Sinkovec Mojca1"Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku"

Petega avgusta 2022 sestre Hčere Marije Pomočnice (FMA) praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda (1872). Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s s. Mojco Šimenc, ki je višja predstojnica Slovensko-hrvaške inšpektorije Marije Pomagaj. Osvetlila sva pomen tega jubileja ter predvsem izzive, ki jih kot redovnice prepoznavajo v današnjem času.

- Vaša redovna družba FMA je bila ustanovljena leta 1872. Kaj bi lahko povedali o začetkih skupnosti in takratnem času?
Odkrivanje zgodovine skupnosti prinaša nova spoznanja. Ti začetki so zanimivi; dobro poznamo delovanje don Boska s fanti; listine pa povedo, da je don Bosko resno razmišljal, kako bi poskrbel tudi za dekleta. Imel je videnje, v katerem mu je Marija pokazala skupino deklet ter naročila, naj poskrbi zanje. Don Bosko je iskal osebo, ki bi ji to lahko zaupal. Poskušal je večkrat – z redovnicami, pa z ženami, ki so vodile sirotišnice in podobno, vendar nič od tega ni zaživelo. Vse dokler se ni odpravil v majhno vasico Mornese, kjer je župnik tudi bil salezijanec, in tam je našel skupino deklet, ki so pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello izvajale delo z dekleti na enak način, se pravi s preventivnim vzgojnim sistemom, kot don Bosko. To je bil trenutek, ki ga je don Bosko prepoznal kot priložnost, da ustanovi redovno družbo. In tako je 5. avgusta leta 1872 prva skupina sester izpovedala zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v Družbi FMA.
Sicer je pa marsikaj, kar se je takrat dogajalo, težko razložiti in razumeti, tudi z vidika širjenja družbe – po smrti ustanoviteljice pri njenih 44 letih, 9 let po ustanovitvi, je bilo že 166 sester v 26 skupnostih, in to ne samo v Italiji, ampak tudi v Franciji, Urugvaju in Argentini.

- Tako se je začelo. Glede na vaše besede, da je zanimivo odkrivanje teh začetkov – do kakšnih spoznanj pa ste recimo na nivoju celotne družbe v zadnjem času še prišli?
Lepo je raziskovati in ugotavljati, kako močno je bila v začetke naše redovne skupnosti vključena Marija Pomočnica. Poleg don Boskovih videnj je tudi Marija Dominika imela videnje. Slišala je besede: »Tebi jih zaupam!« in videla skupino deklet ter tudi že stavbo, v kateri naj bi živele. To se je nadaljevalo tudi kasneje. Don Bosko je nekoč prišel v glavno redovno hišo FMA na obisk in tam doživel, da Marija stopa po hiši, videl jo je; poskušal je razložiti sestram, da je Marija prisotna v njihovem delovanju in da s svojim plaščem pokriva njihovo hišo.

    s. MOJCA ŠINKOVEC SE PREDSTAVI:
    Članica skupnosti z zaobljubami sem od l. 1990. Nato sem na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz italijanskega ter slovenskega jezika in književnosti. Z mladimi sem delala na župnijah, v oratorijih, študentski pastorali, skupinah za poklicno razločevanje. Ob tem pa v skupnosti v nalogah vodenja, koordiniranja in spremljanja sester. Leta 2011 me je vrhovna predstojnica poslala na študij poklicne pedagogike na salezijansko univerzo v Rimu, kjer sem l. 2018 zagovarjala tudi doktorat in na osnovi naloge v prvem letu pandemije covida-19 spisala knjigo Čuječnost pod lučmi vsakdanjika. Do avgusta 2023 sem odgovorna za koordinacijo slovensko-hrvaških skupnosti; tudi v tem času delam z dekleti, posebno na področju poklicnega spremljanja.


Iz tega dogodka je izbira gesla ob letošnjem praznovanju 150-letnice, saj smo izpostavile ravno to misel: »Marija stopa po tej hiši!« In ob besedi, da Marija že 150 let stopa po tej hiši, je mogoče razmišljati marsikaj.

- Kako pa se je ta skupnost širila bolj na vzhod, v Slovenijo, tudi druge države na Balkanu?
Če malce pogledava po drugih državah, prav letos nekatere skupnosti, recimo v Nemčiji, na Poljskem, v Indiji itd., praznujejo 100-letnico. Me smo uradno gledano mlajše: v Sloveniji smo od leta 1936. Vendar ta številka potrebuje stavek ali dva razlage. Če so namreč v druge države iz Italije odhajale predvsem Italijanke, ki so šle kot misijonarke z namenom ustanovitve redovne skupnosti, pogosto tudi kot pomoč izseljencem, in so šle nekako v svojo govorno skupnost, so v Slovenijo naše redovniško življenje prinesle slovenske sestre, ki so se pridružile redu v Italiji. Prva Slovenka je zaobljube izrekla že l. 1910 – to je bila Marija Šuligoj. Do leta 1936 je bilo slovenskih sester kar 44. Nekatere so šle v misijone, nekatere so delale v Italiji. Slovenke so bile v Italiji zelo cenjene, bile po italijanskih skupnostih tudi predstojnice itd. Prva skupina štirih sester je bila poslana v Slovenijo na prošnjo salezijancev, v kasnejših letih so prišle še druge. Prvo skupino je vodila s. Alojzija Domanjko, ki je bila nato še dolgo časa predstojnica skupnosti v Sloveniji.

- Sestre FMA ste prisotne po celi Sloveniji – lahko opišete, kako se je nato skupnost širila po Sloveniji?
V Sloveniji se je prva skupnost vzpostavila v Ljubljani, na Karlovški 22; začele so z oratorijem, otroškim vrtcem in internatom. Nato so po letu 1948 sestre bile razgnane. Nekatere so šle v službe, druge so gospodinjile po župniščih; so bile pa ves čas osebno spremljane od s. Alojzije, ki je vložila veliko truda v to, da je skrbno ohranjala stik z njimi in spodbujala redovni duh. In spet zanimivo: v tistem času ni nobena izmed sester zapustila redovnega življenja in so se vse vrnile v skupnost, ko je bila ta možnost.
Skupnosti po Sloveniji so se oblikovale počasi, tiho in znotraj zgodovinskih danosti. V Sloveniji se za prvo skupnost šteje Rakovnik (l. 1948 gospodinjstvo pri salezijancih), takoj nato na Gornjem trgu leta 1949, v prvih letih zgolj kot bivanje v neki shrambi, danes pa imamo tam lep študentski dom.
Bolj redna skupnost je bila vzpostavljena na Reki leta 1959. V bližini salezijanske župnijske cerkve Marije Pomočnice je bila naprodaj hiša, ki je imela enak naslov, Karlovška 22, kot prva hiša tukaj v Ljubljani. Ob tem človeka še danes spreleti in v tem so sestre videle znamenje, da hišo kupijo. V njej so živele kandidatke.Sinkovec Mojca4
Nato smo na Bledu l. 1968 dobile od zakoncev Zupan v dar gospodarsko poslopje, ki smo ga s pomočjo dobrotnikov uredile v hišo, in od takrat naprej je bil tam noviciat, ki se je na Bled preselil iz Lovrana. Danes pa je tam dom duhovnosti. Od leta 1984 smo na Rakovniku v svoji hiši. Štiri leta kasneje smo odprle skupnost v Radljah ob Dravi, leta 1991 v Murski Soboti, kjer so sestre začele z varstvom otrok v hiši, to je preraslo v vrtec, danes Župnijski vrtec Lavra. Z odprtjem novih škofij se je naše poslanstvo še razširilo, saj smo začele delati tudi v pisarni škofije Murska Sobota in odprle smo skupnost v škofiji Novo mesto.
Kot prelomnice našega delovanja bi omenila tudi vsakokratni vrhovni zbor, ki ga imamo vsakih 6 let; ta je priložnost, da pregledamo naše delo, našo temeljno usmeritev in vsakič znova posodobimo besedišče glede na čas, s tem pa damo novo usmeritev za delo.

- Kako se je vaše delo, vaše poslanstvo spreminjalo in dopolnjevalo v zadnjih desetletjih? Kako je bilo s spreminjanjem tega besedišča, je šlo bolj za korake evolucije, ali je bilo treba narediti tudi kakšne korenitejše spremembe?
Sama sem k sestram prišla leta 1984 in zaobljube izrekla leta 1990. Imam spomin na čas v Jugoslaviji in na čas kasneje. V pogledu na 150-letnico in tudi obdobje zadnjih 30 let bi (kot osebno mnenje, ne kot zgodovinsko dejstvo) izpostavila predvsem, da je ta čas daljši, kot so leta. 150-letnica se v luči zgodovine Cerkve sliši zelo kratko obdobje, a naša se je zgodila v času velikih sprememb.
Naša skupnost je nastala v času, ko so se stvari nekako še vrtele v tradicionalnem kolesju, vendar so se že pojavljali klici po spremembah, po novem … Veliko spremembo za redovno življenje je prinesel II. vatikanski koncil, saj je redovne skupnosti povabil, naj se vrnejo k prvotnemu duhu ustanovitelja, a se prilagodijo času (tudi redovno obleko). Pred tem so vse redovne skupnosti delovale podobno, karizma ustanovitelja ni bila v ospredju, tudi v konstitucijah ni bila tako poudarjena kot danes.
Po obdobju stotih let so se poslovile generacije prvih sester in tistih, ki so poznale prvo skupino. Naša skupnost pa se je vrnila k začetkom in študirala, kaj so bila izhodišča našega delovanja, kaj je naše poslanstvo in v čem je danes smisel, da obstajamo. To delo je potekalo takoj po koncilu, ko so bila na novo spisana naša pravila oz. konstitucije – poizkusne l. 1969, prenovljene l. 1981. Te konstitucije vsebujejo veliko koncilske teologije in postajajo vse bolj aktualne. Cerkev namreč šele zdaj s papežem Frančiškom odkriva, kaj je bil duh II. vatikanskega koncila za Cerkev.
Odkrivamo, kaj pomeni, da smo vsi poklicani k svetosti, ne glede na to, katero vlogo v Cerkvi imamo. To je tudi eden od poudarkov naše 150-letnice, sledimo pa tudi vzpodbudam, ki jih Cerkev v tem času daje. Odkrivati in negovati vsakodnevni obraz svetosti pri vsakem posamezniku se mi zdi ena najpomembnejših nalog Cerkve v današnjem času. S tem se vzpostavi tudi nekakšna urejenost, ki ni vsiljena od zgoraj, ampak prihaja od znotraj, iz poklicanosti vsakega posameznika. Čeprav bomo kot Cerkev v prihodnosti številčno manjši, bomo – tako upam – bolj pristno živeli, v osebni svetosti.

- Kako po eni strani nagovarjati to osebno svetost pri vsakem posamezniku, kako odgovarjati na to duhovno žejo, tudi pri ljudeh, ki so se oddaljili od Cerkve, hkrati pa ne siromašiti Božje besede v želji, da bi se približali sodobnemu človeku?
Odkrivati moramo temeljne drže in jih negovati. Bilo bi nevarno, če bi se ljudje, ker bi nas bilo strah ali bi se počutili negotove, zatekali v neke strukture, samo da bi se počutili varne. To ne bi bilo dobro. Smo pa v času, ko je veliko strahu, tudi med mladimi, in posledično je veliko zatekanja v trdo organizirane skupine in skupnosti.
    Kako boste 150-letnico družbe praznovali v Sloveniji? So vabljeni tudi bralci?
    Zunanja slovesnost ob naši 150-letnici bo v nedeljo, 4. septembra, pri Mariji Pomočnici na Rakovniku. Ob 16.30 bo sveta maša, ki jo bo vodil salezijanski inšpektor Marko Košnik. Med mašo bomo obnovile zaobljube ter proslavile jubileje. Lepo povabljeni vsi, ki imate radi Marijo Pomočnico in delo z mladimi.

Tudi z vidika duhovnih poklicev Bog še vedno kliče. Mladi o tem premišljujejo in bodo sposobni o tem razmišljati, ko jim bomo pomagali odstraniti vso drugo sodobno navlako, ki prekriva notranjo željo. Pomislimo samo na vso tehnologijo, digitalizacijo, vse podobe, zvoke, impulze in ustvarjanje potreb vseh vrst, ki jih ta svet vsiljuje in nalaga na srca mladih; to gotovo ne prispeva k razmišljanju o bivanjskih vprašanjih ali poklicanosti. Torej je to izziv: kako to nagovarjati, kako to odstirati, kako priti zraven – pri delu z mladimi danes so to aktualna vprašanja.

- Če se še dotaknem usmerjenosti dela – je danes pomembneje poskrbeti za mlade, ali da se Cerkev usmeri v zakonce in posledično utrjuje tudi močno domačo, hišno Cerkev, ali pa da se usmeri v res dobro katehezo otrok …?
Današnja situacija je kompleksna. Recepta, gumba za rešitev ni. Cerkev naj dela z ljudmi, povsod. Posamezni redovi in karizme pa naj se posvečajo svojim prednostnim skupinam in odkrivajo še druge potrebe.Sinkovec Mojca3
Če izhajam iz začetkov našega reda, so se sestre najprej usmerile v šole. V Sloveniji naša skupnost ni ustanovila takšne izobraževalne ustanove. Delamo pastoralno, med družinami, a na osnovi temeljnega poslanstva, ki je spremljanje najstnic oz. deklet v vseh razvojnih obdobjih. Zaradi njih naslavljamo tudi starše – kot je rekel že Slomšek, da morajo sodelovati starši, Cerkev in država, sicer ni vzgoje. Poskušamo nagovarjati tudi dedke in babice. Vse bolj pa odkrivamo, da je pomembno in zelo aktualno skrbeti za celostno vzgojo deklet in žena. Danes se kar veliko govori o vlogi žensk v Cerkvi, storjenega pa je še vedno malo.
Na osnovi izkustva spremljanja skupin in posameznic vemo, kako neprecenljivo je, da se dekle postavi na svoje noge, da najde osebno identiteto in občutek svobode, da se lahko razvija in poišče svojo življenjsko pot.

