Naj starše vedno ubogam? Naj učitelje samo poslušam?

Ko je mali kenguru prvič pokukal iz vreče, kjer ga je nosila mama, je poln navdušenja vzkliknil:
"O, kako čudovit je svet! Mami, kdaj mi boš dovolila, da grem ven in uživam med temi čudesi."
Zaskrbljena mama ga je nežno obliznila po glavi in dejala: "Ni ti potrebno, dragi, da me zapustiš. Jaz ti bom povedala vse o svetu, zato ni treba, da greš iz moje vreče. Nočem, da zaideš v slabo družbo. Ne morem si dovoliti, da bi bil izpostavljen nevarnostim hudobnega sveta. Mnoge, premnoge kengurujčke, podobne tebi, je svet pokvaril. Jaz pa sem odgovorna mati, ki svojega otroka ljubi."
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.
Zato je mama nekega dne ukazala: "Prepovedujem ti, da bi še rasel, ker mi to povzroča velike bolečine. Počutim se neprijetno!"
Ker je bil kengurujček ubogljiv, je nehal rasti, da bi ugajal svoji mami. Ni ji želel povzročati bolečin. Ostal je pridno pri njej, a ji je postavljal veliko vprašanj:
"Mami, zakaj mi ne pustiš, da odidem? Na kakšne nevarnosti bom naletel, če grem ven? Mama, od kje pa pridejo majhni kenguruji?"
Nekega dne se je mama naveličala vprašanj in strogo dejala: "Nehaj me spraševati. Dobri otroci ne postavljajo vprašanj. Bodi priden fantek in delaj, kar ti ukažem. Ni ti treba premišljevati!" Ubogljiv in pokoren kengurujček je nehal spraševati in razmišljati. Mama je bila tega zelo vesela. Toda kengurujček je postajal vse bolj neuk.
Čez dolgo časa je kengurujček odkril majhno kengurujko. Bila je najbolj privlačna mlada kengurujka, kar jih je kdaj videl. Zaklical je:
"O, mama, kako je lepa! Kako očarljiva! Rad bi se poročil z njo!"
Mama pa jezna v solze:
"Kaj slišim? Me nameravaš zapustiti, samo da bi se poročil z mlado kengurujko, ki ni nič posebnega? Ali mi tako vračaš žrtve, ki sem jih naredila zate? Kako si nehvaležen! Zelo si me prizadel!"
Potem je s prosečim in obenem grozečim glasom nadaljevala: "Nikoli ti ne bom dovolila, da bi se poročil z njo ali katerokoli drugo kengurujko. Priden moraš biti in paziti name, dokler ne umrjem."
Ubogljiv in pokoren kengurujček ni mami nikoli več omenil kengurujke, nikoli ni nobene ljubil, nikoli se z nobeno oženil. Ostal je pri svoji mami, dokler ni umrla.
Ko je mama umrla, so vzeli majhnega kenguruja iz trebuha.
Bil je nenavadna pojava! Njegovo telo je bilo majhno in šibko kot je nemočno telo komaj rojenega mladička. Njegov obraz pa je bil zguban kot je zguban obraz starega kenguruja. Ko so ga postavili na tla, na svet, po katerem je tako hrepenel, je padel in takoj umrl.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Zgodba se ukvarja s štirimi temeljnimi držami, ki jih imamo do avtoritete:
1. POKORNOST - delam tisto, kar mi naroča avtoriteta in brez pridržkov ubogam, kar mi ukaže. Moj nadrejeni ima pravico, da mi ukazuje, moja dolžnost pa je, da ubogam.
2. PODREJENOST Svojemu nadrejenemu sem podložen tudi, ko ta nima pravice, da mi ukazuje ali ko mi ukazuje, za kar ni pristojen. V vsem se podrejam. Moje pravice so ogrožene. Ni moja dolžnost, da bi ubogal.
3. AGRESIVNOST Svojega nadrejenega ne ubogam, tudi ko ima prav. Izzivam njegovo avtoriteto in ga omalovažujem. Kršim pravice svojega nadrejenega.
4 SAMOZAVESTNOST Odločno in spoštljivo branim svoje pravice, ko jih nadrejeni krši, ali ko mi ukazuje nekaj, kar ni v njegovi pristojnosti. Zagovarjam svoje pravice in prav tako zagovarjam pravice svojega nadrejenega.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Ali je mati kengurujka resnično ljubila svojega sina? Je res skrbela zanj? Razloži, kaj je bila v resnici.
• Ali je bil mali kenguru res poslušen in spoštljiv do mame? Kakšen je bil v resnici?
• Je mali kenguru res ljubil mamo in samega sebe?
• Kako se je počutil kenguru, ko je stalno poslušal ukaze svoje mame? Kaj je čutil do sebe in do nje?
• Kaj se mu je zgodilo, ker je bil vedno pokoren materi?
• Ali moramo vedno poslušati in narediti tisto, kar nam ukažejo naši nadrejeni? Kdaj? Kako? Zakaj? Ali nimamo pravice zagovarjati samih sebe?
• Ali igraš kdaj vlogo kengurujčka (v družini), v šoli, pri igri, v zakonu, v skupini prijateljev? Ali se podrejaš?
• Ali lahko postajamo zrelejši, če nimamo svobode?
• Kaj pomeni "odgovorna svoboda"? Kaj rast v svobodi?
• Ali mi kdaj ravnamo podobno kot mati kengurujka, ko smo v stiku z drugimi? Npr. ne pustimo svobode drugim? Smo lastniški? Ali izkoriščamo druge v svojo korist? Se bojimo kritike? Ali ravnamo tako, da so drugi odvisni od nas?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

iz knjige 365 + 1 DAN S TEBOJ, 424 strani, 13 x 21,5 cm, črnobele fotografije, integrirana vezava.
Koper, Ognjišče 2015
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 12,90 €, s kartico zvestobe: 11,61 €.

In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje« (Matejev evangelij 8,3-4).

Gospod Jezus, zahvaljujem se ti
za može in žene,
ki se znajo tako kot ti približati tistim,
od katerih vsi bežijo.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo med gobavci,
da podarjajo nasmehe in nežnosti ljudem,
ki si jih jaz ne upam niti pogledati.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo v terapevtskih skupnostih
in vlivajo mladim pogum,
da bi spet našli veselje do življenja.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo z obolelimi za aidsom,
da se ne bi čutili zapuščene
od ljudi in od Boga.

Gospod Jezus, zahvaljujem se ti
za može in žene,
ki brez publicitete in brez hrupa
dokazujejo, da je mogoče hoditi za teboj.

Jaz nisem kakor oni, Gospod,
ne znam iti dlje kakor do prijateljev.
Zahvaljujem se ti za te ljudi.
Dajejo mi upanje,
da te bom uspel bolj ljubiti,
bolj ljubiti vse ljudi.

