Ljudje v okolici so si ga težko predstavljali brez kolesa. Kamor koli se namenil, je sedel na kolo, pa naj bila pot še tako kratka. Med vožnjo je Damjan opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je vedel, da ima vsaka hiša svoje navade: eni so vedno nekaj brkljali okoli hiš, drugi so pred njimi posedali, eni so mu odzdravljali, drugi pa so se delali kakor da ga ne vidijo. Vedno pa so mu pozdrave vračali otroci, katerim je že od daleč mahal v pozdrav. Tudi v šolo se je vozil s kolesom, izogibal se je glavnih cest in poiskal stranske. In tam je pogosto srečeval starejši par. Bila sta nekaj posebnega: on je bil visok in močan, na glavi je vedno imel klobuk, ki ga je naredil še večjega, ona pa je bila nekoliko manjše postave. Hodila sta počasi in le redkokdaj sta se pogovarjala. Vedno pa sta se držala za roke in prav to ga je presenečalo. Vedel je, da se oče in mama imata rada, ampak da bi se kdaj prijela za roke, tega ni doživel. Vedno, kadar ju je opazil, je najprej pogledal, če se tudi tokrat držita za roke.

Ko je šel v srednjo šolo, se je vozil z avtobusom. V drugem letniku jih je profesor pri sociologiji vprašal, kdo so njihovi vzorniki. Nekateri so rekli da starši, drugi so naštevali bolj ali manj znane osebnosti. Damjan pa je imel pred očmi tisti starejši par in dejal, da sta mu ta dva ljubeča človeka na neki način vzor.
Sošolci so ga malo čudno pogledali, profesor pa je vprašal: »In kako jim je ime?«
»Tega pa ne vem,« je presenetil profesorja in sošolce.
»In kako da sta ti vzornika?« se je čudil profesor.
»Pomembno je, kaj sem čutil, kadar sem ju srečal,« je povedal.
»Zanimivo, zelo zanimivo,« je menil profesor.
Po uri je stopil k njemu Erik: »Si mislil na Miklavža?«
»Katerega Miklavža?« se je začudil Damjan.
»Tistega, ki ti je na neki način vzor.«
»Kaj ga poznaš?«
»Ja, blizu nas stanuje. Pa mu ni ime Miklavž, le tako mu vsi pravimo. Menda je Gašper.«
»Zakaj mu potem pravite Miklavž?«
»To biti znal bolje povedati moj oče. Ko je bil mlad, je bil menda velikokrat Miklavž. Oče mi je tudi povedal, da mu je nekoč dejal, da bi bil rad še kdaj Miklavž.«
»Čudna želja,« je pripomnil Damjan.
Na ta pogovor bi Damjan gotovo pozabil, če ne bi nekaj let kasneje v njihovi župniji pripravljali miklavževanje. Fantje so se hitro domenili, da bodo oni peklenščki, dekleta pa angeli, zataknilo pa se je pri izbiri Miklavža.
»Kaj če bi bil ti?« se je Tomaž, ki so mu rekli režiser, obrnil k Damjanu.
»Jaz?« se je začudil in zardel. »Jaz sem za to premlad. Miklavž mora biti odrasla oseba. Poznam pa nekoga, ki bi bil rad Miklavž.«
»Kaj nam tega nisi takoj povedal!« je bil vesel Tomaž.
Damjan jim je potem povedal, kako je kot šolar srečeval starejši par, ki se je vedno držal za rok, in ta gospod si menda želi, da bi bil še kdaj Miklavž.
»Ta bi bil ravno pravi za naše miklavževanje,« so menili vsi.
Damjan je poklical Erika: »Čuj, povej Miklavžu, da bo lahko letos v naši župniji Miklavž!«
»Tega bo gotovo zelo vesel,« je bil prepričan Erik. Naslednji dan pa mu je Erik vrnil klic: »Ne vem, če bo kaj. Oče ga je vprašal, pa je rekel, da je za to že prestar.« Damjan je na vajah povedal, da z njegovim Miklavžem verjetno ne bo nič.
»Pa poiščimo drugega,« so predlagali nekateri.
»Po ovinkih se ne moremo pogovarjati,« je menil Tomaž, »nagovoriti ga moramo osebno!«
Ko je Tomažu uspelo dobiti Miklavževo telefonsko številko, ga je poklical. »Na obisk sicer lahko pridete, dogovorila pa se bova bolj težko,« mu ni dajal veliko upanja. Ob dogovorjeni uri sta bila Damjan in Tomaž pred Miklavževimi vhodnimi vrati. Ko so se odprla, je pred njima stal Miklavž. Damjanove oči so premerile njegovo postavo. Prvič ga je videl tako od blizu. Nič več se mu ni zdel tako velik kot pred leti. »Gašper,« jima je ponudil roko. Damjanova se je kar zgubila v njegovi, stisk pa je bil močan in topel. Za njim je prišla žena. Ko mu je podala roko, ga je prevzel njen nasmeh. Toliko topline je bilo v njem!
Povabila sta ju v dnevno sobo. »Torej vidva bi me rada naredila za Miklavža,« je dejal Gašper z glasom, ki je bil bolj živahen kot njegove kretnje. Tomaž je na kratko predstavil delo v župniji in izrekel prošnjo za sodelovanje.
»Priznam, da mi vaše povabilo dobro dene. Kako pa ste zvedeli, da sem včasih želel, da bi bil še kdaj Miklavž?«
»Erik mi je povedal, da mu je povedal oče,« je pohitel Damjan.
»Kaj res?« se je čudil Gašper. »Že dolgo je tega, kar sem imel takšne želje,« je bilo čutiti zadrego v njegovem glasu. »Predolgo je že tega in medtem se je marsikaj spremenilo. Zdaj hodi Miklavž že po vseh mestih z vsem mogočim spremstvom, v naših mladih letih pa smo lahko miklavževanje pripravili samo v cerkvi ali po domovih. V naši veroučni skupini smo sklenili, da ga pripravimo za naše mlajše brate in sestre in sorodnike. Nekdo je napisal primerno besedilo, mene, ki sem bil največji, so določili za Miklavža, fantje so bili peklenščki, dekleta angelčki. Najmanjša med njimi je bila Mojca,« mu je pogled obstal na ženi. »Saj smo se že dolgo družili, toda nikoli je še nisem v resnici opazil. Ko pa mi je takrat podajala pakete, sem zagledal njene oči in kmalu ne bi več vedel, komu naj paket izročim.«
Žena se je samo rahlo nasmehnila in odhitela v kuhinjo »Čaj bom skuhala.«
Gašper je malo počakal, kot da zbira spomine. »Saj vem, da je to morda malo smešno, ampak tako je bilo: tisti angel mi je v hipu segel v srce in glavo!«
»Res ni običajno, da angel nekomu zmeša glavo,« se je zasmejal Tomaž.
»Tisti ogenjček se je počasi vnemal in na koncu vzplamenel ... V mladinski skupini smo nato še nekajkrat pripravili miklavževanje. Jaz Miklavž, Mojca angel. Zelo rada je nastopala kot angel. No, pozneje sem včasih v kakšni prijateljski družbi rekel, da bi bil rad še kdaj Miklavž ... Predvsem zaradi nje!«
»Zaradi žene?« sta se začudila.
»Ampak njej sploh ni treba nastopati kot angel,« je začel s premislekom. »Vesta, ona je res angel. Angel brez peruti.« Damjana in Tomaža je presenetila toplina njegovega glasu. »Toda vrnimo se k vašemu miklavževanju. Tako bom rekel: sveti Miklavž je poznal razmere, v katerih živeli ljudje, posebno otroci. In imel jih je zelo rad. Takšni morajo biti tudi njegovi nasledniki. Miklavž mora otroke poznati, da lahko ob darilu izreče besede, ki jih otrok potrebuje. Ali kateri od vaju zmore to?«
Tomaž je pogledal Damjana in zaklical: »Prijatelj, nihče med nami ni bolj primeren kot ti!!
Damjanu je postalo neprijetno. Ni pričakoval takega razpleta.
Gašper se je prisrčno zasmejal. »No, glejta! Že vidim, da se bo znal ta mladi mož vživeti v svetega Miklavža. Njega se ne sme igrati, njega je treba doživeti. Potem res pride Miklavž.«
Gospodinja Mojca je prinesla čaj in vprašala: »Ste se dogovorili?«
»Ja in ne,« je odvrnil Tomaž, Mojca pa ni vprašala, kaj to pomeni.
Popili so čaj. Gosta sta se zahvalila za lep večer in se poslovila.
»Škoda, da ga nisva prepričala,« je začel Damjan, ko sta stopala proti avtu.
»Morda pa niti ni. Zdaj, ko sva srečala skoraj pravega Miklavža, boš ti veliko lažje Miklavž,« ga je spodbujal Tomaž.
»Ampak on je imel ob sebi skoraj pravega angela,« je pripomnil.
»Na svetu je veliko ljudi, ki ne vedo, da so angeli,« je modroval Tomaž. Damjan pa je molčal in že zbiral misli in besede, s katerimi bo kot Miklavž obdaril otroke.
JARC,Janko, Smiljan. Ognjišče (2016) 12, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Dan se je počasi prevešal v večer. Sonce je s poslednjimi žarki pozlatilo vrhove gora v daljavi. Mrak se je plazil po grapi, ki je ločevala dva hriba med seboj. V vseh hišah v vasi so se prižigale luči, le Pavletov dom je ostal zavit v temo.
Nihče ni vedel, da njegov edini prebivalec stoji pri oknu, opazuje umiranje še enega dneva. Bil je namreč eden od večerov, ki se jih skoraj sleherni človek spominja z neko mešanico topline in žalosti hkrati, ob spoznanju, da je v življenju le malo časa za sanje. Večer pred godom svetega Miklavža!
»Kje so tisti časi, ko sem se lahko veselil darov, ki so se v teku noči pojavili v peharju, pripravljenem na mizi?« se je spraševal Pavle, ki je z mislimi odplaval daleč nazaj. »Najlepša so bila tista najnežnejša otroška leta, ko sem še verjel, da fige, rožiče in celo kakšno igračo pokloni sam sveti mož!« je še dopolnil svoje premišljevanje. Nasmehnil se je ob spominu, kako mu je nekoč sosedov Jurij na paši rekel: »Ah, saj Miklavža v resnici sploh ni! Darila pripravijo starši in jih ponoči, ko trdno spiš, postavijo v ‘nastavljene’ posode!« »Kdo ti je povedal?« ga je tedaj vprašal osuplo in z neko čudno grenkobo v duši. »Naša Marička je rekla, da je blago za obleko, ki ga je prinesel, nekaj dni prej videla na dnu predala v mamini omari. Ali ne bi bilo čudno, da bi svetnik že prej prinesel stvari v hišo in jih na svoj god delil otrokom, ki tam stanujejo? Tu nekaj ni v redu ... in jaz bom letos bedel vso noč, saj hočem videti, kdo je resnični darovalec!« Še tisti večer je Jurijevo trditev zaupal materi, ki se je silno resno držala in nato vprašala: »Ali se ti ne zdi, da bi bilo smešno, da ti z očetom ponoči pripravljava darila? Midva sva preveč utrujena, da bi sredi noči po hiši trosila neke sladkarije. Saj veš, kako Jurček včasih pripoveduje neverjetne zgodbe.« »Pa Maričkino blago?« je hitro vprašal. »Če boš dvomil, bo daril gotovo manj. Svetemu Miklavžu angeli varuhi vse leto poročajo, kako se obnašate, kaj delate in govorite,« ga je še posvarila. Dvom v resničnost pa je le ostal nekje na dnu njegovega srca.
Tisto leto je sneg zapadel že prve dni novembra. »Letos bomo pa videli, če bo Miklavž res prišel, saj bodo sledi sani, s katerimi se bo pripeljal, ostale vidne še naslednje jutro!« je tedaj rekel materi. »Ti tepček,« ga je zavrnila, vendar nato v smehu vprašala: »Misliš, da bi lahko obiskal vse otroke, če bi se počasi vozil od hiše do hiše? Njegove sani vlečejo angelci z nebeško hitrostjo.« Zvečer je pripravil velik pehar, ki ga je mati uporabljala, kadar je pekla za praznike. Oče je ob pogledu nanj pomenljivo rekel: »Jaz pa ne bi pripravljal te posode, saj menda že vse leto trdiš, da so svetniki le v nebesih!« Pavle je molče prenesel očetovo zbadljivo pripombo in skupaj s sestrama, ki sta tudi pripravili vsaka svoj pehar, molil v čast dobrotnemu svetniku. Čeprav je sklenil, da ne bo zaspal, ni vedel, kdaj so se mu zaprle oči.
Naslednje jutro sta ga zbudili sestri, ki sta že pestovali vsaka svojo novo punčko. Stekel je v hišo, kot se v teh krajih imenuje dnevni prostor, in ... V svetel papir zaviti bomboni, fige, orehi, kapa, rokavice, šal in neko sadje ... Pavle je enega od sadežev z zanimanjem prijel v roke. Že lupina oranžno rdeče barve je bila mehka. Nikoli še ni videl česa podobnega. Jabolka je poznal, breskve so včasih prinesli sorodniki iz Vipave ... Tedaj je v prostor stopila mati in se nasmehnila njegovemu začudenemu obrazu. »Kaj je to?« je vprašal in pokazal na sadeže. »To je rajsko jabolko,« mu je razložila in dodala: »Sveti Miklavž je gotovo slišal za tvoje dvome o njegovi resničnosti in ti je zato prinesel to sadje v dokaz.« Zagrizel je v sredico in okusil njeno sladko, sočno vsebino. Tako dobre hrane še ni poizkusil ... Tedaj se je spomnil na Jureta. Vzel je enega od sadežev in stekel do soseda. Tudi pri njih je vladalo praznično vzdušje in vsi otroci so mu hiteli kazat svoje darove. Pavle pa je pokazal svoje nenavadno darilo. Nihče od njih ni videl česa podobnega. »To je pa rajsko jabolko!« jim je razložil in se še pobahal, da ga dobijo le najbolj pridni otroci. Juretu pa je še oponesel njegovo vedenje o resničnosti nočnega obiska iz nebes.

Leta so tekla in oba, Pavle in Jure, sta odrasla v moža. Življenje je prinašalo nove dogodke. Ostala sta prijatelja v dobrem in slabem, kot se spodobi za ljudi, ki živijo v soseščini. Jure se je poročil komaj dvajsetleten in kar osemkrat je njihov dom obiskala sreča, ki jo prinaša rojstvo novega bitja. Pavle pa je v skrbi za ostarela starša ostal sam. Sestri sta se odselili v mesto in sprejeli navade novega okolja. Domov sta se redko vračali. Najraje sta prihajali le na jesen, ko jima je Pavle podaril pridelke domače zemlje. Zdelo se je, kot da sta to povsem drugi ženski in da jih nikoli ni vezala ista družina. Odkar so se na pokopališču poslovili od očeta in kasneje še od matere, ju skoraj ni bilo več na spregled. Pavle se je večkrat spraševal, zakaj mu ni bilo dano, da bi srečal žensko, ki bi skupaj z njim hodila skozi življenje. »Je že tako usojeno!« je zaključeval razmišljanja, ko ga je zaradi osamljenosti bolelo v duši.
Tedaj ga je zmotil neki hrup pred vrati. Potrkalo je. Previdno je odprl vhodna vrata in presenečen obstal. Pred vrati je stal sveti Miklavž z vsem svojim spremstvom. »Videl sem vašo dobroto in sem se ustavil tudi pri vas. Vse leto sem si skrbno zapisoval, kako ste lepo živeli in predvsem, kako ste pridno pomagali sosedom v vsaki stiski! Angelčki, obdarujte ga!« je še ukazal sosedov Janez, ki je dobro odigral svojo vlogo. Pavle od presenečenja ni mogel govoriti. Tedaj pa je nekje iz ozadja stopil še Jure, ki je v roki nosil tri kakije, kot tudi imenujemo rajska jabolka. Oba sta se ob pogledu nanje nasmehnila in se spomnila zgodbe, ki jima je polepšala neko Miklavževo jutro.

I. Hvala, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2015), 18

V kuhinjo je vstopil mož in prinesel zabojček kratkih vejic lepe srebrno zelene jelke. Skupaj z vonjem po iglavcih in smoli je zadišalo tudi po snegu in zavelo po mrazu, ki sta bila zunaj. Zabojček je odložil na kuhinjsko mizo, ki je že dobro zaščitena s časopisnim papirjem čakala, da bo danes na njej nastajal letošnji adventni venček.
Mož se je pogrel z vročim čajem in si na topli skodelici pogrel še prezeble prste. Ob tem sva delala načrt, kako bo letošnji adventni venček izgledal. Ko sva uskladila svoji mnenji, sva začela z delom.
»Vidiš, kako se časi spreminjajo. Včasih si prinesel vejice in mah, pa je bil del tvoje naloge opravljen.«
»Ja, in ko sem se naslednji dan pozno ponoči vrnil domov, je bil venček že narejen. Ti in otroci ste ga spletli in okrasili.«
»Pa s kakšnim žarom so ti potem razlagali, kaj je kdo predlagal, da izgleda tako lepo. Vsi so sodelovali, zato se nam je zdel tako lep, tako naš, tako domač. Komaj so čakali prve adventne nedelje.«
Pričela sva z delom in v molku obujala vsak svoje spomine in se čudila, kako čas hitro teče ...
Otroci so odrasli, pa vendar se mi zdi, da ni še dolgo tega, ko smo skupaj izdelovali adventni venček. Kratke, dišeče vejice jelke sem vezala na obod in drobni otroški prstki so mi spretno hiteli polagat vejico za vejico, eno poleg druge. Na spleteni venček smo pritrdili še štiri barvne sveče v srebrni preobleki.
Adventni venček smo položili na kuhinjsko mizo in na prvo adventno nedeljo zvečer je najstarejši prižgal prvo svečko. To je bil njegov privilegij. S tem je pokazal, kako bodo to za njim v prihodnjih dneh storili še drugi – vsak dan eden. Tisti, ki je svečko prižgal, je na koncu plamenček tudi upihnil.
Prižgana svečka je bila znak, da se ugasnejo luči in prične naša molitev. Najprej smo zapeli pesem, potem smo zmolili desetko rožnega venca, se pogovarjali, kje sta sedaj na poti sveti Jožef in Marija, ki pričakujeta dojenčka, sledile so večerne molitvice in osebne zahvale. Najmlajši najprej s poslušanjem, kasneje pa tudi pri zahvalah in pri prižiganju svečk. Vsi pa so ves čas strmeli v plapolajoče plamenčke.
Po molitvi je sledilo veselje, ki so ga vsi nestrpno čakali. Prižgani plameni so dajali prostoru poseben čar. Vse dokler tisti, ki je bil na vrsti za ugašanje, ni upihnil sveč, toliko časa so lahko svoje spretnosti v obliki senc na steno s pomočjo upogibanja prstov ustvarjali vsi. Največkrat so to bili dolgouhi zajčki. Z vsakim letom so postajali spretnejši in več domišljije je dajalo poguma za nove ideje in izzive. Pustila sem jih, da so se sprostili v romantičnih čarih brezskrbnega otroštva.
Novodobni svet je tudi v našo družino vstopil z novotarijo. Najmlajši je za Miklavžev dar od sosede dobil adventni koledar z okenci, v katerih so se skrivali koščki čokolade. Za vsak dan ena. Nekaj časa smo se tej novotariji upirali, ko pa so otroci malo odrasli, je po vsem prejšnjem obredju sledilo še odpiranje okenca na adventnem koledarju.
Najmlajši je bil sta štiri leta, ko smo prvič vsakemu namenili svoj koledar. Najmlajši je že prvi večer začuden opazil, da mami in ati nimata svojega koledarja. Razložila sva mu, da je to le za otroke. Že naslednji dan ni več hotel pojesti svojega koščka čokolade. Tretji dan mi je ves srečen poklonil prihranjeni košček, sam pa je vzel tistega za tretji dan. Veselje ni dolgo trajalo, saj je opazil, da je ati še vedno brez čokolade. Hitro sem prelomila svoj košček in možu izročila polovičko. Najmlajši je ponovil za mano. Ati je tako dobil cel košček, torej več kot midva. Spet mu ni bilo prav. Zadrego smo rešili tako, da smo polovičko položili na krožniček poleg venčka.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 91-92.

Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Mali Dominik je bil pred kosilom nenavadno zamišljen. Ni se zmenil, ali mu je mama pripravila ‘pravi’, njegov krožnik, ni gledal, pri kom bo pri mizi. Tiho je sedel na svojem stolčku in pogledoval proti vratom.
Končno je prihitel v kuhinjo očka iz svoje delavnice. Dominik je skočil k njemu in vzkliknil: »Očka, kupi tovornjak, tak velik, zelo velik!« je Dominik s svojimi ročicami zaokrožil, da bi očku pokazal, da mora biti tovornjak res zelo velik.
»Ja, kam pa bi dali tako veliki tovornjak? Saj nimamo tako velike garaže, pa tudi ne rabimo ga,« se je očka nasmehnil in pobožal svojega kuštravčka po glavici.
»Ja, rabimo ga, z njim bi šli k teti Heleni. Tako majhno hiško ima v gozdu in tako sama je! Na tovornjak bi naložili njeno hiško in jo pripeljali sem, kam blizu nas. Tako bi lahko šel večkrat k njej in ji kaj pomagal, tudi sama ne bi bila, kot je sedaj tam v gozdu,« je razlagal Dominik in objemal očkova kolena.
»Dominik, veš, hiša tete Helene stoji prav tako trdno kot naša in je ni mogoče premakniti in naložiti na tovornjak,« je očka dopovedoval svojemu malčku.
»Ampak tam v gozdu je Miklavž ne bo našel in ji ne bo nič prinesel!« je v svoji otroški skrbi skoraj zajokal mali Dominik.
»Veš kaj: bova pa midva pisala Miklavžu, naj obišče teto Heleno in ji prinese veliko darov. Njeno hiško bomo pa pustili tam, kjer je,« je dejal očka in Dominik se je potolažil.
Zvečer, ko bi bilo treba pisati Miklavžu, je utrujeni Dominik hitro zaspal. Pozabil je na velik tovornjak in na selitev Helenine hiške. Ko je očka povedal Heleni o Dominikovi skrbi zanjo, ji je pri srcu postalo toplo in to jo je osrečilo bolj kot vsi Miklavževi darovi.
ŠKUFCA. Angelca. (zgodbe) Ognjišče (2015) 12, str. 51

Večina je že odšla iz cerkve, Andrej pa je še kar sedel v klopi. Rad je prihajal k mesečnim študentskim mašam, da je s prijatelji doživljal sveto daritev. Današnja se ga je še posebej dotaknila. Morda zaradi jutrišnjega težkega izpita, zaradi iskrene spovedi pred mašo pa tudi zaradi kaplanovega nagovora, v katerem jih je popeljal v dvorano zadnje večerje, tako da je imel občutek, da je njihova cerkev dvorana zadnje večerje ...
Ko je kaplan prišel iz zakristije, sta se pridružila skupini, zbrani na stopnišču pred cerkvijo, ki se je živahno pogovarjala. Kmalu so se začeli poslavljati. Ko sta ostala sama s kaplanom Matijem, je Andrej začel: »Veš, kako rad sem s starši hodil k sveti maši. Ko smo izstopili iz cerkve, sem se zagledal v te mogočne planine. Tako čudovit je pogled nanje prav s teh stopnic. Imel sem občutek, kot da sem iz enega svetišča vstopil v drugo. In nisem se mogel odločiti, katero je mogočnejše.«
»Malo tvojih oči bi res rad imel,« je pripomnil kaplan Matija.
»Ne vem, ali je to ljubezen ali je iskanje,« je nadaljeval Andrej svojo misel, »ali pa oboje. Boga najbolj začutim med skalami. Tako se zlijem z njimi kot samo še v molitvi s svojim Bogom. Tam Boga čutim. Nekaj podobnega se mi dogaja le še ob poslušanju glasbe.«
»Ali je Anica zadnjič res začutila, da jo pri vajah poslušaš?«
»Sem kar vedel, da ti bo povedala! Lahko bi obdržala zase.«
»No, mimogrede mi je nekaj omenila, nič bolj točnega.«
»Saj veš, da jo rad hodim poslušat, ko vadi na orglah. Sama pravi, da vadi. Jaz pa mislim, da to niso vaje. Išče popolnost. Išče, kako prelila svoje občutke v glasbo, ki jo je napisal nekdo drug. In to se mi zdi nekaj enkratnega, nekaj, česar na smem zamuditi.«
»In Anica to ve?«
»Ve, da pogosto prihajam na te njene vaje. Če bi ji povedal, zakaj, se bojim, da bi preveč mislila na tehniko igranja, svoje tako imenovane vaje bi začela jemati preveč z razumom, ne pa s srcem, in ne bi imel več kaj poslušati.«
»In zadnjič?«
»Doma sem se predolgo mudil in sem prišel v cerkev nekje sredi njenega igranja. Čisto tiho sem odprl vrata, šel po prstih v eno zadnjih klopi, da me ni mogla videti, previdno sedel in poslušal. Že dolgo je nisem slišal igrati tako doživeto. Ko je končala, sem počakal, da je prišla s kora, in ji čestital. Ona pa mi reče: “Danes si pa malo zamudil.” “Kako pa veš?” sem jo debelo pogledal. “Čutila sem, da je nekdo vstopil v moj svet glasbe.” Mislil sem, da se mi bo zavrtelo. Nič ji nisem odgovoril, besede bi vse pokvarile.«
»Kdo bi razumel ta skrivnostni božji svet?« je dejal kaplan Matija.
»Mene vedno bolj spravlja v presenečenje,« je odvrnil Andrej. In pred kaplanom je začel razgrinjati svoje poglede, ki jih ni zaupal vsakemu človeku. Tako prijeten občutek ga je prevzemal, ko je videl, da ga kaplan pozorno posluša, da je kar pozabil na uro.
»Joj, domov moram!« se je udaril po čelu. »Pred jutrišnjim izpitom se moram pošteno naspati.«
»Dobro prodaj svoje znanje,« mu je zaželel kaplan, ko sta se razšla.
Ves večer so se njegove misli kar naprej vračale k Andreju. Fantje in dekleta iz študentovske skupine so mu prirasli k srcu, ampak Andrej je bil nekaj posebnega. Rad je imel življenje, ljubil je ljudi in živali. Zato je nihal med medicino, veterino in teologijo. Odločil se je za medicino in se z vso vnemo lotil študija. Proste trenutke pa je najraje preživljal v gorah. Bil je strasten iskalec. Vsemu je hotel priti do dna in v vsem je najprej našel nekaj dobrega. Pred nedavnim mu je dejal, da se počuti kot kupec v veleblagovnici. “Med vso ponujeno robo hočem izbrati najboljše,” mu je dejal, “in ti si prodajalec, ki mi vedno svetuješ, kaj je najboljše,” je zaključil. Kaplan pa je iskreno priznal: “Včasih se počutim, da sem jaz tvoj kupec!”
»Zanimiv fant,« si je dejal kaplan in vzel v roke brevir.
Naslednjega dne pozno popoldne je v župnišču zazvonil telefon. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je slaboten glas sporočil: »Moram ti povedati ... Andrej je omahnil v planinah.«
Kaplanu je vzelo dih: »Andrej? V planinah?«
»Po izpitu je šel do Češke koče. Ne vemo točno, kaj se je zgodilo. Le kaj mu je bilo treba?« je v bolečini izdavil Andrejev oče.
»Ljubezni se težko odrečeš,« je iskreno dejal kaplan, in oče mu ni oporekal. »Jutri se oglasim pri vas,« je še dejal, potem pa ga je začelo tiščati v grlu in odložil je slušalko.
»Zakaj, zakaj, zakaj?« se je spraševal. Nekaj časa je zdržal doma, nato pa je sedel v avto in se odpeljal na Andrejev dom. Srečanja z domačimi se je bal, še bolj pa si je želel biti v teh težkih trenutkih z njimi.
Ko je vstopil, je začutil bolečino, ki je pritiskala na domače. Misli, ki jih je hotel povedati, so ostale neizrečene.
»Boste Andreja, prosim, pokopali vi?« ga je ob slovesu presenetila mama.
»Verjetno bi moral obred opraviti župnik,« se je izgovoril.
»Gotovo bi bila Andrejeva želja, da to storite vi.«
»Če vi mislite tako ...« je pristal, ne da bi dokončal stavek.
Kaplan Matija se je na nagovore vedno skrbno pripravljal. Tokrat pa je sklenil, naj spregovori srce, ki se poslavlja od prijatelja.
»Strasten iskalec si bil, vedno si iskal svojo pot: iskal si svoje mesto med ljudmi, predvsem pa si iskal Boga. Na poseben način si ga našel na oltarju naših planin.« Svoj nagovor je končal z Balantičevim verzom: Naj bom še dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.
Čez dobrih štirinajst dni je Andrejeva stara mama praznovala sedemdeseti rojstni dan. Na skromno praznovanje so povabili tudi župnika in kaplana. Vzdušje je bilo zadržano in pogovor se je bolj ali manj sukal okoli Andreja. Obujali so spomine in vsem se je zdelo, kot da je Andrej med njimi. Oče je bolj molčal. Ko se je pogovor za nekaj časa ustavil, je spregovoril: »Takole mislim: na svetu vlada neki red. Neki vrstni red: da odhajamo stari in starejši. To razumem. Da se pa ta red podre pri življenju in smrti – tega ne razumem. Te zmešnjave ne morem sprejeti. Zadnje dni me preganja težka misel: Kje je zdaj naš Andrej? Kam je odšel? Kje je? Kje je njegova duša?«
Nastala je mučna tišina. Vsi pogledi so bili uprti v župnika. Toda oglasil se je kaplan: »Lahko ste brez skrbi. Spremljal sem ga, odkar sem prišel med vas. Po posebni milosti sem mu bil blizu zadnji dan njegovega bogatega življenja. V ponedeljek je bil pri spovedi, pri maši in pri obhajilu. Po maši sva imela dolg, čudovit pogovor. Plemenitejšega odhoda s tega sveta si ne znam zamisliti. Andrej je v nebesih!«
Oče ga je pogledal: »Ne vem, kako moreš govoriti s tako gotovostjo?«
Očetova odločna beseda je vse prisotne presenetila, kaplana pa ni zmedla, in dejal je: »Tega ne bi rekel, če ne bi z vsem svojim bistvom stal za temi besedami!«
»Naj se te vaše besede uresničijo,« je dajala mama in neko slovesno občutje je prevzelo vse navzoče.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2012), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Gotovo sem v svojih zgodbah že kje omenila, da sem se poročila daleč proč od doma. Dokler so starši še živeli in bili pri moči, so me večkrat obiskali. Kadar je prišla mama sama, sva se veliko pogovarjali tja v temno noč. Tako sem zvedela marsikaj, kar se dogaja v mojem rodnem kraju. Zadnja mamina zgodba je bila o dveh sosedih. Od tega je že dvajset let.
»Saj veš,« mi reče mama, »da so bile ob tisti cesti, ki pelje s trga, na vsaki strani njive. Zdaj pa tam stojijo nove hiše in hišice. Tam sta kupila zemljo tudi dva mlada prijatelja in z združenimi močmi začela graditi. Pomagali so si med seboj pri gradnji in delu. Enkrat je kuhala ena žena, drugič druga. Začudili so se ljudje, ko sta zrasli dve lepi hiši, ena poleg druge. Niso še doživeli takega prijateljstva in medsebojne ljubezni.
Pravijo, da je sreča včasih kratka. Janko, eden od teh dveh prijateljskih sosedov si je kupil avto, drugi tega še ni zmogel. Je pa prvi delal usluge, večkrat je tudi sosede kam peljal in lepo so se imeli. Sosed Janko se je zdaj vozil tudi v službo. Vsak dan se je vrnil domov ob isti uri. Drugi sosedi pa so dobili otroka, punčko, ki so ji dali ime Cvetka. Bila je čudovito lep otrok. Ob času tega, o čemer pripovedujem, je bila deklica stara malo čez dve leti. Njeni starši niso mogli razumeti, da je imela najbolj rada strica Janka. Zdaj še bolj, ker jo je včasih vozil z avtomobilom.
Neki popoldan sta šli Cvetka in babica na sprehod od hiše po cesti. Cvetka je zagledala avto, ki ga je dobro poznala, iztrgala se je iz rok babice in skočila na cesto. Stric Janko je ni videl. Treščil je vanjo in Cvetko je vrglo na njegov avto. Do kraja prestrašen je skočil iz avta, zagrabil deklico in jo hotel odpeljati v bolnišnico, toda njegova mala ljubljenka je bila že mrtva ...«
»Ne bom ti posebej omenila,« je rekla mama, »kako strašen udarec je bil to za obe družini. Čeprav je otrok v naglici skočil pred avto, si je Janko očital, da je kriv njene smrti. Silno hudo mu je bilo. In v odnosih s sosedi odslej ni bilo več tako, kot je bilo. Janko je s sklenjenimi rokami prosil, da mu odpustijo, je pač prepozno zagledal deklico pred avtomobilom. Nič ni pomagalo ...
Iz te nesreče se je rodilo sovraštvo. “Moral je kupiti ta prekleti avto, da je naša Cvetka umrla,” so mu oponašali. Vsako jutro, ko je prižgal avto, da se odpelje v službo, je z balkona kričala zdaj babica, drugič pa Cvetkina mama: “Morilec si, morilec našega otroka.” Janko je strašno trpel, pravzaprav sta trpeli obe družini. Ni mogel več delati, moral je v bolnišnico. Saj pravijo: če je bolna duša, zboli tudi telo. Iz dna duše so se mu smilili prej tako dobri sosedje, zdaj pa sovražniki.
Ni bilo več mogoče živeti skupaj kot nekdaj. Z ženo sta sklenila, da bosta hišo prodala. To sta kmalu storila in se odselila daleč proč. Od takrat se niso več videli ...«
Čas je po malem celil rane, a nikoli do kraja.

A. Uršej, (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80-81.

Jesenska nedelja je v meni prebudila spomine na dogodke, stare dobro desetletje. Tudi tistega dne je sijalo sonce in narava, odeta v pisane barve, je vabila na izlet. Kot že tolikokrat do tedaj, sem po nedeljskem kosilu morala oditi v službo. Ko sem stopala mimo kostanjev, je veter, ki se je ujel v njihove krošnje, odpihnil nekaj obarvanih listov, da so odplesali svoj poslednji ples. Eden izmed njih, rdeče barve, se je ujel v mojo odprto torbico. Vzela sem ga v roke. Bil je krhek in zdelo se mi je, da se bo zdrobil na drobne delce. Pomislila sem, kako je ta list v moči pomladi ozelenel, v poletni vročini skupaj z drugimi dajal senco ... sedaj pa odhaja. “Kot človek!” se mi je utrnila misel, ki ji je sledilo vprašanje. Zastavila sem ga sama sebi: “Kako neki je danes gospa Angela? Jo bom še našla na oddelku ali se je že poslovila?”
Angela je bila kar nekaj let stanovalka našega doma upokojencev. Za življenje v ustanovi se je odločila mesec dni zatem, ko se je na pokopališču poslovila od svojega moža. Njegov odhod je tudi njej vzel veliko mero življenjske energije. Kmetijo sredi gričev je prodala občini in si tako zagotovila denar za preživetje. V domsko sobico je tako prinesla le nekaj drobnih predmetov, ki so jo spominjali na njeno življenjsko pot. Na steno nad posteljo je pritrdila majhen lesen križ in svojo poročno sliko. Na poličko pa je postavila nekaj knjig. Včasih je pokazala na te, njej svete predmete in napol v šali rekla: »To je vse moje bogastvo!«
Zelo rada je pripovedovala zgodbe o preteklih časih. Ob takih trenutkih so se ji oči svetlo zaiskrile in po njenih besedah so oživeli dnevi vaških praznikov, spomini na nekdanje šege in navade. Lahko smo si predstavljali, kako je v starih časih potekala košnja, žetev, kako so preživljali dneve, ko jih je zima vklenila v svoj ledeni objem. »Zibelka v moji hiši je ostala prazna!« je večkrat potožila o svoji žalostni usodi. »Jaz pravim, da so otročičke vzeli koši, v katerih sem prenašala težka bremena po naših bregovih. Kar trije so potrkali na moje srce, toda kmalu so se, zaradi načina življenja, ki mi ni prizanašalo, preselili med angelčke!«
Tisto jesen je gospa Angela začela močno kašljati in v prsih ji je piskalo. Kljub temu, da je pridno jemala vsa predpisana zdravila, je postajala vse bolj šibka. Noge so ji odpovedale pokorščino. »Bliža se zadnja ura,« mi je rekla, ko sem ji pomagala pri hranjenju. »Oh, saj si boste še opomogli!« sem ji skušala vliti poguma. »Ne, ne, dobro vem, da se to ne bo zgodilo!« me je zavrnila. Pomolčala je za hip in z roko pokazala na polico: »Prvi dve knjigi v vrsti želim podariti vam, sestra. Tisto z modrimi platnicami mi je poklonila neka učiteljica v zahvalo, ker sem ji včasih spekla kruh. Drugo v vrsti pa sem kupila na Brezjah. Vzemite del tega mojega bogastva in se kdaj spomnite name!«
Ko sem tiste jesenske nedelje stopila v njeno sobo, sem že na pragu ugotovila, da je prestopila prag večnosti. Njen obraz je bil miren, kot da bi utonil v lepe sanje. Kljub bogati sončni svetlobi, ki je lila skozi veliko okno v prostor, sem prižgala lučko na nočni omarici.
Skrbno hranim poezije našega Goriškega slavčka in v rdeče usnje vezani molitvenik – del bogastva skromne ženice z velikim srcem.

I. Hvala. (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80.