iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Kar koli bo prišlo, naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V soncu in dežju naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V vročini in mrazu naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V strasti in jezi naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V veselju in žalosti naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V delu in znoju naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V bolečini in trpljenju naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V priznanju in pohvali naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.
V občudovanju in slavi naj bom človek, ti človeka, ljubeči Bog.
V vsem, kar še pride, naj bom človek, ti človeka ljubeči Bog.

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 1 (2018), 3.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Moj Gospod Bog,
ko mi zmanjka besed,
da bi govoril o tebi,
o tvoji ljubezni,
o življenju tvojega Sina,
o tvojem naročilu,
kaj naj storim?

Mar ni bilo vse
že povedano,
milijonkrat natisnjeno
in ponovljeno?
Kaj bi še lahko
o vsem tem novega
povedal ali napisal?

Ali naj umolknem,
ostanem brez besed?
Naj se obrnem
samo še nate, Večni,
kateri vse,
ki kličejo k tebi,
sliši in razume?

Moram tebi samemu
dopustiti, da vstopiš
v ta naš svet,
da s svojimi znamenji
govoriš in oznanjaš?
Ker so naše besede
samo še prazno ropotanje??

Moj Gospod Bog,
ti si Oče vseh jezikov,
ti poznaš besedo življenja,
poznaš znamenja časov.
Povej nam svojo besedo
še enkrat in povej jo tako,
da jo bomo mi lahko ponovili.

P. Roth, Molitev, v: Ognjišče 1 (2020), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neža

Vsa blaga, krotka, nežna, polna vere
obljúbila je Kristusu devištvo,
zamenjala brezskrbno je deklištvo
za rosno žrtvovanje brez primere.

Čeprav je vedela za zle namere,
ni kazala strahu in mučeništvo
pogumno spremenila je v svetništvo,
nezmožna boja, v zmage tisočere.

Nedolžno Jagnje naj naš strah zakrije,
lovimo svoj pogum v nebeško mrežo,
naj okrepi nas, kar nas ne ubije.

Vzljubímo križ in vso njegovo težo,
ko zdi se, da nam zadnja ura bije,
pomislimo na hrabro sveto Nežo.

 OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 159. (RAZPRODANO)

Sebastijan

Ko v dneh cesarja je Dioklecijana
kot mlad vojak v takratnem Rimu služil,
z ujetimi kristjani se je družil,
zato sledila kazen je poznana.

A ko obsodba je bila izdana,
pogum in vero v Kristusa je združil
in z mučeniško smrtjo si prislužil
je kraj, kjer večno poje se hozana.

Zaupajmo še mi z enako mero,
naj naša duša Bogu bo predana
in naj molitev preglasi nevero.

Ko proti Cerkvi spet bo gonja stkana,
postavimo se za krščansko vero,
bodímo glas mučenca Sebastijana.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 177.

Friderik Baraga, slovenski misijonar, indijanski škof in oznanjevalec Kristusove vesele novice, se je rodil leta 1797. Ob 200-letnici njegovega rojstva (1997) smo pri založbi Ognjišče izdali pobarvanko s preprostim naslovom Škof Baraga. Doslej so že mnogi skušali orisati bogato življenje požrtvovalnega misijonarja. Takrat je besedilo za otroke napisala Berta Golob, ilustracije pa je prispevala Silva Karim. Zvezek je izšel v zbirki pobarvanke. Letos (2018) obhajamo 150-letnico smrti misijonarja Baraga. Velikemu misijonarju je posvečen tudi letošnji oratorij. Tudi zato je naša založba po dvajsetih letih spet natisnila pobarvanko Škof Baraga. Tudi v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek Le eno je potrebno, v katerem Karel Mauser oriše Baragovo življeneje in delo. Besedilo je pred leti izšlo tudi v knjigi. Z vsem tem se tudi mi pridružujemo prizadevanju slovenske Cerkve in rojakov v Ameriki in po svetu, da bi bil misijonar Friderik Irenej Baraga, veliki slovenski dobrotnik Indijancev, imenovan za svetnika. Že leta 1972 se je 17. avgusta začel škofijski postopek za priznanje svetništva našega vélikega misijonarja.Od 10. maja leta 2012 ga že smemo imenovati častitljivi Božji služabnik. Odlok s tem nazivom je podpisal papež Benedikt XVI.. Vse omenjeno pisanje o njem pa naj bo tudi spodbuda, da se večkrat spomnimo nanj in se mu v molitvi priporočamo ... otroke pa tudi s prebiranjem pobarvanke navajamo, naj ga posnemajo v dobroti in prijaznosti!

... več o Frideriku Baragi tudi na naši spletni strani

Škof Baraga - pesmica (z notami)

Indijanska vas praznuje,
dušam prednikom daruje.
Petje, strune, glasba, ples,
kres, ki sega do nebes

Baragova čista duša
vse do jutra hrup posluša.
Njim prinašam oznanilo,
Jezusovo sporočilo.

In ko mine nekaj let,
indijanski rodje svet.
Bogu škof se zahvaljuje,
vdano moli in krščuje.

(besedilo Berta Golob, glasba Janez Bitenc)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Karel Gržan, JAZ, ČEPLIN ČARLI, 200 strani, 13 x 21 cm, trda vezava, ilustracije Marjan Rožen, Koper, Ognjišče 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 16,50 €, s kartico zvestobe: 14,85 €.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Še pa še mi paše, ko se nekomu smilim. Že neznatne stiske tako rekoč redno izkoristim za smiljenje. Pravzaprav mi že nekaj manjka, če mi nič ne manjka. In ko tisti, na katere obešam svoje tegobe, rečejo: »Oh, revež, imate pa res naporen dan,« dopolnim njihovo spoznanje: »Da, dan bo zares zelo naporen« (poudarek je tokrat na ‘zelo’). In ker se čutim izjemnega v svojem poslanstvu – in se ve, junaki so tisti, ki so se v predanosti pripravljeni žrtvovati do konca, pojasnim: »Pa saj bom zmogel. Takšen sem. Pač ne morem iz svoje kože.«
Začelo se z mojim globokim vzdihom tistega dne, ko sem zopet poudaril svojo požrtvovalnost in seveda dodal, da takšen pač sem in da iz svoje kože ne morem.
»Oh, kako ste dobri!« – Oh, kako mi je godila naklonjenost sosedov tam na Razborju pod Lisco, kjer sem takrat župnikoval! – »Kot med ste dobri,« so poudarili in dodali: »Smo se odločili, da vam ob vašem rojstnem dnevu, ker ste kot med dobri, podarimo darilni bon za medeno masažo.«
»Za kaj?« sem se zdrznil. – Do nepoznanih stvari sem skrajno previden. Že prevečkrat sem se namreč brez sank dodobra nasankal.
»Za vašo kožo … za vas bo ta masaža blagodejna. Sprosti, umiri … Pa okrepi, da boste lažje zmogli vse napore,« so mi pojasnjevali in še dodali: »Je zoper glavobol, pa proti depresiji in kronični utrujenosti, izboljša krvni pretok …«
Nekaj sem zabrundal v zahvalo in zmedeno negotov odšel. Rože so cvetele in čebele so brenčale, ko sem stopal proti župnišču in si predstavljal: Roke na mojem telesu … (Kot celibaterju to ni običajno!) Bodo ženske? (Saj, če bi bile moške, bi bilo pa še huje!) In potem med, ki bo šel v potrato … Bilo mi je grozno.
To da izkoristim bon za masažo sem odlašal, sosedje pa so vztrajali. Ni bilo dneva, ko bi ne slišal: »Ste že bili na medeni masaži.« Saj si sploh nisem več upal omenjati svojih naporov. Že brez tega so mi pojasnjevali: »Masaža bo tako blagodejna za vaše počutje …«
* * *
In potem sem nekega lepega sončnega dne le zbral pogum in odšel, da doživim ‘blagodejnost’, ki je ne bi hotel več doživeti.
Prostor je bil prav prijeten: svetel, poln blagih vonjav, glasba za sprostitev … “Le kakšna/kakšen bo ta, ki ji/mu bom prišel pod roke?” sem razmišljal in silil v ospredje misli/predstave, ki bi me umirjale v pričakovanju.
No, potem je prišla. – Ja, bila je ženska, a bodite brez skrbi, moj celibat ni bil ogrožen. Gospa je bila videti bolj mesarka kot pa maserka. Zelo konkretna oseba; poudarjeno krepka – bolj po širini kot po višini.
Naveličana (morda življenja bolj kakor mene) me je, kot ne bodi ga treba, premerila od glave do tal. »A ste prišli na medeno?« je rekla zlovoljno.
Brisačo in kopalke sem prestrašen in ves v nelagodju prižel tja k srcu in plaho pokimal.
»Potem se pa slecite!«
»S seboj imam kopalke,« sem izjavil v strahu, da bi mi ne bilo treba stati pred njo nag.
»Kakšne?«
»Kako mislite: kakšne?« sem bil popolnoma zmeden.
»Kaj kakšne! Kakšne kopalke imate?«
»Imam nove,« sem pojasnil in iz torbe potegnil kopalke, ki sem si jih kupil prav za to priložnost.
»Predolge hlačnice! Te oblecite!« je rekla in mi porinila v roke nekaj papirnatega.
Potem je odšla, da mi omogoči intimo. Pogledal sem tisto nekaj. In me je zmrazilo: “Pa saj to so tangice.” Trije trakci … V rokah sem držal tisto nekaj, ki je bilo skoraj kakor bi ne imel ničesar.
Počasi sem se slekel in preverjal, če me kdo na skrivaj ne opazuje. Potem sem skušal navleči tisto nekaj nase. Če je bilo spredaj vsaj nekaj zakrito, ni bilo zadaj prav nič. In če je bilo zadaj nekaj, potem … – raje ne omenjam. (Sem vendar celibater.)»Ste že?« je zarenčalo iz sosednjega prostora.