T. Lasconi, 29. januar, v: 365+1 dan s Teboj, Koper, Ognjišče 2015, 37.

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je - skupaj z družino - strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo ... A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno ... (pregovor)

iz vsebine:

Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (...)

Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (...)

 Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!

»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.

o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«

pripravlja Marko Čuk

Zgodba o pedofiliji na drugačen način

V času prikritega in očitnega nasprotovanja Cerkvi, ki smo ga vedno bolj deležni, prispeva svoj delež tudi mnogokrat nestrpno ali celo zlonamerno obravnavanje pedofilije v vrstah duhovnikov. Zato želi pričujoči prispevek opozoriti na nekatere nepravilnosti in stereotipe o pedofiliji, ki se pojavljajo v zvezi s hitrimi obtožbami duhovnikov in Cerkve kot institucije.
S tem nikakor ne želim zanikati realnosti in sprevrženosti tovrstnih dejanj, še posebno, če so storjena s strani duhovnikov. Taka dejanja so vsega obsojanja vredna in potrebna, da jih raziščejo svetne institucije ter jih, če so se v resnici zgodila, tudi obsodijo in kaznujejo.
Tudi nimam namena, da bi zagovarjal cerkvene ustanove in škofe, če bi taka dejanja svojih duhovnikov prikrivali. Potrebno je – kakor jasno zahteva papež Frančišek –, da Cerkev takšna dejanja prijavi svetnim oblastem in osumljence preda v njihovo obravnavo.
Z naslednjim prispevkom želim le opozoriti, da se s strani javnega mnenja, ki ga namerno ustvarjajo mediji, lahko zgodijo in so se dejansko že zgodile hitre in nepreverjene obtožbe duhovnikov. Opozoriti želim tudi na neenakomerno obravnavanje tovrstnih dejanj, kadar so storjena s strani duhovnikov ali s strani krivcev z drugih področij oz. poklicev (v družinah, športnih klubih, šolah ipd.). Osumljenega duhovnika, ko mu krivda še ni dokazana, mediji takoj pokažejo na prvih straneh, z vsemi osebnimi podatki, medtem ko ostale krivce večinoma omenijo samo z začetnicami imena, ali pa še to ne. Procesi proti drugim krivcem gredo običajno bolj tiho mimo nas, medtem ko duhovnika mediji kot stekli psi raztrgajo, umažejo in ga tako trajno zaznamujejo. Zgodba ni le plod domišljije, temveč temelji na več resničnih dogodkih, ki pa sem jih strnil v eno pripoved. Imena oseb in krajev pa so spremenjena.
Zavedajmo se, da ni vse zlato, kar se sveti, ter da ni vse tako rjasto in umazano, kakor nam mediji velikokrat predstavljajo.(Jože Kužnik)

S to zgodbo je želel avtor opozoriti na prehitre obsodbe, ki puščajo trajne posledice na obtoženih. Morda bo zgodba, ki temelji na resničnih dogodkih, koga spodbudila k razmišljanju in bolj blagemu presojanju ljudi in njihovih dejanj.