M. Erjavec, s. Mojca Šinkovec: "Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku": Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2022), 77-79.

"Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana"

- Predvolilna kampanja je v teku. V volilnem letu, kjer bomo poleg parlamentarnih volitev izbirali še kandidate na lokalnih in predsedniških volitvah, je prvi fokus na volitvah v državni zbor. Kandidati se že predstavljajo, priča smo soočenjem, dejavne so stranke … V tem početju lahko vidimo najboljše, kar nam lahko ponudi demokracija, na žalost pa tudi tisto najslabše.
Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
Zakon o volilni in referendumski kampanji pravi, da se uradna predvolilna kampanja začne 30 dni pred volitvami – hkrati pa se zdi, da volilna kampanja traja ves čas in da je že v polnem teku. Kako vi vidite začetna dogajanja te kampanje?
Se popolnoma strinjam, da volilna kampanja traja tudi vsa štiri leta med volitvami. Politične stranke se morajo že takoj po volitvah pripravljati na naslednje volitve, kar vključuje analizo rezultatov, analizo uspehov in neuspehov, razlogov za to; hkrati pa morajo začeti z aktivnostmi, ki se sicer ne imenujejo uradno volilna kampanja, vseeno pa potekajo z namenom, da stranka doseže čim boljši rezultat na naslednjih volitvah. V Sloveniji imamo zadnji dve leti dokaj napeto situacijo, veliko je konfliktov, različnih teženj, predvsem po zamenjavi vlade oz. odstopu g. Šarca z mesta predsednika vlade. Od takrat se nekateri niso mogli in se ne morejo sprijazniti s tem, da je na oblasti nekdo drug. Dokaz za to je tudi nenehno ustvarjanje vtisa nenormalnosti, da je vse narobe, da ni nobene svobode in se zato protestira itd. S tem predvsem leva politična opcija kaže na lastno pojmovanje demokracije – zanje je normalno zgolj in samo to, da so na oblasti oni. Vendar izguba oblasti določene politične opcije ne pomeni konca demokracije, ravno nasprotno. Lahko pa razumem, da je zanje lahko to katastrofa. Zato sedaj mnogi posegajo po zelo različnih prijemih z željo, da bi prikazali, kako nenormalno je stanje. Dejansko je Slovenija v zadnjih dveh letih enako demokratična, kot je bila prej, kvečjemu je situacija v mnogih ozirih boljša.
Tomsic Matevz1Iz vsega povedanega mislim, da bo volilna kampanja zelo ostra, konfliktna, in to bolj, kot so bile prejšnje. Za nekatere gre za obstati ali izginiti s političnega odra, in so z vidika političnega preživetja pripravljeni tudi na ostro in umazano kampanjo, kjer bodo lahko posegali po vseh možnih sredstvih za dosego cilja svojega obstoja. Pa ne samo svojega obstoja, ampak obstoja določenih omrežij, ki po svoje že začenjajo čutiti, da zgubljajo tla pod nogami in da se ustaljene finančne pipice ponekod pripirajo. To gotovo čutijo razne nevladne organizacije, ki so v veliki večini naklonjene levi politični opciji, kar s svojim aktivizmom tudi izkazujejo. In da ne bo kdo narobe razumel – s političnim aktivizmom ni nič narobe, dokler tega ne plačujejo davkoplačevalci; je pa to zelo neprimerno, če gre nekakšno rezervno 'ulično vojsko', ki se aktivira na klic leve politične opcije.

- Govora je o tem, kako zelo prelomne naj bi bile prihajajoče volitve v državni zbor, uporablja se celo izraz plebiscitarne.
Plebiscitarnost bi razumel kot dejstvo, da se stvari spreminjajo. Razumem pa, da leva politična opcija čuti, kako izgublja svoje monopolne pozicije, da zgubljajo svoj privilegiran položaj in si ne morejo predstavljati, da bi bila naslednja štiri leta na oblasti trenutna vladajoča garnitura. Zato so zanje to lahko skorajda usodne volitve (ali kot jim rečejo, plebiscitarne), saj bi v naslednjih štirih letih gotovo usahnili določeni proračunski viri, kar bi pomenilo odpad nekaterih predvsem nevladnih organizacij, katerih dejanski namen delovanja je politična agitacija in idoeloška indoktrinacija. Zato naj glede nevladnih organizacij država financira tisto, kar je v resničnem javnem interesu.
Če strnem: po svoje smo pred prelomnim trenutkom, ker bi lahko različni podporni sistemi leve politične opcije ostali brez virov financiranja, zato bi se njihova teža bistveno zmanjšala. Nima pa ta plebiscitarnost zveze s tem, da danes nimamo demokracije, svobode itd., niti nima nobene povezave s tem, kako bomo po teh volitvah in ponovni vladi leve opcije spet zaživeli demokracijo, svobodo – ker jo živimo že sedaj.

- Glede na dejstvo, da se je ponekod na vrhu in pri vrhu merjenja strank, ki bi jih volivci volili, pojavljala stranka, ki še niti programa ni imela, vas sprašujem, kako pomembna je oz. bo v letošnji volilni kampanji vsebina in programi posameznih strank.
Sam bi si želel, da bi bila kampanja čim bolj vsebinska, da bi se na realni osnovi soočilo programe strank, kam in kako peljati Slovenijo naprej. A iz izkušenj zadnjih nekaj volitev je realnost taka, da se vedno pojavi neka stranka, sedaj celo gibanje, ki programa nima. Gre zgolj za voditelja, okrog katerega se zbere nekaj starih obrazov in kjer vsebinskega programa ni. Vse to velja tudi za tokratnega javnomnenjsko ustvarjenega favorita Roberta Goloba. Gre za eno samo veliko praznino, zato stranka ali gibanje, ki nima vsebine, ki nima izdelanega vsebinskega profila za različna področja, potem niti ne more voditi vsebinske kampanje. Iz nič lahko nastane samo nič.

- Koliko bo ton volilni kampanji dajala trenutna obrambno-vojna situacija?
Gotovo se različnim vsebinskim vprašanjem v tej predvolilni kampanji ne bo možno izogniti. Omenjate agresijo Rusije nad Ukrajino – to je vsebina, ki politične stranke sili k jasnemu opredeljevanju. Tukaj bo treba povedati konkretne, jasne stvari, in to ni vsebina, kjer se lahko prazno leporeči ali izmika. To ni vsebina, ob kateri bi se odvijali neki medijski spini.
Področje zunanje politike bo imelo v tej kampanji bistveno večjo težo kot ob prejšnjih volitvah. Pomembno bo izražati jasna stališča, se biti sposoben dogovarjati in tudi zavzemati za dobre rešitve, ko bo šlo za vprašanje skupne varnostne politike ter tudi reševanje problematike energentov, žita in hrane nasploh.
Vlada je trenutno z odločnim ukrepanjem na tem področju v prednosti in mnogi se tega bojijo. Zato prihaja do obtožb, kako vlada situacijo v Ukrajini politizira in kako jo izrablja za notranjepolitične namene. Vlada trenutno z jasnimi stališči in jasno zunanjo politiko seveda krepi tudi svoj položaj. Gledano strogo politično vsak politik, ki je v poziciji, da lahko neko situacijo obrne v svoj prid, to tudi stori. Trenutna vlada tega ne počne nič bolj, kot bi to storila vsaka vlada. Seveda pa se leva politična opcija boji, da je vsa ta situacija okoli agresije na Ukrajino v prid trenutni vladi. In tudi vidni tuji predstavniki diplomacije v zadnjih dneh cenijo in priznavajo držo ter odločnost slovenske strani pri tej krizi.

- Kako pa je z drugimi priročnimi vsebinami, ki so vedno tudi del predvolilne kampanje – manjšine, Cerkev itd.?
Gotovo se lahko zgodi, da bo kdo skušal graditi svoj imidž tudi na teh temah. Kar se Cerkve tiče, so v delu slovenske politike zelo močno prisotni negativno nastrojeni sentimenti do te institucije in tudi določen del volilnega telesa je celo antikrščansko in antiversko nastrojen. Tovrstni volivci so seveda dovzetni za take vsebine, ne predstavljam pa si, da bi se to kaj dosti pojavljalo, oz. v zdajšnji situaciji ne bo imelo relevantne vrednosti.

Tomsic Matevz2- V času volilne kampanje imajo veliko vlogo tudi mediji. Kako vidite medijsko krajino in vlogo medijev?
Medijska situacija se v Sloveniji vendarle počasi in vztrajno uravnotežuje. Imamo medije, ki odstopajo od do sedaj obstoječega enostranskega poročanja oz. mainstreama. Poroča se na način, da je videti tudi drugo plat, prihaja do povezovanja medijev – recimo med Planet TV in Nova24TV v obliki ustvarjanja skupnih oddaj, kar daje osrednjim medijskim centrom vedeti, da niso več tako trdni in da niso edini, ki lahko ustvarjajo javno mnenje.
Sem zmerni optimist, da je obdobje nepluralnosti medijskega prostora pri koncu oz. se vsaj zmanjšuje in se počasi premikamo proti medijskemu ravnotežju. Se pa ne da kar na hitro spremeniti dejstva, da je večina medijev naklonjenih levici, da iz teh medijev novinarji tudi redno kandidirajo na listah strank z levega pola …

- Že 2010 se je razpravljalo o inovativnosti v volilni kampanji. Ali pričakujete oz. se že nakazuje, da bodo nekateri prijemi pri komuniciranju z javnostjo tokrat bolj inovativni?
Novi spletni mediji imajo čedalje večji vpliv, vendar še vedno ne takšnega, kot ga ima televizija. So pa bolj pomembni, ker je preko novodobnih digitalnih medijev bistveno lažje načrtno in usmerjeno posredovati želene informacije. Lažje je recimo nagovoriti neko interesno skupino ljudi, ki se jo želi pritegniti. Ti mediji so pomembni zato, ker nagovarjajo volivce, ki ne spremljajo toliko tradicionalnih medijev.

- Kako pa je s pričakovanjem letošnje volilne udeležbe? Je ravno zaradi večje možnosti informiranja mladih preko sodobnih medijev pričakovati tudi višjo volilno udeležbo?
Iskreno povedano so današnji mladi glede svoje udeležbe ali neudeležbe precej velika uganka in je nehvaležno napovedovati, ali lahko pričakujemo njihovo bistveno višjo udeležbo. Tudi na splošno si ne upam napovedati, da bo udeležba bistveno višja. Nekateri sicer govorijo, da bo na letošnjih volitvah udeležba narasla, a za zdaj to temelji bolj na pobožnih željah kot na konkretnih osnovah.
Če pa bo udeležba višja, pa ne samo med mladimi, bo k temu lahko pripomogla trenutna geopolitična situacija v svetu, ne pa dogajanje v Sloveniji.

- Ko slišite besedi pravica oz. dolžnost – bi rekli, da je možnost voliti bolj pravica, ali jo Slovenci vidimo tudi kot dolžnost?
Različne države poznajo različne načine, kako doseči višjo udeležbo. Nekatere države imajo celo obvezo, da mora vsak iti volit.
V osnovi gre za pravico, hkrati pa so volitve tudi priložnost za vsakega posameznika, da pokaže določen državljanski čut, svoj odnos do države, političnih institucij. Menim pa, da gre za področje, kjer zadev ne gre zapovedati ali določiti s prisilo.
Bolj gre za vprašanje, kako doseči dvig državljanske kulture, ki pa je ni mogoče ustvariti čez noč in je odvisna od več dejavnikov; tudi tega, kako nam institucije in izvoljeni predstavniki predstavljajo svoje delo, odnose itd. Če ljudje smatrajo, da med politiki nimajo koga izbrati, da si ne najdejo nikogar, ki bi zagovarjal njihove vrednote, ali se jim nihče ne zdi dovolj vreden njihovega glasu, potem tudi ne gredo na volitve.

- To se mi zdi še posebej pomembno, kajti mnogi obstanejo na točki »nič se ne da spremeniti, vsi so isti«, hkrati pa ravno ti potem najbolj pričakujejo vlado in rešitve, ki bi jim bile povšeči. Kako pojasniti, obrazložiti dejstvo, da je ne iti volit dejansko oddati glas za nasprotno stran?
Legitimno je ne iti volit, politična abstinenca je prav tako neko sporočilo. Seveda pa se je treba zavedati, da volilna abstinenca pomeni prepustiti odločanje drugim.

- Pa se dotakniva še volilnih rezultatov. Bi v novi sestavi državnega zbora pričakovali več manjših strank, ali bo teh v naslednji sestavi manj, kot jih je trenutno?
Težko je odgovoriti, ker jih je veliko blizu praga 4 odstotkov. Bodo pa zelo verjetno majhne stranke tiste, ki bodo odločile, kako bo sestavljena naslednja vlada. Zato mogoče niti ni najpomembneje, kdo bo relativni zmagovalec volitev. Pomembno bo tudi, kdo bo kot zadnji prestopil parlamentarni prag, saj bo tudi od njega odvisno, katero stran bo pripravljen podpreti pri oblikovanju vlade.

