zbornik
ob 1600-letnici Hieronimove smrti in romanjih v koprski škofiji

Sv. Hieronim je najprej občudovalec in poznavalec rimske književnosti in zgodovine, pozneje pa ognjevit zagovornik pravega krščanskega nauka, predvsem pa odličen prevajalec in učen razlagalec Svetega pisma.

Na ozemlju koprske škofije je sv. Hieronimu posvečenih šest podružničnih  cerkva. Zato je koprska škofija v letu 2019, v spomin na 1600. obletnico svetnikovega odhoda v večno domovino, želela spodbuditi vernike, da v večjem številu obiščejo vse njemu posvečene cerkve. S tem so hoteli nadaljevati izročilo naših prednikov, ki so gojili veliko spoštovanje in pobožnost do slavnega cerkvenega učitelja, kar dokazujejo tudi svetišča, ki so jih zgradili njemu in Gospodu v čast in slavo
Srečanja so se odvijala na zadnjo soboto v mesecu od aprila do avgusta in sklepno na zadnjo nedeljo v septembru ... Odziv pohodnikov in romarjev je daleč presegel pričakovanja, saj ni bilo tako malo tistih, ki so se udeležili vseh shodov in tako ustvarjali nekakšno jedro skupnosti častilcev sv. Hieronima. in spoznavali človeka, ki se je zapisal v evropsko in svetovno kulturo ...
Po mašah v cerkvah, posvečenih sv. Hieronimu, so bila predavanja, ki so jih imeli Alan Tedeško, Blaž Kernel, Marko Rijavec, Bogdan Vidmar, Bogomir Trošt in Rafko Valenčič. Sledila je tudi predstavitev krajev in cerkva: V zborniku so poleg predavanj objavljene slike svetnika, fotografije cerkva in krajev ter njihova predstavitev.

Razmeroma veliko število cerkva Svetega Hieronima na ozemlju Škofije Koper in lepa udeležba romarjev na vseh shodih, častitljiva obletnica njegovega odhoda v večno domovino ter velika verjetnost, da je rojstno mesto svetega Hieronima dejansko ležalo na ozemlju sedanje Škofije Koper, je koprskega škofa Jurija spodbudilo, da je Škofija Koper za Lastni škofijski bogoslužni koledar na prvo mesto predlagala svojega rojaka svetega Hieronima in Kongregacija za bogoslužje je dne 25. julija 2020, št. 152/19, predlog sprejela ter njihovi prošnji ugodila.

Zbornik je znamenje prebujanja tako vloge Svetega pisma v življenju kristjana in vernega občestva kot tudi zavesti slovenskega človeka, da je sv. Hieronim naš rojak, odslej (2020) tudi zavetnik koprske škofije.
Predstavitve cerkva: Gregor Budal (Koritnice), Irena Zuljan (Kozana) Primož Krečič (Bošamarin), Bošđtjan Fegic (Topolovec), Rafko Valenčič (Sveti Hieronim na Nanosu)

Strnjeno o sv. Hieronimu tudi na naši spletni strani - ČUK, Silvester. Naš sveti Hieronim. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 50-67.

iz vsebine

»Hieronymus noster« – »Naš Hieronim«. Takšen je bil programski naslov mednarodnega simpozija, ki sta ga pripravili Teološka in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti – in na njenem sedežu - ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima (347 – 419/20) od 23. do 26. oktobra (2019?). Na simpoziju se je zbralo več kot 100 predavateljev iz 18 držav sveta.
Sintagma »Hieronymus noster« ni izvirna. Prvi jo je porabil sv. Hieronim, ko je govoril o svojem in našem rojaku sv. Viktorinu Ptujskem (Victorinus Poetovionensis, 250-303), pomembnem cerkvenem pisatelju in razlagalcu Svetega pisma. Imenuje ga »Victorinus noster« - »naš Viktorin«. To domačnost bomo sprejeli tudi mi, rojaki obeh pisateljev in razlagalcev Božje besede.
Hieronim ni samo »naš«. Pripada vsemu človeštvu. Je eden izmed štirih zahodnih cerkvenih očetov, med katere prištevamo škofa sv. Avguština (354-430) in sv. Ambroža (339-397) ter papeža sv. Gregorja Velikega (540-604), ki so utirali pot krščanstvu in teološki misli v tedanji svet in njegovo kulturo. Hieronimu pripada posebno mesto v preučevanju, prevajanju in razlagi Svetega pisma. Prispeval je svoj delež k spoznanju Božjega razodetja, kakor ga prinaša Sveto pismo, ki je s svoje strani njegovemu imenu zagotovilo spomin za vse čase in rodove. Hieronimovo razgibano življenje, ognjevit in polemičen značaj sta bila hvaležen navdih za umetnike - slikarje in kiparje, v latinska ter v domače jezike prevedena svetopisemska besedila, polna sporočil in zgodb ter neizčrpen izziv za pisatelje, skladatelje in pedagoge. Ko v latinščini molimo Pater noster, Ave Maria, hvalnici Benedictus in Magnificat, se spominjamo, da nam je ta besedila in v tej obliki zapustil ravno sv. Hieronim. (Rafko Valenčič)

Na ozemlju današnje Slovenije so sv. Hieronimu posvečene naslednje cerkve:
podružnična cerkev sv. Hieronima na Nanosu (l. 1360),
podružnična cerkev sv. Hieronima, Koritnice pri Knežaku,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Čelje pri Premu,
župnijska cerkev sv. Hieronima, Kozana v Goriških brdih,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Bošamarin pri Kopru,
pokopališka cerkev sv. Hieronima, Topolovec pri Sočergi,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Ivanje selo pri Uncu/Rakeku,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Petkovec v Rovtah,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Tabor pri Vranskem,
cerkvi v Jasenu pri Ilirski Bistrici in v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu. Danes imata drugega zavetnika: prva sv. Joahima in Ano, druga sv. Katarino Aleksandrijsko.

