Špela je imela rada teto Tinco. Saj ni bila njena prava teta, le tako ji je rekla. Imela jo je pravzaprav zelo rada, ker je bila do nje vedno tako prijazna in pozorna. K Barbari, ki pa je bila njena prava teta in h kateri je Špela prišla skoraj vsako leto na počitnice, je Tinca pogosto prihajala na obisk. Obe sta se je razveselili, saj je z njo prišlo dobro razpoloženje pa tudi pomoč pri vsakdanjih drobnih opravilih. Teta Barbara jo je pogosto pohvalila, da se spozna prav na vse. Špela se ji je, če se je le mogla, pri teh delih pridružila, saj ji je znala tako nevsiljivo svetovati pa tudi pohvaliti. Takrat je vedela, da bo Tinca segla v žep svojega predpasnika in v njem našla kakšen bombon ali suho sadje. Teta Barbara je Špeli sem pa tja, tako mimogrede, odgrinjala drobce Tinčinega življenja. Očeta ni poznala, mama pa je umrla, ko ji ni bilo niti osem let. Začela se je njena težka pot od sorodnika do sorodnika, ki jih do tedaj komaj poznala. Večina je bila do nje stroga in neprijazna, pri vseh pa je morala trdo delati in še več potrpeti. O tistih, ki so bili do nje vsaj nekoliko prijazni in pozorni, je imela polno pohvalnih besed.
Tinca se ni nikoli poročila in ni ustvarila družine. Ni tako naneslo, je sama rada povedala. Zaposlila se je kot snažilka v bližnji osnovni šoli, kjer so jo imeli otroci radi in ji rekli kar mama. V prostem času je za skromno plačilo pomagala po okoliških kmetijah. Kadar je kdo potreboval par pridnih rok, se je vedno spomnil nanjo. Naj je bilo delo še tako težko, ga ni odklonila. Nekateri so ji namesto plačila nudili skromno bivališče in tako se je selila od hiše do hiše. Morda deset let nazaj ji je neka dobra družina prepustila majhno, opuščeno in slabo vzdrževano hišico malo nad vasjo. S pomočjo vaščanov, še največ pa sama, jo je spremenila v prijeten dom.
***
Špela je začela hoditi k teti Barbari na počitnice ob vstopu v šolo. Takrat je bila Tinca že v letih, Špeli se je zdela pravzaprav zelo stara. Z leti je postajala vedno bolj upognjena in počasna. Ampak njen obraz je bil enako prijazen in nasmejan. Kadar jo je pobožala, je bila njena dlan tako nežna in mehka, besede pa blage in tople.
Tisto leto pa je Špela že drugi dan po prihodu pogrešala teto Tinco. Kje da je, je vprašala teto Barbaro. Da je bolna, ji je odgovorila. Zelo bolna. Konec tedna jo bosta obiskali, ji je obljubila. Pa je nista utegnili, saj ji je že naslednji dan povedala, da se je življenje tete Tince izteklo.
Zvečer, ko se je že mračilo, sta odšli v vas in malo naprej do Tinčine hiše. Špela se je nekoliko bala srečanja z mrtvim človekom. Prvič v življenju. Hodila je tesno ob teti. Vso pot se je oklepala njene roke, ko pa sta stopili v bližino pokojne Tince, se je kar stisnila k Barbari. Teta se je pokrižala in njene ustnice so se začele premikati, Špeli pa se je pogled ustavil na obrazu tete Tince.
Dolgo je zrla vanj. »Saj samo spi,« je zašepetala teti, »nič se ni spremenila.«
Barbara ji ni odgovorila, ampak se je samo s prstom dotaknila ustnice in Špela je razumela, da se tukaj na sme govoriti. Ponovno se je zazrla v Tinčin obraz. Tako umirjen se ji je zdel, tako dobrohoten, prav takšen kot vedno. Pričakovala je, da se ji bo nasmehnila in jo ogovorila tako kot ob vsakem srečanju: “Kako si, ti moja velika punca?”
Teta Barbara se je dotaknila njene rame in ji pokazala prostor v kotu sobe. »Malo bova še pomolili,« ji je zašepetala na uho. Teta je zopet sklenila roke in se pridružila mrmrajoči molitvi drugih. Tudi Špela je skušala moliti, pa je samo ponavljala naučene besede, misli pa so bile pri teti Tinci, pri vseh tistih drobnih srečanjih, nasmehih, toplih besedah in pohvalah, ki jih ji je teta tako rada naklanjala.
Prostor je bil majhen, ljudje pa so vedno znova prihajali. »Iti morava,« je zašepetala teta. Še enkrat sta stopili do počivajoče tete Tince, se poslovili od nje in se napotili domov.
»Nič se ni spremenila,« je rekla Špela čez čas.
»Nič,« ji je pritrdila teta. »samo njeno dušo je angel odnesel v nebesa k Bogu.«
»Odnesel? Kaj je angel odnesel?«
»Vse, kar je Tinca v življenju naredila.«
»Vse?« se je začudila Špela, »tudi vse tiste prijazne besede, nasmehe, tople poglede …«
»Vse to in še mnogo več.«
»Potem to ni bila več tista moja teta Tinca.«
»Ne, seveda ne. Samo njeno utrujeno telo je bilo pred nama. Ona pa še naprej živi v nebesih.«
»Samo telo je ostalo?« je teta čutila tesnobo v Špelinem glasu,
Barbari je korak obstal sredi ceste. Špela jo je začudeno pogledala. »Veš,« je dejala čez čas, »ko so se naši sosedje izselili iz svoje hiše in odšli nekam daleč, so za njimi za dolgo časa ostali samo zidovi in prazni prostori.«
»Samo zidovi in prazni prostori,« je ponovila za teto.