ERJAVEC, Matej. Dr. Matevž Tomšič. "Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana". (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 43-45.

“Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost”

Miklavic Lipuscek Anka1Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič me je v Kobaridu sprejela že ob osmih zjutraj. Nasmejana, delovno razpoložena, s precejšnjim spiskom nalog in obveznosti za tisti dan. Optimistična in hkrati ponosna, da mi je lahko predstavila dva nova izdelka, ki sta plod domačega znanja in idej. Spregovorila sva o dosedanji poti mlekarne, opravljenem delu, avtohtonosti in poštenem odnosu med kmeti in mlekarno. Ga. Anka je od leta 2006 direktorica Mlekarne Planika, ki se je razvila v blagovno znamko izdelkov izvrstne kakovosti.

- Pogovarjava se v prostorih Mlekarne Planika. Najprej me zanima, kdaj ste se prvič srečali z mlekarsko proizvodnjo v teh koncih?
Gotovo že veliko prej, kot sem začela z delom v Mlekarni Planika. Doma sem s kmetije in se že iz otroških let spomnim, da smo mleko v Zatolminu oddajali v skupno zbiralnico, od koder so ga odpeljali v Kobarid.
Najbolj pa se me je zgodba naše mlekarne dotaknila v prelomnih letih 1994 in 1995, ko jo je v stečaj postavilo podjetje Kraš; takrat je bilo treba hitro odreagirati, in kmetje so ustanovili Kmetijsko zadrugo Tolmin, ki je ustanovila zdajšnjo Mlekarno Planika. Vse to z namenom, da se odkupi vse mleko, ki ga pridelamo v naši dolini. Soočeni smo bili namreč s situacijo, da nobena od drugih, večjih mlekarn ni bila pripravljena odkupiti tega mleka. Ni nam torej preostalo drugega kot začeti proizvodnjo v Kobaridu.

- Kakšen pa je spomin na leto 1994 oz. 1995? Kakšne prelomnice in izzivi so vas čakali takrat?
To je bilo zelo težko obdobje. Mlekarni Planika sem se priključila leta 1995 kot vodja komerciale. S proizvodnjo sira smo najprej začeli v Cerknem, kjer smo vzeli v najem prostore. Seveda smo se dnevno srečevali z milijon in eno težavo, a k sreči smo te čase prebrodili. Takrat je bil zelo prisoten dvom, ali bomo uspeli. V tistem obdobju je bilo ogromno izzivov, ovir. Verjetno nas je reševala določena mladostna zagnanost in zavedanje, da nam bo uspelo, če bomo držali skupaj.
Velik izziv je bila organizacija proizvodnje v mlekarni, saj v prejšnjih časih, pod drugim lastnikom, mlekarna ni proizvajala klasičnih mlečnih izdelkov, ampak je to bila bolj sušilnica mleka za proizvodnjo mleka v prahu. V času sprememb je bilo v skladišču več kot 200 ton mleka v prahu; še danes smo hvaležni Gorenjki, ki se je takrat odločila za odkup le-tega.
Kot sem omenila, smo najprej začeli s proizvodnjo sirov, najprej v Cerknem, nato nam je že v Kobaridu uspelo urediti sirarno. Hkrati smo začeli z izdelavo jogurtov. Ob tem naj povem, da je v Kobaridu že bila mlekarna, ki je izdelovala sire in jogurte, in sicer že od leta 1957 – dokler ni prišel nov lastnik ter se, kot sem že rekla, usmeril v industrijo mleka v prahu. S tem želim povedati, da je v naši dolini bilo znanje sirarjenja, izdelovanja mlečnih izdelkov – in na to znanje, to tradicijo smo se lahko naslonili.

- Organiziranje v kmetijsko zadrugo z lastništvom vseh kmetov se je torej zdelo dobra ideja, saj je bilo znanja veliko. Kako pa ste se lotili področja prodaje? V tistem času je že bila na trgu konkurenca, področje trgovinske dejavnosti se je na široko odpiralo tujim trgom …
Se strinjam. Zavedali smo se, da se razen tu v Zgornji Soški dolini za nas ni kaj dosti vedelo. Pred nami je bila dolga doba pogajanj, ponujanja izdelkov; lahko bi celo rekla, da so bile to prave bitke. Na koncu nam je uspelo prepričati največjega prodajalca, da je na svojih policah začel ponujati naš sir, potem pa je to sodelovanje napredovalo in danes velja, da smo prisotni v vseh slovenskih trgovskih verigah, da delamo z različnimi zadrugami po Sloveniji, vključeni smo v programe Heureka, sodelujemo z gostinci, hotelirji …

      Mlekarno Planika vidim kot reko Sočo. Ta reka ima svojo moč, vendar pa je njena moč tudi v novih pritokih, ki predstavljajo nove ideje, nove moči in smernice. To daje moč za naprej.

Naša največja težava je bila neprepoznavnost, zamenjevali so nas s proizvajalcem obutve, zato smo si dejansko morali utirati pot do kupcev in trgovcev. Vedeli pa smo, da bomo lahko konkurenčni, če bomo pristni, če bomo proizvajali in kupcem ponujali stvari, ki so avtohtone, ki so jih že poznali in v teh krajih že prej izdelovali. To, da smo se naslonili na obstoječe znanje in na tradicijo, je bila ena najboljših odločitev. In k temu stremimo še danes.

- Kateri del mlekarske industije (pridelava surovine, obdelava in predelava surovine v izdelke in nato prodaja) je danes najtežavnejši in pobere največ energije?
Najzahtevnejši segment v tej verigi je prodaja. Pridelava in odkup mleka sta utečena procesa. Ker so kmetje tudi lastniki Mlekarne, imajo še toliko večji interes, da oddajajo kvalitetno mleko. To je del njih.
Proizvodni procesi so utečeni, dobro vpeljani, zato to področje ne predstavlja večjih težav. Prodaja pa je tisti segment, ki v poslovanje prinaša vsakodnevne spremembe, saj se je treba dnevno odzivati na naročila s trga.

- Kako se je trend prodaje mlečnih izdelkov v zadnjih 30 letih spreminjal? Kakšne so želje kupcev oz. kakšni smo kupci danes?
Pred 27 leti, ko smo začeli z zgodbo Mlekarne Planika, ni na strani kupcev nikogar zanimalo, od kod je mleko, kako je pridelano in predelano, kakšno pot je izdelek prepotoval do trgovske police ... Zato tudi naše prve prodajne strategije sploh niso naletele tako na plodna tla, ko smo želeli zelo poudarjati, da vse izhaja z domačega, soškega področja, iz domačega mleka, da ni homogenizirano itd. To takrat ni bilo pomembno.Miklavic Lipuscek Anka2
Smer je bila prava, a je moralo preteči kar nekaj let, da je to rodilo sadove. Danes čedalje več ljudi bere deklaracijo na izdelku, zanima jih, od kod je izdelek, kaj je v njem, kupci danes želijo vedeti celotno zgodbo izdelka od samega začetka.
Veseli me, da smo tudi del certifikata Izbrana kakovost, kjer gre za izdelke, ki so pridelani in predelani izključno v Sloveniji; za mlečne proizvode pa je še kar nekaj drugih kriterijev, ki jim je treba zadostiti. Poudariti želim, da je na vseh korakih treba slediti zelo visokim standardom, kar pa se potem zagotovo izrazi v kvaliteti izdelka, ki ga ponudimo kupcu. Brez dobre surovine ne moreš izdelovati res vrhunskih izdelkov. Mislim, da kupci čedalje bolj prepoznavajo našo kakovost, lokalnost, avtohtonost.
Na sploh se mi zdi prav, da so ljudje pozorni na kvaliteto, ne samo na ceno. Seveda se srečujemo tudi s primerjavami in ocenami, da so naši izdelki dražji – gotovo, vendar pa sem prepričana, da so kvalitetnejši; zato tudi kdaj pravim, da raje kupiti en jogurt in tistega dobrega, kupiti dober domač kos mesa, četudi bolj poredko. Samo poglejmo, kolikokrat srečamo primere, da se nakupi ogromne zaloge hrane z občutkom, da je bilo poceni, potem pa se veliko hrane zavrže. Je bilo to res ceneje?
Kupci seveda želijo tudi razvoj novih izdelkov, želijo si videti naš napredek, da jim vedno ponudimo še kaj novega. Tukaj gre pohvala našim mladim zaposlenim na področju tehnologije in novih produktov, ki razvijajo nove ideje, poskušajo in preizkušajo nove produkte, se trudijo ter se na koncu tudi veselijo, če jim uspe pripraviti dober izdelek. Zavedati se je treba, da mi ne bomo proizvajali jogurta z okusom ananasa ali marakuje, ker to ni naše, avtohtono. Smo pa kot naš najnovejši produkt ravno sedaj predstavili jogurt z dodatkom sirupa iz smrekovih vršičkov. Kot sem rekla, želimo naše izdelke navezati na okolje, iz katerega izhajamo, in se Bogu zahvaliti za ta naš košček raja, da je tako lepo potresel značilnosti naših krajev ter nam dal osnovo, iz katere lahko gradimo našo zgodbo.

- V teh desetletjih ste doživeli tudi, kako se je v Sloveniji spreminjal odnos do kmetijskega dela, do samooskrbe. Kako ste to doživljali?
Krilatica, da se nič več ne izplača pridelovati, je stara že vsaj 50 let. Spomnim se, da se je to govorilo že v času mojega otroštva, ko so se začele prazniti vasi in so se ljudje premikali proti mestom, v industrijo. Potem so mnoge naše otroke vabili v dijaške domove, proč od kmetij, češ da naj se učijo, študirajo, da jim ne bo treba delati. Kako lahko sprejemamo vzgojo, ki bi spodbujala k temu, da ni treba delati?
Če želiš otroka naučiti delovnih navad in veščin, ga moraš od malega vključevati v svoje delo. Od mladih nog mora biti vključen v realnost življenja: da je treba krompir posaditi, da ga boš na jesen lahko pobiral; da je živina tudi lačna, žejna … Največja dota, ki jo starš lahko da otroku, je to, da ga naučiš delati. Da se zaveda, da je v življenju treba delati. Tistemu, ki zna delati, ni težko delati in se tudi ne sprašuje vedno samo skozi vprašanje, ali se izplača. Če je pred tabo delo, ki ti je v izziv, kjer se moraš potruditi, te to tudi izpolnjuje in daje določeno zadovoljstvo. Ne moremo pristati na to, da je lahko v zadovoljstvo samo posedanje, slikarjenje s telefonom, medtem ko bi samo nekje pohajali.
Če pogledam na Mlekarno Planika, je zato tako drugačna, ker je vpleteni ne vidimo samo kot službo, kjer oddelaš osemurni delovnik, ampak kot osebno vpletenost. Delo kmetov ni vezano samo na štetje ur, in tudi Mlekarna dobi na vhodna vrata mleko, pa če ga potrebuje ali ne. Ne glede na načrt prodaje … Zato moraš dnevno vedeti, kam boš mleko razporedil, v katere produkte, in kako ga boš predelal, prodal. Gre za proizvodnjo izdelkov kratkega roka uporabe, zato so potrebne hitre odločitve.
Hkrati je naše poslanstvo drugačno, saj je podjetje vpeto v okolico tudi na drugačen način. Na koncu pa imamo še zavezo in odgovornost do kupca, saj moramo proizvajati res kvalitetne izdelke, da lahko za njimi stojimo, jih s ponosom predstavimo in ponudimo.

- Iz tega vašega razmišljanja o odnosu do dela lahko izpeljem tudi vprašanje, ki se dotika mladih in odločitev za šolanje v dijaških in študentskih programih. Kako bi z vašimi izkušnjami in pogledom na svet danes svetovali mladim, ki se odločajo o svojem poklicu, svojem študiju?
V našem okolju so določene odločitve za smeri izobraževanja nekoliko lažje, če so vezane na panoge, s katerimi se mladi srečujejo v domačem, lokalnem okolju.
Sicer pa menim, da bolj kot so otroci in mladi vključeni v delo doma, bolj ko spoznavajo in razvijajo svoje veščine, lažje se bodo odločali. Če pa so zaviti v vato, če jim je vse prineseno na pladnju brez njihovega truda, jim bo težko – in to ne glede na smer, ki si jo bodo izbrali.
Sicer pa bi poudarila pomen poklicnega izobraževanja, pa to ne pomeni, da sem proti gimnazijam ali fakultetam. Ne zavedamo se, da se bomo srečevali s pomanjkanjem delavcev v osnovnih poklicih – ne bo dimnikarjev, ne bo mojstrov za polaganje keramike, ne mojstrov, ki bi se spoznali na oljne gorilce, vodovod itd. In to niso slabo plačani poklici. Vsekakor mislim, da računalniki in roboti ne bodo mogli postoriti čisto vsega.

- Med dogovarjanjem za najino srečanje ste dejali, da se po petnajstih letih vašega vodenja Mlekarne Planika bliža čas, ko boste vajeti predali novemu vodstvu. Kako gledate na opravljeno delo in na prihodnost Mlekarne Planika?
Ko sem začela voditi naše podjetje, je bila moja velika želja, da bi Mlekarna Planika postala prepoznavna blagovna znamka. Mislim, da nam je to kar dobro uspelo. Druga želja je bila, da bi lahko še vedno odkupovali vse mleko, ki ga pridelajo naši kmetje, in da bi jim ga plačali po primerni ceni – tudi tukaj mislim, da smo uspešni in smo zadani cilj uresničili.
To dvoje si želim tudi za naprej. Rada pa bi poudarila, da zgodba Mlekarne Planika ni samo zgodba Anke, pač pa so za njen uspeh zaslužni vsi zaposleni, ki se vsak na svoj način, vsak po svoje trudijo za to skupno zgodbo, v kateri nas podpirajo naši lastniki.
Za naprej si želim, da bi vodilni to pot uspešno nadaljevali z novimi idejami, novimi izdelki, ki bi krepili blagovno znamko in pri ljudeh vzbujali zaupanje vanjo.
Postavljeni so trdni temelji, in če se bo proizvodnja znala tudi v prihodnje dobro povezovati s turizmom, ki je v našem okolju dobro zastopan, ter prihajati naproti kupcem, ki jih zanima naša zgodba, potem se za prihodnost Mlekarne Planika ni bati.