(...) Hieronimova pot od otroštva v rodnem Stridonu do izkušenega prevajalca Svetega pisma v Betlehemu ima dolgo zgodovino učenja jezikov, študija eksegeze in osebnega iskanja. Ukaželjnost je iz Hieronima naredila človeka širokega duha in odprtega obzorja, zato je nenehno ostajal v interakciji s poganskimi avtorji, krščanskimi eksegeti in judovskimi učitelji. V iskanju svojega mesta v svetu je veliko potoval, spoznaval kraje in navezoval prijateljstva. Želja po duhovni izkušnji pa je iz njega naredila meniha, ki je gojil tako meditacijo in askezo, kakor tudi ohranjal stike z znanci, predvsem preko svojih pisem. Kot menih v Betlehemu je živel med judi in spoznaval njihovo tradicijo. Njegovi komentarji so polni opažanj iz prve roke, kar nam še danes pomaga pri boljšem razumevanju navad svetopisemskih ljudi.
Vse te izkušnje so iz Hieronima naredile človeka Svetega pisma. Kot vsi prevajalci Biblije se tudi Hieronim zaveda, da je pri svojem delu pred svetim besedilom, zato prevaja kar se da »zvesto, ne pa suženjsko«. Svetega pisma ni le prevajal, ampak kot menih tudi veliko meditiral, zato lahko rečemo, da ga je poznal od znotraj, saj je pustil, da je Božja beseda v njem odmevala. Njegova domačnost z Besedo je razvidna iz njegovih pridig in pisem.
Hieronim je svoje darove in znanje podaril v službo Cerkvi. Evangelije je začel prevajati na željo papeža Damaza, kasneje pa je nadaljeval sam, dokler ni prevedel skoraj celotnega Svetega pisma. Posamezne knjige ni le prevajal, ampak jih je tudi komentiral. Kot je razvidno iz pisem in uvodov, je večinoma to počel zato, ker so ga ljudje stalno prosili, naj jim razlaga Božjo besedo. Zato lahko upravičeno rečemo, da je Hieronim kot biblicist tudi človek Cerkve, saj je sproti odgovarjal na njene potrebe.
Če je Hieronim svoj »strasten« značaj krotil s študijem in askezo, je svojo ljubezen do Kristusa in Cerkve pokazal z garaškim delom prevajanja in komentiranja Svetega pisma. Njegov življenjski program bi lahko strnili v njegovem stavku, ki po našem mnenju vsaj delno razloži, od kod mu toliko zagona za delo z Božjo besedo:
Ignoratio Scripturarum, ignoratio Christi est. »Nepoznavanje Svetega pisma, pomeni nepoznavanje Kristusa«.(Alan Tedeško, Sveti Hieronim in Sveto pismo, shod v Koritnicah pri Knežaku, 27. aprila 2019)

(...) Sv. Hieronimu smo hvaležni, da nam je s prevodom psalmov iz hebrejščine v latinščino, drugi pa so to storili iz latinščine v slovenščino, približal psalme kot molitev in pogovor božjega ljudstva z Bogom. Psalmi so vzorec, kako so pobožni Judje prihajati pred svojega Boga, Jahveja, z zahvalo in prošnjo, s ponižnostjo in zaupanjem, z veseljem in radostjo, pa tudi s tožbo in očitanjem, ko so bili preizkušani.
Hvaležni smo našim prednikom, ki so nam – med prvimi evropskimi narodi - prevedli celotno Sveto pismo s psalmi vred v slovenski jezik, da smo v domači govorici prepoznavali božjo govorico, veselo oznanilo božje ljubezni in odrešenja, pa tudi bogastva in kulture, ki sta postali last naroda in njegove istovetnosti.
Hvaležni smo tudi domačim in tujim pesnikom in skladateljem, ki so vsebino psalmov prepesnili v slovenski jezik in obogatili s slovenskimi melodijami. Številni glasbeniki so nam tako v latinščini in slovenščini kot tudi v drugih jezikih predstavili molitveno, pesniško in glasbeno lepoto psalmov.
S hvaležnostjo se spominjam vseh verujočih, ki so skozi stoletja do današnjega dne s psalmi slavili Boga. Danes se mi pridružujemo njihovi molitvi ter molimo in prepevamo z istimi besedami. Tako smo vključeni v verigo milijonov molivcev, ki vsak dan in vsak trenutek molijo za vse človeštvo, zlasti za Cerkev, ki je občestvo verujočih bratov in sestra.
Hvaležni smo Bogu, da lahko ne le pri maši, ampak tudi pri osebni in družinski molitvi, pri srečanjih, duhovnih in pevskih vajah premišljujemo, molimo in prepevamo psalme, ki nagovarja našega duha in srce za srečanje z Bogom in brati. Psalmi so in naj bodo vzorci za našo molitev in pogovor z Bogom.
Tudi v času preizkušenj, dvomov in negotovosti naj bodo psalmi, tako kot preteklim rodovom, vir veselja in zaupanja v božjo ljubezen in bližino. Tako bodi! (Rafko Valenčič, Sv. Hieronim, prevajalec, razlagalec in molivec psalmov, shod v Čelju pri Premu, 25. maja 2019)

(...) Kaj nam lahko pove figura Hieronima o delu v pedagoških poklicih? Seveda, Hieronim je bil visoko izobražen, velik del življenja je posvetil študiju, ustanovil je celo šolo. Ampak pri svojem glavnem življenjskem projektu – prevajanju Božje besede – je tudi imel podobne probleme, kot jih imajo pedagogi. Hieronim je vernikom zahodne Cerkve, prek prevajanja, Božjo besedo naredil spet dostopno. Iz hebrejščine, ki se jo je naučil in je bila za kristjane na zahodu nedostopna, je tekste prevedel v latinščino, ki je bila njim dostopen jezik. Glavnina pedagoškega dela je v predajanju znanja in vrednot. Je na nek način prevajanje znanja in vrednot v življenja otrok. Pri tem ima pedagog isti problem ciljnega jezika kot prevajalec in isti problem glede tega, kaj točno predajati naprej. (...) Hieronim je imel v svojem življenju veliko nasprotnikov, veliko ljudi se ni strinjalo z njegovim delom. To so bili problemi, ki jih ni sam izbral, zanje ni imel interesa in jih ni obvladal. Pogosto lahko opazujemo podoben pojav v življenju pedagoga. Ukvarja se s problemi, ki si jih je izbral in v katerih pogosto uživa. Podajanju znanja in vrednot naprej je posvetil velik del svojega življenja. Poleg tega ima pri svojem delu tudi probleme, ki jih ni sam izbral, zanje nima interesa in jih ne obvlada. Ti problemi se pogosto pojavijo na področju odnosov s starši, sodelavci in z nadrejenimi. Kot je Hieronim lahko zgled nam vsem, kako se lahko nekaterim ciljem v življenju posvetimo z vsem srcem in iz tega nastane nekaj čudovitega, nam je njegovo življenje težko zgled za soočanje s težavami, ki jih nismo izbrali, ampak so se pojavile same od sebe. Z ljudmi, ki so Hieronimu nasprotovali, se je pogosto soočal agresivno, včasih celo ponižujoče. Za soočanje s težavami, ki jih nismo izbrali sami, je priporočljivo najti drug zgled. (Blaž Krnel, Naloge vzgojitelja, učitelja, profesorja, shod v Kozani v Brdih, 29. junij 2019)

(...) Sv. Hieronim je bil eden prvih prevajalcev Božje besede, vendar se bomo motili, če bomo mislili, da gre samo za prevajanje v dobesednem pomenu. Sv. Hieronim ni velik samo, ker je prevedel celotno Sveto pismo iz izvirnih jezikov v latinščino, kar mu je omogočala njegova široka izobrazba. Velik je predvsem zato, ker je številne citate uporabljal v svojih pismih, ki jih je pisal mnogim sodobnikom svojega časa. Lahko rečemo, da je Sveto pismo zmogel prevesti v svojo vsakdanjo situacijo, učil se je ob njem in ga zaznal v svojem času in okolju.(...) Naloga vsakega kristjana in na poseben način kateheta je videti, prevajati in pričevati. Kako priti do tega, si bomo pomagali s pomočjo poklica enega od judovskih prerokov, preroka Jeremija. Pogledali bomo odlomek, ki govori o njegovi poklicanosti, ker je ta najpomembnejši povzetek tega, kdo naj bi bil prerok. Na podlagi njegove izkušnje bomo iskali tudi vzporednic za svoje življenje. (...) Prerok torej vidi, opazuje svet okoli sebe in šele nato ruje in sadi. Je v službi resnice. Ne za obsodbo, ampak za rešitev. To je tudi naloga kateheta in kateregakoli drugega pričevalca tega sveta. Za to ga pošilja Bog. Vendar je prerok v osnovi najprej učenec, šele nato učitelj. Tako njegovo oznanilo ostane pristno: ko se oznanila uči na sebi, na odnosu Boga do njega osebno. Potem tudi razume namige v svojem okolju in času, jih upošteva pri svojem vzgojnem delu in se nanje primerno odziva v svojem oznanilu. (Marko Rijavec, Sv. Hieronim – katehet, prerok za danes (Jer 1, 4-19), shod v Bošamarinu, 27. julija 2019)

(...) Hieronimove poti: Rim:  V Rimu je papež Liberij leta 366 krstil Hieronima, starega okoli 20 let. ...  Tu je spoznal rimske filozofe in pisce (Vergila). Trier: najstarejše mesto v Nemčiji, kjer je sv. Hieronim nadaljeval študij in se ogreval za meniško življenje. Oglej: tu se je poglabljal v Sveto pismo in razpravljal o teoloških vprašanjih v »zboru blaženih« (chorus beatorum). Tedaj je navezal stike z bogoljubno družbo emonskih devic in menihom Antonijem v Emoni (Ljubljana). Ali je bil kdaj tudi osebno v Emoni? Zelo verjetno. Antiohija: Sv. Hieronim se je okoli leta 373 skozi Trakijo in Malo Azijo podal na Vzhod, proti severni Siriji. Prišel je v Antiohijo, se izpopolnjeval v grščini in hebrejščini ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Leta 378/379 je bil posvečen v duhovnika, nato se je odpravil v puščavo. Allepo: Kaka tri leta je sv. Hieronim preživel kot eremit in spokornik v puščavi blizu mesta Allepo, a je uvidel, da to ni zanj. Konstantinopel: Sv. Hieronim se je ustavil v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 379-82 so bila odločilna za zmago krščanstva na carigrajskem koncilu. Zaradi znanja jezikov je sv. Hieronim razne dokumente lahko bral v izvirniku. Zelo verjetno je obvladal tudi aramejski in sirski jezik, pa tudi arabščino. Poznal je največje učenjake svojega časa in prebiral njihova dela. Rim: Hieronim je leta 385 zapustil Rim; kot papežev tajnik je zdržal 4 leta in se nato za „zmeraj“ preselil na Vzhod. V Palestini je kot romar in raziskovalec obiskal svete kraje, nato je odšel v Egipt, po vrnitvi pa se je naselil v Betlehemu. Betlehem: Leta 386 je sv. Hieromin s svojimi spremljevalci prišel v Betlehem in do smrti Palestine ni več zapustil. V Betlehemu je ustanovil in vodil moški in ženski samostan ter gostišče za romarje. Tu je trideset let trdo delal in živel strogo asketsko življenje. Večino časa je posvečal prevajanju Svetega pisma v latinščino in pisanju. V Betlehemu je dokončal svoje življenjsko delo Vulgato, celoten prevod Svetega pisma. Poleg tega da je prevajal Sveto pismo, je pisal tudi biblične komentarje in tako prodiral v globine Božje besede. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša dela. V samostan je sprejemal begunce. V Betlehemu lahko obiščemo votlino, v kateri je živel. Nahaja se v neposredni bližini votline Jezusovega rojstva. Pomislimo, potem ko se je sv. Hieronim rodil v kraju, kjer je bila doma zaplankanost in je bog trebuh, potem ko je živel v največjih mestih in prestolnicah, kjer tudi takrat ni manjkalo zarot, hrupa in kaotičnosti, mu je Bog dal milost, da je živel in umrl na kraju največjega ponižanja, kjer je Stvarnik postal stvar. (...) (Bogdan Vidmar, Premišljevanje o potovanjih sv. Hieronima in stranpoti v sedanjost, shod v Topolovcu - Sočerga, 31. avgust 2019)

 (...) Sv. Hieronim svoje delo in svoje poslanstvo vidi takole: »Zatorej bom posnemal hišnega gospodarja, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro. Tako v Visoki pesmi govori tudi nevesta: Novo in staro sem, bratec moj, zate prihranila. Tako razlagam tudi Izaija, da slišite ne le preroka ampak tudi evangelista in apostola. Kajti sebe in druge oznanjevalce takole poučuje: Kako ljubke so noge glasnikov radosti, ki oznanjajo mir. Bog pa njemu kot apostolu govori: Koga naj pošljem? Kdo nam pojde k temu ljudstvu? Odgovarja pa: Glej, tukaj sem, pošlji mene.«
Če torej sklenemo: Hieronim je najprej občudovalec in poznavalec rimske književnosti in zgodovine, pozneje pa ognjevit zagovornik pravega krščanskega nauka, predvsem pa odličen prevajalec in učen razlagalec Svetega pisma.(Bogomir Trošt, Spisi sv. Hieronima, shod pri Sv. Hieronimu na Nanosu, 29. september 2019)

Predlog, da se za glavnega zavetnika Škofije Koper postavi svetega Hieronima, so na Škofiji Koper utemeljili s sledečim besedilom:
»Sveti Hieronim sam piše, da je bil rojen v 'mestu Stridon, ki je, od Gotov porušeno, nekoč bilo mejnik Dalmacije in Panonije' (De viris inlustribus, n. 135). Kljub nasprotujočim si predlogom o zemljepisni legi mesta, je mogoče reči, da se med izvedenci mnenja osredotočajo na južno stran poti med Aquilejo in Emono, današnjo Ljubljano, prestolnico Slovenije. Dolžina poti je okrog 120 km, njen srednji del, približno polovica celotne razdalje, pa poteka po ozemlju sedanje Škofije Koper, kjer stoji na tem območju kar šest cerkva, ki so posvečene svetemu Hieronimu. Tem cerkvam pa se pridružuje še več kot desetina slik in kipov v drugih sosednjih cerkvah, med katerimi je tudi stranski oltar v stolnici v Kopru z veliko in zelo dragoceno sliko svetega Hieronima. Škofija Koper je sedaj sufraganska škofija Nadškofije Ljubljana. S češčenjem svetega Hieronima kot zavetnika škofije želimo okrepiti pobožnost do svetnika, spodbuditi proučevanje imenitnega cerkvenega učitelja in poglobiti branje Svetega pisma. Imamo že veliko svetopisemskih skupin in smo prepričani, da bo izbira zavetnika še povečala gorečnost za Božjo besedo. Zato prosimo za vpis v bogoslužni koledar Škofije Koper.«

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Karel Gržan, JAZ, ČEPLIN ČARLI, 200 strani, 13 x 21 cm, trda vezava, ilustracije Marjan Rožen, Koper, Ognjišče 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 16,50 €, s kartico zvestobe: 14,85 €.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

»Gobe nabiraš?« me vedno znova sprašujejo, saj domujem na jasi sredi gozdov.
»Nabiram jih le iz avtomobila,« hudomušno odvrnem. »Če zagledam gobo, ko se vozim po gozdnih poteh, se ustavim in jo poberem, sicer pa mi je gobarska strast popolnoma tuja,« pojasnim, da se kot človek, osvobojen zemeljskih privlačnosti, povzdignem nad človeško povprečje.
V gobah – še posebej v jurčkih, je nedvomno neka pritlehna privlačnost. Ne le zato, ker rastejo pri tleh (z dreves vsekakor ne visijo), pač pa tudi zato, ker lahko tako silovito razvnamejo naše strasti. Samo predstavljajte si situacijo (če že ne sebe, pa kakšnega izmed razvnetih gobarjev): Najprej opreza za plenom – previdno kot ris stopa po gozdnih tleh in opazuje, opreza – oprezno opreza …; in ko ga zagleda – jurčka namreč – samo kratek postanek v prevzetosti, a hip za tem že plane na plen. In ko ga drži v rokah – za tisti kocen, kolikšna potešenost v užitku!
Se strinjam. Seveda je razlika med človekom in risom; človek je zagotovo prerasel mačji rod. Risu zadostuje en zajec, strastnemu gobarju, samo en goban pač ni dovolj. Ko ga čisti na mestu, kjer ga je izruval iz zemlje (samo zato, ker upa, da iz ostankov požene nov plen), že opreza, če morda v bližini ne moli iz zemlje še dvojček žrtve, ki je pod nožem. In če zagleda še kakšnega jurčka – morda ne le dvojčka, pač pa na kupu kar celo družino in za povrh še sorodstvo, se vrže na tla in ves trepetajoč, s povišanim srčnim utripom, izruje enega za drugim prav vse gobane, pri čemer so mu gobarske omejitve prav malo mar. “Saj me nihče ne vidi”, si misli in polni košaro in mu je pri tem žal, da ni prišel v gozd kar s košem.
Ne, ne! Jaz vsekakor nisem takšen!
Vem… Kar čutim… Zastavlja se vam vprašanje: Če me ne prevzema gobarska strast, od kod tako natančno poznam simptome gobarske odvisnosti.
No, saj priznam… Pravzaprav, moral si bom priznati … Morda pa je sedaj priložnost, da se izpovem, kdaj in kako se je tudi v meni vzbudila strast, ki je lastna mnogim gobarjem.
***
Takrat, ko sem se preselil v dom sredi gozdov, sem bil ravnodušen, če se je sosed mimo mojih vrat odpravljal v gozd, »ker so tu blizu tebe dobri ‘placi’ za gobe,« kot je rekel.
Zaželel sem mu srečo in sem mu tudi privoščil tiste lepe gobane, ki jih je potem mimo mene ves žareč od prevzetosti in ponosa nesel k sebi domov. “Naj bo srečen,” sem si mislil, “če mu je to v veselje.” In sem vedel, da sem jaz takšne pritlehnosti že zdavnaj prerasel.
Toda … Sosedu sem privoščil gobarsko srečo ob njegovem prvem, pa tudi še drugem mimohodu z gobani. Pri tretjem pa … Nekje v meni se je dobrohotnost skalila. Kakor da mi je nekdo prišepnil v dušo: »Vsaj kakšnega gobana bi ti pa lahko ponudil.« “Saj res,” sem pomislil. »V tvojem gozdu jih nabira, pa jih nese k sebi domov,« je odzvanjalo v meni. »To ni pošteno. To ni pravično!« In me je zagrenilo.
Ko je šel sosed naslednjič v gozd tam mimo mene, sem vedel, da gre nabirat moje gobe in mi je bilo tudi zelo jasno, da je toliko sebičen, da mi ne privošči niti deleža in to od mojih gob iz mojega gozda.
»Bog dej, sosed!« me je pozdravil.
Če sem mu še prejšnjič odzdravil: »Bog dej, da bi našel dovolj gob,« sem mu tokrat namenil le hladno formalen: »Dober dan!«
Soseda je zdrznila zadržanost in tudi sam sem zaznal, da sem bil v pozdravu preveč suhoparen, čeprav je bil dan zelo soparen. Iz se je zopet oglasil tam v nemi tisti neznani nekdo: »V tej sparini gotovo rastejo gobe. Spet ti jih bo odnesel. Vse tvoje gobe bo pobral.«
Kolikor sem zmogel, sem prikril zamorjenost in se skušal uravnati v prijaznost, ko sem izustil: »Sem razmišljal, da bi šel kdaj s tabo po gobe.«
Sosed je zastal v koraku. »A, ja?« je izrekel, kar pa še zdaleč ni pomenilo, da ja. Prav nasprotno. »Ne bi rad, da ‘greš po gobe’ (v pomenu, da bi me pobralo), ker te še nucamo,« se je slaboumno pošalil. »Teren, kjer rastejo, je sila zahteven,« se je začel opravičevati, zakaj me noče vzeti s sabo in sem vedel, da mi mojih gob ne privošči.
Naslednje jutro sem se že ob prvem svitu odpravil ponje, a našel nisem nobene. Sosed jih je kakšno uro za mano nesel iz gozda polno košaro. In je bilo tako kar nekaj dni zapored, dokler ni nastopila suša in soseda ni bilo v gozd, ker pač gobe v suši ne rastejo. Pa še luna ni bila ta prava.
***
V tistih vročih dneh sem imel opravke v Ljubljani. Sprehodil sem se po (vsaj zame) najlepši ulici, ki je med stolnico in bogoslovjem polna cvetja. Na koncu te cvetne poti sem jih zagledal. Tam na mizi prodajalke: čudovite jurčke. In dobil sem navdih!
Kupil sem nekaj najlepših primerkov.
Doma sem vzel v roke največjo košaro. Z lubjem sem jo napolnil skoraj do roba. Nato sem na vrh položil čudovite jurčke s tržnice in se odpravil po ovinku čez gozd do hiše soseda. Sedel je na klopi pred hišo.
»Bog dej, sosed,« sem ga pozdravil.
»Bog dej,« mi je odzdravil. »Kaj pa je tebe pripeljalo tod mimo.«
»Tokrat me ni pripeljalo. Sem kar peš. Malce sem šel pogledat za gobami.«
»V našo hosto? Saj v njej ne rastejo! Pa še v takšni suši … In luna ni ta prava …«
»Res je, pri vas ne rastejo. Pri meni pa …,« sem rekel in privzdignil košaro, da so se v vsej krasoti zableščali tja k sosedu kupljeni jurčki. »Očitno je, da so dobri placi za jurčke le v moji hosti. Tudi v takšnem vremenu.« In sem z užitkom zaznal, kako je soseda zajela gobarska zavist. »Saj jih nisem nabral bogve koliko. Samo eno košaro,« sem razlagal in potem sem nastavil še vabo: »Vse polno malih gobanov sem moral pustiti v hosti. Je bila košara premajhna. Me bodo že počakali do jutra in med tem rasli.«
***
Prikrit za skalo sem ga pričakoval. Stopil je v moj gozd, da bi pobral moje jurčke – gotovo je računal na tiste mladičke, ki naj bi jih pustil rasti do jutri. Iz ravnine, kjer sem jaz iskal gobe, se je vzpel po strmini in skrbno pregledoval prostor. “A tu je ta plac,” sem ugotovil z zadovoljstvom in si ga vstavil v spomin.
Sosed ni našel nič. Potem se je po pobočju prestavil na sledeče mesto, ki si ga je bilo vredno zapomniti. Tudi tu ni imel sreče. Na naslednjem placu pa se je sklonil. In ga je pobral. Jurčka! In potem se je kljub suši in nepravi luni sklanjal in jih pobiral. Pri vsaki gobi, ki jo je odrezal me je zarezalo tam globoko pri srcu.
S precej napolnjeno košaro se je spretno spustil po pobočju in stopil iz gozda.
Ves prežet z zavistjo in poln strastnega upanja, da mi je pustil vsaj kakšnega jurčka, sem se zagrizel v kolena in vzel v zakup strmino. Še nikoli se nisem vzpenjal po tako strmem pobočju. Gnala me je misel na jurčka, ki me čaka tam zgoraj. Oprijemal sem se rastlinja in se vlekel navkreber. Sopihal sem in se vlačil tja k mojim gobicam. Končno sem prilezel na ravnino. Skrbno sem oprezal za plenom. Potem pa … Silovito sem kriknil. Noge mi je dvignilo v zrak in sem telebnil na tisto mesto, ki je malce višje od zadnje plati in zelo boli. (Ne vem zakaj pravijo temu mestu trtica, saj nima s trto prav nobene zveze.) V bolečini sem pretresljivo zacvilil. A nisem cvilil predolgo, ker mi je sapo pobralo. Osupel sem se kotalil po pobočju. Kot plaz, ki ne pusti za sabo nič kar bi bilo še stoječe, sem zarisal tudi sam sled na terenu.
Končno sem se ustavil. Zajavkal sem v bolečinah. “Ali bom lahko prilezel do doma?” sem pomislil in bi o tem še kaj mislil, če bi nekdo ne lomasti tja k meni. “Je medved, je volk?” (Od nedavna so tudi volkovi, ne le medvedje, moji sosedi.) “Takole ležeč, sem kot pečenka na pladnju,” sem vedel.
Ne, ni bil volk in ne medved. Bil je sosed.
»Pa sem ti rekel, da ne hodi po gobe, da ne boš ‘šel po gobe’,« je najprej izrekel.
»Zdrsnilo mi je,« sem zajavkal iz pritlehnosti tja gor k sosedu.
»Pa ne, da ti je zdrsnilo na jurčku, ki sem ga pustil gozdnemu lazarju, ki je lezel po njem.«
Nobenega lazarja nisem videl, kaj šele jurčka. Jaz bi mu ga gotovo vzel, če bi ga našel. Tako velikodušen kot sosed pač nisem.
Potlej je sosed pobiral iz tal – ne jurčke, pač pa je dvigoval mene. Kot mlado mače sem (m)javkal – ne vem, če samo od bolečine tam na trtici, morda bolj od obžalovanja, ker nisem našel vsaj enega jurčka – še tistega z lazarjem sem spregledal.
»Sem šel mimo tvojega doma in videl pred vrati košaro,« je rekel sosed. »Upam, da nimaš nič proti, ker sem vzel iz nje lubje in jo napolnil z jurčki, ki sem jih našel. Tiste tri uvele in črvive – gotovo jih nisi nabral danes v gozdu – pa sem postavil na stran.«
***
Ko razmišljam o sebi, je pošteno, če priznam: Ja, je v meni! Ta gobarska strast v meni še vedno pritajeno ždi in renči na vsakogar, ki si drzne vstopiti kraj mene v gozd in nabrati slastne gobane. No, je ena izjema. Sosedu mirno prepustim, da pobere tiste, ki jih sam ne dosežem. V svoji okroglini se pač ne bi rad še enkrat kotalil po strmini.v

K. Gržan, Oh, ta gobarska strast, v: Jaz, Čeplin Čarli, Koper, Ognjišče 2022, 79-85

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsaka cvetlica ima svojo barvo,
in jaz?
Katero barvo si izbral zame,
moj Bog?

Vsaka zvezda ima svoj prostor na nebu,
in jaz?
Kateri prostor si pripravil zame,
moj Bog?

Vsak kolešček ima svojo nalogo v stroju,
in jaz?
Katero nalogo si mi dodelil,
moj Bog?

Vsak člen je potreben v verigi,
in jaz?
Kje me potrebujejo, moj Bog?

