Ljudska glasba je v zgodovini odmevala v vsaki hiši. Ob dolgih zimskih večerih so se zbirali na domačiji, poleti pa so prepevali tako ob delu kakor med vasovanji. Nekatere ljudske pesmi so otožne, druge vesele, tretje malce hudomušne. Takšne, kakršno je življenje. Nastajale so ob različnih priložnostih in se kot take zapisale v srce slovenske folklore. Kljub prodoru moderne glasbe in novih glasbenih zvrsti je ljudska pesem še vedno ljuba mnogim Slovencem, med drugim tudi slovenskemu baritonistu Matjažu Robavsu in slovenskemu citrarju Tomažu Plahutniku. Odločila sta se, da bosta združila moči in tako je nastala zgoščenka, ki sta jo poimenovala kar Slovenska pesem.

Na zgoščenki je 13 slovenskih ljudskih pesmi, ki jih poje Matjaž Robavs, član skupine Eroica in tudi v tujini priznani pevec, ob spremljavi citrarja Tomaža Plahutnika.

Pesmi na zgoščenki: Dober večer; Moj očka so mi rekli; Bleda luna; Jaz 'mam pa konjča belega; Ta drumlca je zvomlana; Goreči ogenj; Polka je ukazana; Zrejlo je žito; Ena ptička priletela; Le predi, dekle, predi; Venci bejli; Iz stolpa sem; Le pijmo ga.

iz vsebine:

Na zgoščenki najdemo trinajst slovenskih melodij. Prva pesem Dober večer govori o tem, kako je dekle fantu vrnilo prstan in mu s tem dalo slovo. Sledi nekoliko bolj hudomušna skladba Moj očka so mi rekli, ki prikazuje težave fantiča, kateremu je oče dejal, naj se oženi, a ta ni poznal nobene deklice s planine, za vsako vrsto dekleta pa je našel tudi kakšen izgovor. Bleda luna nas popelje v zasanjano moč noči, ko privrejo na dan vsa čustva, posebej še tista, ki so namenjena ljubljeni osebi. Razvedrilna pesem Jaz mam pa konjča belega govori o veselem človeku, ki se veseli svojih dveh konjičkov. Pesem nam s svojim besedilom sporoča, da moramo ceniti stvari, ki jih imamo, in biti za to tudi hvaležni. Peta po vrsti je koroška pesem Ta drumlca je zvomlana. Gre za izredno nežno ljubezensko pesem, ki se na svojevrsten način dotakne vsakega poslušalca. Tako je tudi z naslednjo skladbo Goreči ogenj, ki pripoveduje o zaljubljenem fantiču z nešteto vprašanji in nobenim odgovorom. Tega mu ne nameni niti luna. Sledi veseljaška skladbica Polka je ukazana, ki se nekoliko pošali iz nežnejšega spola, ko si fant išče primerno soplesalko. Osma po vrsti je prekmurska pesem Zrejlo je žito, ki nas povede v prekmurske ravnine in na žitna polja ter nam s tem pričara pridih kmečkega življenja. Ena ptička priletela je še ena od ljubezenskih ljudskih pesmi na zgoščenki. Govori o tem, da je ljubezen bolezen in da je edino zdravilo, ki pozdravi bolečino, čas. Le predi, dekle, predi je znana ljudska pesem, za katero je besedilo napisal blaženi Anton Martin Slomšek. Sledi spet nekoliko otožnejša prekmurska viža Venci veili. Vsa dekleta imajo ovenele vence, le en venec je zelen, saj ga zalivajo dekličine solze, ki so tako močne, da bi razdrobile še kamen. Predzadnja skladba opeva zvon in njegovo zvonjenje. Iz stolpa sem je domoljubna pesem, ko fant prosti zvon, naj mu v tujem svetu obuja spomin na rodno vas. Zgoščenka se zaključi s pivsko pesmijo Le pijmo ga, ki se s svojim šaljivim besedilom dotika tudi teološke vsebine.

Matjaž Robavs (pogovor z njim)

Tomaž Plahutnik (pogovor z njim)

predstavitve pripravlja Marko ČUK

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 14,60 €

Bog, vsemogočni Oče,
s čudežem si ustvaril svet
in vse, kar je na njem.
Dal si nam razum,
da bi te spoznali.
Prosim, sprejmi me
pod svoje varstvo.
Daj mi sreče, zdravja,
zadovoljstva in miru.
Naj bom uspešen v tem dnevu.