ERJAVEC, Matej. Anka Lipušček Miklavič. “Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost” (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 41-43.

“Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno

Peterle Lojze1»Mi, ki smo to doživeli, se tega spominjamo, sedaj pa prihajajo generacije, ki tega ne poznajo. Tudi zaradi šolskega sistema,« je dejal Lojze Peterle ko sem ga povabil na pogovor ob 30-letnici, ko je Sveti sedež priznal samostojnost Slovenije. 8. februarja 1992 pa sta Sveti sedež in Republika Slovenija vzpostavila diplomatske odnose. Pogovarjala sva se o pomenu tega priznanja in o deležu Cerkve in kristjanov pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju. Povedal je, da piše spomine na to obdobje in po pogovoru lahko sodimo, da bodo zanimivi.

- 13. januarja 1992 je Sveti sedež priznal Slovenijo. Vendar se je že pred tem zgodilo marsikaj, kar je temu pripravljalo pot.
Sveti sedež je zlasti po povezavi z nadškofom Šuštarjem pozorno spremljal politično dogajanje v Sloveniji in je na to opozoril tudi mednarodne forume, zlasti takratno Konferenco o sodelovanju in varnosti v Evropi, kjer je kot predstavnik Svetega sedeža deloval dr. Ivan Jurkovič.
S Svetim sedežem nas povezujejo temeljni pogledi glede spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravice do samoodločbe. Zato je razumljivo, da je Sveti sedež s priznanjem, ki ga je papež sam narekoval Državnemu tajništvu, prehitel takratno Evropsko skupnost. Datuma (13. in 15. januar) nista bila čisto brez koordinacije. Tako vsaj razumem namige iz dobro poučenih krogov. Priznanje Svetega sedeža je pomenilo moralno politično dejstvo tedaj, ko je marsikatera država, zlasti nekatere velike, oklevala s priznanjem, ker so nerade sprejele nastanek nove države. V vseh državah so bili apostolski nunciji tudi nosilci odnosa do Slovenije. Priznanje iz Bruslja je bilo prej dogovorjeno, pozneje pa razglašeno, 15. januarja.

- Ključno vlogo je odigral papež sv. Janez Pavel II. Z njim sta se večkrat srečala, tudi pred tem ko se je Slovenija osamosvojila.
Kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, ki so pozneje znotraj DEMOS-a zmagali na volitvah in prevzeli vodenje vlade, sem se zavedal, kako pomembna je povezava s Svetim sedežem. Zato sem s pomočjo dr. Štefana Faleža, ki je pozneje postal prvi veleposlanik R Slovenije, navezal prve stike. Gospod Falež je imel takrat pomembno vlogo v Vatikanu, skrbel je za varnost papeža na njegovih prvih petnajstih potovanjih po svetu. On je omogočil naša prva srečanja z Janezom Pavlom II. Z njim sem se srečal devetkrat. Ni mu bilo treba veliko razlagati, za kaj si prizadevamo. Ključno srečanje je bilo poleti 1991 v Castel Gandolfu. Najprej sem obiskal takratnega “vatikanskega zunanjega ministra” Taurana. Ta je bil protokolarno zelo pozoren, govoril pa je v slogu: razumemo vas, a poznate zgodovino Svetega sedeža: ne bo vas priznal prvi, a tudi zadnji ne. Naslednji dan smo šli z delegacijo v Castel Gandolfo, kjer je papež že preživljal poletje. Srečala sva se na štiri oči. Pogovor, ki je potekal po papeževi maši, je prevajal dr. Štefan Falež. Naj dodam spomin, ki pove, kako je papež razumel to srečanje. Ob prvem obisku v Sloveniji mi slovenska vlada ni omogočila, da bi se osebno srečal s papežem. Sveti sedež je iznašel način, da je do tega prišlo. Papež je želel, da bi se na sprejemu na Brdu srečal tudi s tistimi, ki so dobili papeško odlikovanje vitezov Pija IX. Ko je prišel do mene, se je nasmejal in mi dejal: »Ali se spomniš, kako si prišel k meni v Castel Gandolfo? Takrat se je vse začelo!« Zame je bilo presenetljivo, da se je tistega srečanja tako dobro spomnil. Dogodek kaže, kako je bil pozoren. Zadnjič sem se srečal z njim leta 2000 na svetoletnem srečanju politikov. Po maši je sprejel določen krog politikov. Protokolist je bral imena. ampak še preden je prebral moje ime, me je papež pogledal in po naše dejal: »Slovenski krščanski demokrati«. To je bila tudi priložnost, da sem se mu še enkrat zahvalil za vse, kar je naredil za nas.

Peterle Lojze2- Kje vidite razloge za tako držo papeža Janeza Pavla II.? Je to izkušnja komunizma, Poljske, ki se je v zgodovini večkrat morala bojevati za neodvisnost?
Prepričan sem, da je pri tem bistvena njegova osebna izkušnja z dvema totalitarizmoma, seveda pa tudi tragična zgodovina Poljske. Slovenci smo izkusili tri totalitarizme. Papež je dobro razumel, kaj smo prestali in kaj si želimo. To je bilo v skladu z naukom Cerkve oz. njegovim prepričanjem. Tako mu ni bilo treba razlagati, česa se moramo rešiti. Njegov “Ne bojte se”, ki ga je izrekel ob nastopu službe, je odmeval po vsej “komunistični Evropi”, ne samo na Poljskem. Dodajmo še njegov pogled na pomen in vlogo naroda, ki je temeljil na njegovem pogledu na človeka in svet.

- Neki fant mi je dejal, pa kaj toliko govorite, da je Vatikan priznal Slovenijo! Kaj pa pomeni priznanje majhne države?
Vedeti moramo, da ima ta mala država svoje diplomatske predstavnike v več kot 110 državah, navzoča je tudi v mednarodnih organizacijah. Znana je po zavzemanju za človekove pravice, za spoštovanje življenja, za mir in za čisto okolje, seveda tudi za pravico do samoodločbe itd. Vatikan je veliko več kot majhen košček ozemlja sredi Rima.

- Omenili ste vlogo ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Prizadeval si je ne samo za priznanje s strani Svetega sedeža, ampak je s svojimi povezavami in poznanstvi prispeval tudi, da so nas priznale druge države.
Nadškof Šuštar je bil tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, kasneje pa podpredsednik. S svojimi zvezami in s svojim ugledom je močno prispeval k pravim informacijam o Sloveniji in za njeno mednarodno priznanje Slovenije. Ne da bi kakorkoli prestopil poslanstvo Cerkve, je predano in zavzeto delal za Slovenijo.
Naj dodam, da nadškof ni bil znan samo v cerkvenih krogih. Na Zahodu so vladali drugačni odnosi med Cerkvijo in oblastjo kot so bili pri nas v času komunizma. Marsikateri politik se je oglasil pri njem, ker ga je zanimal njegov pogled na dogajanje v družbi.

- Nemški kancler Helmut Kohl je obiskal nadškofa Šuštarja sredi osemdesetih let, še v času Jugoslavije in ta obisk je zelo odmeval. Bil je tudi prijatelj bivšega švicarskega predsednika.
Dr. Kurt Furgler je bil ugledna oseba ne samo v Švici, ampak je imel tudi tesno povezavo s predsednikom Kohlom in drugimi vplivnimi ljudmi v Evropi. Po Šuštarjevi zaslugi sem se spoznal in spoprijateljil z njim tudi jaz. Pomagal je tudi pri vzpostavitvi škofijske gimnazije v Šentvidu. Nadškofu Šuštarju kot tudi Sloveniji je bil v veliko oporo. Ni toliko javno deloval, je pa svoje zveze uporabil, da je nagovarjal vplive ljudi k pravim odločitvam.

Peterle Lojze3- Gotovo je pri mednarodnem priznanju Slovenije važna vloga Svetega sedeža in nadškofa Šuštarja. Pri mednarodnem priznanju Slovenije ima veliko zaslugo tudi krščansko demokratska opcija, ki ji vi pripadate. Ta je imela več razumevanja za samostojno Slovenijo kot druge politične opcije.
Vesel sem tega vprašanja. Slovenski krščanski demokrati smo bili prva in nekaj časa edina slovenska stranka, ki je bila sprejeta v kakšno politično internacionalo. Najprej je SKD postala članica Evropske zveze krščanskih demokratov, nato še Evropske demokratične zveze. Kot predsednik vlade še nepriznane države nisem mogel računati na uradne obiske pri predsednikih vlad po Evropi in po svetu. Ko pa sem se udeleževal političnih kongresov in konferenc internacionale, sem imel stike s predsedniki vlad (Andreotti, Kohl, Martens, Lubbers, Santer …). V tem krogu smo se predsedniki vlad, ki smo bili tudi predsedniki strank, pogovarjali na isti ravni. Takrat je šlo tudi za vprašanje verodostojnosti. Številni komunisti so se ‘preoblekli’ in ‘razporedili’ v nove stranke. Na Zahodu me je marsikdo vprašal, kdo in kaj je kakšen človek v resnici. Krščanski demokrati smo bili takrat najboljša politična legitimacija za Slovenijo. Samo enega se spomnim, ki je bil pri nas, pa je bil prej komunist. Mogoče so nam ‘službe’ koga podtaknile. 1. julija 1990, torej mesec in pol po nastopu vlade, sem se v Budimpešti udeležil kongresa demokrščanske internacionale. Helmut Kohl me je prosil za osebno srečanje. Od tistega srečanja sem prišel opogumljen, ker je dejal, da razumejo naše politične cilje: če smo mi uporabili pravico do samoodločbe in smo se združili, ne moremo tega odrekati vam. Skrbi pa me, kako se izogniti eksploziji soda smodnika na Balkanu. Odgovoril sem mu, da naša svoboda in naša demokracija ne more biti grožnja za nikogar. Potem sem mu razlagal razmere in ugotovil, da ima smisel za zgodovino. V finalu mednarodnega priznavanja je kasneje odigral ključno vlogo.
Torej zaradi članstva v obeh internacionalah sem lahko govoril s Kohlom, tesno sodeloval z dr. Aloisom Mockom, nastopil v Riminiju z Andreottijem, prišel v stik s Chiracom, z evropskimi poslanci in drugimi. Ko je politična skupina Evropske ljudske stranke zasedala v Rimu, sem prosil dr. Franca Rodeta, sedanjega kardinala, da je tam nastopil s svojo odlično francoščino. Treba je bilo namreč sodelovati tudi z evropskimi poslanci, ki so imeli kasneje pomembno vlogo pri vstopanju Slovenije v Evropsko zvezo. Imel sem edinstveno priliko, da sem lahko bil v stiku s ključnimi osebnostmi evropske politike in jim predstavljal interese Slovenije.

- Velikokrat premišljujem, da je Gospod, ki bedi nad zgodovino, bedel tudi nad slovenskim osamosvajanjem …
Eni govorijo, da smo pač imeli srečo, jaz pa rad povem, da smo doživeli nasmeh zgodovine, ki pa ne bi zadostoval, če mi ne bi bili pripravljeni in odločni. Vendar je res, da nas je Bog v tistem trenutku “pogledal skozi ta veliko okno”. Večina ljudi ne ve stvari, ki pa so bile zelo pomembne: kdaj smo dobili kakšno orožje, kdaj smo se s kom srečali, kdaj smo koga prepričali. Ob osamosvojitvi smo na Trgu republike stali sami. Tudi v vojni smo bili sami. S srčnostjo smo šli do konca, toda če pomislim, kaj smo tvegali in kdo nas je napadel, da velesile niso bile za samostojno Slovenijo, ne morem mimo tega, da smo doživeli veliko milost. In ta milost je bila očitna. Eden od ministrov prve vlade, ki ni veren, mi je dejal: »Lojze, to je bil čudež. Ne morem reči drugače.« Takrat so nam namreč vsi govorili, da naj bomo realisti in da je samostojnost nemogoča, da nas ne bo nihče podprl. Dobro se spominjam obiskovalcev (veleposlanikov, svetovalcev), ki so to poudarjali. Po vsem tem lahko hvaležno rečem, da je bila osamosvojitev velika milost.

RUSTJA, Božo. Lojze Peterle. “Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 41-43.

“Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni in prijazni?

Svab Blaz1S sogovornikom, ki ga bralci gotovo poznate bodisi iz radijskih zvočnikov bodisi z glasbenih odrov ali televizijskih ekranov, sva se v pogovoru dotaknila medijev in ustvarjanja razvedrilnih vsebin, kjer je Blaž Švab dejaven že več kot dve desetletji. Kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in življenje na sploh? Kaj mu pomenijo prazniki? Blažu sem zelo hvaležen, da je spregovoril tako iskreno, neposredno in z določeno mero kritičnosti, ki nas po svoje vabi k reviziji tega, kar smo, za kar se zavzemamo in kako živimo. 

