iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Gospod, vsako jutro
se napove tvoje sonce.
Žarki svetlobe zasijejo na nebu,
potem pa vzide nad obzorjem
prijazna plošča sonca,
ki vse stvari oblije z zlatom.
Noč je prešla,
tema je pozabljena.
Nov dan se začenja,
novo življenje, novo upanje.
Zvestoba ljubljenega človeka
je kot sončni vzhod,
ki se vedno vrača.
Še bolj trdno pa se lahko
vedno zanesem nate, Gospod.
Nikoli me ne pustiš samega.
Sonce, ki vedno znova
vzhaja in prepodi temo noči,
mi vliva vero in zaupanje
in okrepi moje moči..

N. N., Iskra, v: Ognjišče 4 (2013), 29.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Papež Frančišek je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, v spomin na 150-letnico razglasitve sv. Jožefa za zavetnika svete Cerkve, izdal apostolsko pismo Patris corde (Z Očetovskim srcem), s katerim je leto 2021 posvetil sv. Jožefu. Msgr. Jože Kužnik, kancler CE škofije, je pripravil trideset premišljevanja (za vsak dan v mesecu) in jih namenil svetniku, ki mu je nebeški Oče zaupal v varstvo in vzgojo svojega učlovečenega Sina. Razmišljanja je poimenoval "vrtnice", čeprav je pobožnost s tem imenom običajno (junija) namenjena čaščenju presvetega Srca Jezusovega in njegove ljubezni, ki se je dokončno razlila iz njegovega prebodenega Srca na križu.
Sveti Jožef je, poleg Marije, postavil temelje Jezusovi človečnosti, njegovemu čustvovanju in tudi delovanju. V vrtnicah spoznavamo ljubezen svetega Jožefa, rednika in varuha Sina Božjega, da bomo bolje razumeli tudi ljubezen, ki jo Jezus naklanja nam. Kot častimo presveto Srce Jezusovo in brezmadežno Srce Device Marije, tako se radi zatekajmo tudi k prečistemu srcu svetega Jožefa. Iz njegovega srca dobivamo pomoč v svojih potrebah in preizkušnjah. Naj nam vrtnice odpirajo Jožefovo srce, ki je gorelo v ljubezni do Jezusa, Božjega Sina, in se razdalo v skrbi za Sveto družino.

Jožefova poslušnost Bogu, njegova privolitev Božjemu povabilu, njegov »zgodi se« je pomenil varstvo za Marijo in Jezusa in omogočil, da se je Božji načrt odrešenja mogel uresničiti. Zato za Jezusom in Marijo zavzema Jožef prvo mesto med Božjimi izbranci, prvo mesto med svetniki.
Priprošnja sv. Jožefa pa bo tudi nam omogočila, da bomo izpolnili vsak svojo nalogo v odrešenjskem načrtu, da bomo izpolnili svoje poslanstvo na tem svetu.

V Jožefu se je izpolnila Božja obljuba izraelskemu narodu, da bo iz njega izšel obljubljeni Odrešenik. Po Jožefu je torej Jezus vpet v izvoljeno Božje ljudstvo. Jožef je zakoniti zastopnik Jezusa pred Mojzesovo postavo in pred rimsko oblastjo. Po njem je res Bog blagoslovil svoje ljudstvo, kar izraža že njegovo ime.

Marija in Jožef, sta bila posebna Božja izbranca, najprimernejša in najboljša človeka, ki jima je lahko nebeški Oče zaupal človeško življenje in varstvo svojega Božjega Sina. Božja izbranca in zvesta izpolnjevalca Božjih načrtov, sta tudi nam najboljši zgled, kako naj prisluhnemo Bogu in izpolnjujemo Božjo voljo.

Preroki so napovedovali, da bo Bog po tem Mesiji sklenil s svojim ljudstvom novo zavezo, zavezo, ki bo preobrazila izvoljeno ljudstvo in obrnila srce
naroda k Jahveju. Jožef je bil pripravljen pri tem sodelovati z vsem svojim bitjem in Bog je to njegovo odprtost in pripravljenost z veseljem sprejel.

Ko so mnogi izgubili delo, ko mesece in leta ne najdejo zaposlitve, ko je delo mnogih razvrednoteno, nas prav sv. Jožef uči vrednosti in potrebnosti dela
za dostojno vzdrževanje družin. Zato se papež obrača nanj in pravi: »Prosimo svetega Jožefa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad človek, sploh noben človek in nobena družina brez dela!«

Sv. Jožef je bil, po mnenju teologov, že v materinem telesu očiščen greha in tako primeren, da postane mož Device Marije ter krušni oče Jezusa Kristusa.

Rednik Sina Božjega nas s svojim zgledom uči, kako moramo tudi mi biti sprejemljivi za Božje načrte in jih uresničevati v svojem vsakdanjem življenju in v odnosu do svojih bližnjih.

Jožef in Marija sta bila idealen par, najpopolnejša in najprimernejša človeka za rojstvo, varstvo in vzgojo Otroka, ki je hkrati pravi Bog in pravi človek. Kljub temu pa jima ni bilo prizaneseno s preizkušnjami in težavami življenja. Zato razumeta težave in preizkušnje naših družin in rada pomagata, če se k njima zatekamo in ju prosimo pomoči.

Jožef je bil izbran, da prevzame vse dolžnosti pravega očeta, da poskrbi za varen dom Mariji in Jezusu, da poskrbi za vzgojo otroka in za njegovo izobrazbo. Dana mu je avtoriteta moža in očeta. Jožef je to nalogo z vso odgovornostjo sprejel in uresničil!
Zato je sv. Jožef zgled vsem krščanskim očetom in njihov priprošnjik v odgovornostih, ki jih imajo do svojih družin.

pripravlja in izbira Marko Čuk

 iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Besede so lahko kot kamni:
hladne, ostre in ranijo.
Prizadenejo nas, včasih nehote,
včasih namerno, in nas bolijo.

Besede so lahko kot kruh:
nahranijo nas in okrepijo,
nam vlivajo pogum in tolažbo.
Takih besed smo lačni vsi.

Besede so lahko kot sonce:
tople in svetle, blagodejne in prijazne.
Sončne besede hvaležno sprejmemo,
kajti olepšajo nam življenje.

Bog je v Jezusu postal človek.
Biti hoče dobra beseda,
ki nas spremlja v življenju in smrti.
Biti nam hoče kruh in sonce
in nam podarjati odrešenje in blagoslov.

N. N. Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2016), 39.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Spremljevalec v postnem in velikonočnem času

Phil Bosmans se na začetku knjige sprašuje, zakaj se je prav človek, ki je krona stvarstva, Božja mojstrovina, oddaljil od luči. Obrnil se je v potrošniški svet, Božjo podobo v sebi je zabrisal in odšel v deželo teme, kjer ni prave svetlobe. Pravi, da je zadnji čas za izpraševanje vesti, da se zavemo temeljnih stvari, na katerih lahko gradimo svoje življenje. Za razmišljanje potrebujemo tišino, pravi Bosmans, zato moramo odstraniti vse stvari, ki nas motijo in se ozreti v svojo notranjost. Postiti se namreč pomeni učiti se, kako biti srečen s preprostimi stvarmi, osvoboditi se mrtvih stvari, ki so nam jih drugi vsilili kot nujno potrebne ... Postiti se pomeni s hvaležnostjo sprejemati majhne radosti, se veseliti darov, ki jih prejemamo vsak dan iz Božje roke.

Post je verjetno najučinkovitejša terapija, ker osvobaja duha in srce sodobne navlake. Duhovno življenje brez posta ni mogoče in nima nobenega učinka. Zato nas duhovni pisatelj spodbuja, naj se upremo potrošništvu, se s postom najprej ozrimo vase, potem pa se obrnimo še k Bogu in pojdimo za Lučjo v novo življenje ... v nov način življenja. To je vabilo, da bi postali novi ljudje, brez sebičnosti in sovraštva. Ljudje, ki znamo biti zadovoljni z malim in si vzamemo čas za stvari, ki jih ne moremo kupiti.

Post pomaga človeku, da se osvobodimo samega sebe in živimo za druge. Post je pot k več ljubezni in solidarnosti, k bratski delitvi. Krščanska ljubezen zahteva, da blagostanje in bogastvo delimo z drugimi. To pa po mnenju avtorja še ni dovolj: krščanska ljubezen od nas zahteva še več: dati moramo samega sebe.

Naš svet ne bo propadel zaradi pomanjkanja znanja in strokovnega vedenja, temveč zaradi pomanjkanja ljubezni in solidarnosti. Bistvo je v ljubezni. Naš Bog se povezuje z nami samo z dobroto in ljubeznijo, ki živi v naših srcih. Zato nas Bosmans vabi: "Sprejmimo Boga, živimo v njem! Pojdimo s praznimi rokami k Bogu. Bog jih bo napolnil s svojo ljubeznijo. Ljubezen je največje tveganje človeškega srca: preprosto živeti, se osvoboditi, obvladati samega sebe, ne popuščati egoizmu in lakomnosti. Zato je post nujno potreben kot dnevna vaja, trening."

iz vsebine:

OZDRAVETI
Post pomeni, da se v našem življenju začne proces dematerializacije. Ne oklepamo se več materialnih stvari. Post pomeni, da se očistimo in ozdravimo pretiranega preobilja. Post je najboljša terapija za človeka v našem svetu obilja, za vsakega od nas. Kdor se posti, začne v današnjem času, polnem zmešnjav in teme, iskati luč. Tak človek je prepričan, da bo za vse, ki si upajo iti do konca poti, v temi zasijala luč.
Post te ponovno pripelje do dobre telesne pripravljenosti. Post je pomemben proces v tvojem življenju: lahko te ozdravi na telesu in duši, duhovno in v srcu. Post ti podari svobodo lažjega, boljšega in intenzivnejšega življenja z Bogom in z vsemi ljudmi, ki ti jih zaupa.

OSVOBODITI SE
Če se resnično postimo, bomo rešeni in svobodni. Začne se proces razpredmetenja. Osvobojeni svoje zasvojenosti bomo hvaležni za vsak dar. Dobili bomo nove oči za čudeže, ki nas obdajajo. Manj bomo porabili in zato bolj in zavestneje uživali. Sveže pečen, čisto navaden kruh je potem užitek in kozarec sveže vode praznik. Ljubezen med ljudmi bo rasla, ljudje se bodo zopet posvetili drug drugemu in si podarili varnost. Šele potem bodo lahko zopet smiselno govorili o Bogu, o Bogu, ki je ljubezen, in se med seboj razumeli.

LJUBITI IN BITI LJUBLJEN
S križem gremo k luči, k novemu življenju, iz velikega petka k veliki noči. To je nerazumljiva skrivnost, a veliko je življenjskih zgodb in izkušenj, ko so ljudje v svojem najhujšem trpljenju in najbolj temni noči preko bede in trpljenja  nenadoma zagledali Boga, srečali Boga. Tako se zgodi, da se včasih ljudje ganjeni zahvalijo Bogu za križ, ki jim ga je naložil.
Vstajenje je ozdravljenje celotnega človeka. Z vstajenjem smo prenovljeni, prenovljeno je celotno naše telo. Ozdravljeni smo vseh ran, tudi najmočnejše rane, smrti. Vstajenje je zdravljenje, ki se prične v našem življenju, ko se  osvobodimo stvari, pretiranega luksuza in udobja. Tako lahko duh v našem telesu postane svobodnejši, močnejši in bolj vesel.

PRAZNOVATI VSTAJENJE
Dvigni se! K luči. Vstani od mrtvih. Prenovljen z novimi mislimi in novim srcem. Zapusti malodušje in naveličanost življenja in pojdi novemu sončnemu jutru naproti, s petjem ptic in lepoto cvetov. Zbudi se iz zimskega spanja svojega žalostnega bivanja in pojdi v pomlad, polno nove luči in novih obzorij. Dvigni se in vstani!
Če je Bog v vsak list na drevesu zapisal vstajenje, koliko bolj šele v tvoje ubogo srce! Verno stopi k Bogu, ki je ljubezen in ki je v vstajenju Jezusa napovedal naše vstajenje.
Potem boš preko vseh temnih poti našel toliko luči, toliko življenja in veselja, da boš v svojem najglobljem bistvu začutil: Na zemlji so se začela nebesa.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

2. postni teden:
Postne odpovedi kaj hitro postanejo prepovedi in izgubijo smisel, če se zanje ne odločimo premišljeno. Košček čokolade, kava, mobilni telefon, alkohol … Kaj izbrati, da bo imelo v sebi resnično željo po izboljšanju?
Ste imeli v otroštvu močan zgled v bližnji osebi, ki se je znala odpovedovati premišljeno in srčno? Če je odgovor ja, bodite za zanj/-o hvaležni. Andrea Schwarz razmišlja, kaj početi s postnim časom. Po branju njenih vrstic sem začela svoje bližnje spraševati, kako so oni kot otroci doživljali odrasle in njihov post. Nič spodbudnega nisem izvedela. Večinoma smo zmedeni, nekateri s sabo nosimo žuganje, drugi slab zgled visokoletečih obljub, ki tam sredi postnega časa izgubijo zalet in niso rodile sadov, tretji se spominjajo maminih neuspelih poskusov, ko je želela post izkoristiti za hujšanje … Namesto želje po pozitivni izkušnji se zaradi strahu pred neuspehom odpovedi najraje sploh ne bi lotili.
Zakaj je tako?
Ker ne vidimo resničnega smisla.
»Izziv postnega časa je spremeniti nekaj v svojem ustaljenem redu, da dobijo stvari nov zagon in lahko na novo stečejo. – In se s tem mogoče tudi na novo uredijo.« Kot pri selitvi.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Tudi dan, ki se zdaj začenja,
potrebuje besede pozdrava, zahvale.
Besede soglasja in zavračanja,
predvsem pa premišljene besede.
Živimo in mislimo,
se odločamo in molimo,
kaznujemo in ljubimo -
v besedah in z besedami.

Besede lahko povezujejo
pomagajo in ozdravljajo.
Lahko ločujejo, ranijo in ubijajo.
Lahko učijo in opominjajo,
lažejo in zapeljujejo.

Ko sem izrekel besedo,
nimam več moči nad njo.
Živi svoje življenje,
ni je mogoče več ujeti.

Gospod, daj mi besede življenja,
da mi danes zvečer
ne bo treba obžalovati
nobene besede,
ki sem jih ta dan izrekel.

P. Roth, Molitev, v: Ognjišče 3 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Na drugo postno nedeljo beremo vsako leto evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori, ki nam pokaže cilj našega posta. Post ni samopokora, temveč nas želi pripeljati do razodetja, do notranje jasnosti, do očiščenja vseh motenj. V nas bi naj zasijalo Božje veličastvo. Post nas želi narediti sprejemljive za prvotno lepoto, ki si jo je Bog za vsakega od nas zamislil v enkratni podobi. Preobrazba vedno pomeni, da se pokaže naše bistvo, da skozi vse površinsko prodre naš resnični jaz.
Jezus vzame na goro tri učence; gora je od nekdaj kraj, kjer se človek čuti bližje Bogu. Pred očmi treh učencev se Jezus spremeni. V grščini se glasi 'metemorphote: Metamorfoza pomeni 'preobrazbo, spremenjenje: kar sta nasprotna izraza od 'spremembe'. Danes mislimo, da se moramo vedno spreminjati, toda v tem je nekaj agresivnega. Takšni, kot smo, nismo dobri. Vse bi naj delali drugače, celo postali bi naj nekdo drug. Spremenjenje pa je nekaj blažjega, vse
sme biti. Pri tem pa bistvo še ni prišlo na dan. Jezusovo spremenjenje je tudi za nas upanje, da se sami bolj in bolj spreminjamo v enkratno podobo, ki si jo je Bog ustvaril o nas, da bo zasijala prvotna svetloba, ki sije z našega obraza, toda je prepogosto skrita pod težo vsakdana.
Učenci bi radi ujeli ta trenutek in si postavili tri šotore. Toda takrat se jim približa sam Bog v svetlečem oblaku, ki jih obda. In iz tega oblaka se zasliši Božji glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Bog pred učenci potrdi, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, ki naj ga poslušajo. Ta glas sproži v njih velik strah, tako da padejo pred Jezusom na tla, on pa stopi k njim in se jih dotakne.
O tem dotiku nam pripoveduje samo Matej, ki nam želi povedati, da se je Jezus učencev dotaknil prav tako kot bolnikov, ki jih je s svojim dotikom ozdravil in jih ponovno dvignil. In ob tem jih nagovori: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Ko se jih Jezus dotakne, ni več vzroka za strah. Njegova prisotnost nam prinaša zaupanje.
Evangelij o spremenjenju nam ne pokaže le Jezusovega veličastva, ampak tudi cilj naše duhovne poti, kakršno želimo zavestno prehoditi v postnem času. Pravi cilj je, da bi postali prosojni in sprejemljivi za Božjo luč in ljubezen. Če se imamo za Božje otroke, obljublja Jezus to tudi nam. Potem bi naj tudi v nas zasijalo Božje veličastvo. Če se z Jezusom povzpnemo na goro, če pozabimo na težo vsakdana in se prepustimo tišini, lahko včasih tudi sami izkusimo, da smo pomirjeni, napolnjeni z lučjo in lahko to podarjamo tudi drugim. Tega svojega vpliva sami niti ne opazimo, opazi pa ga kdo drug, ki nam to pove: » Danes pa kar žariš, tako dobro deluješ na nas.«

Osebna vaja:
Za ta teden bi ti predlagal domišljijsko popotovanje, ki bi nas naj pripeljalo v stik z modrostjo naše duše.
• Predstavljaj si, da greš z Jezusom na goro. Najprej si izberi dva spremljevalca, ki bi ju želel imeti s seboj. Kdo ti najprej pade na pamet?
• Nato si predstavljaj, da Jezus tiho hodi spredaj, vi trije mu molče sledite. Najprej hodite skozi gozd: uživaj v vonjavah gozda in prisluhni ptičjemu petju. Nato pelje pot počasi iz gozda po travnati planoti.
• Na vrhu travnika prispete na ravnico, kjer Jezus sede, vi pa ob njem. Nenadoma zasije Jezusov obraz, skozi to luč te pogleda z milo dobroto. Njegov pogled te napolni z najglobljim zaupanjem.
• Sedaj te Jezus povabi, da mu postaviš tri vprašanja. Premisli, kaj bi ga rad vprašal. Vzemi si čas, da se ti vprašanja porodijo.
• Nato si predstavljaj, kako ti odgovarja na posamezna vprašanja. Naj te ne bo strah, da si (mogoče) sam odgovarjaš. Odgovori ne nastajajo samo v tvoji glavi, ampak v globini tvoje duše, zato si zanje vzemi čas.
Zaupaj, da te bo ta vaja privedla v stik z modrostjo tvoje duše. V globini sam dobro veš, kaj je zate dobro in pravilno, toda prepogosto zaupaš besedam, ki ti jih govorijo drugi in ki jih drugi govorijo o tebi. Ne pusti se speljati, ampak zaupaj Kristusu, svojemu notranjemu Učitelju in Gospodu. Govori ti iz globine tvoje duše. Ta domišljijska vaja bi te želela popeljati v stik s tvojo dušo.
• Ko zak.ljuči(š) z odgovori na vsa tri vprašanja, Jezus vstane, vi mu sledite in sestopite z gore.
• S seboj nosiš odgovore. Kak.o spreminjajo tvoje življenje, občutke, ki te obhajajo?

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji - in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi - in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali - in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli - on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce - in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak - a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(...) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (...)

(...) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (...)

(...) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum - tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(...) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (...)

(...) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen... In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (...)

pripravlja Marko Čuk