Tvoj blagoslov naj spremlja
vsa opravila in naj me varujejo
angeli na vseh mojih poteh.
Kar je tebi po volji,
naj se zgodi,
vendar te prosim, bodi z menoj
v lepem in hudem
in ne dopusti,
da bi te kdaj zapustil.
Amen.

 K. Gržan: Molitev, v: Ognjišče 9 (2012), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 pripravlja: Marko Čuk

O sveti Tereziji iz Kalkute, je bilo napisanih že veliko knjig. Predstavljamo delo duhovnika Lusha Gjergjija, rojaka matere Terezije, ki je nekaj posebnega:

‘Življenje matere’ spremlja od blizu, saj je od leta 1962 “tekal za materjo svojih sanj”. Zgodbo začenja daleč v preteklosti, raziskuje zgodovino albanskega naroda in družine Ganxhe Bojaxhiu (Gondže Bojadžiju). Snuje portret ‘materine’ matere. Njeno otroštvo in deklištvo spremlja do glavne življenjske odločitve. Korak za korakom sledi tej poti odraščanja: slovo od Skopja, Zagreb, Dublin in končno od decembra 1928 naprej Indija. (...) Novinka in bolniška sestra, profesorica, redovnica z večnimi zaobljubami, šolska ravnateljica, redovnica s ‘podvojenim klicem’: to je bleščeče ‘napredovanje’ mladega življenja, ki ga vodi božja roka, to je Ljubezen. Življenje matere Terezije je bilo pogumno ‘izzivanje ljubezni’. Bolni in ubogi so bili njena stalna, vsakdanja, ljubeča skrb. Takoj za njimi so bili zapuščeni otroci in sirote, umirajoči v Hiši čistega srca. Mati trpečega sveta je Cerkvi in svetu dala neizbrisen pečat. Pred petnajstimi leti se je vrnila k Bogu, za katerega je živela z vsem svojim bitjem. Papež Janez Pavel II. jo je za blaženo razglasil leta 2003 in že od takrat se 5. septembra v koledarju spominjamo ‘deviške žene in matere’, ki je v svojem srcu globoko čutila vse stiske sveta. Glas ljudstva o njeni svetosti je potrdil papež Frančišek, ki ji je 4. septembra 2016 slovesno priznal čast svetništva.

»Smo kapljica v oceanu bede in človeškega trpljenja,« je ponavljala mati Terezija, »a če ne bi bilo te kapljice,« je nadaljevala, »bi bila človeška beda še večja in trpljenje še strašnejše ...« (sv. Terezija iz Kalkute)
Blažena Terezija iz Kalkute ostaja čudovit zgled in privlačno znamenje za naš čas, kako je življenje, prežeto z blagri, lahko zvrhano ljubezni in podarja svetu luč, ki je Kristus. (Lush Gjergji)

več o sv. Tereziji iz Kalkute tudi na spletni strani Ognjišča:

iz vsebine

Na vigilijo Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1928, se je Ganxhe Bojaxhiu, znana kot mati Terezija, v božjepotnem središču naše Gospe, v Letnici, odločila za duhovni poklic in odšla v misijone. Po šestih letih molitev, iskanj, posvetovanj, bojev se je predala Gospodu: »Bog je končno 'zmagal', sama pa sem srečna in hvaležna za ta svoj 'poraz'.«
Segla je po sveči, jo prižgala, z njo še bolj razplamtela svoje deviško srce, pokleknila pred kipom nebeške Matere in sklenila: »Biti želim sestra misijonarka in služiti revežem po svetu!«
O tem osemnajstletnem dekletu bi lahko dejali, da sanja, da ima velike ideje in ideale, iluzije in utopije. Vendar to ni več njena odločitev, temveč božja volja, za katero želi zvesto hoditi in jo z ljubeznijo izpolnjevati po vsem svetu.
Na večer pred 25. septembrom 1928 se v skopski družini Bojaxhiu z občutki sreče, veselja, ponosa, strahu, negotovosti in usode prepletajo pogovori in ugibanja ... saj je poslovilni večer. Številni jo obkrožajo, zlasti mladi kristjani. Vlivajo ji poguma, jo spodbujajo in podpirajo na njeni življenjski poti. Zjutraj jo čaka potovanje z vlakom do Zagreba, do kamor jo spremljata mati Drane in sestra Age.
V Zagrebu ostanejo do 13. oktobra, nato Ganxhe s Slovenko Betko Kajnč nadaljuje potovanje do Irske, kjer je materna hiša sester loretink.
Prvega decembra istega leta nadaljuje pot v Indijo, kamor prispe za sv. tri kralje, 6. januarja 1929. Tako se začenja njena »božja pustolovščina«.
Trije odseki tega dolgega in napornega potovanja: Skopje–Zagreb, Zagreb–Irska in Irska–Kalkuta nekako nakazujejo tri življenjska obdobja.
- Ganxhe Bojaxhiu (1910–1928);
- sestra Terezija, loretinka (1929–1948);
- mati Terezija (1950–1997).
Tudi njen svet je imel tri poglavja: družina, skopska župnija Srca Jezusovega ter duhovni poklic in poslanstvo v svetu. Prvi življenjski učitelji so ji bili družina Bojaxhiu, zlasti oče Kolë in mati Drane, ki so v njeno življenje zasadili vero, trdno upanje in dejavno ljubezen do Boga, Cerkve, človeka, zlasti do ubogih in trpečih.
Drugi krog je bila skopska župnija Srca Jezusovega, so bili jezuiti, ki so spremljali vsak njen korak in jo navduševali za misijone. Med ljudmi, ki so se globoko vtisnili v njen spomin in srce, sta vsekakor bila nadškof Lazer Mjeda in škof Janez Gnidovec.
Večkrat je povedala: »Imela sem veliko srečo, božjo milost, da sem se rodila in bila vzgojena v dobri krščanski družini. Prav tako sem imela dobre, svete duhovnike in škofe, ki so mi pomagali pri prvih korakih do duhovnega poklica ...«
O škofu Janezu Gnidovcu mi je povedala: »Bil je 'svetnik'. Ljudje so mu tako pravili. (Katoliški verniki se ga še danes spominjajo kot 'suhega škofa', kot spokornika in svetnika. Ko sem odhajala iz Skopja, je zame maševal, me obhajal in blagoslovil ter mi dejal: 'V misijone greš. Vse daruj Jezusu. Živi samo zanj. To naj bo tvoj življenjski namen ...«
In res je bilo táko vse njeno življenje in delovanje v svetu. Osemnajst let, ki jih je preživela v Skopju, v družini in župniji Srca Jezusovega, in osemnajst let, ki jih je preživela v družni sester loretink, je podlaga, temelj temu, kar je postala
mati Terezija, misijonarka ljubezni, ki je gnana od božje ljubezni dokazala, da Ljubezen-Bog živi, da je med nami, da deluje v svetu in objema ves človeški rod.
Z močjo vere in z navdihom ljubezni je mati Terezija presegla meje prostora in časa, delitev, kast, vere, rase, barve kože in tako dokazala, da je ljubezen ključ za odpravo delitev, razločkov, težav. Bila je in je še vedno mati, »svetnica« dejavne Ljubezni.
Njeni sporočili: »Življenje brez ljubezni in odpovedi nima smisla«, in »Samo Ljubezen bo odrešila svet« sta duhovna oporoka nam vsem, možnost za sedanjost, priložnost za prihodnost, večnost in nesmrtnost.

Novinka in bolniška sestra, profesorica, redovnica z večnimi zaobljubami, šolska ravnateljica, redovnica s »podvojenim klicem«: to je bleščeče »napredovanje« mladega življenja, ki ga vodi božja roka, to je Ljubezen.
Življenje matere Terezije je bilo pogumno »izzivanje ljubezni «. Bolni in ubogi so bili njena stalna, vsakdanja, ljubeča skrb. Takoj za njimi so bili zapuščeni otroci in sirote. Pa umirajoči v Nirmal Hriday, v Hiši čistega srca.
Kakor sv. Frančišek se je tudi mati Terezija srečala z gobavci. In njeno ljubeče geslo: »dotakniti se gobavega s svojo dobroto« povzema celoto njenega z vero prežetega življenja.
Na mater trpečega sveta – tako jo upravičeno imenuje Lush – je gledal ves svet. Od Kube do Rusije, od Afrike do Evrope, od Azije do Amerike so prihajali izrazi naklonjenega odobravanja do te »deviške žene in matere«, ki je v svojem srcu globoko čutila vse stiske sveta.

Ni dovolj, da mater Terezijo le častimo, spoštujemo, molimo in občudujemo, veliko bolj moramo tej usmiljeni samarijanki našega časa – tudi slediti.
Ne pozabimo njenega preprostega in življenjskega sporočila: »Drobna dela z veliko ljubezni!« To je bil njen »recept«, lahko bi bil vodník, smer, spodbuda in navdih za nas vse.