- Za začetek najlepša hvala, da ste si v tem za glasbenike in ustvarjalce razvedrilnega programa najbrž najbolj natrpanem delu leta vzeli čas za pogovor. Ne morem mimo vprašanja, kako ste in kako prenašate že skoraj dvoletno situacijo glede epidemije … 
Tega obdobja ne prenašam ravno najbolje. Čuti se, da je pustilo posledice na vseh nas. Najbolj utruja dejstvo, da se kar ne konča. Na srečo smo za zdaj vsi zdravi, tudi moji najbližji, veliko prijateljev in znancev pa je zbolelo, nekateri težko, nekateri so se poslovili. Ob vsem tem mi je hudo, ker vem, da so mnogi prikrajšani za druge zdravstvene obravnave in terapije, ki jih potrebujejo. Za Modrijane me ne skrbi, mi bomo zdržali to obdobje, mislim pa na številne ljudi, ki so nas spremljali na nastopih, kako se spoprijemajo s situacijo, kako jim gre. Stiske so prisotne in z njimi se vsak spoprijema drugače. Ni vedno najbolj preprosto. Za našo družino je bilo vse skupaj kar izziv, ker se je sin rodil tik pred začetkom epidemije, ko smo o tem vedeli še zelo malo. 
Kolikor opažam, je na glasbenem področju kar hudo, ne toliko zaradi financ, saj večina glasbenikov še nekaj dela, ampak bolj z vidika spoprijemanja s povsem drugačnim načinom življenja in zaradi dejstva, da telo in glasilke ne delujejo na potrebnih obratih, kar je nujno za kondicijo. Številni glasbeniki so našli nove načine komuniciranja s publiko; to je dobro. Kar se tiče ustvarjanja televizijskih vsebin, pa se ob dobri organizaciji skoraj vse da. Ljudem smo navsezadnje dolžni dati nekaj razvedrila in glasbe. Je pa treba delati enkrat več. Zjutraj ko se prebudim, najprej pogledam na telefon, kdo je odpovedal snemanje zaradi stika ali okužbe, in v nekaj urah je treba odreagirati. A tega stresa in prilagajanja sem vajen s terena, ko se je bilo treba ves čas prilagajati in znajti. V tem pa je tudi veliko ustvarjalnosti.

- Ko omenjate televizijski program, naj vas vprašam nekaj glede vaših televizijskih navad: Kako pogosto se posedete pred TV? Kakšne oddaje in programe običajno izberete oz. kakšne oddaje v vas vzbudijo pozornost? 
Preden se mi je rodil sin, sem zelo rad gledal filme in serije, oddaje manj. Zdaj televizijo gledamo malo, izjemoma pogledamo kakšno oddajo. Gledanje televizije zavestno omejujemo, podobno gledanje vsebin na telefonu, kamor se je dejansko vse preselilo. Prekomerno gledanje ubija doživljanje, ga dela otopelega, za majhnega otroka pa je to toliko bolj škodljivo. Je neizbežno, a je treba iskati mero. Vsebine, ki so dosegljive na klik, spreminjajo doživljanje, da je manj vedro, bolj otopelo, ker ni poti, ki pelje do cilja. Cilj je samo klik stran. Ves čar pa je v poti, ki nas pelje do cilja. Pot, ki je tudi naporna, kjer se je treba potruditi, nas pelje do pravega zadovoljstva. Predstavljajte si razliko v občutku, ko gremo kupit solato v trgovino, ali celo, ko nam jo z dostavo pripeljejo na dom, in občutku ob tisti solati, ki jo posejemo na vrtu, jo vzgojimo, opazujemo, kako raste, se z njo pohvalimo pri drugih – koliko več veselja in radosti je tukaj! No, to s telefoni izginja. Zato televizijskih oddaj ne bi ustvarjal, če ne bi imele vsaj enega višjega smisla, in to glasbenega: glasba ostane in ima neko vrednost, je del kulture. Z veseljem pa bi kdaj v prihodnosti ustvarjal pogovorne oddaje, ker izkušnje in zgodbe pomagajo ljudem, jih nagovorijo k pozitivnim spremembam.

- Zdaj sva govorila o televiziji z vidika gledalca, a vi ste hkrati tudi sami na drugi strani televizijske kamere. Kako ob dejstvu, da ste že dolgo prisotni v medijih, vidite razvoj medijev, informiranja, zabavanja ljudi? Zaznavate kak trend na tem področju? 
Vse se spreminja – in hkrati nič. Najbolj se spreminja način spremljanja vsebin v dopolnjevanju z družabnimi omrežji. Ob ustvarjanju televizijskih ali radijskih vsebin že razmišljaš, kako bodo le-te delovale na družabnih omrežjih, hkrati delaš za več različnih medijev. Nobene vsebine ne podcenjujem, česarkoli se lotiš, ali resničnostnega šova ali poglobljenega intervjuja, vse ima svoja pravila in za dober rezultat za gledalca je vsepovsod treba veliko dela, znanja in truda. 
Hkrati se zavedam, da v teh časih v Sloveniji z medijskimi vsebinami za pozornost domačih gledalcev tekmujemo s celotnim svetom; občinstvu so dostopni vsi svetovni programi z vrhunskimi produkcijami. Na srečo domači gledalci še vedno ali celo vedno bolj cenijo lokalnost, občutek domačnosti, da se nekaj dogaja v kraju, ki jim je blizu in ga poznajo, z ljudmi, ki so jim blizu. Oddajo V petek zvečer ustvarjamo tedensko in iz nje do 10 izsekov vsak teden roma na spletne portale. V samo dveh sezonah oddaje je na spletnem portalu YouTube na voljo 200 slovenskih popularnih pesmi, odigranih in odpetih v živo. Svab Blaz2

- Oddaja V petek zvečer je nadomestila svojo predhodnico, Slovenski pozdrav. Kje je nova oddaja naredila korak naprej glede na prejšnjo? Ste se pri oblikovanju novega formata veliko ukvarjali z okusom ljudi, torej z vprašanjem, kaj si gledalci želijo? 
Mi smo se dela lotili obratno. Nismo razmišljali o tem, kaj si želijo ljudje, nismo delali analiz, kaj želi gledati občinstvo, kar je po neki logiki najbrž narobe. A sam sem mnenja, da moraš biti vedno korak dlje in ljudem ponuditi nekaj, na kar sami niso pomislili. Ko ti občinstvo vse narekuje, slediš; bolje je, da občinstvo sledi tvojim vsebinam. Mi smo se snovanja lotili z zavedanjem, da moramo v nacionalnem mediju bolj prispevati k popularizaciji slovenske glasbe. Iztočnice za razmišljanje so se mi ponujale po vsakem igranju z Modrijani ali drugje. Kaj ljudje pojejo zjutraj ob štirih, ko se vračajo z zabave? Opazil sem, da le tu in tam pesmi slovenskih izvajalcev; da ko je družba ob šanku najbolj vesela, zapoje dalmatinsko pesem, najpogosteje kar glasbeniki sami. Da ne bo pomote, sam gojim do tuje glasbe veliko spoštovanje, jo tudi spremljam in zelo dobro poznam, pred epidemijo sem veliko potoval po svetu in načrtno spremljal tujo glasbo. Zelo veliko glasbe iz Hrvaške ali iz Srbije je narejene odlično, mnogo je izjemnih piscev besedil pa tudi izrednih pevcev, in do tega gojim veliko spoštovanje. A vendarle mi je malo hudo, ko družba zjutraj zapoje vse kaj drugega kot slovensko pesem. Zato smo z ekipo razmišljali, kje in kako lahko prispevamo, da bomo zavesti ljudi, predvsem mladih, postopoma približali dobre slovenske pesmi. V samo dveh sezonah smo v oddaji izvedli 200 pesmi, ki so nato šle na YouTube in na druga družabna omrežja, kjer štejemo milijonske oglede. Na zabavah si ljudje vrtijo glasbo iz oddaje V petek zvečer, prav tako to opažamo v barih. Odločilno pa je bilo, da je vse odigrano in odpeto v živo in da za tem stoji vrhunska produkcijska ekipa. Vse je v ekipi, ki potem dela. Na oddaji delajo uredniki in producenti razvedrilnega programa RTV Slovenija. Soustvarjalec oddaje je Jure Karas. V oddaji vse v živo igrajo in pojejo Diamanti. Priredbe ustvarjata Miha Gorše in Martin Juhart. Nad vsem bdi izjemni glasbeni producent Matjaž Vlašič. Za vrhunski ton skrbita Metod Komatar in Tadej Mihelič, za številne najboljša tonska mojstra in producenta, z nami sodelujejo tudi drugi mojstri. Tako rekoč je na mestu zbrana izredna ekipa, ki deluje v tej oddaji in na drugih glasbenih področjih. Efekt, ko je nekaj odigrano v živo, in to vrhunsko, pa je večji, kot smo pričakovali. Oglašajo se nam producenti iz ZDA, kako dobro stvari zvenijo in kako nam je to uspelo. 

- Kdor ne pozna tega ozadja, kdor predvsem posplošuje, hitro poda tudi kakšno kritiko, tudi na račun domoljubja, preveč slovensko obarvanih vsebin ... Dotikava se vprašanja, kje je tukaj prostor za zdravo konservativnost, zdravo domoljubje, zdrave vrednote, za prikaz tega, kar večina Slovencev živi »izven ljubljanske obvoznice«, po podeželju in vaseh … 
Sam se besedi zdravo izogibam, ker predpostavlja, da je na drugi strani nekaj bolnega. Beseda se mi ne zdi najboljša. Raje izberem besedo zmerno ali pa iskreno. Znotraj ljubljanske obvoznice včasih zasledim več domoljubja kot zunaj nje. Ni vse tako enoznačno. Dejstvo je, da lokalna politika prehiteva nacionalno. Da je na terenu, na občinski ravni, mogoče zaznati več dobrih idej, iznajdljivosti, pripadnosti kraju in ljudem, več ljubezni do domačega kraja in ljudi, in da se na lokalni ravni izvajajo res izjemni projekti. Zato obožujem Slovenijo. In številni župani delajo izjemno delo. Z Modrijani smo imeli velike koncerte tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih krajih in vsepovsod smo bili zelo lepo sprejeti. Menim, da s konservativnostjo (ali obratno: z nekonservativnostjo) ni nič narobe, tudi ne obsojam ljudi, ki niso domoljubni, sploh ne. Obsojam pa hinavščino. Ljudje govorijo, da so domoljubni, delajo pa drugače ali sejejo sovraštvo. Ljudje govorijo, da so konservativni, doma in v svojem življenju pa počnejo vse drugo. Premalo iskrenosti premoremo do sebe. V bistvu smo zelo hinavski in veliko lažemo oziroma so naši obrambni mehanizmi, s katerimi zastiramo lastno resnico, zelo oboleli. Kot otroku so mi doma govorili in me vzgajali, da smo Slovenci pošteni, delavni in prijazni. Smo res? Mogoče je čas, da si nalijemo čistega vina in opravimo »samorevizijo«, potem pa debatiramo, kako naprej.

- Govorite o iskrenosti, o početju nas samih. Ob tem bi se z vami rad dotaknil še dejstva, da po vseh letih statističnih podatkov vedno na prvo mesto postavljamo družino, čeprav potem med sabo preživimo malo skupnih trenutkov ali pa jih preživimo sicer v isti hiši, a pogosto drug mimo drugega; prednost pa dajemo vsem mogočim ekranom ... Kako vidite to in kako kot človek, ki je zelo vpet v medije, »krmarite« med tem?
Mediji, pri tem mislim predvsem na razvedrilo, dajejo hiter užitek. S tem načeloma ni nič tako zelo narobe, če imamo mero. Vse je v meri. Čisto vse. Kot pri sladkorju, alkoholu, mastni hrani, zdravilih, tako je pri medijih, mera, mera, mera. Pri tem so najprej pomembna pravila, ki jih določimo zavestno, potem pa upoštevanje in ponavljanje le-teh, da nam pridejo v navado. Navada je zlato. Dobra navada nas dolgoročno rešuje. Tako delamo pri nas doma. Določimo pravila, ki nas delajo srečnejše in svobodnejše, določimo mero, in se trudimo, da smo pri tem dosledni. Ampak veste, nam je to lahko govoriti, ker imamo polno mizo in hladilnik. Kako se počuti nekdo, ki zdaj tole bere, vsak dan pa po 12 ur gara, da preživi družino in kupi vsa potrebna zdravila in terapije, ki jih država in zavarovalnice ne pokrivajo? Kdo njega vpraša, zakaj ni več z družino? Ko pride po 12 urah dela domov ubit, ponižan, zgaran in ima komaj odprte oči, ko se njegov otrok igra, sam pa je v mislih odsoten, ker ga skrbi, da še ni plačal vseh položnic ... Ljudje, ki živijo oz. živimo v ugodju, lahko nakladamo o tem, kako bi lahko bili več z otroki, kako bi manj gledali televizijo, številnim pa se ob branju tega obrača želodec. In jih še kako razumem. Ker se tudi meni. Dejstvo je, da živimo v bogati državi, v bogati skupnosti, ki sprejema to, da tisoči živijo pod pragom revščine. Zato poklon vsem društvom in posameznikom, ki jim je mar, ki se trudijo pomagati, ni jih malo. Vseeno pa me mrazi, zakaj se za toliko otrok zbira denar za dodatne terapije. V tej bogati državi, zakaj? Pogosto sem kar obupan in se mi zdi, da je vse, kar počnem, ena bedarija. Pogosto mi početje osmišlja samo glasba, ki jo imam tako rad, glasba, za katero vem, da lahko tudi pomaga, opogumlja, lajša bremena.

- Pred koncem pogovora bi se rad dotaknil še prihajajočih praznikov. Kako jih preživljate, kakšne navade ste iz primarne družine prenesli v svojo družino, katero sporočilo božiča bi radi prenesli na nove rodove? 
Božični čas mi ogromno pomeni. Najraje sem doma. Najlepša in najpomembnejša navada se mi zdi ta, da smo radi skupaj. Drugo mi ni pomembno. Veliko bomo skupaj z vsemi družinami, in to je največ. Prijeten pogovor. V ničemer ne pretiravamo.

Svab Blaz3- Kmalu potem sledi prehod v novo leto. Boste letošnje silvestrovo preživeli delovno ali v krogu najbližjih? 
Na televizijskih ekranih sem silvestrski program soustvarjal že šestkrat, sedemkrat, niti ne vem točno. Tudi letošnjega pripravljamo. Najpomembnejši del letošnjega bo vsakodnevno testiranje vseh glasbenikov, ekipe, obiskovalcev in upoštevanje vseh ukrepov. Zelo bomo striktni. Prav vsi se bodo testirali vsak dan. Strogo bomo upoštevali vse varnostne ukrepe. Ves čas bom prisoten v studiu, da bom sproti spreminjal program, če bo treba. Z Modrijani letos ne igramo in bomo z družinami doma. 

- Kako si pa najbolj želite doživeti prehod v novo leto – je to za vas pomemben mejnik? 
Novo leto vedno povezujem z delom. Z Modrijani za Silvestrovo običajno igramo že od leta 2000, ko smo imeli 15, 16 let. Zame osebno silvestrovo ni mejnik. Moj koledar je bolj povezan z delovnimi projekti in procesi. Tako da je včasih zame novo leto poleti.

- Ob tem se spominjam enega od intervjujev pred leti, ko ste dejali, da člani zasedbe Modrijani v decembru preživite skupaj tudi po 20 dni, ker je toliko nastopov. Kako je s tem v današnjih časih?
Vsi nastopi so odpovedani, vsa javna igranja in vsi zasebni nastopi. Ta čas vadimo, snemamo in objavljamo številne posnetke Noči Modrijanov iz arhiva.

- In za konec: Ob prehodu v novo leto se izreče kar precej želja in voščil. Kaj si za leto 2022 želite vi – kot oče in družinski človek, kot glasbenik, TV-voditelj?
Pred nami sta dva največja izziva. Najpomembnejša. Odnos do soljudi in odnos do okolja. Od tega je odvisno vse. Želim si, da bi do tega gojili največje možno spoštovanje in sočutje. Le to bo rešilo svet in ga olepšalo. To je izziv zame in menim, da za vse nas.

ERJAVEC, Matej. Blaž Švab. Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni, prijazni?.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 34-37.

Marjetka Polona1Pri založbi Ognjišče so izšli Še bolj radovedni Zakajčki, knjiga 27 zgodb, v katerih se otroci Blaž, Anton in Neža sprašujejo o Bogu, veri in krščanskem načinu življenja. Gre za drugo knjigo Zakajčkov, Blaž, Neža in Anton so še bolj radovedni, še bolj nagajivi in še bolj ustvarjalni. Zakajčki so že 7 let sestavni del mesečnika Ognjišče, ustvarjata jih naši sogovornici Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak.

- Kaj novega prinašajo Še bolj radovedni Zakajčki?
Marjetka: Druga knjiga Zakajčkov je oprijemljiv odgovor na potrebe otrok in staršev. Daj, napiši kaj o pepelnici! In velikega šmarna ne znamo zares razložiti … Zakaj si v prvi knjigi preskočila vse svete? Pa kakšno božično več napiši, da bo za božičnico v župniji … Zakajčki od vedno nastajajo iz vprašanj, potreb in zabavnih domislic mojih prijateljev, pa tudi bralcev, ilustratorke, urednika in lektorice … Skratka, novi Zakajčki se dotikajo tudi zahtevnejših vsebin (kot je trpljenje), a ne preveč. Moj osemletnik jih brez težav bere sam. Literarno pa so liki lepše izoblikovani in zgodbe bolj berljive kot v prvi knjigi. (smeh) Taka je pač pot učenja.

- Zakaj sploh pisati zgodbe iz vsakdanjega življenja? Nič kaj privlačno se ne sliši …
Marjetka: Polona ima na naslovni sliki svojega Facebook profila napisan citat: najdi veselje v običajnem. Skupno nama je, da sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem. Danes ljudje težijo k nenehnemu izpopolnjevanju, trendom, všečnosti … Živimo v družbi nikoli-mi-ni-dovolj, kjer je najpomembneje, kako se pokažeš drugim. A vsakdanjost je razgibana in čudovita, če iz drobnih življenjskih malenkosti sestavljamo mozaik in smo zanj hvaležni.

- Katere pa so te malenkosti?
Marjetka: Otroške domislice, nenavadni pripetljaji, nepričakovan obisk, vprašanja, ki nas spravijo v zadrego, iskriva otroška molitev … Vse to je mozaik družinskega vsakdanjika in takšen je tudi mozaik Zakajčkov. Blaževo družino srečujemo v različnih trenutkih družinskega življenja, ko jim je lepo na počitnicah, ko Anton skriva figurice iz jaslic k sebi v posteljo, ko se v hiši udomačijo trije modri z vzhoda, pa tudi, ko v hišo pride bolezen in ko se otroci soočajo z lenobo.

- Kako uspeš Boga tako poenostaviti, da je razumljiv otrokom?
Marjetka: Boga ne poskušam poenostaviti. V Zakajčkih je Bog samoumeven, kajti otroku je Bog samoumeven. V prednajstniškem obdobju otroci z Bogom živijo v odnosu, ki temelji na doživljanju, in ne na pridobljenem znanju. Zakajčki imajo podnaslov Otroška vprašanja o veri. Ne gre za zahtevna teološka vprašanja, ampak za vprašanja, ki se rodijo iz doživetega odnosa z Bogom, prepleta vsakdanjih zgodb in verskih vrednot, družinskih navad tekom cerkvenega leta. Prav takšna spontana vprašanja pa nas starše pogosto presenetijo. Tudi z Blaževimi starši v knjigi ni nič drugače.

- Polona, kako pa z ilustracijo približaš Boga otrokom?
Bog je naš stvarnik. On je vse ustvaril z ljubeznijo, vse je ustvaril lepo. Trudim se, da s podobami vsaj malo zajamem to lepoto in otrokom približam stvarstvo, zbudim domišljijo. Ilustracije rišem igrivo, uporabljam žive, vesele barve, podobe vzbudijo prijeten, vesel občutek.

- V Sloveniji imamo poplavo slikanic. Kako najdeš svoj stil, svoje mesto kot ilustratorka?
Polona: Stil se ilustratorju ponuja kar sam, je del tebe, če pa ga želiš spremeniti in izpopolniti, je potrebno kar nekaj dela in vaje. Svojega mesta ne iščem. V bistvu nisem nikoli želela postati konkurenčna, ampak preprosto odgovarjam na delo, ki se samo ponuja. Do sedaj sem ilustrirala in oblikovala le projekte, ki so, kot pravim, »za Boga«. Kar sem se lotila delati zgolj »poslovno«, nekako ni prišlo do končnega izdelka. Sem pa že kar nekaj stvari naredila v verski tematiki. To jemljem čisto kot Božjo voljo zame. Rada sodelujem s katoliškimi založbami. Marjetka Polona2

- Kako ilustriraš: na računalnik ali na roke? Zakaj?
Polona: Oboje. Zakajčke rišem klasično; svinčnik, tuš, akvareli. Rubriko fantje-punce in druge pa tudi digitalno. Še vedno se mi zdi, da je najlepša risba, sploh za otroke, tako po starem, na papir. Digitalno je sicer fajn, ponuja veliko možnosti, nikoli pa ni tako osebno, izrazno.

- Kakšne motive je najtežje narisati?
Polona: Najtežje je najverjetneje narisati prav Boga, na primer Jezusa na križu. Ker ne želiš olepševati ali Bogu pripisovati omejene podobe. Bog je neskončno večji, kot si ga mi lahko predstavljamo.

- Zakajčki se pogosto dogajajo v varnem zavetju doma. Imaš dom Zakajčkov naslikan, da ne pozabiš, kakšen je kavč, kakšna kuhinjska miza …?
Polona: Nimam naslikanega na papirju, imam pa neko podobo v glavi, nek prostor, stil pohištva, da je hiša ubrana. Mogoče malo poklicne deformacije, saj sem po izobrazbi arhitektka. (smeh) Ko pa rišem, pregledam prejšnje ilustracije, preverim, da se kavč ujema, da je kuhinja ista, da ne menjajo stolov vsak mesec, saj so preprosta družina … Zanimivo, kar malo sem jih posvojila.

- Vajino vodilo pri ustvarjanju je:
Polona: Pustim se, da me vodi Sveti Duh, če nimam inspiracije, pomolim k njemu, in se kar hitro izriše slika pred očmi, ki jo potem narišem. Drugače pa preprosto, vsakdanje, veselo.
Marjetka: Sem le majhen svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo ... Mati Terezija.

- Kako ste se vidve znašli skupaj?
Marjetka: Spoznali sva se v zakonski skupini v študentskem centru Jadro. Pred dvanajstimi leti. Polone takrat še nisem zares poznala, bila pa je ena tistih deklet, ki žarijo. Rubriko fantje-punce sem želela narediti privlačnejšo, unikatno, zato sem Poloni poslala besedilo in jo vprašala, če bi kaj narisala »za zraven«. Dobili sva se na kavi. S sabo je imela prve skice, ki so me takoj očarale. Naslednje leto sem si zamislila še družinske zgodbe z vsakdanjimi, a zabavnimi vsebinami, v katerih bi se našli otroci in ob katerih bi se tudi starši dobro počutili. Polono sem izzvala z otroško ilustracijo. Tako so začeli nastajati Zakajčki.
Rada opazujem, kako se vzajemno razvijava in rasteva druga z drugo. Polonine ilustracije so prijazne, nežne, nagovarjajoče ... Na najinem prvem »sestanku« o Zakajčkih je rekla, da otroška vera ne obstaja. Otrok veruje na svoj način, odrasel veruje drugače. Ženska drugače kot moški, babica drugače kot najstnica … A vera je ena. Otroci verujejo doživeto, pristno, brez pogojev. Bog zanje preprosto je. In od otroške predanosti se lahko ogromno naučimo mi veliki. V takšnem spoštljivem duhu vsak mesec nastajajo Zakajčki. Marjetka Polona3

- Obe sta mami doma, kako združujeta delo in družino?
Polona: Družina mi je visoka vrednota. Vanjo vložim največ svoje energije in časa. Imam pet otrok, najstarejšega že sedem let šolamo na domu, drugega tretje leto, najmlajša ima pol leta, srednja dva pa tudi nista v vrtcu. Zato pogosto, ko je treba oddati ilustracijo v uredništvo, kar malo zamujam. Mi je pa lepo, da lahko delam nekaj poleg skrbi za družino, nekaj, kar je za Boga, a osrečuje tudi mene. Prijetno je včasih pobegniti v svet domišljije, kjer je vedno lepo, kjer je hiša pospravljena, otroci urejeni. (smeh) Risanje mi je v sprostitev in v izziv. Je pa res, da je včasih, ko si utrujen, ko so otroci glasni in divji in zahtevajo svojo pozornost, svojstven izziv dobiti čas in mir za delo, včasih ni in ni navdiha.

Marjetka: Moji starejši trije otroci so v šoli, najmlajša v vrtcu, zato zadnje mesece lahko več pišem. A 12 let ob malčkih me je naučilo, da svoje delo črpam iz njihovega sveta. Pišem reportaže s poti, ki so všeč njim. Moj mož pa tudi rad hodi in aktivno živi, tako je iz našega družinskega veselja nastajajo namigi za družinske poučne in zabavne sprehode, ki jih objavljam v Ognjišču.
Zgodbe pa so del mojega materinstva – večino jih pripovedujem, tu pa tam kakšno zapišem. Otroci znajo to ceniti in se zgodb veseliti, kar mi daje motivacijo. Kariera je lahko nekaj zelo preprostega, domačega. Biti mama, ki piše (ali riše), je prav osrečujoča kariera. Morda se sliši preprosto, a ni. Ko so bili vsi otroci doma, je bilo težko. Ni preprosto sprejeti, da ne moreš pisati kadarkoli in brez »motenj«. Da narediš manj … Težko je najti pravo mero in verjeti, da Sveti Duh deluje tudi po omejitvah. Pogosto so mi dobre ideje zbežale. In z idejami je tako, da če jih ne zapišem takoj, nič kaj rade ne pridejo nazaj.

- Ali spiš z beležko?
Marjetka: Mogoče res ne bi bilo slabo. Idejo za decembrske Zakajčke sem ponoči zapisala kar na notranjost platnice otroške pobarvanke, ki je nekdo zvečer ni pospravil na njeno mesto. (smeh)
Kaj pa ti, Polona, so barve vedno pri roki, čopiči pa povsod po hiši?

Polona: Ne, v bistvu jih moram kar malo skrivati, ker bi jih drugače otroci želeli uporabljati. Moj predzadnji otrok je sedaj pokazal velik interes, zato moram najprej njemu pripraviti vodenke in list, šele nato se lahko približno v miru spravim k delu. Sem si pa pred nekaj meseci zadala, da vsak dan naredim vsaj eno risbo v skicirko, tako, za vajo. V zadnjem času se poslužujem tudi spletnih izobraževanj, ki so super pridobitev digitalne dobe. Šola kar od doma! Kot nalašč zame.

- Zakaj so vajini Zakajčki tako poceni?
Marjetka: Ker niso najini. Ker hočeva, da pridejo v čim več družin, da razveselijo kar se da veliko otrok. 15 oz. 16 evrov že pred epidemijo za marsikoga ni bilo malo denarja, sedaj je takšnih ljudi še več. Lepo je dobiti v dar dovršeno oblikovano knjigo, trdo vezano, natisnjeno na kakovosten papir, polno lepih ilustracij in zabavnih zgodb, v katerih je doma Jezus. Zakaj so poceni? Zato, da boste kupili eno zase in še eno za nekoga, ki si je ne more privoščiti. Hvaležna sem založbi Ognjišče, ki je imela posluh za moje trmaste želje o cenovno dostopni otroški knjigi. Ne nazadnje s tem ohranjamo duha očeta Franca Boleta.
Marjetko in Polono smo »zasliševali« sodelavci revije Ognjišče.

ERJAVEC, Matej in sodelavci. Obe sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem.... (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 41-43.

Za pisatelja Zorka Simčiča je bilo večkrat zapisano, da je najpomembnejši slovenski pisatelj, ki je živel izven Slovenije, in to več kot 50 let. Rodil se je leta 1921 v Mariboru, med drugo svetovno vojno emigriral v Argentino in se po letu 1994 vrnil v Slovenijo. V reviji Ampak so leta 2001, ob njegovi 80-letnici, o njem zapisali, da »je živahen pričevalec zdomskega in emigrantskega življenja, esejist s kozmopolitskim ozadjem, ki ga nenehoma vzporeja z našim lokalnim življenjem, in pomemben jezikovni mojster, ki v svojih zapisih med drugim tudi dragoceno primerja zgodovinske preskoke jezikovnih izrazov in pomenov«.

Simcic Zorko1Moji pogovori z akademikom in stoletnikom Zorkom Simčičem so se zadnji dve desetletji dotikali raznih področij ožjega in širšega družbenega, političnega, verskega življenja. Veliko stvari je zapisal v svojih knjigah, veliko stvari je povedal v raznih intervjujih – ob tem zanimivost, da je svoj prvi intervju po vrnitvi v Slovenijo dal ravno za revijo Ognjišče septembra 1994, ko se je z njim pogovarjal odgovorni urednik Božo Rustja.
Tokrat ob posebni priložnosti obhajanja stoletnice dajem v branje namesto klasičnega intervjuja nekaj vsebinskih izsekov iz spominov na pogovore z njim.

Če za izhodišče vzamem prej omenjeni intervju, ki je botroval tudi kakšnemu mojemu dodatnemu vprašanju v smislu, kaj ste pa s tem mislili, je Zorko na samem začetku v pogovoru o življenjskih odločitvah, izbiri smeri, korakih odgovoril s pomembnim vidikom, da »so v življenju koraki, ki jih je še bolj tvegano ne narediti. Zakaj sem se odločil za vrnitev? Ker se mi zdi ta korak – ob vsej tveganosti – naraven. Jaz sem tu doma …« 

Večkrat sva se ustavila ob naši miselnosti leta 2004, ko smo bili vključeni v proces priključevanja Evropski uniji, ko smo imeli veliko direktiv, kaj moramo početi. Vse od obdobja konca tega procesa se zdi, da si na vprašanje, kaj zares kot narod hočemo, ne znamo odgovoriti. Kot da ne znamo postati gospodarji na svoji zemlji … O tem vprašanju je moj sogovornik pisal že v začetku tega tisočletja, ko je v enem od intervjujev dejal: »Ko hlapec pri Heglu tvega vse in prav zato postane gospodar, je gospod. In naj bi bil na to ponosen. In če je bil stoletja prisiljen hlapčevati, naj odslej prevzame nase dostojanstvo gospodarja. Seveda z vsem, kar to pomeni: z večjo osebno odgovornostjo zase, pa tudi za druge.« 

Simcic Zorko2Pogovori o primerjavi med Slovenijo pred desetletji in danes so aktualni tudi dandanes. Kar nekaj besed sva namenila vprašanju, kaj so bile tiste stvari, ki so se mu ob vrnitvi v domovino pred skoraj tridesetimi leti zdele nenavadne. »Skoraj šok!« mi je takrat dejal. »Ulice so se zdele strahotno ozke … predvsem pa ni bilo videti otrok …«
Leto prej, ko je z družino prišel na trimesečni obisk Slovenije, je ugotovil, da na cesti ni bilo nikoli videti ničesar, kar bi spominjalo na smrt. »V meni so vedno bili močno prisotni mladostni spomini na pogrebne sprevode po ulicah, in to ne samo kakšnih velikih mož, recimo dr. Lamberta Erlicha ali pa dr. Antona Korošca.« Spet kot zanimivost - na Koroščevem pogrebu in sprevodu je kot dijak nosil blazinice z odlikovanji nekdanjega voditelja naroda. Navezujoč se na to vsebino sva se oba ustavila še ob eni zanimivosti – namreč smrti ni niti v osmrtnicah. Našteval mi je, da »nekoga že prvi dan pomladi ne bo več, drugi, da je od nas tiho odšel, tretjemu je srce nehalo biti, ali pa se je preselil v boljše življenje, zatisnil trudne oči... Smrti ni.« V nekem svojem stolpiču, objavljenim na kulturni strani Dela, kjer je nekoč govoril o evfemizmih, je zapisal: »Nihče ne umre, besede smrt ni, kaj šele križa!«
Ob mojem primerjalnem vprašanju o nekdanji naklonjenosti ali nenaklonjenosti do verske dimenzije življenja je dejal, da je kot otrok pogosto hodil z očetom po Pohorju, in kako je bilo nekaj povsem normalnega, da so ju otroci, pa tudi kakšna starejša ženska, pozdravljali s »Hvaljen Jezus!«.

V pogovoru seveda nisva mogla mimo dnevnih tem, recimo o razliki med odnosom državljanov do oblasti nekoč in danes. Ta odnos je nekoč ilustriral z zgodbo iz otroških let. Pred neko mariborsko cerkvijo je bila množica ljudi. Bo procesija. Policisti skrbijo za špalir. Pa se je zgodilo, da si je neki fantek, star kakšnih pet ali šest let, zaželel na drugo stran špalirja, na pločnik, ker bo od tam imel lepši pogled na mimohod. Njegova mama se je obrnila k stražniku: »Gospod stražnik, ali bi dovolili, da z otrokom stopiva na drugo stran špalirja?« Stražnik jo je resno poslušal, ji ugodil. »Nič nenavadnega, a ne?« je rekel Zorko. »Če ne bi ta otrok bil jaz, žena moja mama in policist moj oče ...«

Simcic Zorko3Ker je – in to že pred desetletji – večkrat skoraj hudomušno dejal, da je on res star, saj ne samo, da je iz prejšnjega stoletja, ampak celo iz prejšnjega tisočletja …, sem mu ugovarjal, da pa je tu paradoks: o njem sem lahko bral, kako eden literarnih zgodovinarjev piše, da ima njegova literatura vlogo iniciative v naši prozi, drugi, da preseneča s svojo modernostjo, tretji, da je kakšna njegova drama pisana na najmodernejši način, na filmski način. Pa je odvrnil, da ne bi vedel, kaj reči. »Ko pišeš, pač pišeš, zakaj tako, in ne drugače, pa da je uganka. Besedni umetnik, ki bi ob ustvarjanju želel biti inovator, bi že v tistem trenutku bil izgubljen primer.«
Nekoč pogovor o različnih vrstah umetnosti. Katera umetnost po najbolj seže človeku v dušo? Likovna, besedna ali glasbena? Po njegovem glasbena. »Ob branju Dostojevskega si človek reče: genialno. Ob pogledu na Sikstinsko kapelo si rečeš: genialno. Ob poslušanju klasične glasbe pa si marsikdaj zašepečeš: nebeško.«

Spomnim se tudi na njegovo misel iz intervjuja leta 1994, ko je podal primerjavo o odnosu človeka do lastnega naroda, misel, ki je danes, ko smo pravzaprav na prelomnici časov, še posebej razmisleka vredna: »Če je kristjanu res vzor Kristus, kako se ne zamisliti ob Kristusovem odnosu do svojega naroda? On – Bog, ki je prišel odrešit ves svet, ljudi vseh ras in narodov, do kakšne stopnje se ta Bog-človek čuti kot del svojega naroda!«

Ob opažanju navad in ravnanja Slovencev je pogosto rad izpostavil zabrisanost meje med resnico in lažjo. »Najhujše je to, da ljudje dostikrat ne ločijo več laži od resnice. In kar je še huje, imamo ljudi, ki vedo, da to, kar berejo, ni res, pa jim je vendar laž bolj všeč. Vrh vsega: kako se sploh pogovarjati z ljudmi, ki trdijo, da je več resnic? O tem mnogokrat diskutiramo, bolj malokrat pa se zavemo, da nas brez jasnega zavedanja, da je resnica vedno samo ena, utegne nekoč še boleti glava.«

Simcic Zorko4Večkrat mi je omenil, da je po vrnitvi v domovino med mladimi intelektualci naletel na vrsto nadvse razgledanih in bistrih ljudi, da pa ga marsikdaj žalosti, ker se vedno ponavlja mnenje, da danes mladih nič ne zanima. »Ne naša preteklost ne sedanjost ne njihova prihodnost. Kajti če je to res, bi to bilo nekaj tragičnega. Strašna je misel Milana Komarja, ki je napisal, da »z nezanimanjem smrt potuje inkognito«.
Še eno od zapisanih opažanj, ki ga rad izpostavi, je vprašanje vrednot in z njimi povezanega občutenja sramu. »Kdaj si nazadnje videl neko dekle, ki bi zardelo? Fanta, ki bi ga bilo vidno sram? V mojih časih si vsak dan ali sam doživel nek dogodek, ob katerem si začutil sram, ali si videl dogodke, ob katerih je bilo druge sram … Od česa je to odvisno? Sam bi dejal, da je to odvisno od vrednot in na žalost so se nekatere vrednote izgubile. Če neke vrednote ni, potem tudi reakcije ob nekem dogodku ne more biti. A je učenca v šoli še sram, če ga učitelj odkrije, kako plonka?«

Nekoč ob pomenku o našem »nekoč in danes«. Moj sogovornik se je vrnil na zemljo svojih prednikov, marsikaj z žalostjo opazoval, toda ali je našel kaj, kar bi – čeprav ustvarjeno v desetletjih ‚socialističnih‘ vlad – le mogel občudovati?  
Iz pogovora izpred nekaj tednov je seveda na plano prišlo tudi vprašanje, kako se počuti človek, ko se bliža svoji stoletnici. Kdo ve, pravi, ali je kdaj v svojih spisih uporabil besedo ‚betežen‘. Vsekakor jo šele zdaj v resnici razume. Občuti. Bilo bi pa bogokletno, če bi se preveč pritoževal. Mnogi njegovi pokojni prijatelji, tudi desetletja mlajši od njega, so že dolga leta bili na vozičkih, napol gluhi in slepi …
»Svet je izgubil kompas. Zdi se, da se bližamo koncu neke civilizacije. Relativizacija vrednot, govorjenje o raznih vrstah spola in podobno rodijo razkroj. Na srečo ima narava večne temeljne zakonitosti, ki so ji bile dane od Boga, in zato jih bo prej ali slej uveljavila. Od tod tudi moj veder in utemeljni optimizem ter zaupanje v Božjo previdnost.«

Kakšne želje v tem trenutku?
»Da bi mi Bog še naprej dajal dovolj energije, predvsem pa tudi še naprej jasnih misli. In pa da bi tudi sam lahko napisal Plečnikovo misel: »Najlepše je, če človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in znal. Imam mirno vest.«
Gospodu Zorku Simčiču uredništvo revije Ognjišče ob tej priložnosti iskreno vošči za prihajajoči 100. rojstni dan in mu želimo vse najboljše ter kličemo: »Bog vas živi!«

Ob priložnosti se je pojavilo tudi vprašanje, nad čem je še posebej navdušen.
»Zame je največji dosežek izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Če si samo zamislim, za kakšno obsežno delo gre, da ga je pripravljalo nekaj sto ljudi, ki so uspeli ustvariti definicije in obdelati razne povezave … Še danes ne mine dan, da ga ne bi z občudovanjem vzel v roke, pogledal kakšno podrobnost. Zgodovinski dosežek.«

ERJAVEC, Matej. Življenje je res pristen roman, ki ga pišeš predvsem zase.... (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 36-38.

"Vodo v Sloveniji spremljamo z najsodobnejšo merilno mrežo"
Voda je vir življenja, je bistveni sestavni del dobrobiti in kot taka si zasluži skrb in spoštljiv odnos. O njej se bo v prihodnjih tednih še precej govorilo – tako o nasvetih, kako naj ob vročinskih valovih poskrbimo, da spijemo dovolj vode, kot tudi v povezavi z razpisanim zakonodajnim referendumom o vodah. Kako v Sloveniji skrbimo za vodo, nam je v pogovoru predstavil v. d. direktorja Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) mag. Jože Knez.

Knez Joze1- Za začetek vas prosim, da nam predstavite, kako so razdeljene naloge, vezane na urejanje, upravljanje in skrb za vode v Sloveniji, saj je z vodo povezanih kar nekaj ministrstev in tudi agencij.
Ključne inštitucije, ki v Sloveniji skrbijo za vode, so Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija za vode in Agencija za okolje. Te tri inštitucije spremljajo in varujejo vode ter upravljajo z njimi, hkrati pa omogočajo državljanom vpogled v stanje naših voda. Vse delo in trud strokovnjakov v teh inštitucijah sta usmerjena predvsem v skrb za čisto vodo in preprečevanje škodljivega delovanja voda.
Posebej velja izpostaviti Direkcijo za vode, ki je bila pred nekaj leti ustanovljena z namenom, da postane ključni strokovni organ na področju upravljanja z vodami in za izvajanje posegov za preprečevanje škodljivega delovanja voda ob poplavah.

- Kakšno vlogo pa v povezavi z vodami v Sloveniji opravlja ARSO?
Naše naloge so analiziranje in ocenjevanje kakovosti voda, in sicer rek, jezer, pozemnih voda in morja, ter merjenje in napovedovanje pretokov rek, dinamike morja in količin podzemnih voda. Če se navežem še na prvo vprašanje in pristojnosti po inštitucijah: za izvajanje državnih meritev kakovosti pitne vode je pristojno zdravstveno ministrstvo. Na Agenciji za okolje smo v pretekli evropski finančni perspektivi v celoti prenovili državno merilno mrežo za spremljanje voda, in sicer padavin, snežne odeje, pretokov rek, podzemnih voda in morja, v kar smo skupaj z orodji in infrastrukturo za analizo in napovedovanje voda ter izgradnjo laboratorijskih prostorov vložili 32 milijonov evrov, od katerih je EU prispevala 85 %, preostalo pa Slovenija. Po zaslugi tega projekta imamo eno najsodobnejših merilnih mrež za spremljanje voda v Evropi. Vse meritve kakovosti voda izvajamo na osnovi evropskih predpisov, pa najsi gre za ekološko ali kemijsko stanje površinskih voda, kemijsko stanje podzemnih voda ali pa mikrobiološko stanje kopalnih voda, kar se meri le v kopalni sezoni. Ekološko stanje pove, kakšna je biotska raznovrstnost v vodah, saj je po evropskih merilih to pomemben indikator kakovosti površinskih voda.

- Pravite, da je ena od glavnih nalog ARSO izvajanje meritev kakovosti vode. Kaj bi lahko rekli glede kakovosti voda v Sloveniji in kakšni so trendi?
Najprej bi želel poudariti, da je v Sloveniji v primerjavi z mnogimi drugimi državami dovolj vode in je imamo hvala Bogu bistveno več, kot je porabimo. Tudi naše podnebne projekcije za prihodnost kažejo, da bo v prihodnje ostalo tako. Lahko se bo sicer prerazporedila razpoložljivost vode čez leto, vsekakor pa bo Slovenija ostala bogata z vodo. Za to smo lahko zelo hvaležni. V Sloveniji sicer veliko večino vode porabimo za pitje in gospodinjske namene, zelo malo pa za gospodarske namene in kmetijstvo. Skoraj vsa pitna voda se črpa iz podzemnih virov.
Kakovost vode je pri nas visoka in tudi trendi kakovosti voda v Sloveniji so ugodni, kljub temu pa bi dejal, da kjer kakovost voda ni dobra, se žal kljub sprejetim ukrepom prepočasi izboljšuje. Največje težave s kakovostjo vode imamo v severovzhodnem delu Slovenije, in sicer tako pri površinskih kot podzemnih vodah. Vodonosniki so tam plitvi, precej je vpliva kmetijstva pa tudi hidromorfološke spremembe vodotokov v preteklosti prispevajo k slabšemu stanju njihove kakovosti.

    Ne zavedamo se dovolj, da je kar 97 odstotkov vse pitne vode v Sloveniji podzemne vode. Koristnosti in ranljivosti podzemne vode nimamo v zavesti, ker je ne vidimo.


- Omenjali ste tudi merjenje pretokov. Kaj ti podatki kažejo glede količine vode, ki se nahaja v naših tekočih vodah?
Na področju pretokov rek beležimo v zadnjih dobrih dvajsetih letih več ekstremnih poplavnih dogodkov, ki jih pred tem dolga leta ni bilo. Naše projekcije podnebnih sprememb kažejo, da bo takšnih dogodkov lahko v prihodnosti še več. To pomeni, da se na tem področju soočamo z neko novo realnostjo. V preteklosti tolikšne poplavne ogroženosti gotovo nihče ni pričakoval, zato se ni dovolj skrbelo za poplavna območja ali se jih je celo pozidalo.

- Glede izrednih dogodkov in regulacij vodotokov: pavšalna kritika pravi, da ni nikoli denarja, ki bi šel v to regulacijo. Kdo je sploh odgovoren za to?
V zadnjih dveh desetletjih je bilo za urejanje vodotokov narejenega premalo. Predvsem so bila problem zelo omejena sredstva in tudi organizacija tega področja na nivoju države ni bila najboljša. Sedaj na te izzive odgovarja Direkcija za vode, za delovanje katere so bila zagotovljena tudi finančna sredstva – tako evropska kot državna –, v zadnjem času tudi s spremembo zakona o vodah, ki je sedaj predmet referendumskega odločanja.
Vsekakor je trend na tem področju ugoden, zavedanja o potrebnem ukrepanju je čedalje več in stvari se počasi postavljajo na pravo mesto.

- V najinem pogovoru ne moreva mimo prihajajočega referenduma o vodah. Do tega zakonodajnega referenduma je prišlo zaradi nasprotovanja sprejetim spremembam v Zakonu o vodah. Lahko več poveste o tem, za kakšne spremembe gre in kak je njihov namen?
Gre za manjšo spremembo Zakona o vodah; od več kot 200 členov prvotnega zakona se spreminjajo trije. Največjo spremembo prinaša del, da se bodo sredstva državnega sklada za vode lahko uporabljala za redno vzdrževanje vodotokov. To je zelo pomemben korak, saj pomeni določeno neodvisnost od vsakokratnega državnega proračuna in s tem možnost stabilnejšega izvajana nalog Direkcije za vode. To je tudi največja dobrobit te manjše spremembe zakona, ki je bil sprejet leta 2002 in potem še večkrat spremenjen in dopolnjen.
Vsi porabniki vode morajo namreč državi plačevati povračilo za uporabo vode. Zbran denar iz tega naslova se namensko steka v vodni sklad, ki je v osnovi namenjen investicijam za izgradnjo objektov za preprečevanje škodljivega delovanja voda. Obstoječi zakon ni omogočal uporabe teh sredstev za potrebe rednega vzdrževanja vodotokov, sprememba zakona pa to možnost prinaša, kar je zelo dobrodošlo.

- Kako pa so spremembe zakona povezane s področjem pitne vode?
Sprememba Zakona o vodah nima niti neposredne niti posredne povezave s področjem pitne vode. Sprejete spremembe v nobenem primeru ne bodo vplivale na načine in pravice dostopa do pitne vode, na kakovost pitne vode ali kakorkoli drugače na organiziranost oskrbe s pitno vodo pri nas.
Glede konkretnega referendumskega vprašanja se je treba zavedati, da je to politično, in ne strokovno vprašanje. Kar se stroke tiče, je jasno, da spremembe zakona ne prinašajo nobenih učinkov na oskrbo s pitno vodo. Referendum je del političnega boja, ki ga lahko ves čas spremljamo v medijih in ki je pogosto zelo odmaknjen od realnih dejstev, saj v želji prepričati posameznike mnogi posegajo po zelo neresničnih in zavajajočih trditvah. Predvsem me moti, da pobudniki referenduma izpostavljajo svojo skrb za pitno vodo, pri čemer sprememba zakona na to področje ne posega. Treba je poudariti, da država in lokalne skupnosti to skrb tudi udejanjajo s svojim vsakodnevnim delom. Naše poslanstvo je, da skrbimo, merimo in načrtujemo, da se stanje voda skozi čas tudi izboljšuje. Na vseh prej omenjenih inštitucijah so zaposleni vrhunski strokovnjaki, katerih glavno vodilo je skrb za čisto vodo.

- Drugi izpostavljen problem tokratnega referenduma pa je vprašanje dostopanja do priobalnega pasu in njegovega koriščenja.
Sprememba Zakona tudi glede priobalnega pasu ne prinaša ničesar bistveno novega. Sprememba je v delu, da izdajanje dovoljenj za posege na priobalnem pasu ne bo več v pristojnosti vlade, kot je bilo do sedaj, ampak bo v pristojnosti Direkcije za vode. Se pravi, da se odločanje s političnega nivoja prenese na strokovni nivo.
Za razumevanje vseeno nekaj več besed: zavedati se je treba, da je po svoje nenavadno, da bi vlada sploh odločala o takšnih zadevah, saj v osnovi niso politične, temveč strokovne. Če pogledamo druge postopke pri izdaji dovoljenj, povezanih z vodami, kot so dovoljenja za rabo vode, načrti s področja posegov v prostor, gradbena dovoljenja ter vodna in okoljevarstvena soglasja – vse te postopke izvajajo državni uradniki s podporo strokovnih inštitucij. Ta nivo uradništva ima dolžnost in tudi strokovno znanje, da lahko izvaja te svoje ključne naloge odločanja, in se torej ne izdajajo na vladi. Zakaj bi se potem vlada izrekala glede dovoljenj za koriščenje priobalnega pasu?
Niti malo ne mislim, da bi se to odločanje lahko kakorkoli poslabšalo – kvečjemu se bo izboljšalo, saj je na ravni uradniškega nivoja po strokovni plati več znanja in strokovnih podlag za proces odločanja.

- Če sva spet zelo konkretna: koliko pa je zahtev za soglasja za poseganje v priobalni pas, glede na »strašenje« o tem, kako rastejo apetiti megalomanskih tujih kapitalskih projektov, kako bo voda postala privatna last itd.?
Za boljše razumevanje tega področja je treba vedeti, da večina problemov s koriščenjem priobalnega pasu nastaja na področjih, ki so že v rabi in se koristijo še iz preteklosti. Večina takih objektov je iz časa Jugoslavije, ko so bili okoljski standardi mnogo ohlapnejši in nižji, kot so danes. Ni bilo dovolj zavesti o pomenu čistega okolja. V prostoru so se marsikje dovoljevali posegi, kjer se danes prav gotovo ne bi dovolili. Kot družba smo šele v zadnjih desetletjih toliko napredovali, da se tega bolj zavedamo.
Priobalni pas se zato varuje, pa čeprav je žal interes za gradnjo v tem pasu še vedno prisoten, in sicer predvsem za gradnjo individualnih hiš – mnogi posamezniki so namreč pripravljeni prevzeti nase poplavno tveganje, saj ima življenje ob reki svoj čar; vendar pa zaradi zakonskih omejitev teh možnosti danes ni več.

- V referendumski kampanji se izraža tudi določen strah, kako bodo lahko posamezni gospodarski subjekti, ki so ob določenem priobalnem pasu, prej ali slej prepovedali koriščenje tega priobalnega pasu splošni populaciji. Kako je z interesom gospodarstva, da bi gradili in koristili priobalni pas?
Takšne možnosti danes ni. Težava je predvsem tam, kjer imamo že zgrajene objekte v priobalnem pasu iz preteklosti, torej v naseljih. Veliko mest in vasi, tudi Ljubljana na primer, je zgrajenih ob vodotokih in veliko obstoječih objektov je na priobalnem zemljišču, tudi industrijskih. Slovenija je zelo regulirana država in vsak poseg v prostor je predmet številnih soglasij, strokovnih mnenj in dovoljenj. Vsakdo ve, da ni mogoče zidati kjerkoli in da je do vsakega dovoljenja težko priti. Še posebej to velja za industrijske objekte. Slovenija je na primer po zavarovanih območjih s področja varovanja narave najbolj zaščitena med vsemi državami Evropske unije, saj je več kot tretjina našega površja zaščitena in je posegati na ta območja skoraj nemogoče. Bolj kot bi ljudje po strokovni plati poznali načine odločanja, regulacije in vse okoljske mehanizme, ki so v izvajanju pri nas, bolj bi vedeli, da je večina strahov, ki se sedaj pojavljajo v povezavi z urejanjem priobalnega pasu, popolnoma neutemeljenih.
Ob tem le še dodatno pojasnilo: vse članice Evropske unije smo morale prevzeti evropske okoljske predpise in smernice. Ena od pomembnejših dobrobiti članstva v EU je, da smo del enotnega evropskega okoljskega okvia. S tem smo primorani slediti skupnim evropskim standardom, ki so v svoji vsebini zelo napredni in so v vrhu v svetovnem merilu. Osebno dvomim, da bi Slovenija dosegala take okoljske standarde, če ne bi bila članica EU. In vse to so samo dodatne varovalke, ki bdijo nad tem, da tudi v prihodnje ne bi prihajalo do okolju škodljivih posegov in posameznih okoljskih odklonov.

Knez Joze2Mag. Jože Knez je po izobrazbi univerzitetni diplomirani fizik in magister znanosti podiplomskega študija varstva okolja. Na Agenciji za okolje je zaposlen od njene ustanovitve leta 2001. V tem času je bil vrsto let odgovoren za spremljanje stanja okolja in okoljske meritve, nato 6 let generalni direktor ARSO, v zadnjem času pred ponovnim imenovanjem za v. d. generalnega direktorja pa direktor urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo. Je tudi stalni predstavnik Republike Slovenije pri Svetovni meteorološki organizaciji.

ERJAVEC, Matej. mag. Jože Knez. Vodo v Sloveniji sporfemljamo z najsodobnejšo merilno mrežo. (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 39-41.

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh