Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
zgodba2a 12 2020Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Dragi Miklavž, mama pravi, da letos ne boš nosil igrač, ker se z njimi sploh ne igram in jih imam tako in tako preveč. To, da se z njimi ne igram, ni res. Z vsako novo igračo se zamotim vsaj nekaj časa in če me potem več ne zanima, nisem jaz kriv, mar ne? Mislim tudi, da igrač sploh ne moreš imeti preveč, sploh pa jih jaz nimam preveč. Mama verjetno niti ne ve, koliko jih imajo moji sošolci, da o prijatelju Blažu niti ne govorim! Toda menda se je zmenila s tabo, da lahko prineseš karkoli drugega, samo ne igrač, tako da sem v zadregi kaj te sploh prositi.
Oblek ali čevljev ti ni treba nositi, ker te tako ali tako kupi mama, pa tudi od brata Tineta mi pride še marsikaj prav. Sladkarije so pri nas doma prepovedane še bolj kot igrače. Kužeka, ki sem si ga želel najbolj od vsega na svetu, smo dobili prejšnji mesec od sosede, rolko so mi kupili za rojstni dan.
zgodba2 12 2017Ja, danes mi želje nekako ne gredo od rok. Pismo bom končal jutri, ker sem tudi že zaspan.
Dragi Miklavž, še dobro, da nisem že včeraj oddal pisma, kajti danes sem dobil super idejo. S šolo smo šli na izlet z vlakom. Veš kako je bilo lepo! Na vlaku še lepše kot tam, kamor smo se pripeljali. Sedeli smo skupaj ali drug nasproti drugemu in se pogovarjali. V šoli se vedno nekaj preganjamo, pa podimo, divjamo, si nagajamo. Enako je popoldne doma s prijatelji. Na vlaku pa smo si povedali marsikaj. Sedaj vsaj vem, kje je bil kdo na počitnicah ali kaj je doživel.
Kaj če bi se enkrat tako usedli: mama, ati, Tine in jaz in se nekam odpeljali, čim dlje, ni važno, kam, samo Tine ne bi smel vzeti s sabo tablice, ker bi sicer stalno buljil vanjo. Mama in ati bi lepo sedela ob naju. Nikamor se jima ne bi mudilo in tudi če bi se, ne bi pomagalo, kajti vlak pač ne ustavi zato, ker ima kdo kakšen opravek. Mama ne bi mogla reči, da nima časa, ker kuha, pospravlja, lika, skratka, ker mora vedno, prav zares vedno, nekaj delati. Tudi ata se ne bi mogel izgovarjati na delo ne v službi, ne na vrtu niti ne pri hiši. Prav tako se ne bi mogel pritoževati, da je utrujen, saj bi dan začel na vlaku in od sedenja pač ne moreš biti truden. Toliko stvari bi rad povedal mami in atija si želim marsikaj vprašati, a moram vedno čakati na ‘drugič’, ki se tako ali tako nikoli ne zgodi. Mama, na primer, še ne ve za tisto nesrečo, ki jo je imel Matičkov kuža, ati pa bi mi lahko povedal kaj zanimivega o moji babici, ki je pred kratkim umrla. Ja, na vlaku bi se lahko pogovorili o vsem, o čemer se doma ne utegnemo.
Samo, dragi Miklavž, ne vem, kako bi ti lahko uredil, da gremo skupaj na vlak. Se ti kdaj sploh srečaš z mojo mamo in atijem? Mogoče v množici tam na trgu, ko nas prideš pozdravit, toda takrat je vse polno ljudi in se ne utegneš pogovarjati z vsakim, kaj šele, da bi mojo mamo, ki me ponavadi pelje tja, prepričal, kako bi bilo lepo, če bi šli vsi skupaj na izlet. Ko prineseš darila v hišo, vsi že spimo, in odideš, preden se zbudimo. Torej kako, dragi Miklavž? Mogoče se jutri spomnim kaj pametnega.