Vse življenje matere Terezije je bilo eno samo pričevanje veselja, ki se rodi iz ljubezni, spoštovanja dostojanstva slehernega človeškega bitja, vrednosti malih dejanj, storjenih z veliko ljubeznijo, in izrednega prijateljstva z Bogom. Obstaja pa še druga junaška podoba te velike žene, ki se je razodela šele po njeni smrti, ko so bila objavljena njena pisma. Skrita je bila vsem, celo tistim, ki so ji bili najbližji: njeno duhovno, notranje življenje je bilo zaznamovano z izkustvom globokega, bolečega in nenehnega občutka, da je od Boga ločena ali celo zavržena, hkrati pa je čutila vse večje hrepenenje po Njem. To svojo notranjo preizkušnjo je imenovala temina. ‘Bridka noč’ njene duše, ki je nastopila ob začetku njenega apostolata med ubogimi in je trajala vse življenje, je mater Terezijo privedla do še globlje povezanosti z Bogom. Po tej temini duše je skrivnostno doživljala Jezusovo žejo, njegovo bolečo in gorečo željo po ljubezni in občutila zapuščenost ubogih. Na to spominja napis Žejen sem, ki je ob križu v vseh kapelah misijonark ljubezni.
»Sveti oče, ki je tako dobro poznal mater Terezijo, želi, da bi bil ta pogrebni obred velika zahvalna molitev Bogu, da je Cerkvi in svetu dal to ženo,« je dejal kardinal Angelo Sodano, ki je kot odposlanec papeža sv. Janeza Pavla II. 13. septembra 1997 vodil veličastno pogrebno slavje na mestnem stadionu v Kalkuti. »Njen grob je postal romarsko svetišče,« je povedal p. Jože Cukale, njen dolgoletni prijatelj in sodelavec. »Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes.« To poveličanje je Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo 19. oktobra 2003, od 4. septembra 2016 pa se ji v molitvi priporočamo: »Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«

Marko Čuk

Avguštin

Izprijen, častihlepen in prevzeten,
ujétnik greha in strasti temine,
telesno srečen, v duši poln praznine,
spoznal je, da je v bistvu strahopeten.

A zbral je moč in slekel plašč posveten;
v spokojnosti Gospodove bližine
postal je vrč duhovne zapuščine,
v globôkosti duha prav neverjeten.

Spremeni nas, o Bog, po svojem Sinu
in daj nam v Tvoji milosti živeti,
preteklost grešna naj bledi v spominu.

Pomagaj odločitev nam sprejeti,
tako kot si pomagal Avguštinu,
prvaku med cerkvenimi očeti.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 25.

iz knjige Jarc-Smiljan, J., MARIJA NA KOLENCAH, Žepna knjiga Ognjišča 17),  256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 11,90 €, s kartico zvestobe: 10,71 €

