zgodba1 10 2017Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Ali kaj molita k svojemu angelu?” sem vprašal nečakinji Kajo in Evo, ko sta se mi spet motali okrog nog. Stari sta šest in pet let in sta neutrudni radovednici.
“Seveda moliva, saj znava Sveti angel že sto let!” reče Kaja in se drži, kot da je z veliko žlico zajela vso modrost tega sveta. “A ti zmolim? Boš videl, da znam.”
“No, pa daj, če ga res znaš že sto let,” rečem. In že žebra molitvico med mojim brkljanjem po garaži. Takoj se ji pridruži Evin zvončkljajoči glas in Sveti angel dobi dodatna krila. Poplesuje okrog nas in prešerno frfota, da ga skoraj otipljivo začutim.
“Lepo,” pohvalim mali nečakinji, ko končata. “Pa vesta, zakaj se je treba priporočati svojemu angelu varuhu?”
“Zato, da pazi na nas, da se nam ne zgodi kaj hudega,” odgovori Kaja.
“Da nas avto ne povozi,” doda Eva.
“Da ne pademo v vodo, ko gremo čez potok,” še našteva Kaja. Najbrž ima pred očmi znamenito sliko, na kateri angel varno vodi otroka čez brv.
“Res je,” prikimam. “Pa vidve vidita vajinega angela varuha?”
“Jaz ga ne,” reče Eva.
“Jaz tudi ne,” pravi Kaja. “Ampak je nekje zadaj, za mojim hrbtom. Ali pa bolj zgoraj. Ko se obrnem, ga ne vidim, ker je spet zadaj.”
“Pa so tudi taki angeli varuhi, ki jih vidimo,” rečem resno.
“Kaj res? Ne verjamem! Pokaži mi enega,” reče Kaja nejeverno.
“Pusti strica, naju spet vleče za nos,” se namrdne Eva, v njenih očeh pa vendarle preberem hudo zanimanje za stvar.
“No, prav, povedal vama bom zgodbo o tem.
Stopimo iz garaže in se usedemo na klopco na dvorišču. Sonce prijetno greje, njegovi žarki prebujajo naravo. Sadno drevje cveti. Češnja je vsa v belem, breskev ob vrtu steguje svoje nežne roza cvetove proti garažni strehi.
“Glejta, danes je 27. april, državni praznik, ki pa meni pomeni mnogo več. Na ta dan namreč praznujem svoj drugi rojstni dan.”
“Kako drugi rojstni dan?” se začudi Eva. “A ti si se dvakrat rodil?”
“Kako drugi rojstni dan?” vpraša še Kaja, preden jima uspem pojasniti. “Saj nisi šele dve leti star!”
“Nisem tako mislil,” ju mirim. “Poslušajta, pa bosta razumeli.”
***
zgodba1 09 2008“Bilo je davnega leta 1971. Bil sem star nekaj manj kot trinajst let. Na današnji dan smo tudi takrat imeli državni praznik, zato ni bilo pouka in otroci smo se veselili prostega dne. Za nas je bil “prost dan” vsak dan, ko ni bilo treba iti v šolo, čeprav smo morali doma pomagati staršem pri kmečkem delu. Tistega dne je ata odločil, da bomo vozili gnoj na njivo, na kateri bomo posadili koruzo. Tistega leta smo bili brez vprežne živine, bili smo brez konja, vole pa smo prodali. Zato je ata zbil posebno napravo - imenovali smo jo gepelj - in jo postavili na cesto, petdeset metrov nad njivo in hišo. Gepelj je sestavljalo vreteno z debelo jekleno vrvjo, zobatim prenosnim kolesom in ogrodjem. S klinastim jermenom je bil povezan na električni motor, ki je poganjal to čudo. S pomočjo geplja smo vlačili lesen voz z gnojem od gnojišča pri hlevu na njivo. Ko je ata z mojima bratoma odkopal gnoj na kupčke po njivi, so prazen voz spet spravili do gnojišča in ga znova naložili.
Dopoldne sem sam upravljal z gepljem. Ko so naložili voz do vrha, je ata zažvižgal in vklopil sem pogon. Potem sem izklapljal na mestih, kjer je ata dvignil roko. To se je ponavljalo, dokler nas ni mama poklicala h kosilu.
Po kosilu se mi je pridružila mlajša sestra Zalika, ki je bila takrat v desetem letu. Sedaj je ona vklapljala motor, jaz pa sem se ukvarjal z vitlom in jekleno vrvjo, ki se je rada preveč odvila z vretena. Dal sem Zaliki znak, naj vklopi motor. Sam sem uravnaval vrv, da se je lepo navijala, saj še ni bila napeta. Nosil sem moške rokavice, ki so bile za moje deške roke prevelike. Nenadoma se je zgodilo...”
“Kaj se je zgodilo?” sta v en glas vprašali Kaja in Eva, Njune očke so bile polne pričakovanja.
“Jeklena vrv je zgrabila moje rokavice in me potegnila za sabo. Ovilo me je trikrat okrog vretena, kot bi bil sam del vrvi. V teh trenutkih sem nekaj vpil sestri, najbrž, naj izklopi motor. Zalika je skočila do motorja in ga izklopila. Ročico je bilo treba dvakrat preklopiti, da je vse skupaj obstalo..”
“Se ti je kaj zgodilo?” je zanimalo Evo.
“Obležal sem v geplju, trikrat prevezan z debelo jekleno vrvjo, in nisem se mogel ganiti. Imel sem zlomljeno nadlaket, zlomljeno nogo, nalomljena rebra... Če bi me zavrtelo še enkrat, bi se vrv napela. In spodaj, pri hlevu, je bil nanjo pripet poln voz težkega gnoja...”
“Kaj bi se zgodilo?” je vprašala Kaja. Eva je sklenila roke in zavzeto poslušala.
“Jeklena vrv bi me razrezala na štiri kose,” sem dejal, “in danes me ne bi bilo tukaj. Ne bi vama mogel pripovedovati stvari, ki vaju zanimajo.”
“In midve bi ostali nevedni,” je rekla Eva. “Marsičesa ne bi vedeli.”
“To ravno ne,” sem se nasmehnil. “A vendarle bi bilo škoda, če se ne bi poznali. Meni bi že bilo žal.”
“Nama tudi,” je dejala Kaja.
“No, prej sem rekel, da obstajajo angeli tudi v človeški podobi...”
“Že vem, kaj misliš: teta Zalika je tak angel. Ona te je rešila, da nisi umrl.”
“Res je, to sem vama hotel povedati. Bog me je hotel rešiti in poslužil se je moje sestre Zalike. Zato vsako leto na ta dan praznujem svoj rojstni dan še enkrat. Ne sicer na zunaj, praznujem ga v sebi, v svojem srcu.”
Deklici sta za nekaj trenutkov utihnili. Bog ve, kaj se je pletlo v njunih glavicah. Potem pa me je Kaja svetlo pogledala: “Mogoče bom tudi jaz kdaj videla svojega angela varuha. Mislim, da se ne bo vedno skrival za mojim hrbtom.”
TACER, Aleš. (zgodbe) Ognjišče (2008) 09, str. 52

Že nekaj let zapored smo se na rožnovensko nedeljo odpravili na Malo Goro, na svoje posebno romanje. Za mojo družino je bil ta dan velik praznik. Živeli smo nedaleč stran od male podružnične cerkve, kamor smo šli le dvakrat na leto: na god svetega Lovrenca in na to, prvo oktobrsko nedeljo. Velik praznik je bil tudi zato, ker smo tja gor šli vsi skupaj.
Jesen, ki se je začela razkrivati v prvih jutranjih meglicah in je skrajšala vroče, nevihtne dneve, je na to nedeljo ponavadi sijala taka, da so redki popotniki, ki so se vzpenjali na Goro, med sabo šepetali, prevzeti od lepote. Zdelo se je, kot da se vrača poletje. Za en dan je svet, ogrnjen v pisane barve, zasijal v veselju. Nenadne otoplitve so bile vesele predvsem ženske, saj so še vedno lahko oblekle lahke poletne bluze.
»Če na rožnovensko nedeljo ženska zidano bluzo obleče, se vreme hitro opeče,« so govorili starejši. Včasih, ko so svilene ali zidane bluze pomenile nekaj posebnega. Nekaj gosposkega. Ta čas pa o njih ni spregovoril nihče več. Moderni časi so prinesli vsakdanja, športna oblačila in obutev tudi.
K cerkvi na Malo Goro smo se peljali z avtom, le od zadnjega ovinka naprej smo šli peš. Na vrh sem tistikrat prišla med zadnjimi. Z mojo nogo je bilo že hudo narobe, hčeri in mož so potrpežljivo pogledovali nazaj, če jim še sledim. Vnuki so tu pa tam pritekli k meni, me vprašali, če je vse v redu, in zleteli spet naprej.
Na vrhu je bilo pod starimi hrasti veliko klopic in pogled, ki se je odprl po dolini, me je pri priči postavil v boljše razpoloženje. Ljudi ta čas na Gori ni bilo veliko. Redki sprehajalci, ki smo jih pustili zadaj, so počasi prihajali na vrh z druge, položnejše strani. Obračala sem glavo tja, od lepote dneva mi je kar sapo jemalo.
zgodba1 10 2008Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali...«
Benjamin, včasih so ga klicali tudi Beno, je bil doma le malo stran od naše hiše. Srečevala sva se od otroških let in ko je moja navezanost nanj prerasla v nekaj več, sva mislila, da bo tisto nekaj več zdržalo. Pa ni. Izginil je od doma, kot večina fantov takrat, ko bi moral k vojakom. Pustil je hišo in družino. In tudi mene. Pisal mi je še nekaj krat, potem pa je kmalu tudi tisto zamrlo. Zamerila sem mu, hudo zamerila!
Ko je prvikrat prišel domov, se je še vedno skrival. Ilegalen prehod meje je bil kazniv. Nisva se srečala. Ko je prišel drugič, so bile razmere pri nas drugačne, bolj prizanesljive. Srečala sva se, a sva spregovorila le nekaj besed. Bila sem že poročena. Ko je prišel tretjič, je moja najstarejša hči že tekala okoli hiše in ni se več oglasil.
Spet sem pogledala tja, ali se nisem morda zmotila. Ne! Suh, koščen život, malo upognjen že, in ta njegov pas! Koliko je imel opraviti z njim! Morala sem se nasmehniti. Kako to, da človek po toliko letih sploh ne spremeni svojih navad!
Ko je stopil stran od vrat, je malo postal na vrhu in se zagledal nekam v dolino. Položila sem roki na mizo, hladil me je veter, domači so šli vsak po svoje, v zvoniku je odbilo četrt. Mogočen glas zvona je zapel visoko nad mano in sončno nedeljsko jutro je postalo še bolj praznično, dopolnjeno.
Ko se je obrnil k meni, sem obstala. Želela sem, da pride zraven, po drugi strani pa... Mar ni bilo najino slovo zadnjikrat dokončno? Dokončno? Kaj pa je v življenju tako zelo hudega, da si ne bi odpustili? Bi mu morala stopiti naproti ali vsaj stegniti roko? Vse to sem pomislila, storila pa nisem ničesar. Samo sedela sem in gledala.
Srečale so se oči in čudni občutki so me prevzeli. Sem še kaj taka kot tistikrat? Sem se postarala, tako kot on? Koliko? In kaj bo rekel zdaj, po toliko letih in po...
Imela sem cmok v grlu in otrple roke in noge in rada bi bila nekje drugje, na drugi strani cerkve, kjer je bilo vedno več ljudi, rada bi bila na poti navzgor, kjer koli, le tu ne. In kje je Ožbej ? Kje le hodi mož in hčerki z otroki? Pa ravno zdaj ni nikogar ob meni...
Benjamin je pogumno naredil nekaj korakov in se v nekem nemirnem smehljaju bližal mizi. Srečanje je bilo neizogibno.
»Po toliko letih... Pa se srečava prav tu...« je rekel. Kot da ne bi vedel, da je malo stran od tega kraja moja vas, moj kraj, ki ga nisem nikoli zapustila. Sam pa je bil nekje v Ameriki že več kot štirideset let.
»Ja, vsako leto na rožnovensko nedeljo prihajam sem. Če je lepo vreme,« sem zamrmrala in stresla Benjaminovo roko. »Vedno sem šla rada sem gor...«
»Vem. Jaz tudi!« Benjamin je pogledal naokrog in se nasmehnil. Roke dolgo ni spustil. Na Malo Goro sva prihajala dostikrat skupaj. Peš. Pa ne samo jeseni. Vsak letni čas. Celo pozimi sva hodila gor in se s sanmi po ozki gazi vračala. Na poti proti vrhu je ob cesti stala kapela. Tja sva velikokrat nesla rože. Spomladi šmarnice, poleti marjetice, jeseni pa ciklame in praprot. Zdaj je že bil čas za praprot in dišeče ciklame...
»Tudi hrasti so še tu,« je rekel, ker sem bila jaz tiho in v nekih svojih spominjanjih.
»Hrasti so neuničljivi. Niso kot človek...«
»Ali pa,« sem zamrmrala in pogledala v krošnje starih dreves. Visoki hrasti, trije so bili, eden je bil načet od strele in od starosti že tudi, so pošumevali in delali prijetno senco. Dan je bil tak, da senca ni pomenila še hlada, vendar sem se vseeno pomaknila na sonce.
»Ali tu gori še kdo živi? Pastir? Zvonilo je...« je vprašal in me gledal naravnost v oči. Predirljive modre oči, gubice okoli ust, osiveli lasje in ostra odločna brada. Še vedno je bil čeden. Visok, slok, starejši moški.
Zardela sem in skomignila z rameni. Čudno mi je postalo ob vsem tem. Medle misli, medla glava. Stresel me je glas zvona.
»Zvonovi so zdaj programirani na elektriko, mislim da... Ključ od cerkve ima najbližji sosed. Še vedno. Ta dan je navadno odprto... Saj veš,« sem rekla in pogledala navzgor, pa spet vanj. Seveda je vedel! Vedel je, da bo na rožnovensko nedeljo cerkev odprta in lepo urejena. Tako kot vedno.
»Greva pogledat?«
»Pa pojdiva...« In šla sva do cerkvenih vrat ter jih odprla. Ves prostor podružnične cerkvice je kar naenkrat napolnila svetloba. Sonce je posijalo na svetnike v oltarju, na rože, ki jih je nekdo dan pred tem del v vaze, na bel čipkasti prt je posijalo in na podobo svetega Lovrenca v sredini. Skozi vrata je v hladni prostor zapihala sapa z gozda sem in zaslišala sem melodijo, orgle in pesem. Daljno pesem. Meni tako drago.
Z Benjaminom sva sedela v klopi, utrujena od poti, zasopla in srečna. Sijala so okna v svojih pisanih sencah, vse tiho, Beno je položil roko na mojo in rekel: »Enkrat bova stala pred tem oltarjem...«
Zdrznila sem se. Spomin je bil trpek, nenadoma je prišlo in bilo je tako silno, da sem se obrnila in pogledala sem vanj, stal je trdo ob meni, prekrižanih rok in sklonjene glave.
»Saj ni on kriv, da ni tako,« sem pomislila. »Mogoče je bila taka božja volja, tako mi je rekla mama v letih, ko sem ga tako težko pozabljala.«
Pokrižala sem se in stopila ven. Sonce lepe rožnovenske nedelje je sijalo naravnost na cerkvico in na gorski travnik in zrak je bil sladek. Meden od jesenskih vonjav in zorenja.
»Ali so tvoji?« je rekel Benjamin, ko je prišel za mano. Okoli hrastov so pritekli moji trije vnuki in se zapodili k meni.
»Ja, to so moji vnuki,« sem rekla ponosno. »Kar rastejo, veš...«
»Jaz imam dve vnukinji. V srednji šoli sta že. Pa nobena ni hotela z mano. Verjetno smo bili premalokrat doma. Zato jima ne pomeni veliko,« se je opravičeval.
»Verjamem,« sem zamrmrala. »Mi pa vsako leto dvakrat pridemo sem gor. In radi gredo z nama...«
Z desne strani sta prihajali hčeri in oba zeta. Pogledali so po naju, suho pozdravili in odšli dalje. Na drug konec hrastove sence. Tam so sedli in pogledali po dolini. Tudi mož je sedel k njim, le jaz sem še kar stala.
»No, jaz grem. Lepo, da sva se srečala po toliko letih,« je rekel Benjamin in mi stisnil roko. Pokimala sem mu in se po sili vljudno nasmehnila. Šel je mimo, še nekajkrat pogledal nazaj in počasi stopil do avtomobila.
Ko je odpeljal, sem stopila na kraj. Čisto na rob, tam je bil najlepši razgled. »Babi, da ti ne spodrsne! Čakaj, prijel te bom!« je zavpil najmlajši in me prijel za roko. »Ne bo mi, ne! Saj me močno držiš!« sem mu odgovorila in se oprijela njegove dlani. Res je bila že krepka in topla. In oči, ki so sijale s skrbjo vame, so bile tople. Take, kot vsa nedelja. Rožnovenska nedelja na gori...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2008) 10, str. 52

Zbrali so se pred Gospodom vsi sveti angeli in pokleknili ter sklenili roke na prsih. Bog pa je vsem razdelil njih delo in skrb. In eni so bili določeni za varuhe ljudi, drugi za varuhe živali in pastirskih čred, tretji za varuhe polj in gozdov, voda, zvezd in vetrov... in spet drugi za varuhe narodov... Sprejeli so vsak svojo službo, kajti božja beseda jim je bila ukaz. In enemu teh nebeških krilatcev je bilo naročeno: “Dvigni se in poleti nad slovensko zemljo in varuj jo v božjem imenu ter bodi z njenimi ljudmi!”
Pa je razpel angel mavrična krila ter se spustil na to božje očesce na zemlji, kjer prebivamo mi. Razširil je roke nad našo deželo, od gorskih vrhov do širnih ravnin. Zdi se mi, da je bil ta od vseh angelov najlepši. Odprl je svoje oči in videl, da bivajo tod dobri in veseli ljudje in da je božji blagoslov z njimi. Slišal je njih pesem in molitev, pa je rekel: “Hvala ti, moj Bog, da si mi izročil take varovance!”
Ni nas zapustil in ne bo nas zapustil do konca sveta.
zgodba5 09 2008Z nami se veseli, z nami se žalosti, njegov plašč nas varuje. Ko pademo, nas spet dvigne; ko zablodimo, nam spet pokaže pravo pot. Kajti angel ve: ljudje so ubogi, treba je imeti usmiljenje in potrpljenje z njimi...
In angel hodi pred nami in božje ime je v njem. Knjigo ima v roki - v njej je zapisana naša zgodovina. Ni to zgodovina velikih narodov, temveč predvsem zgodovina zvestobe božji besedi. Na sodni dan jo bo položil pred noge Sodnika in rekel: “Poglej, Jezus, in bodi usmiljen! Saj so grešili, toda tudi mnogo ljubili so. Ne preštevaj njih grehov; križ, ki si jim ga naložil, so nosili, padali so pod njim, toda njih srca so dobra kot srca otrok.”
Ta angel bo tedaj veliki zagovornik našega naroda. Kako bi ga ne ljubili?
Nagelj in rožmarin ima na svojih prsih in žuljave so njegove roke kot roke naših bratov in sestra. V vsem, razen v slabem, nam je postal podoben. Naše gore in vode in polja se zrcalijo v njegovih očeh in, kadar poje večno hvalnico Bogu, je njegova beseda slovenska.
Otroci ga morda vidijo, kadar zrejo v oblake, naše oči, ki jih slepi modrost tega sveta, pa ga ne dosežejo. Le srca ga čutijo v samotnih urah in v času zapuščenosti; takrat, kadar se utrujeni zgrudimo k božjim nogam.
Tedaj je njegova dlan na naših ramah.

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 09, str. 60

“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
zgodba3 09 2017Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

Ko sem prvo nedeljo v lanskem oktobru stopila v cerkev, so ob velikem rožnem vencu pred Marijinim oltarjem gorele svečke – za vsako zdravamarijo in vsak očenaš ena. Žarele so kot zvezdice na nebu in pozdravljale Marijo na oltarju. Nekaj vernikov je že molilo rožni venec. Prevzela me je ta ubrana pobožnost z občutkom popolne varnosti, nekakšna spokojnost, ki je bila prisotna v naši cerkvi v tej jutranji uri. Najraje bi videla, da bi še kar molili in molili rožni venec.
Začela se je sveta maša in sicer s prelepo pesmijo Kraljica venca rožnega. Mogočno so zadonele orgle, zbor je ubrano pel in vsi smo se pridružili. Od ganjenosti skoraj nisem mogla peti. V očeh so se mi nabrale solze. Pesem poznam že vse življenje, toda tokrat se me je njeno besedilo posebno dotaknilo. Strmela sem v Marijin kip in zdelo se mi je, da je ob našem petju kar oživel, ob svetlobi svečk sem imela občutek, da se Marija smehlja. Kar naenkrat so se mi pred očmi zvrtele slike Marije, preden ji je angel Gabrijel prinesel povabilo, da postane mati učlovečenemu Božjemu Sinu. V duhu sem videla, da je bila Marija čisto navadno dekle, mlada žena, na zunaj enaka drugim vrstnicam v Nazaretu. Njena duša pa je bila najbogatejša, najčistejša, najlepša. Ob srečanju z nebeškim poslancem je iz njenega srca privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Mojo notranjost je preplavilo nešteto novih spoznanj, za katera sem sicer vedela, a nikoli niso bila tako občutena.
zgodba1 10 2018Sveta maša se je nadaljevala, jaz pa sem bila v nekem zanosu, kot na nekem drugem, blaženem kraju. Med obhajilom so pevci zapeli meni tako ljubo pesem: Ljubljena slovenska hiša ... Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Na to pesem me veže prav prisrčen spomin. V družini smo imeli teto, ki se je bližala devetdesetim letom in ni več zapuščala hiše. Ko je bil v naši župniji misijon, smo prosili patra, ki ga je vodil, da pride k nam. Teta je opravila spoved, prejela je sveto obhajilo, misijonski blagoslov in bolniško maziljenje. Ko je pater vstopil v sobo, je z občudovanjem gledal nabožne slike na steni, vmes pa velik lesen rožni venec. Ko ga je zagledal, je sklenil roke in zapel to pesem. Vsi prisotni smo bili ob tem ganjeni in še zdaj se v naši družini radi spominjamo tega lepega dogodka. Ko sem danes slišala pri maši to pesem, mi je prišlo na misel: v koliko hišah sploh še imajo rožni venec na vidnem mestu in ga tudi molijo?
Spominjam se, kako se je v času moje mladosti še slišala iz vsake hiše večerna molitev rožnega venca. Nihče ni skrival, da ga moli, vsem je bilo jasno in čisto normalno, da je treba vsak večer zmoliti rožni venec, kot je treba ves dan delati in zvečer leči k počitku. V tistih časih so pri vsaki hiši, zlasti v zimskih večerih, izdelovali zobotrebce. Da je bilo bolj kratkočasno in niso prehitro zaspali, so se ljudje zbirali skupaj, več v eni hiši. Če je kdo zamujal, si slišal soseda reči v opravičilo: “Niso še odmolili, so se zakasnili pri delu.”
Hvala Bogu, da se je ponekod še ohranila lepa navada, da se vsi vaščani zbirajo v hiši pokojnega sedem ali osem dni in molijo rožni venec. Žal pa se že tudi to vedno bolj opušča. Kakšna škoda, to je bilo še zadnje slovo, darilo sovaščanov za dušo pokojnega, ki je odšel iz njihove srede.
Ko opravljam svoje delo doma na vrtu, v kuhinji, pri pletenju ali šivanju, imam vedno zasedeni obe roki. Da ne molim zdaj pet, zdaj sedem zdravamarij, sem začela moliti tako, da za vsako skrivnost rožnega venca zmolim po eno zdravamarijo in vse, kar spada zraven. Tako se ne motim s štetjem in lepo premišljujem skrivnosti vseh štirih delov rožnega venca. Če delo traja dalj časa, odmolim kar več takih skrajšanih rožnih vencev.
Moja tašča je veliko molila, posebno zadnjih deset let, ko zaradi slepote ni mogla delati niti brati. Večkrat nam je rekla: »Moliti moraš, dokler si zdrav, ko si bolan, težko moliš!« Čez veliko let, ko sem hudo zbolela, sem spoznala, kako prav je imela. Ko je bilo najhuje, niti ene molitvice nisem spravila skupaj, čeprav sem jih sicer dobro znala in vse življenje molila. Šele ko se je zdravje obrnilo na bolje, sem spet lahko vzela v roke rožni venec in rada prebirala jagode s prošnjo za ozdravitev pa tudi v zahvalo za izboljšanje in upanje na najboljše.
Moliti je treba ne samo, kadar kaj prosiš ali ti je hudo, ampak tudi, ko ti srce prekipeva od sreče in veselja, kot je meni lansko prvo nedeljo v oktobru.
Sredi 16. stoletja je krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Zaustavljena je bila po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim pri Lepantu 7. oktobra 1571. Bolj kot z orožjem je bila dosežena z gorečo molitvijo rožnega venca. Bi se to lahko zgodilo tudi danes? Ne brez molitve, ki je vedno bolj odsotna v naših domovih. Pa tudi zdaj nam grozi prav taka nevarnost kot takrat, le način je drugačen.

Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2018), 45.

Zbrani smo bili pri molitveni skupini. S petjem in molitvijo smo slavili našega Gospoda. Ena od molivk je na slepo odprla Sveto pismo in prebrala odlomek iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, njegov hvalospev ljubezni. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale ... Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva ..., ne da se razdražiti, ne misli hudega« (1 Kor 13,1-8).
Prebrani odlomek me je močno nagovoril. Ne samo zato, ker je hvalnica ljubezni, ampak tudi zato, ker je poleg mene sedela sestra Andreja. V tistem trenutku me je zajel val hvaležnosti in rada bi se ji zahvalila za ljubezen, ki jo pri svojem delu medicinske sestre razdaja varovancem v bližnjem domu za ostarele. Morala sem počakati, da pridem na vrsto, zato sem potlačila svojo nestrpnost.
zgodba2 09 2014V mislih sem imela svojo pokojno teto Minko in v strahu, da bodo namesto besed zahvale privrele le solze, sem raje utihnila.
Pa ni bilo prav, da sem to storila. Še zdaj mi je žal, da se ji nisem takrat javno zahvalila, saj bi si Andreja to res zaslužila.
Teta Minka je štela že več kot osemdeset let, ko je neke nedelje nerodno padla. Zlomila si je kolk. Nekaj časa je preživela v bolnišnici, potem še v rehabilitacijskem centru Soča, kjer so ji pomagali z nasveti in s terapevtskimi pripomočki. Ker doma ne bi mogla več biti, jo je pot vodila v dom za ostarele. Bil je v bližini njenega rojstnega kraja, zato je vdano sprejela dejstvo, da bodo odslej tam skrbeli zanjo.
Ko je bila še doma, sva se večkrat pogovarjali o tej možnosti, ki jo verjetno čaka. Sprva se kar ni mogla sprijazniti s tem, ko pa je postala popolnoma odvisna od drugih, se ji možnost, da bi jesen svojega življenja preživela v domu, ni več zdela tako zastrašujoča.
In sedaj je bila tu, v domu za starejše, komaj še gibljiva. Vesela je bila, da lahko še gre, seveda ob pomoči negovalnega osebja, vsaj na stranišče še sama. Prav kmalu je tudi za to rabila pomoč. Počutila se je zelo nemočno in bilo ji je neugodno, ko so ji nadeli plenice.
Ampak teta Minka je v vsaki stvari iskala dobro in pozitivno. Ko sem jo strahoma vprašala, kako se počuti, mi je odgovorila: »Ni prijetno, ko si tako nebogljen. Po drugi strani pa imam sedaj eno priložnost več, da to svojo stisko in nemoč lahko darujem za duše v vicah.«
»In kaj ti je pri tem najhuje? To, da si tako nemočna in odvisna od drugih?«
»To niti ni najhuje. Najbolj me bolijo grde opazke in slaba volja osebja, ki me mora umiti. To me najbolj boli, da so zaradi mene slabe volje, pa si ne morem nič pomagati.«
Nekoč sem prišla k njej na obisk ravno v času, ko so jo urejali in ji menjali plenice. Počakala sem pred priprtimi vrati sobe in takrat nehote slišala tudi nestrpne in žaljive besede, ki so ji bile namenjene. Negovalka, ki je zapuščala sobo je takoj uganila, da sem preveč slišala, se je hitela opravičevat.
Teta pa, ki je mirno obležala v postelji, me je pričakala z molitvijo. »Sedaj pa skupaj zmoliva za to negovalko in za vse druge, ki jih danes čaka tako težko in umazano delo.«
In že sva molili. Oskrbovanka na drugi postelji, za katero sva mislili, da spi, se je obrnila in globoko zavzdihnila: »A pri vas res vedno cele dneve samo molite? Kaj nimate drugega dela!«
Samo nasmehnili sva se ji.
Ko sem jo dober mesec po tem dogodku spet obiskala, je bila tako srečna, da tega preprosto ni mogla skriti.
»Le kaj se ti je danes pripetilo tako lepega, da vsa žariš?« sem takoj hotela potešiti svojo radovednost.
»Danes, po dobrih dveh mesecih odkar sem v plenicah, sem bila prvič umita kot človek; brez opazk, godrnjanja in nestrpnosti. Danes je na tem oddelku delala sestra Andreja, ki je že dolgo ni bilo tu, in me je tako ljubeče uredila, da še sedaj ne morem verjeti, da je bilo moje nemočno telo deležno tolike nežnosti in ljubeče oskrbe. Že zjutraj je bila pri meni, pa se še sedaj Bogu zahvaljujem, da mi je poslal tega angela, to osebo, ki me je tako nežno in ljubeče sprejela in mi izkazala dostojanstvo in spoštovanje, sestro Andrejo, preko katere sem zaznala božji dotik. Da mi je pokazal, da so na svetu še dobre in ljubeče in plemenite sestre po bolnišnicah in domovih za starejše, ki so predane svojemu poklicu, katerim bolniki in varovanci niso le številke. Ves dan že molim zanjo in Boga prosim, naj blagoslavlja njo, njeno družino in njeno življenje.«
Že dva tedna po tem do­god­ku je teta Minka umrla. Jaz pa sem še sedaj hvaležna sestri Andreji, da s svojo ljubeznijo in dobrohotno naklonjenostjo teti Minki polepšala njene zadnje dneve zemeljskega življenja.
Zato, sestra Andreja, bi se takrat morala zahvaliti – za tvojo ljubezen do onemoglih, ki je po svoji najgloblji naravi služenje, in ker to ljubezen znaš in zmoreš razlivati na ljudi in v svet. Bog na ti povrne tvojo dobroto in srčno kulturo. Zaradi takšnih ljudi, kot je sestra Andreja, je svet lepši!
Hvala, Andreja!
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2014) 09, str. 38

Stala je na pragu domače hiše s težkim kovčkom v rokah in ni imela toliko moči, da bi naredila še nekaj korakov do avta, v katerem jo je čakala mama, da jo odpelje.
Kot da bi prirasla k tlom, kot da se z vsakim korakom, ki ga bo naredila, bolj oddaljuje od doma – nekaj korakov do avta in odpeljali se bosta na letališče. Tam pa jo bo bela ptica ponesla daleč, v tuji svet. Bog ve, kaj jo čaka tam, v megleni Angliji, kamor odhaja. Pomežiknila je, ko se je zazrla v sonce, ki je prijazno pošiljalo tople jesenske žarke. »Kdo ve, koliko ga bom videla tam gori in ali me bo tudi tako prijazno grelo?« je pomislila. S pogledom je obšla dvorišče, hlev, ki je bil prazen, živina se je pasla, pa vrt, kjer so se vzpenjale vrtnice ...
»Tak pohiti že no, Marta, zamudila boš letalo!« jo je pokarala mama, da se je le prestopila in sedla v avto. Odprla je okno in pogledala kvišku. »Mama, glej, lastovke,« je rekla in se branila solz, ki so ji silile v oči. »Kmalu bodo odletele, se že zbirajo.«
zgodba2 09 2013Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
»Počutim se kot te lastovke,« je zašepetala. »Grem v širni svet ... one se bodo na pomlad vrnile, jaz pa – kdo ve?«
»Pokonci glavo, dekle, tudi ti se boš vrnila,« se je delala mama pogumno, čeprav je tudi njo ganilo slovo, le da tega ni hotela pokazati, in pritisnila na plin.
Molče sta se odpeljali, zatopljeni vsaka v svoje misli. Saj je težko odhajala od doma že vsako jesen, ko je v Ljubljani študirala jezike, a to je bilo blizu in skoraj vsak vikend je bila doma. Zdaj pa ...
»Če se želiš izpopolniti v angleščini, se ti ponuja čudovita priložnost,« ji je predlagal profesor angleščine. »V manjšem kraju blizu Londona išče družina za svojo hčerko družabnico, da bi jo kak mesec ali še dlje učila slovenščine, ona pa tebe angleščino. Vse boš imela zastonj, še lep honorar te čaka. Pojdi, ne bo ti žal. Kaj zato, če na faksu pavziraš eno leto, tam boš veliko več pridobila.«
Tako je sprejela ponudbo, čeprav se je zavedala, kako težka bo zanjo pot v neznani svet.
»Ne pozabi na Boga,« ji je zašepetala mama ob slovesu in ji v dan stisnila rožni venec. »Ko ti bo hudo, ga pritisni na srce, pa ti bo odleglo.«
Že prvi vtis ob prihodu v novo družino je bil dober. Malce okrogla prijazna gospa jo je potegnila k sebi in jo glasno poljubila na lice, njena roka pa se je kar izgubila v veliki dlani prijaznega moža. Tudi dekle, s katero bosta veliko časa preživeli skupaj, jo je objela čez rame in jo peljala v njeno sobo. Obstala je na sredi velikega, svetlega in z okusom opremljenega prostora. Predstavila se ji je: »Ime mi je Evelin in sem v tretjem letniku na univerzi.« Marta svojim očem ni mogla verjeti: nad njeno posteljo je visela podoba Brezjanske Marije!
Kot da bi dekle brala njene misli, je rekla: »Pred tremi leti smo bili vsi trije v Sloveniji in obiskali smo tudi Brezje. Marijo Pomagaj smo prosili za moje, takrat zelo slabo zdravje. In res se je zgodil čudež, začela sem prihajati k sebi in danes kar kipim od zdravja,« je dejala smeje. »Podobo imam obešeno v svoji sobi, pa sva z mamo sklenili, da jo obesimo nad tvojo posteljo, da te bo spominjala na dom. Sem se pa zaobljubila, da se naučim vašega jezika, da se ji, ko spet poromamo k njej, v slovenščini zahvalim za Njeno neskončno dobroto,« je rekla preprosto.
Izpoved dekleta jo je ganila do solz in hvaležno ji je stisnila roko.
Tako so pričeli teči njeni dnevi v daljni Angliji. Ko je bila Evelin na faksu, je ona pridno študirala, zraven pa še pomagala njeni dobri mami. Dekleti sta se v medsebojnem pogovoru izpopolnjevali v obeh jezikih. Za domotožje skoraj ni bilo časa, ko pa jo je včasih le obšlo, je vzela v roke rožni venec in se zazrla v podobo Marije Pomagaj na steni.
»Vrnem se, ko se bodo vrnile lastovke,« je sredi zime pisala domov. »Res sem v tujini, toda pri teh prijaznih ljudeh sem našla drugi dom. Prijazna gospa me večkrat poboža, kot ti mene, mami. V Evelin sem našla sestro, ki je kot edinka doma nimam. Čeprav je sonca bolj malo, vedno sije v tej hiši, v kateri je tudi trdna vera. Kjer je vera, je tudi svetloba. V srcih nas vseh. Prišla bom z lastovkami. Pa bom vedno znova odhajala in se vračala, dokler se ne bom nekoč za zmeraj vrnila v varno zavetje doma.«
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 09, str. 32.

Zajemi vsak dan

Veselemu človeku se zdi vsak plevel roža. Zamorjenemu človeku se zdi vsaka roža plevel.

(finski pregovor)
Ponedeljek, 3. Oktober 2022
Na vrh