Brezje. Veliko vasi in naselij v Sloveniji nosi to ime. Večina pa nas ob tem imenu najprej pomisli na tiste Brezje tam na Gorenjskem, ki nas Slovence doma in po svetu povezujejo bolj kot kateri koli kraj. Moji prvi spomini, povezani s tem imenom, se začno z vožnjo v prenatrpanem vagonu z lesenimi klopmi, na katerih so sedeli le starejši, vsi drugi pa smo bili veseli, če smo stali na obeh nogah. Tega gnetenja in prerivanja nas je po neskončnih urah, vsaj meni se je tako zdelo, odrešil železničarjev glasni klic: »Otoče!« Tedaj se nas je večina usula z vlaka, da je odpeljal naprej skoraj prazen. Dolga kolona romarjev se je nato peš napotila proti Brezjam. Ne vem, kako dolgo smo hodili, a za moje kratke noge kar ni hotelo biti konca. Končno! Mogočna cerkev in glasno, slovesno pritrkavanje.
V cerkvi se je gneča ponovila. Pravzaprav je bilo še hujše, saj se je pridružila neznosna vročina in sem se bal, da mi bo zmanjkalo zraka. Vse hudo je blažilo očetovo naročje in poslušanje glasnega prepevanja množice, ki je preglasilo celo mogočno donenje orgel. Z bratom sva kar nekajkrat vprašala, kdaj bo konec maše. »Kmalu,« sta odgovarjala starša, a je ostalo le pri besedah. Končno so orgle utihnile, množica pa se ni začela razhajati, ampak glasno moliti, da so besede odmevale od sten. Počasi smo se začeli pomikati proti stranskemu oltarju. »Tam bosta videla sliko Marije, naše skupne mame,« je povedala mama. Tega sicer nisem čisto razumel, sta mi bila pa njena milina in skrivnosten nasmeh zelo domača. Kot da je prava mama. Pridružili smo se dolgi vrsti, ki je drsala po kolenih okrog oltarja, nato pa – sam nisem mogel verjeti, da je res – skozi stranska vrata cerkve. Tudi zunaj je bilo povsod polno ljudi, pa smo le našli del proste klopi na nekoliko dvignjenem prostoru, kjer smo se lotili skromne malice, nato pa smo se med prvimi odpravili na pot proti železniški postaji. Počakali smo na vlak in se, zopet v nabito polnem vagonu, odpeljali proti domu.
zgodba1 05 2021Mama je nama z bratom, ko sva hodila v zadnje razrede osnovne šole, kar nekajkrat povedala, da bi šla rada peš na Brezje. Tako se je namreč zaobljubila zaradi bratovih težav z ušesi. Kot dojenček je imel več hudih vnetij srednjega ušesa, ker pa v času vojne ni bil deležen ustreznega zdravljenja, je imel pogosto hude bolečine. Ko mama v nekem trenutku ni našla rešitve v zdravstvu, se je zaobljubila, da bo šla peš na Brezje, če se bo stanje izboljšalo. In se je. Ko je zvedela, da bi se nam pridružila tudi soseda, ki bi šla Marijo prosit za srečen zakon svoje hčerke, smo krenili na pot. Zgodaj dopoldne. Ljudje so nas zvedavo opazovali, pa tudi spraševali, kam smo namenjeni. Kmalu smo začeli hoditi po meni neznanih krajih, ki so nama z bratom pritegnili pozornost in nama krajšali čas. Sicer pa sva hodila lažje kot mama in soseda. Popoldne nas je začela utrujati vročina, zato smo se razveselili zbirajočih se oblakov. Proti večeru je najprej rahlo zarosilo, nato pa je začelo močno deževati, da niso pomagali ne dežniki ne vetrovke. Rinili smo naprej, samo naprej, premočeni do kože. S trdo nočjo smo končno prišli do cerkve in se zatekli v Marijino zavetišče. Stali smo tam pod korom in kar nismo mogli verjeti, da smo rešeni neusmiljenega dežja. Teklo je od nas, da se je pod nami nabrala velika luža. Ne vem, koliko časa smo stali tam, ko nas je opazil starejši brat frančiškan. Da se ne bomo prehladili, je rekel, in z roko pokazal, naj gremo za njim. Hodili smo po nekih hodnikih, dokler ni odprl vrat velike kuhinje, iz katere nas je objela toplota, kakršne že nekaj časa nismo občutili. Vsak naj najde primeren prostor, kjer se bo lahko posušil, spočil in naspal, nam je dejal in odšel. Kakšna sreča in bogastvo! Tako tople, enkratne noči še nisem doživel. Tista kuhinja z velikimi štedilniki na drva, ki jih verjetno ni več, je zame še vedno del brezjanskih čudežev.
Morda sva z bratom tako navdušeno pripovedovala o našem romanju, da smo se že prvo leto, ko nas je novi župnik zbral pri srednješolskem verouku, odločili, da bomo tudi mi poromali peš na Brezje. Izpred domače cerkve. Tudi župnik je šel z nami, čeprav ni bil ravno mlad niti vajen pešačenja. Še sedaj občudujem njegovo odločitev. Neko posebno vzdušje je prinašala njegova prisotnost. Zmolili smo kar nekaj rožnih vencev po raznih namenih. V Kranju smo posedli po klopeh na avtobusni postaji. Mimo so na motorjih pripeljali miličniki. Kam gremo, zakaj peš in zakaj ponoči, so spraševali. Odgovarjali smo, kot smo vedeli in znali. Da to sicer ni nič nezakonitega, so dejali, lahko pa bi s tem kalili nočni mir in red, kar pa je kaznivo. Iz zadrege nas je rešila najzgovornejša med nami, ki jih je vprašala, če lahko na Brezjah Marijo prosimo tudi zanje. Brez besed so se odpeljali naprej.
Zadnji klančki so postali klanci, dolgi in naporni. Kljub mladosti smo občutili utrujenost in bolečine v nogah. Župniku je vsak korak povzročal bolečine, kar smo razbrali z njegovega obraza, pa se ni pritoževal. Najprej ga je gnala samo volja in ljubezen do nas. Zdelo se nam je, da je tudi sveto mašo daroval drugače kot sicer. Bolj zbrano in doživeto. Pa smo vseeno nekateri del maše prespali. Naslednji dan naju je mama, ko je prišla od maše, spraševala, kaj se je dogodilo župniku, da se je komaj premikal, ko je šel k oltarju. Da so njegovi podplati en sam žulj, sem ji povedal.
Naslednje leto se nam ni več pridružil. Razumeli smo ga. Sami smo zato poskrbeli, da je peš pot na Brezje ostala romanje. Vsak je hodil s svojim namenom, običajno pa smo izbrali tudi skupni namen našega pešačenja k Mariji. Ustavljali smo se pri vsakem znamenju ob poti in pri večini zmolili desetko. Ob neki kapelici smo doživeli, da se nam je za nepozabno doživetje zahvalil domačin, ki nas je neopazno spremljal za vogalom hiše. Ta romanja so postala ena od naših različnih dejavnosti in vsako leto smo komaj čakali začetek poletja, da smo odšli na romanje. Tako je bilo iz leta v leto, dokler nismo prerasli šolskih in veroučnih klopi in se začeli izgubljati po različnih zaposlitvah in službah.
Na Brezje se nisem peš odpravil nikoli več, čeprav so romali tudi v moji novi, sosednji župniji. Na pot se je nekega leta odpravil tudi del naše zakonske skupine, pa sem prevzel vlogo povezovalnega člena, ki je skupino spremljal z avtom. Se pa vsako leto pridružimo romarjem ob prihodu na Brezje, da jih podpremo s svojo prisotnostjo in okrepčilom in smo nato skupaj pri romarski maši. To je, vsaj zame, neko podoživljanje nekdanjih občutij.
Letos so se podali na romanje pešci, kolesarji in tekači. Pretekli so točno razdaljo maratona. Župnik je v šali dejal, da so našo župnijsko cerkev pred več kot sto leti postavili prav glede na oddaljenost od brezjanske bazilike.
Nekaj novega je prišlo v moja doživljanja pešačenja na Brezje, ko že nekaj let, tako mimogrede, spremljam in občudujem vztrajnost mladega fanta. Zdravje mu ni najbolj naklonjeno in mu daljša hoja dela nemalo težav. Ampak volja in želja priti peš na Brezje sta bila vsako leto močnejša. Videti njegov zadovoljni nasmeh ob prihodu na cilj je nepozabno. Vedno znova, iz leta v leto, se odpravlja na pot. Da pride na cilj. Da se mu zopet zgodi majhen čudež, ko je volja močnejša kot narava.
Koliko je neznanih, majhnih, očem nevidnih čudežev, ki se dogajajo tam pod Marijinim varstvom.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 21-22.

Zgodilo se je, da sem se znašel v družbi bolj ali manj naključnih znancev. Pogovor je tekel o politiki, o gospodarstvu, o umetnosti in tudi o veri, posebno še ob vprašanju, ali obstajata nebesa in pekel. Tu se je pokazalo, da nihče ni imel kaj dosti pojma o presežnosti. To mi je dalo misliti, da je marsikdo od njih v svojem življenju hodil mimo cerkve, vanjo pa je le redko zavil, kaj šele, da bi kdaj prebiral kakšno versko literaturo.
Pa se je nekdo spomnil, da jaz ob nedeljah redno hodim k maši, da vsako leto kam romam in da vsak teden sodelujem pri svetopisemski skupini, ki se zbira pri frančiškanih na Tromostovju. »Ti moraš biti podkovan v teh rečem. Povej nam, kje so nebesa, in kje je pekel?« me je skušal izzvati, ker sem dotlej le molčal in poslušal druge.
»Ne vem, če sem dovolj usposobljen, da vam lahko odgovorim na to vprašanje,« sem se motal iz zadrege. »Govoriti o nebesih je domena teologov, jaz vam lahko dam le nekaj splošnih razlag, ki sem jih doslej slišal. Najprej naj povem to, da nebesa in pekel niso kraj, kot si ljudje naivno predstavljajo, ampak je to stanje v nekem za nas nevidnem in neznanem svetu. Razlika med nebesi in peklom je v tem, da so tisti, ki so v nebesih, srečni, ker prebivajo v bližini Boga in ga gledajo. Nebesa so torej stanje večne blaženosti. Pekel pa je stanje večne ločenosti od Boga, zato sta tam jok in škripanje z zobmi, kot je rečeno v Svetem pismu, ki večkrat govori o nebesih in peklu. O nebesih je nekoč Jezus na podobno vprašanje, kot si mi ga zastavil ti, odgovoril, da se tam zveličani ne bodo ženili ne možile ...«
Tedaj se oglasi eden od poslušalcev: »Hvala lepa za taka nebesa. Grem pa raje v pekel, ker bo tam gotovo bolj zabavno.«
Nisem sem dal zmesti in sem mirno nadaljeval: »Apostol Pavel se je zavedal, da gre za težko predstavljivo stanje, zato je v svojem Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
+++
zgodba2 04 2014»Vendar imam pa jaz neko svojo predstavo o tem, kako izgledajo nebesa in kaj je pekel. Kot veste, sem čebelar. V zimskem času čebele počivajo in z njimi nimam nobenega dela, vendar pa občasno le rad stopim do čebelnjaka. Grem od panja do panja in pri žrelu poslušam, kakšni glasovi prihajajo iz notranjosti. Običajno slišim enakomerno, zadovoljno brundanje v nizkih tonih, kar mi pove, da je s čebeljo družino vse v redu in da ji nič ne manjka. Včasih pa postanem pozoren na glasnejše šumenje v povišanih tonih. Če potrkam na takšen panj, se šumenje okrepi in se spremeni v nekakšen jok. Če bi imele čebele zobe, bi morda slišal vmes tudi škripanje z zobmi. Takoj vem, kaj se je v takšni družini zgodilo: izgubile so matico in zdaj vlada v panju obup in žalost. Matica je verjetno umrla zaradi starosti ali kakšne bolezni ali pa sem jo morda jaz pred zadnjim jesenskim pregledom nehote poškodoval, ko sem premikal satje. Za čebele je to stanje brez matice – pekel.
Ko je zunaj temperatura pod ničlo, osiroteli družini ne morem pomagati. Panj označim in ob prvi priložnosti, ko bo temperatura vsaj deset stopinj nad ničlo v senci, jim bom dodal novo matico. Na Primorskem se to lahko zgodi že v februarju, v celinski Sloveniji pa mesec kasneje. Ko pride tisti dan, panj odprem, vzamem iz njega pet krajnih satov in naredim v sredini gnezda prostor za rezervno družinico na petih satih, ki sem jo nalašč za tak slučaj prezimil v čebelnjaku. Iz tega rezervnega panjiča zdaj jemljem sat za satom in vsakega pregledam, če je na njem matica, preden ga vtaknem v panj brezmatične družine. Matico običajno najdem na srednjem satu, na katerem je tudi že prva letošnja zalega. Kakor hitro začutijo osirotele čebele novo matico – ta namreč oddaja posebne hormone, ki jih strokovno imenujemo feromone – , se njihov jok nenadoma spremeni v nepopisno veselje. Prej so klavrno ždele na satju in samo tarnale, zdaj pa radostno utripajo s krili in na ves glas sporočajo vsemu svetu, da so spet srečne. Nekatere mi lezejo po rokah, kakor bi se zahvaljevale, da sem jih rešil obupa in neizbežnega konca. Skratka, njihovo stanje pekla se je spremenilo v stanje nebes. Ko grem proti večeru ponovno na pregled čebelnjaka, se v vseh panjih sliši samo dobrodušno, zadovoljno brundanje. Tudi iz tistega, ki sem mu dodal matico iz rezerve.
Za konec pa še ena primerjava, povezana s čebelami. V germanskem in romanskem svetu ne poznajo izraza matica, ampak imenujejo to čebelje bitje kraljica. Morda zaradi njenega dostojanstvenega, celo kraljevskega obnašanja. Slovanski narodi in torej tudi Slovenci, pa smo pravilno dojeli njeno bistveno vlogo, da je namreč ona mati vseh živih bitij v panju in samo ob njeni prisotnosti lahko čebelja družina normalno deluje kot skupnost. Ali ne velja nekaj podobnega tudi za Boga? Ali ni On tisti, ki nas je ustvaril, ki daje življenje in daje našemu življenju smisel, da normalno delujemo kot posamezniki in kot skupnost?«
Ko sem končal, je med druščino za nekaj trenutkov zavladala tišina. Nato pa se je oglasil tisti moj znanec, ki me je izzval, da sem povedal svoje mnenje: »Vidiš, če bi tudi teologi tako nazorno kakor ti razložili, kaj so nebesa in kaj pekel, bi bilo navadnim smrtnikom, kot smo mi, vse veliko bolj jasno. Sicer pa, ali ni tudi Jezus, kolikor vem, pripovedoval svojim neukim poslušalcem težko razumljive stvari v prilikah?«
ŠIVIC, Franc.Ognjišče (2014) 04, str. 38

zgodba4 05 2021Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

zgodba4 05 2021Zgodilo se je na Bližnjem vzhodu. Skupnost mladih redovnic je živela zvesto po zaobljubi uboštva. Na skrbno obdelanem vrtu so pridelale vse, kar so potrebovale. Imele so preprosto, a zadostno hrano, ostajalo jim še za druge potrebe. Hodile so na mestno tržnico prodajat fižol, solato, paradižnike, papriko.
Bile so tako uboge, da si niso mogle privoščiti kakšnega vozila, zato so s košarami odhajale na tržnico peš. Samostan pa je bil precej daleč od mesta.
Nekega dne jim je prišlo na misel, kako lepo bi bilo, če bi imele oslička. Sklenile so, da v ta namen opravijo devetdnevnico v čast svetemu Jožefu. Da bi vedel, za kaj ga prosijo, je ena od redovnic narisala oslička in risbo so postavile k nogam svetnikovega kipa v samostanski kapeli. Devet dni so vsako jutro na koncu hvalnic in vsak večer pri večernicah dodajale kratko molitev: »Sveti Jožef, bil si pozoren za potrebe nazareške družine, glej na naše težave in priskrbi nam oslička, ki nam bo pomagal nositi zelenjavo na tržnico.«
Deveti dan zjutraj se je pri vhodu v samostan oglasil zvonček. Sestra vratarica je odprla vrata in zagledala pred seboj kmeta z bližnje kmetije. V rokah je imel vrv, na koncu vrvi pa je bil lep, siv osliček, ki je bil videti krotak in potrpežljiv.
»Sestra, če ga hočete in če ga potrebujete, vam ga podarim,« je rekel kmet. Sestra ni mogla verjeti svojim očem in ušesom. Prisrčno se mu je zahvalila. »Toda,« je nadaljeval kmet, »ta osliček ima napako: nima repa. Tak je prišel na svet. Ni posebno lep, vendar pa je ubogljiv in močan.«
Seveda je sestra vratarica brž dejala, da je ta majhna pomanjkljivost nič ne moti. In sestre so sprejele oslička za ‘člana’ svojega samostana.
Sestre so prekipevale od veselja in navdušenja ob čudežnem odgovoru svetega Jožefa. »Hvala, sveti Jožef. S tvojim darilom bomo spoštljivo ravnale!«
Dnevi so minevali. Osliček je bil res zelo ubogljiv in zelo pogumen in počutil se je zelo srečen v družini, ki ga je posvojila.
Nekega jutra se je sestra umetnica nenadoma spomnila, da ni vzela svoje risbe, ki jo je ob začetku devetdnevnice postavila pred kip svetega Jožefa. Zdaj ni bila več potrebna. Ko si je ogledala sličico, ki jo je narisala pred tremi tedni, je bila presenečena. V naglici je pozabila osličku narisati rep …
B. F. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

“Našla je svoj mir med zvezdami,” so zapisali v osmrtnici.
Upam, da res, kajti življenje ji ni prizanašalo. Pravzaprav ni šlo toliko za to, da bi bilo njeno življenje polno tegob in žalosti, h kroničnemu nezadovoljstvu je največ prispevala njena izrazito negativna naravnanost. Tudi tedaj, ko bi se lahko odpočila od dela in oddahnila od skrbi, je kar naprej premlevala o problemih - tistih, ki so bili že mimo, in onih, ki se bodo šele pojavili, kajti v sebi je bila prepričana, da se bodo. Tudi če na obzorju ni bilo nobene težave, jo je znala ustvariti. Če drugega ne, si je najkasneje v oktobru delala skrbi s tem, kdo ji bo pozimi odmetal sneg izpred hiše. V maju, ko je bilo malce prevroče za pomlad, je že tarnala, da to leto zaradi suše in vročine ne bo na vrtu nobenega pridelka. Bila je mojstrica v odkrivanju temnih plati življenja in izvedenka v nerganju, zato ni čudno, da so ji skrbi in nejevolja zastrle pogled na vedrejšo plat življenja.
zgodba2a 05 2016Dokler je še mogla, se je rada odpravila po vasi in poklepetala z vsakim, ki si je vzel čas zanjo. Zadnje čase, ko je noge niso več ubogale, si je namestila stol pred hišo in čakala, da pride kdo mimo, da rečeta kakšno besedo, ker se ji bo potem dan zdel malo manj dolg.
Rada sem jo imela, njenim kroničnim skrbem in nerganju navkljub. Globoko v sebi je bila nesrečna ženska, obdana z leti, izkušnjami in spomini namesto s svojci. Nikoli nisva razpredali, zakaj je tako naneslo, a vseskozi sem imela občutek, da zaradi tega nosi globoko v sebi dolga leta zatajevano bolečino.
Ne vem, kdaj mi je prišlo v navado, da sem jo vsako poletje, ko sem v njeni bližini preživljala več časa kot sicer, vsaj enkrat obiskala. Vselej me je sprejela z vidnim zadovoljstvom in še preden sem utegnila sesti, je že spraševala, kaj mi lahko ponudi. Ponavadi sem se odločila za kavo, ker je bilo veselje opazovati njeno vnemo pri pripravi tega napitka. Dobro sem vedela, da mi pri njej ne bo treba delati drugega kot poslušati in prikimavati. Ničesar drugega ni pričakovala od mene. Zadovoljila se je s pozornim poslušalcem, pred katerega je lahko razprostrla svojo paleto problemov in težav, ki so ji grenili življenje, kajti življenje je težko, je rada poudarila. Ko sem jo takole poslušala, vso zavzeto od spominov in skrbi, sem nehote podvomila, da vse le ni moglo in more biti tako črno.
Samo enkrat sem jo skušala napeljati na vedrejšo plat, češ gotovo se ji je v življenju pripetilo tudi kaj lepega, je le odmahnila z roko, rekoč: “Kaj bi tisto, ko pa za lepim takoj pridejo težave, da si človek še oddahniti ne more od hudega. Ja, premlada si še, da bi razumela in tudi časi so sedaj drugačni,” je dodala, da bi podkrepila verodostojnost svojih tegob.
Saj, če bi z drugega zornega kota gledala na življenje, bi se ji verjetno marsikaj drugače obrnilo, sem sama pri sebi razglabljala, z njo pa o tem nisem razpredala, kajti kdo bi devetdesetletnici spremenil tok misli.
Lansko poletje je minilo, ne da bi šla do nje. Brez posebnega razloga in tudi brez tehtnega opravičila. Preprosto sem nekaj mencala, češ saj je še dovolj časa, saj grem lahko jutri, pojutrišnjem, no in na koncu sploh nisem šla. To nesrečno mencanje mi ni bilo v ponos. Ni šlo toliko za občutek neizpolnjene dolžnosti kot za nejevoljo nad tem, da sem opustila dejanje, pri katerem bi bil moj trud v primerjavi z zadovoljstvom nje, ki naj bi ji bil obisk namenjen, povsem zanemarljiv. Ko se je leto bližalo koncu, mi je prišlo na misel, da bi gospe poslala voščilnico. Zato, da bo vedela, da mislim nanjo, pa čeprav tega ne pokažem. V običajno voščilo sem vnesla še opravičilo za mojo nepozornost in obljubo, da bom zamujeno nadoknadila v prihodnjem letu.
Njen odgovor je bil kratek, le preprosto voščilo, kot smo jih bili vajeni pred leti. Vedela sem, da je v njem vložene več pozornosti kakor v marsikatero umetelno izpisano misel in željo. Pokazala je, da zna ceniti to, kar je narejeno iz srca. Pokazala je, da se v vsakem, še tako nergaškem in zakrknjenem značaju skriva kanček srčnosti.
Rafaela, Ognjišče (2016) 05, str. 44

Justin je med mašo rad opazoval ministrante, ki so s počasnimi koraki stopali okoli oltarja, prinesli na oltar kelih in ga po obhajilu odnesli, podajali župniku vrčke z vinom in vodo, zvončkljali ter brali prošnje. Po tihem si je želel biti eden od njih, zato je bil zelo vesel, ko ga je nekoč po verouku župnik vprašal, če bi hotel postati ministrant. Takoj je prikimal. Župnik ga je potrepljal po rami in ga povabil, naj pride v soboto po večerni maši na srečanje ministrantov.
V soboto je po maši počakal v cerkvi zadaj, da je prišel mimo župnik. »Pa pojdiva,« ga je povabil. Zaklenil je cerkev, nato pa sta odšla v učilnico. Skoraj vse dečke in deklice, ki so v krogu sedeli sredi učilnice in se glasno pogovarjali, je na videz poznal, saj jih je iz tedna v teden opazoval.
Ko sta vstopila, se niso kaj dosti umirili, zato je župnik glasno zaploskal. »Pripeljal sem vašega novega tovariša in našega sodelavca,« je naznanil. »Ime mu je Justin, sicer pa ga verjetno vsi poznate. Pomagali mu bomo, da se čimprej vključi, v našo družbo in se vpelje v ministrantsko službo.« Vsi so veselo zaploskali. »Najbolje bo, da te bomo sproti uvajali, če pa česa ne boš vedel, se obrni na Dominika,« je dodal župnik. Dominik se mu je prijateljsko nasmehnil in mu podal roko. Župnik ga je povabil, naj pride, kadar more, k maši med tednom. »Takrat je največ časa in priložnosti za uvajanje.«
Rad je prihajal. K sreči nikoli ni bil čisto sam, saj se ne bi znašel. Nekateri ministranti so mu pomagali z nasveti, drugi so se samo čudili, kadar ni vedel, kam naj se obrne ali kaj naj naredi. Vesel je bil, kadar je zagledal v zakristiji Dominika, ki ga je skrbno seznanjal z nalogami te službe, pred oltarjem pa mu je včasih namignil, kaj naj naredi. Kmalu mu je postalo vse samoumevno in preprosto. Le nekoliko preživahna se mu je zdela ta ministrantska družba, zato je občudoval Dominika, ki je znal biti razigran, ko je bil čas za to, in resen, ko je prestopil prag zakristije.
Vedno bolj sta postajala prijatelja.
zgodba1 05 2018Kadar sta ministrirala skupaj, sta se po maši malo dlje pogovarjala. Ti pogovori so bili vsakdanji, vendar zelo prijetni, saj je lepo govoriti z nekom, ki te pozorno in razumevajoče posluša.
»Me lahko prihodnjo sredo nadomeščaš?« ga je nekega dne prosil Dominik.
»V sredo? Mislim, da lahko.«
Hotel ga je vprašati, zakaj ga ne bo, pa je raje molčal. Že mora imeti pameten razlog, je pomislil.
Čez kakšnih štirinajst dni je Dominik prošnjo ponovil. »Učiti se moram,« je dodal.
»Ti škriplje v šoli?« se je začudil Justin.
Neodločno je odkimal. Kmalu zatem ga zopet ni bilo, ne da bi prosil za zamenjavo. Ko je spet prišel in sta se po maši ustavila, je Dominik dejal: »Verjetno ne bom več prihajal ministrirat.«
Justin ga je vprašujoče pogledal: »Zaradi šole?«
»Saj ni pomembno zakaj,« je Dominik pogledal v tla. Videl je, da je Justina prizadelo. »No, tebi povem: očetu ni prav, da hodimo v cerkev in da sem ministrant. Pa me je mama prosila, če bi zaenkrat nehal ministrirati.«
Justin je strmel v resni prijateljev obraz, njegovih besed pa skoraj ni razumel. »Vedno bom prihajal jaz namesto tebe,« je dejal, ker se mu je zdelo, da bo s tem Dominika še najbolj razveselil.
»Morda bom še kdaj prišel. Vsaj upam.« In Dominik je naglo vstal in dodal: »Samo tebi sem povedal,« je poudaril in z naglimi koraki odšel.
Justin je dano obljubo držal, čeprav mu je bilo včasih težko, toda dane besede ni maral prelomiti. Imel pa je občutek, da je bil župnik vsakokrat, ko je namesto Dominika zagledal njega, presenečen. Nekega večera mu je pred mašo bolj mimogrede dejal: »Tvoj prijatelj pa zadnje čase premalo resno jemlje svojo službo.«
Justin ga je začudeno pogledal.
»Ko ga boš videl, mu reci, naj le še pride,« je z nekim razumevajočim glasom dejal župnik.
Justin je prikimal in pohitel k omari z ministrantskimi oblekami.
Tudi njegova mama se je čudila, zakaj mora zadnje čase tako pogosto ministrirati. Justin se je izmotaval kot je vedel in znal. Toda mama je bila bolj vztrajna kot župnik. »Ali je kateri od ministrantov zbolel?« ga je vprašala.
Justin je odkimal.
»Potem pa vprašaj tistega tvojega Dominika, zakaj je tako.«
»Dominik ne prihaja več,« je rekel in takoj začutil, da je povedal preveč.
»Ne hodi več? Mu je župnik prepovedal?«
Justin je spet odkimal.
»Kdo mu pa lahko prepove?« se je čudila.
»Mama ... Ne mama, pravzaprav oče,« se je hitro popravil in se prepozno spomnil, kaj je obljubil Dominiku. Najraje bi se v zemljo vdrl, da ne bi slišal naslednjega maminega vprašanja. Bil je presenečen, ko je mama rekla samo: »Ja, to pa težko razumem.«
»Tudi jaz,« je pohitel Justin in bil vesel, da ga ni vprašala ničesar več.
Ko so na srečanju sestavljali razpored za naslednji mesec, so nekateri predlagali, da bi Dominika kar prečrtali, saj zadnje čase ne prihaja več. »Začasno ga nadomeščam jaz,« ga je malce plašno branil Justin in predlagal: »Morda bi ga na razpored vpisal manjkrat.«
»Dober predlog,« je potrdil župnik.
Ko je Justin nekega večera vstopil v zakristijo, je zagledal Dominika že napravljenega v ministrantski obleki. Stekel je k njemu in ga objel. »Pa si le prišel!« je rekel. Dominik pa je samo prikimal. Župnik, ki je pripravljal kelih, ju je od strani opazoval.
Skupaj sta pristopila k oltarju. Tako lepe maše Justin že dolgo ni doživel. Po maši sta se pogovorila.
»Ali si pobegnil od doma?« ga je vprašal Justin.
Dominik je odkimal.
»Ali oče ve, da si šel?«
Dominik je prikimal in povedal: »Oče mi je danes rekel: ‘Tokrat le pojdi k svojim prijateljem, težko gledam tvoj žalostni obraz’.«
»Samo za danes ti je dovolil?« je hotel vedeti Justin.
»Ne vem,« je bil Dominik kratek. »Celo mašo sem molil.«
»Da bi lahko spet prihajal?«
»Ne. Za očeta sem molil.«
»Potem boš pa lahko še vedno prihajal,« je z neko gotovostjo dejal Justin ter obljubil: »Tudi jaz bom molil zanj.«
JARC, Janko-Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 45.

Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
zgodba3 05 2018Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj ... vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo ... Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
zgodba1 10 2016Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24

Zajemi vsak dan

Gospod ohranja odkritosrčnim pomoč, je ščit tem, ki so nedolžni, varuje steze pravice in čuva pot svojih svetih.

(Pregovori)
Sreda, 25. Maj 2022
Na vrh