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 9 (2010), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 14,60 €

O Bog,
o tebi, ki si nas prvi ljubil,
govorimo, kot da bi nas
prvi ljubil samo enkrat,
v preteklosti.
Dejansko pa nas vse dni
in vse življenje ti ljubiš prvi.

Ko se zjutraj zbudimo
in ko obrnemo svojo dušo proti tebi,
nas prehitevaš, nas ti ljubiš prvi.
Če vstanem pred svitom
in isto sekundo proti tebi
obrnem svojo dušo in svojo molitev,
me ti prehitevaš,
si me ti ljubil prvi.

Kadar sem zamišljen in raztresen,
pa zberem svojega duha
in se v mislih vrnem k tebi,
si ti spet prvi.

O Bog,
odpusti nam našo nehvaležnost:
ne samo nekoč enkrat
si nas ti ljubil prvi –
vsak trenutek našega življenja
si nas ti ljubil prvi.

S. Kierkegaard: Molitev, v: Ognjišče 9 (2020), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Pri Ognjišču Slomškovi založbi - je v zadnjih letih izšlo veliko knjig blaženega Antona Martina Slomška, nekaj pa tudi knjig o slovenskem blaženem in njegovem delu. Nazadnje je izšel kratek življenjepis Blaženi Anton Martin Slomšek, posodobljena in strnjena priredba Kosarjevega, Grafenauerjevega in Gspanovega življenjepisa. Avtorica Majda Strašek Januš verodostojno predstavi bogato življenje svetniškega prvega škofa v Mariboru, ki bi ga, zaradi vsestranskega delovanja svetniškega škofa, morali poznati vsi Slovenci. To je predvsem opis njegovega življenjskega pričevanja, povezanosti vere z vsakdanjim življenjem in delovanjem. ...

Slomšek o veri ni le govoril, ampak jo je tudi vsak dan živel: zasajena je bila v veri njegove družine, v družinski molitvi, v katero ga je vpeljala mati, ... ta vera je rodila duhovniški poklic (Mihi sancta et clara: Posvečena so tvoja usta, govori sveto! Posvečene so tvoje roke, delaj sveto! Posvečene so tvoje oči, glej na nebeško!) ... v njegovem delovanju je vse povzemal njegov rek "Sveta vera bodi vam luč!" ... avgusta leta 1862, ko je posvečeval cerkev sv. Križa nad Belimi vodami pa je tam izpovedal svojo vero s pesmijo o križu: "O, sveti križ, življenja luč, o, sveti križ, nebeški ključ.... Na prigovarjanje duhovnikov, da naj prekine delo in ga bo kdaj drugič nadaljeval, je izrekel: »Ni potrebno, da živim; potrebno je, da izvršim svoje poslanstvo.« In če pogledamo v njegovo praktično zadnjo objavljeno pridigo, je v njej spet ves z vero zazrt v najbolj potrebno: »Naj stane, kar hoče , nebesa morajo biti naša! Bog nam pomagaj - Bog nam jih daj!«

Tako živi in umira vernik, tako živi in umira svetnik. In če si bomo ob prebiranju tega življenjepisa bi. Antona Martina zaželeli, da bi tudi naša vera tako oblikovala naša življenja, da bodo ob koncu zemeljskega popotovanja vsaj približno tako dozorela za nebesa, kot je Slomškovo, potem bo ta kratek življenjepis bl. Slomška več kot dosegel svoj namen. ... (Marjan Turnšek)

Veliko novega o bl. Antonu Martinu Slomšku tudi na spletni strani,

pripravlja Marko Čuk

Pri Ognjišču smo izdali več knjig o sv. Piju iz Pietrelcine. Vsaka na svoj način osvetljuje življenje tega priljubljenega svetnika. Ta, Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni, je strnjen opis njegovega življenja, kraja San Giovanni Rotondo, kjer je svetnik najdlje živel in je danes priljubljeno božjepotno središče, obenem pa opisuje tudi dogodke, povezane z osebnostjo p. Pija, ki so se godili po njegovi smrti.

Sv. Pij iz Pietrelcine
»Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. februarja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.

nekaj njegovih misli

V duhovnem življenju je treba vedno hoditi z dobro vero, brez nemira, pobitosti in zagrenjenosti. Če delaš dobro, slavi Boga in se mu zahvaljuj, če pa storiš kaj slabega, se ponižaj, prosi odpuščanja in pojdi naprej po poti dobrega.

Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.

Ne ljubim trpljenja samega po sebi. Od Boga ga prosim, si ga želim zaradi njegovih sadov. Daje slavo Bogu, rešuje brate v tem izgnanstvu in osvobaja duše iz ognja vic. In kaj hočem več?.

Mislite, da je greh samo prelomitev neke zapovedi? Ne! Greh je izdajstvo ljubezni. Kaj je Gospod storil zame, kaj pa jaz storim zanj?.

Kdor je dobrega srca, je vedno močan; trpi, vendar skriva svoje solze. Tolažbo najde v tem, da se iz ljubezni do Boga daruje za svojega bližnjega.

Kako tolažljiva je misel, da je blizu nas angel varuh, duh, ki nas od zibelke do groba niti trenutek ne zapusti, niti takrat, ko si drznemo grešiti.

Gospod, postavi me blizu sebe, tako da bom čutil tvojo navzočnost, kot si ti blizu mene po bistvu, potem pa naj se tudi razbesni zoper mene ves pekel in ne bom se bal, ne bo me strah.

Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

molitev sv. Janeza Pavla II.

Prosimo te
nauči tudi nas ponižnosti srca,
da bi bili prišteti
k evangeljskim najmanjšim,
ki jim je Oče obljubil,
da jim bo razodel
skrivnosti svojega Kraljestva.
Pomagaj nam moliti,
ne da bi se kdaj utrudili,
v prepričanju, da Gospod ve,
kaj potrebujemo, še preden
ga za to prosimo.
Izprosi nam pogled vere,
ki bo zlahka prepoznal
v ubogih in trpečih obličje samega Jezusa.
Podpiraj nas v uri boja in preizkušnje,
in če pademo,
daj, da bomo okusili
veselje zakramenta odpuščanja.
Prenesi na nas
svojo prisrčno pobožnost do Marije,
Jezusove in naše Matere.
Spremljaj nas
na zemeljskem romanju proti blaženi
domovini, kamor upamo,
da bomo prispeli tudi
mi in večno zrli slavo
Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.
sv. Janez Pavel II.

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, Stvarnik vsega sveta,
živimo od tvoje dobrote in modrosti.