»Neeee,« sem zategnil v obupu. »Samo še malo.« In sem zopet in zopet poskušal, a je bilo vedno enako. Kakorkoli sem navlekel tisto zadevo nase je bilo na meni samo nekaj – vsekakor premalo.
»Pohitite že vendar, saj nimam danes samo vas v obdelavi!«
»Kaj ste rekli?« sem zaječal ves v grozi. Razumel sem namreč da nima le mene ‘v predelavi’.
»Nimam le vas v obdelavi,« je ponovila in jaz sem se vsaj malce oddahnil.
Potem sem hitel, kolikor sem le zmogel. Obračal sem tisto nekaj in ugotavljal, da se ne bom v tistem samo nekaj mogel primerno zakriti. Najraje bi pobegnil, pa si nisem upal. “Kaj če bi tista ženska planila za mano in potem … in potem …” Saj si nisem upal niti pomisliti.
No, in potem sem se v grozni domislil. Oblekel sem svoje kopalke – bermude (kopalke, ki ti prekrijejo noge vse tja do kolen) in na njih navlekel še tiste tangice. Bil sem spodoben!
»Ste že oblekli kopalke, ki sem vam jih dala?« je z očitno skrajnim potrpljenjem zarenčala maserka.
Zbral sem pogum in odvrnil kolikor se je dalo odločno: »Sem! Pripravljen sem!« Pa naj se zgodi karkoli!
In je prišla. Zrla ja tja v moj osrednji del in bevsknila: »Ja …« Nekaj časa je potlej, kakor zaripla, molčala. Vem, takšnega prizora še ni videla. Na vrhu kopalk tangice. Jaz pa sem bil do konca odločen, da se pred njo ne bom slekel, pa naj naredi z mano karkoli – pa četudi me ubije. Bom pa mučenec!
»Kako pa naj vas zmasiram, če boste takšni?« je rekla zmedeno.
Glas mi je vztrepetal, ko sem se branil kolikor sem zmogel odločno: »Nehajte me že vendar ‘masirati’, še preden ste me začeli masirati.«
Besede so krepko gospo – bolj po širini, kot po višini – očitno zmedle. Nekaj je godla (ne zato ker bi ji situacija godila) in mi ukazovala, kako naj ležem na posteljo. Ko sem se končno namestil kot je prav, je začelo name nekaj kapljati. Vedel sem: to je med.
In potem?
Potem sem začel cviliti kot mlado mače, se zvijati in izmikati … – počel vse tisto, kar se pri masaži naj ne počne. Zakaj? To, da sem žgečkljiv na podplatih sem vedel; da sem pa tudi na trebuhu in stegnih … mi je bilo nepoznano. (Kako pa naj bi mi bilo? Saj sem vendar celibater!)
»Ja, umirite se vendar,« je tulila gospa, ko sem se tam na masažni mizi v poskakovanju izmikal njenim prijemom.
Potem me je z vso močjo potisnila z laktom na mizo in zakričala. »A boste že pri miru ali ne!«
»Ne!« sem zaječal in se vmes tudi režal. »Ne zmorem!«
Njene roke so končno obstale. Stopila je k omari in potegnila iz nje folijo. »Vas bom pa ovila. Med se mora utreti v kožo, da učinkuje!« In še preden sem uspel izraziti nestrinjanje s takšnim početjem, me je krepka gospa že ovijala – tudi čez usta. Na prostosti mi je pustila le nos in oči.
Kot mumija sem ležal tam na ležišču, ko sem slišal: »Pridem čez petnajst minut.« Potem je odšla.
Negiben – ves nemočen sem se vdal v usodo. Skozi odprto okno je vela poletna toplota. Prisluhnil sem zvokom tam na prostosti in pomislil (upanje pač umre zadnje), da bom (če le Bog da) tudi sam kmalu svoboden. In ko sem tako premišljeval, je pribrenčalo. Bila je čebela. Obkrožila me je v letu in potem … Potem mi je sedla na nos. In sva se zrla iz oči v oči. Začutil sem krivdo: Za kilogram medu morajo čebele preleteti 40.000 km – dolžino kot je pot okoli ekvatorja, jaz pa z medom ustvarjam potrato.
Ste pomislili, da me je čebela počila? Ne, ni me pičila. Le nekaj medu je posrkala, potem je odletela. Živali so neredko pametnejše in miroljubnejše od človeka, predvsem pa jim je tuja norost, ki jo mi ljudje neredko povzdignemo v modnost nekega časa.
* * *
»No, kako se počutite?« me je vprašala maserka, ko je vlekla z mene folijo. (Ona je trdila da z njo toksine, jaz pa sem občutil, da predvsem moje kocine.)
»Kot prerojen,« sem izjavil vedno bolj osvobojen iz medene marinade, v kateri sem se počutil kot prašiček pripravljen za peko.
»Kako je bilo na medeni masaži?« so me povprašali tam na Razborju tudi sosedje.
»Nepozabno!« sem odgovoril iskreno.
No, po dogodku, o katerem ste brali, je moja potreba po smiljenju nekoliko uplahnila. Nekam tja globoko vame se je naselil strah, da mi zopet kdo ne podari bona za medeno masažo.

K. Gržan, Darilni bon, v: Jaz, Čeplin Čarli, Koper, Ognjišče 2022, 79-85

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, tebi zaupamo našo ljubezen
s prošnjo, da bi nikoli ne zamrla.
Bodi ti njen neusahljivi izvir,
da si bo vsakdo od nas prizadeval
ljubezen podarjati, ne pa zahtevati,
da bo raje dajal kot pa sprejemal.
Naj nas dnevi radosti ne opijejo,
da bi postali brezčutni za vse okrog nas.
Naj nas dnevi bridkosti ne potlačijo,
temveč še okrepijo našo ljubezen.

Gospod, ti si Življenje,
daj, da se ne bomo nikdar zapirali življenju,
ki naj bi se rodilo iz naše ljubezni.
Gospod, ti si Resnica,
daj, da nikdar ne bomo zatajili resnice,
da bodo naši medsebojni odnosi iskreni.
Gospod, ti si Pot,
daj, da ne bi omagovali na svoji poti,
ampak bi z roko v roki šli tebi naproti.

Gospod, dal si nam Marijo, svojo Mater:
ona je bila vedno zvesta, močna in blaga.
Naj bo varuhinja naše družine
v tem letu, ki ga danes začenjamo.
Njena zvestoba, njena moč, njena blagost
naj nas ohranja zveste, močne in blage
zdaj in vselej. Amen.

sestra Emmanuelle, Molitev, v: Ognjišče 1 (1995), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Cerkvene božične pesmi
Pri Založbi Ognjišče vam ob letošnjih božičnih praznikih v sodelovanju z ženskim tercetom Nataše, Anice in Natalije ob orgelski spremljavi Polone Gantar predstavljamo novo glasbeno zgoščenko božičnih pesmi z naslovom Zvezde žarijo. Ime albuma so naslovile po skladbi Andreja Missona Zvezde žarijo, za katero je besedilo prispeval Gregor Mali.

Na zgoščenki je zbran zanimiv preplet bolj in tudi malo manj znanih božičnih pesmi, ki pa ob krasnem dopolnjevanju glasov ženskega terceta z orgelskimi zveni prinašajo tradicionalno, domače božično vzdušje.
V poslušanje je ponujenih 16 skladb. Za vse, ki ne posegate več tako pogosto po zgoščenkah, je CD plošči priložen digitalni ključ in navodilo, da si lahko skladbe prenesete v svojo digitalno napravo (računalnik, tablico, telefon …) in jih lahko poslušate tudi tako.

Na zgoščenki so pesmi:

• Nikar ne dremajte
• Zvezde žarijo;
• Srečna si, štalca
• Dete rajsko, dete sveto
• Glej, zvezdice Božje
• Spi, dete Božje, nam sladko
• Polnočni zvon
• Kaj se vam zdi; In povedat so prišli
• Na kamelah jezdijo
• Svet Jožef in Marija
• Tam stoji pa hlevček
• Poslušajte, vsi ljudje
• Ura je polnoči
• Svitej se, svitej
• Sveta noč.

izbira in pripravlja MČ