iz vsebine

Kaplan Rajko je nizal uspeh za uspehom. Priznati si je moral, da mu je to kar godilo, in pri spovedi se je moral večkrat obtoževati skušnjave napuha in večvrednosti. Vendar je uspel, prav s pomočjo redne spovedi, to svojo slabo nagnjenost ohranjati v pravih mejah. Rajku je med drugim uspelo, da je v župniji organiziral tudi skavtsko skupino. Tudi sam je postal skavt in dobil ime Čuječi orel, ker je čul in bdel nad svojo skavtsko jato. V skavtske vrste je vključil večino ministrantov. To je bila zanj sicer še dodatna obremenitev, hkrati pa tudi sprostitev od vsakdanjih skrbi. Po skavtskem načinu življenja so kaplan in mladi preživeli precej časa na prostem: urili so se preživetja v neokrnjeni naravi, se utrjevali na pohodih, imeli so zimovanja pa tudi poletne tabore.
Na enem takih taborjenj je Rajko – Čuječi orel opazil, da se ministrant Jurij obnaša nekoliko nenavadno. Izmikal je poglede, na kaplanova vprašanja je nerad odgovarjal, umikal se je v samoto in bil zamorjen.
Rajko je slutil, kaj fanta teži. Oče in mati sta se namreč pred kratkim ločila, kar je Jurija zelo potrlo. Saj je v družini večkrat prihajalo do prepirov, vendar pa takšnega razpleta Jurij ni pričakoval. Rad je imel oba starša, zato mu je bilo hudo zanju. Starejšega brata in sestre ta ločitev ni toliko prizadela, saj sta bila že skoraj odrasla, Jurij pa se je počutil kot ranjena zver. Kako je do razpada te družine prišlo?
Vse se je dejansko začelo s prihodom mladega kaplana Rajka na župnijo. Kot že rečeno, Vidončnikova družina, iz katere je prihajal ministrant Jurij, ni bila preveč verna. Saj so pošiljali otroke k verouku, seveda samo do birme, občasno so obiskovali cerkev, predvsem ob večjih praznikih. Doma niso molili in ob nedeljah so redkokdaj hodili k maši, običajno so ob nedeljah šli na kak izlet ali si priredili piknik. »Saj se vendar moramo spočiti od napornega
delavnika!« so se izgovarjali.
S prihodom mladega kaplana pa so se začele razmere v družini korenito spreminjati. Kaplan je najprej pritegnil Jurija in ga vključil v ministrantske in skavtske vrste. Zdaj ni bilo več časa za nedeljske potepe, saj je moral Jurij ministrirati pri nedeljski maši.
S tem se je tudi mama Marta bolj približala Cerkvi. Skupaj z Jurijem je začela redno hoditi k nedeljskim mašam, postala je celo bralka beril. To pa očetu Francu ni bilo všeč. Vedno bolj je nergal in robantil, da mu je kaplan pokvaril nedelje. Zdaj morajo ob nedeljah čepeti doma, namesto da bi uživali v naravi in izletih. Ženi je oponašal, da je postala tercijalka in da je zagledana v mladega kaplana. Jurija pa je oče odtegoval od ministriranja in ga počasi pridobival na svojo stran. Končno je v družini počilo. Oče Franc si je poiskal sebi in svojim razvadam primerno žensko, s katero pa je že prej »šmiral«. Odselil se je k njej in vložil zahtevo za ločitev »zaradi neskladja interesov in prenehanja čustvene navezanosti«, kakor je pisalo v obrazložitvi.
Marto je ločitev presenetila. Na kaj takega ni bila pripravljena, saj ni vedela za moževe skoke čez plot. Ločitev jo je močno prizadela, vendar proti volji moža ni mogla storiti ničesar. Izborila si je le to, da je sin Jurij ostal pri njej, je pa morala podpisati dogovor, da bo en dan v tednu lahko preživel pri očetu.
Kaplanu Rajku vse te podrobnosti niso bile znane. Vedel je le, da sta se Jurijeva starša ločila in da se je oče odselil k drugi ženski. Opazil pa je, da se je Jurij vedno bolj izmikal ministriranju, postajal je razdražljiv, potrt in nerazpoložen. Da bi mu pomagal in pregnal njegove črne misli, ga je kaplan povabil na skavtsko taborjenje v Viški vasi.
Na taborjenju je bilo po skavtsko razigrano. Vsi so bili med seboj prijateljsko povezani in zelo sproščeni pri navezovanju stikov. Le Jurij je izstopal in se umikal prijateljem. Neki večer, ko so sedeli okrog tabornega ognja in prepevali, se Jurij ni mogel vključiti v veselo družbo. Osamljen je sedel in nekaj tuhtal.
Kaplan je to opazil in prisedel k njemu. Prijateljsko ga je objel čez ramena in ga skušal razvedriti. Nič hudega sluteč ga je začel opogumljati in tolažiti. Jurij pa se mu je hlastno iztrgal iz objema in mu zabrusil: »Pustite me! Vi niste moj oče, da bi me lahko objemali in mi svetovali!« Ves srdit je Jurij odtaval v noč, kaplan pa je presenečen nemočno obsedel. Takšnega ravnanja svojega ministranta si Rajko ni znal razložiti.
Bil je prizadet. Toda ko se do konca taborjenja nato ni zgodilo nič posebnega, je kaplan kmalu pozabil na ta neljub dogodek.
Ko se je Jurij vrnil s taborjenja, pa je končno tudi Jurijev oče opazil nenavadno vedenje svojega sina. Jurij je bil drugačen, kot ga je bil vajen od prej. Izmikal se mu je, se zapiral sam vase in taval kot izgubljen. Še posebno nasršen je bil do očetove nove prijateljice. »Kaj je fantu?« se je oče spraševal. Da bi bila temu vzrok njegova ločitev od Jurijeve mame in odselitev k drugi ženski, ki je Jurija prizadela, to očetu ni padlo na pamet. Za takšno sinovo stanje je okrivil kaplana in njegov vpliv na otroka.
Po dolgem času je oče izbrskal iz Jurija, kaj se je dogajalo na taborjenju. Ko mu je Jurij povedal o tem, kako ga je kaplan vpričo vseh objel in mu začel »pihati na dušo« ter je on pobegnil, je očeta nekaj preblisnilo. »To bo priložnost, da se maščujem kaplanu.
Bo že videl, ta farški lizun! Počakati moram samo na ugoden trenutek, pa mu bom zadrgnil zanko okrog vratu,« si je mislil. Zavedal pa se je, da v času, ko je Rajko kaplan v njihovi župniji, tega ne more uresničiti. Kaplan je bil preveč priljubljen, pa tudi skavti, ki so bili na taborjenju in so videli ves dogodek, ne bodo potrdili njegove obtožbe. Čakal je na ugodnejši čas. Začel pa je Jurija podpihovati proti kaplanu in napihovati tisti dogodek s taborjenja, kakor da bi šlo res za pravi spolni napad kaplana na njegovega sina.
Kaplanu se ni niti sanjalo, kaj se kuha v Vidončnikovem srcu. Mirno je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo. Zdaj, ko je bil že več let kaplan, je bilo njegovo delovanje utečeno in nadvse uspešno. Bo tako tudi ostalo?
(...)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Italijanski duhovni pisatelj Carlo Caretto († 1988) je knjigo Jaz, Frančišek napisal v pripovedno-razmišljujočem slogu: kot da Frančišek sam govori o sebi. Bralcu tako približa svetnikovo dušo, njegov pogled na svet, njegovo življenjsko usmerjenost. Ob posameznih dogodkih svetnikovega življenju pisatelj skuša današnjemu svetu posredovati Frančiškovo, to je, evangeljsko sporočilo, predvsem glede tistih vprašanj, ki se danes pojavljajo z vso silovitostjo, kot so oboroževalna tekma, onesnaževanje okolja, potrošništvo, nasilje, objestnost. Frančiška predstavi kot preroka miru in nenasilja, kot oznanjevalca in pričevalca neustavljive moči ljubezni. Vabljivo!

Presenečenje 13. marca 2013! Za naslednika papeža Benedikta XVI. je v konklavu izvoljen argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio, prvi papež iz Latinske Amerike, prvi papež iz jezuitskega reda. In kar še bolj preseneti: novi papež si izbere ime Frančišek, ime svetnika, ki je v visokem srednjem veku prenavljal Cerkev v duhu evangeljskega uboštva, pristne preprostosti in prisrčnega zaupanja v Gospoda.
»“Ne pozabi na reveže!” mi je rekel na koncu volitev prijatelj kardinal. Ta beseda se mi je vtisnila v srce: reveži, reveži. Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega … Frančišek je človek miru. In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Saj tudi mi danes nimamo zadosti dobrega odnosa do stvarstva. Mar ne? Je človek, ki nam bo navdihnil tega duha miru, človek ubožec … Ah, kako bi želel Cerkev ubogo in za reveže!« (papež Frančišek si izbere ime)

Ta svetnik, Frančišek Asiški, nas spomni na okoliščine svojega 13. stoletja, ko je Cerkev preživljala hude preskušnje, obenem pa nas z vsem svojim bitjem uvaja v naš čas, v soočenju z vprašanji naših dni. Predvsem nas vabi k prizadevanju, da bi svoje življenje uskladili z duhom Kristusovega veselega oznanila.

Kako se je sin bogatega asiškega trgovca mogel tako močno približati Gospodu? Tako, da je prisluhnil govorici božjih znamenj v slehernem ustvarjenem bitju. V mladostnih iskanjih je Boga iskreno spraševal: »Gospod, kaj naj storim?« Bog mu je odgovoril po evangeliju. Kristusovo veselo oznanilo je Frančišek sprejel kot besedo, s katero Bog nagovarja njega osebno, vzel jo je za svoje življenjsko vodilo, sam in kasneje s svojimi brati jo je hotel “preprosto in brez razlag” uresničevati.

Če se vprašamo, zakaj je Frančišek Asiški “svetnik za vse čase”, zakaj je tako blizu sodobnemu človeku, ki išče novih poti k Bogu, zakaj je njegov duh tako močno navzoč v sodobni Cerkvi, ki želi živeti evangeljsko ter s pristnostjo prvih krščanskih stoletij posredovati svetu Kristusovo oznanilo, bo odgovor samo tale: večno prepričljiva in privlačna je njegova dosledna zvestoba evangeliju.

Besede, ki so položene v Frančiškova usta, ne govore toliko o dogodkih iz njegovega življenja, pač bolj razkrivajo njegove poglede na večno odprta vprašanja: kakšen naj bo človekov odnos do Boga, do sočloveka, do narave, kaj mora storiti, da bo zavladal mir v njegovem srcu in v svetu … Zato ni čudno, da predvsem mladi, ki podajajo po stopinjah sv. Frančiška, radi segajo po tej knjigi.