Svet pripada tebi, ne nam.
Naša znanost sledi tvojim mislim.
Naša tehnika se opira na tvoje zakone.
Naše gospodarstvo živi od tvojih zalog.
Naša politika je odgovorna tebi.
Zahvaljen za človeškega duha in moč,
zakaj duh in moč prihajata od tebe.

Zaupal si nam mir,
radost in srečo vseh ljudi.
Prosimo te za slehernega človeka
na tej naši nemirni zemlji,
čigar mir in sreča sta ogrožena.
Prosimo te, ohrani nam mir
in varuj nas, da ne ogrozimo miru:
miru svojih otrok, prijateljev, sosedov
in vseh, s katerimi se srečujemo.

Gospod, veliko si nam zaupal!
Kar je ustvarila tvoja modrost,
je zaupano nam, nespametnim ljudem.
Kar si nam izročil, da bi lahko živeli,
je postalo nevarno za življenje vseh.
Radi bi se ti zahvalili za tvoj svet.
Radi bi drug drugega obvarovali
pred nasiljem in sovraštvom.
Radi bi ohranili tvoje darove:
ljudi in njihovo srečo.

Gospod, Stvarnik vsega sveta,
pomagaj nam, da bi v tem uspeli.

J. Zink, Molitev, v: Ognjišče 2 (2018), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Razmišljanje o tem, kako delujejo vrednote, smo sklenili z ugotovitvijo, da je delovanje vrednot odvisno od tega, kako so ponotranjene. Če vrednote delujejo le kot neki skupek pravil, načel, stališč…, je njihova vloga v posameznikovih odločitvah vprašljiva.

Srečujemo se s kar veliko pestrostjo védenja in delovanja ljudi, ki kaže na velika odstopanja od vrednot:
V prvi skupini so ljudje, ki so vzgojeni brez vrednot in vrednot ne poznajo. Takim ljudem so pač osnovno vodilo v življenju njihove potrebe. V razmišljanju o potrebah pa smo ugotavljali, kako nejasno je razlikovanje med človekovimi pristnimi, naravnimi potrebami – torej tistimi, katerih zadovoljevanje je nujno potrebno za življenje posameznika – in potrebami, ki so umetno vsiljene z zunanjimi vplivi, v resnici pa za človekovo življenje niso zelo pomembne. Tak človek je nezmožen prepoznavanja svojih lastnih potreb in svobodne izbire med njimi, saj so človeku najpomembnejša opora pri tem prav vrednote. V naši družbi, v našem času je tak človek tipični potrošnik, ki zlahka prestopa moralne in tudi zakonske norme.
V drugi skupini so ljudje, ki so vzgojeni v zelo togem okolju, kjer vrednote pomenijo pravzaprav »nedotakljiva pravila«, kjer so vse vrednote strogo podrejene verskim ali drugim prepričanjem – in so tudi ta prepričanja skrčena na skupek pravil, norm, načel, ki urejajo vsakdanje življenje. Tak človek postane suženj svojih vrednot, načel – torej fundamentalist. Če se tak človek po kakršnihkoli okoliščinah znajde v drugačnem okolju, z drugačnim načinom življenja, je v nevarnosti, da zavrže vse svoje vrednote – in postane »goreč pristaš novih prepričanj« - torej fundamentalist nove ideologije.
V tretji skupini so ljudje, ki so vzgojeni v okolju, ki jim ponuja preveč očitna dvojna merila: eno so deklarirana načela, deklarirane resnice – drugo pa je resnično življenje. Tak posameznik vrednote lahko sicer dobro pozna – jih pa ni sprejel za svoje, torej tudi sam živi »dvojno življenje«. Pozna in priznava vrednote, pričakuje od drugih, da bodo živeli v skladu z njimi, sam pa živi le pod vplivom svojih potreb, resničnih in tistih, ki jih pač postavi v ospredje svojih življenjskih ciljev. Vrednote so torej v tem primeru podrejene potrebam!

Torej smo pri vzgoji! Vzgoja pa je zapleten proces, ki ga sooblikujejo zavestni, načrtni vplivi staršev, učenje, nezavedni procesi, ki jim je otrok pasivno ali aktivno priča, v katere je vključen (od prenosa vzorcev, do travmatskih izkušenj), vplivi vrstniškega okolja, vplivi učiteljev in vzgojiteljev, vplivi širšega okolja (od vplivov medijev, do vplivov, ki jih imajo živi stiki z okoljem).
Z vzgojo »brez vrednot« se tu ne bomo ukvarjali – starši, ki tako vzgajajo svoje otroke, po vsej verjetnosti nikoli ne bodo brali teh sestavkov!
O togi vzgoji kaže vsaj nekoliko spregovoriti! Včasih imam občutek, da se tudi znotraj krščanskih skupnosti srečujemo s pogledi in razmišljanji, ki podpirajo takšno vzgojo – pa čeprav je ta podpora zelo prikrita, skrita za zelo lepimi idejam… Pri tem se morda celo sklicujejo na svetopisemske odlomke, ki podpirajo trdo vzgojo, na nekaterih mestih celo nasilno. Nikakor ne mislim trditi, da si ta svetopisemska mesta zgrešena - gre le za to, da jih ne smemo uporabljati iztrgano iz konteksta in celote. Ne samo na drugih mestih – celo tudi v istih knjigah in istih poglavjih Sveto pismo govori tudi o ljubezni, o spoštovanju otrokove osebnosti in o preizkušnjah. Predvsem pa o svobodni volji, o svobodi: že na samem začetku, v poglavjih o stvarjenju sveta, beremo, da je Bog dal človeku svobodno voljo. Taki starši pa s preveč togo, avtoritarno vzgojo to svobodo, ta izjemni božji dar, v otroku uničijo, zlomijo – in vzgajajo svojega otroka v podredljivo osebnost, ki nima samospoštovanja, ki ne živi v svobodi, ampak v strahu. Otrok, ki se pretirano boji svojih staršev, se tudi (če je verno vzgojen) pretirano boji Boga. Vrednote, ki jih ob tem prevzame, temeljijo na tem strahu. Ko tak otrok odraste, lahko ostane in živi kot toga, podredljiva, nesamostojna, nezaupljiva osebnost – ali pa se ob srečanju s svobodo, ki jo danes zunanji svet poudarja v tako sprevrženi obliki – navidezno »osvobodi« tega strahu – in s tem, ko odvrže strah, odvrže tudi vrednote!
Ko govorimo o vzgoji z »dvojno moralo« moramo spet razlikovati vsaj med dvema velikima skupinama te dvojnosti.
Prva je dokaj obče znana in prepoznavna – gre za tisti znani vzorec, ki ga tako lepo zna prav vsakdo prepoznati in opisati – pri drugih: za vzorec »eno delati – drugo učiti«. Za vzorec torej, kjer starši otroke sicer lepo vzgajajo, v pravih vrednotah – ampak sami ne živijo skladno s temi vrednotami. Že stara ljudska modrost ve, da je najmočnejše vzgojno sredstvo zgled. Z življenjem, ki je v nasprotju z deklariranimi vrednotami, pa dajemo otroku zgled, da se vrednot ni treba držati. In velika verjetnost je, da bo ta otrok vrednote dobro poznal, jih načelno priznaval, sam pa se jih s svojim načinom življenja ne bo držal, bo živel mimo teh vrednot!

