iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Objemi me, moj Bog,
ko sem mrzel in malodušen.
Objemi me, moj Bog,
ko se čutim praznega in izžetega.
Objemi me, moj Bog,
ko se počutim starega in šibkega.
Objemi me, moj Bog,
ko sem osamljen in obupan.
Objemi me, moj Bog,
ko dvomim vate in v tvoje vodstvo.

Objemi me, moj Bog,
kadar ljubim edino še sam sebe.
Objemi me, moj Bog,
ko hočem kreniti s prave poti.
Objemi me, moj Bog,
zaupno se prepuščam
tvojim dobrim očetovskim rokam.

G. Hennemann, Molitev, v: Ognjišče 2 (2016), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

V knjižici sta dva križeva pota za otroke: prvega (Gospod, vsak korak s Teboj) je sestavila mati in ilustratorka Karmen Smodiš. Ob besedilih so tudi njene ilustracije.
Drugega (Srce, ki ljubi vse ljudi) pa je v verzih za najmlajše napisala katehistinja in pisateljica Berta Golob.

iz vsebine (ena postaja vsakega)

1. Gospod, vsak korak s Teboj (Karmen Smodiš)

Šesta postaja
Veronika poda Jezusu potni prt

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Pozorno srce Veronike je našlo pot
med množico do Jezusa.
Hvaležni Jezus ne pusti sledi svojega obraza
le na njenem prtiču, ampak je v njenem srcu
za zmeraj sled Boga.
Daj nam, Jezus, svojo sled.
HVALA JEZUS!

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas!

2. Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob)

Prva postaja
Jezus pred Pilatom

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Nikoli ni bilo ga strah,
še pred Pilatom ni bil plah.
Strogi sodnik se je vzravnal
in glasno Jezusu dejal:
»ker si učil kar vsepovsod,
obsojam te na smrtno pot.«

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas!

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Neki poslovnež se je znašel v hudi krizi. V podjetju so se mu nakopičile težave, ki jih je vsak večer prinašal s seboj domov. Med večerjo z ženo in hčerko ni spregovoril besedice. Potem je šel v svojo delovno sobo in bral časopis, da se je za njim skrival pred ženo in hčerko. Po več takih večerih je hčerkica z roko potegnila časopis proč, skočila v očetovo naročje in ga z otroškimi ročicami nežno objela. Oče ji je osorno dejal: »Otrok, pa saj me boš s svojim objemom zadušila!«
»Ne, očka,« je odvrnila hčerka, »z objemom te bom vrnila v življenje!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 69.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja. (Zgodbe za dušo 14),Ognjišče, Koper, 2022, 44.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Druga Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Še danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43)

Tudi ta misel je vzeta iz Lukovega evangelija. To je beseda tolažbe, ki jo spregovori Jezus, da bi pregnal naš strah pred pogubljenjem in obsodbo. Mnogo ljudi svoj strah pred smrtjo povezuje z večnim pogubljenjem. Bojijo se, da za Boga niso dovolj dobri, da na ‘Božjo tehtnico’ ne bodo mogli postaviti dovolj dobrih del, da ne bodo zadoščala, saj bodo težje napake in grehi. Strah jih je, da ne bodo prestali Božje sodbe. Obsodba bo gotovo negativna. Mnogim ljudem so ta strah že v otroštvu tako močno vcepile pridige o peklu, da se ga še kot odrasli ne morejo znebiti. Strah so ustvarile podobe, da bodo vsa naša dela stehtana na Božji tehtnici in da bodo slaba dejanja imela veliko večjo težo kot dobra dela. Strah jih je obsodbe in pogubljenja, zato živijo v strahu pred smrtjo.
Nekateri ljudje pa se na svojo krivdo odzovejo s samoobsodbo. Starec, ki je služil v vojni, se je nenadoma začel spominjati vseh grozljivih dejanj, pri katerih je bil udeležen. Svojo pripoved je zaključil z mislijo: »Če bi ljudje vedeli, kaj sem storil v vojni, bi me vsi obsodili. Bog ve za mojo krivdo in me obsoja. Pa tudi sam se obsojam, svoje življenje lahko kar zavržem.« Proti temu strahu govori Jezus svoje besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Če bi si ta starec dovolj dolgo govoril te besede, bi se njegov strah lahko počasi spreminjal v zaupanje. Če si človek, ki ga je strah poslednje sodbe, govori to Jezusovo misel, počasi raste v njem zaupanje, da tudi zanj velja obljuba večnega življenja, četudi bo Boga srečal s praznimi rokami.
Natančneje si poglejmo to sceno: levi razbojnik obtožuje Jezusa kot veliki duhovniki in farizeji. Desni razbojnik pa ga zavrne, saj sluti, da je ta Jezus križan po krivici, in se obrne nanj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Desni razbojnik nima česa pokazati, svoje življenje je zapravil in sam prizna, da je križan po pravici. Toda v poslednjih trenutkih pusti, da se ga dotakneta Jezusova pravičnost in dobrota, ter prosi Križanega, naj se ga spomni. Na to precej skromno prošnjo mu Jezus odgovori: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43). Tu se v Lukovem evangeliju že sedmič pojavi beseda ‘danes’. V tem odlomku ima dva pomena:

• Še danes, takoj po smrti bo razbojnik z Jezusom v raju, v čudovitem ‘nebeškem vrtu’, ki ga človeštvo že od nekdaj imenuje paradiž. Torej ne bo treba dolgo čakati; v smrti se zgodi preobrazba in izpolnitev. To je podoba, polna tolažbe za to, kar nas čaka po smrti.
• Drugi pomen besede ‘danes’ se nanaša na naše trenutno življenje. Če zaupamo Božji besedi, če ji pustimo, da prežene naše strahove, potem lahko izkusimo, da smo že danes z Jezusom v raju.

V svoji besedi je Jezus vedno z menoj – in če je sedaj pri meni in z menoj, že okušam raj, to je mir, lepoto in ljubezen. Tako se izgubi tudi moj strah, da nisem dovolj dober in ne zadoščam zahtevam Boga, svojih staršev ali družbe, pa tudi svojim lastnim zahtevam. Že danes se v meni naseli globok mir, ni se mi treba Bogu dokazovati, ni mi treba kupovati njegove ljubezni. Potrebno je samo zaupanje razbojnika, ki se je v svoji brezizhodnosti obrnil na Jezusa, ki mu je podaril to čudovito obljubo.
Po tradiciji imajo Luko za slikarja, saj je znal tako opisovati, da je nastala podoba. Tudi sceno z desnim razbojnikom nam naniza tako, da se nam ob poslušanju nariše slika. Ko jo opazujemo, se nam lahko vtisne v dušo, v nas pa raste zaupanje, da Jezus tudi nam govori te tolažilne besede. Ob tej podobi se moj strah pred obsodbo spreminja v zaupanje, da me Bog brezpogojno sprejema in ljubi. In ob tem pogledu in poslušanju Jezusovih besed preneham z neprestanimi očitki, preneham se obsojati in obtoževati. Preneham z nenehnim iskanjem napak v svoji preteklosti in ne sprašujem se več, če sem dovolj dober. Raje večkrat pogledam na Jezusa, ki mi s križa nežno govori: »Še danes boš z menoj v raju.«

Osebne vaje

• Sedi v svoj molilni kotiček ali na prostor, kjer se dobro počutiš. Znova in znova ponavljaj Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Tako se boš nehal spraševati, če si dovolj dober. Premagal boš obsedenost, da bi se ves čas ocenjeval in obsojal. Če tem besedam zaupaš, si ves pri sebi, povezan si z Jezusom. In če si predstavljaš, da je on ob tebi, se boš počutil kot v raju, vzvišen v ljubezni, ki je močnejša kot vsi tvoji predsodki. Sredi sveta, ki neprestano presoja in obsoja, se boš znašel v svetem okolju. Božja beseda ustvari v tebi tak prostor, kjer se počutiš udobno, skrito, varno pred vsemi sodbami in obsodbami.
• Govori si te besede, da premagaš strah pred smrtjo in obsodbo. Predstavljaj si, da imaš le še nekaj ur življenja. In potem si neprenehoma ponavljaj te Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Morda se poleže ves tvoj strah in v sebi začutiš globok notranji mir in veselje nad tem, kar te čaka. Izginile bodo vse negativne podobe, ki si jih nosil v sebi, tudi podoba tehtnice, ki se nagne v tvoje slabo, ali pa podoba Boga – knjigovodje, ki vsa tvoja slaba dejanja zapisuje v veliko knjigo in knjiži po načelu “v breme – v dobro”.
• Če poslušaš še Haydnovo uglasbitev teh Jezusovih misli in pustiš, da se te glasba dotakne, se boš še danes počutil v raju. Slišal boš čudovito melodijo, ki jo ob spremljavi drugih inštrumentov igra prva violina. Ta nežna melodija nas popelje v raj miru, vrt ljubezni.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige DRAGOCENO DARILO ZGODB ... 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €; s kartico zvestobe: 6,21 €

Belgijski kardinal Godfried Danneels je dal deset praktičnih nasvetov za dober post, ki je zanj »čas za vajo v bolj krščanskem življenju in za pripravo na Veliko noč z dobro pripravljenim srcem. Program poznamo že dolgo: moliti, postiti se in deliti. Toda uresničujemo ga lahko vsakokrat drugače.« Dodal je še: »Tu je deset pravil za dober postni čas. Vendar pravila ne pomenijo nič, če nas ne približajo Bogu in ljudem. Ali pa če nas naredijo zagrenjene. V tem času se moramo truditi, da postajamo lažji in bolj veseli.«

1. Moli. Vsako jutro očenaš in vsak večer zdravamarijo.
2. Poišči v nedeljskem evangeliju stavek, ki ga boš premišljeval ves teden.
3. Kadarkoli kupiš kaj takega, česar ne potrebuješ nujno za življenje, daj nekaj tudi revežem ali kaki dobrodelni ustanovi. Podari jim majhen odstotek. Preobilje terja delitev.
4. Naredi vsak dan komu kaj dobrega, preden te kdo za to prosi.
5. Ko ti kdo da neprijeten predlog, mu ne vračaj takoj z enakim. To ne poravnava stvari. Dejansko te potegne v kolesje zla. Raje se za minuto ustavi in ustavilo se bo tudi kolo.
6. Če po četrt ure neuspešnega ‘prebiranja’ z daljincem ne najdeš nobene pametne oddaje na TV, izključi aparat in vzemi v roke knjigo. Ali pa se pogovarjaj s tistimi, ki živijo s teboj.
7. Od mize vstani vedno nekoliko lačen. Strokovnjaki za prehranjevanje svetujejo: delaj tako vse leto.
8. ‘Od-pustiti’ je najvišja stopnja glagola ‘dati’ (par-donner / donner).
9. Večkrat si že obljubil, da boš koga poklical po telefonu ali ga obiskal. Stori to vendar!
10. Ne daj se zavesti reklamam, ki oglašujejo popuste. Sicer je res 30% ceneje. Toda tvoja omara za obleko že ‘poka po šivih’ in je za 30% preveč nabasana.

v knjigi: B. Rustja, Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 110.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na prvo postno nedeljo poslušamo vsako leto evangelij o Jezusovih skušnjavah. Post nas vodi v skušnjave. Če v tem času opustimo samotolažbo, s katero izpolnimo svojo praznino, bomo prišli v konflikt sami s seboj. Šele tako odkrivamo, kako težka je prava pot do človečnosti in do Boga. Matej razume Jezusove skušnjave kot preizkušnje njegovega sinovstva. Satan ga nagovori dvakrat: »Če si Božji Sin …« Jezus prestane skušnjavo, ne pusti se ločiti od svoje navezanosti na Očeta. V postnem času gre za to, da se potrdimo kot Božji sinovi ali hčere, da svoj najgloblji smisel najdemo v Bogu, ne pa v imetju, časti in moči.
To je tipična skušnjava, ki smo ji izpostavljeni tudi mi, v kateri bi se naj pokazali kot Božji sinovi ali hčere.

Prva skušnjava je v tem, da bi iz kamnov naredili kruh: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3).

• To je skušnjava, da skušamo napraviti zase vse koristno, uporabno. Vse nam mora služiti. Namesto da bi pustili ‘kamne’ takšne, kot so, naj bi postali ‘kruh’, da ga lahko uživamo.
• To pa se ne nanaša samo na hrano, temveč tudi na naše odnose. Tudi ti bi nam naj kaj prinašali, koristili.
• In tu je tudi naš odnos do Boga: radi bi ga izkoristili zase, da bi skrbel za naše dobro počutje.