»Ali nas bo še dolgo premetavalo po teh ovinkih?« je kar med branjem knjige vprašal David.
»Med vožnjo se ne bere!« ga je, kot že tolikokrat, podučila mamica. Neprestane težave imajo z njim. Vsepovsod samo bere ... In to pri osmih letih. »Sploh pa bomo vsak čas prispeli,« je pristavila mamica Nada.
»Ob Soči ni ravnih poti,« je presodila desetletna Vita, ki je vožnji spremljala po zemljevidu. Žiga pa je iz otroškega sedeža le opazoval okolico in se od vseh najbolj razveselil, ko je očka dejal: »Tu smo!«
Otroci so si v naglici obuli pohodne čevlje, da bi si čimprej ogledali vse, o čemer so se že nekaj dni pogovarjali.
»Kje so pa romarji?« se je začudil Uroš. Na parkirišču je stalo samo nekaj avtomobilov.
»Zgodnji smo še,« je menila žena.
Otroci so se zapodili v smeri kažipota. Zagledali so namreč čuden šopek v lesenem košu. Presenečeni so ugotovili, da so le lepo oblikovane pohodne palice.
»Kar tako so tukaj?« so z vprašanjem pričakali očka in mamico. »Ali jih nihče ne odnese domov?«
»Saj lepo piše: Prinesi nazaj!« je očka pokazal na pritrjeno tablico.
»Vseeno jih lahko odnesejo.«
»Kako bi jih mogel kdo odnesti, ko pa so ponujene na zaupanje,« jim je razložila mamica. Otroci so prikimavali, čeprav niso čisto razumeli te modrosti.
Da bodo šli mimo kapelic križevega pota, so dobro vedeli, in da je mozaike naredil naš znani umetnik. Tekli so, da bi jih čimprej videli. Pa so se kmalu vrnili. »Saj ni nikjer Jezusa, niti Pilata in tudi Jeruzalema ni nikjer, tako kot v naši cerkvi!« je hitel razlagat David.
»Vidiš, to sva vam pa pozabila povedati! Vsebino vsake postaje je umetnik izrazil samo z obrazi. Skrbno si jih oglejte in ugotavljajte, kaj je hotel z njimi povedati.«
Zopet so stekli po stezi navzgor. Kar nekaj časa jih ni bilo nazaj.
»Ampak nekaj ljudi bi pa že vendar moralo prihajati,« je vznemirjalo Uroša. »Da nisi morda obvestila narobe razumela?«
»Ne, ne!« je bila Nada odločna.
»Morda pa je maša šele popoldne?« je ugibal Uroš.
»Točno vem, da je bilo rečeno, da je ob enajstih.«
Otroci so se spet vrnili. Da so pogledali že štiri postaje in da so vse zelo zanimive, mozaikov pa vseeno še ne razumejo. Šli so potem skupaj od postaje do postaje in ugibali, kaj je umetnik hotel povedati, starša sta jim pa potem razlagala po svojih močeh.
»Očka, kakšen pa je kip Marije na kolenih, ali kako si že rekel?« se je oglasil Žiga, ker so štiriletnika pogovori o križevem potu dolgočasili.
»Počakaj, ga boš že v cerkvi videl.«
»Kako lahko drži Marijo v naročju njena mama Ana, ona pa Jezusa?« ni šlo v račun Viti.
»Tako si je pač neki rezbar predstavljal tri rodove skupaj,« je razlagal očka, kot je vedel in znal.
Po stezi je prišla nasproti manjša skupina.
»Ste od devete maše?« je vprašala Nada.
»Od maše?« so se začudili. »Danes ni nobene maše.«
»Je potem cerkev zaprta?« je začudeno vprašal David.
»Seveda!«
»Kaj pa Marija na kolenih?« je hitro vprašal Žiga.
»Marija na kolencah ji rečemo mi. Nekoč je bil ta kip v cerkvi, pa ga je odnesla prva svetovna.«
»Kdo ga je odnesel?« je vprašala Vita.
»Saj se ne ve točno, kdo,« je posegel vmes očka.
»Potem ga ne bom videl?« je zajokal Žiga.
Prišleki so samo odkimali in se na hitro poslovili.
Nada se je usedla na bližnjo klopco. Vzela je v naročje jokajočega Žiga in nemočno pogledala otroka in nato moža. Poznala je njegovo vzkipljivost. »Sedaj bo počilo!« ji je šlo skozi misli.
Nekaj časa je bilo vse tiho. V to napeto tišino se je zaslišal Urošev topel in sproščen smeh. Usedel se je poleg žene, jo objel čez ramena in dejal: »Če prav razumem, nam gre danes vse narobe. Ampak pravkar mi je prišlo nekaj na misel: Mi lahko naredimo kip Marije na kolencah!«
Žiga si je obrisal solze. »Ga bom videl?«
»Seveda ga boš. Ne samo videl. »Ti boš glavna oseba tega kipa: mamica bo, tako kot Ana, držala v naročju Marijo. Vito, ona pa tebe: Jezusa. Razumeš. In imeli bomo Marijo na kolencah.«
»Kaj pa jaz?« se je oglasil David.
»Ti?« se je popraskal očka za ušesom. Ti boš, ne, midva bova pa moška veja svete družine; jaz bom sveti Jožef, ti pa že malo večji Jezus.«
Otroci so gledali, kam se lahko postavijo. »Tam pred cerkev bomo postavili naš kip,« je odločil očka.
Hiteli so. Čisto so pozabili, da so pravzaprav prišli na shod. da so si želeli ogledati Marijino sliko, ki sta jo še pod Italijani naslikala umetnika Tone in Mara Kralj. Pa so se še vedno ustavili pred vsako kapelico in odkrivali misli, ki jih je pater Marko položil v mozaike, v vsak obraz, v vsako potezo obraza.
Proti vrhu so jih ustavile votline, rovi, kaverne, izdolbene v skalo. Da so jih kopali vojaki med prvo svetovno vojno, sta jim razlagala oče in mamica, da bi se zavarovali pred mrazom in sovražnimi kroglami.
Na vrhu jih je sprejela preprosta cerkev. Zaklenjena seveda. Žiga se je takoj spomnil, da je že čas, da postane Jezus. Usedli so se na stopnice pred cerkvijo. Tam ga je Vita nežno vzela v naročje in sama sedla na mamina kolena.
»Tako lepega kipa še nisem videl!« je dejal očka, ko jih je fotografiral z vseh strani. Nato je stopil k Davidu in ga objel.
Še kar nekaj časa bi uživali v toplini svete družine, če se ne bi mali Žiga naveličal svoje vloge in zlezel iz Vitinega naročja. Potem so nekajkrat šli okoli cerkve, si ogledali Zavetišče svetega Jožefa in pritisnili pečat, ki je shranjen v skrinjici v obliki Aljaževega stolpa.
Vsa pokrajina okoli njih, vse v njih, je bila ena sama mogočna katedrala.
»Super dan!« je rekla Vita Davidu, ko so se vračali v dolino.
»No, ja,« se je nekoliko strinjal s sestro.
»Si videl?« je dejala čez čas in ga pogledala z žarečimi očmi.
»Kaj?«
»Kako ima očka mamico rad.«
»Seveda jo ima rad,« se mu je zdela Vitina pripomba nepotrebna.
»Saj tudi sama vem. Ampak danes sem to začutila. Res jo ima rad, sicer se ne bi mogel tako iz srca nasmejati.«
David se je malo zamislil. »To je pa res,« je čez čas dejal.
Stekla sta za drugimi, ki so jima že izginili izpred oči. David je prijel sestro za roko. Morda zato, da ne bi padla, ali pa kar tako, ker je za njimi tako lep dan.

JARC-Smiljan, Janko (zgodbe) Ognjišče (2011) 03, str. 24

 in v knjigi Marija na kolencah

 pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Mati čudovita,
daruj me svojemu
ljubljenemu Sinu
kot njegovo večno lastnino!
Po tebi me je Jezus odrešil,
po tebi naj me zdaj sprejme.
0 Mati usmiljenja,
podeli mi milost, da dosežem
od Boga resnično modrost!
Sprejmi me, prosim,
med število tistih, ki jih ti
ljubiš, učiš in vodiš,
hraniš in braniš kakor otroke,
ki so popolnoma tvoji.
0 zvesta Devica, daj,
da bom v vseh rečeh popoln
učenec, posnemovalec in služabnik
učlovečene božje Modrosti,
tvojega Sina Jezusa Kristusa.
Daj me njemu
tako popolnoma v last,
da po tvoji priprošnji
in po tvojem zgledu dosežem
na zemlji polnost Kristusove
starosti in v nebesih
polnost njegove slave.
Amen.

Ludvik Montfortski, Molitev, v: Ognjišče 8 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

»Smrt se zasluži z življenjem,« je zapisano v uvodu življenjepisa patra Maksimilijana Kolbeja izpod peresa poljske pisateljice Marije Winowske, ki je v slovenskem prevodu izšel pod naslovom Moč ljubezni (Žepna knjižnica Ognjišča 2, Koper 1967). Življenjepis nam predstavlja izrednega človeka, kristjana, redovnika, duhovnika, domiselnega misijonarja in organizatorja sodobnega apostolata.
Minilo je že skoraj osemdeset let od tistega velikega dne (14. avgusta 1941), ko je v peklu človeške zlobe in sovraštva, v koncentracijskem taborišču Oswiecim (Auschwitz), v popolni predanosti Bogu, katerega je ljubil v svojem bratu - kot naroča Kristus - umrl Maksimilijan Kolbe. Njegovo življenje se ni moglo končati drugače. Ta sedeminštiridesetletni mož, ki je na zgleden način uresničeval ideal sv. Frančiška Asiškega, katerega duhovni sin je bil kot član minoritskega reda, je umrl kot duhovnik.

Ko ga je »krvavi Fritsch«, popolnoma razorožen ob tem, ko je videl, da se je prostovoljno javil, da gre v »bunker lakote« namesto družinskega očeta, ves zmeden vprašal: »Kdo si?«, je  Maksimilijan Kolbe preprosto odgovoril: »Katoliški duhovnik.« Kot duhovnik je spremljal skupino devetih soobsojencev. Ni se izpostavil samo zato, da reši desetega; želel je biti v pomoč devetim in jih spremljati v zadnji uri. Od trenutka, ko so se za obsojenimi na strašno počasno umiranje zaprla vrata, pa se je čutil odgovornega ne samo za to deveterico, ampak tudi za vse druge, ki so v grozi in obupu počasi od lakote umirali. Njihovi kriki in nečloveško rjovenje je vsakemu, ki je šel mimo »bunkerja lakote«, pognalo strah v kosti. Dejstvo je, da se od trenutka, ko je bil med temi nesrečniki oče Maksimilijan Kolbe, ti niso več čutili same, zapuščene in brez pomoči. »Krike obupa je zamenjala molitev, pričakovana smrt je pomenila odrešenje in upanje, tako da so celo poskušali zapeti,« je dejal nekoč tedanji krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla. Ko je kot papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 obiskal Oswiecim, je svojo homilijo med mašo, pri kateri je sodelovalo okoli milijon ljudi, začel takole: »To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Te besede iz pisma svetega Janeza mi prihajajo na misel in silijo v srce, ko stojim na tem kraju, kjer je dosegel človek posebno zmago z vero. Z vero, ki rodi ljubezen do Boga in bližnjih: edino ljubezen, 'največjo' ljubezen - tako, ki je pripravljena, da 'da svoje življenje za svoje prijatelje'. Torej zmaga po ljubezni, ki oživlja vero do skrajnega pričevanja. To zmago po veri in milosti je izbojeval na tem kraju človek, ki mu je bilo ime Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, 'po poklicu' (kakor je bilo o njem napisano v taboriščnih registrih) katoliški duhovnik, sin svetega Frančiška, sin preprostih, delavnih, bogaboječih staršev, tekstilnih delavcev iz okolice Lodza, po milosti božji in sklepu Cerkve razglašen za blaženega. To zmago po veri in ljubezni je izbojeval ta človek na tem kraju, ki je bil postavljen, naj bi zanikal vero - vero v Boga in vero v človeka, z namenom, da do kraja poteptajo ne samo ljubezen, marveč tudi vse znake človeškega dostojanstva, človečnosti, ki je bil osnovan na sovraštvu in zaničevanju človeka v imenu blazne ideologije, ki je bil osnovan na krutosti. Kraj, kamor še vedno vodijo vrata s posmehljivim napisom: 'Arbeit macht frei' (Delo osvobaja). Toda ta resničnost je bila v popolnem nasprotju z vsebino tega napisa. Na tem kraju strahovitega mučenja, zaradi katerega je umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti, je oče Maksimilijan Kolbe izbojeval duhovno zmago, podobno zmagi Kristusa, s tem, da je šel prostovoljno v smrt - za svojega bližnjega. Ta bližnji še danes živi na poljski zemlji...«
Zmagovalca iz Oswiecima je za blaženega razglasil skorajšnji svetnik, papež Pavel VI. 17. oktobra 1971; Janez Pavel II., prvi slovanski papež in svetnik, sad mučeniške krvi Maksimlijana Kolbeja, pa ga je 10. oktobra 1982 slovesno prištel med svetnike katoliške Cerkve. Knjiga vam iz bogate zakladnice Kolbejeve zapuščine ponuja nekaj njegovih misli, ki naj bi pomagale globlje spoznati tega svetnika današnjih dni. Videli bomo, da se je vse, kar je v preroški slutnji zapisal, uresničilo v njegovem življenju, katerega krona je bila mučeniška smrt iz ljubezni do bližnjega. (p. Maks Klajnšek v spremni besedi)

iz vsebine

V poslušnosti smo modri in močni
V poslušnosti Bogu se dvigamo nad lastno omejenost, ker ravnamo po načrtu neskončne Modrosti, božje Modrosti. Gospod Bog nam ponuja svojo neskončno modrost in razumnost, ki naj vodi naša dejanja. S poslušnostjo smo brezmejno močni, kajti kdo bi se mogel upirati božji volji? Samo ta pot - in edino ta - je zares pot modrosti, razumnosti, neomejene moči. Le ta način delovanja daje Bogu najvišjo čast. Ko bi bila možna druga, boljša pot, bi jo Jezus s svojo besedo ali zgledom učil. Toda v Svetem pismu izrecno beremo o tridesetih letih njegovega skritega življenja: »In bil jima je pokoren«; kot tudi iz časa njegovega javnega delovanja večkrat zvemo, da je prišel izpolnjevat voljo nebeškega Očeta.

Božja Mati
Človeške besede ne morejo izraziti, kdo je bila tista, ki je resnično postala Božja Mati. Gotovo, tudi ona je le stvar; toda z božjega vidika je tako vzvišeno bitje, da si moram priklicati v spomin, kdo je Bog, da bi tako lahko razumeli, kdo je Božja Mati. Vera nas uči, da je Marija resnično Božja Mati. Ni pa mogoče biti le mati enega otrokovega dela. Marija je mati celega Jezusa, Boga-človeka, zato je božja Mati. Čeprav je dostojanstvo njenega Božjega materinstva pravzrok vseh njenih prednosti, je vendar kot prvo milost prejela od Boga brezmadežno spočetje, kar pomeni, da je od prvega trenutka svojega življenja prosta vsakega madeža, tudi madeža izvirnega greha.

Genij in svetnik
Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Napoleon je bil gotovo genialen vojskovodja, a koliko solza je povzročil, koliko krvi prelil in kako oslabljeno je zapustil svojo državo! Danes se prek tiska in drugih sredstev namesto kulture pogosto seje seme laži in moralne gnilobe. Koliko literarnih talentov se trudi zmešati red in bralce odtujiti njihovemu Stvarniku! Koliko mladih duš zastrupljajo njihove knjige in spisi! Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsak ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

Kako naj molimo?
Z molitvijo in s trpljenjem si lahko izprosimo veliko milosti. Zunanja dejavnost milosti samo pripravlja pot, milosti same pa ne prinaša. Kako naj torej molimo? Jezus sam nas je učil s temi besedami: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39). Smemo torej moliti za odvrnitev trpljenja, a vedno le tako, da se istočasno vdamo v božjo voljo. Obstaja molitev, ki zanesljivo ustreza božji volji: to je prošnja za lastno posvečenje in za posvečenje drugih. Napoleona so nekoč vprašali, kaj je potrebno, da dobi bitko. Odgovoril je: »Denar, denar in spet denar!« Ko gre za posvečenje duš, bi morali reči: »Molitev, molitev in spet molitev!« Brez molitve duša oslabi. Čim več črpamo iz tega zaklada milosti, tem več milosti bomo imeli. 

Izročitev
Brezmadežna Kraljica nebes in zemlje,
pribežališče grešnikov
in naša preusmiljena Mati,
jaz, nevredni grešnik,
padam k tvojim nogam
in te ponižno prosim:
vzemi me vsega v svojo last
ter stori z menoj
in z vsemi mojimi sposobnostmi
duše in telesa,
z vsem mojim življenjem in smrtjo
in za mojo večnost
tisto, kar je tebi všeč.

Misli »zavetnika našega stoletja«, zbrane v pričujoči knjigi, nam bodo odkrile bogastvo njegovega duhovnega življenja. Življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka in izbor fotografij nam bosta približala življenje in delo svetega Maksimiljana.

pripravlja: Marko Čuk

Ko se sprašujemo, kje je naša moč, varnost in zavetje ..,. zakaj smo zaskrbljeni, nemirni ...kaj prinaša navezanost na denar, bogastvo ... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o bogastvu, ...

BOGASTVO

Kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor zelenje. (Prg 11,28)

Bog pa je rekel (bogatinu): ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Lk 12,20-21)

(Jezus bogatemu mladeniču) »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. (Mr 10,20)

Bogastvo ne ustvarja sreče. Veselja ne najdeš v stvareh, ki nas obdajajo, najdeš ga na dnu duše. (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Kdor je suženj bogastva, se ga oklepa kakor suženj; kdor pa je zlomil jarem suženjstva bogastvu, ga razdaja kakor gospod. (sv. Hieronim)

Bogastvo ne da modrosti in za denar se poštenje ne kupi; modrost pa poštenje in tudi potrebnega premoženja da. (bl. Anton Martin Slomšek)

Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii. (papež Frančišek)

Ni večjega veselja kot ne imeti vzroka za žalost. Ni večjega bogastva kot zadovoljstvo s tem, kar kdo ima. (Anthony de Mello)

Kakor nimamo pravice uporabljati bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali. (George Bernard Shaw)

Ljudje, ki se ženejo za vedno večjim bogastvom, a si ne vzamejo časa, da bi ga uživali, so podobni lačnim ljudem, ki neprestano kuhajo, a nikoli ne sedejo za mizo. (Marie von Ebner-Eschenbach)

Bogati umrje, reveža pa Bog vzame. (slovenski pregovor)

Moder človek bogastva ne zbira na kup; več ko porabi za druge, več pridobi, več ko da, bolj obogati. (kitajski pregovor)

ZAKLADNICA MODROSTI - Zbirka Za luč in moč 1

[rspot]ZAKLADNICA MODROSTI
256 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, naslovnica Petra Kern
cena: 11,90 €
Prelistajte:

* * *
RAZPRODANO

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah.

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

pripravlja Marko Čuk