Misli iz knjige lahko sprejmemo kot izziv naši povprečnosti, kot spodbudo k razmišljanju, predvsem pa kot vodilo za življenje.

iz vsebine

(...) Ko sem živel na zemlji, si nikoli ne bi mislil, da boste Assisi spremenili v tako ljubeznivo in urejeno mesto.
Kako čudovite so njegove bazilike!
Res ste bili pridni, bratje!
Jaz, Frančišek, imam dovolj dober okus, da občudujem skladnost, prijetnost in stavbarsko lepoto vaših samostanov.
Lahko bi vam poočital nekatere stvari, ki niso po mojem okusu, pa tega ne bom storil.
Tudi jaz sem od takrat bolj zrel in danes ne bi podiral samostanov, kot sem delal takrat.
Osem stoletij je minilo od takrat in tudi uboštvo se lahko izraža na različne načine. Sicer pa veste, da sem bil sanjač, ki so ga kmalu zamenjali z bratom Elijem, ki ni bil tak sanjač.
Da, lahko bi vas grajal, pa se mi ne zdi primerno. Pravim vam le: ne pretiravajte. Neki bančni uslužbenec, neki tretjerednik, mož brez dlake na jeziku, mi je pripovedoval, da so vaši računi na banki kar precejšnji …
Predpostavljam, da to ni res, tudi zato ne, ker ga kot uslužbenca veže uradna tajnost.
Toda …
Prosim vas samo eno.
Če imate denar, ga dobro uporabite, posebno za uboge, ki smo jih vsi skupaj tako radi imeli.
Če pridem jaz – in pridem – ob praznovanju osemstoletnice svojega rojstva v Assisi kot romar, mi ne zapirajte vrat pred nosom, ne recite, da nimate prostora.
Sprejmite me pod streho kot ubogega, pustite, da bom delal, toda sprejmite me.
Grdo je, če ravno vi zapirate vrata pred nosom ubogim, ki vam ne morejo plačati.
Ali se vam ne zdi?
Pa še ena stvar je.
Ko me boste kot gosta sprejeli, pustite, da bom z vami molil. Zjutraj in zvečer.
Zjutraj bomo skupaj molili hvalnice in rad bi, da mi ne bi bilo treba vmes poslušati pripombe: »Ta freska, gospodje, je iz petnajstega stoletja …«
In če se bomo zvečer spet zbrali s turisti, ki pri­hajajo, da bi molili in peli večernice, vas prosim, da ohranite molk.
To je pomembna stvar in nekaterim ljudem je zelo pri srcu.
Glejte: če tisti, ki prihajajo, ne najdejo duhovno zrelega okolja, bodo odšli in bodo o vas slabo govorili in rekli bodo, da ste cerkev spremenili v muzej, vi sami pa ste postali puhli turistični vodniki.
To pa ni dobro, se vam ne zdi?
Le zakaj me tako gledate? Mar niste zadovoljni?
Ste morda pričakovali bolj trdo pridigo?
Enkrat sem jo že izrekel, pred osmimi stoletji. Zdaj se zadovoljim z bolj skromnimi besedami.
Sicer pa sem se v teh stoletjih tudi jaz naučil nečesa, kar bi vam rad povedal.
Glede vprašanja uboštva je težko presojati.
Obstajajo zunanja znamenja, kot je siromašna obleka, skromna hiša, lesena miza, okrušena skodelica, trda postelja, platnena bisaga. Obstaja pa tudi drugačna resničnost, ki je popolnoma notranja in nevidna.
Danes tej resničnosti dajem prednost in bolje vidim vso njeno globino, tudi zato, ker je postala širša, bolj vesoljna.
Ubog ni samo tisti, ki ne more plačati najemnine, ubog je tudi tisti, ki je bolan, ki ima raka.
Ubog ni samo tisti, ki živi v pustem predmestju, ubog je tudi tisti, ki jemlje mamila, ki ni ljubljen, ki je odrinjen na rob, ki je sam.
Še ena stvar je, ki me zelo moti in ki v našem času nismo nanjo niti pomislili, vi pa danes to počenjate.
Znate se poigravati z uboštvom.
Med mladimi je postala prava moda, da se zanemarjeno oblačijo, da si radi natikajo zguljene delovne hlače, čeprav imajo dejansko raje uglajeno okolje.
Dalje so nekateri, ki imajo radi stare posode in starinsko pohištvo kot starinarske redkosti.
No, pa težko je presojati.
In jaz ne maram soditi.
Rečem vam le: postavite se naravnost pred Boga in pustite, naj vas On presoja.
In imejte pred očmi eno stvar: na večer svojega življenja ne boste sojeni po vašem uboštvu, ampak po vaši ljubezni.
To vam še posebej omenjam zaradi tega, ker je tudi znotraj Cerkve uboštvo postalo področje, kjer revež sovraži bogatega, delavec svojega delodajalca.
To ni več blagor in tudi ni več evangelij.
Niti zavedate se ne, s kakšno lahkoto človek začne s polnimi pljuči vdihavati duha časa, ki gotovo ni duh evangelija.
Med krščanskim sindikalistom in sindikalistom drugačnega nazora skoraj ni več nobene razlike.
To je žalostno, zelo žalostno. Kot da je ugasnil preroški duh.
Nikoli ne pozabite, da je ljubezen Bog sam, uboštvo pa je samo obleka.
Ne obešajte se torej na obleko, če niste več sposobni gledati, prenašati, ljubiti človeka, ki jo nosi,
četudi je grešnik,
četudi je laik,
četudi je, recimo, monsinjor ali kanonik.
Na misel mi prihaja še nekaj – oprostite, če nadlegujem.
Vi živite v čudnem okolju, polnem nasprotij, dvojnosti.
Bolj ko ste bogati, več govorite o uboštvu; bolj ko postajate malomeščanski, raje se poigravate z govorjenjem o Cerkvi ubogih; več ko govorite o občestvenosti, bolj živite osamljeni in vedno več je zakonskih razvez.
Med besedami in dejanji je vedno vmes morje (kot pravi italijanski pregovor – op. prev.), pri vas je vmes kar ocean! Ocean vašega besedičenja in v njem se utapljate na vseh področjih.
Vidite, zakaj mi srce ne da, da bi vas trdo prijel – prav zaradi tega, ker vi znate biti bolj trdi kot sem jaz.
Dovolj je, da vas človek posluša na vaših sestankih.
Strašno, kako ste trdi, neizprosni, zahtevni!
Škoda le, da je ta trdota in ta zahtevnost vedno usmerjena proti ‘drugim’. Nikoli proti vam samim.
Skratka, lahko bi rekli, da je v vas prava strast za spreobračanje drugih.
Jaz, Frančišek, vam pravim: prizadevajte si za lastno spreobrnjenje in videli boste, da boste vse bolje razumeli.
Predvsem boste razumeli eno stvar: prazno je upanje, da je mogoče spremeniti frančiškane, kapucine, minorite … in prav tako jezuite, salezijance …
To je nemogoča stvar!
Mogoče pa je spreobrniti človeka, posebno če si ta človek ti, ki me zdaj poslušaš.
Zgodovina ima svoje zakonitosti in nobena ustanova ne uide obrabi, ki jo prinese čas, pa naj bo njen ustanovitelj še tako velik in svet.
Samo gol človek, čimbolj ko je mogoče gol, more ubežati obrabi časa, če je sposoben postaviti se pred goloto evangelija in jo osvojiti.
Otroci moji – tako pravim vam, ki me kličete oče Frančišek – ne verjemite v prenovo vaših redov, verjemite v svojo osebno prenovo.
Bratje moji – tako pravim vam, ki me kličete brat Frančišek – bodite sveti in svet okoli vas se vam bo zdel posvečen. (...)