Vse nam mora služiti, vse stvari bi radi spreminjali. Že Izraelci so imeli svete kamne – tudi sveto nam mora služiti. Toda sveto nas presega, je zunaj vsakega namena. V naši družbi pa obstaja zahteva, da nam mora vse služiti. Celo svete cerkvene prostore delamo posvetne: turisti imajo pravico, da vse vidijo, zato mnogi ne morejo sprejeti, da ne smejo prestopiti klavzure v samostanih. Mislijo, da naj bi imeli pravico tudi do tega. Svetega ne priznavamo več, saj ga ne moremo koristiti, ampak se lahko le čudimo in ga molimo. Jezus v svojem odgovoru pokaže na pravi temelj, iz katerega živimo, na Božjo besedo, ki nas resnično hrani, ki si je ne moremo lastiti, ampak nas le nagovarja, da bi jo poslušali. »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4). Ne hrani nas resnično to, kar uživamo, ampak to, kar nam je podarjeno od Boga. Božja beseda lahko nahrani našo najglobljo lakoto. Jedi nas nasitijo, ne nahranijo pa lakote naše duše.

Jezusa skuša hudič. Matej zanj vedno uporablja besedo ‘diabolos’; to je “zapeljivec, ta, ki vse pomeša, vse postavi na glavo”. Pomeša sveto z uživaštvom, dobro s slabim. Celo med svetopisemske besede podtakne svoje nečiste namene. Jezusa skuša z Božjo besedo, s sveto besedo. V njegovih ustih izgubi svetost in postane zapeljevanje. Zmešnjava misli je verjetno največja skušnjava, ki smo ji danes izpostavljeni v naši družbi, ko misli nimajo meja in si lahko vsak ustvari svoj miselni svet.

To nam je jasno v drugi skušnjavi. Tu ga skuša hudič z namigom na psalm, ki ga običajno pojemo v liturgiji prve adventne nedelje: »Svojim angelom je ukazal, da te bodo nosili na rokah.« To je čudovita tolažba, toda satan jo izkoristi za to, da bi Jezusa prepričal, da bi se vrgel s tempeljskega obzidja. S tem naj bi zlorabil Božjo obljubo, saj bi se sam pokazal kot čudodelnik. To je skušnjava, da bi svojo duhovno pot uporabili za razkazovanje in postavljanje nad druge. Ta skušnjava je danes zelo aktualna. V pogovorih vedno znova srečujem ljudi, ki svojo duhovnost zlorabljajo za to, da bi napihnili svoj ego, da bi se čutili boljše kot tisti, na katere gledajo zviška. Njihova duhovnost je narcisoidno kroženje okoli samega sebe, s čimer hočejo pritegniti pozornost drugih. Jezus se upre hudiču v vseh treh skušnjavah z besedami iz 5. Mojzesove knjige, ki je na novo razložila Izraelcem Božjo voljo, evangelist Matej pa jo citira: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« (Mt, 4,7). S to mislijo Jezus potrdi, da je pripravljen izpolnjevati Božjo voljo, se popolnoma prepustiti Bogu, ne pa ga zlorabiti zase. Ne smemo ga postavljati na preizkušnjo, tako da bi ga postavili v kalup naših lastnih predstav. Bogu moramo pustiti, da je Bog, in mu služiti, namesto da bi on služil našim potrebam.

Tretja je skušnjava moči in posedovanja. Hudič je pripravljen dati Jezusu vsa bogastva sveta z njihovim sijajem, če bi k njemu molil. Ta motiv pogodbe s hudičem poznamo iz številnih pravljic. Tu hudič obljublja, da nam bo izpolnil vse želje, da bomo lahko izživeli svojo domišljijsko moč in posedovali vse bogastvo, ki si ga lahko predstavljamo. Edini pogoj je, da molimo k hudiču, da iz svojega življenja izključimo Boga in pademo na kolena pred to spako. Toda pravljice nam povedo, da se to ne izteče dobro. Cena je previsoka, saj je to cena ljubezni. To je opisal Thomas Mann v svojem romanu Doktor Faustus: skladatelj Adrian Leverkühn sklene s hudičem pogodbo, da bo postal genialni umetnik. Toda cena za to je, da nikoli več ne sme občutiti ljubezni, nikoli več ne more čutiti človeške topline. Kdor namesto Boga moli hudiča, izgubi svojo človečnost, srce se mu ohladi in mu okameni. Mislimo si, da smo zelo daleč od tega, da bi s satanom sklepali pogodbe, toda tudi za nas je očarljivost moči in denarja res velika. Lahko nas pripelje do tega, da preslišimo svoj notranji glas in se pustimo zapeljati moči te očarljivosti. Tako zaidemo v hudičev krog, da želimo vedno več, in izgubljamo svojo človečnost. Jezus zavrne hudiča z besedami: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). Samo če pademo na kolena pred Gospoda, postanemo resnično ljudje in se izkažemo kot Božji sinovi in hčere. Človek postane človek šele takrat, ko poklekne pred Neskončnim, Večnim.

Besede »Poberi se, satan!« izreče Jezus v Matejevem evangeliju tudi takrat, ko ga hoče Peter zaustaviti pred potjo v trpljenje: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,234). Matej nam pokaže, da Jezus ni bil skušan le na začetku svojega delovanja, ampak vse svoje življenje do smrti na križu. Izkušajo ga prijatelji in sovražniki:

• Najprej je to Peter, ki je Jezusa pravkar priznal za Sina živega Boga. Sedaj pa bi ga rad odvrnil, da ne bi šel po poti trpljenja, saj je Božji Sin. Bog bi ga naj obvaroval pred to potjo skozi trpljenje. Tudi to skušnjavo poznamo – ne bi radi po poti trpljenja, ampak uspehov. Jezusa skuša Peter, njegov bližnji zaupnik, kateremu je zaupal svojo Cerkev. Tako lahko tudi za nas postanejo skušnjavci prijatelji, če nas silijo v nekaj, kar za nas ni dobro. Tudi Cerkev lahko postane za nas skušnjava, če Jezusa stisne v svoj kalup in nas odvrača od poti, na katero nas vabi Bog.
  
  
• Na križu postanejo skušnjava za Jezusa njegovi nasprotniki: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« (Mt 27,40).
  
  
• Veliki duhovniki in pismouki skušajo Jezusa kot satan z navajanjem vrstic iz psalma, ki jih citira tudi Matej: »Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: Božji Sin sem.« (Mt 27,43).
  
  
• Na križu prestaja Jezus zadnjo skušnjavo. To za ves svet potrdi rimski stotnik: »Resnično, to je bil Božji Sin!« Tudi mi prestajamo skušnjave vse do zadnje ure. Toda upati smemo, da bodo tudi ob naši smrti ljudje lahko rekli: »Resnično, to je bil Božji otrok!«

Ko je Jezus prestal skušnjave, so prišli angeli in mu stregli. Gora skušnjav postane paradiž. Golgoto, 'goro' križanja, odreši gora, kjer Jezus odpošlje svoje apostole in jim zagotovi, da bo z njimi vse dni do konca sveta. Tudi za nas velja ta obljuba: tam, kjer smo skušani, kjer smo ogroženi v svoji človečnosti, tam nam je Bog blizu. Prav v našo skušnjavo, ko nas skuša življenje, nam Bog pošlje svoje angele, da nam služijo, da v nas vzpodbujajo življenje, ki si ga je za nas zamislil Bog. Spominjajo nas na to, da smo resnično Božji otroci. Če uspemo skupaj z Jezusom tako kot on prestati skušnjave, okušamo raj, ko izkusimo zdravilno in ljubečo Božjo bližino.

OSEBNE VAJE
Vprašaj se, katera skušnjava te najbolj ovira in te lahko odvrne od poti, ki si si jo začrtal. Menihi govorijo o skušnjavah, ki so del našega življenja; te utrjujejo korenine našega drevesa, ki ga napadajo skušnjave sveta: Kateri so izzivi, ki ti 'pomagajo', da se vedno bolj 'navezuješ' na Boga? Pa se res tako navezuješ?

• Je to skušnjava, da več ješ in piješ, kot je zate dobro?
  
  
• Ali pa se postavljaš nad druge, se bahaš s svojimi deli in zviška gledaš na vse, ki ne delajo tako?
  
  
• Je to želja po moči, skušnjava, da bi druge ponižal, da bi se čim bolj pokazala tvoja veličina?

Obstajajo pa nevarne skušnjave, ki nas notranje zmešajo, ki nas neopazno peljejo v napačno sled. Takšnih skušnjav naj nas obvaruje Bog, zato prosimo v očenašu: »Ne vpelji nas v skušnjavo.« Ali pravilneje prevedeno: »Ne dopusti, da pademo v skušnjavo.« Tu mislimo na stvari, ki nas zmešajo. To so hudičeve skušnjave, ki čisto zmedejo naše razmišljanje. Tega nas Bog obvaruj! Zato moli k Svetemu Duhu, da bi spoznal, kaj grozi tebi in tvoji človečnosti, kaj te hoče speljati s poti Božjega otroštva.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

namizna družabna igra
Dinamična družabna igra, pri kateri igralci s figuricami na igralni površini obiskujejo Marijine cerkve. Na lično izdelanem zemljevidu Slovenije so narisana vsa naša Marijina svetišča. Na podobicah pa so zapisane zanimive zgodbe, skupaj jih preberemo, tekmovalec potem odgovarja na vprašanja. Igra se konča, ko uspešno poromamo v osem svetišč.
Kako močno in kje vse je Marija posegala v življenje Slovencev! Otroci bodo navdušeni, kako rada ima Marija Slovenijo in kako radi imamo Marijo mi. Igra je primerna za otroke, stare sedem let ni več, gotovo pa bodo nad njo navdušeni tudi babice in dedki, ki še pomnijo, kako srčen odnos z Marijo imamo Slovenci v genih.

PO MARIJINIH STOPINJAH
škatla 36 x 24,5 x 5 cm,
namizna družabna igra
redna cena 29,90 €
s kartico zvestobe 26,91 €
* * *
Naročite igro
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

Škatla z igralno površino, »podobicami« in figuricami

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Posvetimo še še zadnji vrstici speva o stvarjenju človeka.
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.«


Ena od lastnosti “vsakega jaza” je moškost ali ženskost. Vsak od nas se rodi kot moški ali kot ženska. Ta danost, ki jo prejmemo ob spočetju, ima svoje posebnosti in vzajemnosti. Človeško življenje je sad srečanja moškega in ženske. Kdor to srečanje zanika, zanika življenje samo.

Vsak moški in ženska morata razumeti, da sta njuna moškost in ženskost posledica Božje odločitve in ‘vodni žig’ njune lepote. Bog ima moške in ženske lastnosti. Moški je Bogu podoben zaradi svoje moškosti, ženska pa zaradi ženskosti.
Moškost in ženskost sta poklica, ki ju razumemo samo v vzajemnem odnosu. Zgornja svetopisemska vrstica me kliče, da sprejmem moškost kot pustolovščino.

Ženske, ki so že po naravi bolj ponotranjene od moških, imajo globoko spoštovanje do življenja, začenši s spolnostjo. Veliko moških je do življenja neobčutljivih, žensk pa zelo malo, ker ga dobesedno nosijo v sebi.

Kakšen bi bil svet, če bi ženske izgubile ljubezen do življenja in ne bi več hotele rojevati otrok? Sploh ga ne bi bilo! In če bi jim zmanjkalo nežnosti do otrok in mož, kje bi jo ti lahko našli? Žensko srce je zmožno neskončne potrpežljivosti in neštetih drobnih pozornosti.
Ženske so po naravi bolj intuitivne, nežne, potrpežljive, skrbne, zveste in vztrajne od moških, ki pa so po drugi strani bolj zagnani, ustvarjalni, inovativni, zaščitniški in še marsikaj.
A tudi ženska lepota je lahko samo površinska in dekorativna, ki nič ne koristi, če je vir samovšečnosti.

Moža in ženo pa je ustvaril za odnos in združitev. Lahko rečemo, da jima je v gene zapisal ‘poročenost’. Kot rečeno, je človeško spočetje sad združitve moškega in ženske.
Če zgoraj omenjenih čudovitih reči ne počnemo kot “poročeni”, postanejo nerodovitne ali celo nevarne. Poročenost in združitev nista le za zakonce, temveč za vse. Vsako stvar lahko delam predano, kot bi bil z njo poročen, ali pa nezainteresirano. Pravimo, da je človek, ki je popolnoma predan svoji službi ali neki ideji, z njima “poročen”.

Kadar nekdo vstopi v zakon, se sozakoncu bodisi preda ali pa ne. Poročiti se pomeni vzeti zakon in vse, kar k njemu sodi, za svoje, ne pa se držati na varni razdalji. Nekateri zakonci skupaj živijo že desetletja, a se nikoli niso resnično predali drug drugemu. Živijo kot “mož ali žena”, ne pa kot “mož in žena”.

Bog nas je torej poklical k poročenosti oziroma vzajemnosti. Drugim se lahko posvetimo, se z njimi zbližamo in združimo, ali pa jim ne pustimo blizu in sebično ohranjamo svojo neodvisnost in nedotakljivost. Taka dejanja nimajo nobene vrednosti.

Vsako človeško dejanje, ki ni odprto ljubezni in občestvenosti, je prazno in lažno. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.