»Ja,samo prazna hiša. In naš spomin nanje. Dobri ljudje so bili.«
Špela kar nekaj časa ni vedela, kaj ji je hotela teta povedati. »In tako se bomo tudi mi spominjali tete Tince,« je rekla čez čas.
»Ne samo spominjali. Tudi molili bomo zanjo. Ti boš pa Jezusu tudi povedala, kako dobra je bila.«
»Ampak saj to že sam dobro ve. Za teto so tam v nebesih zagotovo pripravili zelo slovesen sprejem.«
»Le kaj ti pride na misel!« se je zasmejala teta.
»To si je teta Tinca zagotovo zaslužila,« se je nasmejala tudi Špela.
Zavili sta proti domu. Barbara je za hip pomislila, da ju je Tinca spremljala vsaj del poti.

JARC-Smiljan,Janko. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 24-25.
Pri Ognjišču je marca 2021 izšla tudi knjiga Marija na kolencah, v kateri je Janko JARC-Smiljan zbral zgodbe iz drugega peharja ... tiste, ki so izhajale v Ognjišču v zadnjih desetih letih.

Z drsajočimi koraki je oče Jakob hitel po poti proti vinogradu, kjer je pod vznožjem rasla vrba. Sam Bog ve, kako stara je bila; toliko kot on prav gotovo, saj se spominja, da je že kot deček vsako leto na cvetni četrtek spremljal očeta, ki je porezal veje in iz njih na cvetno soboto napravil butaro, da so jo potem v nedeljo ponesli k žegnu. S temi vejami so potem kadili ob božičnih praznikih, jih polagali ob hudi uri na ogenj, da ne bi udarila strela. Še prej pa je na velikonočno jutro z nekaj vej oče postrgal lubje, ga primešal med žegnano sol, dal živini da je tudi ona dobila žegen.
Pristavil je lestev k deblu in začel previdno rezati mlade veje, ki so zrasle v enem letu, vse staro in slabo pa je odstranil, da bodo lahko spet pognale mlade in zdrave veje.
»Je toliko mačic na njih, da butar skoraj ne bo treba krasiti,« je rekel ženi Pavli, ki je veje pobirala in jih skrbno zlagala.
»No, malo jih bom pa že okrasila, ti pa pazi, da ne padeš z lestve,« je bila v skrbeh za moža.
»Eh, kaj,« je urno skočil na tla, »saj sem je še kot kak mladenič,« se je pošalil
»Ja, če bi ti vzeli petdeset let!« ga je podražila.
»Hvala enako, Pavla!« ji je vrnil.
»Ampak jaz se ne hvalim kot ti,« je rekla in skupaj sta se odpravila proti domu.
»Se bom kar lotil dela, da naši, ko pridejo, ne bodo predolgo čakali,« je dejal in pogledal na dvorišče, če so morda že prišli. Ko še ni dokončal prve butarice, so že privršali v izbo in planili nanj trije vnuki: petletni Matej, devetletni Aljaž in štirinajstletna Urška, za njimi pa hči, ki je hitela objemat mater.
»Danes so izpustili vse dopolnilne ure, da so lahko šli z mano, ker hočejo videti, kako delaš butare,« je rekla očetu.
»Ja, ja, kot vedno bo dobil vsak svojo. Vidim pa, da je z manjšimi več dela, prej naredim veliko, a kam bi jo dala v tistem vašem kurniku, ko pa imate vse tako majhno,« je godrnjal.
Vedno je njihovemu stanovanju pravil kurnik. Ni mogel preboleti, da ju je zapustila in odšla z možem živet v mesto. Ni se hotela prerekati z njim, bila je raje tiho. Dopovedati si tako ali tako ni dal, da bi bila pot od doma v službo predolga, pol ure vožnje v eno smer. Kaj pa še otroci, šola, razne dejavnosti. Vsak je imel svoje: fanta nogomet pa glasbeno šolo, punca pa balet in dramsko skupino. Ne, tega oče ne bi razumel.
Že tako je bila precej utrujena od vsega. Služba, družina pa tudi mlada ni bila več. Ko je rodila Urško, jih je imela že petintrideset, zadnji čas za prvega otroka. Prej se je šolala, potem pa stanovanjska stiska in ko sta končno to rešila, sta se odločila za otroke. Tako pač kot veliko družin dandanes. Odločila sta se za tri, da ne bo en sam, kot je bila ona. »Saj sem vendar zdrava, četudi že starejša. Moji mami zaradi bolezni ni bilo dano, da bi imela več otrok,« je rekla možu, ki si je tudi želel več otrok.
»No, pa so gotove, vse tri, za naju pa jo bom naredil potem,« je postavil ob steno vse tri butarice in ves srečen gledal vnuke, ki so jim žarele oči, ko so dobili vsak svojo. Vedno jih je znal razveseliti s čim. »Vsa čast tebi in zetu, vzgajata jih pa lepo, tako so hvaležni in skromni,« jih je večkrat pohvalil, da jima je bilo toplo pri srcu.
Molče so sedli k mizi, pomolili in pojedli kosilo.
»Oh, kako lepo bi bilo, ko bi bilo vsak dan tako živo pri nas, tako pa sama sedava za mizo in še bolj čutiva, da se starava,« je grenko pomislil.
Kot so glasno prišli, tako so tudi vsi razigrani odšli. Zložili so butarice v prtljažnik, se posedli v avto in se odpeljali. Mahali so jima skozi šipe, hčerka pa je trobila v pozdrav. Stala sta na pragu in jim mahala, dokler niso izginili za ovinkom.
Pomlad se je prebudila v vsej svoji lepoti. Na trati pred hišo so rumenele trobentice, vmes pa so že silili na plan prvi žafrani in se veselili sonca.
»Čuj, Jakob, kukavica,« je zavrisnila Pavla. »Štejva,« je rekla. Verjela je, da kolikokrat kukavica zakuka, ko jo slišiš prvič, toliko let še živiš.
»Desetkrat je zapela,« je rekla.
»Jaz sem jo slišal samo petkrat,« je dejal Jakob tja v en dan, ker takim vražam ni verjel.
»Pa ja ne samo petkrat? Hočem, da me preživiš,« ji je šlo skoraj na jok.
»Boš pa našla še kakšnega, če ostaneš sama,« ji je ponagajal, da sta se oba na glas zasmejala. Držeč se za roke sta sedla na klopco pred hišo in se prepustila sončnim žarkom.
Kumer, Anica. Ognjišče (2016) 03, str. 44

»Letos pa velika noč ni tako zgodaj. Upajmo, da ne bo spet bela, kot je bila lansko leto, ko smo komaj dobili vse zelenje izpod debele snežne odeje,« smo se pogovarjali v družini.
»Se spomniš, kako smo se namučili, da smo v senožet privlekli lestev. Brez nje ne bi prišli do bršljana, ki je glavna sestavina našega ‘žegna’ (tako pravijo po Dolenjskem butarici),« je obujal spomine oče.
»Še huje je bilo z lopato odmetavati sneg in na slepo iskati ‘verh’ in kronce. A kaj bi dali v žegen namesto venčkov iz kronc, da potem vse leto varujejo naše strehe pred ognjem in strelo? Morali smo jih najti,« je pripomnil sin.
»Mačice so bile še čisto zelene, pa še te smo komaj našli,« se je spomnila hčerka.
»Tudi dren še ni cvetel; tri šibe dobrotovine in tri leskove šibe iz enega grma smo še najhitreje dobili. Oljčne vejice pa tako vsako leto dobimo v cerkvi.«
»Se spomniš nekaj let nazaj, kako lep pohod smo naredili na tiho nedeljo? Prav na vrh Planine smo šli po bršljan in spotoma nabrali še vse drugo. Bilo je tako lepo in toplo, ko je vse kipelo v mladem zelenju in se prebujalo po zimskem počitku. Kar sedeli smo, malicali in občudovali našo lepo dolino, ki se je v soncu kopala pod nami.«
Obujali so lepe spomine, take, ki ti napolnijo vse ‘baterije’, da greš vesel z lahkim korakom naprej.
Ponosno in pobožno so nesli svoj ‘žegen’ k blagoslovu.
»Jaz ga bom nesel!« se je sin vedno potegoval za to častno nalogo.
Skoraj vsako leto je bilo tako. Praznik v hiši, nekakšno veselje, kot bi Jezusa srečali in mu mahali z množico ob vhodu v Jeruzalem, s svojo butarico zelenja, skrbno izbranega po starem izročilu. Ponekod dajo sedem lesov – sestavin, ki pomenijo sedem zakramentov. Pri nas damo osem različnih rastlin.
***
Bil je teden pred cvetno nedeljo. Ata in mama sta bila sama doma.
»Zapregel bom konja, da ne bo norel, ko bomo sadili krompir. Pa še za ‘žegen’ bom prinesel, kar bom spotoma dobil,« je rekel ata.
»Pazi nase, saj veš, kako zna biti konj nepredvidljiv, ko je tako spočit. Vso zimo se je samo malo sprehajal,« je skrbelo mamo, ki je že od malih nog imela velik strah pred konji.
»Ti premalo zaupaš staremu furmanu,« se je pošalil oče in odšel v hlev po konja, ga vpregel v voz in odšel po običajni poti.
Mati je imela veliko dela v hiši in staro, bolno teto. Ko se je ukvarjala s svojim delom v hiši, je zaslišala nenavadno ropotanje, ki se je približevalo. Pogledala je ven in zadnji hip ujela pogled na voz, ki je izginil za hišo. Nato je ropot utihnil.
»Kaj mu je danes, da je tako prigalopiral, to ni njegova navada?« se je spraševala in pohitela ven. Za hišo pa je stal samo konj, ves nemiren, penast in prestrašen, vprežen v voz, ki je bil ves v razsulu.
»Kje pa je moj mož? Verjetno mu je konj ušel, ko je iskal zelenje za žegen,« si je govorila.
Gledala je po cesti in prosila Marijo Pomagaj za pomoč in varstvo. Poklicali so jo vaščani iz oddaljenega zaselka, naj hitro pride tja, ker se je mož ponesrečil, ko se mu je konj splašil.
Odpeljal ga je rešilni avtomobil, imel je hude poškodbe in dolgo je ostal v bolnišnici.
Žena in otroka so v skrbeh in molitvi preživljali dneve, polne tesnobe in strahu.
Skupaj so se odpravili na ogled kraja nesreče. Skrbno, kot da bi bile vejice in šibe že blagoslovljene, so ob poti pobrali vse, kar je ata pripravil za 'žegen'. Lahko bi narezali druge, kot da bi iskali te ob cesti, a te so bile posebne, zanje skoraj svete.
Potrudili so se in prvič sami brez očetovega znanja naredili ‘žegen’ in ga nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu.
Pozneje je teta povedala otrokom: »Tako vas je bilo žalostno gledati v vseh velikonočnih praznikih. Spomnila sem se, kako je vaš ata takrat, pred petindvajsetimi leti, prav tako trpel, ko sta bili njegova mama in vaša mama obe naenkrat v bolnišnici. Stara mama zaradi operacije oči, ki ni uspela, in njene oči niso več videle svetlobe, vaša mama pa zaradi težke nosečnosti.«
Take spomine imamo na cvetno nedeljo. Kdo ve, kaj se bo še lahko pripisalo k tej družinski kroniki?
Le nekaj pa je res pomembno: da se bo vsako leto pobožno neslo ‘žegen’ k blagoslovu in z njim pozdravilo Jezusov prihod k nam, v naš Jeruzalem.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 47-48.

S polnim nakupovalnim vozičkom v prodajalni velikega trgovskega centra sem se skoraj zaletela. Poln voziček, ki je kar sam silil naprej med police, sem komaj zadržala, da se ni zaletel v drugega, prav tako že do vrha napolnjenega. V hipu se mi je obraz raztegnil v širok nasmeh, saj je bila lastnica drugega vozička moja bivša sodelavka. Razveselili sva se druga druge, saj se že nekaj let nisva videli.
Obe že pri koncu nakupovanja sva se v nekaj trenutkih uskladili – vzelo si bova čas, in ko bo blago zloženo v prtljažnik, se bova dobili na kavi nadstropje višje.
Z Nado se nisva videli že toliko časa, da sva si imeli res veliko povedati in povprašati druga drugo. Ves čas, ko sva delali skupaj, sva se res dobro razumeli in si zaupali še kaj več kot to, kaj bo katera skuhala za kosilo.
»Vsega mi je že zmanjkalo in morala sem na malo večji nakup. Prihodnji teden sem čisto zasedena, prazniki pa so tik pred vrati. Pred kratkim sem se vpisala na tečaj tujega jezika, dvakrat na teden pa sem si dobila dodatno delo, da tako izboljšam svoj mesečni dohodek. Najstarejši že študira v Ljubljani, mlajša pa obiskuje zadnji razred osnovne šole in je že zelo samostojna. V veliko pomoč mi je tudi v gospodinjstvu. Zdaj me ne rabijo več toliko doma, bolj rabijo denar, da dobijo vse, kar potrebujejo in si želijo.«
»Kot vidiš, je bil tudi moj voziček čisto poln. Prihodnji teden bodo prazniki, pa ne maram delati gneče v trgovini. Saj lahko kupim tudi na zalogo, kot včasih. Pred prazniki imam rada mir in zbrano pripravljanje na praznike.«
»Nič se nisi spremenila,« se mi je nasmehnila.
»Upam, da sem se spremenila na boljše!«
Najin klepet je zmotil glas deklice, ki je pritekla do mamice pri sosednji mizi. Že med pogovorom sva opazovali dečka in deklico, ki sta bila v igralnem kotičku in se lepo igrala. Nenadoma pa se je deček skril za hišico in ni več hotel na mali tobogan. Deklica se je še nekajkrat spustila, potem pa je pritekla k mamici, saj igra brez bratca ni bila več zanimiva – tako sva predvidevali medve.
Mamica je odšla v igralni kotiček in nežno klicala svojega sinka, ki pa se ni hotel oglasiti. Le žalostno je pogledal skozi okno hišice in se spet skril. Nekaj časa sta dečka pustili pri miru, kmalu pa ga je mami vzela v naročje in mu nekaj nežno prigovarjala.
»Ja, če obljubiš, da pridemo potem nazaj,« je deček glasno zajokal.
Mami mu je obljubila in skupaj s hčerko ob sebi in sinom v naročju odšla po stopnicah.
Kmalu so se vrnili. Deček, vesel in razigran kot na začetku, se je s svojo sestrico spet spuščal po toboganu.
»Ste pa čarodejka, kako hitro in ljubeče znate potolažiti otroka,« je mamici pri sosednji mizi izrekla priznanje Nada.
»Saj ni bilo nič težkega. Le plenice sva zamenjala, pa je že ves nov. Hčerka je brez plenic že več kot pol leta, njen bratec dvojček pa še kar ne more brez njih. In ko ima polne, se skrije. Sram ga je, pa gre kam v kot ali pod mizo. Ampak jaz ga imam ravno tako rada kot hčerko, saj me ne moti, da ga moram očistiti in umiti. Saj zato pa smo mamice, da poskrbimo tudi za te stvari.«
Obe sva se strinjali z njo in bili mnenja, da je to res najlepši čas v življenju mame.
»Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi,« je z vzdihom izrekla znani pregovor Nada in nadaljevala: »Moji mami, ki je bila zaradi bolezni tako nebogljena, da smo ji morali dajati jesti in jo imeti v plenicah, je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da ne more sama na stranišče. da jo moramo negovati in umivati. Včasih se je kar jokala, ker ni mogla zadržati v sebi, da bi mi ne imeli dela. Če bi mi kdo kdaj prej povedal, kako je to obdobje lahko tudi lepo, bi mu to težko verjela. Na začetku je bilo za obe težko, ko pa mi je mama lahko zaupala, so bili to posebno lepi trenutki. Trenutki, ki so naju povezali in zbližali. Z ljubeznijo sem jo uredila vsaki in neizmerna hvaležnost, ki mi jo je pokazala mama, je bilo zame največje plačilo.«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine …
Poznala sem Nadine male skrivnosti, zato je takrat kar prišlo iz mene: »Si bila v tem času, ko se nisva videli, kdaj pri spovedi?«
»Ne, nisem mogla iti. Vedno sem prišla le do temnega kota v ozadju cerkve.«
»Škoda. Tako lepo je takrat, ko ti Bog po duhovniku reče odvežem te tvojih grehov …Ko po iskreni, dobri spovedi začutiš, kako te ima zdaj, si predenj položil vso svojo umazanijo in jo je nežno očistil. tvoj nebeški Oče še rajši, si še bolj njegov …«
Nada je žalostno zavzdihnila: »Zavedam se, da Bog pozna vse moje grehe, zato tako težko prihajam predenj. V cerkvi se najraje skrijem v kakšen kot nekam zadaj.«
»Toda Bog nam je dal milost kesanja, da bi nam dal možnost, da se mu znova približamo in ozdravimo. Takrat smo na novo rojeni.«
»To je zame tako težko. Že sedaj vem, da bom spet grešila …«
»Glej, Nada, tudi tvoja mama je vedela, da jo boš morala naslednji dan zopet umiti, in tisti deček tudi – pa sta bila oba zadovoljna, saj je bilo potem spet vse lepo, čisto in prijetno. Tako se boš počutila tudi ti, če iskreno priznaš svoje napake in slabosti, se jih kesaš in nebeškega Očeta prosiš odpuščanja. Tvoje srce bo očiščeno in bo veselo zaživelo.«
Nada se je zamislila in čez nekaj časa rekla: »Ti boš pred prazniki gotovo šla k spovedi … jaz pa se ne morem odločiti …«
»Najinega Očeta bom prosila, da tudi tebi nakloni milost, ki te bo pripeljala k zakramentu sprave. Želim ti, da se imaš lepo in da si srečna, zato bom molila zate, da bi se ti za letošnje praznike odprla nebesa!«
»Za tebe je vse tako enostavno …«
»Tudi zate bo, boš videla. Zaupaj Očetu, ki te ima rad, zaupaj mu kot zaupa svoji mami tisti deček, ki sva ga opazovali. Si videla, kako je bil potem vesel. Tudi ti boš, sem prepričana.«
»Bom poskusila. Šla bom v cerkev. Za velike praznike grem vedno, letos pa se ne bom skrivala v kakšnem kotu … Mogoče se bom tudi postavila v vrsto pred spovednico …«
»Le postavi se, Nada. Ko boš odprla vrata v spovednico, ti bo Bog odprl vrata v nebesa, tista, ki so skrita v našem čistem srcu.«
Hvaležni za to nepričakovano srečanje in za odkrit pogovor sva se v slovo prisrčno objeli.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2017) 04, str. 56

Sedele so za mizo v kavarni in srebale čaj. Zunaj je pritiskal strupen mraz, zato se je v lokalu kar trlo gostov, tudi najbolj zagrizeni kadilci so se danes raje odpovedali cigareti in so kavo pili na toplem. Še Stanka, ki res ni vzdržala brez čika, ni odhajala ven, pač pa se je le živčno poigravala z vžigalnikom.
Tako so se tu dobivale vsaj enkrat na mesec vse tri nekdanje sošolke iz gimnazije, danes pa že žene z družinami in službami. Stanka je bila učiteljica, Vida je plula v komercialnih vodah, Vera pa se je posvetila raziskovalnemu delu.
Prijetno so kramljale, ko so se ozrle proti točilnemu pultu, kjer je s stola padla mlada ženska. Med ljudmi je završalo – “poglejte, kako je pijana in to še dopoldan, pa še ženska, da je ni sram”, so komentirali in gledali, kako se ni in ni mogla postaviti na noge in za nameček je še bruhala.
»Kdor koli je že, moramo ji pomagati, kaj veš, kaj jo je gnalo, da se je napila,« je rekla Vera in vse tri so stopile bliže ter onemele: na tleh je ležala njihova nekdanja sošolka Marjana. Štiri leta so skupaj grele gimnazijske klopi, vsem trem je vedno pomagala pri učenju. Bila je genij, ki je obvladala skoraj vse predmete, po maturi pa kot da se udrla v zemljo.
Obstale so kot okamenele. »Jo poznate?« je vprašala natakarica, »nekam jo moramo spraviti, tu res ne more ležati.« »Jaz je ne poznam,« je rekla Stanka ter pogledala proč. »Tudi jaz ne,« je zviška pribila Vida. »Jaz jo pa,« se jima je v obraz zazrla Vera, »bila je moja in tudi vajina sošolka in zelo dobra prijateljica.« Sklonila se je nad njo, ji obrisala obraz ter ji pomagala vstati, ne meneč se za Stanko in Vido, ki sta osramočeni zapustili lokal.
»Ja, kaj je s teboj, Marjana? Pridi, greva,« ji je šlo skoraj na jok ob pogledu na nemočno prijateljico. »Bom jaz počistila,« je rekla natakarica, vesela, da je predstave konec. Gostje, ki so bili prej glasni in so jo obsojali, so jima naredili prostor in starejši gospod, ji jo je prijazno pomagal spraviti do avta.
Oster mraz jo je na poti iz lokala malce streznil, da je spregovorila. »Pusti me, nimam kam iti, mama me je vrgla na cesto,« je povezovala besede. »K meni greva, če nimaš kam, tako ja ne boš ostala na ulici.« »Pusti me, naj umrem,« je jadikovala dalje. »Saj boš umrla, a ne še danes,« ji je šlo skoraj na smeh.
Potrobila je, ko sta se pripeljali pred domačo hišo, da je mož prihitel po stopnicah. Bila je sobota in tako kot ona ni bil v službi. Začudeno jo je gledal, ko je odprla vrata na sovoznikovi strani. »Pomagaj mi jo, prosim, spraviti ven,« je rekla. Nič ni vpraševal, molče ji je pomagal do kopalnice ter se obzirno umaknil, da jo je slekla, stuširala in oblekla v svojo haljo. »Kako zlatega moža imam,« je hvaležno pomislila. Bil je tih, delaven in pošten ter zelo veren človek. Zelo lepo sta se razumela, da je včasih kar s strahom pomislila, kaj če bi se to nenadoma končalo.
»Je teta bolna?« sta vprašala otroka, petletna Ema in sedemletni Peter, ko jo je, še opotekajočo, kot otroka položila v posteljo v sobi za goste. »Ja, zelo je bolna,« ju je pobožala po laseh. »Pa bo ozdravela?« je vrtala dalje Ema. »Ja, bo, mi ji bomo pomagali, zdaj se pa pojdita igrat, rada bi bila malo z očkom.«
Umaknila sta se, ona pa je prisedla k možu, ki je že skuhal čaj. Molče jo je poslušal, ko mu je povedala vso zgodbo. »Vse drugo razumem, da pa sta jo zatajili Stanka in Vida, ko pa vam je toliko pomagala v šoli, tega ne morem sprejeti.« Trdno ji je stisnil roko in šepnil: »Vera, ti si najbolj plemenit človek, kar jih poznam.«
Ko se je Marjana zbudila in ko ji je povedala svojo žalostno zgodbo, se je odločila, da ji bo pomagala.
Takoj po gimnaziji so se z očetom in materjo preselili, da je bila bliže fakulteti, ker za bivanje v študentskem domu ni bilo denarja. Očetova pokojnina je bila majhna. Bil je invalid in ko je na hitro umrl, si je mati našla drugega, ne vedoč, da je alkoholik. Pa se je začela kalvarija: bil je nasilnež, včasih je udaril tudi njo, ne samo mamo, ki je tudi začela piti. Ona je sicer diplomirala, a službe ni dobila. Da bi šla od doma, ni bilo mogoče, saj ni imela od česa živeti. Doma pa je bil pekel, da je začela zahajati po lokalih in še tisto malo, kar je dobila za kako uro inštrukcij, ki jih je opravila na črno, dala za pijačo. V omami je pozabila na vse gorje. Vedela je, da je slabič – ko je umrl oče, na katerega je bila močno navezana, se je vedno bolj sesipala in tonila na dno. Najhuje pa jo je peklo, ker je zatajila še vero. »Če bi bil Bog, ne bi pustil, da oče umre,« je hlipala. »Trapa, saj si vendar odrasla, otroci razmišljajo bolj pametno kot ti – vsak izgubi starše, ti si izgubila očeta, ko si bila že skoraj pri kruhu,« se je kar ujezila. »Zdaj te bom pa jaz vzela v roke, da se spet postaviš na trdna tla, tudi če bo pot dolga in trnova.«
In je bila res. Mesece dolgo je po koncu zdravljenja hodila z njo na predavanja, jo spremljala na vsakem koraku, jo nekajkrat med zdravljenjem, ko je prišla za vikend ven, našla v lokalu opito, a obupala ni. Borila se je – v začetku sploh ni vedela, kako globoko je že bila na dnu, in ko je uvidela, se je še bolj zagrizla in ji vlivala moč. Vesela je bila moževe podpore, brez njega ne bi zmogla. On je ob njeni odsotnosti poskrbel za otroka in dom. »V najbolj čudnem položaju je nisem zatajila in nočem je pustiti na sredi poti iz hvaležnosti za njeno pomoč, da sem končala šolo in imam danes poklic,« si je dopovedovala takrat, ko so obema klecala kolena pod težkim križem.
Nekaj let kasneje.
Sedita za mizo v isti kavarni in pijeta čaj. Tudi danes je zunaj mraz in lokal je poln. Na kolenih Marjane sedi punčka treh let in se poigrava z njenimi kodri in se spet spusti k ‘teti’ Veri, kot jo ljubeče kliče.
Po letih trpljenja, po letih križevega pota, sta obraza prijateljic nasmejana in kar žarita. »Le kaj bi bila jaz danes, če me ne bi ti takrat pobrala.« pokaže Marjana proti točilnemu pultu. »Pustiva zdaj to,« reče Vera in spet stisne k sebi prijateljičino razigrano hčerko. »Ne obujajva spominov, danes je nama obema lepo, obe imava službo, družino, glejva naprej. Vsaka stvar se zgodi z namenom, ti si v skupini ozdravljenih alkoholikov našla moža, ki te razume, ker je prehodil precej pred tabo isto pot. Danes stopata skupaj po novi, drugačni poti, pravi.«
»Ti me nisi zatajila, oni dve pa sta me, izgubili pa sta tebe. Pa še nekaj sem našla – našla sem pot nazaj k Bogu. Redno hodimo v cerkev in mala že moli Sveti angel.« S solzami v očeh sta zrli druga v drugo, hvaležni Bogu, da se je vse izteklo tako.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 03, str. 38

Tako kot mnogo večerov, sem tudi tokrat pripravljen na spanje, še prej pa na pogovor s tabo. To mi je prišlo že kar malo v navado. Vsak večer se ti izročim in priporočim za srečno zadnjo uro, za katero si priprošnjik pri Bogu.
Danes si pa še posebej želim pogovora s tabo, saj bi ti rad povedal, kako sem srečen. Ravno danes, ko imaš svoj praznik in jaz svoj god, sem dobil najbolj dragoceno darilo: obiskal me je gospod župnik. Opravil sem dobro življenjsko spoved, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kako lep je občutek ob zavedanju, da sem spravljen z Bogom in z ljudmi. Kako sem vesel tega darila!
In poglej, kaj imam v rokah: vnuk Miha mi je za god podaril sliko, na kateri učiš Jezusa delati z mizarskim orodjem. Na zadnji strani pa so litanije tebi v čast in priprošnjo. Že pred časom je sliko dobil v neki cerkvi in jo prihranil, da mi jo izroči prav za današnji praznik. Res sem vesel te njegove pozornosti!
Moj dragi sveti Jožef, rad te imam! Zato ni čudno, da je bilo v naši družini tvoje ime tolikokrat izgovorjeno. Bil si naš vzornik in priprošnjik, na katerega smo se z zaupanjem obračali.
Spominjam se še stare mame, ki nas je zjutraj, preden smo se odpravili z doma, zbirala pri sebi in nas učila: »Če se zjutraj priporočite svetemu Jožefu, se vam ne bo zgodilo nič hudega. Nobena stvar vam ne bo škodovala. Tudi če bi se zgodilo kaj slabega, bo sveti Jožef izprosil, da bo Bog vse obrnil v dobro.«
Dragi sveti Jožef, utrujen sem že, pa vendar je tako blagodejna misel, da se lahko v molitvi pogovarjam s tabo. Začnem že res z molitvijo, potem pa v svoji raztresenosti preidem na pogovor in že sva na ti. Ne morem več biti tako zbran kot v mladosti, rad pa te imam še bolj in domač si mi vsak dan bolj. In kmalu se bova srečala, o tem ni dvoma. Čez osemdeset jih že štejem in moji dnevi na zemlji se počasi iztekajo. Ko se srečava, se bova objela kot stara znanca in prijatelja. Še prej pa bi se ti rad še enkrat zahvalil za vse tvoje varstvo in modro vodstvo v mojem življenju.
Še mlad sem prišel v naše glavno mesto. Moral sem. Tu je bil zaslužek in s tem prihodnost. Čutil sem dolžnost, da tudi jaz poskrbim za člane naše družine na drugem koncu države. Redno sem jim pošiljal del svojega zaslužka. Mnogoterim stvarem sem se odpovedal, da sem pririnil od meseca do meseca.
Nekoč pa so me prijatelji iz ‘fabrike’ vseeno pregovorili, da sem šel z njimi v družbo. »Po napornem delovnem tednu se pa ja ne boš zaprl med štiri stene, saj si vendar mlad. Kdaj boš pa užival, če ne zdaj?« so me vabili in zvabili. Ni mi bilo žal. Res sem potreboval malo sprostitve in dobro razpoloženje je bilo nalezljivo. Smejal sem z njimi šalam, ki jih je eden stresal kot iz rokava.
Tedaj sem jo zagledal. V družbi deklet se je pogovarjala in smejala. Ob njeni lepoti sem onemel. Strmel sem vanjo kot uročen in za trenutek sta se najina pogleda srečala. Povesila je oči in zardela.
Prijatelji so to opazili. »O, tukaj pa nekaj prasketa, iskrice že skačejo! Pa saj ta dela pri nas, je nisi še nikoli opazil? Nič se ne trudi, še nobenemu ni uspelo z njo spregovoriti. Le z dekleti se druži.« Takoj sem hotel zvedeti kaj več o njej. Zvečer sem odtaval v samski dom kot uročen. In brž sem te prosil, moj dragi Jožef, da mi pomagaš navezati stike. Uslišal si me in mi pomagal, da sem bil vztrajen. In kako srečen sem bil, ko je postala moje dekle in kmalu potem moja žena. Bil sem v devetih nebesih.
Sveti Jožef! Vsak dan sem v litanijah molil, da si kras domačega življenja, da si steber družin, da si glavar svete družine ... S tem si tudi mene klical k odgovornosti. Začel sem stvarneje razmišljati. Tudi jaz sem želel dobro poskrbeti za svojo družino. Želel sem si nazaj staro službo, ki sem jo nepremišljeno pustil, želel sem postaviti hišo za svojo družino, želel sem otrokom nuditi več možnosti za šolanje in poklic. Svoje načrte sem zaupal svoji ženi, kot vedno, me je tudi tokrat pomirila: »Kar koli boš storil in kakor koli se boš odločil, vedi, da bom ob tebi. Otrokom želim za popotnico v življenje pokloniti najlepše, kar otrok lahko dobi: da odrašča ob očetu in materi.«
Trudil sem se, kolikor sem vedel in znal. Zdaj na starost vidim jasneje veliko stvari. Vidim, da nisem vedno ravnal dovolj modro, preudarno in strpno. Zdaj mi je žal za veliko stvari, takrat pa sem ravnal v dobri veri, da delam prav. Da delam za dobro svojih otrok.
O, dragi moj Jožef, kolikokrat sem bil do njih prezahteven, prestrog, kolikokrat sem jih primerjal z otroki sosedov in sodelavcev in jim tako jemal samozavest in jim grenil življenje.
Velikokrat sem v mislih s svojimi otroki. In sprašujem se, ali bodo znali biti srečni in zadovoljni v poklicu, ki so si ga izbrali. Bodo zvesti svojim sozakoncem, svojim otrokom, svoji veri, ali bo moj slab zgled kvarno vplival na njihovo ravnanje? Sveti Jožef, izprosi pri Bogu milosti zanje, da ga začutijo v sebi in v svojem življenju, kot sem ga jaz. Prav šele takrat, ko se je moje srce umirilo, šele takrat sem pravzaprav začel polno živeti. Šele takrat sem začutil odpuščajočo Božjo ljubezen.
Dobri Jožef, ki si strah hudobnih duhov, zahvaljujem se ti, da si mi pomagal pregnati skušnjave in strahove in si mi vlil poguma tudi danes, da sem svoje otroke prosil odpuščanja. Pomagal si mi pri tej težki nalogi, pri tem osvobajanju od zla, ki se je vrinilo med nas in nas razdvajalo. Potrudil sem se, da sem jim povedal, da sem jih vedno imel rad. Ja, kar malo neroden sem bil pri tem.
Pokojna žena bi to bolje znala. Ona je imela pravi čut za to. Bila mi je ne le sopotnica in sodelavka, ampak tudi tolažnica. Večkrat je namesto mene kaj uredila in mi odvzela breme. Sedaj je ni več pri meni, pri tebi je, tebi dela družbo, o tem sem prepričan. In oba čakata, da pridem.
Moja žena ... Bila je dobra, zvesta in potrpežljiva in bila je prava mati. Taka, ki se zna boriti za svojega otroka, ki čuti z njim in ve, da se mora velikokrat odpovedati svojim željam, da je otrok srečen, ljubljen in se čuti sprejetega. Večkrat je rekla: »Ob ognju svoje mladosti se otrok greje vse življenje.« Zato je vedno poskrbela, da na našem družinskem ognjišču ni ugasnil ogenj ljubezni.
Oči so se mu trudno zaprle, med prsti je še vedno držal sliko svojega zavetnika svetega Jožefa.
V pogovoru z ženo in s svetim Jožefom je s smehljajem na ustnicah mirno zaspal.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 48-49.

Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
»Slovenci so junaki,« je rekel sveti Jurij, posebni zaščitnik kranjske dežele. »Vojaka morajo imeti za zaščitnika.«
»Eh, kaj bi! Reveži so - naj bodo zadovoljni s svetim Alešem,« je dejal neki kraljevski svetnik. Nekdo je hudomušno predlagal svetega Urbana, ki ima oblast nad vinom, neka sveta devica pa je spet rekla: »Oh, večni mučenci so; dajmo jim svetega Boštjana...«
In tako se v nebesih niso mogli zediniti, kdo naj prevzame posebno varstvo nad ubogim slovenskim narodom. Saj sicer sama Mati božja razprostira plašč nad njim, toliko je prošenj s tega koščka zemlje, da mora res imeti pomočnika.
Ta čas pa so se v nebesa dvigale vedno nove molitve. Joj, tako hudo je bilo tedaj pri nas in tako smo bili potrebni pomoči! Od vseh strani naše lepe dežele so vrele. Otroci in starci, možje in žene, kmetje in meščani, delavci in misleci - vsi so dvigali svoje prošnje k Bogu, kakor bi jih nizali z velikega rožnega venca, položenega preko naših mest in vasi.
In ko je bila sila največja, je nebeški zbor nenadoma umolknil. Prav preprost mož je prišel po rajski poti, bolj skromnemu rokodelcu podoben kot nebeškemu svetniku, in vendar so se mu vsi nebeščani globoko priklonili. Kajti bil je sveti Jožef, rednik Jezusov, ki mu je bil sam Bog na zemlji pokoren.
»Jaz bom varoval Slovence,« je zaklical. »Ubogi so, kakor je bila uboga naša družina v Nazaretu; pobožni, kakor mi v Nazaretu; navezani na svoj dom, kakor mi v Nazaretu; z vsemi težavami sveta obloženi, kakor mi v Nazaretu in vendar posebni ljubljenci božji, kajti nad njimi se bodo spolnili vsi blagri pridige na gori. Narod junakov in narod svetnikov, narod ponižanih in prav zato velikih... Marija je z njimi in, kjer je ona, tam sem tudi jaz; in kjer sva midva, je Jezus. Sin ne bo pozabil Matere in ne odklonil prošnje krušnega očeta, katerega je ljubil in ubogal na zemlji...«
In ljuba božja Mati mu je ob teh besedah hvaležno prikimala, Bog pa je blagoslovil odločitev svetega Ženina svoje Matere.

Odslej biva sveti Jožef vedno med nami. Ne ločimo ga od drugih ljudi in ne spoznamo ga, dasi ga morda tolikokrat srečamo v naših družinah, v naših delavnicah, v naših cerkvah. Kolikokrat je tako zelo podoben našim lastnim očetom! Joj, in vendar mnogokrat celo pozabimo nanj! In vendar - morda ga umirajoči spoznajo, ko pristopi k njihovi postelji, da jim dvigne utrujeno dušo v nebeško veselje. Tedaj jim oblije ustnice poslednji nasmeh, dober in spokojen.
Da, sveti Jožef, varuj naše življenje in ne zapusti nas v smrtni uri!

CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 60.

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela ... To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled ...«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.