LETA 1805 UMRL FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK (* 1759)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

LETA 1827 UMRL MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1739)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

LETA 1847 ROJEN JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA († 1913)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1883 UMRL JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1808)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega "roji štirje" so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren "zadel" s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku" "in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi" (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: "Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!" Prvi "zadeti", Holzapfel (njegov priimek pomeni "lesnika"), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Prešerna je tako visoko cenil, da mu te "puščice" ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je umrl na današnji dan

... več o njem: Ognjišče (Obletnica meseca), 2008, leto 44, št. 8, str. 46-47.

LETA 1891 ROJEN RUDOLF PEČJAK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, učitelj in prijatelj mladih († 1940)

Po gimnaziji in trgovski šoli se je odločil za učiteljski poklic. Kot učitelj je deloval najprej v Ribnici, nato v Ljubljani in Tržiču, zatem je bil okrajni šolski nadzornik v Kranju, nazadnje pa ravnatelj meščanske šole v Šentvidu nad Ljubljano. Po letu 1913 je začel pisati črtice, pesmi, igre in poučne spise za mladino. Vzgojne članke je objavljal v strokovnih revijah, napisal je tudi nekaj učbenikov. Veliko mladinskih odrov je uprizorilo njegovo dramo Kraljična z mrtvim srcem (1925). Njegov sin Vid (1929–2016) je bil pisatelj in psiholog.

LETA 1892 ROJEN DANILO LOKAR

ZDRAVNIK IN PISATELJ 'VEČERNIH UR' († 1989)

Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.

več:
S. ČUK. Danilo Lokar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 76-77.

LETA 1903 UMRL PAUL GAUGUIN

FRANCOSKI SLIKAR (* 1848)

Francoski slikar, grafik in kipar (umrl 1903) je eden vodilnih slikarjev postimpresionističnega obdobja, ki je odločilno vplival na umetnost 20. stoletja. Bil je samouk, ki je v slikarstvu iskal pristnost in prvinskost, kar je razvidno v njegovi tematiki – kmečki motivi iz Bretanije in pejsaži s tihomorskih otok. Uporabljal je močne konture in tehniko nepretrganih ploskev. Kombinacije barv, v katerih prevladujeta rdeča in rumena, ustvarjajo vtis domišljijskih sanjskih pokrajin in postav,... V želji po idiličnem življenju v neokrnjeni naravi se je leta 1891 preselil na Tahiti in vse do smrti bival na otoku Hiva Oa. Njegova pomembna dela: Bretonske delavke, Bretonska vas v snegu, Sadna drevesa v Vauguirardu in Opoldanski počitek.

nekaj njegovih misli:

• Zaprl sem oči, da bi videl.
  
• Barva! Kako globok in skrivnosten jezik - jezik sanj.
  
• Umetnost – plagiatorstvo ali revolucija.
  
• Kritik je tisti, ki se ukvarja z nečim, kar se ga ne tiče.
  
• Vsebina nekega nestvarnega in nedoumljivega dela je v tistem, kar ni izraženo; bistvo se dojema onstran barve in besed; saj bistvo ni materialne narave. - Jaz hkrati slikam in sanjam, pred očmi nimam nobene konkretne alegorije.

LETA 1936 ROJEN ŠKOF METOD PIRIH

UPOKOJENI KOPRSKI ŠKOF († 2021)

Njegova življenjska pot se je začela v Lokovcu, v hiši 'pri Kačarjevih'. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.
Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: "Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji" (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.
Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 - 2012).
Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.
V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.
Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Več let je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.
Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici.

več:
F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: "Vate zaupam": v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu.: Pogovor o, v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

 nekaj njegovih misli:

• Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.
  
• Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.
  
• Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.
  
• Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«
  
• Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.
  
• Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.
  
• Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.
  
• Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času.
  
• Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

LETA 1947 UMRL JAN (IVAN) PLESTENJAK

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1899)

Pisatelja Jana Plestenjaka, rojenega 27. marca 1899 pri Sv. Barbari nad Škofjo Loko, ki je v svojih povestih slikal trpke zgodbe iz domačega hribovskega okolja, je literarni zgodovinar Anton Slodnjak označil za “podobarja škofjeloških hribovcev”. Po maturi na klasični gimnaziji v Šentvidu je študiral slavistiko; služboval je kot uradnik. Pisateljsko se je uveljavil z večerniško povestjo Lovrač (1936). Pri Celjski Mohorjevi družbi sta izšli tudi njegovi večerniški povesti Bajtarji (1937) in Mlinar Bogataj (1942)

odlomek iz Mlinarja Bogataja:

• Po zaselku je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital obrekovanje in jih dolžil, da so zmeraj rovarili zoper njega. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj jasno mu je jelo kljuvati v srcu. "Vam bom že pokazal!" Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije, ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih. Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu...

LETA 1950 ZAČETEK EVROPSKEGA ZDRUŽEVANJA

FR. ZUNANJI MINISTER ROBERT SCHUMAN PREBERE DEKLARACIJO

Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Za Francijo, ki je že več kot dvajset let zagovornica združene Evrope, je bil vedno glavni cilj služiti miru. Evropa se ni oblikovala, dobili smo vojno... Povezovanje evropskih narodov zahteva, da za vselej preneha stoletno nasprotje med Francijo in Nemčijo." Schuman je našel iskrenega sogovornika v nemškem kanclerju Konradu Adenauerju. Tema dvema "očetoma" združene Evrope se je pridružil tretji - italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Vse tri je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih prizadevanjih so jih vodila krščanska načela.Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije).

več:
Naša domovina Evropa – Robert Schuman – Oče Evropske unije je bil globoko veren katoličan – Konrad Adenauer – Alcide de Gasperi

LETA 1969 UMRL RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS (* 1894)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 100 PR. KR. ROJEN GAJ JULIJ CEZAR

RIMSKI DRŽAVNIK, VOJSKOVODJA IN ZGODOVINAR († 44 PR. KR.)

Potomec stare patricijske družine, med boji v Mali Aziji se je odlikoval pri Mitileni, leta 68 pr. Kr. je postal kvestor, leta 60 je s Pompejem in Krasom sklenil prvi triumvirat ... Leta 59 je postal konzul, 58-51 je osvojil Galijo, napadal Germane in Britanijo (leta 54), ... Upre se zahtevi senata, da razoroži vojsko, prekorači Rubikon in krene v Rim. V državljanski vojni pri Farzalu v Tesaliji premaga Pompeja, vdre v Egipt in ga prepusti Kleopatri, premaga pontskega kralja Farnaka in pošlje v Rim slavno sporočilo: Veni, vidi, vici (Prišel, videl, zmagal). Po vrnitvi v Rim je leta 45 pr. Kr. izvoljen za dosmrtnega diktatorja, reformira državno upravo, sodstvo, koledar, na marčeve ide (15. marca 44 pr. Kr. ga ubijejo zarotniki pod vodstvom Bruta. Napisal je dve deli: De bello galico (Galska vojna) in De bello civili (državljanska vojna). Njegovo ime je osnova za vladarski naziv »cesar«.

LETA 1298 UMRL JAKOB DE VORAGINE

KRONIST in ŠKOF GENOVE in njegova Zlata legenda (* 1228)

Zlata legenda (Legenda aurea) je zbirka srednjeveških svetniških življenjepisov, ki jih je v latinščini napisal dominikanec Jakob de Voragine, nazadnje škof v Genovi. Zbirka je nastajala v letih 1260–1298. Življenjepisi svetnic in svetnikov so prepleteni z legendami, ki so privlačile bralce/poslušalce in navdihovale umetnike. Legenda aurea je bila v srednjem veku zelo razširjena – takoj za Svetim pismom. Kmalu je bila prevedena v razne evropske jezike. Zlata legenda je bila neizčrpen vir za svetniške legendarne pesmi. 

LETA 1490 SLIKARSKI MOJSTER JANEZ IZ KASTVA

KONČA POSLIKAVO PODRUŽNIČNE CERKVE SV. TROJICE V HRASTOVLJAH

Nad znamenito istrsko vasico Hrastovlje bedi na nizki skalni vzpetini za obzidjem cerkvica Svete Trojice. Izjemna je že po arhitekturi od leta 1949, ko so odkrili freske pa tudi po poslikavi. Poseben slopves ima hrastovski Mrtvaški ples na južni steni. Poslikavo cerkve je vodil mojster Janez iz Kastva in jo dokončal na današnji dan leta 1490.

LETA 1841 ROJEN OTTO WAGNER

AVSTRIJSKI ARHITEKT IN UČITELJ ARHITEKTURE (†

Wagner velja za utemeljitelja in vodjo sodobnega gibanja v evropski arhitekturi. Sprva je ustvarjal v neorenesančnem slogu, potem pa začel uvajati vanj razne oblike iz florentinske renesanse. Leta 1893 je zmagal na natečaju za prostorsko ureditev Dunaja, postal pa je tudi profesor na akademiji za arhitekturo. Svoje poglede na arhitekturo je podal v knjigi Moderna arhitektura (Moderne Architektur), njegov slog pa si lahko ogledate na Dunaju (številne postaje dunajske mestne železnice, stavba poštne hranilnice, cerkev sv. Leopolda ...

Kot arhitekt, urbanist, praktični umetnik in umetnostni teoretik je bil tudi eden najvplivnejših evropskih umetnikov na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Postavil je temelje za modernizem, v praktične projekte pa je rad vključeval tudi sodobne metode gradnje, kot so jeklene konstrukcije, in nove materiale (tanke marmorne obloge fasad).

LETA 1865 ROJEN MATEJ RAŽUN

KOROŠKI DUHOVNIK IN NARODNI DELAVEC († 1943)

Doma v Goreči vasi, bogoslovje je študiral v Celovcu in ustanovil akademijo slovenskih bogoslovcev. Kot kaplan in župnik je služboval v različnih župnijah krške škofije, večino časa (1898-1922) pa je bil župnik v Št. Jakobu v Rožu, kjer se je z veliko vnemo lotil dela na verskem, kulturnem in narodnem področju. V Šentjakobu je tedaj vzcvetela vzorna Marijina družba, ustanovljene pa so bile tudi druge cerkvene bratovščine, močno jedro živahnega verskega življenja v fari. Po zgledu narodne šole in zavoda šolskih sester v Št. Rupertu v Velikovcu (župnik Treiber), je ogrel ljudi, da nekaj podobnega naredijo tudi pri njih. Z izredno predanostjo ljudi, s pomočjo Mohorjeve družbe in drugih zavodov je bila končana velika šola v Št. Petru sredi Roža in leta 1908 so prišle šolske sestre. Začele so s šolo in tečaji za gospodinje, tu je postalo ognjišče novega versko-prosvetnega in narodnega življenja. Marsikomu je bil župnik in njegovemu narodu predano služenje v spotiko, zaradi svoje ljubezni do naroda in jezika in nesebične skrbi je moral leta 1918 v zapor, kasneje pa je bil konfiniran v rojstnem kraju. Leta 1920 se je moral umakniti v Staro Loko in se šele leta 1937 vrnil domov.

LETA 1878 ROJEN JAKOB UKMAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1971)

"Veličina Jakoba Ukmarja ni bila veličina tega sveta. A da jo je v njenem smrtnem zenitu dojel celo naš razkristjanjeni Trst, je dokazalo morje ljudstva od škedenjske cerkve tja dol do pokopališča. Tam bo poslej Jakob Ukmar čakal, da mu eshatologija postane iz rokopisa kozmično dejstvo, nov dan in nova zemlja. Pod napisom, ki si ga je sam določil, z internacionalizmom svetih: JACOBUS UKMAR SACERDOS CHRISTI. Za vsakega namreč, ki ga je imel srečo poznati, človeško ne more biti dvoma, komu se je v Praluči pridružil - da se je pridružil Slomšku in Baragi, Gnidovcu in Vošnjaku, da se je pridružil slovenskim svetnikom," je pisatelj Alojz Rebula preroško napovedal proti koncu leta 1971, nekaj tednov po smrti častitljivega duhovnika Jakoba Ukmarja. Leta 2002 je tržaški škof Evgen Ravignani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo - razglasitev za blaženega, ki se je uspešno zaključil 24. junija 2009 na škofiji v Trstu, 5. julija pa z zahvalno mašo v župnijski cerkvi v Škednju. Postulator Dušan Jakomin je vso zbrano dokumentacijo odpeljal v Rim, kjer se je na Kongregaciji za svetnike pričel apostolski del postopka.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Smrt je ‘srečna’, če človek umre v stanju Božje milosti, brez slehernega velikega greha, ter združen z Bogom po ljubezni in vdanosti.
• Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
• Dobri ljudje večkrat trpe zavoljo svoje plemenitosti, zlobni pa veselo uživajo sad svoje hudobije. Takega protislovja in take krivice ne more dokončno hoteti modri in pravični stvarnik. Mora torej biti še posmrtno življenje, v katerem bo sleherno krivično stanje izravnano.
• Gotovo je bolj varno živeti z vero in po veri v posmrtnost, kakor pa v negotovosti čakati, da nas smrt pouči, ko bo prepozno.
  več:

LETA 1883 ROJEN HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR († 1942)

Karikatura (it. caricare - nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

... več o njem v obletnici meseca, Ognjišče 07_200307_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno... Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena - resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

LETA 1906 UMRL JANEZ BILC

duhovnik, pesnik, PISATELJ, PUBLICIST (* 1839)

Janez Bilc, pesnik, publicist, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, je kot duhovnik zaradi šibkega zdravja služboval v rojstni fari Trnovo pri Ilirski Bistrici. Prve pesmi in prozne spise je objavljal v raznih ljubljanskih listih. Kot pesnik se je zgledoval po Valentinu Vodniku. Njegove pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice. Pisal je tudi domoznanske članke za razne časopise. Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je doživela več ponatisov. Iz hrvaščine je prevedel Mažuraničevo pesnitev Smrt Smail-Age Čengića.

LETA 1920 POŽIG SLOVENSKEGA NARODNEGA DOMA V TRSTU

Pisatelja Borisa Pahorja je kot bojevnika za pravice Slovencev v Italiji in za slovenstvo zaznamovalo fašistično nasilje, zlasti požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, ki mu je bil priča kot otrok. Tega dne so fašisti vdrli v stavbo, kjer so imele svoj sedež slovenska kulturna in politična društva, jo polili z bencinom in zažgali. Požig je naznanjal mračno dobo fašističnega zatiranja Slovencev in Hrvatov.

LETA 1922 ROJEN FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG († 2008)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

LETA 1930 – ZAČELO SE JE PRVO SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO

Odvijalo se je v Montevideu (Urugvaj), na njem je sodelovalo 13 ekip. Domačini so v finalnem srečanju pred 90.000 gledalci premagali Argentino (4:2). Prvi naslov svetovnega prvaka so osvojili domačini, ki so bili prvaki še leta 1950 doslej pa so bili na SP najuspešnejši Brazilci, ki so zmagali petkrat, nazadnje leta 2002.

LETA 1944 UMRL FERDO KLEINMAYR

PISATELJ, PISEC UČBENIKOV in STROKOVNIH KNJIG, mojster poljudnega pisanja (* 1881)

Po nižji gimnaziji v Trstu je končal učiteljišče v rojstnem Kopru in služboval kot učitelj v tržaški okolici. Od leta 1890 je pod psevdonimom Ferdo Plemič v raznih listih objavljal humoreske, satire, anekdote, pesmi. Ko je prišla Primorska pod Italijo, se je posvetil pisanju šolskih knjig. Po zatrtju slovenskih šol pod fašizmom je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, med drugim Prvi koraki, veseli abecednik malim z risbami slikarja Milka Bambiča. Izdajal je tudi strokovne poljudne knjige z vseh področij.

LETA 1951 UMRL ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE (* 1874)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

LETA 1965 UMRL ZORKO JELINČIČ

PROSVETNI DELAVEC IN ALPINIST (* 1900)

»Jaz, sin Zorka Jelinčiča, sem danes srečen človek, ker si niti v svojih najbolj optimističnih sanjah nisem mogel predstavljati, da bom doživel ta dan. Dan, ki je tebi – mojemu očetu, idealistu, trpinu za narod, dolgoletnemu zaporniku v fašističnih ječah in preganjancu v vseh režimih, končno poklonil tisto, kar ti v vseh dolgih letih za tvojega življenja in še dolgo po smrti ni: simbolično priznanje v obliki doprsnega kipa in ulice v Novi Gorici, potem pa še celodnevni simpozij o tvojem življenju in delu.« Tako je svojega očeta nagovoril sin Dušan, ki hodi po očetovih stopinjah kot alpinist in pisatelj. Dan njegove sreče je bil 7. maja 2000, ko so ob stoletnici očetovega rojstva v Novi Gorici odkrili njegov doprsni kip in po njem poimenovali ulico. »Nisem si upal niti pomisliti, da bom nekega dne doživel priznanje za tvoje žrtve, ker je človek, kot ti ... vselej samo v napoto in se zanj ne zavzame nihče. O, pač, pošteni ljudje. Tisti, ki verjamejo, da pokončnost in dobrota še obstajata. In sedaj imam potrdilo o tem.«

... več o njem v rubriki obletnica meseca, Ognjišče 07_2015

o njem:

Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil. (sin Dušan)

To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo. (Klement Jug)«

nekaj njegovih misli:

Poglejta me v oči. Ker oči ne lažejo nikoli.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1536 UMRL ERAZEM ROTTERDAMSKI

(PRAVO IME: GEERT GEERTS), NIZOZEMSKI RENESANČNI HUMANIST, KNJIŽEVNIK, FILOLOG, FILOZOF IN TEOLOG (* 1466/1469)

Najbolj izobražen, znan in slaven renesančni teolog in humanist. Bil član avguštinskega reda, študiral na Sorboni v Parizu in v krogu Thomasa Mora v Londonu, doktoriral pa je v Torinu. Potem je kot svobodni učenjak deloval na Nizozemskem, v Angliji in v Baslu. Prizadeval si je za mir in enotnost ter pristno krščanstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na Evangeliju. V svojih spisih je poskušal uskladiti vero in razum, pa tudi izročilo krščanstva in antike. Čeprav je kritično gledal na razmere v Katoliški cerkvi, se ni pridružil reformaciji in je ostro nasprotoval Martinu Luthru. Leta 1516 je na podlagi grških besedil objavil prevod Nove zaveze. Najbolj znano njegovo delo je »Hvalnica norosti« (latinsko: Laus Stultitiae), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako izobraženemu humanistu, Thomasu Moru. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1511, v času njegovega življenja pa je bila ponatisnjena še 35 krat, v več jezikih.

njegova misel:

Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.

LETA 1748 UMRL BOŠTJAN STEINER

ASTRONOM, MATEMATIK (* 1680)

Pri jezuitih v Gradcu je doktoriral iz filozofije. 1714 je prišel v Ljubljano, da bi predaval matematiko, 1716 je poučeval metafiziko, 1717 postal prefekt višjih šol, vodil filozofske razprave in javne nastope. Konec 1717 je odšel v Gradec, pozneje deloval še v Linzu, Celovcu, Trnavi in Košicah. Leta 1713 je izdal Vaticinium Sciathericum-geometricum (z navodili za izračun sončne lege in postavitev sončnih ur).

LETA 1888 UMRL JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR (* 1823)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

LETA 1904 ROJEN PABLO NERUDA

(S PRAVIM IMENOM RICARDO ELIECER NEFTALÍ REYES BASOALTO), ČILENSKI PESNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC († 1973)

Ricardo se je rodil v Parralu približno 350 km južno od Santiaga. Oče je nasprotoval Ricardovemu zanimanju za pisanje in književnost, vendar so ga opogumljali drugi, vključno z bodočo nobelovko Gabrielo Mistral, Pri trinajstih letih je lokalni časopis objavil njegovo prvo delo, ko je leta 1920 po češkem pesniku Janu Nerudi prevzel psevdonim Pablo Neruda, je imel objavljenih že kar nekaj pesmi, pripovednih del in novinarskih prispevkov. V Santiagu je nameraval študirati francoščino, vendar se je kmalu popolnoma posvetil poeziji. Leta 1923 je izšla njegova pesniška zbirka Knjiga o somraku, naslednjega leta pa Dvajset ljubezenskih pesmi in pesmi o obupu. Čeprav je bil znan in priljubljen v Čilu kot v tujini, se kljub temu ni mogel izkopati iz revščine. Leta 1927 je tako iz obupa sprejel mesto častnega konzula v Yangonu (takrat kolonialna Burma). Po vrnitvi v Čile je postal diplomatski predstavnik v Buenos Airesu, leta 1938 pa konzul za španske begunce v Parizu. Izkušnja španske državljanske je bila odločilna za njegovo politično usmeritev, postal je zagrizen komunist. Občudoval je Stalinovo Sovjetsko zvezo, delno tudi zaradi njene vloge pri zlomu nacistične Nemčije, prejel Stalinovo nagrado za mir ... Zaradi komunističnega prepričanja je Nobelov odbor dolgo zavračal njegove nominacije za Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1971 jo je končno prejel, čeprav so nekateri člani odbora temu nasprotovali zaradi hvaljenja stalinizma.

nekaj verzov:

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi...
Ne dovolite si počasnega umiranja (NERUDA, Pablo. Ne dovoli si počasnega umiranja!)

LETA 1896 ROJEN ALEKSANDER KARDOŠ

TISKAR, ZALOŽNIK († 1985)

V Murski Soboti se je izučil za tiskarja in knjigoveza, nato se je 1922. leta preselil v Ameriko. Zaposlil se je pri angleško-slovenskem založniku v ameriškem mestu Betlehem. Leta 1929 je pričel delati pri angleško-slovensko-madžarski založbi. Med letoma 1924 in 1954 je bil urednik časnika Amerikanszki Szlovencov Glász, hkrati tudi založnik ter lastnik tiskarne. Ukvarjal se je s socialnim in gospodarskim položajem izseljencev. Poleg evangeličanskega učitelja Andreja Polgara je prispeval k izobraževanju Slovencev v Betlehemu.

LETA 1921 ROJEN BOGDAN POGAČNIK

ČASNIKAR, PUBLICIST († 2005)

Leta 1947 je diplomiral v Ljubljani, bil dopisnik Tanjuga, od leta 1955-85 dopisnik Slovenskega poročevalca in Dela, 1968-72 in 1984-86 je bil Delov dopisnik iz Pariza. Uveljavil se je kot pisec reportaž, potopisov in pogovorov z znanimi osebnostmi iz politike, znanosti, kulture. Pisal je tudi scenarije za kratke filme, 1955-96 je bil organizacijski vodja Slovenskega okteta, tajnik Slovenskega centra PEN...

LETA 1923 ROJEN PETER LEVEC

pesnik († 1999)

Rojen v Zg. Tuhinju, se s starši preselil na Vrh nad Krašnjo, šolal pa se je v Mariboru pri stricu. Ko se je vrnil domov, se je zaposlil v Kamniku, vendar so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče na avstrijsko Štajersko. Po vojni je delal nekaj časa na radiu Ljubljana, potem pa do upokojitve pri Cankarjevi založbi... Njegove pesmi so v prvem obdobju značilno partizanske, z zbirko Zeleni val (1954) pa se je obrnil v osebno izpoved po splošni težnji po notranjem ravnotežju. Za zbirko V Brezkončnem marcu (1971) je leta 1972 dobil nagrado Prešernovega sklada.

nekaj verzov:

Neka luč se približuje / in ožarja mi zavest, / še zastrta, komaj vidna, / kakor z daljnih zvezd. / Čutim jo in vidim nekaj, / kar je le še tih smehljaj, / nekaj, kar še ni resničnost, / le še slutnja, le migljaj. // Sinji čas pričakovanja. / Tiho tlenje v poltemi. / Nekaj svetlega se bliža / izza mej nevidnosti. / Belo jutro kot da sluti; / kaj, povedati ne zna. / Tudi noč molči in nema / praznično se lesketa. (Neka luč)

LETA 1926 ROJENA dr. ANICA CEVC

UMETNOSTNA ZGODOVINARKA († 2011)

1950 je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1971 doktorirala na univerzi v Beogradu. Sprva je bila kustosinja, 1965-91 direktorica Narodne galerije v Ljubljani. Raziskovala je slovensko, zlasti baročno slikarstvo (L. Layer, F. Jelovšek, F. Bergant, A. Lerchinger, V. J. Metzinger) in v zbirkah Narodne galerije opredelila evropske slikarje. Za svoje delo je 1978 prejela Valvasorjevo nagrado in 2001 srebrni častni znak svobode RS.

več o njej: Bole F., Gostja meseca, v: Ognjišče (1990) 06, str. 08.

LETA 1927 ROJEN PAVLE MERKU

SLOVENSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG, SLOVENIST IN ETIMOLOG († 2014)

"Meščan sem in kot otrok nisem doživel bogastva slovenskih narodnih običajev ter sem se slovenščine začel učiti šele pri petnajstih letih," je dejal leta 2002 za Ognjišče akademik Pavel Merku, rojen v Trstu. V času fašizma doma niso smeli govoriti slovensko, ker bi zaradi tega mamo in očeta takoj vrgli iz službe. "Slovensko govorico sem kot otrok slišal, ko so k nam hodili slovenski sorodniki, perica ter mlekarica, in z njimi se je mama pogovarjala po slovensko. Ko sem nekoč kot otrok ponovil besedo, ki sem jo slučajno slišal - šlo je za nekoliko grd ljudski izraz (pišmevrit) - mi je mama dala zaušnico. Nisem vedel, kaj sem zinil."

Ker pa je prepovedan sad bolj mikaven, se je mladi Pavle odločil za študij slovenskega jezika. "Slovenščina je bil moj prepovedan jezik in sem si ji zato posvetil z dušo in telesom in jo imam rajši kot ljudje, ki jo govorijo od rojstva." Res je sicer, da je zanimanje za jezike bila njegova strast in se je že zelo zgodaj odločil, da se bo ukvarjal z glasbo zaradi veselja, kruh pa si bo služil z jezikoslovjem.

Glasba in jezikoslovje sta se prepletala v njegovem življenju. Napisal je več strokovnih knjig, zlasti o zgodovini jezika ter nastanku priimkov in krajevnih imen. Istočasno pa je napisal tudi več koncertov, opero ter priredil več pesmi. Ob ženini smrti je uglasbil psalm Kakor jelen hrepeni... in ga posvetil dragemu prijatelju tržaškemu škofu Belomiju, ki je umrl kmalu za ženo. "Eno skladbo pa sem posvetil sebi. To je Rekviem," pravi. Imenoval ga je mašo ob prehodu. Njegov Rekviem, čeprav maša za umrle, je po avtorjevih besedah še bolj vesel kot Mozartov, saj zatrjuje, da opeva prehod v novo, polno življenje.

...več o njem v rubriki gost meseca, Ognjišče 02_2002

LETA 1940 ROJEN RINO F. MARKIČ (Marchig)

DUHOVNIK, NARODNO PREBUDNI DELAVEC († 1982)

V Vidmu je 1964 končal bogoslovje; 1964-73 je bil kaplan na Lesah, nato župnik v Vissandonu v Furlaniji in v Kozici v Beneški Sloveniji. Na Lesah je s skupino domačinov oživil cerkveni pevski zbor, ustanovil kulturno društvo Rečan in bil dejaven med beneškimi duhovniki, ki so 1966 začeli izdajati kulturno-verski list Dom.

več o Beneški Sloveniji: Čuk S., Beneška Slovenija in njeni Čedrmaci. Priloga, v: Ognjišče (2016) 10, str. 58.

LETA 1984 UMRLA VIKA PODGORSKA

NAŠA GLED. IN FILM. UMETNICA V ZAGREBU (* 1898)

Njeno pravo ime je Ana Hedvika Čus, rodila se je 13. maja 1889 v Mačah pri Svečah na Koroškem, v Gorici je obiskovala učiteljišče. Po prvi svetovni vojni je kot uradnica v Mariboru hodila v dramsko šolo Hinka Nučiča, se z njim poročila ter z njim leta 1921 odšla v Zagreb. V Hrvaškem narodnem gledališču se je razvila v eno največjih dramskih umetnic. Igrala je skoraj vse velike ženske vloge svetovne dramatike, najbolj doživeto tragične. Igralsko ime Podgorska si je izbrala po vasi Podgora pri Gorici, kamor je rada hodila na sprehod med šolanjem v Gorici.

LETA 1955 UMRL IVAN ALBREHT

SLO. KNJIŽEVNIK, PUBLICIST (* 1893)

Luč sveta je zagledal kot najmlajši od devetih otrok v Hotedršici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v gimnazijskih letih se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v pisateljske vrste. Študija fizike na univerzi v Gradcu pa ni dokončal. Opravljal je razne javne službe. Pesmi je začel objavljati že v dijaških letih v Angelčku in Vrtcu, objavil je štiri pesniške zbirke ter precej krajših pripovednih del. S pesmimi, zgodbicami in pravljicami je sodeloval v skoraj vseh tedanjih slovenskih mladinskih revijah.

LETA 1997 UMRL FRANC PRESETNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC (* 1913)

Franc Presetnik je bil rojen 28. avgusta 1913 v Ljubljani. Obiskoval je konservatorij v Ljubljani in leta 1937 začel igrati v Drami. Njegove najuspešnejše so bile komedijske vloge: Podkoljošin v Ženitvi, glavar v Revizorju; v Cankarjevih delih je bil Zupan v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Grozd v komediji Za narodov blagor, Kantor v Kralju na Betajnovi. ... Nastopal je tudi v filmih: Na svoji zemlji (1948); Kekec (1951) in Tistega lepega dne (1962) ter na radiu in televiziji.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1810 ODPREJO BOTANIČNI VRT

UNIVERZE V LJUBLJANI

Na prostoru tako majhne dežele, kot je naša (samo 20.273 km2), se zvrsti do 3500 rastlinskih vrt. Več, kot jih ima prostorna Poljska, prav malo manj kot velika Nemčija, trikrat več kot Anglija ali Belgija. Prav je, da bogastvo, ki nam ga je dala narava spoštujemo in zanj skrbimo. Nekaj tega bogastva je zbranega v Botaničnem vrtu v Ljubljani. Ljubljanski botanični vrt je zasadil Franc Hladnik teolog, ki je bil prvi profesor botanike na takratnem Liceju. Pravzaprav je v vrt presadil iz Licejskega vrta (danes je tam Vodnikov trg, stavbe z vrtom ni več) na novo zemljišče ob Karlovški cesti ob Gruberjevemu kanalu. Odprtje vrta se je zgodilo na današnji dan leta 1810, v času Ilirskih provinc, ko so Francozi naše visoke šole povzdignili na univerzitetno raven, ki so v svoji sestavi morale imeti tudi botanični vrt. V njem še vedno raste Marmontova lipa, ki naj bi jo na otvoritvi vrta zasadil sam guverner ilirskih provinc maršal Auguste Marmont. Vrt je v zgodovini odigral pomembno izobraževalno in raziskovalno vlogo, pa tudi narodnostno in kulturno, saj je v tistem času veljal za Vrt domovinske flore in so tam zbirali in proučevali domače rastline.

... več o botaničnem vrtu v rubriki Na obisku, Ognjišče 05_2012 in na spletni strani vrta: http://www.botanicni-vrt.si/

LETA 1831 ROJEN KAMILO MAŠEK

SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST († 1859)

Bil je sin Gašperja Maška, skladatelja češkega rodu, ki je od leta 1820 deloval v Ljubljani, in Amalije, ki je bila operna pevka. Po obeh je podedoval glasbeni talent. Leta 1854 je postal učitelj na glasbeni šoli v Ljubljani. Začel je izdajati prvo glasbeno revijo na Slovenskem, mesečnik Cecilia (1858-59). Umrl je star komaj 27 let.

LETA 1859 ROJEN RISTO SAVIN

(S pravim imenom friderik širca), SLOVENSKI ČASTNIK IN SKLADATELJ († 1948)

Pravo ime slovenskega skladatelja Rista Savine, rojenega v Žalcu, je bilo Friderik Širca. Po poklicu je bil oficir, po prvi svetovni vojni pa se je posvetil izključno glasbenemu ustvarjanju. Med njegovimi deli, s katerimi je obogatil slovensko glasbeno zakladnico, so tudi tri opere: Lepa Vida, Gosposvetski sen, Matija Gubec.

LETA 1916 UMRL JOŽE CVELBAR

OBETAJOČ UMETNIK, ŽRTEV VOJNE

Dolenjski fant Jože Cvelbar je študiral gimnazijo v Novem mestu. Kot dijak je objavljal svoje in črtice v dijaški Zori, Zvončku, Vrtcu in Angelčku. Zadnja leta se je predajal misli na slikarstvo, za katero je kazal očiten dar in bi ga rad študiral v Pragi. Po maturi je moral kljub slabemu zdravju v enoletno častniško šolo, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče, kjer ga je leta 1916, pri enaindvajsetih letih doletela smrt. Po smrti so pripravili razstavo njegovih risb ter izdali njegove izbrane pesmi.

LETA 1926 UMRL FRAN DETELA

PISATELJ (* 1850)

"Malokateremu našemu pisatelju smo bili v preteklosti tako krivični kakor njemu," je ob izidu druge knjige Zbranega dela pisatelja Frana Detela pri celjski Mohorjevi leta 1963 zapisal Jože Dolenc. "Njegova dela so imeli za povprečno branje. Takemu odnosu je botrovala miselnost naših politično vplivnih ljudi v preteklosti: Detela je bil človek, ki so mu bili zoprni strankarski prepiri in prepiri med raznimi strujami... Danes Detela po pravici uvrščamo med naše dobre realiste in med klasike naše dobre ljudske povesti."

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 7

o njem:

- Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril. (Jakob Šolar)

nekaj njegovih misli:

- Delo nam gladi pot k sreči, daje nam zaupanje v Boga in sebe, odvrača nas od mnogih nespametnosti in nas obda s čistim, o zdravim zrakom, katerega hitro okuži lenoba.

- Človek nikdar ni sam: misli ga spremljajo vedno kot zveste tovarišice, neprijetne so mu večkrat, nezveste nikdar. Če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi, med hrumeči svet, iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar boš sam, boste spet skupaj, obstopile te bodo zopet. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto, v samoti si najmanj sam.

- Če hočeš, da ti zaupajo drugi, pokaži zaupanje sam vase in v svojo moč.

LETA 1934 ROJEN GIORGIO ARMANI

ITALIJANSKI MODNI OBLIKOVALEC

Rojen v Piacenzi, kot otrok je žželel postati zdravnik, vendar je šštudij po dveh letih opustil. Ukvarjel se je tudi s fotografijo, po vojaščini pa se je zaposlil v modni trgovini kot aranžer izložb. Leta 1961 je dobil službo modnega oblikovalca pri Ceruttiju (do leta 1970). Čez štiri leta je na prigovarjanje prijatelja oblikoval lastno kolekcijo za moške in leto kasneje tudi za ženske, ko je odprl podjetje (Armani) v katerem je bila za marketing bila zadolžena sestra Rosanna

V osemdesetih si je pomagal tako, da je oblačil filmske igralce, njegove obleke so nosile zvezde i n zvezdniki ... Počasi je ustvaril imperij, ki obsega številne kolekcije. Po letu 1981 so k uspehu veliko pripomogle znamke Emporio Armani in Armeni Jeans ... predstavil je tudi telefone, nadaljeval s kolekcijo očal, opremo za golf ... Prejel je številne nagrade, po svetu ima več kot 2000 trgovin, njegova dela so razstavljena tudi v njujorškem muzeju Guggenheim (edini modni oblikovalec) ...

LETA 1937 UMRL GEORGE GERSHWIN

AMERIŠKI SKLADATELJ JUDOVSKEGA RODU (* 1898)

Rojen v židovski družini, ki se je zaradi antisemitizma iz Sankt Peterburga preselila v New York. Do desetega leta ga glasba ni zanimala, navdušil se je, ko je slišal igrati svojega prijatelja na violino, kasneje so kupili klavir in mu priskrbeli dobre učitelje (Charles Hambitzer je ostal njegov mentor do smrti). S šestnajstimi leti je moral sam služiti kruh po kavarnah in lokalih, kmalu pa je začel pisati svoje lastne pesmi. Leta 1919 je nastal prvi veliki hit Swanee, po letu 1920 pa sta z besedilopiscem Buddyjem DeSylvo ustvarila jazz opero Blue Monday. Dirigent Paul Whiteman ga je prepričal, naj začne pisati simfonični jazz in tako je leta 1924 nastal musikal Lady Be Good, potem pa kmalu tudi Rapsodija v modrem ... Leta 1928 je odšel na gostovanje po Evropi, kjer je spoznal Ravela, Stravinskega ... očaran nad Evropo je napisal Amerikanca v Parizu. Leta 1934 je začel pisati prvo opero in nastala je Porgy and Bess (prvič uprizorjena 30. septembra 1935) in nekatere njene pesmi so postale prave uspešnice (posnet je bil tudi film). Na višku ustvarjalnosti in slave ga je obiskala bolezen, zaradi možganskega tumorja je umrl star komaj 38 let.

LETA 1944 UMRL JOSIP VANDOT

SLOVENSKI MLADINSKI PISATELJ (*1884)

Pred kakšni desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar ‘oče’ je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Kekec je junak treh njegovih "planinskih pripovedk", ki ima za desetletnika privlačne in posnemanja vredne lastnosti: je dobrosrčen, tovariški, norčavo razigran, neustrašen in prebrisan ... S svojim pisateljski peresom ga je pred "davnimi časi" - na začetku 20. stoletja Vandot poklical v življenje. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

iz knjige:

Kekec se je zagledal v zeleno, s sončnimi žarki vso posuto dolinico, od koder je prihajalo ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. Srce se mu je širilo vedno bolj, da ga je kar prevzelo. Oči so mu postale nehote rosne in v duši je začutil silno hrepenenje, ki ga je vleklo v dolino, kjer stoji njegov dom, a doma počivajo v ozki skrinjici njegove zapuščene citre. O, da bi imel vsaj citre pri sebi, da bi si zaigral veselo pesem, krasno pesem, ki bi se razlegala po tem divjem gorskem svetu! Lepše bi se razlegala tista pesem med mrtvim skalovjem kot ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. In bilo bi lepo in prijetno vseokrog... (Josip Vandot, Kekec nad samotnim breznom)

LETA 1981 UMRL ANTON JOBST

SKLADATELJ, ORGANIST IN PEDAGOG (* 1894)

Doma z Brda pri Šmôhorju v Ziljski dolini. Glasbeno nadarjenega so poslali na orglarsko šolo v Ljubljano, kjer se je po končani šoli še izpopolnjeval pod mentorstvom skladatelja Stanka Premrla v orgelski igri, klavirju in teoriji glasbe, nekaj časa je namesto obolelega skladatelja igral tudi v ljubljanski stolnici. Leta 1912 , je žirovski župnik zaprosil profesorja Premrla, naj mu pošlje sposobnega organista (Žiri so se pripravljale na posvetitev nove farne cerkve). Tako je postal organist v Žireh, potem pa je bil poklican k vojakom, vendar se je vrnil med Žirovce. Več rodov je popeljal v svet glasbe, vodil je vse zbore v župniji, bil je kapelnik pihalne godbe in glasbeni učitelj na žirovski osnovni šoli in nižji gimnaziji, po letu 1970 tudi učitelj klavirja na žirovski glasbeni šoli. Bil je izredno plodovit skladatelj, napisal je več kot petsto skladb: dvanajst maš, najbolj je znana Bog na svoj rod se ozri, adventna Milo nekdaj rod človeški, postna Tam na vrtu Oljske gore, velikonočna Ta dan je naredil Gospod, darovanjska Prinašamo, Gospod, med Marijinimi pa je najbolj poznana Ljubečih src pozdravi.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 138 UMRL HADRIJAN

RIMSKI CESAR (*76)

Rimski cesar je bil od leta 117-138, velja za cesarja miru, poznan je po veselju do potovanj. Po pričevanjih je želel vse, o čemer je prebral, videti tudi na lastne oči, zato je prepotoval celotno cesarstvo. Zavaroval je mejo na Donavi, mejo v Mezopotamiji so zopet pomaknili z reke Tigris na reko Evfrat. Imperij se je v času njegovega vladanja precej skrčil. Bil je tudi velik graditelj (Angelski grad), obnovil je Panteon ... Dal je zgraditi zid, ki ločuje Britanijo od poganske Škotske (še vedno obstaja). Iz njegovega časa je znan tudi drugi večji upor Judov (Simon Bar Kohba), Hadrijan je hotel v Jeruzalemu zgraditi Jupitrov tempelj ... v petih letih so Rimljani upor zadušili in Jeruzalem je postal rimska kolonija, Judejo, Galilejo in Samarijo pa je združil v novo provinco Palestinsko Sirijo (da bi šla Judeja v pozabo).

LETA 1099 UMRL EL CID

KASTILSKI VOJSKOVODJA, GLAVNI LIK ISTOIMENSKEGA EPA (* 1043)

Rodrigo Díaz de Vivar je bil doma v majhnem mestu Vivar del Cid blizu Burgosa. Pripadal je nižjemu plemstvu in se kot kastiljski bojevnik in junak boril v službi Sanča II. Mavri so mu dali ime El Cid Campeador (gospodar). Rodrigo Zavzema pomembno mesto v zgodovini srednjeveške Kastilje, pa tudi epike. Prvi španski ep, napisan okoli leta 1140, je prav Pesem o Cidu (šp. Cantar de mío Cid), opeva pa podvige Rodriga Diaza v borbi proti Mavrom.

LETA 1407 USTANOVLJENA KARTUZIJA PLETERJE

Z USTANOVNO LISTINO CELJSKEGA GROFA HERMANA II.

Edina še delujoča kartuzija na Slovenskem so Pleterje, samostan reda kartuzijanov, najstrožjega moškega reda. Leži blizu Šentjerneja na Dolenjskem. Ustanovljena je bila kot zadnja (četrta) pri nas (prej Žiče, Jurklošter, Bistra pri Vrhniki) ustanovil jo je leta 1403 celjski grof Herman II.; ustanovna listina pa ima današnji datum (leta 1407). Tega leta se je končala tudi osnovna gradnja samostana in kapele. Samostan je bil dokončno zgrajen šele leta 1410, samostanska cerkev pa leta 1420. Ko so Celjani s smrtjo Ulrika II. (1456) propadli, se je pričelo tudi počasno zamiranje samostana (tudi zaradi turških vpadov). Po letu 1595 so jo za nekaj časa prevzeli jezuiti, leta 1899 pa so kartuzijani nekdanjo kartuzijo odkupili (medtem je postala zasebna last) in do 1904 je potekala obnova samostana. Spet so jo požgali partizani 1943.

več o Pleterjah v rubriki Samostani – duhovna žarišča, Ognjišče 03_1976 in v prilogi (ob šeststoletnici samostana), Ognjišče 01_2005

LETA 1509 ROJEN JEAN CALVIN

FRANCOSKI TEOLOG IN REFORMATOR, OZNANJEVALEC STROGEGA BOGA († 1564)

Med pobudniki reformacije ima ob Martinu Luthru pomembno mesto Jean Calvin (Kalvin). Rodil se je v Franciji, deloval pa je v Švici, največ v Ženevi, kjer je ustanovil “po Božji besedi reformirano Cerkev”. Njegovo glavno teološko delo je Nauk krščanske vere. Naslonil se je na Luthrovo teologijo, le da je pri njem v središču Bog, ki je predvsem strogi sodnik. Kalvin je učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje (predestinacija).

LETA 1838 ROJEN JAKOB JAMES TROBEC

MISIJONAR, DUHOVNIK IN ŠKOF († 1921)

Rodil se je v kmečki družini na Logu pri Polhovem Gradcu. Teologijo je študiral v Ljubljani in na pobudo F. Pirca odšel v misijone v Pensilvanijo (ZDA). Kaplanoval je pri F. Pircu in J. Buhu in bil po letu 1866 župnik, kasneje dekan v Wabashi. Sezidal je več cerkva in šol, ter ustanovil več katoliških društev. Za škofa v St. Claudu (Minnesota) je bil posvečen leta 1897, ustanavljal je župnije, bolnišnici, dobrodelni zavod, 38 cerkva ... Znan je bil kot organizator šolstva, prizadeval si je za izboljšanje kulturnih razmer priseljencev. Posebej je pomagal rojakom v ZDA in v domovini po prvi svetovni vojni, bil je izredno delaven, rad je pomagal in povezoval duhovnike v izseljenstvu.

LETA 1843 UMRL JOŽEF K. ERBERG

KRANJSKI BOTANIK, LIT. ZGODOVINAR, ZBIRATELJ (* 1771)

V Ljubljani rojeni baron Jožef Kalasanc Erberg je med študijem na Dunaju ‘pokusil’ številne znanosti; od filozofije in matematike do prava in se je odlikoval po obsežnem znanju. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil v službi deželnih stanov. Po stikih z Zoisovim krogom je javno kazal spoštovanje do slovenskega jezika. Njegova ljubezen je bila usmerjena predvsem na zbiranje in čuvanje spomenikov, ki jih je mogel spraviti v kakršno koli zvezo z materialno ali duhovno kulturo na Slovenskem.

LETA 1851 UMRL LOUIS-JACQUES-MANDE DAGUERRE

FRANCOSKI UMETNIK IN FIZIK (* 1787)

Izobraževal se je v arhitekturi, gledališkem oblikovanju, slikanju panorame (s Prévostom). Zelo ga je zanimala gledališka iluzija, tako da je postal oblikovalec za gledališče. Najbolj pa je znan po izumu dagerotipa, predhodnika fotoaparata, oziroma fotografskega postopka s fotografiranjem na posebno kovinsko ploščo. Svojo prvo fotografijo je ustvaril nekaj let po tem, ko je Nicéphore Niépce napravil prvo trajno fotografijo (heliogram).

LETA 1856 ROJEN NIKOLA TESLA

SRBSKO-AMERIŠKI ELEKTROINŽENIR, FIZIK, IZUMITELJ († 1943)

Znanstvenik Nikola Tesla je eden največjih svetovnih umov in raziskovalcev v elektrotehniki. Iznašel ali vsaj teoretično si je zamislil ogromno tehničnih naprav, ki jih danes uporabljamo. Ko vključite računalnik, se spomnite tega velikega znanstvenika, kajti izmenični tok se proizvaja v Teslovem trifaznem generatorju, prenaša se po Teslovi mreži visoke napetosti, Teslov navoj daje napetost za sliko na monitorju, brezžična "miška" pa deluje po radijskih valovih, ki jih je prvi proizvedel Tesla. To je samo delček zapuščine tega velikega inženirja, ki se je v svojem življenju podpisal pod več kot 700 patentov, v resnici pa jih je imel več kot tisoč. Mnoga njegova odkritja so po krivici pripisovali drugim, ker sam ni znal "tržiti". Mnogi njegovi izumi tvorijo osnovo sodobne uporabe električne energije. Njegov najznamenitejši izum je večfazni indukcijski elektromotor, ki ga je zgradil leta 1882 in deluje na njegovem načelu izmeničnega električnega toka. Večina izumov je s področja elektrike, toda iznašel je tudi Teslovo navitje, turbino brez lopatic ... "Sedanjost je vaša, jaz delam za bodočnost," je dejal Nikola Tesla. Unesco, odbor OZN za vzgojo, znanost in kulturo, je leto 2006 razglasil za leto Nikola Tesle.

... več o njem v prilogi, Ognjišče 07_200607_2006

LETA 1860 ROJEN VIKTOR BEŽEK

PEDAGOG, UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC IN NEDOKONČANA "ZGODOVINA PEDAGOGIKE" († 1919)

Pedagog, jezikoslovec in urednik Viktor Bežek, rojen v Postojni, je bil med drugim ravnatelj učiteljišča v Kopru in v Gorici. Uveljavil se je kot jezikoslovec, zgodovinar in pedagog. Pripravljal je Zgodovino pedagogike, a dela ni dokončal. Bil je prenovitelj šolskih programov: pouk naj ne vadi samo spomina, ampak tudi razum in voljo, tako da vzgoji značaje.

njegova misel:

Modrijanov je svet poln, značajev pa šteje le malo.

LETA 1871 ROJEN MARCEL PROUST

FRANCOSKI PISATELJ († 1922)

Parižan iz ugledne družine, študiral je pravo, književnost in filozofijo, gibal se je v visoki družbi, bil je izredno pozoren opazovalec, spreten sogovornik, znal je oponašati druge ... Pisati je začel kratke zgodbe, literarno je portretiral umetnike ... kasneje je iz razočaranja nad plemstvom obrnil k naravi in človeku, ki se sooča z večnostjo ... Začel je pisati svoje največje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa in z njim je tudi eden največjih pisateljev 20. stoletja. Zaprt pred zunanjim svetom je sklenil, da bo v spominih znova doživel tisti del življenja, ki ga je bil nekoč deležen vsaj kot opazovalec. »No, zdaj ko sem malo preveč utrujen, da bi živel z drugimi, se mi zde ti stari osebni občutki tako dragoceni kot strastnemu zbiratelju. Odprem si srce kot izložbo.« Njegovo delo je literarni spomenik, prvi moderni psihološki roman, v katerem se prepletajo spomini, opažanja, inteligenca, domišljija in psihološka analiza ... vplivalo je na številne (Virginia Woolf, James Joyce).

njegove misli:

- Obstajata samo dve vrsti ljudi: velikodušni in tisti, ki niso takšni.

- Ljubezen ne živi samo od tega, kar prejema; veliko bolj živi od tistega, kar daje.

LETA 1895 ROJEN CARL ORFF

NEMŠKI SKLADATELJ, PEDAGOG († 1982)

Rojen v nemški družini, ki je bila zelo aktivna v nemški vojski, zato o svoji preteklosti ni želel veliko govoriti. Vemo, da je do prve svetovne vojne študiral na münchenski Akademiji za glasbo, med 1. svetovno vojno pa je služil vojaški rok. Vojaška godba očetovega polka je igrala njegovo glasbo. Po vojni je deloval v opernih hišah v Mannheimu in Darmstadtu, kasneje pa se je vrnil v München in nadaljeval študij glasbe. Je soustanovitelj »Guentherjeve šole« za gimnastiko, glasbo in ples v Münchnu, kjer je bil od leta 1925 do svoje smrti vodja glasbenega oddelka. Predvsem se je ukvarjal z otroki in razvil mnoge teorije v glasbenem izobraževanju. Po njem je dobil ime orffov instrumentarij.. Njegovo najbolj slavno delo, scensko kantato Carmina Burana (1937), povezujejo z ustrojem takratne nemške države, čeprav je Orff večkrat trdil, da je kot prijatelj Kurta Huberja, ustanovitelja odporniškega gibanja, sodeloval pri tem gibanju - kar pa ni dokazano.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1441 UMRL JAN VAN EYCK

BELGIJSKI (FLAMSKI) SLIKAR (* okoli 1390)

Rojen v Maaseiku na Flamskem. Ustvarjal je v Haagu, nato na dvoru burgundskega vojvode Filipa III. in nazadnje v Bruggeju. Z bratom Hubertom je Jan van Eyck je postavil temelje nizozemskega slikarstva. Skupaj sta izdelala gentski krilni oltar (1432) in bila prva slikarja s evropskega severa, ki sta presegla renesančno shematično slikarstvo. Jan van Eyck je slikal realistično, značilnost njegovih slik je individualnost oseb, živa svetloba, natančno izdelane podrobnosti. Obvladal je tehniko slikanja z oljnimi barvami. Največ je ustvarjal oltarne podobe in portrete. Imenujejo ga ustanovni oče nizozemske šole slikarstva ... Nekaj njegovih slik: Portret moža z rdečim turbanom, Madona kanclerja Rolina, triptih Madona z donatorjem, sv. Mihaelom in Katarino Aleksandrijsko ...

LETA 1858 ROJEN HENRIK TUMA

ODVETNIK, POLITIK, PUBLICIST, PLANINEC IN JEZIKOSLOVEC († 1935)

Večji del svojega življenja je Henrik Tuma, rojen v Ljubljani, preživel na Primorskem, kjer je živahno deloval kot politik v deželnem zboru. Pozabo za politične in pravniške skrbi je iskal med gorskimi stenami. Sistematično je raziskoval Julijske Alpe s predgorji in na podlagi imen posameznih vrhov ugotavljal slovenski izvor.

LETA 1879 ROJEN OTTORINO RESPIGHI

ITALIJANSKI MUZIKOLOG IN SKLADATELJ († 1936)

Izhaja iz glasbene družine, nekaj časa je igral violo v Petrogradu, kjer ga je kompozicijo poučeval Nikolaj Rimski-Korsakov, ki je zelo vplival na njegovo skladateljsko pot. Ko se je vrnil domov, je dobil mesto učitelja kompozicije na akademiji sv. Cecilije v Rimu. Pozneje se je posvetil komponiranju, bil je odličen poznavalec gregorijanskega korala in stare glasbe, ustvarjal je v impresionističnem slogu z razkošnimi orkestralnimi barvami. Zapustil je veliko število simfoničnih, komornih in opernih del, prepisov starih skladb ... Večino svojih orkestralnih del je posvetil Rimu: Rimski vodnjaki (Fontane di Roma), Rimske pinije (Pigni di Roma), Rimski prazniki (Feste Romane) ... Velja za najuspešnejšega italijanskega simfoničnega skladatelja na prehodu iz 19. v 20. stoletje

LETA 1887 ROJEN ANTON NOVAČAN

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN POLITIK († 1951)

Rojen v kmečki družini v Zadobrovi pri Celju. Študiral je pravo, vmes veliko potoval po Evropi. Že pred prvo svetovno vojno je napisal dve knjigi črtic Naša vas (1912-13), pripovedi o nevsakdanjih vaških ljudeh in usodi vsakdanjega človeka... Leta 1915 je doktoriral, bil nekaj časa konzul (v Trstu, Pragi, Beogradu), vendar je bil prepričan, da to delo ni zanj. Leta 1921 ustanovil Zemljoradničko stranko za Slovenijo v okviru katere je izdajal časopisa Naša vas in Republikanec. Po prekinitvi službe konzula se je skupaj z ženo vrnil v Celje, kjer je imel odvetniško pisarno. Med drugo svetovno vojno je iz okupiranega Beograda zaradi strahu pred nemškim zaporom pobegnil v Palestino, od tam v Kairo, kasneje pa v Trst. Zaradi strahu pred komunizmom se ni upal vrniti domov, z ženo sta odšla v Argentino, kjer sta živela na kmetiji in se tako preživljala. Vedno se je želel vrniti v domovino, kamor pa je žena prinesla le njegov pepel - počiva na pokopališču v Vojniku pri Celju. Novačan je bil sodobnik moderne, pripovednik in dramatik pod vplivom naturalizma in impresionizma, Cankarja ... Med njegovimi deli omenimo še drame Veleja, Samosilniki, .... Herman Celjski (1928) pa je nastala kot prvi del trilogije o Celjskih grofih. V britanski internaciji je začel pisati zbirko 240-tih sonetov Peti evangelij, v katerih je realistično upesnil del Jezusovega življenja in ga primerjal s svojim.

LETA 1926 ROJEN ROY MOTTELSON

AMERIŠKI FIZIK DANSKEGA RODU

Raziskoval je v teorijski jedrski fiziki in razvil je teorijo o zgradbi atomskih jeder. Leta 1975 je prejel Nobelovo nagrado »za odkritje o povezavi med skupnim gibanjem in delčnim gibanjem v atomskem jedru ter za razvoj teorije o zgradbi atomskega jedra, ki temelji na teh povezavah.«

LETA 1932 ROJEN MARJAN KRALJ

RADIJSKI VODITELJ († 2002)

Rodil se v Cerknici. Po končani srednji šoli je študiral na Akademiji za igralsko umetnost kot starejši brat Boris (* 1929), ki se je uveljavil kot gledališki igralec. Marjan pa je že kot študent nastopal na radiju, po diplomi se tam zaposlil in ostal do upokojitve. Opravljal je različne dolžnosti; med drugim je vodil radijske oddaje Veseli tobogan, Pokaži, kaj znaš, Spoznavajmo svet in domovino. Poslušalcem se je najbolj priljubil z oddajo V nedeljo zvečer, ki jo je vodil 28 let!

LETA 1966 UMRLA MARIJA PETKOVIĆ

HRVAŠKA REDOVNICA, UST. SKUPNOSTI FRANČIŠKANK HČERA USMILJENJA, BLAŽENA (* 1892)

Med svojim tretjim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. 6. junija 2003 med slovesno mašo v dubrovniški luki Gruž razglasil za blaženo redovnico Marijo od Razpetega Jezusa Petković, rojeno na otoku Korčula, ustanoviteljico redovne družbe Hčera usmiljenja. Določil je, da se njen spomin "na krajih in po ustaljenih kanonskih predpisih" obhaja vsako leto 9. julija, na dan njenega rojstva za nebesa. V svojem življenju je veliko trpela in prizadevala si je lajšati trpljenje drugih. Uresničevala je, kar je govorila: "Ni ljubezni brez trpljenja, ni žrtve brez ljubezni."

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 07_2003

nekaj njenih misli

+ "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Mk 10,17). To vprašanje je tudi sestra Marija od Razpetega Jezusa zastavljala svojemu Gospodu vse od tedaj, ko je kot dekle zvesto delala v župniji in si prizadevala služiti bližnjemu... V njenem srcu je odjeknil jasen in nedvoumen odgovor: "Pridi in hodi za menoj!" Božja ljubezen jo je tako prevzela, da se je odločila za vselej posvetiti Bogu in uresničiti težnje, da se povsem preda duhovnemu in materialnemu blagru najbolj potrebnih.

+ Lik blažene Marije od Razpetega Jezusa me vodi k razmišljanju o vseh hrvaški ženah: o soprogah in srečnih materah ter o tistih, ki so za vedno zaznamovane z žalostjo zaradi izgube nekoga iz svoje družine v strašni vojni devetdesetih let prejšnjega stoletja, ali tudi zaradi kakšnega drugaga bridkega doživetja, ki ji je prizadelo.

+ Mislim na tebe, žena, ki s svojo rahločutnostjo, velikodušnostjo in močjo bogatiš pogled na svet in prispevaš k polnosti resnice o medčloveških odnosih. Tebi je Bog na poseben način zaupal svoje stvari, zato si poklicana, da postaneš nenadomestljiva opora vsakogar, zlasti v krogu družine.

+ Hrvaške žene, v zavesti svojega nadvse vzvišenega poklica "soproge" in "matere", prizadevajte si gledati na vsakega človeka z očmi srca ter mu iti naproti in biti ob njem z rahločutnostjo, ki je lastna materam. Vaša navzočnost v družini, družbi in cerkvenih občestvih je še kako potrebna.

+ Ne utrudite se, ko odgovarjate na edino Ljubezen svojega življenja. Posvečeno življenje namreč ni samo velikodušno prizadevanje človeka, temveč je na poseben način odgovor na dar, ki prihaja z neba v želji, da ga sprejmemo z odprtim srcem. Naj vas vsakdanje izkustvo nezaslužene božje ljubezni do vas spodbuja k popolnemu darovanju lastnega življenja za služenju Cerkvi ter bratom in sestram, ko izročate Bogu vse svoje življenje, svojo sedanjost in svojo prihodnost.

+ Z očmi, polnimi neznosti, Bog gleda na tistega, ki si prizadeva izpolnjevati njegovo voljo in hoditi po njegovi poti. Vsakdo je namreč, v skladu s svojim poklicem, povabljen, da v sebi in v svoji oklici uresničuje božji načrt. (iz papeževega nagovora v Dubrovniku)

LETA 1980 UMRL VINICIUS DE MORAES

BRAZILSKI LIRIČNI PESNIK (* 1913)

Svoje pesniško kariero je začel kot pripadnik brazilskega modernizma, književnost je študiral v Oxfordu, v Letih 1947-50 je bil brazilski diplomat v Los Angelesu, začel se je zanimati za film in gledališče. Tako se je obzorje njegovih pesmi razširilo, zanimati so ga začele vsakdanje teme. V šestdesetih letih je z glasbeniki oblikoval slog bossa nova, ki je združeval brazilsko sambo in jazz glasbo. Napisal je libreto za uspešni film Črni Orfej, najbolj znano njegovo delo pa je pesem Dekle z Ipaneme (A Garota de Ipanema), ki jo je ustvaril skupaj s skladateljem Antoniom Carlosom Jobimom. Lokal, v katerem je nastala skladba, je velika turistična znamenitost Ria de Janeira.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1747 ROJEN GOTTFRIED AUGUST BURGER

PESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD († 1794)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

LETA 1841 ROJEN JOSIP KRIŽAN

MATEMATIK, FIZIK IN FILOZOF († 1921)

Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike ... Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.

LETA 1845 UMRL MARTIN KURALT

ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1757)

Ta razsvetljenec je bil najprej v stiškem samostanu, potem pa je postal škofijski duhovnik. Zaradi svojih svobodomiselnih nazorov je bil večkrat interniran in umrl je na Češkem. Zavzemal se je za zbiranje ljudskih pesmi, vendar samo izbranih in popravljenih za poučno-vzgojen namen, druge pa je zavračal.

LETA 1869 ROJEN HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK († 1954)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1871 UMRL ANTON MURKO

DUHOVNIK,  SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF (* 1809)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

LETA 1892 ROJEN SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (+ 1976)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

LETA 1914 ROJEN JANEZ LIPUŠČEK

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC ( † 1965)

V Ljubljani je študiral glasbo na Državnem konservatoriju in leta 1941 postal član zbora ljubljanske opere. Njegova prva pomembna vloga je bila vloga Rudolfa v La Boheme. Odličen je bil kot interpret tenorskih likov v Mozartovih operah... . Lepoto glasu je povezoval z igralskim talentom. Bil je eden prvih koncertnih tenoristov v tedanji Jugoslaviji in član Slovenskega okteta od ustanovitve (1951) do smrti, imeniten interpret slovenskih narodnih pesmi.

LETA 1936 UMRL MIGUEL DE UNAMUNO

ŠPANSKI PISATELJ, FILOZOF BASKOVSKEGA RODU (* 1864)

Rojen v Bilbau, študiral je filozofijo in jezike na Univerzi v Madridu leta 1884 je začel delati v Salamanki kot profesor latinščine in psihologije. Leta 1901 je bil prvič imenovan za rektorja Univerze v Salamanki ... Kot republikanec in nasprotnik kralja je bil nekaj časa tudi v izgnanstvu. Kasneje je izjavil, da je s svojim peresom, nasprotovanjem kralju in diktatorju ter z izgnanstvom naredil več kot kateri koli drug Španec. Ob začetku španske državljanske vojne je podprl upornike generala Franca in  pozval evropske intelektualce naj podprejo vstajnike ter zatrjeval, da le-ti predstavljajo obrambo zahodne civilizacije in krščanske tradicije. Kasneje se je pokesal, da je javno podprl vstajo in nastopil proti frankistom ter bil zato obsojen na hišni pripor, katerem je tudi umrl. Bil je eden najvplivnejših španskih modernistov in humanistov. Ukvarjal se je z nasprotjem med časom in večnostjo, med vero in razumom ... razmišljal je o nesmrtnosti ... Edino možnost in razlago je našel v veri. Smrt je zanj dejstvo, življenje se konča. A bil je prepričan, da je v življenju potrebno verjeti, da naš razum preživi smrt. Zaradi tega je potrebno verjeti v Boga, imeti vero, ki ni racionalna; tako se ohranja notranji konflikt med potrebo verovanja in razumom, ki vero zavrača. Unamuno naj bi bil eden izmed predhodnikov eksitencialistične šole, ki je nekaj desetletij kasneje doživela vrhunec v evropski filozofiji. Nemirnost svojega duha je izražal v poeziji, esejih in romanih: izražal je duhovno tesnobo in bolečino, ki jo je povzročal božji molk, čas ter smrt.

nekaj njegovih misli:

- Verovati v Boga se pravi, hrepeneti po tem, da je, zraven pa se še vesti tako, kot da bi bil; se pravi, živeti od tega hrepenenja in narediti iz njega naš najbolj notranji zagon za delovanje. Iz te sle ali lakote po božanstvu klije upanje, iz tega vera in iz vere in upanja bratoljubje.

- Verovati v Boga pomeni ljubiti ga in se ga bati iz ljubezni. Vzljubimo ga pa, še preden ga spoznamo, in ko ga ljubimo, ga naposled uzremo in odkrijemo v vsem.

- Treba je kositi in koso nabrusiti. Treba je delati in se za delo pripravljati. Brez notranjega življenja ni niti zunanjega.

- V meni se zmeraj bolj utrjuje prepričanje, da se človek tedaj, ko se znajde iz obličja v obličje s samim seboj, ponavadi strogo sodi in prizna lastne napake, tudi če se sunkovito brani, da bi jih priznal pred drugimi, in se samemu sebi izgovarja in opravičuje.

- Sovražimo in ljubimo samo tisto, kar nam je v nečem tako ali drugače podobno. Kar je docela nasprotno ali povsem drugačno od nas, ne zasluži ne naše ljubezni ne sovraštva, temveč brezbrižnost. In ponavadi mi je tisto, kar mi je zoprno pri drugih, zoprno zato, ker to zoprnost čutim v samem sebi.

- Narod obstaja kot narod, kadar si izoblikuje misel o svoji vlogi na svetu... Lažje si je z duhom pridobiti zemljo, kakor z zemljo duha.

- Sklenite, da ne boste nikoli lagali ne po naročilu ne po opustitvi; sklenite ne le, da ne boste govorili laži, temveč tudi, da ne boste zamolčali resnice.

- Veselje, ki ne prekipeva iz naših duš in ne pomaga drugim ljudem, da se vesele v Bogu, ne prihaja k nam od Boga.

- Resnice, ki niso shranjene v tvoji duši, niso resnice vere in ti nisi k nobenemu pridu. Tvoja vera je tisto, kar ti veruješ in česar se ti zavedaš, ne pa, kar veruje tvoja Cerkev.

- Resnična prihodnost je današnji dan. Kaj bo z njim jutri? Tega jutra ni! Kaj je z nami danes, sedajle? To je edino vprašanje.

- Edino popolno češčenje, ki ga lahko izkazujemo Bogu, je češčenje resnice.

- Na vseh področjih je laž smrt in resnica življenje. In ko bi nas resnica vodila v smrt, je bolje umreti za resnico, za življenje, umreti od življenja, ne pa umreti od laži, živeti umirajoč.

- Kadar je beseda beseda resnice, je ustvarjalna sila, ki povzdiguje človeka nad nečloveško in surovo prirodo. Človek je človek po besedi.

- Resnično življenje pa se opira predvsem na to, da se imamo radi, če se razumemo ali ne, ne pa da se razumemo, a pri tem ne ljubimo.

- Če verujem v Boga, ali vsaj mislim, da verujem vanj, verujem predvsem zato, ker hočem, da Bog biva, potlej pa zato, ker se mi po srčni poti razodeva v evangeliju in skozi Kristusa in zgodovino. To je zadeva srca.

- Vstajenje - dokončna zmaga. Brez tebe, Kristus, se rodimo, da umrjemo; s teboj umrjemo, da se prerodimo.

LETA 1937 UMRL FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ (* 1868)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 39 ROJEN TIT FLAVIJ

DESETI RIMSKI CESAR († 81)

Iz flavijske dinastije, leta 79 je na prestolu nasledil očeta Vespazijana (prvi, ki je nasledil svojega očeta) in vladal Rimu dve leti. Pred prihodom na prestol je bil ugleden vojaški poveljnik, ki je med prvo judovsko-rimsko vojno pod svojim očetom služil v Judeji, zadolžen je bil za zatrtje judovske vstaje. Leta 70 je oblegal in osvojil Jeruzalem in ga porušil, med drugim tudi Drugi judovski tempelj. Za svoje zasluge je bil nagrajen s triumfom in Titovim slavolokom, ki ga lahko vidimo v Rimu ... Kot cesar je najbolj znan po koncu gradnje Koloseja, čas njegovega vladanja pa je zaznamoval tudi izbruh Vezuva (79) in velik požar Rima (80).

LETA 1865 ROJEN RUDYARD KIPLING

BRITANSKI PISATELJ INDIJSKEGA RODU, NOBELOVEC 1907, AVTOR KNJIGE O DŽUNGLI († 1936)

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj pisateljevih misli:

• Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.
  
• Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.
  
• Če lahko v neizprosno minuto naliješ / šestdeset sekund vrednosti iz globin, / bo zemlja tvoja in vse, kar na nji odkriješ, / in to je še več boš človek, moj sin!
• Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

LETA 1916 ROJEN FRANC JEZA

PISATELJ, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1984)

Doma iz Sp. Hajdine pri Ptuju, je končal gimnazijo na Ptuju, pisal v številne liste, študiral pravo v Ljubljani, vendar ga zaradi vojne ni mogel končati. Kasneje je končal študij etnografije v Gradcu. Kot krščanski socialist se je navduševal za komunistične ideje, Italijani so ga zato zaprli, obsojen je bil na 30 let, nekaj časa je preživel v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger. Po vojni je spoznal, da je jugoslovanski režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in si predstavljal, pogrešal je svobodo govora, zato je prebegnil na Zahod. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji, kasneje kot sodelavec Radia Trst: pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal, urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost in Stvarnost in svoboda", sodeloval pri večini slovenskih zamejskih revij: Mladika, Novi list, Pastirček ...  V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku je javnost seznanjal s stanjem v Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi, polemiziral s Kardeljem.... pisal o nasilju diktatorja, ki je celo svoji ženi odvzel osnovne državljanske pravice... čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve ... toda živel je štirideset let pred časom ... Izdal je knjigo, v kateri je dokazal (statistično), da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa v svojem pisanju ni bil žaljiv, tudi nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno ... pravzaprav bi lahko bil vzor današnjim politikom, ki tega ne zmorejo ...

• Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe. (leta 1983)

LETA 1944 UMRL ROMAIN ROLLAND

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC LETA 1915  (* 1866)

Rojen v Parizu, kjer je študiral zgodovino. Kot romantik se je navduševal za bratstvo med narodi. Leta 1915 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za delo Jean-Christophe, ki je izmišljena biografija nemškega glasbenika (delno opisuje življenje L. van Beethovna, delno svoje), ki je tudi simbol sožitja med narodi. Poleg tega je znan tudi po romanu Miklavž Breugnon. Znan je tudi po biografijah Beethovna, Michelangela, Tolstoja, Gandhija ... Nobelovo nagrado je prepustil Rdečemu križu, pri katerem je deloval med prvo svetovno vojno v Švici.

njegove misli:

• Iz vsega mojega dela in iz vsega življenja izhaja en sam etični zakon: nikoli zapisati ali izreči nobene besede preveč ali premalo, ki bi utegnila žaliti resnico … Eno samo zdravilo je: resnica.
• Navadno mislimo samo na to, kaj lahko obdržimo ali izgubimo. Mislimo vendar na to, kaj lahko damo!
  
• Kdor želi gledati živega Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli, ampak v ljubezni do ljudi.

LETA 1951 UMRL KAREL JERAJ

VIOLINIST, GLASBENI PEDAGOG IN SKLADATELJ (* 1874)

Rojen na Dunaju, kjer je diplomiral iz violine (pri Antonu Brucknerju in Robertu Fuchsu. Poučeval violino na ljubljanski Glasbeni matici, po potresu 1895 pa odšel v  London in postal koncertni vodja Imperialnega britanskega glasbenega inštituta, s katerim je koncertiral po raznih evropskih mestih. Leta 1900 je postal redni član in koncertni mojster dunajskega orkestra (pod vodstvom Gustava Mahlerja). Po letu 1912  se je zaposlil v Zavodu za slepo mladino blizu Dunaja in tam poučeval violino slepe in slabovidne. Posebno skrb je posvetil tudi v vojni oslepelim vojakom, organiziral ter izvedel veliko število koncertov. Vodil je slovenski dijaški zbor „Zvezda" in sodeloval pri vseh prireditvah slovenskih kulturnih organizacij na Dunaju. Po prvi svetovni vojni se je s soprogo, slovensko pesnico Vido Jeraj vrnil v Ljubljano in nastopil službo v Glasbeni matici kot profesor za violino in dirigent novoustanovljenega Orkestralnega društva.

LETA 1952 UMRL LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE (* 1865)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1959 UMRL JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC (* 1890)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1963 UMRL ALOJZIJ FILIPIČ

DUHOVNIK, BOTANIK, RODOLJUB, HUMORIST, REŠITELJ SVETOGORSKE MILOSTNE PODOBE (* 1888)

Kot župnik v Grgarju (1919–1945), rojstnem kraju Urške Ferligoj, ki se ji je leta 1539 na Skalnici-Sveti gori prikazala Marija, si je Alojzij Filipič z vsem duhovniškim žarom prizadeval za češčenje Svetogorske Kraljice. Ko so septembra 1943 s Svete gore odstranili patre, je Filipič pohitel na Goro ter iz zapuščene bazilike sredi noči spravil na varno Najsvetejše in milostno Marijino podobo, ki se je vrnila na Sveto goro leta 1951. Filipič se je ukvarjal tudi z botaniko. Rastline je zbiral že v Grgarju, a je bila botanična zbirka uničena ob letalskem napadu na Grgar leta 1945. Po drugi svetovni vojni je zbiral rastline po Primorski: od Istre do Julijskih Alp, od Snežnika do Nanosa in po celem Trnovskem gozdu. Naredil je bogat herbarij, ki ga hrani Škofijska gimnazija Vipava. Vsebuje okrog 3000 herbarijskih pol z več kot 600 rodovi rastlin.

... več o njem preberite v knjigi Alojzij Filipič (Irena Breščak, Graditelji slovenskega doma 9, Ognjišče, Koper 2013 - RAZPRODANO))

LETA 1974 UMRL p. FRANCE AČKO

REDOVNIK, FRANČIŠKAN, ORGANIST IN SKLADATELJ S POSLUHOM ZA OTROKE (* 1904)

Frančiškan p. dr. France Ačko se je vse življenje glasbeno izpopolnjeval in hkrati ustvarjal. Število njegovih skladb sicer ni veliko, toda vse, kar jih je napisal, so lepe in tehtne. Med najlepšimi so tiste, ki jih je ustvaril za otroke. Med temi imajo posebno mesto ljubke božične pesmi, ki so izšle v zbirki Najlepše božične za otroke (1931). Znane so: Počivaj, milo Detece, Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo idr.

LETA 1981 UMRL FRANJO ŠEPER

HRVAŠKI DUHOVNIK, NADŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Rojen v Osijeku v krojaški družini. Otroštvo in mladost je preživel v Zagrebu, kjer je tudi obiskoval osnovno in srednjo šolo. Teologijo je študiral v Zagrebu, doktoriral na Gregoriani v Rimu in bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Med vojno je bil ravnatelj bogoslovja. Leta 1954 je prejel škofovsko posvečenje ter do smrti kardinala Stepinca (1960) vodil zagrebško nadškofijo kot nadškof pomočnik, tedaj pa je postal redni zagrebški nadškof in metropolit. Na vseh štirih zasedanjih drugega vatikanskega koncila je nastopal s tehtnimi predlogi in si pridobil velik ugled. Papež Pavel VI. ga je leta 1965 imenoval za kardinala, januarja 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta kongregacije za verski nauk. Službo »čuvarja pravovernosti«, ki je bila v tem času pokoncilskega vrenja silno težavna in nehvaležna, je opravljal polnih trinajst let. Za to dolgoletno zvestobo se mu je zahvalil tudi papež Janez Pavel II, med mašo zadušnico, ki jo je zanj daroval 2. januarja 1982 v baziliki sv. Petra v Rimu. S slovenskimi škofi ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je ob slovesu od kardinala v zagrebški stolnici dejal:

»Tudi zato, da je bila jeseni 1968 v Sloveniji ustanovljena samostojna cerkvena pokrajina in je Ljubljana postala metropolija ima pokojni kardinal Šeper velike zasluge. Njegovo ime je torej na poseben način povezano z novejšo zgodovino Cerkve na Slovenskem in njeno novo ureditvijo ...«

LETA 1987 JE PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

PODPISAL OKROŽNICO O SKRBI ZA SOCIALNA VPRAŠANJA

To je bila sedma okrožnica papeža Janeza Pavla II. in druga v vrsti socialnih okrožnic, v kateri je papež v luči tedanjih razmer osvetlil smernice, ki jih je njegov predhodnik Pavel VI. razvil v socialni okrožnici O delu za razvoj narodov (Populorum progressio), ki je izšla leta 1967. Papež je hotel potrditi nepretrganost cerkvenega socialnega nauka in poskrbeti za njegov razvoj glede na potrebe sedanjega in prihodnjega sveta. Zato je ponovno opozoril na celovito razumervanje razvoja, ki mora zajemati celotnega človeka, napredek mora temeljiti na pristni človekovi poklicanosti in na spoštovanju kulturnih različnosti vsakega naroda. Njena glavna naloga je bila zbuditi in vzgajati moralno zavest človeka, da bo deloval odgovorno do sebe in drugega, končno tudi do Boga. Resnični razvoj in solidarnost sta uresničljiva samo na temelju etike in vere, zato nekateri to okrožnmico imenujejo kar okrožnica "solidarnost". Papež se je zavzel tudi za zmanjšanje razlik med razvitimi in nerazvitimi državami. Svoj odmev je v okrožnici dobilo tudi ekološko vprašanje, saj opozarja, da je človek razvrednotil naravo in s tem tudi človeka, ki je njen del. Opozarjala je na pravilno vrednotenje narave in upoštevanje njenih zakonitosti: za odgovornoist do prihodnjih rodov, saj ni vseeno, kaj jim bomo zapustili. Okrožnico Sollicitudo rei socialis so javnosti predstavili 19. februarja 1988.

O socialnem in družbenem nauku katoliške Cerkve lahko več izveste tudi v knjigi DOCAT, ki jo je izdalo Ognjišče. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk. Posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni.

LETA 1988 JE IZŠLA

POSINODALNA SPODBUDA O KRŠČANSKIH LAIKIH

Dokument je nastal kot sad škofovske sinode leta 1988, ki je govorila o poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu. Ta spodbuda je nastala kot temeljna listina katoliških laikov v našem času. Govori o njihovem dostojanstvu, poklicanosti, svetosti ter mestu v krščanski skupnosti.

LETA 1991 RAZPUSTITEV KOALICIJE DEMOS

V Dolskem so pomladne politične stranke podpisale sporazum o razpustitvi Demosa, ki je nastal 27. novembra 1989, ko so se na kmetiji predsednika Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivana Omana zbrali predstavniki Slovenske demokratične zveze (SDZ), Socialdemokratske zveze Slovenije (danes SDS) in Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) ter se dogovorili o ustanovitvi predvolilne zveze demokratičnih strank. Pred volitvami 1990 so se Demosu pridružili še Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka (SO - kasneje Liberalna stranka), in upokojenska stranka Sivi panterji. Ime Demos je predlagal socialdemokrat Matjaž Šinkovec (kratica Demokratična opozicija Slovenije) vodil pa jo je Jože Pučnik. Spomladi 1990 je Demos zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po letu 1928 in oblikoval vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle.
V vladi je prihajalo do trenj (Peterle - Rupel) še bolj odločilne pa so bile razlike pri zamisli lastninjenja družbenega premoženja (levi za odkup nekdanjih družbenih podjetij, desni za razdelitveno privatizacijo) ...usoden pa je bil razkol v stranki SDZ (nov program in preimenovanje stranke v SDZ-Narodnodemokratsko stranko z Rajkom Pirnatom). Večina vodilnih je ustanovila novo stranko z imenom Demokrati – Demokratska stranka (DS) ki jih je vodil Igor Bavčar. Janez Janša se je tedaj pridružil Pučnikovim socialdemokratom.
V Dolskem so tako razpustili Demos in stranke so se odločile, da bodo aprila 1992 predčasne volitve. Takrat je s konstruktivno nezaupnico novi mandatar postal liberalni demokrat Janez Drnovšek, ki je sestavil svojo prvo vlado (liberalni demokrati, prenovitelji (nekdanji komunisti) socialisti, Pučnikovi socialdemokrati - Pučnik podpredsednik vlade, Janša obrambni minister, Zeleni Slovenije in demokrati - Bavčar notranji, Rupel zunanji minister). Po volitvah decembra 1992 je Drnovšek sestavil novo vlado.

pripravlja: Marko Čuk