Ja, spomnil sem se! Pravzaprav mi je pomagala mama, nehote. Ko je hotela oprati moj nahrbtnik, se je hudovala, da ga nikoli ne izraznim kot je treba, kajti tokrat je v njem ostal listek od vlaka. Še dobro! Prinesi, prosim, štiri listke za vlak (v šoli so rekli vozovnice): za mamo, atija, Tineta in zame. Do katere postaje? Ni pomembno, mogoče do Ljubljane ali pa kam drugam, samo da bomo skupaj in da ne bo prekratko.
Aja, boš rekel, da nosiš darila samo otrokom, ne pa tudi staršem. Morda pa to niti ne drži. Mama vedno pravi, da Miklavž obdari pridne, in mama in ata sta pridna, še preveč. Prav zares, veliko delata in nikoli si ne odpočijeta, zato tudi onadva zaslužita darilo.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 55.

V kuhinjo je vstopil mož in prinesel zabojček kratkih vejic lepe srebrno zelene jelke. Skupaj z vonjem po iglavcih in smoli je zadišalo tudi po snegu in zavelo po mrazu, ki sta bila zunaj. Zabojček je odložil na kuhinjsko mizo, ki je že dobro zaščitena s časopisnim papirjem čakala, da bo danes na njej nastajal letošnji adventni venček.
Mož se je pogrel z vročim čajem in si na topli skodelici pogrel še prezeble prste. Ob tem sva delala načrt, kako bo letošnji adventni venček izgledal. Ko sva uskladila svoji mnenji, sva začela z delom.
»Vidiš, kako se časi spreminjajo. Včasih si prinesel vejice in mah, pa je bil del tvoje naloge opravljen.«
»Ja, in ko sem se naslednji dan pozno ponoči vrnil domov, je bil venček že narejen. Ti in otroci ste ga spletli in okrasili.«
»Pa s kakšnim žarom so ti potem razlagali, kaj je kdo predlagal, da izgleda tako lepo. Vsi so sodelovali, zato se nam je zdel tako lep, tako naš, tako domač. Komaj so čakali prve adventne nedelje.«
Pričela sva z delom in v molku obujala vsak svoje spomine in se čudila, kako čas hitro teče ...
zgodba2 12 2018Otroci so odrasli, pa vendar se mi zdi, da ni še dolgo tega, ko smo skupaj izdelovali adventni venček. Kratke, dišeče vejice jelke sem vezala na obod in drobni otroški prstki so mi spretno hiteli polagat vejico za vejico, eno poleg druge. Na spleteni venček smo pritrdili še štiri barvne sveče v srebrni preobleki.
Adventni venček smo položili na kuhinjsko mizo in na prvo adventno nedeljo zvečer je najstarejši prižgal prvo svečko. To je bil njegov privilegij. S tem je pokazal, kako bodo to za njim v prihodnjih dneh storili še drugi – vsak dan eden. Tisti, ki je svečko prižgal, je na koncu plamenček tudi upihnil.
Prižgana svečka je bila znak, da se ugasnejo luči in prične naša molitev. Najprej smo zapeli pesem, potem smo zmolili desetko rožnega venca, se pogovarjali, kje sta sedaj na poti sveti Jožef in Marija, ki pričakujeta dojenčka, sledile so večerne molitvice in osebne zahvale. Najmlajši najprej s poslušanjem, kasneje pa tudi pri zahvalah in pri prižiganju svečk. Vsi pa so ves čas strmeli v plapolajoče plamenčke.
Po molitvi je sledilo veselje, ki so ga vsi nestrpno čakali. Prižgani plameni so dajali prostoru poseben čar. Vse dokler tisti, ki je bil na vrsti za ugašanje, ni upihnil sveč, toliko časa so lahko svoje spretnosti v obliki senc na steno s pomočjo upogibanja prstov ustvarjali vsi. Največkrat so to bili dolgouhi zajčki. Z vsakim letom so postajali spretnejši in več domišljije je dajalo poguma za nove ideje in izzive. Pustila sem jih, da so se sprostili v romantičnih čarih brezskrbnega otroštva.
Novodobni svet je tudi v našo družino vstopil z novotarijo. Najmlajši je za Miklavžev dar od sosede dobil adventni koledar z okenci, v katerih so se skrivali koščki čokolade. Za vsak dan ena. Nekaj časa smo se tej novotariji upirali, ko pa so otroci malo odrasli, je po vsem prejšnjem obredju sledilo še odpiranje okenca na adventnem koledarju.
Najmlajši je bil sta štiri leta, ko smo prvič vsakemu namenili svoj koledar. Najmlajši je že prvi večer začuden opazil, da mami in ati nimata svojega koledarja. Razložila sva mu, da je to le za otroke. Že naslednji dan ni več hotel pojesti svojega koščka čokolade. Tretji dan mi je ves srečen poklonil prihranjeni košček, sam pa je vzel tistega za tretji dan. Veselje ni dolgo trajalo, saj je opazil, da je ati še vedno brez čokolade. Hitro sem prelomila svoj košček in možu izročila polovičko. Najmlajši je ponovil za mano. Ati je tako dobil cel košček, torej več kot midva. Spet mu ni bilo prav. Zadrego smo rešili tako, da smo polovičko položili na krožniček poleg venčka.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 91-92.

Mali Dominik je bil pred kosilom nenavadno zamišljen. Ni se zmenil, ali mu je mama pripravila ‘pravi’, njegov krožnik, ni gledal, pri kom bo pri mizi. Tiho je sedel na svojem stolčku in pogledoval proti vratom.
Končno je prihitel v kuhinjo očka iz svoje delavnice. Dominik je skočil k njemu in vzkliknil: »Očka, kupi tovornjak, tak velik, zelo velik!« je Dominik s svojimi ročicami zaokrožil, da bi očku pokazal, da mora biti tovornjak res zelo velik.
»Ja, kam pa bi dali tako veliki tovornjak? Saj nimamo tako velike garaže, pa tudi ne rabimo ga,« se je očka nasmehnil in pobožal svojega kuštravčka po glavici.
»Ja, rabimo ga, z njim bi šli k teti Heleni. Tako majhno hiško ima v gozdu in tako sama je! Na tovornjak bi naložili njeno hiško in jo pripeljali sem, kam blizu nas. Tako bi lahko šel večkrat k njej in ji kaj pomagal, tudi sama ne bi bila, kot je sedaj tam v gozdu,« je razlagal Dominik in objemal očkova kolena.
zgodba3b 12 2015»Dominik, veš, hiša tete Helene stoji prav tako trdno kot naša in je ni mogoče premakniti in naložiti na tovornjak,« je očka dopovedoval svojemu malčku.
»Ampak tam v gozdu je Miklavž ne bo našel in ji ne bo nič prinesel!« je v svoji otroški skrbi skoraj zajokal mali Dominik.
»Veš kaj: bova pa midva pisala Miklavžu, naj obišče teto Heleno in ji prinese veliko darov. Njeno hiško bomo pa pustili tam, kjer je,« je dejal očka in Dominik se je potolažil.
Zvečer, ko bi bilo treba pisati Miklavžu, je utrujeni Dominik hitro zaspal. Pozabil je na velik tovornjak in na selitev Helenine hiške. Ko je očka povedal Heleni o Dominikovi skrbi zanjo, ji je pri srcu postalo toplo in to jo je osrečilo bolj kot vsi Miklavževi darovi.
ŠKUFCA. Angelca. (zgodbe) Ognjišče (2015) 12, str. 51

Večerna dežurstva. Vsaj enkrat na teden se je Andrej vračal nazaj v dijaški dom, da preživi večerne ure z dijakinjami in dijaki. Če je njegovo delo s srednješolci čez dan namenjeno predvsem njihovim pripravam za šolo, je skupno preživljanje večerov mnogo bolj osebno in sproščeno. Zato ima ta čas, čeprav nikoli ne ve, kaj ga v teh urah čaka, skoraj rajši kot delo v vzgojni skupini. Včasih so večeri umirjeni, da se sprašuje, ali je njegova prisotnost sploh potrebna, kdaj pa so razgibani in naporni, da se po končanem delu vrača domov ves utrujen.
Vedno obišče vse sobe. Vsaka živi in diha po svoje. V nekaterih se z učenci pogovorijo o šolskih obveznostih, v drugih o njihovih domačih in krajih, iz katerih prihajajo, drugod o hobijih, pa o glasbi, o prebranih knjigah in še o marsičem. Samo prisluhniti jim mora in pogovor steče. Kadar jih najde pri učenju, se na hitro poslovi, da jim ne bi jemal dragocenega časa pri pripravah na naslednji dan.
Po deseti uri, ko naj bi se spravili k počitku, je težav več. Toliko življenjske energije je v teh mladostnikih, da kar ne morejo zaključiti dneva. “Samo še to moramo narediti,” se radi izgovarjajo in obljubljajo, da bodo pohiteli. Šele proti enajsti se stavba toliko umiri, da prepusti delo nočnemu vzgojitelju in odide domov.
zgodba1 10 2020Čisto vsakdanji večer je bil. Obšel je vse skupne prostore, potem pa začel obiskovati sobe. Prijeten klepet je bilo slišati od vsepovsod. Potrkal je tudi na vrata Erikine sobe in malo počakal. Čeprav ni dobil nobenega odgovora, je vstopil. Soba je bila temna. “Vsa tri dekleta so nekje zunaj,” je pomislil in že hotel oditi, ko se mu je zazdelo, da je soba presenetljivo hladna. Prižgal je luč in začudeno opazil, da je okno sredi zime na stežaj odprto. Šele tedaj je zagledal Eriko, ki je vsa skrčena sedela na robu postelje.
“Erika in tema ne gresta skupaj!” mu je šlo skozi misli. Dobro jo je poznal. Ni bil njen vzgojitelj, a sta veliko delala skupaj, saj je že drugo leto sodelovala v filmskem krožku, ki ga je vodil. Okoli nje je bilo vedno sproščeno vzdušje. Njen smeh je bil nalezljiv. Šola ji ni delala težav, zato je lahko sodelovala v kar več dejavnostih.
»Sem mislil, da ni nikogar v sobi,« je rekel.
Ni mu odgovorila.
»Te zebe?« jo je vprašal.
Ni se premaknila.
Stopil je k oknu in ga zaprl.
Pogledala ga je. Tuj obraz je zrl vanj. Nič njenega ni bilo na njem.
»Erika, kaj ti je?« je dejal in se usedel poleg nje.
Molče je povesila pogled. Tišina je bila težka.
»Kaj se ti je zgodilo?« jo je zaskrbljeno vprašal.
»Nič,« je dejala odsotno. Bil je vesel, da je spregovorila.
Mimogrede je pogledala okno.
»Si ga namenoma odprla?«
Začudeno ga je pogledala. Zdelo se ji je, da ima vse zapisano na obrazu.
Samo prikimala je.
»Sta si prišla z Binetom navzkriž?« je vprašal.
Samo odkimala je.
»Ti je v šoli zaškripalo?«
Skušala je nekaj odgovoriti, pa ni spravila besede iz sebe.
»Sta se z mamo sprli?«
Odločno je odkimala.
»Nekaj je zelo narobe?«
»Vse je zelo narobe!« je butnilo iz nje.
»Kaj je to vse?«
Vstala je, naredila nekaj korakov in si pokrila obraz. »Razumete! Ne morem več živeti v takem svetu. Ne morem in ne maram.«
Samo čakal je. Čutil je, da ji je žal, da je spregovorila in da si istočasno želi, da bi svoji bolečini dala glas. Bolj sesedla se je kot usedla na stol.
»Pisali smo matematiko,« je tiho spregovorila. »Zadnji preizkus. Rešila sem vse naloge. Hitro. Skrivaj pošljem rezultate sosedu, razumete, sem mislila, da prijatelju, da bi preverila, če sem rešila prav. Vem, da je nekoliko boljši od mene. Nazaj dobim listek. Pri dveh nalogah so bili rezultati različni. Norim in popravljam, da mi je zmanjkalo časa.«
Vstala je in nemirno hodila po sobi.
»Svinja! Vse naloge sem pravilno rešila, on pa mi je poslal namenoma napačna rezultata, da sem pisala slabše od njega! Razumete. Tako je med nami. Vi tega sploh ne veste! Na bruhanje mi gre. Tega se ne grem več!«
»In zato si odprla okno?«
Samo pogledala ga je. Z nekim čisto posebnim pogledom.
»Če me ne bi bilo strah in če ne bi vi prižgali luč, bi našli sobo prazno.«
»In tistemu tvojemu sošolcu, za katerega misliš, da je celo tvoj prijatelj, bi se na tak način umaknila!«
Neki poseben nasmeh, neka jeza se je zarisala na njen obraz. »Naj si kar misli! Nikomur ne bom naredila te usluge,« je odločno dejala.
Usedla se je nasproti njemu. »Ko se začneš vrteti v začaranem krogu, te objameta tema in obup. In to vražje okno!«
»In takrat potrebuješ samo iskrico svetlobe …«
»… in nekoga, ki zapre okno,« jo je dopolnil.
Neki poseben izraz je bil na njenem obrazu. To sta bila zopet njen pogled in nasmeh.
V sobo sta glasno in vihravo prihiteli sostanovalki. Da sta bili v mestu, sta povedali, in da sta prezebli do kosti.
»Toliko časa še imate, da si skuhate čaj in vzemite v roke kakšno knjigo,« je predlagal Andrej in odšel proti vratom. »Če bom imel čas, se še oglasim,« je mimogrede dejal. Erika je samo prikimala.
Tiho je zaprl vrta za seboj. Brez cilja je hodil po hodnikih in upal, da ne bo nihče opazil njegovega nemira. Zajelo ga je čudno razpoloženje, kot ga še ni doživel. Pravkar doživeti dogodki so se v njem vrstili z vso naglico, vmes pa si je postavljal vprašanje: “Sem res stal na robu smrti? Sem res slučajno prav takrat stopil v sobo? Lahko ne bi prižgal luči in ne opazil odprtega okna. In če Erike ne bi tako dobro poznal, se mi temna soba ne bi zdela nič posebnega!”
Še sam ni vedel, kako je zaključil tisti večer. Vse je bilo tako drugače.
Proti enajsti, ko se je hiša umirila, je še enkrat stopil do Erikine sobe. Sostanovalki sta že spali. Bleda svetloba, ki je prihajala s hodnika, je osvetljevala njen obraz.
»Lahko noč,« je polglasno dejal.
Nasmehnila se mu je. Čeprav je odgovorila zelo tiho, je čutil, da je bilo v teh besedah veliko več kot samo večerni pozdrav.
Med vožnjo domov je kar naprej obnavljal pogovor z Eriko in si postavljal vedno ista vprašanja. Čutil je, da nikoli ne bo dobil odgovora nanje in da je bilo vse preveč naključij, da bi bilo lahko vse samo slučaj.

JARC, Janko-Smiljan. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 10, str. 28-29.

zgodba2b 11 2020»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***

Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***

Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2020) 11, str. 48-49.
(Angelcina zgodba, objavljena dober mesec pred njenim odhodom k Bogu.).

Utrujeno je sedel na že nekoliko potrgan sedež mestnega avtobusa. Sam ni vedel, zakaj mu je nocojšnje dežurstvo v tako breme. Pa še to hitenje na postajo. Skoraj vso pot je pretekel, pa bi mu vseeno avtobus skoraj odpeljal pred nosom. Redki potniki, ki so še ujeli zadnji avtobus, so tiho sedeli vsak na svojem koncu in večinoma gledali skozi okno, čeprav ni bilo kaj posebnega videti.
Zaprl je oči in misli so se umaknile neznano kam. In užival bi v trenutkih miru, če se ne bi na eni od naslednjih postaj pririnila po stopnicah fant in dekle. Morda jima je bilo komaj štirinajst, petnajst let. Fant se je oprijemal držala pri vratih in skušal stopiti na naslednjo stopnico in se nato nanjo bolj zavalil kot stopil. Spremljevalka mu je po svojih močeh pomagala, pri tem pa se glasno smejala.
»Ta se ga je pa pošteno nalezel,« je pomislil Stojan, »da niti ne ve zase.« Pa je kmalu spremenil svoje mnenje, ko je opazil, da je fant s kotičkom očesa pogledoval proti dekletu, da bi videl, kakšen učinek ima njegovo vedenje. Ta se je pa še kar naprej smejala in ga sem ter tja pobožala po laseh. Ko mu je nekaj zašepetala na uho, se je fant zarežal in ji odgovarjal v jeziku pijancev, da ga niti ni mogla dosti razumeti. Nato je dal noge na sosednji sedež in se pripravljal, da bi zaspal.
»Ubožec, kako si utrujen!« je rekla in se naslonila nanj.
»Dol morava!« je kriknila, ko je avtobus že skoraj speljal s postaje, in pograbila fantovo roko. Ta je za hip pozabil, da je pravzaprav pijan, in stopil za dekletom proti vratom. Nato pa se je zavalil po stopnicah in bolj padel kot stopil na pločnik. Vrata so se zaprla in avtobus je zopet zajela tišina, a je bila neprijetna, skoraj moreča.
+++
zgodba3 11 2013Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
»Kakšen razgled! Tu bosta pa uživala. Toliko lepote na enem mestu!« je bila navdušena Stojanova žena.
Vidin mož je prikimaval in našteval imena posameznih hiš, Vida je pa kar nekaj časa molčala.
»Včasih me stisne pri srcu, ko gledam navzdol,« je začela zamišljeno. »Kaj vse se skriva za zidovi teh hiš ... Ko spoznaš ta svet, ko ti dovolijo vstopiti vanj, te zaboli.«
»Ja, bolezen je neizprosna.«
»Bolezen – ta pride in jo zdraviš. Vrag je pijača!«
»Je toliko tega?«
»Toliko in še več.«
Stojanu se je v spominu utrnil dogodek iz avtobusa. Povedal je, kaj je doživel in dodal še misel, da se mu tisto dekle, revica, že vnaprej smili.
Poznala sta Vido, da je ostra v sodbah in brez dlake na jeziku, pa ju je vseeno presenetila. »Trapa, ne pa revica!« je bruhnilo iz nje. »K meni prihajajo žene in matere in stokajo, kako težko je živeti s pijancem. Jaz pa jih vprašam: “Gospa, ali ste mu, ko je pred vas prvič prišel pijan, rekli, naj se pobere, in pride drugič trezen, ali pa naj ne pride več blizu? In kaj ste mu rekli, ko je vseeno spet prišel pijan? Ste bili tiho? Ste ga spodili? In ko je tak prišel tretjič, ste vedeli vi in on, da bo pijača stalni gost v vaši hiši.”«
»In če ga tretjič res ne bi bilo?« sta vprašala oba hkrati.
»Vidita, enako mi odgovarjajo tudi moje pacientke! Ne upajo si odločno presekati. Strah jih je osamljenosti, samote, čakanja ... V tem je problem. Zato jim brez olepševanja rečem: “Same ste izbrale to breme, same ga nosite!”«
»Ti si pa kruta.«
»Življenje je še bolj. Ampak iz izkušnje lahko povem: večina teh, ki so bile odločne, se je rešila.
Bolje redke so bile njune besede, ko sta se vračala proti domu.
+++
Spomin na ta pogovor ga je kar nekaj časa žulil, vendar bi nanj skoraj pozabil, če ga ne bi na oba dogodka spomnilo srečanje s skupino srednješolk. V pogovoru so dekleta potožila, da je težko srečati fanta, ki ima razčiščen odnos do alkohola.
»Hja,« je dejal. »Tudi dekleta malo čudno gledate na vse to,« je pripomnil Stojan in povedal, kako se je vedlo tisto dekle na avtobusu. Potem je povzel še pogovor z zdravnico Vido. Še preden je končal, mu je ena od njih vpadla v besedo: »Kje pa ste bili s temi svojimi spoznanji pred pol leta?!« Spogledali so se. Stojan je dvignil roke češ, kako naj bi vedel, dekleta pa so molčala.
»Prepričan sem, da si dovolj pametna, da veš, kaj ti je storiti,« ji je po kratkem premoru odgovoril. Za hip sta se njuna pogleda srečala. V njenem je čutil tako jezo kot hvaležnost.

JARC-SMILJAN, Janko (zgodbe) Ognjišče (2013) 11, str. 50

Bližal se je praznik Vseh svetnikov, dan spomina na rajne in začetek njim posvečenega meseca. Katarina je skrbno uredila grob svojih staršev. Njun grob je sicer obiskovala vsako nedeljo, za ta praznik pa ga je še posebej lepo uredila. Ko je delo končala, je ob svežem cvetju prižgala svečo, potem pa sklenila roke in molila. Po molitvi je zamišljeno zrla v nagrobnik.
»Tu sta, moja draga oče in mati. Koliko časa je še do takrat, ko se vama tudi jaz pridružim? Kakšen bo ta naš grob potem? Ali bo kdo kdaj poruval plevel, položil nanj cvetko in prižgal svečko? Ali pa bo naš grob tak, kot je oni tam v sosednji vrsti: sorodniki so se tožarili za zapuščino, groba pa nihče ne pogleda, le soseda včasih populi najbolj bohoten plevel, da se njegovo seme ne bi raznašalo po vsem pokopališču,« je razmišljala Katarina. Potem se je pokrižala in počasi zapustila pokopališče z otožno mislijo, da se bo prej ali slej pridružila svojim staršem na tej božji njivi.
zgodba2 11 2011Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
»Ravno v največji strmini, ko je hitrost največja, se mi je moralo to zgoditi! Ali bom srečno zvozila do ravnine, ali me bo zaneslo pod kakšen nasproti vozeč avtomobil in se bom že danes pridružila staršem?« je bila vsa v skrbeh Katarina, ko je zaman skušala zmanjšati hitrost in obvladati kolo, ki pa je ni ubogalo in Katarina je zletela preko njega in z glavo udarila ob kup kamenja ob cesti.
»Ravno na glavo! Pa morda ne bo prehudo, saj zavesti nisem izgubila,« je po prvem strahu pomislila Katarina in potipala boleče čelo. Dlan je bila v hipu polna krvi! S težavo se je postavila na noge.
»Ljubi Jezus, ti veš, komu je ta moja bolečina potrebna,« je prosila v svojem srcu. »Nakloni njene sadove tistemu, za katerega veš, da mu je potrebna. Praznik Vseh svetnikov se bliža, morda bo kdo omahoval, da bi pred praznikom stopil v spovednico. Po tej moji bolečini mu daj moči in poguma za spravo s teboj. Zato to preizkušnjo vdano sprejemam,« je šepetala Katarina.
Kolo je pustila na kraju nesreče ter počasi odtavala do najbližje hiše. Pozvonila je. Gospa Majda, ki je odprla vrata, je kriknila od strahu ter se odmaknila od vrat. »Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je vprašala. »Padla sem s kolesom; vi ste najbližji: prosim vas, ali mi lahko kaj pomagate?« je zaprosila Katarina. Gospa Majda je povabila Katarino v sobo, ji ponudila stol ter odhitela v avto po pribor za prvo pomoč.
Skrbno, nežno, kolikor je le mogla, je čistila Katarinin okrvavljeni obraz, potem pa ji je pomolila ogledalo. »Glejte, naredila sem, kar sem mogla; ali naj vas odpeljem na urgenco?« je vprašala. Zdaj je kriknila Katarina, saj je bil njen obraz tako iznakažen, da se skoraj ni spoznala. Na čelu je bila velika rana, ob njej še buška kot velika vijolična sliva. Celo lice je bilo ena sama rana, opraskano od kamenja.
»Mislim, da ne bo tako hudo, zavesti nisem izgubila, verjetno so poškodbe bolj zunanje,« si je dajala poguma. »Vseeno vas prosim, da me zapeljete k prijateljici, medicinski sestri Brigiti, morda bo še ona kaj pomagala ali pa svetovala za urgenco,« je zaprosila Katarina.
Majda je takoj po telefonu poklicala sestro Brigito, tako da je ta ponesrečenko že pričakovala s svojimi medicinskimi pripomočki, ko jo je Majda pripeljala k njej.
»Imela si srečo v nesreči, draga moja,« ji je rekla. »Če bi bila ta rana le kakšen centimeter proč, na sencih, ne bi vstala s kraje nesreče, tako pa, upajmo, ne bo hudega,« je ugotovila medicinska sestra in se z vso skrbjo posvetila bolniški oskrbi nesrečne Katarine.
Katarina je med tem ves čas sama pri sebi ponavljala svojo prošnjo Jezusu: »Gospod, te moje bolečine poklanjam tistemu, ki je potreben božjega usmiljenja.« Majda je obljubila, da bo spravila na varno pokvarjeno kolo, Brigita pa je zagotovila, da bo svojo ponesrečenko že drugi dan obiskala, in Majda je Katarino odpeljala domov.
Sledila je boleča noč brez spanja. Katarina je ponavljala svojo prošnjo, svoje darovanje: »Gospod, naj to koristi nekomu, ki moje darovanje potrebuje. «
Naslednje jutro se je oglasil pismonoša. Poleg časopisa ji je izročil tudi belo pismo. Pisava ji je bila znana: bila je pisava župnika Florijana. To ne more biti, med nama je prišlo do nesporazuma, zato se mi zdi čudno, da bi mi pisal, je razmišljala Katarina in dolgo strmela v pismo, ki si ga kar ni upala odpreti. Ko pa ga je odprla in prebrala nekaj kratkih vrstic, so se v njenih očeh zalesketale solze. Brala je: »Nocoj se v moji župniji prične sveti misijon. Priporočam ti to važno zadevo v molitev in darovanje. Oprosti, da se nisem oglasil že prej, pa saj razumeš, da sem imel veliko dela s pripravo.« Katarina je pogledala datum pisma: bil je od prejšnjega dne.
»Ljubi Jezus,« je zavzdihnila, »torej ‘nocoj’, prav ta večer, ko sem doživela to nesrečo, morda prav tisto uro, ko sem Ti vdano darovala svoje bolečine, se je pričel misijon v fari župnika Florijana. Torej prav njemu si naklonil sadove moje darovane bolečine. S tem si mi hotel tudi pokazati, da ne smem hraniti zamer v svojem srcu. Prav v času misijona se največ ljudi bori, ali bi stopili v spovednico ali ne. Vse, kar me je zadelo, sem želela darovati prav v ta namen. Ljubi Jezus, ti si naklonil njemu, ki sem ga zaradi neumnega nesporazuma izključila iz svojih molitev, milost, da z darovanjem bolečine izpolnjujem obljubo, da vedno podpiram njegovo duhovniško delo,« je še dolgo razmišljala Katarina in dolgo je tudi rožni venec drsel skozi njene prste.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 22-23.

Zajemi vsak dan

Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano.

(Psalm 5)
Četrtek, 2. December 2021
Na vrh