Enajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo (ponatis 2022), prinaša zgodbe, ki so, pred objavo v knjigi, v letih 2011-2014 izhajale v Ognjišču (Povejmo z zgodbo). V knjigi je 48 zgodb, ki jih je za knjižno izdajo uredil in razvrstil njihov zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rusja, ki je o knjigi zapisal, da je "to nekakšna sestrica knjige Zgodbo ti povem. Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Barvne ilustracije Petra Škerla nam sporočilo zgodb še bolj približajo."

Rdeča nit: važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj ‘mentor’ za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

Knjiga se začne z zgodbo o preizkušnji ... naše živjlenje jih je polno, moramo pa jih znati premagovati, da bi bili srečni, zadovoljni ...lahko so to malenkosti, ki pa morejo narediti veliko hudega ...
zgodbe nam v nadaljevanju spregovorijo prav o tem: - kako moramo biti vedno pripravljeni, budni,  - obdarovani smo s številnimi darovi, vendar niso samo za nas ... kako razumeti, da je večja sreča dajati, kot prejemati ... - ali nam bo uspelo, da si bomo upali priznati svoje napake ... - da bomo strpni, ko bomo trčili ob značaje in izraze, ki nam niso po volji ... - da znamo ceniti poštenost v vsakdanjem življenju in v vseh življenjskih okoliščinah ... - da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni, da moramo sprejeti svoje poslanstvo in odgovornost ... - ali naš zgled pelje ljudi v pravo smer? ... - ali smo hvaležni za Božje dotike v našem življenju, ki popravljajo našo smer? ... Jezus uči: bodite ubogi v duhu ...  se zavedamo svojih potreb, in tega, da jih lahko potešimo le v izročitvi Bogu ... - koliko je v nas ponižnosti, da hvaležno sprejmemo pameten nasvet. ... koliko je v nas hrepenenja po božjem kraljestvu, ... - kako je kaj z našo vero, ali prosimo za trdno in globoko vero, za zaupanje v Božjo previdnost ... - vemo, kaj je to skesano srce ... je kaj možnosti, da postane dobrota naša navada ... - ljubimo to življenje in ga živimo kolikor moremo pogumno in vedro ... - kaj pa naše upanje, ki je posebna in morda največja sreča, ki nam jo lahko ponudi ta svet? ... - (MČ o knjigi)

iz vsebine

*** ZGODBE ***

Doktorat
Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
Kaj pišeš?
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
Kakšna temo pa obravnavaš?
Kako odreti lisico.
Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zaslišijo obupni kriki.
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
Kaj pišeš? ga vpraša.
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
O čem?
Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zasliši obupen krik.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

Kuhar in njegovi pomočniki
Kuhar, ki je delal v gostilni, si je vedno umil roke, preden se je lotil dela.
Nekoč mu je eden od njegovih pomočnikov dejal: »Ni treba, da si tako natančen in si umivaš roke vedno, preden začneš kuhati. Saj nihče ne bo vedel, ali si pripravljal hrano z umitimi ali neumitimi rokami.«
Kuhar je odgovoril: »Čutim, da je to moja dolžnost. Ljudje res ne bodo vedeli, ali sem si roke umil ali ne. Moja vest pa mi govori, da moram to storiti. Sicer pa Bog vidi in ni mi mar, ali ljudje to vedo. Zadovoljen sem, da delam prav in da opravljam svoje dolžnosti, kakor je treba.«

*** MISLI ***

Poštenost je krepost, ki nas spodbuja k resnicoljubnosti do sebe in drugih. Narekuje nam tudi, da držimo dano besedo in izpolnjujemo svoje dolžnosti.
Pošten človek je vreden spoštovanja in zaupanja.
Če smo pošteni, vidimo človeka, kakršen je v resnici, z njegovimi sposobnostmi, pa tudi omejenostmi. Pošten človek to seveda vidi najprej pri samem sebi.

***

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

*** MOLITVE ***

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se naučimo iskrene ponižnosti,
kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
Naj to služenje navdihujeta
velika ponižnost in ljubezen!
Kadar bomo čutili,
da moramo biti odločni,
naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
Opogumi nas,
da bomo prav uporabljali talente,
ki si nam jih podaril.
Naj to delamo s hvaležnim srcem,
v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
ki si »krotak in v srcu ponižen«.

***

Gospod Bog,
pomagaj nam gojiti strpnost,
da se bomo izognili
napačnemu razumevanju, sovraštvu in sporom.
Morda se ne znamo znebiti
ali spremeniti stvari ali ljudi,
ki nas motijo ali vznemirjajo.
Prosimo te,
da nam prav v takih trenutkih
pomagaš obvladovati naše reakcije.
Podeli nam moč, da bomo strpni,
ko bomo trčili na značaje in izraze,
ki nam niso po volji.
Naj se takrat rajši obrzdamo,
kakor da bi pokazali svojo nestrpnost in jezo.
Daj nam blag razum in odprto srce,
da bomo premišljeno ravnali v stiku z ljudmi,
ki nam z besedami ali dejanji gredo na živce.
Ne dopusti, da se takrat razjezimo
in krivdo zvračamo na svojo živčnost.
Vodi nas, da bomo moč za strpnost
črpali iz tvoje razumevajoče ljubezni.

*** ISKRICE ***

Hinavščina je huda značajska napaka, ki omreži človeka. Potrebna je stalna čuječnost. To ni napaka kakor jeza ali lakomnost, ki nas napadata občasno. Hinavščina je ‘stalna zaposlitev’.

***

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.  (sv. Terezija iz Kalkute)

pripravlja Marko Čuk

V knjigi Vsako srce potrebuje dom so zbrana besedila Phila Bosmansa, duhovnega pisatelja -  belgijskega duhovnika, ki nam v svojih knjigah deli "vitamine za dušo in srce" ... (vrsto njegovih knjig smo izdali tudi pri Slomškovi založbi in založbi Ognjišče - več o Philu Bosmansu si lahko preberete na naši spletni strani, kjer so tudi predstavitve knjig)
Ta knjiga je nastala iz nagovorov, ki jih je imel Bosmans vsak mesec na radiu. Bili so zelo poslušani, tako je začel izdajati kartice z izreki in kratkimi mislimi - potem pa je razmišljanja zbral v knjigi.. Rdeča nit je sreča ljubezni, ki je sporočilo evangelija in tudi v avtorjevih sporočil. S srčno toplino nas besedila vodijo skozi letne čase, ki so hkrati časi življenja in časi duše.
Pomlad je čas, ko zemlja prejme čudovito darilo z neba - novo življenje: nebo tiho poljubi zemljo, sprašujemo se, kaj bo iz tega žoivljenja ... tisoč razlogov imamo za hvaležnost ... toda potruditi se moramo, kajti ni življenja brez bremena ... to je rojstni dan veselja, ko izpolnimo svoje srce z mirom ...
Poleti ljudje spet verjamemo v svetlobo: najlepši razgledi poplačajo tudi najdaljšo pot, v počitnicah iščemo pot k samemu sebi, mnogi dobijo krila, upajo si iti tudi proti toku in odkrivajo zaklade, ki dremljejo v njih ...
Jesen življenja je polna barve za mlado srce: to je čas za dragocene spomine, hrepenenje daje srcu krila, navdaja nas veselje do življenja, ko se spominjamo lepih dni in iščemo pot domov ... nosijo nas nevidne sile ...
Zimski čas se veseli prodora ljubezni; prihaja božič, čas ko naša srca praznujejo ...Božič posveti v temino, rojeva se življenje. angel miru prihaja nad nas, vsako srce potrebuje dom ... veselimo se in se zahvaljujemo.

iz vsebine

Živiš samo en dan: danes

Čas – v našem času blago, ki ga vedno primanjkuje.
Začne se že pri otrocih: Nimam časa!
Svet dela je kar naprej pod časovnim pritiskom,
njegova neusmiljena dogma se glasi: Čas je denar!
Celo v pokoju vlada vse drugo kot mir.
Zdi se, da čas mineva vse hitreje.
Živimo, kakor da bi bili neprestano na begu,
na begu pred današnjim dnem.
Najraje bi pobegnili. A kam?
Ostaja nam samo sedanjost.
Kaj je čas?
Razdalja med jutrom in večerom,
razdalja med zibelko in grobom.
Prostor za življenje in za užitek;
prostor za sončni vzhod;
za ptička, ki poje v zgodnjem jutru;
za cvetlico, ki cveti le en dan;
za otroka, ki se ti nasmehne;
za lepo besedo, ki ti jo kdo izreče.

Vzemi si čas, da bi bil človek.
Vzemi si čas, da bi bil dober.
Kdor ljubi, ima čas. Danes.

Kaj lepega me čaka?

Neprestano nam nekaj roji po glavi.
Niti trenutka ni, ko naši možgani ne bi bili dejavni.
Celo v sanje nam lahko sledijo skrbi:
Kaj naj naredim, če se zgodi to ali to?
Kaj bo z mojim zdravjem, z mojim delom, z mojim prijateljstvom,
z mojim zakonom, z mojimi otroki? Kaj me čaka?
Glasno odmevajo glasovi prerokov nesreče: Vse je vedno slabše.
Obstaja pa tudi zbor poklicnih optimistov,
ki si neomajno nadevajo sijoč obraz:
Brez panike, vse bo dobro. Kaj bo torej v resnici?
Veselje in žalost, oboje spada v človeško življenje.
Četudi si še tako želimo srečo in veselje,
tukaj na zemlji življenja brez trpljenja ni.
Včasih ne bi mogli vzdržati, če ne bi bilo upanja, da bo bolje,
da bodo strahovi izginili, bolečine prenehale,
da bo moč težave rešiti, da bo vse dobro.
Na to upanje se lahko uglasimo vsak dan.
Ne glejmo toliko na zlo.
Pogosteje poskušajmo odkriti dobro.
Naše razpoloženje se bo izboljšalo.
Če se bomo ozirali k neskončno dobremu,
nas čakajo čudovite stvari.

 pripravlja Marko Čuk

Poleti 2018 je izšla nova revija "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska.

Tokrat je revija bolj počitniško - razvedrilno naravnana - pravzaprav je to strip s stotimi prigodami Indijančka. Indijančka? Ja, prav ste prebrali, tistega iz Ognjišča, ki že več kot petdeset let - mesec za mesecem - razveseljuje bralce s svojimi iskrivimi vragolijami. Bralci Ognjišča ga dobro poznajo, nekateri pravijo, da še vedno, ko vzamejo v roke novo revijo, najprej pogledajo, kaj je tokrat "ušpičil" Indijanček. Veliko je tudi takih, ki so Ognjišče odkrili in ga začeli brati ... prav zaradi Indijančka in - so kar težko čakali, da bo mesec naokoli in izide nova "indijanska" dogodivščina ... nekaj znanih ljudi pritrjuje temu tudi v svojih spominih, ki so tudi objavljeni v reviji ... Nekateri ljubitelji stripov so Ognjišče že doslej kupovali samo zato, da so lahko izrezali stran z Indijančkom (...) ko se jih je dovolj nabralo, pa so jih dali vezati in imeli svoj strip. Seveda pa se bo našlo tudi nekaj takih, ki zanj še niso vedeli, in je izdaja revije priložnost, da Indijančka odkrijejo "v paketu", potem pa ... morda mu bodo kasneje sledili tudi kot bralci Ognjišča ...

Strip ima tudi danes veliko izrazno moč in je pri mnogih ljudeh različne starosti zelo priljubljen, Indijanček ima francoskega avtorja in prav francoski strip je bil že od nekdaj zelo kvaliteten. Seveda pa ima strip lahko tudi pomembno sporočilno in vzgojno moč, prinaša lahko dragocena življenjska spoznanja ... v izrisani zgodbi in kratkih stavkih v "oblačkih"  V reviji smo vsaki Indijančkovi dogodivščino pripisali še pregovor (večinoma so slovenski, nekaj tudi tujih), ki skuša širše povzeti vsebino ali glavno sporočilo posamezne "indijanske" zgodbe. (...) Vedno se nam morda ni ravno najbolje posrečilo, ker je težko prav za vsako življenjsko zgodbo najti ustrezen pregovor ... morda pa boste bralci odkrili kaj bolj posrečenega (le sporočite nam), dodatno "napenjanje možganov" prav gotovo ne bo škodilo ... sicer pa imajo "vsake oči svojega malarja", kajne? ...

Še izkušnja: ...v začetku letošnjega leta sem dober mesec, dva ... dan za dnem preživljal z Indijančkom ... veliko sem se ukvarjal z njim: iskanje, skeniranje, restavriranje raztrganih originalov, izbiranje, spravljanje v  neko logično "vrsto", celoto, zgodbo ... zamenjave, dodajanje pregovorov in ... zdaj se mi zdi, da sem se pri tem naučil bolj sproščeno gledati na svet, bolj po otroško (kar nam manjka danes, kajne), odkrivati drobne stvari, humor, se veseliti, biti presenečen, se čuditi novemu, neznanemu ...uporabljati zdravo pamet, se šaliti ... vse to nam v svojem "vsakdanu" prinaša tudi Indijanček ... pa še nekaj je: ko čez nekaj mesecev vzamem v roke strip, se mi zdi, da mi spet hoče povedati nekaj novega ... (zdaj bi že marsikaj spremenil, dodal ... lahko verjamete) ... njegova zgodba je zanimiva, "svoja" v vsakem času ...

Še zaradi nečesa se splača vzeti v roke Indijančka (revijo): vse Indijančke smo za to izdajo še enkrat skenirali (iz že natisnjenih francoskih in belgijskih predlog)  in tako smo dobili novo, kvalitetno in tudi za oko privlačno zunanjo podobo  ... za razliko od tistih Indijančkov, ki so v  štiriinpetdesetletni zgodovini Ognjišča izhajali v reviji, ki je bila (predvsem) v osemdesetih letih, natisnjena na slabem papirju in so bile tudi Indijančkove dogodivščine bolj težko "berljive"?

In še: strip lahko tudi naročite - še več: če bi hoteli imeti katero od objavljenih dogodivščin na posterju -
Preprosto! Napišite številko strani iz stripa in želeno število izvodov.
Naročilo pošljite po mailu: ognjisce.narocila@ognjisce.si.
Možni so trije formati:
A4 -  3 €    A3 -  5 €    A2 -  10 €
Za izdelavo plakata je potrebno nekaj dni. Ob naročilu se dogovorimo za točen čas dostave. Pošljemo vam po pošti, plačate po povzetju ali po predračunu (s stroški poštnine).

iz vsebine

Še nekaj o zgodovini Indijančka: prvi Indijanček, ki je doma iz Francije, je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (junij 2018) je bilo objavljanih že več kot 500 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’  navdušence pa smo pripravili ta ‘strip’ z izborom stotih že objavljenih.

Gotovo vas tudi zanima, kako je Indijanček prišel v naše Ognjišče? Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim  ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.

pripravlja Marko Čuk

Revija Radost zrelih let je druga "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska. Namenjena "ljudem v zrelih letih": tistim torej, ki se na starost šele pripravljajo (vsi!) in tistim, ki jo že občutijo - in so morda še zelo pri močeh ... morda pa že delno ali popolnoma odvisni od pomoči domačih ... Tudi za tiste je primerna, ki se trudijo, da bi našli pravi (= zdravi) stik s starostniki, ... in še veliko koristnega prinaša Radost zrelih let. V Sloveniji je namreč že slaba petina starejših od 65 let, do leta 2060 nas bo skoraj še enkrat toliko ... Revijo smo izdali prav zato, da bi bolje razumeli starost, se nanjo pripravili, da bi ustvarili take pogoje, da bomo za ta "zrela leta" lahko rekli, da so radostna, da bo staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja. Da bi bilo tako, pa je potrebno med mlajšo in starejšo generacijo graditi naraven in dostojanstven odnos ...

Prehod iz aktivnega delovnega obdobja v obdobje starosti je na socialnem, zdravstvenem, ekonomskem in duhovnem področju ... zelo različen. Pomembno je, koliko samostojnosti lahko ohranijo starejši ljudje, koliko so še pri zdravju, ali se v svojem vsakdanjem okolju dobro počutijo, so z mlajšimi našli pravi način sobivanja - ali pa morda vsega tega ni in so vedno bolj odvisni od drugih, domačih ali so morda v domu ostarelih - in so prisiljeni sprejeti pomoč drugih ... Danes različne generacije ne živijo več tako tesno druga ob drugi, ne krepi se več naraven in spontan (=prijazen) odnos med starejšo in mlajšo generacijo, vzorov naravnega in "srečnega" sobivanja je vsak dan manj ... težje je ... mlajša generacija ima vedno manj časa, da bi se okvarjala s starejšimi, da bi bila pripravljena žrtvovati svoj čas. Na stara leta sicer ostane v domači oskrbi še vedno več kot tri četrtine starejših ljudi. Prav zanje je v reviji  Radost zrelih let nekaj izkušenj in smernic, kako se pripraviti, sprejeti in tudi izvajati domačo oskrbo. Pri tem se je treba zavedati, da ne gre le za "servis" ampak gre pri oskrbi starejšega človeka predvsem za odnos, za medčloveški odnos, s katerim gradimo dostojanstvo in spoštovanje. ... In ena najboljših priložnosti, da krepimo svoje socialno zdravje in razvijamo zdravo sodoživljanje s človekom v potrebi, je oskrbovanje onemoglega ali bolnega svojca ... Koliko težav si bomo morda prihranili, če se bomo poučili o tem, kaj "samostojnim in odvisnim" to obdobje prinaša.
Naj bo ta revija pomoč in vodilo, da bo prehod v starost in življenje z drugimi (mlajšimi) ... čim bolj polno in radostno. Dr. Jože Ramovš in Antonija Fink, sta strokovnjaka na področju sobivanja generacij, staranja ... o tej problematiki pišeta zelo poljudno, razumljivo, ... vse z enim samim namenom, da bi lahko čimveč naših starostnikov, ne glede na to, ali so samostojni ali odvisni - ta del življenja preživeli dostojanstveno - radostno. Saj so si to prav gotovo zaslužili.

iz vsebine

S kakšno popotnico se oskrbujemo na poti v samostojno starost?

Upokojitev je v današnji družbi najvidnejši mejnik med srednjimi leti in tretjim življenjskim obdobjem; če rečemo prehod v starost, se sliši trdo, je pa jasneje, da je pred človekom zadnje večje življenjsko obdobje. Kako ravnati, da bo upokojitveni prehod iz srednjih let v starost uspešen?

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom.

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da imamo v zadnji tretjini – po upokojitvi – nekaj možnosti, da slabo popravimo, dodamo nekaj dobrega, predvsem pa izbrusimo bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let.

Staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja

S seboj v starost nosimo tudi bremena, ki so se nabrala v življenju: poraze, nesreče, krivice, zmote, krivdo ... Kako in kam z vsem tem, da nas ne bo vleklo k tlom? Ob upokojitvi je treba v tretje življenjsko obdobje vstopiti spravljen s svojim dosedanjim življenjem. Sprava pa ni lahka naloga.

V starosti se srečujemo z duševnimi, socialnimi in duhovnimi boleznimi, ki niso lažje od telesnih. Naučimo se jih razumeti, da se nam bo ob sitnobi bližnjega prebudilo podobno sočutje kot ob hromem človeku.

Kaj lahko naredim za varovanje in krepitev svojega zdravja v starosti?

Zdravje v starosti je velik blagoslov. Ko pešata telesno in duševno zdravje, nam ostajata veliki rezervi: krepimo zdravo sožitje in duhovno zdravje. Preostane nam vprašanje, kakšen je vpliv v nasprotni smeri. Ali nam telesna bolezen, revščina, slabo počutje in neprimerna oskrba uničijo vso duševno moč in duhovni razvoj?

Kdo pomaga onemoglim, bolnim in invalidnim ljudem? V odgovor bomo navedli stvarne številke. Oskrba, nega in pomoč tem ljudem so zelo stvarne zadeve. Da preživijo, potrebujejo pomoč. Tisti, ki jim pomagajo, opravljajo zanje konkretna vsakdanja opravila, ki morajo biti narejena. Za vsakim primerom je enkratna zgodba, pri njej pa stiske oskrbovalcev in veselje, s katerim pomagajo svojcu.

Oskrbovati svojca, ki mu v starosti pešajo moči ali je bolan, je veliko lažje, če staranje razumemo. Ko upoštevamo, kaj vse je prinesel s seboj iz mladosti in srednjih let, česar ne more več spremeniti, nas mine jeza, ko je siten.

Zakaj je pogovor enkrat lep, drugič ni? Odgovor iščemo zato, ker je komuniciranje z bolnim ali starim svojcem včasih zelo naporno.

Kako ravnati, ko je onemogli svojec težaven in neprijeten? Ko je vse narobe: skriva denar, obtožuje, se zapira vase, sitnari. Ima tistega od domačih, ki ga oskrbuje, za najmanj vrednega. Se loti stvari, ki jih ne zmore več. Hoče nekaj, kar mu škoduje ...

Demenca ostarelega družinskega člana povzroča domačim večinoma hujše stiske kot druge bolezni. Oskrbovanje je lažje, ko to bolezen nekoliko spoznamo in se naučimo osnovnih veščin za komuniciranje z dementnim človekom.

Oskrbovanje težko bolnega, dementnega, onemoglega ali invalidnega svojca je eno od zahtevnejših opravil v življenju. Oskrbovalca izčrpava v celoti in mu poraja hude stiske. Stiska pa je energija, ki daje človeku moč za čudovite ustvarjalne dosežke; če pa je ne uporabi za to, ga pohablja.

V preteklosti so starostno onemogle, bolne in invalidne ljudi oskrbovali samo domači in sosedje. Zadnja desetletja je bila v ospredju javne pozornosti preselitev v dom za stare ljudi. Današnji evropski razvoj gre v oskrbovanje na domu, pri čemer združujejo moči za dostojno življenje onemoglega domači, različne stroke s svojim znanjem ter javna organizacija občinske, pokrajinske in nacionalne politike. Katere strokovne ustanove in programi pomagajo pri oskrbi na domu?

Oskrba starostno onemoglega, dolgotrajno bolnega ali invalidnega svojca je ena od najzahtevnejših življenjskih nalog. Toda ljudje, ki so jo dobro opravili, so tega bolj veseli in na to bolj ponosni, kakor na svoje uspešno podjetje ali hišo, ki so jo zgradili. Velike življenjske naloge pa zahtevajo dobro sodelovanje več ljudi. Malokaj bolj olajša in izboljša oskrbovanje kakor dobro sodelovanje svojcev in povezanost družinskih oskrbovalcev v kraju.

Oskrbovanje starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih družinskih članov je najboljša pot na vrhove sočutne pomoči drugim, obenem pa tudi na vrhove duhovnega poglabljanja v krščanskem in občečloveškem smislu.

Vsak četrti starostno onemogli, kronično bolan ali invaliden se preseli v dom za stare ljudi; slovenski domovi oskrbujejo skoraj 20.000 ljudi. Pri večini od njih je bila preselitev v dom res nujna, vendar pa neredko tudi zelo boleča tako za starega človeka kakor za njegove svojce.

Ko nekdo umira, je to svet trenutek. Takrat človek potrebuje samo še čuteče spremljanje. Kakor ni boljšega negovalca v onemoglosti od domačih, tako tudi ni boljšega spremljevalca pri umiranju od intimnega življenjskega sopotnika iz domače družine.

Ko človek izgubi nekaj vrednega, mu je žal. Za ljudi so najvrednejša stvar na svetu ljudje. Po izgubi ljubljenega bližnjega – pa tudi stvari, ki nam je pri srcu – je žalovanje domače zdravilo za dušo in telo, ki zdravi srčno rano, srce pa odpira, da bo zmožno videti nove možnosti in življenjske naloge ter se zanje ogreti. Zdravo žalovanje hrani našo povezanost s pokojnim čez mejo tega sveta in z Življenjem, v katerem verujemo, da živi.

Za negovanje starostnika potrebujemo ustrezno znanje. Pridobimo ga z branjem strokovne literature in udeležbo na tečajih. Ena izmed knjig, ki opisuje nego starostnika v domačem okolju, je priročnik Domača nega, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. Že utečene tečaje z naslovom Domača nega organizira Slovenska karitas. O izvedbi teh tečajev se pozanimamo v naši župnijski Karitas. Navežimo tudi stike z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, saj dobimo koristne nasvete in potrditev svojega dela.

Zaradi bolezni ali obnemoglosti je bivalno okolje včasih treba prilagoditi potrebam starostnika. Prilagoditev stanovanja omogoča starostniku varnost, neodvisnost, boljše počutje in tudi lažje negovanje. Prilagoditev okolja je še posebno pomembna, kadar živi starostnik sam.

Staranje povzroči napredujoče spremembe, ki vplivajo na zmanjšano telesno zmogljivost in povzročijo pešanje moči. Vse to vodi v večjo izpostavljenost nevarnostim.

Gibanje je pomembno za vsakega človeka, ker izboljša telesno in psihosocialno zdravje. Vpliva na moč mišic, gibljivost ter prožnost sklepov, boljšo prekrvavitev organov in telesa, boljšo prebavo, vzdrževanje primerne telesne mase in dober spanec. Z gibanjem preprečujemo in zmanjšujemo tveganje za nastanek bolezni, kot so osteoporoza, obolenja srca in ožilja, možganska kap, povišan krvni tlak in drugo.

Negibljivi, slabo gibljivi in oslabeli varovanci, ki večino časa preživijo v ležečem, polsedečem ali sedečem položaju, so izpostavljeni različnim zapletom, kot so razjeda zaradi pritiska, otrdelost sklepov (kontrakture), venska tromboza in zastojna pljučnica.

Starostnik pogosto potrebuje pomoč pri vzdrževanju osebne higiene. Poskrbimo za higieno kože, higieno ustne votline, striženje nohtov, urejanje pričeske, britje brade in urejanje brkov pri moških.

Premikanje in dvigovanje varovanca je zahtevno, zato ga moramo izvajati varno in pravilno, da preprečimo poškodbe hrbtenice.

Za zdravje in dobro počutje varovanca je poleg umivanja kože pomembna tudi higiena ustne votline, nega las, urejanje brkov in britje brade pri moških, striženje nohtov ter primerna obleka in obutev.

Kaj si želite za svojo starost? Vsak si želi ostati vitalen in kar se da dolgo in samostojno živeti v domačem okolju. Ko pa preseneti bolezen ali nesreča, pride na obisk v naš dom patronažna sestra. Nekaterim dobrodošla sogovornica v vsakdanji rutini, drugim razlog za nemir. Kdo so patronažne sestre in kakšno delo opravljajo ter zakaj se je vredno potruditi in včasih poklicati številko patronaže? V pogovoru z ekipo patronažnih sester ZD Izola se lahko prepričate, da ni razloga za strah ali sram. Moji sogovornici sta bili Mirjam Fičur in Klavdija Viler, ki je vodja patronažne službe ZD Izola.

Dom sv. Jožef že 20 let bogati družabno in duhovno življenje Celja in širše okolice. Vodi ga lazarist Jože Planinšek, ki še posebej čuti s starejšimi. Kulturne prireditve in bogato življenje duhovno-prosvetnega centra spremlja varstvo starejših – v Martini hiši nad Celjem je doma 121 stanovalcev.

pripravlja Marko Čuk

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

iz vsebine

MARKACIJE
Človek mora imeti cilj, smisel. Brez cilja človekovo življenje pravzaprav ni pravo življenje, je životarjenje, tako kot brezciljno tavanje po gori. Nekaj časa je lahko celo zabavno – a le kratek čas, in še to le dokler vsaj približno veš, kje
si, dokler se ne izgubiš! Danes se zdi, da tako veliko ljudi živi brezciljno, da le tavajo skozi življenje, od blagovnice do blagovnice, životarijo. In ne doživijo pravega zadovoljstva, ki ga človek doživi, ko doseže neki cilj. Kot planinca navda zadovoljstvo, ko z naporom prileze na vrh gore ... Življenjski cilji so lahko različni, vedno pa so pravi cilji le tisti, ki jih človek sam sprejme za svoje cilje. Tudi cilji ne štejejo.
Najbrž je zato danes toliko depresij, ker si ljudje ne postavljajo svojih ciljev ... Vendar tudi v življenju se je treba pripraviti nanj, si pridobiti “življenjsko kondicijo”, se utrditi, in se podučiti o življenju.
Najpomembnejšo vlogo pri tem ima vzgoja. Človekovo otroštvo je priprava na življenje. Starši in vzgojitelji morajo otroka pripraviti na življenjske preizkušnje, ga utrditi, podučiti ... Predvsem pa mu morajo pokazati možne cilje in ga spodbujati pri izbiri teh ciljev, spodbujati ga morajo v zavedanju svoje lastne odgovornosti zase.
Vendar tudi v življenju ne gre brez markacij. Ljudje imamo lahko zelo lepe cilje, imamo lahko celo neko kolikor – toliko jasne ideje. Kako doseči te cilje. A na poti do cilja se nekje nekaj zalomi, izgubimo pravo smer, zatavamo ... Zato potrebujemo markacije.

MEGLA
Že otroke moramo vzgajati tako, da se bodo znali in zmogli opreti na sočloveka, si tudi poiskati pomoč nekoga, ki mu zaupajo, če se bodo znašli v megli. V vzgoji veliko govorimo o varnosti, ki jo je treba nuditi otroku. Otrok se mora počutiti varen ob svojih starših, nujno potrebuje ta občutek varnosti. Vendar je treba pri tem biti previden. Tega občutka varnosti otroku ne zagotavljamo tako, da poskrbimo za vse varnostne ukrepe, da “se otroku ne more nič zgoditi”. V našem času se pogosto obnašamo tako – a v takem, popolnoma varnem okolju, se otrok nikoli ne more naučiti, kako naj se sam izogiba nevarnostim, kako naj se znajde v nevarnostih.
Otrok potrebuje tudi možnosti, da se sooči z nevarnostmi, seveda na dokaj varen, nadzorovan način. In potrebuje priložnosti, da v teh nevarnostih išče tudi rešitve, izhode. Potrebuje pa tudi izkušnjo, da v večjih nevarnostih rabi pomoč – in da to pomoč zna poiskati, jo zna in zmore sprejeti. Še posebej pa potrebuje izkušnje, da »poiskati in sprejeti pomoč« nikakor ne pomeni kapitulacije. Tudi ne pomeni, da s tem drugemu v celoti prepustim reševanje problema.

TEMELJITOST
Pomembno je, da otroke vzgajamo za to temeljitost. Dandanašnji je vse preveč nekakšne ‘instant’ kulture,v kateri takšna temeljitost ni potrebna. Greš v trgovino, kupiš karkoli, vedno so zraven potrebna navodila, da kupljeni izdelek ‘na hitro’ pripraviš za uporabo. Tudi s hrano je tako, kupujemo že pripravljeno ali na pol pripravljeno hrano, zato da z njo ne “zapravljamo časa” - in tako v tej ‘instant’ kulturi vse bolj drsimo v neke poplitvene, površne potrošnike. Še na izlete se ne pripravljamo – to prepustimo agencijam, vodnikom ... A pri tem veliko izgubljamo. Izlet, ki smo ga sami pripravili, nam nudi v resnici veliko več, doživetja so polnejša, pristnejša!
V vzgoji je zato pomembno, da otroke vključujemo v vse priprave – na karkoli pač: na izlet, na planinsko turo, na okopavanje vrta, na kuhanje kosila in celo na gledanje TV oddaje. Pomislimo kdaj na to? Kako bodo naši otroci lahko temeljiti, pozorni, zbrani, če jim vse pripravimo, oni “samo pridejo zraven, ko je najpomembnejši del”! Ni najpomembnejšega dela, v vsakem opravilu, v vsakem početju, pa naj gre za delo ali za zabavo, je pomembno vse – tudi priprave.
Danes se učitelji in starši pritožujejo, da je zelo veliko otrok z motnjami pozornosti in koncentracije. Se vprašamo kdaj, zakaj je tako?

pripravlja Marko Čuk

Knjiga Pot (Camino) je temeljno delo ustanovitelja Opus Dei (Božje delo) Jožefamarije Escrivá de Balaguerja, ki ga je sv. Janez Pavel II. 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika. Osnovno gradivo Poti sestavljajo razmišljanja o odlomkih iz Svetega pisma, povzetki pogovorov, osebne izkušnje in odlomki iz pisem. Knjiga je nastala iz globoke krščanske izkušnje in želi voditi k Božji ljubezni in k življenju v Gospodu. 999 točk je bilo napisanih v želji, da pomagajo najti luč Življenja in da tako zemeljske poti, navadne poti vseh ljudi, spremenijo v pot, ki vodi k svetosti ter v kraljestvo, “ki ni od tega sveta”. (Jn 18, 36). Kdor jo bo bral s takšnim pričakovanjem, je ne bo odprl zaman. (...) Doslej je Pot izšla v 461 izdajah v skupni nakladi skoraj 4.800.000 izvodov, in sicer v 52 različnih jezikih. V slovenščini je izšla najprej v Argentini, leta 2005 je izšla v novem prevodu prvič pri Ognjišču, leta 2011 smo jo prvič ponatisnili, pred nedavnim (2022) pa še drugič.

Enajst let po smrti pa je izšla še knjiga Brazda, ki jo je Jožefmarija napovedal že leta 1950, vendar pa je zaradi obsežnega pastoralnega dela ni uspel še zadnjič pregledati. Tudi Brazda je sad notranjega življenja Escrivaja. Napisana je z namenom, da spodbuja osebno molitev, misli ustanovitelja Opus Dei so nabrane iz njegovih obsežnih izkušenj z dušami, to je pravi sprevod vrlin, ki morajo sijati v življenju kristjanov: velikodušnost, drznost, veselje, iskrenost, naravnost, lojalnost, prijateljstvo, čistost, odgovornost ... Vse to vključuje široko obzorje človeške popolnosti, ki jo svetnik odkriva v Jezusu Kristusu, popolnem Bogu in popolnem človeku

iz vsebine

– Naj tvoje življenje ne bo neplodno. – Bodi koristen. – Pusti sledi za sabo. – Razsvetljuj z lučjo svoje vere in ljubezni.
– Naj bodo tvoja dejanja in besede takšne, da bodo vsi, ko te bodo videli ali slišali, rekli: ta prebira življenje Jezusa Kristusa.
– Ne reci: “Sem pač takšen ... tak je moj značaj.” To je v resnici znak šibkosti tvojega značaja. Bodi mož ...
–Videti je, da nisi sposoben občutiti Kristusovega bratstva: v drugih ne vidiš bratov, temveč tekmece.
– Radoveden si in zvedav, vohljaš in ogleduješ: ali te ni sram, da si celo v svojih slabostih tako malo moža? – Bodi mož: radovednost do drugih naj nadomesti želja po resničnem spoznanju samega sebe.
– Kritizirati, rušiti, ni prav nič težko: celo najbolj preprost delavec zna s svojim orodjem okrušiti plemenit in lep kamen katedrale.— Graditi: za to delo je treba mojstra.
– Ne grajaj, dokler še čutiš jezo zaradi storjene napake. – Počakaj do naslednjega dne ali še dlje. – Potem pa po premisleku mirno le izrazi svojo grajo. — Z eno samo ljubeznivo besedo boš dosegel več kot po treh urah prerekanja. – Umeri svoj značaj.
– Ker si strahopeten, ostajaš nečimrn, nepremišljen, lahkomiseln. Kaj drugega kot strahopetnost je to, da se nočeš soočiti s samim sabo?
– Vztrajaj v molitvi. – Vztrajaj, čeprav se ti zdi tvoje delo neplodno. – Molitev je vedno plodna.

pripravlja: Marko Čuk

Zbirka treh lepih knjig, nadvse primernih za prav posebni otrokov dan. Svetopisemske zgodbe, molitve in domiselna otrokova spominska knjiga bodo navduševale družine in jim pomagale na začetku njihove poti v svet vere

V darilni škatli so tri knjige: Moje krstne svetopisemske zgodbe; Moje prve molitve in Moja krstna spominska knjiga

iz vsebine:

Moje krstne svetopisemske zgodbe (prelistaj)

Vam bodo pomagale, da svojemu otročičku približate Boga, ki je ustvaril nas in ves svet.V knjižici je zbranih 22 zgodb (osem starozaveznih in 14 iz Nove zaveze). Začne se s stvarjenjem, sledi Noetova in Mojzesova zgodba, središče Stare zaveze so zapovedi, Izraelcem nato Bog izbere kralja, pomembno mesto pa imajo tudi zgodbe preroka Elija, Jona in Danijela. Z Jezusovim rojstvom se začenja pot odrešenja: iščejo ga modri, Jezus odrašča, učence uči moliti, ljudem pokaže, da skrbi zanje, dela čudeže, govori jim v prilikah: o usmiljenem Samarijanu, o izgubljeni ovci, Zaheju ... Jezus pa na svoji poti sreča tudi sovražnike, sklenejo ga umoriti in ga pribijejo na križ, toda Jezus tetji dan vstane, se prikaže učencem in gre v nebesa ...

Moje prve molitve (prelistaj)

"Tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize," je moto druge knjižice. Otroci se v molitvi obračajo k Bogu, ki je velik, ustvaril je velike stvari: zemljo, vesolje, prav tako pa tudi majhne, naše vsakdanje ... on je naš Oče, ki ga lahko prosimo za vse, kar potrebujemo, nanj se lahko obrne vsa naša družina, prijatelji ... Otroci ga prosijo, naj bo njihov Prijatelj, Brat ... zahvaljujejo se za svet okoli nas, za morje, živali, rastline ...molijo tudi za druge, da bi jih imeli radi.V knjižici lahko starši svojega otroka naučijo zahvaljevanja, molitev ob posebnih dnevih (božič...) pa tudi vsakodnevnih molitev zjutraj in zvečer. Veliko lepih molitev, tistih znanih (očenaš, Tebe ljubim, O Jezus, blagoslovi me, Sveti angel...) kot tudi nekaj povsem novih, izvirnih, tudi domačih (Berta Golob) in pesmic ...

Moja krstna spominska knjiga (prelistaj)

Starši bodo lahko tu zapisali vse lepe trenutke v življenju otroka, nastala bo lepa spominska knjiga, ki jo bodo tudi kasneje lahko večkrat pogledali in se skupaj z otroki veselili čudeža življenja. Tu je prostor, da lahko vpišejo vse podatke o otroku - ki jih spremljajo molitve in blagoslovi ter zahvale za srečno rojstvo. Navedejo lahko prve obiskovalce, vse domače (družinsko drevo), očetovo in materino družino,  prostor je za zahvalo, spodbude in želje otroku v teh prvih letih življenja. Sledi opis doma, domače hiše, sobe ... prostor je za vse tisto, kar ima otrok najraje ... Največ pa ga je posvečenega nadvse slovesnemu dnevu - svetemu krstu ...

pripravlja Marko Čuk

Med največjimi osebnostmi druge polovice 20. stoletja in začetka tretjega tisočletja je bil Janez Pavel II., prvi slovanski papež, ki je Cerkev vodil skoraj 27 let (1978-2005). V tej knjižici je na kratko predstavljeno njegovo življenje in apostolsko delovanje. Kot potujoči oznanjevalec evangelija je prepotoval ves svet in se srečeval z milijonskimi množicami. Njegovi najljubši sogovorniki so bili mladi.Papež Wojtyla je šel v zgodovino, ki jo je s svojo veliko osebnostjo pomagal spreminjati. Prav gotovo je bil papež, ki ga je videlo največ ljudi, ki so ga največkrat fotografirali in snemali, tudi papež, ki so se ga največkrat dotaknili. Njegove knjige so izšle v milijonskih nakladah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Spodobi se, da na kratko prikažemo življenje in delo tega 264. papeža katoliške Cerkve, ki je “prišel od daleč”, kot je dejal 16. oktobra 1978 zvečer, ko se je prvič pokazal v srednji loži vatikanske bazilike. Ta kratki življenjepis podaja bistvene značilnosti njegove dolge papeške službe.

iz vsebine:

"Stražarji jutra" so njegovi ljubljenci

Vsem je bila znana posebna ljubezen Janeza Pavla II. do mladih, ki jih je med nočnim bedenjem na univerzitetnem kampu Tor Vergata pri Rimu 19. avgusta 2000, med svetoletnim romanjem mladih, imenoval “stražarji jutra”. “Papež ima rad vse, vsakega človeka in vse ljudi,” je dejal na začetku svoje papeške službe, “posebno ljubezen pa čuti do mladih.” To je dokazoval na nešteto načinov: prijateljsko se jim je izpovedoval (“Tudi jaz sem nekoč imel dvajset let, kot vi,” je dejal v Bernu 5. junija 2004. “Čutil sem veselje do športa, smučanja, igranja na odru. Študiral sem in delal, iskal sem smisel svojega življenja. Našel sem ga v hoji za Jezusom”); objemal jih je, ne meneč se za ceremonial; prepeval je z njimi “Alé ooo, alé ooo”. Na svetovnem dnevu mladih v Manili leta 1995 jim je v šali rekel: “Recite mi Karol.” Želel je, da se na vsakem apostolskem potovanju sreča posebej z mladimi. To mu ni bilo dovolj: leta 1985 je dal pobudo za “svetovne dneve mladih”, ki se naj bi obhajali v krajevnih Cerkvah (škofijah) na cvetno nedeljo, vsako drugo leto pa v vnaprej izbranem kraju, kamor bi se sešli mladi z vsega sveta. “Svetovne dneve mladih sem si zamislil kot močan trenutek, kjer bi mladi lahko srečali Kristusa, večno mladega, in se od njega naučili biti oznanjevalci evangelija za druge mlade.”
Janez Pavel II. je mlade izbral za svoje najljubše sogovornike, vendar se jim ni dobrikal, še manj pa jih varal s tem, da bi “omilil” evangeljsko oznanilo. Pred nje je postavljal velike zahteve in jih vabil, naj imajo svoj pogled vedno uprt v Kristusa. “To poletje znova odkrite čistost” (Rim, 8. julija 2003). “Iskreno priznajte, da niste gospodarji samih sebe, in odprite se Njemu, ki vas je ustvaril iz ljubezni in hoče iz vas napraviti dostojne in svobodne osebe” (Kazahstan, 22. septembra 2001). Predvsem pa jim je kazal Kristusa kot edini vir prave sreče. “On vas čaka, ko vas ne zadovolji nobena stvar, ki jo odkrijete; on je lepota, ki vas tako privlači; on vas izziva s tisto žejo po poštenosti, ki ne dopušča kompromisov; on vas spodbuja, da odložite maske, ki napravijo življenje lažno; on bere v srcih najbolj pravilne odločitve, ki bi jih drugi radi zadušili” (Tor Vergata, Rim, 19. avgusta 2000).
Ti njegovi najljubši sogovorniki so se vedno navdušeno zgrinjali okrog njega, v urah zadnjega trpljenja in smrti so bili ob njem še bolj kot kdaj prej. Malo pred koncem svojega življenja jim je izrekel zadnjo
zahvalo: “Iskal sem vas. Zdaj ste pa vi prišli k meni. Zahvaljujem se vam.”

pripravlja Marko Čuk