V kuhinjo je vstopil mož in prinesel zabojček kratkih vejic lepe srebrno zelene jelke. Skupaj z vonjem po iglavcih in smoli je zadišalo tudi po snegu in zavelo po mrazu, ki sta bila zunaj. Zabojček je odložil na kuhinjsko mizo, ki je že dobro zaščitena s časopisnim papirjem čakala, da bo danes na njej nastajal letošnji adventni venček.
Mož se je pogrel z vročim čajem in si na topli skodelici pogrel še prezeble prste. Ob tem sva delala načrt, kako bo letošnji adventni venček izgledal. Ko sva uskladila svoji mnenji, sva začela z delom.
»Vidiš, kako se časi spreminjajo. Včasih si prinesel vejice in mah, pa je bil del tvoje naloge opravljen.«
»Ja, in ko sem se naslednji dan pozno ponoči vrnil domov, je bil venček že narejen. Ti in otroci ste ga spletli in okrasili.«
»Pa s kakšnim žarom so ti potem razlagali, kaj je kdo predlagal, da izgleda tako lepo. Vsi so sodelovali, zato se nam je zdel tako lep, tako naš, tako domač. Komaj so čakali prve adventne nedelje.«
Pričela sva z delom in v molku obujala vsak svoje spomine in se čudila, kako čas hitro teče ...
Otroci so odrasli, pa vendar se mi zdi, da ni še dolgo tega, ko smo skupaj izdelovali adventni venček. Kratke, dišeče vejice jelke sem vezala na obod in drobni otroški prstki so mi spretno hiteli polagat vejico za vejico, eno poleg druge. Na spleteni venček smo pritrdili še štiri barvne sveče v srebrni preobleki.
Adventni venček smo položili na kuhinjsko mizo in na prvo adventno nedeljo zvečer je najstarejši prižgal prvo svečko. To je bil njegov privilegij. S tem je pokazal, kako bodo to za njim v prihodnjih dneh storili še drugi – vsak dan eden. Tisti, ki je svečko prižgal, je na koncu plamenček tudi upihnil.
Prižgana svečka je bila znak, da se ugasnejo luči in prične naša molitev. Najprej smo zapeli pesem, potem smo zmolili desetko rožnega venca, se pogovarjali, kje sta sedaj na poti sveti Jožef in Marija, ki pričakujeta dojenčka, sledile so večerne molitvice in osebne zahvale. Najmlajši najprej s poslušanjem, kasneje pa tudi pri zahvalah in pri prižiganju svečk. Vsi pa so ves čas strmeli v plapolajoče plamenčke.
Po molitvi je sledilo veselje, ki so ga vsi nestrpno čakali. Prižgani plameni so dajali prostoru poseben čar. Vse dokler tisti, ki je bil na vrsti za ugašanje, ni upihnil sveč, toliko časa so lahko svoje spretnosti v obliki senc na steno s pomočjo upogibanja prstov ustvarjali vsi. Največkrat so to bili dolgouhi zajčki. Z vsakim letom so postajali spretnejši in več domišljije je dajalo poguma za nove ideje in izzive. Pustila sem jih, da so se sprostili v romantičnih čarih brezskrbnega otroštva.
Novodobni svet je tudi v našo družino vstopil z novotarijo. Najmlajši je za Miklavžev dar od sosede dobil adventni koledar z okenci, v katerih so se skrivali koščki čokolade. Za vsak dan ena. Nekaj časa smo se tej novotariji upirali, ko pa so otroci malo odrasli, je po vsem prejšnjem obredju sledilo še odpiranje okenca na adventnem koledarju.
Najmlajši je bil sta štiri leta, ko smo prvič vsakemu namenili svoj koledar. Najmlajši je že prvi večer začuden opazil, da mami in ati nimata svojega koledarja. Razložila sva mu, da je to le za otroke. Že naslednji dan ni več hotel pojesti svojega koščka čokolade. Tretji dan mi je ves srečen poklonil prihranjeni košček, sam pa je vzel tistega za tretji dan. Veselje ni dolgo trajalo, saj je opazil, da je ati še vedno brez čokolade. Hitro sem prelomila svoj košček in možu izročila polovičko. Najmlajši je ponovil za mano. Ati je tako dobil cel košček, torej več kot midva. Spet mu ni bilo prav. Zadrego smo rešili tako, da smo polovičko položili na krožniček poleg venčka.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 91-92.

Ljudje v okolici so si ga težko predstavljali brez kolesa. Kamor koli se namenil, je sedel na kolo, pa naj bila pot še tako kratka. Med vožnjo je Damjan opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je vedel, da ima vsaka hiša svoje navade: eni so vedno nekaj brkljali okoli hiš, drugi so pred njimi posedali, eni so mu odzdravljali, drugi pa so se delali kakor da ga ne vidijo. Vedno pa so mu pozdrave vračali otroci, katerim je že od daleč mahal v pozdrav. Tudi v šolo se je vozil s kolesom, izogibal se je glavnih cest in poiskal stranske. In tam je pogosto srečeval starejši par. Bila sta nekaj posebnega: on je bil visok in močan, na glavi je vedno imel klobuk, ki ga je naredil še večjega, ona pa je bila nekoliko manjše postave. Hodila sta počasi in le redkokdaj sta se pogovarjala. Vedno pa sta se držala za roke in prav to ga je presenečalo. Vedel je, da se oče in mama imata rada, ampak da bi se kdaj prijela za roke, tega ni doživel. Vedno, kadar ju je opazil, je najprej pogledal, če se tudi tokrat držita za roke.

Ko je šel v srednjo šolo, se je vozil z avtobusom. V drugem letniku jih je profesor pri sociologiji vprašal, kdo so njihovi vzorniki. Nekateri so rekli da starši, drugi so naštevali bolj ali manj znane osebnosti. Damjan pa je imel pred očmi tisti starejši par in dejal, da sta mu ta dva ljubeča človeka na neki način vzor.
Sošolci so ga malo čudno pogledali, profesor pa je vprašal: »In kako jim je ime?«
»Tega pa ne vem,« je presenetil profesorja in sošolce.
»In kako da sta ti vzornika?« se je čudil profesor.
»Pomembno je, kaj sem čutil, kadar sem ju srečal,« je povedal.
»Zanimivo, zelo zanimivo,« je menil profesor.
Po uri je stopil k njemu Erik: »Si mislil na Miklavža?«
»Katerega Miklavža?« se je začudil Damjan.
»Tistega, ki ti je na neki način vzor.«
»Kaj ga poznaš?«
»Ja, blizu nas stanuje. Pa mu ni ime Miklavž, le tako mu vsi pravimo. Menda je Gašper.«
»Zakaj mu potem pravite Miklavž?«
»To biti znal bolje povedati moj oče. Ko je bil mlad, je bil menda velikokrat Miklavž. Oče mi je tudi povedal, da mu je nekoč dejal, da bi bil rad še kdaj Miklavž.«
»Čudna želja,« je pripomnil Damjan.
Na ta pogovor bi Damjan gotovo pozabil, če ne bi nekaj let kasneje v njihovi župniji pripravljali miklavževanje. Fantje so se hitro domenili, da bodo oni peklenščki, dekleta pa angeli, zataknilo pa se je pri izbiri Miklavža.
»Kaj če bi bil ti?« se je Tomaž, ki so mu rekli režiser, obrnil k Damjanu.
»Jaz?« se je začudil in zardel. »Jaz sem za to premlad. Miklavž mora biti odrasla oseba. Poznam pa nekoga, ki bi bil rad Miklavž.«
»Kaj nam tega nisi takoj povedal!« je bil vesel Tomaž.
Damjan jim je potem povedal, kako je kot šolar srečeval starejši par, ki se je vedno držal za rok, in ta gospod si menda želi, da bi bil še kdaj Miklavž.
»Ta bi bil ravno pravi za naše miklavževanje,« so menili vsi.
Damjan je poklical Erika: »Čuj, povej Miklavžu, da bo lahko letos v naši župniji Miklavž!«
»Tega bo gotovo zelo vesel,« je bil prepričan Erik. Naslednji dan pa mu je Erik vrnil klic: »Ne vem, če bo kaj. Oče ga je vprašal, pa je rekel, da je za to že prestar.« Damjan je na vajah povedal, da z njegovim Miklavžem verjetno ne bo nič.
»Pa poiščimo drugega,« so predlagali nekateri.
»Po ovinkih se ne moremo pogovarjati,« je menil Tomaž, »nagovoriti ga moramo osebno!«
Ko je Tomažu uspelo dobiti Miklavževo telefonsko številko, ga je poklical. »Na obisk sicer lahko pridete, dogovorila pa se bova bolj težko,« mu ni dajal veliko upanja. Ob dogovorjeni uri sta bila Damjan in Tomaž pred Miklavževimi vhodnimi vrati. Ko so se odprla, je pred njima stal Miklavž. Damjanove oči so premerile njegovo postavo. Prvič ga je videl tako od blizu. Nič več se mu ni zdel tako velik kot pred leti. »Gašper,« jima je ponudil roko. Damjanova se je kar zgubila v njegovi, stisk pa je bil močan in topel. Za njim je prišla žena. Ko mu je podala roko, ga je prevzel njen nasmeh. Toliko topline je bilo v njem!
Povabila sta ju v dnevno sobo. »Torej vidva bi me rada naredila za Miklavža,« je dejal Gašper z glasom, ki je bil bolj živahen kot njegove kretnje. Tomaž je na kratko predstavil delo v župniji in izrekel prošnjo za sodelovanje.
»Priznam, da mi vaše povabilo dobro dene. Kako pa ste zvedeli, da sem včasih želel, da bi bil še kdaj Miklavž?«
»Erik mi je povedal, da mu je povedal oče,« je pohitel Damjan.
»Kaj res?« se je čudil Gašper. »Že dolgo je tega, kar sem imel takšne želje,« je bilo čutiti zadrego v njegovem glasu. »Predolgo je že tega in medtem se je marsikaj spremenilo. Zdaj hodi Miklavž že po vseh mestih z vsem mogočim spremstvom, v naših mladih letih pa smo lahko miklavževanje pripravili samo v cerkvi ali po domovih. V naši veroučni skupini smo sklenili, da ga pripravimo za naše mlajše brate in sestre in sorodnike. Nekdo je napisal primerno besedilo, mene, ki sem bil največji, so določili za Miklavža, fantje so bili peklenščki, dekleta angelčki. Najmanjša med njimi je bila Mojca,« mu je pogled obstal na ženi. »Saj smo se že dolgo družili, toda nikoli je še nisem v resnici opazil. Ko pa mi je takrat podajala pakete, sem zagledal njene oči in kmalu ne bi več vedel, komu naj paket izročim.«
Žena se je samo rahlo nasmehnila in odhitela v kuhinjo »Čaj bom skuhala.«
Gašper je malo počakal, kot da zbira spomine. »Saj vem, da je to morda malo smešno, ampak tako je bilo: tisti angel mi je v hipu segel v srce in glavo!«
»Res ni običajno, da angel nekomu zmeša glavo,« se je zasmejal Tomaž.
»Tisti ogenjček se je počasi vnemal in na koncu vzplamenel ... V mladinski skupini smo nato še nekajkrat pripravili miklavževanje. Jaz Miklavž, Mojca angel. Zelo rada je nastopala kot angel. No, pozneje sem včasih v kakšni prijateljski družbi rekel, da bi bil rad še kdaj Miklavž ... Predvsem zaradi nje!«
»Zaradi žene?« sta se začudila.
»Ampak njej sploh ni treba nastopati kot angel,« je začel s premislekom. »Vesta, ona je res angel. Angel brez peruti.« Damjana in Tomaža je presenetila toplina njegovega glasu. »Toda vrnimo se k vašemu miklavževanju. Tako bom rekel: sveti Miklavž je poznal razmere, v katerih živeli ljudje, posebno otroci. In imel jih je zelo rad. Takšni morajo biti tudi njegovi nasledniki. Miklavž mora otroke poznati, da lahko ob darilu izreče besede, ki jih otrok potrebuje. Ali kateri od vaju zmore to?«
Tomaž je pogledal Damjana in zaklical: »Prijatelj, nihče med nami ni bolj primeren kot ti!!
Damjanu je postalo neprijetno. Ni pričakoval takega razpleta.
Gašper se je prisrčno zasmejal. »No, glejta! Že vidim, da se bo znal ta mladi mož vživeti v svetega Miklavža. Njega se ne sme igrati, njega je treba doživeti. Potem res pride Miklavž.«
Gospodinja Mojca je prinesla čaj in vprašala: »Ste se dogovorili?«
»Ja in ne,« je odvrnil Tomaž, Mojca pa ni vprašala, kaj to pomeni.
Popili so čaj. Gosta sta se zahvalila za lep večer in se poslovila.
»Škoda, da ga nisva prepričala,« je začel Damjan, ko sta stopala proti avtu.
»Morda pa niti ni. Zdaj, ko sva srečala skoraj pravega Miklavža, boš ti veliko lažje Miklavž,« ga je spodbujal Tomaž.
»Ampak on je imel ob sebi skoraj pravega angela,« je pripomnil.
»Na svetu je veliko ljudi, ki ne vedo, da so angeli,« je modroval Tomaž. Damjan pa je molčal in že zbiral misli in besede, s katerimi bo kot Miklavž obdaril otroke.
JARC,Janko, Smiljan. Ognjišče (2016) 12, str. 24

Globoko zatopljen v svoje misli je stopil na slabo shojeno ozko pot, bližnjico od njegovega doma prek brega, kjer je stala sosedova domačija. Tega zgodnjega nedeljskega dopoldneva ga je presenetila novica, ki se je kakor blisk razširila po vsej soseski: da je njegov hudo bolni daljni sosed končno le dovolil svoji ženi poklicati duhovnika. Odkar so ga pred mesecem dni pripeljali iz bolnišnice v domačo oskrbo, ker so zdravniki ugotovili, da mu ni več pomoči, se je predal neki trdovratni otopelosti in ni hotel nikogar sprejeti. Še bolj pa je bil presenečen, ko ga je brž po odhodu duhovnika poklicala bolnikova žena, naj nemudoma pride k njim, ker bi mož moral o nečem spregovoriti. Brez pomišljanja je obljubil, da pride k njim že dopoldne.
Pot, na katero se je podal, je bila težka že zaradi strmine, danes pa se je čevljev prijemala še razmočena haloška ilovica, zato so bili koraki še težji. Lahko bi se bil peljal z avtomobilom po cesti, ki so jo pred nedavnim speljali okoli hriba in je vodila mimo soseda, toda želel je zaužiti vso lepoto narave v tem čudovitem jesenskem dnevu. Sončni žarki so ga prijetno greli, od vsepovsod ga je pozdravljalo petje ptic, pomešano s šelestenjem listja in enakomernim žuborenjem potoka.
Komaj je prilezel na vrh brega. Ustavil se je, da se nekoliko oddahne. Naloženih je imel že šest križev, ki so mu jih obteževale še razne bolezni, ki so mu vztrajno pile življenjski sok. Moral si je priznati, da mu telesne sile počasi, a nezadržno pešajo...
Globoko je vdihnil svežino, ki je še ostajala od zgodnjega jutra, ko je rahel dež prečistil gosti jesenski zrak. To mu je zbistrilo um, pa vendar ni mogel dognati, čemu ga sosed kliče. Toda kmalu bo izvedel! Pred sabo je že videl sosedovo domačijo, do katere je imel le še slabih sto metrov poti navzdol. Pospešil je korak.
Hudo bolnega soseda je našel v sobi. Pogled na onemoglo telo, ki togo ležalo pod tanko odejo, in na pepelnato sivi, zaradi bolečin neprepoznavni obraz z globoko vdrtimi očmi ga je prepričal, da slovo od tega sveta ni več daleč.
Molče je sedel ob njegovo posteljo. Morečo tišino je prekinjalo dušeče hropljenje iz bolnikovih posušenih pljuč. Naenkrat se je telo zvilo v bolestnem krču in iz suhega grla so prihajale komaj slišne besede: "Davno - pred tridesetimi leti, ko si se po dolgem času vrnil iz tujine... takrat... ti nisem govoril resnice..." Po teh besedah je bolnik izmučen utihnil in zaprl prestrašene oči. Samo hropenje iz njegovih prsi je dalo slutiti, da življenje v njem še ni ugasnilo.
Kot okamenel je sedel poleg bolnika in topo strmel predse. Besede so kakor oster nož zarezale v njegovo staro, nikoli zaceljeno rano. Srce je spet boleče zakrvavelo. Razumel je. Vsako vprašanje bi bilo odveč. Nobena obsodba ne bi mogla več vrniti izgubljene sreče. Negotovosti, v kateri je trpel dolgih trideset let, je bilo v trenutku konec. Sedaj ve resnico. Takrat mu je sosed v svoji nevoščljivosti lagal in s tem uničil srečo dveh mladih ljudi.
Kakor v nekakšni vročični blodnji je pritaval domov. A bil je preveč utrujen od prestanega trpljenja, da bi lahko počival. Preveč zbegan zaradi nenadnega spoznanja resnice, da bi lahko miroval. Zdelo se mu je, da se je čas zavrtel za celih trideset let nazaj. Kakor takrat, ga njegovo hrepeneče srce spet vleče k njej, kakor takrat, ga spet vabi njen klic. Zdaj mora ubogati svoje srce, zdaj mora hiteti njenemu klicu naproti.
Zamišljeno je vozil po strmi, razdrapani haloški cesti. Na mestu, kjer se začne cesta rahlo spuščati proti ravnini in se približa reki, se je ustavil. Dan se je že nagibal proti večeru in bledi sončni žarki so se vse bolj umikali prvemu mraku. Moral se je sprehoditi po tej lepi naravi, moral si je izbistriti um in še enkrat podoživeti svojo nekdanjo srečo. na tem kraju sta se spoznala. Nista bila več rosno mlada. Njegova živahna in pogumna narava je dopolnjevala njeno mirnost zadržanost. Poznanstvo je počasi preraslo v iskreno prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Na teh trdnih temeljih se je rodila njuna ljubezen. Prepojena z njeno močjo sta začela razmišljati o skupni prihodnosti.
Vsakič, ko je za dalj časa odhajal v tujino, jo je spraševal: "Me boš čakala?" "Čakala bom!" "Če bo treba, tudi dolgo?" "Tako dolgo, dokler spet ne prideš." "Lahko verjamem?" "Verjemi mi vse. In pridi kmalu!" Zatem je začelo spraševati dekle: "Bo prišel?" "Zagotovo. Kmalu se vrnem z zlatima obročkoma in takrat ostaneva skupaj za vedno." "Rada bi ti verjela." "Verjemi mi vse." "Pridi kmalu!"
Ob vsakem takem slovesu sta se globoko gledala v oči. Desnica je poiskala desnico, roki sta se dvignili, prsti med seboj prepletli v trdno vez. "Prisežem!" "Prisežem!" Tako je bilo vsakokrat ob slovesu. Vedno iste obljube, vedno enaka prisega, a slovo vedno težje in hrepenenje po skupnem življenju zmeraj močnejše.
Nekoč se je po dolgem času spet vrnil iz tujine domov. Na posmehljive pripombe nekaterih škodoželjnih vrstnikov na račun njegove "staromodne" ljubezenske zveze se nikoli ni dosti zmenil. A tokrat so šli predaleč. Sosed, s katerim sta bila nekoč sošolca, vseskozi pa dobra prijatelja, ga je uspel prepričati, da ga njegovo dekle vendarle ne čaka tako zvesto, kakor misli. Sledilo je nekaj slabih besed o dekletu... Do ga je do kraja potolklo. Verjel je. Prijatelj mu vendar ne bi lagal! Kakšno korist bi imel od tega?
Ko je prišel malo k sebi, se je odpeljal k dekletu. Ploha očitkov, ki so se vsuli iz njegovih ust, so dekle skoraj pahnili v blaznost. Ničesar ni mogla razumeti. Zaman so bila vsa njena prepričevanja, solze in jok, prošnje in prisega. Pustil jo je samo...
Od takrat je minilo dolgih trideset let. V teh letih se mu je večkrat oglašala vest in ga spraševala, ali je ravnal prav, ko je verjel prijatelju? Kaj če bi moral verjeti dekletu? In sebi.
Spet ga je zabolelo srce. Po licih so mu polzele solze. Moral je dalje - k njej!
Dolgo jo je iskal. Mrak se je že prevesil v noč, ko se je ustavil ob skromnem nagrobniku. Zdaj ji mora povedati, da je bil v zmoti, mora priznati, da je neštetokrat slišal njeno povabilo. Njegovo srce ji mora izkričati edino resnico, da je nikoli v življenju ni prebolel.
Vse naokoli je bilo mirno in tiho.
"Marija!... Marija!" je njegov pretresljivi klic pretrgal nočno tišino.
Vsega je objel blaženi mir in v njegovo srce se je zopet naselila sreča, ko je kakor v sanjah zaslišal njen skrivnostno šepetajoči glas: "Pridi kmalu... Še vedno te čakam!"

SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 11, str. 56-57.

Do odhoda avtobusa sem imela še kar nekaj ur časa, zato sem odšla v knjižnico. Usedla sem se za veliko okroglo mizo, na katerem so bili vsi časopisi tistega dne, oziroma tedna. V roke sem vzela tedensko revijo. Pritegnil meje naslov članka, ki je bil z velikimi črkami napisan na naslovnici. Prebrala sem članek. Opisoval je napad na duhovnika. In to pri nas v Sloveniji. Bila sem pretresena. Tudi to da se dogaja pri nas, v naši lepi, samostojni Sloveniji?
Zamišljena sem počasi stopala proti glavni avtobusni postaji in se skoraj zaletela v kiosk. Revija, ki sem jo prebirala v knjižnici, mi je takoj padla v oči. Kupila sem jo in odnesla domov. Morala sem še enkrat prebrati članek.
Naslednji dan sem revijo pospravila v torbo, obešeno na otroški voziček, in se na krajšem sprehodu s svojimi otroki spotoma ustavila pri svoji teti Minki. Povedala sem ji za članek in ji pustila revijo. Še isti večer me je poiskala: »Molimo za tega duhovnika. Vsak dan. Samo tako mu lahko pomagamo. Zdajle lahko zmoliva skupaj, če imaš čas.« Otroci so se pridno igrali, zato sva si lahko takoj vzeli čas za molitev.
Čez teden dni me teta Minka na poti iz cerkve vpraša: »Še kaj moliš za tistega duhovnika?« – »Še,« ji odvrnem. »Ne odnehaj. Takšne rane se ne pozabijo zlepa ali pa sploh nikoli ...« je zamišljeno dejala. Vedela sem, da govori iz izkušenj, ki jih je imela iz vojnih časov, in verjela sem ji. Sama pri sebi sem sklenila, da bom upoštevala njeno priporočilo.
Čez dobro leto mi je nekoč potožila: »Ne vem, kaj se dogaja, ampak povej mi, ali ti še kaj moliš za napadenega duhovnika. Veš, ta teden se mi dogaja, da molitev, ki jo opravim zanj ponavadi že dopoldne, ni dovolj. Kar nekaj me nagovarja, da molim zanj tudi popoldne. A ti še vztrajaš?« Pogledala me je tako odločno in zahtevno, da sem lahko povedala samo resnico. »Saj veš, da že cel teden letam samo okrog zdravnikov. Še enemu se niso pozdravile norice, že jih je dobil drugi. Ta teden pa res nisem.« »Potem pa dajva kar skupaj za boljši začetek. Naprej boš pa že ...« mi je teta brez obtoževanja takoj ponudila svojo duhovno podporo in mi s tem pomagala k stanovitnosti.
Mnogo let je minilo. Tetino zdravje je pešalo in čedalje več časa je preživela doma. Na začetku ni več mogla v cerkev k delavniškim mašam, potem je bilo nemogoče iti tudi ob nedeljah. Ostajala je doma, poslušala Radio Ognjišče in molila.
Do nas je prišla novica, da je v sosednji fari prišlo do zamenjave duhovnikov. Ob tem smo zvedeli, kdo je prišel na novo. Teta je še bolj molila. »Zdaj pa zanj molim še več, saj je tako rekoč naš. Sosednja fara sploh ni tako daleč. Ker imamo tam tudi sorodnike, smo z njo tesno povezani.«
»Te zapeljem tja k maši, ko bo primerno vreme in boš bolj pri močeh, da boš sploh vedela, za koga moliš?« sem ji predlagala. »Ni potrebno. Veš, jaz molim za veliko ljudi, ki jih na zemlji ne bom nikoli srečala, pa me to ne moti. Meni je vseeno, kako kdo izgleda, vsi smo bratje in sestre istega Očeta in samo naše molitve in dobra dela za drugega so pomembna, ne zunanji videz.« In pri tem je ostalo.
Župnik v naši fari je zaradi starosti in bolezni obnemogel. Moral je v bolnišnico in nič ni kazalo, da bi šlo kaj hitro na boljše. Dobili smo pomoč za duhovno oskrbo iz sosednje župnije. Tudi teta Minka, ki so jo leta in bolezni čedalje bolj težile, na koncu je že skoraj oslepela, jo je rabila. Vsak mesec je prihajal k njej – skoraj eno leto. »No, teta Minka, toliko časa si molila zanj, sedaj ga pa še videti ne moreš,« mi je bilo žal zanjo. »Narobe si rekla, še vedno molim zanj. Upam, da ti nisi prenehala? Veš, odkar ne vidim več, pa vsako stvar še bolj čutim. In povem ti, zelo dober človek je – slišim in čutim njegov mili in blagi glas. Vedno se veselim dneva, ko me obišče in mi prinese Jezusa. Več dni se pripravljam na sveto spoved in sveto obhajilo. In sedaj se čutim tako dopolnjeno, kot sta se počutila Simeon in Ana, ko sta v templju videla Jezusa.« – »Pa misliš, da je dobro, če je mil in blag? Mogoče z nami, ki smo bolj trdi verniki, ne bo mogel dobro shajati?« – »Seveda je dobro, da je tak. Tudi Jezus je bil blag, pa je zelo jasno govoril o grehu in naši pokori.«
Leto dni se je veselila srečanj z njim, ki ji je prinašal tolažbo. Potem pa sta bolezen in starost zmagali. Sedaj mirno počiva na božji njivi, kamor jo je pospremil prav ta, za katerega je toliko let molila.
Pogrešam jo. Pogrešam najine pogovore, molitve in razmišljanja, ki sem jih lahko zaupala samo njej. Pogrešam njene nasvete, njeno umirjenost in preudarnost, njeno modrost in milost, da je v prav vsaki stvari videla dobro in vse dogodke jemala z dobre strani.
Žalostna sem sedela v cerkvi in se spraševala, če tudi v nebesih še kaj moli za nas, ki smo ostali tukaj? Prav zanimalo me je, če še kaj moli za duhovnika? Prosila sem za neko znamenje, da je tako. Prav želela sem si njene potrditve. Saj vem, da prosim preveč ...
Zazvonilo je za začetek svete maše. Duhovnik je pristopil in začel peti pesem, ki jo je najraje pela prav teta Minka. Nisem mogla verjeti ... Vedno, ko je krasila kapelico, jo je pela. Najprej pesem, potem pa je začela s krašenjem.
Imela sem občutek, da jo čutim ob sebi. Pa vseeno sem podvomila. Preveč jo pogrešam in tole je bilo zdaj čisto slučajno. Ne morem verjeti, da bi bila uslišana takoj ...
Usedem se, da bi prisluhnila pridigi. Prenehala sem dihati, ko sem zaslišala duhovnikove besede, ki so govorile o teti Minki in njunih srečanjih ... Ne, to pa ne more biti slučajno!
Hvala ti, dobri Bog, ker me imaš rad, čeprav sem večkrat podobna nevernemu Tomažu! Hvala ti za teto Minko, ki tudi v nebesih še naprej moli za nas.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 92.

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.

Vedno, ko nanese pogovor na letošnjo bogato rodno leto, me navda srčna hvaležnost za vse, s čimer smo bili obdarjeni in obvarovani.
Češnje so zelo bogato obrodile. Seveda, saj so cvetele v najbolj sončnem tednu, pa tudi zalite so bile dobro. Ni čudno, da so bile tako debele in sočne pa tudi sladke, saj je bilo vsega ravno prav in pravi čas – moče in toplote. Mož je nabiral zrele plodove cele ure, pa se na češnji sploh ni poznalo, da je kdo obiral. Češenj pa smo bili deležni vsi: domači, sosedje, sorodniki in sodelavci. Nemogoče je bilo vse obrati, prej so se kar na vejah posušile. Tudi ptičev ni bilo blizu, saj je bilo dovolj hrane tudi v gozdu.
Bogata letina češenj, kot je ne pomnim.
Letos je bilo našim krajem prizaneseno z neurji, ujmami in točo. Tako so tudi druga sadna drevesa dobro in bogato obrodila.
»Letos smo nabrali jabolk kot mogoče v treh ali štirih letih skupaj. Pa če se ozrem na jablane, je še vse polno,« je dejala prijateljica iz sosednje vasi.
»Pri nas smo kupili še štiri kadi po petsto litrov za namakanje sadja, toliko je hrušk in sliv. Posode iz prejšnjih let so bile že vse polne. Sadja je pa še ogromno,« je povedal svak
»Ja, narava je letos res radodarna. Ste že nabirali gobe? Začelo se je z lisičkami, sedaj pa je jurčkov in marel toliko, da jih nabere tudi tisti, ki ponavadi ne najde niti ene. Ko se podaš v gozd, že ozračje diši po gobah, toliko jih je. Takšne letine se spominjam iz otroštva izpred več kot štirideset let,« dodaja brat.
»Pa polhi bodo. Letos bomo zopet lahko polhali. Pri toliki hrani žival ni stradala in je je ogromno, lepo rejene,« je pristavil še sosed.
»Cele dneve sem za štedilnikom. Nakuhala sem ogromno sokov, nekaj vložila v skrinjo, sedaj pa že več dni kuham marmelade. Začela sem s češnjevo, zdaj pa nadaljujem s slivami, hruškami in jabolki, vmes pa je bilo tudi nekaj borovničeve. Pa zelo sladka je, kljub temu, da ne dodajam veliko sladkorja,« je na koncu skromno pristavila še znanka.
Vsi smo se strinjali, da tako dobre letine že dolgo nismo doživeli, če smo jo sploh kdaj. Hvaležni smo Stvarniku, ki pred nas tako bogato, radodarno pogrinja svojo mizo.
Nas s tem samo malo razvaja ali nam s tem želi kaj povedati? Pridelke, ki jih nismo mogli pobrati in porabiti ter uskladiščiti, smo morali pustiti propadu. Mogoče nas Stvarnik s tem želi samo spomniti, da bomo morali ob času, ko nas bo poklical, pustiti vse in oditi. Za nami bodo ostale samo sledi dobrih del, prihranjene stvari iz materialnega sveta bodo ostale svetu, z nami pa bo šlo le tisto najboljše, neotipljivo, kar gre skoz nebeško sito.
Za hip se ustavim in dovolim, da me Sveti Duh nauči uživati in se zahvaljevati za lepe stvari in biti hvaležna za vse pridelke in za dobre ljudi, s katerimi živim. Ko se za hip ustavim in zazrem v prelepo jesensko pokrajino, mi je postopoma omogočeno, da Boga uzrem kot neskončno Lepoto, Dobroto in Ljubezen. In se s tem v meni pokaže neskončni Smisel.
Ob letošnji bogato pogrnjeni jesenski mizi mi prihaja pred oči dogodek neke jeseni izpred mnogih let.
Bili smo na obisku pri moževih starših. Ko smo speljali, so otroci mahali v slovo, mož je glasno zahupal, jaz pa sem si le želela, da bi naš stari avto zdržal nas in poln prtljažnik in bomo varno prišli domov.
Bela cerkvica na vrhu Miklavža se je kopala v objemu jesenske idile pod njo, zahajajoče sonce jo je zajelo v svoje prgišče, da jo zaziblje v noč, ko bo sonce ugasilo svojo svetlobo. Takrat bomo že v dolini na glavni cesti, hrib se bo pogreznil v spanec in noč bo ponudila počitek tudi moji dobri tašči.
Ob tako slabi letini, saj je spomladi pretiravalo deževje, poleti pa vročina in suša, je tisto, kar je s trudom iztrgala iz hribovske zemlje, delila tudi z nami.
»Nikoli ni ničesar tako malo, da se ne bi moglo deliti,« je dejala, ko sem se branila vzeti, češ zmanjkalo bo za vas.
»Le kdaj vam bom lahko povrnila?« me je bilo sram vzeti prigarane pridelke.
»Ne ženi si k srcu. Saj jaz vendar dajem to svojim vnukom. Le dobro jih vzgajaj. Povrnila mi pa boš takrat in s tem, ko boš tudi ti dajala svojim vnukom.«
Otroci so hitro zaspali, mož je previdno vozil proti domu, meni pa je hvaležnost za dobro taščo preplavila srce.
»Draga tašča, vi imate zlato srce, zato imate vedno kaj dati, četudi bi vaše njive nič ne obrodile.«
Letos imam res veliko razlogov za hvaležnost in mogočno bo na zahvalno nedeljo v meni kipela pesem Hvala večnemu Bogu za vse: za dobro letino, za dobre ljudi in dobro taščo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 91.

Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.

Malo po začetku maše nenadoma prideta v cerkev dva mlada – fant in dekle. Ustavita se nekaj korakov pred menoj. Niti opazil ju ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Dva mlada zaljubljenca, ki se vedeta res nenavadno. Držita se za roki, fant dekletu ves čas polaga glavo na rame, potem jo gleda v oči in se ji smehlja. Ne obvladam se. Začnem ju opazovati. Najprej pomislim, da sta vstopila v cerkev čisto naključno, morda celo namerno izzivalno, provokativno. Ko pomislim, da sploh ne vesta, kje sta, na moje veliko presenečenje skleneta roke; gledata na oltar in sodelujeta pri mašnem obredu. Potem se znova objameta, kot da sta doma ali na kakšni kulturni prireditvi. Poljubita se nežno, srečno, spoštljivo. To ni tista prva afektivna ljubezen, ki včasih povsem odvzame človeku normalno razsodnost. Zelo se imata rada, vendar se v cerkvi tako ne obnaša! Ne vem, ali naj ju obsojam ali strpno potrpim. Morda pa na neki način predstavljata vso današnjo mladino. Po glavi mi začne rojiti tisoč vprašanj in odgovorov. Česa podobnega še nisem videl. Fant in dekle se spet objameta. Pomislim: morda pa smo najpreprostejše vprašanje verniki vseh časov najbolj zapletli, problematizirali. O tem je težko govoriti.
Maša se počasi bliža koncu. Na vrsti je obhajilo. Fant se obrne k dekletu in ji nekaj razlaga. Ona odločno odkimava. Kaj je med njima? Stopita narazen, kakor da je njuna ljubezen nenadoma minila. Večina njima podobnih bi ostala za reko ali v mestnem parku. Fant gleda dekle, ji nekaj prigovarja. Dekle zopet odkima, zdaj je povsem drugačna – nekam izgubljena, prizadeta. Potem se fant odloči. S hitrimi koraki gre z drugimi verniki proti oltarju. Presenečen globoko zajamem zrak. Se dekle boji? Se morda čuti nevredna tako velikega Daru?
Večno vprašanje: kaj je ljubezen? In kako gledamo nanjo mi vsi? Navadni, nenavadni, elita, janzenisti, duhovniki, kardinali ... Kako je Bog ustvaril človeka? Kaj mu je dal iz svoje brezpogojne ljubezni?
Fant pride nazaj. Njegov obraz je srečen. Čutim, da je napolnjen s tisto celoto človeškega življenja, zaradi katere smo srečni in večni. Stopi k dekletu. Pogleda jo. Tudi jaz vidim, da je bleda. Po licih ji zapolzita solzi. Stegne roko in ju obriše. Spet ji nekaj govori. Zdaj se dekle nenadoma nasmehne. Videti je, da je sprejela, kar ji je manjkalo. Slutim, da bo naslednjo nedeljo šla tudi ona k obhajilu ...
Vesel sem, ker čutim, da bosta zmogla. Da bosta dogradila svoji mladi nadebudni življenji. Prava ljubezen je telo duh, je celota in zrelost človeka, ki pride hvaležno do svoje polnosti. Takrat so odveč dileme in tisočletno preganjanje za nekaj, kar smo dolžni sprejeti. Duhovnost raste od spodaj: iz solz, iz ponižnosti, ko mnogokrat pademo v blato, da bi nas večni Stvarnik pobral, obrisal in poljubil.
Konec maše. Sam sebi skušam odpustiti, ker sem gledal z očmi, da bi videl s srcem. Fant se nenadoma obrne in me pogleda naravnost v oči. Kakor da hoče moj odgovor. Blago se nasmehnem, srečen za ta dva mlada, lepa človeka, ki sta danes sama našla pomemben odgovor. Molil bom, da bosta vztrajala v ljubezni in veri.
Stanislav. Ognjišče (2016) 06, str. 44