Druga skupina pa so starši, ki svoje otroke vzgajajo s pretirano popustljivostjo, permisivnostjo, z razvajanjem. Tudi ti otroci se vrednot »naučijo«, jih torej poznajo, lahko celo zelo cenijo, spoštujejo, jim vrednote »zelo veliko pomenijo«, toda sami ne živijo v skladu z njimi, saj tega starši od njih niso zahtevali, in živijo v neki življenjski drži, kot da vrednote veljajo le za druge!
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj pomeni »življenje v skladu z vrednotami«. Ali to pomeni, da bomo vedno, povsod in dosledno živeli tako, da bomo uresničevali vrednote? To je resnično nemogoče! Najprej že zato, ker že vrednote same tega ne dopuščajo! Vzemimo kot primer dve zelo »močni« vrednoti: skrb za svoje zdravje in dobrodelnost. Če hočem »zelo dosledno« skrbeti za svoje zdravje, bom kaj hitro prišel do situacije, ko mi bo za karkoli drugega zmanjkalo časa, predvsem pa se bo hitro začel nevarno širiti krog tistih dejavnosti in opravil, ki ogrožajo moje zdravje! Če se zelo zagnano predam dobrodelnosti, se pa lahko kaj hitro znajdem v situaciji, ko zanemarim skrb zase, za svoje zdravje (tu ne mislim le na telesno, ampak tudi duševno zdravje). Potrebna je torej »prava mera«, »zdrava mera« vsega. A kje je ta »zdrava mera«? Odgovora na to vprašanje ni! Odgovor je v tem, čemur rečemo: človekova svobodna izbira!
Človek torej ne živi v skladu s svojimi vrednotami šele takrat, ko »postane popoln«, ampak ko živi zavestno in odgovorno, ko se trudi živeti v skladu z vrednotami in ko pri tem čim bolj zavestno izbira med sprotnimi možnostmi, ki jih ima na voljo! Kaj pa Jezusov poziv »Bodite popolni…!«? Jaz ga razumem v luči prej povedanega: torej, prosto povedano, zavestno se trudite postajati vse bolj popolni, vse bližje temu idealu popolnosti – pa čeprav je bolj ali manj jasno, da tega ideala do konca svojih zemeljskih dni ne bomo uspeli uresničiti!

Sedaj pa je že čas, da rečemo nekaj o tem, kako otroka vzgajati, da bo kot odrasel človek živel v skladu z vrednotami in da se bo kot svoboden človek zavestno trudil v svoji rasti, v približevanju popolnosti!
Strokovnjaki nas učijo, da se vrednote oblikujejo pri otroku v najstniških letih, v adolescenci. Toda to ne pomeni, da se vzgoja za vrednote začne šele v najstniških letih in še manj, da se v najstniških letih konča. Vzgoja za vrednote je proces, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo! Starši s svojim vzgojnim poslanstvom torej krmilijo, uravnavajo ta proces le do določene stopnje, do otrokove odraslosti, osamosvojitve. Od tu dalje ga pelje posameznik sam. Seveda ne povsem samostojno, še vedno pod vplivom celotnega okolja (v katerega sodijo še vedno tudi starši), vendar ima glavno vlogo sam! Prav to dejstvo pa še posebej poudarja vzgojno vlogo staršev: ta del procesa, ki se začne v najzgodnejšem otroštvu, namreč zelo pomembno vpliva na to, kako ga bo otrok sam nadaljeval, ko odraste!
Proces vzgoje za vrednote se začne s postavljanjem meja in pravil, z zapovedmi in prepovedmi! To se morda čudno sliši, pa vendar drugače ne gre. Otrok vrednot ne razume, ne dojema. Vrednote so abstraktne, niso stvarne, konkretne, otrok pa dozori, postane zmožen abstraktnega mišljenja in dojemanja šele okrog 9., oz. 10. leta starosti. Pred tem pa je zmožen razumeti, dojeti konkretna pravila, zapovedi, prepovedi, navodila, pojasnila… Otrok sicer zelo želi dobiti pojasnila, tolmačenja, razlage; radoveden je, in po tem sprašuje. Zmore pa sprejeti, dojeti, razumeti le zelo konkretne, stvarne razlage. To velja tudi za vrednote. Že majhen otrok se srečuje s temeljnimi vrednotami: s tem, kaj je lepo in kaj ni lepo, kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj pomeni delati dobro, kaj delati škodo, krivico…, pa tudi, kaj pomeni dom, družina, vera… A vse to otrok sprejema na zelo konkretnem nivoju. Večino tega otrok sprejme preprosto na čustveni podlagi – ker prihaja od staršev, ker si s spoštovanjem nekih starševskih zahtev, zapovedi, prepovedi, pridobi naklonjenost staršev, se izogne kazni… Vzgoja vrednot se začne torej sila preprosto – s tem, kar čisto vsak od staršev dobro zna in obvlada! Pomembno je, da starši zanjo otroku pojasniti, utemeljiti, zakaj nekaj od njega zahtevajo, da torej dopuščajo, spodbujajo njegovo radovednost. Ko dozori otrokova zmožnost abstraktnega mišljenja, pa je pomembno, da ta pojasnila presegajo nivo stvarnega, da se premikajo v polje duhovnih, presežnih razlag.
Že zgodaj v otroštvu, še posebej poudarjeno pa v najstniških letih, pa se dogaja proces ponotranjenja vrednot. Tudi ta proces traja vse življenje. V otrokovem življenju pa je ta proces v veliki meri določan z njegovimi možnostmi eksperimentiranja in s tem bogatitve lastnih izkušenj. Dokler otrok spoštuje neko prepoved, ker starši od njega to zahtevajo – to ne bo njegova vrednota. Če pa bo z lastno izkušnjo prišel do spoznanja, uvida v to, da je spoštovanje tega načela nekaj dobrega, koristnega, pomembnega – bo vrednota postala – NJEGOVA, se bo z njo poistovetil. In prav to naj bi bil poglavitni cilj vzgoje za vrednote: ustvarjanje pogojev, možnosti, da otrok vrednote ponotranji.

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 5, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk