Fanika je bila najmlajši otrok številne družine. Že od malega je bila nekaj posebnega. Rada se je potepala in prišla domov vsa mokra in blatna, da so se domači večkrat pošalili, da bo postala geometer. A možnosti za študij ni bilo. Družino je prizadel očetov bankrot. Domačija je bila prodana na dražbi. Najstarejša hči je imela srečo: za svojo sta jo vzela premožna teta in stric, ki sta bila brez otrok. Za druge otroke pa se je pričela kalvarija, saj so morali iti služit k bogatim kmetom. Doma sta ostala samo Fanika in Honzi, ki sta celo otroštvo poslušala, kako so nekdaj nekaj imeli in nekaj veljali, zdaj pa so ob vse. V oba se je zažrl občutek krivice, ki se ga nista mogla znebiti vse življenje.
Fanika se je zaljubila v svojega bratranca Cirila in tudi on jo je rad pogledal. Ko je hodila delat na njihovo bogato kmetijo, si je obetala, da bosta enkrat mož in žena, zato je še rajši in še več delala. Toda Ciril se je po desetih letih vročih pogledov rajši odločil za premožno dekle, ki mu ju prinesla bogato doto. Njeni upi so se podrli; vrnila se je domov k staršem, kjer se je še naprej govorilo o krivicah. Brat Honzi je rad molil in se mudil v cerkvi, a oče je zanj odločil, da naj gre v uk za ključavničarja, kar ga pa ni veselilo. Že precej v letih se je naposled poročil, Fanika pa je začutila, da je postala spet odveč. Skrbela je za ostarela in bolna starša in nadvse težko prenašala svakinjo, na katere dom so se zdaj vsi preselili. Zapletali sta se v vedno hujše prepire, zdaj zaradi otrok, zdaj zaradi živine, dela na polju, staršev... Fanika je pobrala svoje stvari in odšla. Postajala je čedalje bolj prepirljiva in ukazovalna in nikjer ni prav dolgo obstala. O Cirilu je večkrat ujela kak glas: ljudje so vedeli povedati, da v zakonu ni srečen. Z ženo tudi nista mogla imeti otrok. Kadar ga je kje srečala, je žalosten povešal glavo in takrat se je vselej na čuden način počutila malo bolje. Nekoč, ko je bil že precej bolan, sta se srečala in dejal ji je: »Veš, ti si bila zame še najboljša.« V teh besedah je dobila nekaj utehe in večkrat je sanjarila, kako lepo bi jima bilo, ko bi bilo drugače ...
Zavedla se je, da ni več mlada. Ali je mogoče, da jih šteje že štirideset?
Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla in zdaj ni imela več izgovora, da je pri starših in da jima streže v njuni starostni onemoglosti.
»Kam zdaj?«
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše ... V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih - ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil - zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
»Kam zdaj?«
Vika in njena hči sta staknili glave in povabili Faniko k sebi. Fanika se ni dala prositi in v nekaj dneh je bil pri sestri. Tu se spet ponovila stara zgodba: vsak dan se je govorilo samo o krivicah, ki so se jim zgodile. O nesrečnem bankrotu, delu pri kmetih, ljubezni do Cirila, o vseh nepoštenih ljudeh, s katerimi je imela opravka ... Kaj kmalu sta si tudi z Viko prišli navzkriž in Fanika se je spet odselila. Zdaj je služila pri nekem kmetu, ki je bil ves dober in zlat, zdaj pri drugi družini ...
In tako je prebila naslednjih deset let. Zdaj, ko je imela denar, si je omislila nov ‘hobi’ - to je postala sodnija. V Ljubljani si je našla advokatinjo, ki je kar čakala, da ji pride v roke ena taka človeška duša, razbolela od krivic. Znala jo je podpihovati in Fanika je postala reden gost sodnih dvoran. Zdaj je tožila enega soseda, zdaj drugega. Denar, ki bi ga lahko koristno uporabila, je znesla na sodišče. Pomagali niso niti dobronamerni nasveti sester in nečakinj niti župnika. Fanika je videla le sodnijo. Nekaj jo je gnalo, dokler ni spoznala, da je edina, ki ima korist od njenih tožarjenj, advokatinja.
»Kam zdaj?«
Začutila je, da je predmet posmeha vaških otročajev, ki so kričali za njo, ko je z berglo pridrsala mimo hiš. Zdaj se je jezila na otroke, ki so tako nevzgojeni do bolnih in ostarelih.
Stara leta je preživljala v neki podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Vsak dan je morala z nočno posodo do skupnega stranišča mimo vseh otrok, ki so se ji posmehovali ... Kuhala si ni redno, kakšna soseda ji je tu in tam dala kosilo. Skromnega življenja pa je bila tako in tako vajena. Za tisti denar, ki ga je bila pustila na sodniji, bi lahko imela razkošno stanovanje. Rada je brala, poslušala radio in molila. Nekajkrat na leto se je odpravila na obisk k sorodnikom. Zdaj, ko so bili narazen, so si postali bližji. Drug za drugim so pomrli brat in sestre.
Nekaj let pred smrtjo se je Fanika od vsega prestanega trpljenja spremenila. Postala je bolj blaga in krotka. Zgodbe o krivicah je pričela obračati na smešno stran. Poslušalce je večkrat do solz nasmejala s svojimi prigodami in pripovedmi.
Že zelo bolno jo je vzela k sebi nečakinja in ji, stari in onemogli, lepo stregla.
In prišel je čas, ko je zaključila svojo pot na tem svetu. Pokopali so jo v domačem kraju, na hribčku, s katerega se je videla njena rojstna hiša - kraj, kjer se je vse začelo.
Leonida Razpotnik, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 42.

Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren - Cornus - baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti...

KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.

Ljudmila je sedela pri mizi in si zamišljeno podpirala glavo. Pred njo je bilo pismo, ki je čakalo na odgovor, zraven njega pa bel list papirja. Ljudmila je razmišljala: kaj naj napišem? Ne morem se več skrivati, a če povem resnico, morda tvegam, da izgubim staro »novo« prijateljico, ki sem jo spet našla tako nepričakovano, po naključju, a mi njeno prijateljstvo veliko pomeni. In pred njo je zaživel prizor, ko je zamišljeno sedela na hodniku v bolnišnici in čakala na zdravniški pregled. Zazdelo se ji je, da čuti na sebi neki pogled. Ko je dvignila glavo, je opazila, da jo z nasprotne strani neka ženska prijazno opazuje. Pozorno je pogledala tisto žensko, tedaj pa se je ona nasmehnila in pristopila k njej.
Prijazno je vprašala: »Že nekaj časa te opazujem. Kajne, da se ne motim: da si ti, Ljudmila?«
Začudeno je strmela vanjo, tedaj pa jo je kot iz sna prebudil njen nasmeh: »Ali je mogoče? Francka!« je vzkliknila, ko je v njej prepoznala svojo mladostno prijateljico. Dobesedno padli sta si v objem, ne oziraje se na čakajoče okoli njiju. Hitro sta se dogovorili, da po pregledu počakata druga drugo ter gresta skupaj na kavo.
Takrat se nisva mogli kaj več pogovoriti, je v mislih to srečanje obnavljala Ljudmila, ker me je sestra kmalu poklicala k zdravniku, pri katerem sem dobila še več napotnic za razne druge preglede in vedela sem, da me Francka ne bo mogla čakati.
»Prosim, da mi daš telefonsko, da te pokličem, ko bom opravila, ali pa od doma,« sem zaprosila Francko.
»Nimam telefona, izmenjajva si naslove, da ti bom lahko pisala, ko sva se po dolgih letih tako nepričakovano srečali. Res bi rada kaj več zvedela, kako živiš,« je odgovorila Francka. Naglo sem segla v torbico ter ji stisnila v roke listek z mojim naslovom in odhitela po drugih pregledih.
Po nekaj dneh sem od Francke dobila prisrčno pismo, ki mi je obudilo spomine na lepo mladost. Joj, kolikokrat sva s Francko skupaj prepevali na koru, kolikokrat sva skupaj z drugimi dekleti pletli vence in krasili oltarje za procesije. Kako lepa je bila tedaj moja mladost! Sedaj pa... Iz Franckinih pisem diha toliko sreče kljub njenemu ne ravno lahkemu življenju. Jaz pa? Kaj mi je ostalo od življenja? Udarci življenja so me strli, da sem čisto na tleh. Res so bili ti udarci težki, a tudi Francki življenje ni prizanašalo, kot pove v svojih pismih, toda ti udarci njej niso vzeli Boga, jaz pa sem mu obrnila hrbet... Ko čutim, kako iz njenih pisem kar izžareva vera v Boga, ji ne smem prikrivati, da sem jaz vero izgubila. Že dolga leta nisem prestopila praga cerkve. Če ji to priznam, se bojim, da izgubim to, kar sem tako nepričakovano našla. Po srečanju z njo kar štejem dneve, kdaj mora spet priti njeno pismo! Če bi imela vero v Boga, bi ga zdajle prosila, naj mi on da pravo misel za odgovor. Čutim, da Francka pričakuje, da tudi jaz njej zaupam, kot zaupa ona meni.
Nekaj dni zatem je Francka dobila od Ljudmile pismo s sledečo vsebino: »Draga prijateljica, blagrujem te, da moreš verovati. Jaz po tolikih udarcih življenja, ki so me zadeli, ne verujem več. Po moje Boga ni, če je, pa ni dober, zato ne morem verovati vanj. Mož si je vzel življenje in po tem strašnem udarcu so me sorodniki zavrgli. Sama veš, da se po tistem nisem nikoli več prikazala v domačem kraju. V življenju sem vse izgubila, kako in v kaj naj torej verujem?«
Francko so te besede mladostne prijateljice boleče zadele. Kako najti besedo tolažbe za take bolečine, se je spraševala. V zaupni molitvi je prosila usmiljenega Jezusa, naj ji On, ki je trpel tudi za ubogo Ljudmilo, navdihne prave besede odgovora za to pismo, ki ga želi napisati Ljudmili v tolažbo.
»Draga prijateljica, prav zato, ker te je v življenju doletela tako boleča izguba moža, da si ostala sama s svojo bolečino, še bolj potrebuješ vero v Boga, ki ti bo pomagal nositi breme življenja. Poveži svoje življenje z Njim, ki je trpel tudi zate, in tvoj križ bo lažji, ker ga ne boš nosila več sama,« je brala Ljudmila s solznimi očmi.
Prijateljska pisma so krožila vse do dneva, ko je Francka dobila od Ljudmile tole priznanje: »Tvoja pisma so tako prepričljiva, da se je v meni že večkrat zbudilo hrepenenje po srečanju z Bogom. Toda kako naj to uresničim? V cerkev si ne upam, ker me je sram pred ljudmi, ko že tako dolgo nisem bila v cerkvi. Po tem tvojem zadnjem pismu sem že prijela slušalko, da bi poklicala gospoda župnika, pa tudi za to mi je zmanjkalo poguma. Že celo desetletje je v župniji, pa ga ne poznam, kako naj ga kličem?«
Francka se je spet zatekla k Srcu Jezusovemu, preden je napisala besede, namenjene župniku župnije, kjer živi Ljudmila. »Poznam neko vašo faranko, ki se je Bogu odtujila, a se želi spet srečati z njim. Prosim, pomagajte ji narediti prvi korak.«
Naslednje pismo, ki ga je prejela Francka, je bilo en sam izliv sreče in veselja. »Bogu hvala, Bogu hvala! Hvala tudi tebi! Sicer ne vem, kaj si storila, a gospod župnik mi je povedal, da me je obiskal na tvojo pobudo. Pogovorila sva se o vsem za dolgi dve desetletji. Potem je obiskal še z Jezusom, ki je sedaj, ko to pišem, še v mojem srcu in bo odslej za vedno. Ne zapustim ga več!«
»Ljubi Jezus, hvala ti, da si me uporabil za orodje svojega usmiljenja, da si mogel priti v to preizkušeno dušo,« je solznih oči šepetala Francka, ko je prebirala to pismo.
V naslednjem pismu je opozorila Ljudmilo, naj se ne meni za začudene poglede ali pikre besede ter gre pogumno v cerkev.
»Hvala, da si me opozorila na to: res so me ženske začudeno gledale in ena me je vprašala: »Kako pa, da si ti prišla k maši?« In sem ji na kratko odgovorila: »Ker sem stara in bolna.« Pa imam od tedaj mir pred ljudmi.
Pisma med prijateljicama se še križajo in utrjujejo njuno prijateljstvo, predvsem pa vero v Božjo Previdnost, ki vodi naše korake.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 53-54.

»Naberite mi šmarnic, ko imate urne noge, jaz sem pa že star in se ne morem plaziti po grmovju,« nam je naročil po popoldanskem nauku, ko smo se lovili po hribu.
Oh, mi pa ničesar rajši kot to! Odšli smo v Muren potok, nato pa čez hrib in nazaj v dolino v Široki potok. Tam smo našli nekaj šmarnic, a so bile drobne, listi pa rumenkasti od suše, ker je sonce tisto leto hudo pripekalo že zgodaj spomladi.
Že z manjšim navdušenjem smo se napotili v Črni potok. Tam je bilo res precej listja, a le malo drobnega popja od šmarnic.
***
»Kaj če bi šli v Pečnik, tam je osojno, morebiti pa so lepše šmarnice v rebri, kakor pa proti soncu?« vprašam Kovačevo Anico.
»Kar pojdita vedve, če hočeta, mi gremo domov! Če jih tu ni bilo, jih tudi tam ni!« se odločijo ostali.
Pa sva res šli sami. Med strmimi pečinami nad Pečnikom sva našli čudovito lepe šmarnice. Velike kakor manjši zvončki, živobele z velikimi svežimi listi. Vrgli sva vsaka svoj šopek z ovenelimi listi in s slabotnimi zakrnelimi cveti stran in hiteli nabirat to lepoto.
V grmovju je zasikalo, za skalo zašumelo, pa se nisva menili za to. Kmalu sva imeli polno naročje svežih rosnih šmarnic.
Zbežali sva mimo nevarnih skal in se oddahnili, ko sva prišli iz grmovja na odprto trato.
***
»Ali te je bilo kaj strah?« me je vprašala Anica.
»No, malo pa že – kdo ve, koliko gadov je med temi pečinami?«
»Oh, mene pa je bilo pošteno strah,« prizna Anica. »Pa ker ti nisi zbežala, tudi jaz nisem.«
»Ančka, Ančica, veš, kaj ti povem prav odkritosrčno, kakor pravijo naša stara mati. Pravzaprav sva bili neumni, kaj! Lahko bi naju uklal gad. In potem mežnar ne bi postavil teh šmarnic na oltar, ampak bi nama jih položili na pare! Nikoli več ne grem tja gor in nikomur ne povejva, kje sva jih našli, da ne bodo otroci lazili za njimi.«
»Prav imaš, kar tiho bodiva. Gori med to skalovje gotovo tudi jaz ne grem nikdar več!«
Res nisva nikoli več nabirali šmarnic v Pečniku.
Tako lepih, kakršne rastejo tam, v tisti črnici med skalami, pa tudi nisem še nikjer videla, tudi na vrtovih ne.

M. Brenčič - Jelen, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81.
knjiga: M. Brenčič - Jelen, Sedem ključavnic, Ognjišče 1995

Vedela sem na klopi ob peči in vezla prtiček. Vzorec na tkanini je bil živahen, pravi spomladanski. Vijoličasto cvetje, prepredeno z zelenjem in živo rumenim sončnim žarkom na sredi, je kazalo na lep izdelek.
Delala sem ob večerih, ko je bil mir. Slišala se je samo stara ura na steni. Tiktakala je enakomerno, drsajoče in zamolklo bíla. Ko je odbila enajst, sem pospravila prejice in blago ter šla spat. Vsa s tistim pisanim vzorcem v sebi.
Ko sem izvezla še zadnjo rožo, sem zadovoljno ugotovila, da je prtiček vendarle lep. Preprost in lep. Opran se je bleščal še bolj; dišal je, kakor bi cvetje na njem oživelo.
»Vidiš, kako lepo ti je uspelo! Saj znaš! Lep prtiček bo za velikonočno košarico. Ali pa za na kakšno majhno mizo,« je govorila mama in ga obračala v rokah.
Tisto leto se ji je vid že zelo poslabšal, tresle so se ji roke, tako, da ni mogla več vdeti niti, pa je prenehala s šivanjem. Tudi z vezenjem. Čeprav je bilo prav vezenje zanjo neko posebno opravilo. Mogoče kar malo preveč gosposko za kmečko žensko, ki je imela dovolj drugega dela.
Mama je poleg drugega vsako zimo spletla vsaj deset parov nogavic, tudi rokavice in šale je pletla, celo kape. Vezenje je vedno prišlo na vrsto šele proti koncu zime, ko je že vse drugo opravila. Ko je zašila srajce in vse tako, kar danes sodi le še v vreče komunale in na odpad. Ko sem jaz prevzela tisti prtiček, sem mrmrala sama pri sebi, da bi lahko počela kaj drugega. Pisala sem zgodbo, neko kratko prozo za v tednik, mama pa je kar vztrajala pri tistem prtu.
»Pa naj bo,« sem se nazadnje vdala in šivala. Rezala in polagala sem prejico na vzorec in toliko časa delala, da sem dokončala.
Mama je nataknila očala, pazljivo je obrnila še nekajkrat prtiček v roki, ga spet pogledala, mi pokazala nekaj napak, in ga odložila. »Sem vedela, da ga boš do velike noči naredila! Sem vedela!« je rekla veselo. »Za belo nedeljo ga bomo dali na mizo, ko pride Miha v vas.« Miha je bil njen brat in zelo ga je imela rada.
Tako je prtiček stal na košarici z žegnom, na mizici s pirhi in tudi ob obisku njenega brata je bil še pogrnjen.
Bela nedelja...
Nedelja po veliki noči je bila tisto leto res bela. Lahko bi ji rekli celo zlata! Sonce je sijalo, cvetele so rože in trave so dišale. Vse je bilo omamno in lepo. Metulji so letali po travniku, ščebetale so ptice in ljudje so hodili okrog lepo oblečeni in prijazni. Čebele, ki so šumele na zgornjem robu našega travnika, tam, kjer je stal čebelnjak, so se vračale v panje, polne sladkosti. Vse okrog je bilo vznemirljivo in sladko. Hodila sem počasi po travniku navzgor in nabirala rože. Nobenih lepših nisem poznala, kot so bile te z našega travnika. In kako lepo so se ujemale s tistimi na prtu na mizi!
Šopek sem vtaknila v vazo in ga postavila na sredo prta. Čakale smo obiske.
Miha je prišel na obisk, tako kot vedno na ta dan. In mamin obraz je sijal od veselja, da smo se ga nalezli tudi drugi okoli mize.
»Danes si pa pogrnila nekaj posebnega,« je rekel nazadnje Miha. Pogladil je s prsti po mizi in nalil. Domači mošt, ta čas zlato rumen. »Kje pa si dobila tako pisan prt?«
»To je pa domače delo!« je rekla mama ponosno. In kar malo zmedeno. Moški po navadi niso gledali pogrinjka. Bolj tisto, kar je stalo na mizi. »To je pa Irena zvezla. Že pozimi,« je rekla.
»A tako...« so zamrmrali vsi okoli mize in pogledali vame. Malo sem zardela in uprla oči v šopek na sredi. Potem smo jedli, se pogovarjali in čas je počasi predel. Nobenemu se ni nikamor mudilo. Kar sedeli smo in se napajali s tisto belo ali zlato nedeljo.
Naslednji dan sem pospravila prt, pobožala sem ga, preden sem ga položila v predal, rožam sem zamenjala vodo in spet sedla k pisanju. Prazniki so minevali.
Te dni sem spet brskala po omari in našla tisti prt. Razgrnila sem ga na kolenih in ga stisnila k sebi.
»Prt? Star prt? Kaj mi pa ta bo... Zakaj sem ga sploh shranila...« Vzorec na njem je že zbledel, prejica se je tu in tam odtrgala in razcefrala. Mame ni več. Tudi Miha ne bo več na obisk...
Zunaj je siv in mrzel dan. Čebelnjak vrh travnika se je podrl. Panji so se izgubili. Prazni. Po travniku bodo še letali metulji. Tudi rože bodo spet zacvetele, kot vsako pomlad. Škoda, ker več ne morem tja. Do njih... Ampak šopek mi bo pa že kdo naredil! Morda vnukinja? Položila sem prt nazaj v predal, tako, kot to naredim vsako leto po veliki noči, in si rekla, tudi tako, kot vsako leto: »Vseeno ga bo treba enkrat spet oprati, zlikati in pogrniti z njim mizo. Kdo pa se bo oziral na vzorec in potrgano prejico! ogrnila bom z njim mizo, mogoče pa letos za binkošti...«
In pomlad bo, četudi kisla in mrzla, nekje na koncu vendarle lepa!

ŠKRINJAR, Polona, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 52.

Globoko sklonjena nad motiko je hitela prekopavat sveže zorano zemljo, da ji je znoj curkoma lil po obrazu.
Pomlad se je prebujala in sonce je imelo že neverjetno moč. »Kar premočno za ta čas,« je pomislila. »Nevarno je, da se vreme obrne, se ohladi,« je pogledala proti severu, kjer se je pričelo nevarno oblačiti. Še bolj je pohitela, v želji, da pripravi njivo, kjer bodo posadili krompir.
Vse okrog je vladala tišina in v hipu se je v tem čudovitem pomladnem dnevu počutila tako zelo sama. Obrnila se je na cesto pod sabo in ga v mislih zagledala, sedečega na vozičku, kako jo opazuje pri delu in jo vsakih nekaj minut pokliče. Mora mu popraviti šal okrog vratu, mu prestaviti roko ali nogo, pogrniti odejo, ki mu je zlezla z nog, v katere ga je vedno zeblo - njenega moža, ki ga je bolezen že pred leti priklenila na voziček. V mislih je podoživela trenutke, ko je pred letom dni prekopavala prav na tej njivi, le da je bila lani pomlad malce bolj pozna. In tudi tisti dan je sonce prijetno grelo, zato se je odločila, da pelje moža ven, da je lahko še kaj postorila, saj ni mogel biti sam v hiši.
Ob njem je bila noč in dan, vsako uro, vsako minuto. Nobenemu od drugih domačih ni zaupal, da ga ne bi pustili samega, samo njej, posebej zadnji dve leti. Če ga je le malce pustila samega, ga je zgrabil tako obupen strah, ker si sam ni mogel nič pomagati. V takih trenutkih se je spomnila besed, izrečenih pri poroki: »... v dobrem in v hudem, dokler naju smrt ne loči...« Kako je bila vesela, da se je te obljube tako lahko držala in mu potrpežljivo stala ob strani. Vedela je, da bi bil tudi on tak do nje, če bi bila ona na njegovem mestu.
Kako neskončno ga je imela rada in kako zelo ga je občudovala, ko je s tako vdanostjo nosil ta križ, saj je bilo njegovo življenje v teh zadnjih letih en sam veliki teden. Vedela je, da vso to neizmerno moč črpa iz globoke vere. Je pa čutil, da se njegova trnova pot počasi bliža koncu.
Že ko sta na sveti večer gledala po televiziji polnočnico, je zašepetal: »Veš, to je moj zadnji Božič.« In ko sta si voščila novo leto, je rekel: »Drugega boš pričakala sama.« Na velikonočno jutro je vložil vse svoje moči, da je posedel med otroci in z njimi užil žegen. Še nikoli poprej se ni zgodilo, da bi poiskal vsak pomemben dan, da je bil med njimi. Poslavljal se je tudi ta dan: od pomladi, od sonca, od ptic.
Ozrl se je v napušč pri hiši, kjer so prve lastovke hitele popravljat gnezda. »Tako kmalu so se vrnile letos, menda ja še ne bo pritisnil mraz,« se je čisto raznežil ob pogledu na zveste ptice, ki so se vsako pomlad vračale. Čeprav je imel rad vsako živo bitje, je do lastovk čutil neko posebno ljubezen. »Bolj zveste so kot ljudje,« je rad rekel. »Drugo leto vas ne bom več gledal. Vaš dom vas bo pričakal brez gospodarja,« se mu je zatresel glas. Dušila se je v solzah rekoč: »Ne govori tako! Še veliko pomladi je pred tabo; tak viharnik, kot ti, ne klone tako kmalu.«
»Sama veš, da ni res. Oba sva dovolj pametna, da veva, kaj je res. Toliko se pogovarjava, nič ni prikritega med nama, tudi resnica o smrti ne. Samo to te prosim: obljubi, da boš, tudi ko me ne bo, ostala zvesta tej domačiji kot so ji zveste lastovke. Pomagaj otrokom ohraniti dom, za katerega sem izgorel.«
Molče je prikimala in mu močno stisnila dlan. Tako globoko sta verovala drug v drugega in si zaupala, da nista potrebovala veliko besed. Trpljenje v tej bolezni ju je povezalo v enega človeka.
»Daj mi, prosim, pest zemlje,« je stegnil roko. Sklonila se je, pobrala malo prsti in mu jo položila v dlan. Z okornimi prsti je stisnil grudo, jo ponesel proti obrazu in globoko vdihnil njen opojni vonj. Potem mu je roka omahnila in na odprto dlan so kapljale solze in močile zemljo, ki se je vsipala v naročje. Kolikokrat jo je vdihaval, ko je stopal za plugom, rezal brazde in se veselil nove žetve, ki je dajala kruh. Koliko ljubezni in moči je pustil na tej strmih, trpežnih njivah. Zdaj pa sedi tu ves nemočen, strt od bolezni, in k sebi stiska s solzami namočeno kepo rodne grude.
Pokleknila je k njemu, mu položila glavo v naročje in na ves glas zajokala. Z okorno roko jo je pobožal in skušal zadušiti solze, ki so mu še vedno tekle po licih. Kot bi se jih sramoval, on, ki je vse junaško prenašal.
V srcu ji je vstala tožba zoper Božjo pravičnost: »Le zakaj on, zakaj ga tako kmalu kličeš k sebi, Gospod? Vzemi raje mene, on ima v sebi veliko več moči in poguma,« je premlevala v sebi in ni našla odgovora.
Danes ve, da je sama sebe spoznala na jesen, ko je ostala sama, ko je mož izbojeval svoj poslednji boj.
Kot da ji je pustil svojo moč in odločnost. Vdano je sprejela njegovo smrt, čeprav neizmerno žalostna. Vedela je pa eno: on je imel ob sebi njo, vsak trenutek, do zadnjega, ona pa ne bo imela njega, ko se bo poslavljala od pomladi, od lastovk, od opojno dišeče zemlje.
Edino, kar jo je osrečevalo, je bila zavest, da izpolnjuje obljubo, ki mu jo je dala tistega sončnega pomladnega dne, ko sta poslednjič skupaj gledala lastovke, ki so se, zveste, vrnile nazaj.

ANA, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 61-62.

Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj ... vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo ... Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je 'popravil' človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36