pripravlja in izbira Marko Čuk

PRAVA PRENOVA

Sveti Frančišek se je nekega dne pogovarjal z enim od asiških plemičev, ki je tožil nad zmedo, nadlogami in nesrečami, ki pretresajo svet.
»Gospod, ne vznemirjajte se zaradi teh stvari,« mu je dejal sveti mož, »kajti imamo zdravilo zoper vse to.«
»Kakšno zdravilo obstaja zoper tako zlo?« je vprašal plemič.
Sveti Frančišek je odgovoril: »Zelo preprosto. Vi in jaz morava postati to, kar sva in se resnično notranje spreobrniti. Vsak človek naj potem naredi isto in prenova bo uspela. Najslabše je, če vsi govorijo, kako bi se morali drugi spremeniti, a se ne potrudijo, da bi odpravili svoje napake.«

zgodba iz knjige: B. Rustja, ur., Zgodbe s semeni upanja: Zgodbe za dušo 6. Tretja izdaja. Koper 2015, Ognjišče, str. 26.

SVETI FRANČIŠEK IN NOVINEC
Neki novinec je hotel imeti svojo knjigo psalmov. Želel je, da bi te svetopisemske molitve pogosteje molil in ob njih razmišljal tudi med dnevom. Toda Frančišek mu ni hotel tega dovoliti. Dejal je: »Ko boš imel psalter, boš kmalu želel imeti brevir. Potem boš želel sedeti na svojem stolu kot velik prelat in ukazati svojemu bratu: 'Prinesi mi brevir.'«
Novinec še ni razumel, zato je Frančišek nadaljeval: »Dragi prijatelj, v preteklosti smo imeli velike junake in vojščake in slavne viteze. Prestali smo velike težave in premagali bridke izkušnje. Danes hodijo naokrog pevci, ki opevajo njihovo slavo, ne da bi delali, kar so storili ti slavni ljudje, ampak, da jih opevajo. To lahko postane tudi tvoja skušnjava. Ko boš enkrat začel brati knjige in govoriti o njih, boš bolj zaupal v znanje, ne pa v plemenita dejanja.«

zgodba iz knjige: Rustja, B. ur., 2009. Zgodbe za pogum: Zgodbe za dušo 8. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 182.

FRANČIŠEK ASIŠKI

Žareč odsev svetósti Rešenika,
oblečen v sončno pesem razsvetljenja,
pokazal je resnični cilj življenja:
uboštvo, ki ljubezni se dotika.

Trpljenje, vdanost, stigme - znana slika;
kot živ spomin na uro odrešenja
je šel služabnik Božjega čaščenja
spokojen pred nebeškega Sodnika.

Le kaj pomaga zemeljsko imetje,
zakladi, ki nam ŕja jih razjeda?
Kdor ljubi hrup, mar sliši ptičje petje?

Bogastvo vselej je duhovna beda.
V Frančišku spet odmeva razodetje,
notránji mir nam Božja da Beseda.

sonet je iz knjige: L. Oblak, 2014. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 69.Razprodano.

SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI

Ta je še smrti rekel sestra. Kaj šele vodi, ki je tako dobra, da odžeja, umije, ohladi ... Ali pa zemlji, ki nas hrani s tolikimi dobrotami.
Rodil se je v Italiji v 12. stoletju. Bil je sin bogatega trgovca in je kar dolgo časa zapravljal njegov denar. Rad je bil v veseli druščini, prijatelji pa v njegovi. Navduševal se je za viteštvo. Celo v dveh vojnah je sodeloval. Ko je resno zbolel, je začel premišljevati o svojem veseljačenju. Bral je Sveto pismo. Sklenil je upoštevati Jezusove nasvete.
Nekoč je v sebi zaslišal Jezusov glas, naj popravi njegovo cerkev. Bil je prepričan, da je to razpadajoča cerkvica sv. Damijana. Zdaj je očetov denar porabljal za njeno popravilo. Oče se je nad sinom razjezil, sin se je pa odpovedal očetu.
Frančišek je spoznal pomen Jezusovih besed: ne razpadajočo majhno cerkvico, ves svet je treba popraviti. Sklenil je služiti samo Bogu. Mnogi so se mu pridružili in postali so skupnost. To je skupnost redovnikov frančiškanov, ki je že dolgo razširjena po vsem svetu. Frančiška je želela posnemati tudi Klara, hčerka iz bogate družine. Njej se je pridružilo veliko drugih deklet. Tako je začela delovati skupnost redovnic, ki jim zdaj rečemo klarise
Nekaj časa je Frančišek živel v votlini na gori La Verna. Tam so se mu ob premišljevanju Jezusovega trpljenja na rokah pojavile njegove rane.
Za svetnika ga je razglasil papež Gregorij IX. kmalu po Frančiškovi smrti. Ker je imel tako rad naravo, je postal zavetnik za vse živali. Njegov god je 4. oktobra.
Pri nas delujejo frančiškani v Ljubljani, na Brezjah, na Sveti Gori, v Mariboru ... Svoje geslo so povzeli po vzorniku sv. Frančišku. Glasi se: Mir in dobro.

odlomek je iz knjige: B. Golob, in Karim, S., 2013. Svetniki svetli svetilniki. Koper: Ognjišče. str. 42-43.

TO JE VESELJE

Ko sem se včasih po vročem soncu vzpenjal na goro Subasio, se mi je zdelo, da vame prodira ta močna svetloba, z njo pa tudi veselje.
Tedaj sem se spraševal, kako bi bilo mogoče biti žalosten.
Veselje je bilo v meni. Osvojilo me je.
Tista svetloba je bila božja stvar, ki mi je bolj kot vse govorila o njegovi prisotnosti. Ko je prodirala vame, je prehodila isto pot, ki jo je prehodil Bog, ko me je iskal in nagovarjal.
Nikoli mi ni bilo težko misliti na stvari, na vse stvari, kot na poslanke Boga, njegova znamenja.
Tedaj sem se navadil, da sem svojim tovarišem rad govoril o stvareh kot o božjih znanilkah in znamenjih.
Dejansko sem začel moliti takole:

Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Da, odseva.
Stvari so odsev Boga.
Polne so božje prisotnosti.
Polne so je, jo žive, jo izražajo v prosojni čistosti, ne da bi se je polastile.
Stvari imajo v sebi moč, da nas počasi počasi vodijo h globokemu razmišljanju. Zanj je potrebno tudi naše sodelovanje, zato se imenuje 'pridobljena kontemplacija' in je vir velikega veselja.
Gledal sem sonce in se mu smehljal.
Potem sem rekel: »Ljubim te.«
Toda zavedal sem se, da tisti ‘ljubim te’ ni bil namenjen soncu, ampak tistemu, katerega odseva – Bogu, katerega znamenje je sonce.
Tak pogovor s stvarmi je bil nekaj izrednega in me je spravljal v tako veselje, da bi skakal, kričal, pel.
Počutil sem se potopljenega v Boga, kot sem bil potopljen v vse tisto, česar sem se dotikal, v vse tisto, kar sem videl.
Vse skupaj je bilo kot ena sama resničnost. Zanikati Boga bi pomenilo zanikati stvari, zanikati svetlobo, zanikati resnični svet.
To ni bilo mogoče, četudi je bilo v skrivnosti njegove vedno presegajoče Osebe obrnjeno proti Vsemu, kar ta Oseba vsebuje.
'Skrivnost', ki me je že od otroških let vznemirjala, se mi je zdaj postopoma odkrivala kot ena najbolj zanimivih in izrednih zadev v stvarstvu.
Skrivnost je bil prostor, ki ga je Bog razpel okoli mene iz spoštovanja do moje majhnosti in moje svobode.
Bila je somrak vzvišene votline, kjer sta se srečevala Vse in Nič, da bi se objela in se vedno globlje spoznavala, da bi se razodela brez silovitosti in da ne bi oslepile oči zaradi prevelike svetlobe.
Veter mi je bil znamenje gibljivosti vseh stvari, znamenje njihovih neizčrpnih vzgonov k iskanju, bil mi je kot glas ljubljene osebe, ki pride iznenada, bil je izkustvo Njega, ki je prihajal, da bi me dvignil iz osamljenosti, bil mi je vedno mogoče ljubkovanje, skladnost in neizčrpna pobuda k nenehni rasti.
Tudi binkošti je oznanil veter, podoben bližajočemu se silnemu viharju, ki loputa z vrati.
Veselilo me je reči:

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru.

In kaj naj bi rekel o ognju?
Besedam, ki so izhajale iz njega, ni bilo konca. Vse sem mogel videti v njem, ko sem zrl vanj in v temni noči, ki je, podobno kot nejasna vera, trenutek pred izbruhom žareče luči.
Življenje, smrt, čas, prostor, neskončnost, zemlja, nebo, ljubezen, svetost, bolečina, veselje, objem. Vse, prav vse je mogel predstavljati ogenj, tudi smisel življenja: neizčrpno podarjanje samega sebe, toplota, ki se sprošča ob tvojem počasnem použivanju samega sebe.In bilo mi je ljubo moliti z njim:

Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.

+

Ni mi bilo treba veliko časa, da sem pri Svetem Damijanu sestavil Hvalnico stvarstva.
Ko se mi je zdela dovolj izpiljena, sem poklical tovariše in skupaj smo jo zapeli.
V vse večje veselje mi je bilo, da smo molili skupaj.
Tudi zato vas je Bog sklical: da bi skupaj molili.
Povedati vam moram še neko čisto osebno zadevo.
Brž ko sem začel moliti, mi je kar samo od sebe prišlo, da sem dvignil roke kvišku.
Počutil sem se kot v središču vesolja in zdelo se mi je, da se vse: rože, ptice, zvezde, sploh vse stvari, stiskajo okoli mene, da bi skupaj z menoj hvalile Boga.
Postajal sem glas stvarstva, duhovnik vsega, kar je bilo majhno, nepomembno in brez glasu.
To me je razvnemalo.
V tej službi sem odkrival svoj skriti poklic.
Redke besede iz svetega pisma so me prevzele tako globoko, kot Petrove iz njegovega prvega pisma: »Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo...«
Bil sem pomirjen.
Nikoli nisem želel postati duhovnik, kar so tudi moji tovariši dobro vedeli.
Resničnih vzrokov jim z veseljem nisem razkril, kajti o teh zadevah je težko govoriti. Toda bolj ko sem bil zadovoljen, da nisem duhovnik, bolj sem čutil, da sem duhovnik.
Bilo je kot poklic, ki je dozoreval počasi in bi ga rad prenesel v celotni moj red.
Zdelo se mi je, da so duhovniki, tisti, ki so jih posvetili škofje, v Cerkvi prav zato, da vsem ljudem, vsem moškim in vsem ženskam, govore: »Vi vsi ste duhovniki, ker pripadate duhovniškemu ljudstvu!«
Zaradi tega sem se počutil domače, ko sem molil s povzdignjenimi rokami in ko sem z roko delal znamenje križa ter blagoslavljal ptice in ribe.
Da, v živo sem izkušal tisto, kar vi zdaj tako lepo pojete in kar mi je všeč ter se avtorju te pesmice zahvaljujem.

Res je prijetno, kadar v srcu čutim
srečo, veselje, tiho pesem stvarstva.
Vem, da na svetu nihče ni osamljen,
vsak je le delček širnega življenja,
ki radodarno razliva se povsod.
Vse to je dar, neizmerni dar Ljubezni.

In zdaj, brat in sestra, ki sta se rodila skoraj osem stoletij za menoj, pa sta z menoj povezana po veri v istega Očeta, lahko nadaljujemo s skupno molitvijo.
To je moja molitev iz tistega časa, izražena z istimi besedami kot tedaj:

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, Najvišji, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi svojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.

Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu
jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi,
ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani
in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.
(Prevod Vital Vodušek)

Za zdaj se ustavimo tukaj. Pesem bomo končali kasneje, ko se boš naučil z ljubeznijo prenašati bolečino.
Tudi pri meni je namreč trajalo dolgo časa, preden sem mogel reči: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti«; moral sem nekaj časa hoditi ter dolgo potrpežljivo ostati v šoli Jezusovega križa.

+

Drug vir veselja v meni je bil občutek svobode, ki mi jo je dajal evangelij.
Zavest, da sem rešen suženjstva, je bila nenehen povod za radost.
Jaz, Frančišek, sem bil svoboden, rešen malikov, strahu in svojih mračnih misli.
Čutil sem se srečnega. Osvojil sem si Psalm 114 in z njegovimi besedami sem molil:

Ko so Izraelci šli iz Egipta,
je bilo božje ljudstvo rešeno suženjstva.
Postali so božje svetišče,
božja posest in kraljestvo.

Zvenelo mi je prav tako, kot če bi govoril:

Ko je Frančišek odšel s svojega doma
in začel misliti kot svoboden človek,
je Bog postal njegovo Vse
in on je postal ljubljenec Boga...

Morje se je pred njim umaknilo,
Jordan se je ustavil pred njim.
Gore so se stresle v silnem potresu,
zamajali so se griči.

Kaj ti je, morje, da se umikaš,
in tebi, Jordan, da se ustavljaš?
Kaj vam, gore, da se plašite kot ovni,
in vam, griči, da skačete kot jagnjeta?

Kako čudovito!
Tudi narava je bila deležna naše sreče.
Videti človeka, ki se je rešil suženjstva, je bila res tako velika stvar, da so se tega radovala celo morja in hribi.
In vi se čudite, če je ponoči, ko smo molili, bilo videti, kot da se je vnel gozd okoli cerkvice Marije Angelske?
Se vam zdi nenavadno, da bi se vrtnice razcvetele tudi sredi zime?
In da bi volkovi postali krotki?
In da bi nas poslušale ribe?
Ne, bratje, prej se čudite, če se dogaja nasprotno: čudite se, če vidite, da se ob vsem vašem veselju nebo ne zgane in se ne zmeni za vas.
Vse je zlito v eno in vse sodeluje pri istem prazničnem veselju.
Treba je znati videti.

+++

In če hočemo videti, je treba dobro gledati.
Povedal sem vam že, da pred svojim spreobrnjenjem stvari nisem videl.
Vrstile so se mimo mene kot nekaj tujega, kot okras pokrajine.
Zdaj sem jih videl.
Z vso pozornostjo sem jih ogledoval.
Opazil sem, da tudi stvari gledajo mene.
Morda – zakaj pa ne! – so iskale način, kako bi navezale stik z menoj.
Morda bi me razumele.
Poskušal sem govoriti z njimi... in uspelo mi je.
Nekoč sem potoval prek Rietijskega jezera, namenjen v samoto pri Grecciu, in neki ribič mi je podaril majhnega vodnega ptiča.
Z veseljem sem ga sprejel, potem pa sem odprl pest in ptička nagovoril, naj zleti v prostost. Toda ni hotel, ampak je lepo počenil na moji dlani kot v gnezdu.
Začel sem moliti in sem se zamaknil. Ko sem se spet zavedel, kot da sem se vrnil od nekje daleč, sem v dlani zagledal ptička, ki me je gledal, z glavico nagnjeno na levo stran. Ljubeznivo sem ga opazoval in mu prigovarjal, naj odleti. Toda čakal je na moj blagoslov. Potem je mirno odletel.
In kaj naj bi vam rekel o prijateljstvu, ki se je spletlo med menoj in nekim sokolom?
Nekaj časa sem preživel v samoti, kamor sem se bil umaknil, da bi v miru molil.
Opazil sem, da je prav blizu tistega kraja gnezdil sokol.
Postala sva prijatelja, skupaj sva jedla, dolgo sva opazovala eden drugega.
Sokol se je navadil, da me je budil, ko je bil čas za molitev, bodisi ponoči ali ob zori za hvalnice.
Na to svojo dolžnost ni nikoli pozabil in bil je zelo točen.
Prišlo je tudi tako daleč, da je storil še več, kot je bilo v njegovi navadi. Ko je opazil, da sem oslabel, me ponoči ni več budil, ampak samo zjutraj za hvalnice.
Menim, da ga je Bog sam uporabil in me po njem vodil.
Lahko se tudi smejete in po pravici, saj nimate izkušenj te vrste. Meni pa se je to dogajalo in bilo mi je tako všeč, da sem se z vsemi stvarmi pogovarjal v raznih pridigah.
Narava, živali so tako navajene v človeku videti svojega sovražnika, da zbežijo, čim se jim približa.
Dolge rodove človek ne dela drugega, kakor da živali pretepa, ubija in muči. Živalim je prišel strah pred človekom v kri in pred njim takoj utihnejo ali pa v strahu zbežijo.
Prizadeval sem si, da bi jim dal razumeti, da sem jim prijatelj. Najprej so se čudile, potem pa so mi verjele.
Približale so se mi.
In poslušale so me.
To me je napolnjevalo s takim veseljem, da sem bil ves iz sebe.
Bilo je kot da se mi odpirajo nove razsežnosti božjega kraljestva.
Bilo je kot da prejemam nove dokaze za obstoj Boga.
Bilo je kot da se je prek vsake mere pomnožilo število mojih bratov in sester.
Nekega dne, ko sem bil pri Porciunkuli, sem na smokvi ob svoji celici zagledal škržata, ki je neutrudno prepeval.
Stegnil sem roko proti njemu in mu rekel: »Brat škržat, pridi k meni.« Prišel je, kot da je razumel moje vabilo, ter sedel na mojo dlan. Potem sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj in z veseljem hvali Gospoda, svojega in mojega stvarnika.«
Brez obotavljanja je ubogal.
Začel je peti in ni prenehal, vse dokler nisem tudi jaz sam začel peti hvalnice Gospodu. Ko me je zaslišal, je umolknil. Ko sem jaz utihnil, je spet začel peti on, kot da pojeva v koru.
Osem dni je ostal tam na veji pred mojo celico. Ko sem prihajal domov, sem ga pogladil z roko in pustil se je božati, kot da v tej prijaznosti uživa.
Komaj sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj!«, je s svojo pesmijo napolnil mojo celico.
Nekoč mi je blizu Greccia eden od sobratov prinesel zajčka, ki se je ujel v zanko. Rekel sem živalici: »Brat zajček, zakaj si se pustil ujeti? Pridi k meni.«
Brž ko sem ga spustil, mi je skočil v naročje in se udobno spravil spat.
Čez nekaj časa sem ga ljubeznivo pogladil in mu rekel: »Pojdi, vrni se nazaj v prostost gozda!« Toda ko sem ga položil na tla, mi je skočil nazaj v naročje.
Ostal je pri meni tako dolgo, dokler nisem bratom naročil: »Odnesite ga v gozd«. Potem ga nisem več videl.
Da, lahko se smejete!
Vi, ljudje modernega časa, ste vse preveč razumarji in tudi to je eden od vzrokov vaše zagrenjenosti.
Jaz pa sem izkustveno doživljal povezanost, ki obstaja med naravo in tistim, kar je nad njo, in razumel sem, da mnogokrat preprosto ne vidimo vsega tistega, kar nas obdaja.
Slepi smo in večina stvari se nam izmakne.
Zato mislim, da so samo otroci bolj sposobni razumeti, in čeprav jih ne upoštevamo, prav oni bolje vidijo. Jezus ni brez razloga rekel: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.«
Otroci so mi bili vedno všeč, še raje pa sem imel odrasle, ki so imeli otroško srce.
Kako čudovito!
Kakšno veselje je bilo živeti z njimi!
Živeti s takšne vrste ljudmi kot je bil brat Juniper.
Njega se prav dobro spominjam.
Nekoč ga je predstojnik strašno oštel, ker je brez dovoljenja podaril srebrne zvončke, ki so krasili oltar.
Brat Juniper pa je razmišljal: »Moj predstojnik je name tako vpil, da je skoraj izgubil glas.«
Šel je v kuhinjo in je pripravil maslen močnik.
Pozno ponoči je potrkal na vrata celice svojega predstojnika; v eni roki je nosil skodelico močnika, v drugi prižgano svečo.
»Kaj pa spet to pomeni?« je vprašal predstojnik.
Brat Juniper pa: »Oče, ko si mi danes očital moje napake, sem opazil, da je tvoj glas postal hripav, najbrž zato, ker si se preveč trudil, in tako sem pomislil, da bi ti tale močnik dobro del: okrepil ti bo pljuča in ti prečistil grlo.«
Predstojnik, zbujen tako sredi noči, je ponovno zlil na ubogega brata pravo ploho – poslal ga je k vragu – Juniper pa spet čisto mirno: »Oče, ne razburjaj se. Primi svečo, bom pa jaz pojedel močnik.«
Res, največje veselje so mi pripravljali najbolj preprosti, najbolj odkriti bratje. Želel bi, da bi celotna naša skupnost bila takšna in spoznal sem, da so prav ti najboljši borci za zmago nad satanom in nad svetom.
Preveč pametnih me je bilo strah.
Čutil sem, da je treba zapleteno resničnost vesoljstva jemati s humorjem.
To je bil najboljši način, da si mogel vztrajati v boju.
Ko sem na primer videl brata Rufina, ki je bil eden najbolj sposobnih mož v Assisiju, kako je v samih spodnjicah pridigal nasmihajočim se pobožnim ženam, sem čutil, da lahko samo ljudje takega kova spreminjajo svet.
In ko sem videl brata Bernarda da Quintavalle, ki se je napol mrtev od lakote in praznih rok vrnil s poti, kjer je prosil vbogajme, in se mi je opravičeval, da je med potjo pojedel edini kos kruha, ki ga je dobil ter se tega obtoževal kot velike krivde, sem jokal od veselja in takrat sem se čutil zares brata vsem ljudem.
To je bilo veselje.

poglavje iz knjige: Carretto, C., 1994. Jaz, Frančišek: Žepna knjižnica 16. Tretja izdaja. Koper: Ognjišče. 2020

pripravlja Marko Čuk

Rožni venec je bil posnet v letu 2007, molili in peli so bogoslovci ljubljanskega (svetli in žalostni del) in mariborskega bogoslovja (veseli in častitljivi del).
Uvodne pesmi poje oktet mariborskih bogoslovcev pod vodstvom Klemena Jagra (Že zora se dela in Zveličar naš je vstal iz groba) in oktet ljubljanskih bogoslovcev pod vodstvom Sebastjana Likarja in Janeza Jeromna (Jaz sem živi kruh in Mati žalostna je stala).
Snemano v kapeli ljubljanskega bogoslovja in v kapeli mariborskega bogoslovja.

iz vsebine:

CD1
1.    Vera     0.57
VESELI DEL
2.    uvodna pesem: Že zora se dela (F. Kimovec, prir. G. Zafošnik)    3.18
3.    uvodne prošnje    1.40
4.    prva skrivnost (ki si ga Devica od Svetega Duha spočela)    4.24
5.    druga skrivnost (ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila)    4.25
6.    tretje skrivnost (ki si ga Devica rodila)    4.16
7.    četrta skrivnost (ki si ga Devica v templju darovala)    4.11
8.    peta skrivnost (ki si ga Devica v templju našla)    4.25

SVETLI DEL
9.    uvodna pesem: Jaz sem živi kruh (S. Teolan, prir. J. Trošt)    2.12
10.    uvodne prošnje    1.23
11.    prva skrivnost (ki je bil krščen v Jordanu)    3.28
12.    druga skrivnost (ki je v Kani naredil prvi čudež)    3.43
13.    tretja skrivnost (ki je oznanjal Božje kraljestvo)    3.29
14.    četrta skrivnost (ki je na Gori razodel svoje veličastvo)    3.39
15.    peta skrivnost (ki je postavil sveto evharistijo)    3.31

CD2
ŽALOSTNI DEL
1.    uvodna pesem: Mati žalostna je stala (A. Foerster)    3.54
2.    uvodne prošnje    1.27
3.    prva skrivnost (ki je za nas krvavi pot potil)    4.28
4.    druga skrivnost (ki je za nas bičan bil)    4.32
5.    tretja skrivnost (ki je za nas s trnjem kronan bil)    4.31
6.    četrta skrivnost (ki je za nas težki križ nesel)    4.37
7.    peta skrivnost (ki je za nas križan bil)    4.30

ČASTITLJIVI DEL
8.    uvodna pesem: Zveličar naš je vstal iz groba (G. Rihar)    2.52
9.    uvodne prošnje    1.31
10.  prva skrivnost (ki je od mrtvih vstal)    4.23
11.  druga skrivnost (ki je v nebesa šel)    4.11
12.  tretja skrivnost (ki je Svetega Duha poslal)    4.19
13.  četrta skrivnost (ki je tebe, Devica, v nebesa vzel)    4.13
14.  peta skrivnost (ki je tebe, Devica, v nebesih kronal)    4.12
15.  molitev za duše v vicah    4.36

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod Jezus,
ko govorimo o svetnikih nekdanjih časov,
jih občudujemo in se bojimo.
Toliko spokornosti in trpljenja,
toliko izrednih dogodkov.
Kakšni junaki!
Potem pa nekega dne odkrijemo
“malo pot” svete Terezije
in z veseljem začutimo:
“Tudi jaz lahko postanem svetnik.”
Četudi iščem neznatne reči,
ki so na robu poti.

Gospod Jezus,
zdaj bolje vidimo,
da je gradbišče svetosti
vsakdanje življenje.
V svojem delu, svoji družini,
v svojem zdravju, svojih problemih,
v čisto preprostem življenju
moram vedno najti
možnost za ljubezen.

Gospod Jezus,
pomagaj mi bolje sprejemati
svoje življenje, ga bolj ceniti,
ga preiskovati, da spoznam,
kako naj v njem živim evangelij.
Danes te prosim,
da bi se povsod rojevali
svetniki vsakdanjega življenja.

A. Seve, Molitev, v: Ognjišče 10 (2021), 2.

 Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk