropi, naj se udeležijo srečanja. Ter kako drugi strani nagovoriti župnije in predvsem družine v Ljubljani in okolici, da odprejo svoja vrata in sprejmejo mlade v svoje domove.
Jean Patrick: Izziv je tudi, kako v času priprav ter med samim srečanjem nagovarjati tudi tiste, ki so oddaljeni od Cerkve. Srečanje ni izključno namenjeno mladim, ki so del Cerkve, ampak vsem. Domove lahko odprejo in izkažejo odprtost vsi, ne samo verni. Vsi lahko sodelujejo – verni, neverni, kot prostovoljci, kot gostitelji, kot sodelujoči na srečanjih po župnijah in drugih prizoriščih … Novoletno srečanje je priložnost, da se tudi v lokalnem okolju naredijo koraki v smer odprtosti, sprejemanja, pogovora s tistimi, ki so oddaljeni.

- V srečanje je vključeno širše okolje mesta Ljubljane. Na kakšen način bodo (lahko) v dogajanje vključene župnije, skupine, tudi druge verske skupnosti?
Tilen: Najprej so v ospredju župnije, ki bodo sprejele mlade romarje. Z njimi načrtujemo dopoldanska dogajanja in vsebine srečanj. Načrtujemo tudi popoldanske delavnice za mlade, ki predstavljajo tisto drugo točko srečevanja in pogovarjanja. Vse to bodo priložnosti, da si mladi izmenjajo svoje poglede, izkušnje, svoje vidike vere ... Slovenske župnije se bodo odprle, pomagale, morale bodo opraviti tudi nekaj dela, po drugi strani pa bodo v tistih dneh dobile veliko priložnosti za evropski odmev in pogled na posamezne teme.

- Posebnost teh srečanj je možnost bivanja mladih po družinah. Mnogi, ki so bili pred leti ali desetletji na takem srečanju, bodo gotovo želeli povrniti gostoljubje, ki so ga sami doživeli, in odpreti vrata mladim iz evropskih držav. Kakšna so navodila glede tega in kako bo potekal postopek prijav za gostitelje?
Jean Patrick: Izhajamo iz ureditve, da so osnova posamezne župnije, v katerih bo tekom srečanja potekal tudi določen program. V osnovi vabimo najprej vse tiste družine, ki živijo na območju župnij gostiteljic, da se pridružijo gostiteljstvu. Drugi pomemben vidik je oddaljenost v kombinaciji z možnostjo javnega prevoza ob različnih urah.
Tilen: Mednarodna skupina prostovoljcev bo najprej po Ljubljani, potem po bližnji okolici začela z obiski župnij, ki imajo dobre povezave z mestom. Potem se bo videlo, kako načrtovati to sodelovanje župnije v času srečanja, kdo vse iz posamezne župnije bi lahko bil aktivnejši v fazi priprav. Od tam naprej bomo potem konkretno iskali in vabili družine – gostitelje, ki bi bili pripravljeni na tistem območju sprejeti romarje.

- Kako je s pričakovano udeležbo na letošnjem srečanju v Ljubljani? Koliko ste v stiku z udeleženci iz drugih držav?
Jean Patrick: Informacije in vabila so objavljena in razposlana. V poletnih mesecih je bilo spet veliko mladih v Taizéju, kjer je bilo že zaznati utrip in pripravljenost, da se spet srečamo v Ljubljani. Je pa vsekakor težko predvideti, koliko jih bo prišlo v Ljubljano. Aktivnosti po posameznih državah se začnejo jeseni, ko se začne študijsko leto. Tudi proces prijav je šele dobro odprt, tako da bo treba za natančnejše številke še počakati.
Tilen: Jasno je, da bodo večje skupine prišle iz sosednjih držav. Za zdaj vemo, da se nam bodo pridružili mladi iz Egipta, potrdili so že Portugalci in Španci … Gotovo bo iz nekaterih držav veliko udeležencev, spet iz drugih lahko zgolj peščica.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2023), 38-40.

“Napor je bistvena sestavina osnovne šole”

Pred začetkom novega šolskega leta smo nekaj pogledov na šolske procese in dogajanje osvetlili z ravnateljico Osnovne šole Alojzija Šuštarja Nušo Pohlin Schwartzbartl, ki ji je področje znano iz lastnih izkušenj ravnateljevanja tako v javnih kot tudi v zasebni osnovni šoli.

- Kakšni so vaši spomini na osnovnošolska leta in kako bi svojo izkušnjo primerjali z zasnovo današnje osnovne šole?
Imam zelo lepe spomine na svoja osnovnošolska leta. Obiskovala sem podružnično šolo na Duplici pri Kamniku, ki je danes že matična šola, nato osnovno šolo v Kamniku. To je bila izkušnja zelo velike šole, izmenskega pouka, ampak vse to je povezano v lepe spomine.
Zmeraj mi je bila všeč pot v šolo, ko smo hodili peš ali s kolesi. Veliko mi je pomenilo druženje, odnosi med nami učenci, prijatelji.
Če potegnem kakšno vzporednico, lahko rečem, da je stalnica osnovne šole prav ta vzgojni vidik, odnosi, pogovori. Zelo dobro se spomnim učiteljev, ki so imeli zanimiv način dela, ki so se trudili zavzeto podajati znanje in so znali motivirati.

- Omenili ste znanje. Kaj danes znanje predstavlja otrokom oz. ali je danes bistveno težje navduševati otroke za učenje, za proces pridobivanja znanja?
Nekaj težje je gotovo, imamo pa šole več avtonomije kot pred 30 leti. Danes imamo ogromno znanja, povezovanj, mreženja znanj, prijemov, izkušenj. Hkrati bi poudarila, da je temelj še vedno odnos. Veliko dam na dobre odnose, na vidike, kako nekdo pristopa k reševanju problemov, kako se loteva reševati izzive, kaj se je ob tem naučil, kaj je izkusil.

- Ob omembi znanja se pojavlja tudi vprašanje razmerja med znanjem in ocenami. Se otroci zavedajo, da se učijo za znanje, ali prevladuje mnenje, da se učijo samo za ocene? In kako gledati na to, da je čedalje več učencev, ki imajo samo še štirice in petice, druge ocene pa, kot da ne obstajajo?
Učitelji večkrat povedo, da je pri učencih zelo veliko želje po dobrih ocenah, tudi stisk, če teh dobrih ocen ni. Verjamem, da je včasih težko doseči oboje. Najprej bi izpostavila, da je na ocenah prevelik poudarek, da je njihov pomen pretiran in je zelo narobe, da ocene že pri tako nizki starosti pogojujejo otrokovo prihodnost.
Ob tem izpostavljam vprašanje, ali šola podleže tem pritiskom prevelikega poudarjanja ocen ali ne. Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja si želimo, da bi bili zahtevna šola, kjer imajo učenci veliko znanja; in si seveda tudi želimo, da bi učenci imeli dobre ocene. Starši nam celo kdaj očitajo, da zahtevamo preveč. Hudo nam je, da se zaradi želje po več znanja znajdemo tudi v takšnih in drugačnih debatah in kritikah. Zavedamo se, da lahko po drugih šolah učenci dobivajo boljše ocene za manj znanja. Vendar če je neko merilo ocenjevanje na NPZ-ju, potem lahko rečem, da so naše ocene realne in večjih odstopanj ni.
Hkrati pa nam je v šoli pomembno, da ne gledamo samo na ocene danes, ampak se veliko ukvarjamo tudi z razmišljanjem, kakšno popotnico dajemo učencem za prihodnost.

- Kako torej osnovnošolcem približati znanje kot vrednoto?
Določen delež učencev je naklonjen temu, spet drugi del nekoliko manj, imajo tudi druge spretnosti, so mogoče bolj umetniško, glasbeno, športno nadarjeni … Ne smemo vsega gledati skozi spekter teh šolskih predmetov, so tudi širše veščine, ki jih nekateri obvladajo.
Hkrati je velika odgovornost na učitelju, kako bo znal interpretirati snov, kako jo bo znal podati. Nekaj snovi je tudi take, da je mogoče pomemben most za razumevanje naprej, četudi ni nujno ocenjevana. Učiteljem je treba dati avtonomijo in spodbudo, da speljejo ta proces. Ne smemo se predati malodušju, da se ni vredno truditi, da je vse zaman. Pogum učiteljev za tovrstne korake se potem vedno obrestuje. Je pa jasno, da so določene ure, določena snov zahtevne, težke in tudi to je treba dati čez.

- Glede zahtevnosti in težavnosti se v zadnjih letih pojavlja kar nekaj mešanih signalov, saj lahko velikokrat beremo, kako naj bo prehod v novo šolsko leto čim manj stresen, kako naj poskrbimo, da bo otrok v šoli užival ... Zdi se, da je zadnje čase merilo vsega samo še prijetnost in užitek.
Šola je v prvi vrsti napor. Gre za proces, kjer moramo najprej starši in šola imeti zelo razčiščene pojme, kaj šola predstavlja. Če želimo priti do nekega cilja, je za to treba vložiti nekaj truda, napora. In z učenjem je enako. Če ne bo napora, ne bo rezultatov. Morava pa napor razumeti tako na strani učencev kot na strani učiteljev.
Napor je bistvena sestavina osnovne šole. Z delom, naporom in posledično uspehi se krepi samopodoba učenca. In hkrati, ko se učenec sooči s stisko, jo moramo prepoznati in mu pomagati, da jo uspešno premaga.

- Poleg izobraževalnega vidika je šola tudi vzgojna ustanova. Kako je sedaj v osnovnih šolah na področju vzgojnih načrtov?
Vse naše delovanje izhaja iz vzgojnega načrta. Za nas je to zelo pomemben delovni dokument, in ko sestavljam letni delovni načrt, izhajam iz tega vzgojnega načrta. S tem sledimo želji, da pokrijemo res vse vsebine in dejavnosti, ki so opredeljene in se odražajo skozi dejavnosti šole. Gre za preplet. Učni načrt nam določa cilje na področju znanja, ki pa jih potem prepletamo z vzgojnimi vsebinami. To je velika dodana vrednost. Ne morem dovolj poudariti, da je vzgojni načrt nujen temelj delovanja vsake šole. Dejstvo je, da če na vzgojnem področju stvari niso pravilno postavljene in zastavljene, se to potem kaže na rezultatih učenja. Če ni vzgoja na osrednjem mestu delovanja šole, šola nima kaj sanjati o dobrih rezultatih učenja.

- Koliko bolj v zadnjem času otroci potrebujejo to podporno okolje s strani strokovnih pedagoških delavcev, svetovalnih služb, psihologov v primerjavi z desetletjem ali dvema nazaj?
Teh potreb je danes gotovo več. Sama se teh situacij iz svojega obiskovanja OŠ ne spomnim in sem že večkrat razmišljala, če smo kakšne težave in zagate reševali kar sami, med vrstniki … Sicer pa, če samo pogledam, koliko je naša svetovalna delavka vpeta v razne pogovore z učenci, je tega res veliko.
Ob tem se treba zavedati, da raste interes na tistih vsebinah, na katere tudi sam daješ veliko pozornosti. Mi namreč dajemo veliko fokusa na spremljanje, na pogovore, in se mi zdi pomembno, da sproti rešujemo stiske, da se lahko otroci z vprašanji na nekoga obrnejo. So pa situacije, ko morajo otroci težavo najprej prepoznati, se z njo ukvarjati, jo mogoče morajo celo poskusiti rešiti sami – tudi za te stvari je potreben določen čas in moramo biti pozorni, kaj se dogaja, da damo tudi prostor otroku in ga ne prehitro zadušimo s svojimi dobrimi nameni.

- Pomemben del v šolskem procesu je sodelovanje staršev s šolo. Večina tega sodelovanja poteka preko govorilnih ur, kjer pa se zdi, da ko prihajaš v komunikacijo z učitelji, so le-ti precej v obrambni drži. Smo starši res tako grozni, da se komunikacija običajno začne v stilu dveh oseb na dveh bregovih?
Govorilne ure so svojevrsten izziv za vsakega učitelja. Sama čutim, da dnevi okrog govorilnih ur niso najbolj sladek čas v mesecu. Najprej poudarim, da je vedno dobro, da do srečevanj med učitelji in starši prihaja. Največ težav se vedno nabere tam, kjer do teh srečanj ne pride, kjer ni komunikacije in je prisotna napetost. Včasih je res treba slišati težavo, sprejeti neko mnenje. Na obeh straneh. Tudi staršem je treba kdaj povedati in morajo sprejeti, da se njihov otrok lahko v šoli obnaša drugače kot doma, da ima realno učno težavo, da določene stvari sprejema drugače kot večina.
So pa med nami seveda različni načini, kako vstopamo v komunikacijo. Tanka je lahko meja med tem, da izrazimo svoj pogled ali da že obtožujemo in napadamo. Sploh ko gre za pogovore o ocenah, kjer se hitro prestopi v izsiljevanje, moledovanje in nazadnje obtoževanje. Občasno manjka pripravljenost, da bi tudi starši aktivno pristopili k temu, kako skupaj z učiteljem otroku pomagati, da bo prišel do boljše ocene. Učitelji tudi povedo, da so tam, kjer se je vzpostavila dobra komunikacija, kjer so tudi starši videli, da je lahko z nekaj več spremljanja in spodbude doma z njihove strani hitro boljše, res vidni dobri rezultati. Včasih pa na žalost do tega ne pride, saj nekdo vztraja, da je slaba ocena njegovega otroka samo in izključno krivda prestrogega učitelja, ki ocenjuje. Žal mi je, da je tako. Vendar še vedno spodbujam učitelje, naj vabijo starše na govorilne ure in naj bodo z njimi v stiku. Zelo se obese govorilna ura staršev, otroka in učiteljev. Odprt pogovor, skupne rešitve in delitev bremen, brez vrzeli v prenosu informacij – deluje čudežno.

- V zadnjem času zasledimo, da prihaja do pomanjkanja učiteljev. Kje vidite razloge za to in kako pristopiti k reševanju tega problema?
Menim, da se je vsa ta leta premalo sistematično vlagalo v učiteljski poklic na ravni spoštovanja tega poklica, skrbnega in odgovornega ravnanja z ljudmi v tem poklicu ter sprejemanja, da je to zelo zahteven in hkrati pedagoško strokoven poklic. Danes se zdi, da vsak, ki je končal osnovno šolo, že ve, kaj in kako bi se moralo delati v osnovni šoli, kako se bi moralo poučevati, kako podajati snov ... Hkrati pa se soočamo z realnostjo, da je čedalje več vzgojnih težav tudi v domačem, družinskem okolju. Imamo torej zelo jasna mnenja, kako se mora delati v šoli, hkrati pa mnogim že v domačem okolju zmanjka opravljanje svoje vzgojne starševske vloge.
Kot drugo iz tega izhaja, da poklic učitelja ni kak priznan poklic; ni viden kot poklic, kjer je res treba imeti veliko pedagoške in strokovne podlage, ampak kot nekaj, kar bi tako ali tako vsi znali delati.
Naslednja težava je v premajhnem vlaganju v šolske prostore, v delovna okolja učiteljev. Zelo malo denarja se je v lokalnih skupnostih namenjalo prenovi šol. Če samo pomislimo, kako zelo se je spremenil način komunikacije, vizualizacije, kako drugače danes sprejemamo informacije in kako zelo so šole že v svojih osnovnih sredstvih, izgledih učilnic, gradivih, pripomočkih ostale v 80. ali 90. letih. Lahko rečemo, da je velikokrat dovolj že učitelj, tabla in kreda – ampak ni čisto tako. Veliko se vlaga v razvoj na področju gospodarstva, na mnogih področjih, zato mislim, da bi posodobitvam morali slediti tudi na področju organizacije šolskega okolja. Ni vseeno, kakšna je šola in njena okolica, kaj ponuja, kakšna je učilnica, kako vabljiva je, kakšne pripomočke ima na voljo učitelj ... Enostavno zmanjka zavest, da so danes potrebe na področju podajanja znanja precej drugačne kot pred 30 leti.
Potem je v tem poklicu težko v polnem razredu imeti pred sabo vse tiste učence, ki imajo individualne potrebe, z odločbami ali brez, kjer se je treba ukvarjati s posameznimi potrebami, tudi priseljenih otrok, hkrati pa zadostiti vsem birokratskim zahtevam, na koncu pa biti slabo plačan in necenjen, kriv za vse. Še zlasti, če je to breme nespoštovanja naloženo učitelju doma, v družinah učencev, če to otrok posluša iz ust svojih staršev, njemu pomembnih odraslih. Zato razumem učitelje, ki si zaradi pravilnega vrednotenja sebe, ker so izobraženi, imajo razvite določene veščine, organizacijske sposobnosti, najdejo službe v gospodarstvu ali na drugih področjih. In verjamem, da je zato veliko učiteljev zapustilo pedagoško delo v šolah.

- Velika neznanka za starše je sprememba glede vsebin, ki jih bodo šole morale upoštevati tudi s spremembo Družinskega zakonika. Kako je z uvajanjem teh novih vsebin in strahom, da bodo sedaj vrata na stežaj odprta organizacijam, ki bodo popularizirale LGBTQIA+?
Kot zasebna katoliška šola se počutimo suverene na področju zagovarjanja vrednot, ki so v skladu z našo vrednotno usmeritvijo. To od nas nenazadnje pričakujejo starši, ki k nam vpisujejo otroke. Področja ideologije spola nikakor ne želimo tabuizirati, si pa dovolimo jasno izraziti svoje mnenje. Drugačnosti ne zanikamo in ne obsojamo, verjamemo v dialog in strpnost, vendar pa je stališče nas kot institucije jasno. V naše učne načrte vsiljenih vsebin gotovo ne bomo vnašali površno ali brez jasne razlage, kaj je v ozadju. Na te vsebine smo pozorni že v knjižnih in drugih gradivih, ki so na razpolago. Poleg tega se z vsebinami odnosa do sebe in drugih, spolnosti, zdravega odraščanja, spolnih in drugih zlorab, nevarnosti na internetu in medijskih manipulacij načrtno ukvarjamo v okviru projektnih dni, imenovanih Vzgoja za odnose, ki jih izvajamo za učence od 5. do 9 razreda. Nekatere vsebine izvajamo sami, pri drugih pa sodelujemo s preverjenimi organizacijami in izvajalci (Integrum, Lunina vila, zakonca Sokol ...) ter ob prisotnosti naših pedagoških delavcev poskrbimo tudi, da so z vsebino delavnic seznanjeni starši.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2023), 36-38.

“Televizija je za mlade mrtev medij!”

Biti informiran in imeti dostop do informacij je pomemben vidik družbe, saj smo s tem obveščeni, podučeni, opozorjeni in seznanjeni, kaj se dogaja okoli nas. Načinov, kako dostopamo do informacij in novic, je danes ogromno, še vedno pa ima pomembno vlogo televizija. In ravno o posredovanju informacij, načinu informiranja in pripravah dnevnoinformativnih oddaj na nacionalni televiziji smo se pogovarjali z voditeljico, novinarko, trenerko glasu in javnega nastopanja ter pesnico Valentino Plaskan.

Začniva kar z vprašanjem običajnega delovnega dne, ko so v teku priprave za televizijski dnevnik. Lahko predstavite, kaj se dogaja v urah pred predvajanjem, koliko ste v različnih vlogah vpleteni v pripravo …?
Glede na naravo dela je vsak novinar, urednik in voditelj na drugačen način vpet v pripravo dnevnoinformativne oddaje. Kot voditelj si vpet v celotno shemo in tudi sama si pred predvajanjem preberem vse prispevke; moram vedeti, kaj so vsebine, in poskušam razumeti, kaj sporočajo. Že vnaprej pripravljene napovedi za posamezne prispevke so lahko preveč specifične in jih je treba preoblikovati, da jih na razumljiv način približaš gledalcu. Seveda moraš skozi ves dan komunicirati z urednikom, se dogovarjati, spraševati, usklajevati glede na aktualno dogajanje ... Kot voditeljica se največ ukvarjam s tem, kako predati pripravljene prispevke, da jih bodo gledalci lahko čim bolje sprejeli. Napoved vsakega prispevka mora biti dovolj zanimiva in opremljena s ključnimi informacijami, da s tem uvodom v prispevek gledalci dobijo dodatno zanimanje in si ga tudi ogledajo ter ne preklopijo kanala. V ospredju je torej vsebina v vseh prispevkih, za katero želiš, da pride do čim širšega kroga gledalcev. Kot voditelj na oddajo torej po eni strani gledaš iz ptičje perspektive, po drugi pa si daš veliko opraviti z detajli, ki lahko naredijo spremembo.
Kot novinar pokrivaš nek bolj fokusiran sklop dnevnega dogajanja; ali je to politično dogajanje, gospodarstvo ali katero drugo področje. Kot urednik pa moraš imeti čim širši pregled nad dnevnim dogajanjem, bdiš nad informacijami, skrbiš za to, da bodo predstavljene novice res aktualne, točne (ves čas spremljam domače in tuje medije), si pa kot urednik seveda krovno odgovoren za vsebino posamezne dnevnoinformativne oddaje, njen potek in glavno nit te oddaje.

Lahko kaj poveste o kriterijih, po katerih se določa vrstni red predvajanih prispevkov?
Najprej bi poudarila, da pri tem velja uredniška avtonomija. Ko sama urejam oddajo in se odločam, kaj umestiti v precej kratek format, kot je Dnevnik, vedno pogledam na oddajo kot celoto, kako torej oddati kompleksen izdelek, ki zaobjame dnevno dogajanje in hkrati prinaša tudi avtorske zgodbe. Vprašam se, kaj me kot gledalko zanima. Gotovo imajo domače novice večkrat prednost, če je v ospredju kakšna parlamentarna, vladna ali nasploh politična vsebina, ki določa neke zakonodajne postopke, ki vplivajo na naše življenje; to seveda sodi v ospredje.
Drugo je, ko se odvijajo dogodki, ki imajo tragične humanitarne posledice, kjer je res v ospredju reševanje življenj, domov, kot to lahko spremljamo ob zadnjih neurjih. Takrat ni vprašanje, kaj se bo postavilo na prvo mesto.
Vsaka od redakcij ima s svojimi novinarji tudi avtonomijo odločati, katere domače in tuje novice bodo pripravljene za dnevnoinformativne oddaje, ter jih predlaga uredniku. Lahko pa se kot urednik oddaje obrnem na katero od redakcij in zaprosim za določeno temo, ki bi si jo želela imeti. Vendar avtonomija velja in seveda ne morem in ne želim kot urednica oddaje nekega novinarja prisiliti, da se bo lotil priprave prispevka, če tega ne želi.

Če pogledava malce širše na področje podajanja novic – lahko predstavite svoj pogled na informativni del medijskega sveta?
Medijski svet se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo. Že na ravni novinarjev, ki danes skorajda ne opravljamo takega novinarskega dela, kot so ga nekoč. Vse je dosegljivo na spletu. Malo prostora in luksuza, če hočete, je, da bi si novinar za neko tematiko, nek prispevek vzel tri do pet dni časa, raziskoval … Kaj šele, da bi oddajo pripravljal cel mesec in nabral res raznolike vidike, mnenja sogovornikov ... Tega v dnevnem podajanju novic skorajda ni več.
Medijski svet se spreminja, se razvija. Vendar je kljub tehničnemu napredku in digitalizaciji očitno, da smo tudi danes bralci, gledalci, poslušalci lačni dobrih zgodb, si jih želimo.
Je pa dejstvo, da se bomo morali naučiti sobivati z vsemi sposobnostmi, ki nam jih tehnologija daje. Umetna inteligenca bo ostala, še več, postajala bo vse pomembnejša … Vprašanje je predvsem, kako lahko te nove tehnologije uporabimo za doseganje dodane vrednosti. Ne smemo pa v novih tehnologijah iskati sovražnika.

V zvezi z novimi tehnologijami in sobivanjem z njimi ne morem mimo vprašanja, kako bo uporaba teh tehnologij vplivala na verodostojnost podanih informacij in na zaupanje v ljudi v to, kar bodo slišali, videli.
Človek bo moral še vedno, tako kot tudi danes, biti čuječ spremljevalec medijev; živimo v poplavi informacij in se moramo priučiti, da smo najprej sami sebi dober filter. Opozorila bi na odgovornost vsakega posameznika, ki se mora zavedati, da je v poplavi informacij in novic kopica tudi lažnih. Tako v besedi, zvoku in dandanes predvsem tudi v slikovnem in grafičnem prikazu.

Imamo ljudje sploh še energijo, voljo, da zmoremo v kopici vseh ostalih opravil in obveznosti še filtrirati informacije, ki prihajajo do nas?
Predstavljam si, da se marsikdo po liniji najmanjšega odpora obnaša kot spužva, ki posrka vse, kar pride do njega. A prepričana sem, da se zelo veliko ljudi trudi prepoznati verodostojno informacijo, nenazadnje z lastnim trudom gredo in preverjajo kakšne informacije, če je sporočilo res takšno, kot je bilo predstavljeno recimo v nekem mediju. Pogledajo v drugem mediju, na spletu, in si to prvo informacijo dopolnijo, razširijo, navsezadnje slišano in videno potrdijo ali ovržejo svoj dvom.

Kako pa televizijski medij dojemajo mladi? Kolikšno vlogo sploh še ima v njihovem življenju?
Moja generacija, vzgojena v samostojni državi, ne gleda, ne spremlja televizije na tak način kot naši starši. Televizija je za generacije, ki so stare 30 ali manj, večinoma mrtev, neobstoječ medij, in iz tega razloga bi s svojim programom morala narediti konkreten premislek in zasuk v ponujanju vsebin, če bo želela pred ekrane pritegniti mlajše generacije. Dostopnost do informacij kadarkoli, vseprisotnost ekranov v našem življenju in razvoj ponujanja vsebin na zahtevo sta mlade oddaljila od tradicionalne televizije, ki zate kurira vsebine. Ko nekaj želimo videti, to zahtevamo takoj.
Temu nek tradicionalni dnevnoinformativni program težko sledi. Kot pripadnica mlajše generacije bi si želela, da bi ob 19. uri lahko gledalcem ponudili že bolj razširjene novice, saj sicer podamo bolj kot ne povzetek vsebin, ki jih lahko čez cel dan spremljajo na spletu. Dodano vrednost glede na razvoj segmenta vidim v tem, da bi se že v to večerno podajanje novic vpletlo diskusije, razmišljanje iz nekega širšega gledišča o vseh vidikih situacije, umeščanje v naš slovenski prostor, kaj to pomeni, kako bo vplivalo ... Novico brez dodane vrednosti, ki je že pol dneva prisotna na spletu, zahtevnejši gledalci preslišijo in se jih ne dotakne.

Je za mlajšo generacijo televizija zanimiva vsaj še v razvedrilno-zabavnem segmentu?
Všeč so mi oddaje, prepletene s satiro – tipa Kaj dogaja ali na radiu Radio Ga Ga. V tem vidim dodano vrednost, saj informacije in dogodke dvignemo na nek drug nivo, kjer se zgodi kolizija fikcije in realnosti. Ta infotainment mi je blizu.
Iskanje nekega praznega kratkočasenja na televiziji pa mi ni blizu. Verjamem, da imajo mnoge oddaje dobro gledanost, da so mnogim neke klasične zabavne oddaje na televiziji všeč.
Kaj to pomeni za prihodnost? Da bo televizija preživela le na drugačen način – v veliki meri selitvijo vsebin na splet. Še enkrat poudarim, kako zelo je pogled na medijske vsebine spremenila možnost gledanja na zahtevo in gledanja z zamikom.

Sami ste izkusili delo tako na nacionalni kot komercialni televiziji. Bi lahko izpostavili kakšno primerjavo med obema medijema?
Na nacionalni televiziji lahko določene prispevke pripraviš bolj poglobljeno, tehtneje. Na komercialni televiziji si omejen s kriterijem komercialne zanimivosti, jasnejše krovne uredniške politike, zato se določene vsebine tja ne uvrstijo. Na nacionalni televiziji je celo zaželeno, da se lotimo tudi takšnih tem, ki niso zgolj clickbaiti. Gre za poglede, kjer se na raziskovalni in dokumentarni način lahko približa gledalcu neke situacije, razmere, ki lahko prispevajo k boljšemu razumevanju današnjega sveta, in terjajo večjo pozornost gledalca.
Priznam, da me je glede na moje začetke na nacionalnem mediju komercialno okolje kdaj omejevalo, saj je tam v ospredju nekaj senzacionalizma, treba je delati bombastične naslove … Na nacionalnem mediju pa ni v ospredju samo želja po večji gledanosti, ampak se lahko lotiš tudi teme, ki ni senzacionalna in je mogoče celo malce zapostavljena, pa je prav, da se o njej spregovori na poglobljen način. Zelo mi je pomembno, da se v informativnem programu lahko to počne na tak način na nacionalni televiziji.

V svojem času na televiziji ste uspeli prodreti tudi z avtorsko oddajo – lahko morda pričakujemo, da boste tudi na Televiziji Slovenija uspeli s kakšno tako oddajo?
Drži, da sem imela avtorsko pogovorno oddajo. Kar se tiče avtorske oddaje v prihodnje, bi si jo poleg svojega rednega dela gotovo želela. Predvsem bi rada delala na zgodbah, ki jih nosijo posamezniki, ki pomembno vplivajo na naše življenje. Gre za format oddaje, ki mi je blizu, saj dopušča nekaj raziskovanja, načrtovanja, da se lahko izvede poglobljen pogovor. Če kje, potem vidim svoje poslanstvo v pripovedovanju zgodb, ki sem jih vedno rada pripovedovala … Navsezadnje sem bila tudi del pripovedovalskega kolektiva Za 2 groša. Ljudje živimo za zgodbe. Sveta ne moremo razumeti samo iz golih podatkov, številk, dejstev – zgodbe dajo dodano vrednost, dodatno plast … Nismo samo roboti, ki procesiramo podatke, smo predvsem tudi čustvena, duhovna bitja, in to je vredno raziskovati.

Omenjate pripovedništvo, literaturo, ob čemer ne morem mimo vašega ustvarjanja na literarnem področju. Pred meseci je izšla vaša prva pesniška zbirka z naslovom Stena srca. Kakšni so bili vzgibi zanjo in kaj lahko bralec v njej pričakuje?
Ustvarjam, odkar pomnim. Čisto realno sem svojo prvo pesniško zbirko izdala že pri 14 letih – takrat mi jo je izdala osnovna šola. Imela je naslov Oblak v srcu. Ko danes gledam svoje pesmi izpred skoraj 20 let, se mi zdi, da sem že takrat imela zelo odraslo razmišljanje; v bistvu me na to opomnijo predvsem drugi.
Aktualno pesniško zbirko Stena srca sem pripravljala že kar nekaj časa, vendar je glavnina nastala v času koronavirusa. Ta del je zelo pomemben, saj odslikava tisti čas, odraža kritiko do tistega obdobja, ko smo se vsi spraševali, kaj je prav in kaj ne, kako se komunicira z ljudmi in podobno. Kritika je v tem delu zelo izrazita. Po končanju pisanja sem se lotila še priprave interpretacije vsake pesmi, tako da je v knjigi ob vsaki pesmi QR-koda, ki popelje bralca tudi k avdioposnetku pesmi.
S poezijo si lahko kritičen na subtilen način, nekdo si lahko pesem interpretira povsem drugače, vidi osebno zgodbo, kdo drug politično. In to mi je všeč. Možnost interpretacije. Sploh čas pandemije je bil obdobje, ki sem ga iz dnevnopolitičnega dogajanja poznala, spremljala, bila blizu in videla ter vedela, kaj se dogaja. Skozi tovrstno ustvarjanje se mi je zdelo, da sem lahko v svoji kritiki tistega časa bolj slišana in glasneje povem, kot bi lahko skozi kak drug medij. Marsikatere pomembne novice, pomembna odkritja preslišimo, že naslednji dan pozabimo, kakšna ironična in intelektualna preobrazba pa lahko dolgo odmeva. Zelo ločujem realnost od fikcije, a sta ironija in satira večkrat bolj realni in glasneje odmevata kot gola dejstva. In mogoče ravno preko tega ljudje bolj organsko razumejo današnji čas.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2023), 41-43.