Mama, mama! Tvoja podoba. Tvoje blage oči. Resnoben obraz. Dolgi lasje, spleteni v kito in zviti na vrhu glave. V meni si in te nosim s seboj, kjerkoli že sem, karkoli že delam. Mama! Kaj vse si mi dala! Slike se mi vrstijo pred očmi. Slike iz meseca maja. Kdo bi te mogel naslikati, ko prihajaš s polja?! Samo srce objame te svete trenutke in jih skrije. Pa ne na površje, prav na dno. Ne dajem teh slik na ogled. Ne, nikomur. Mama, tvoja podoba je samo zame. V majskih dneh ta podoba še jasneje zaživi. Tako močno, da me kar srce zaboli.
Vračaš se s polja, sonce je že nizko, za teboj se spušča za daljne griče. Tvoj korak je počasen in truden. Motiko držiš na ramenih, skoraj boš pri meni, ki te čakam na dvorišču. Pohitim, stečem. Toda ne proti tebi, prav v nasprotno smer zdrvim. Proti vaški cerkvici. Ni daleč od naše domačije. Primem za vrv in pozvonim. Zvonim in zvonim. Zvonim k šmarnicam. Nato se pridružim otrokom, ki se počasi zbirajo pri cerkvi. Koliko otrok se nas nabere! Koliko veselja in navdušenja! Šmarnice bodo!
Otroci posedemo na stopnice pred cerkvijo. Klepetamo, se smejimo. Čakamo. Kmalu začnejo prihajati tudi odrasli. Pride tudi mama. Ko pride mama, se šmarnice začnejo. Začetek šmarnic ni vsak dan ob istem času. Niso vezane na točno uro. Mama pride in šmarnice se začnejo. Mama namreč vodi šmarnično pobožnost. Njene besede so blage, zgodbe zaživijo pred našimi očmi, molitve poletijo proti stropu cerkve, še više se dvignejo, prav pod nebo, prav k Mariji. K Tebi, Marija! Kdo pa je vsak dan v maju popeljal trudne kmečke korake v vaško cerkvico, če ne Ti, Marija?!
Vračava se domov in primeš me za roko. In tvoj pogled ni več utrujen in korak ne počasen. Obraz je mehak in svetal.
Te podobe! Kako se vtisnejo v srce! Drage matere in očetje, dajmo otrokom takšne podobe! Dajmo jim vere! Popeljimo jih od migetajočih slik raznih ekranov ven... V majsko podobo, ki ne izgine. V majsko sliko, ki ostane. Ki mora ostati, da bosta ostala tudi vera in upanje.

MARINČIČ, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 53.

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

Fanika je bila najmlajši otrok številne družine. Že od malega je bila nekaj posebnega. Rada se je potepala in prišla domov vsa mokra in blatna, da so se domači večkrat pošalili, da bo postala geometer. A možnosti za študij ni bilo. Družino je prizadel očetov bankrot. Domačija je bila prodana na dražbi. Najstarejša hči je imela srečo: za svojo sta jo vzela premožna teta in stric, ki sta bila brez otrok. Za druge otroke pa se je pričela kalvarija, saj so morali iti služit k bogatim kmetom. Doma sta ostala samo Fanika in Honzi, ki sta celo otroštvo poslušala, kako so nekdaj nekaj imeli in nekaj veljali, zdaj pa so ob vse. V oba se je zažrl občutek krivice, ki se ga nista mogla znebiti vse življenje.
Fanika se je zaljubila v svojega bratranca Cirila in tudi on jo je rad pogledal. Ko je hodila delat na njihovo bogato kmetijo, si je obetala, da bosta enkrat mož in žena, zato je še rajši in še več delala. Toda Ciril se je po desetih letih vročih pogledov rajši odločil za premožno dekle, ki mu ju prinesla bogato doto. Njeni upi so se podrli; vrnila se je domov k staršem, kjer se je še naprej govorilo o krivicah. Brat Honzi je rad molil in se mudil v cerkvi, a oče je zanj odločil, da naj gre v uk za ključavničarja, kar ga pa ni veselilo. Že precej v letih se je naposled poročil, Fanika pa je začutila, da je postala spet odveč. Skrbela je za ostarela in bolna starša in nadvse težko prenašala svakinjo, na katere dom so se zdaj vsi preselili. Zapletali sta se v vedno hujše prepire, zdaj zaradi otrok, zdaj zaradi živine, dela na polju, staršev... Fanika je pobrala svoje stvari in odšla. Postajala je čedalje bolj prepirljiva in ukazovalna in nikjer ni prav dolgo obstala. O Cirilu je večkrat ujela kak glas: ljudje so vedeli povedati, da v zakonu ni srečen. Z ženo tudi nista mogla imeti otrok. Kadar ga je kje srečala, je žalosten povešal glavo in takrat se je vselej na čuden način počutila malo bolje. Nekoč, ko je bil že precej bolan, sta se srečala in dejal ji je: »Veš, ti si bila zame še najboljša.« V teh besedah je dobila nekaj utehe in večkrat je sanjarila, kako lepo bi jima bilo, ko bi bilo drugače ...
Zavedla se je, da ni več mlada. Ali je mogoče, da jih šteje že štirideset?
Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla in zdaj ni imela več izgovora, da je pri starših in da jima streže v njuni starostni onemoglosti.
»Kam zdaj?«
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše ... V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih - ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil - zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
»Kam zdaj?«
Vika in njena hči sta staknili glave in povabili Faniko k sebi. Fanika se ni dala prositi in v nekaj dneh je bil pri sestri. Tu se spet ponovila stara zgodba: vsak dan se je govorilo samo o krivicah, ki so se jim zgodile. O nesrečnem bankrotu, delu pri kmetih, ljubezni do Cirila, o vseh nepoštenih ljudeh, s katerimi je imela opravka ... Kaj kmalu sta si tudi z Viko prišli navzkriž in Fanika se je spet odselila. Zdaj je služila pri nekem kmetu, ki je bil ves dober in zlat, zdaj pri drugi družini ...
In tako je prebila naslednjih deset let. Zdaj, ko je imela denar, si je omislila nov ‘hobi’ - to je postala sodnija. V Ljubljani si je našla advokatinjo, ki je kar čakala, da ji pride v roke ena taka človeška duša, razbolela od krivic. Znala jo je podpihovati in Fanika je postala reden gost sodnih dvoran. Zdaj je tožila enega soseda, zdaj drugega. Denar, ki bi ga lahko koristno uporabila, je znesla na sodišče. Pomagali niso niti dobronamerni nasveti sester in nečakinj niti župnika. Fanika je videla le sodnijo. Nekaj jo je gnalo, dokler ni spoznala, da je edina, ki ima korist od njenih tožarjenj, advokatinja.
»Kam zdaj?«
Začutila je, da je predmet posmeha vaških otročajev, ki so kričali za njo, ko je z berglo pridrsala mimo hiš. Zdaj se je jezila na otroke, ki so tako nevzgojeni do bolnih in ostarelih.
Stara leta je preživljala v neki podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Vsak dan je morala z nočno posodo do skupnega stranišča mimo vseh otrok, ki so se ji posmehovali ... Kuhala si ni redno, kakšna soseda ji je tu in tam dala kosilo. Skromnega življenja pa je bila tako in tako vajena. Za tisti denar, ki ga je bila pustila na sodniji, bi lahko imela razkošno stanovanje. Rada je brala, poslušala radio in molila. Nekajkrat na leto se je odpravila na obisk k sorodnikom. Zdaj, ko so bili narazen, so si postali bližji. Drug za drugim so pomrli brat in sestre.
Nekaj let pred smrtjo se je Fanika od vsega prestanega trpljenja spremenila. Postala je bolj blaga in krotka. Zgodbe o krivicah je pričela obračati na smešno stran. Poslušalce je večkrat do solz nasmejala s svojimi prigodami in pripovedmi.
Že zelo bolno jo je vzela k sebi nečakinja in ji, stari in onemogli, lepo stregla.
In prišel je čas, ko je zaključila svojo pot na tem svetu. Pokopali so jo v domačem kraju, na hribčku, s katerega se je videla njena rojstna hiša - kraj, kjer se je vse začelo.
Leonida Razpotnik, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 42.

Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren - Cornus - baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti...

KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.

Ljudmila je sedela pri mizi in si zamišljeno podpirala glavo. Pred njo je bilo pismo, ki je čakalo na odgovor, zraven njega pa bel list papirja. Ljudmila je razmišljala: kaj naj napišem? Ne morem se več skrivati, a če povem resnico, morda tvegam, da izgubim staro »novo« prijateljico, ki sem jo spet našla tako nepričakovano, po naključju, a mi njeno prijateljstvo veliko pomeni. In pred njo je zaživel prizor, ko je zamišljeno sedela na hodniku v bolnišnici in čakala na zdravniški pregled. Zazdelo se ji je, da čuti na sebi neki pogled. Ko je dvignila glavo, je opazila, da jo z nasprotne strani neka ženska prijazno opazuje. Pozorno je pogledala tisto žensko, tedaj pa se je ona nasmehnila in pristopila k njej.
Prijazno je vprašala: »Že nekaj časa te opazujem. Kajne, da se ne motim: da si ti, Ljudmila?«
Začudeno je strmela vanjo, tedaj pa jo je kot iz sna prebudil njen nasmeh: »Ali je mogoče? Francka!« je vzkliknila, ko je v njej prepoznala svojo mladostno prijateljico. Dobesedno padli sta si v objem, ne oziraje se na čakajoče okoli njiju. Hitro sta se dogovorili, da po pregledu počakata druga drugo ter gresta skupaj na kavo.
Takrat se nisva mogli kaj več pogovoriti, je v mislih to srečanje obnavljala Ljudmila, ker me je sestra kmalu poklicala k zdravniku, pri katerem sem dobila še več napotnic za razne druge preglede in vedela sem, da me Francka ne bo mogla čakati.
»Prosim, da mi daš telefonsko, da te pokličem, ko bom opravila, ali pa od doma,« sem zaprosila Francko.
»Nimam telefona, izmenjajva si naslove, da ti bom lahko pisala, ko sva se po dolgih letih tako nepričakovano srečali. Res bi rada kaj več zvedela, kako živiš,« je odgovorila Francka. Naglo sem segla v torbico ter ji stisnila v roke listek z mojim naslovom in odhitela po drugih pregledih.
Po nekaj dneh sem od Francke dobila prisrčno pismo, ki mi je obudilo spomine na lepo mladost. Joj, kolikokrat sva s Francko skupaj prepevali na koru, kolikokrat sva skupaj z drugimi dekleti pletli vence in krasili oltarje za procesije. Kako lepa je bila tedaj moja mladost! Sedaj pa... Iz Franckinih pisem diha toliko sreče kljub njenemu ne ravno lahkemu življenju. Jaz pa? Kaj mi je ostalo od življenja? Udarci življenja so me strli, da sem čisto na tleh. Res so bili ti udarci težki, a tudi Francki življenje ni prizanašalo, kot pove v svojih pismih, toda ti udarci njej niso vzeli Boga, jaz pa sem mu obrnila hrbet... Ko čutim, kako iz njenih pisem kar izžareva vera v Boga, ji ne smem prikrivati, da sem jaz vero izgubila. Že dolga leta nisem prestopila praga cerkve. Če ji to priznam, se bojim, da izgubim to, kar sem tako nepričakovano našla. Po srečanju z njo kar štejem dneve, kdaj mora spet priti njeno pismo! Če bi imela vero v Boga, bi ga zdajle prosila, naj mi on da pravo misel za odgovor. Čutim, da Francka pričakuje, da tudi jaz njej zaupam, kot zaupa ona meni.
Nekaj dni zatem je Francka dobila od Ljudmile pismo s sledečo vsebino: »Draga prijateljica, blagrujem te, da moreš verovati. Jaz po tolikih udarcih življenja, ki so me zadeli, ne verujem več. Po moje Boga ni, če je, pa ni dober, zato ne morem verovati vanj. Mož si je vzel življenje in po tem strašnem udarcu so me sorodniki zavrgli. Sama veš, da se po tistem nisem nikoli več prikazala v domačem kraju. V življenju sem vse izgubila, kako in v kaj naj torej verujem?«
Francko so te besede mladostne prijateljice boleče zadele. Kako najti besedo tolažbe za take bolečine, se je spraševala. V zaupni molitvi je prosila usmiljenega Jezusa, naj ji On, ki je trpel tudi za ubogo Ljudmilo, navdihne prave besede odgovora za to pismo, ki ga želi napisati Ljudmili v tolažbo.
»Draga prijateljica, prav zato, ker te je v življenju doletela tako boleča izguba moža, da si ostala sama s svojo bolečino, še bolj potrebuješ vero v Boga, ki ti bo pomagal nositi breme življenja. Poveži svoje življenje z Njim, ki je trpel tudi zate, in tvoj križ bo lažji, ker ga ne boš nosila več sama,« je brala Ljudmila s solznimi očmi.
Prijateljska pisma so krožila vse do dneva, ko je Francka dobila od Ljudmile tole priznanje: »Tvoja pisma so tako prepričljiva, da se je v meni že večkrat zbudilo hrepenenje po srečanju z Bogom. Toda kako naj to uresničim? V cerkev si ne upam, ker me je sram pred ljudmi, ko že tako dolgo nisem bila v cerkvi. Po tem tvojem zadnjem pismu sem že prijela slušalko, da bi poklicala gospoda župnika, pa tudi za to mi je zmanjkalo poguma. Že celo desetletje je v župniji, pa ga ne poznam, kako naj ga kličem?«
Francka se je spet zatekla k Srcu Jezusovemu, preden je napisala besede, namenjene župniku župnije, kjer živi Ljudmila. »Poznam neko vašo faranko, ki se je Bogu odtujila, a se želi spet srečati z njim. Prosim, pomagajte ji narediti prvi korak.«
Naslednje pismo, ki ga je prejela Francka, je bilo en sam izliv sreče in veselja. »Bogu hvala, Bogu hvala! Hvala tudi tebi! Sicer ne vem, kaj si storila, a gospod župnik mi je povedal, da me je obiskal na tvojo pobudo. Pogovorila sva se o vsem za dolgi dve desetletji. Potem je obiskal še z Jezusom, ki je sedaj, ko to pišem, še v mojem srcu in bo odslej za vedno. Ne zapustim ga več!«
»Ljubi Jezus, hvala ti, da si me uporabil za orodje svojega usmiljenja, da si mogel priti v to preizkušeno dušo,« je solznih oči šepetala Francka, ko je prebirala to pismo.
V naslednjem pismu je opozorila Ljudmilo, naj se ne meni za začudene poglede ali pikre besede ter gre pogumno v cerkev.
»Hvala, da si me opozorila na to: res so me ženske začudeno gledale in ena me je vprašala: »Kako pa, da si ti prišla k maši?« In sem ji na kratko odgovorila: »Ker sem stara in bolna.« Pa imam od tedaj mir pred ljudmi.
Pisma med prijateljicama se še križajo in utrjujejo njuno prijateljstvo, predvsem pa vero v Božjo Previdnost, ki vodi naše korake.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 53-54.

»Naberite mi šmarnic, ko imate urne noge, jaz sem pa že star in se ne morem plaziti po grmovju,« nam je naročil po popoldanskem nauku, ko smo se lovili po hribu.
Oh, mi pa ničesar rajši kot to! Odšli smo v Muren potok, nato pa čez hrib in nazaj v dolino v Široki potok. Tam smo našli nekaj šmarnic, a so bile drobne, listi pa rumenkasti od suše, ker je sonce tisto leto hudo pripekalo že zgodaj spomladi.
Že z manjšim navdušenjem smo se napotili v Črni potok. Tam je bilo res precej listja, a le malo drobnega popja od šmarnic.
***
»Kaj če bi šli v Pečnik, tam je osojno, morebiti pa so lepše šmarnice v rebri, kakor pa proti soncu?« vprašam Kovačevo Anico.
»Kar pojdita vedve, če hočeta, mi gremo domov! Če jih tu ni bilo, jih tudi tam ni!« se odločijo ostali.
Pa sva res šli sami. Med strmimi pečinami nad Pečnikom sva našli čudovito lepe šmarnice. Velike kakor manjši zvončki, živobele z velikimi svežimi listi. Vrgli sva vsaka svoj šopek z ovenelimi listi in s slabotnimi zakrnelimi cveti stran in hiteli nabirat to lepoto.
V grmovju je zasikalo, za skalo zašumelo, pa se nisva menili za to. Kmalu sva imeli polno naročje svežih rosnih šmarnic.
Zbežali sva mimo nevarnih skal in se oddahnili, ko sva prišli iz grmovja na odprto trato.
***
»Ali te je bilo kaj strah?« me je vprašala Anica.
»No, malo pa že – kdo ve, koliko gadov je med temi pečinami?«
»Oh, mene pa je bilo pošteno strah,« prizna Anica. »Pa ker ti nisi zbežala, tudi jaz nisem.«
»Ančka, Ančica, veš, kaj ti povem prav odkritosrčno, kakor pravijo naša stara mati. Pravzaprav sva bili neumni, kaj! Lahko bi naju uklal gad. In potem mežnar ne bi postavil teh šmarnic na oltar, ampak bi nama jih položili na pare! Nikoli več ne grem tja gor in nikomur ne povejva, kje sva jih našli, da ne bodo otroci lazili za njimi.«
»Prav imaš, kar tiho bodiva. Gori med to skalovje gotovo tudi jaz ne grem nikdar več!«
Res nisva nikoli več nabirali šmarnic v Pečniku.
Tako lepih, kakršne rastejo tam, v tisti črnici med skalami, pa tudi nisem še nikjer videla, tudi na vrtovih ne.

M. Brenčič - Jelen, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81.
knjiga: M. Brenčič - Jelen, Sedem ključavnic, Ognjišče 1995