* 14. oktober 1877, Vrhnika, † 9. februar 1953, Ljubljana

Najmlajši brat pisatelja Ivana Cankarja

Cankar Karlo3Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat - za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot "Cankar mlajši". Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno "mizo", kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu - kot smo že zvedeli - ni bilo prav nič všeč.

Ivan spodbuja Karla k pisanju, Karlo plačuje Ivanove dolgove

Cankar Karlo1Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.

Ivan je bil prepričan, da je brat Karlo pisateljsko nadarjen, zato ga je, gimnazijca, v svojih pismih spodbujal, naj prime za pero. "Piši kakšno povest ali črtico. Vadi se!" (23. novembra 1896). "Ti ne pišeš nikdar nič, kaj delaš? Ali sploh kaj misliš? Ne mudi se sicer prav nič, da bi začel resno pisati, a kakšen glas bi vendar že lahko dal od sebe. Na ta način Te bodo nadkrilili drugi, ki imajo manj talenta." (10. avgusta 1898). "Vzemi si moje besede k srcu, sedi in delaj, zdaj ko imaš čas. Jaz mislim, da Ti frfotajo snovi krog nosa, ne premlevaj jih predolgo in prični pisati." (22. avgusta 1898).

Cankar Karlo2Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej "suh" in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.

Karlo se pred Ivanom umakne v Sarajevo

Po končanem prvem letniku bogoslovja v Ljubljani je Karlo Cankar poleti 1901 potoval po Bosni in tedaj je v njem dozorel sklep, da bo nadaljeval teološke študije v Sarajevu. Pri tem sta ga vodila dva motiva: Bosna se mu je zdela nekakšna misijonska dežela, ugodna za delovanje katoliškega duhovnika; drugi razlog pa se je nanašal na Ivana. Karla je kot dijaka mikalo javno delo. Ko je stopil v semenišče, se ni odpovedal upanju, da bo tudi kot duhovnik imel kako javno, najbrž časnikarsko vlogo. A ker je pričakoval, da bo tudi Ivan posegel v politično, morda časnikarsko življenje, se je bal, da bi se z bratom sovražno srečal v svetu. Zato je mislil, da stori bolje, da se umakne v daljno in drugojezično Bosno. V sarajevsko semenišče je vstopil 1. oktobra 1901. To bratovo odločitev je Ivan označil kot "neumen in otročji korak", vendar je Karlo ostal pri svojem sklepu.

Cankar Karlo4Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 10, str. 32.

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Karlin Alma1Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je "urnik": ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Karlin Alma2Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

"Po svetu hočem potovati, uživati in gledati"

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem "erika" in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Karlin Alma3Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov "spominke" - značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Karlin Alma4Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov "pretočila" v knjige - potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). "V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek," piše Zmago Šmitek. "Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj." Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.

★ 28. avgust 1890; Ribnica – Gorenja vas; † 12. oktober 1964, Ljubljana – Ježica

"Dajte plug mi, dajte brano, / dajte mi sejalnico"

Pucelj Janez2Tako je Janez Pucelj zapisal v eni svojih pesmi, ko je bil že duhovnik – "sejalec na božji njivi". Rodil se je 28. avgusta 1890 v Gorenji vas pri Ribnici. Po končani osnovi šoli v Ribnici je opravil šest gimnazijskih razredov v Ljubljani, zadnja dva pa v Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Potem je v Ljubljani študiral bogoslovje ter bil 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej pet let kaplan v Šmarjeti na Dolenjskem, nato eno leto v Cerknici ter štiri leta na Blokah. Leta 1928 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico.

Pucelj Janez1»Dobro se spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplino, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico,« je zapisal dr. Anton Strle, takrat trinajstletni deček. Pri Sv. Vidu je ostal pet let. Za sabo je pustil lepo urejeno župnijsko cerkev, ki jo je bil našel zanemarjeno. Leta 1933 je odšel za župnika na Ježico; za ježensko župnijo ga je škofu Rožmanu priporočil pisatelj Finžgar, ki ga je želel imeti blizu zaradi njegovega sodelovanja v vseh takratnih verskih listih. Na Ježici je oral globoke brazde in sejal seme božje besede vse do svoje smrti – do leta 1960 kot župnik, zadnja štiri leta kot pomočnik.

Pucelj Janez4Bil je goreč dušni pastir. Svoje vernike je hranil s kruhom božje besede z odličnimi pridigami, na katere se je vestno pripravljal in jih v celoti pisal. V predvidevanju, da bo župnija rasla, se je lotil povečave nove župnijske cerkve, ki je bila posvečena 1. maja 1960. Dobra štiri leta zatem, 12. oktobra 1964, ga je Gospodar življenja sprejel v nebeško svetišče.

"Kot školjka ob morju je moje srce ..."

Pesniti je začel zelo zgodaj; kot sedemnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve pesmi v Domačem prijatelju pod psevdonimom Bogumil Gorenjko; z istim pesniškim imenom ga srečujemo pozneje tudi med sodelavci Mohorjevega koledarja. Skupina novomeških gimnazijcev je v šolskem letu 1910/11 izdajala list Izpod Gorjancev (živel je samo eno leto), ki mu je bil pesnik Jože Cvelbar pisar in risar, Janez Pucelj pa je glavni pesnik.

Pucelj Janez5 Kot bogoslovec je svoje pesmi objavljal v Dom in svetu in v Mentorju. »Njegova pesem se naslanja na slovensko moderno, posebno na Murnovo romantično domačijstvo, ki se je v Pucljevem novomeškem krogu zavestno razvila v posebno vaško idiliko, v pesem kmečkih domov in polja, dobrovoljnosti in preproste lepote,« je sodil literarni zgodovinar France Koblar. S tem romantičnim domačijstvom so prežete tudi njegove črtice, ki jih je objavljal v Mentorju. Pucljevo poznejšo pesem in prozo označuje versko vzgojna misel. Vendar se tudi v teh letih ni čisto izneveril pesmi kmečkih domov in poljá. Poleg pesmi in črtic je objavil več podlistkov (povesti v nadaljevanjih) v Slovencu in Bogoljubu.

Pucelj Janez6S področja versko vzgojnega pisanja so znani njegovi prispevki v Angelčku (Otroci se pogovarjajo s koledarjem, Otroški brevir). Duhovnikom je zapustil knjigo Kateheze za prvence (1943), za otroke je pripravil molitvenik Jezus, moj prijatelj (1944). Obsežno je njegovo prevajalsko delo (prevajal je predvsem iz nemščine). Zadnja leta svojega življenja je sodeloval z verskimi članki pri Oznanilu in Družini. Zadnja knjiga, ki jo je prevedel, je bila Hema Krška pisateljice Dolores Vieser, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu (1957), ponovno pri Družini v Ljubljani (1988).

Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi

Pridigo ob novi maši Antona Strleta, uglednega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in slovenskega svetniškega kandidata, je Janez Pucelj začel z besedami evangelista Janeza: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! –Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči« (Jn 1,8).

Pucelj Janez7»Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je nakazal toliko stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko luči ...« Pastirček Anton Strle si je zapomnil njegov recept proti grehu kletvine: »Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: "Tavžent mačkov!" pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« Otroke je po verouku vodil v cerkev pred Najsvetejše in jih učil tudi od daleč pozdravljati Jezusa v tabernaklju. Pri pobožnosti križevega pota v postu, je na prižnici molil naprej in se mu je "od ganjenosti za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal; podobno kdaj tudi pri molitvah na pokopališču popoldan na Vse svete".

Pucelj Janez8Svetniški Anton Strle mu je bil posebej hvaležen za to, da mu je omogočil priti do duhovniškega poklica. Ko je bil prestar za redno šolanje, ga je eno leto učil latinščine, nemščine in drugih predmetov, da je uspešno opravil izpit in bil sprejet na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Na dan izpita je župnik Pucelj prišel v njihovo hišo in prosil, da so skupaj molili za njegov uspeh. Ko je stvar uspela, je Antonu veselo rekel: »Sčasom boš še za ministra ...« »Seveda nisem nikoli niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja.«

(obletnica mesca 10_2014

* 27. november 1865, Sveti Gregor, † 8. oktober 1917, Šentjanž pri Sevnici

Rojstni kraj Janeza Evangelista Kreka je Sv. Gregor nad Sodražico, kjer je bil njegov oče Valentin, doma iz Selc nad Škofjo Loko, učitelj, mati MarijaŠtupica pa je bila hči sodraškega župana. Janez, njun prvi otrok, se je rodil 27. novembra 1865. Očeta je izgubil, ko mu je bilo dobrih devet let in mati Mica je morala s petimi majhnimi otroki ter s šestim pod srcem iz učiteljevega stanovanja v Komendi. Preselila se je v Selce, kjer je "Pri Štoku" odprla špecerijsko trgovino in trafiko, da je preživljala družino. Čeprav je sama "prekladala revščino z rame na ramo", je bila njena hiša vedno na stežaj odprta beračem, revnim in potrebnim. Ta njena dobrodelnost, združena z zdravo pobožnostjo, je najgloblje zaznamovala sina Janeza, ki je bil v tem pogledu ves njen. Gotovo se je nadpovprečno nadarjeni fant, ki je šel v šolo že pri petih letih, po gimnazijski maturi v Ljubljani (1884) odločil za duhovniški poklic, ker je čutil, da bo kot duhovnik lahko največ pomagal ljudem. "Zakrament mašniškega posvečenja," je večkrat povedal, "je poleg svetega zakona drugi socialni zakrament." Novo mašo je bral 23. julija 1888 na Brezjah. Njegove sanje so bile postati župnik na podeželski fari, toda škof ga je poslal študiral na Dunaj. Ko se je mladi doktor leta 1892 vrnil domov, je kmalu postal profesor bogoslovja, poslanec v dunajskem parlamentu, učitelj in organizator slovenskega kmeta in delavstva. Na zdravje ni pazil in tako je orjaški mož 8. oktobra 1917 padel od kapi zadet, ko je bil na obisku pri svojem prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v [entjanžu na Dolenjskem.

Kakor knjige mi, ljudi je brati znal

Pesnik Oton Župančič, v dijaških letih član Krekovega krožka (dijake je Krek poučeval v filozofiji, dogmatiki in slovanskih jezikih), je svojemu nekdanjemu učitelju po smrti posvetil štiri kitice svoje pesnitve Naša beseda, kjer beremo: "Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; / ta, kakor knjige mi, ljudi je brati znal." Krek je veliko hodil med ljudi in je s svojo vedrino znal z njimi navezati prisrčne stike. Bil je tako odličen govornik, da je v cerkvi, pri predavanjih ali na političnih shodih očaral ne le somišljenike - tudi njegovi nasprotniki so priznavali, da govori iz njega duh, ki se mu ni mogoče ustavljati. Imel je na tisoče govorov. "Bogoslovcem je predaval filozofijo in temelje krščanskega socialnega nauka; vedno je poudarjal gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo po evangeliju tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti posebej za reveže" (Janez Juhant). Evangeljsko oznanilo je posredoval tudi s pisano besedo: veliko je pisal v katoliški dnevnik Slovenec pa tudi v razne gospodarske in politične liste. Kmečkemu vprašanju, ki mu je bilo zelo pri srcu, je namenil knjigo Črne bukve kmečkega stanu (1898) o krščanskem socialnem gibanju pa je spregovoril v svoji knjigi Socializem (1901). Čeprav tako obložen z delom, je našel čas, da je na prošnjo Mohorjeve družbe po smrti dr. Frančiška Lampeta (1900) dokončal Zgodbe Svetega pisma, dragoceno delo, ki je v srcih ljudi budilo ljubezen do božje besede, iz katere je Krek sam živel.

Hotel je, da postane njegov narod srečen

Namen Krekovega dela na vseh področjih je bil en sam: da bi njegov narod postal srečen v duhovnem in materialnem oziru. Od leta 1892 do svoje prezgodnje smrti je bil dr. Janez Evangelist Krek najvidnejša osebnost slovenskega javnega življenja. Po vrnitvi v domovino je brž začel uveljavljati zamisli krščanskega socialnega gibanja, s katerim se je bil seznanil na Dunaju. Najprej je organiziral slovensko delavstvo in leta 1894 je ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Tri leta zatem je zaživela Slovenska krščanska delavske zveza. Zbiral je delavce, jih družil v strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih in političnih organizacijah ter jim budil zavest, da si izboljšajo svoje stanje. Tudi kot socialni delavec je bil Krek predvsem človek, ki je iskal ljudi. Bil je tudi velik zadružni organizator. V zaščito kmeta je ustanavljal posojilnice in zadruge, katerih vodstvo naj bi prevzemali usposobljeni laiki. "V politični dejavnosti se moramo čimbolj varovati vsega, kar bi kazalo, da hoče duhovstvo komandirati." Kot ljudski vzgojitelj je vso Slovenijo prepredel z izobraževalnimi društvi, ki so pripravljala tečaje in predavanja, prirejala igre in pevske nastope, budila narodno zavest in na ljudskih taborih glasno izražala voljo do življenja. Zadnja leta je bil ves prevzet od misli na narodno osamosvojitev Slovencev in njihovo zvezo z južnoslovanskimi narodi in konec maja 1917 je sprožil znamenito "majniško deklaracijo", s katero smo se Slovenci odločili za združitev s Hrvati in Srbi.

(obletnica meseca 10_1997)

 

* 23. december 1774, Središče ob Dravi, † 8. oktober 1827, Sv. Miklavž.

Na gostijo življenja, ki pa ni potekala vselej po njegovih željah, je vstopil dva dni pred božičem - 23. decembra 1774 v Središču ob Dravi. Prvo šolsko modrost je prejel v domačih krajih, potem pa je šolanje nadaljeval med kajkavci v Varaždinu (1788-1791), zatem pa najbrž tudi v Zagrebu. Kot gimnazijec je vedno govoril, da se hoče posvetiti posvetnemu poklicu. Toda pod pritiskom razmer se je po maturi odločil za duhovništvo. Bogoslovje je študiral v Gradcu, kjer je bil 20. septembra 1800 posvečen v duhovnika. Poldrugi mesec kasneje je nastopil službo kaplana v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal manj kot pol leta. "Svoboden duh, bolj naklonjen življenjski radosti ko odpovedi, s svojim poklicem ni bil zadovoljen," je zapisal o njem Janko Glazer (Slovenski biografski leksikon). Vse kaže, da Štefan Modrinjak res ni bil duhovnik z vsem srcem. Škofija ga je pogosto premeščala in nikjer ni mogel "pognati korenin". Od Sv. Miklavža je odšel v Veliko Nedeljo, leta 1805 ga najdemo kot kaplana v Ormožu, zatem je bil provizor (upravitelj) pri Sv. Tomažu pri Ormožu, kjer je 10. julija 1806 postal župnik, 24. aprila 1814 je to župnijo (v tej župniji se je rodil pisatelj Ksaver Meško) menjal z župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal do smrti 8. oktobra 1827. Večkrat si je nakopal sitnosti pri ordinariatu (škofiji), kjer je bilo v njegovi kartoteki zapisano, da je v javnem in zasebnem življenju nereden ("demoralisiert"). Vedno pa je veljal za dobrega gospodarja; ki je tudi sam rad prijel za delo. S pohvalo se omenja, da je bilo župnišče in gospodarsko poslopje pri Sv. Miklavžu ob njegovem prihodu podobno "razbojniški jami"; pa ga je v kratkem času lepo obnovil.

Kot škrjanec se tudi pevec poganja proti nebu

Nobenih zanesljivih podatkov ni, kdaj je Modrinjak začel pisati pesmi. Verjetno kot mlad duhovnik, ko je najprej "predeloval" Volkmerjeve upesnitve (Popevka od tobaka, Kmetički stališ, Napitna). Tudi njegove prve izvirne pesnitve so v glavnem samo nadaljevanje Volkmerja, tako po prozaični vsebini, kakor tudi po pomanjkljivi izbranosti, pogosto celo banalnosti v izrazu (Mož tuži prijatelji svojo ženo, Popevka od pet pijanih bab). Pozneje pa je napredoval in je prav prijetno domač v opevanju narave, kjer poje o jugu, ki se igra po lozah, o cvetočem sadnem drevju po goricah, o škrjancu, ki pozdravlja sonce. Kakor škrjanec se tudi pesnik poganja s hrupne zemlje proti nebu, da se sprosti v božji bližini. Hrepeni po doživetju čiste sreče, a je ne more doseči, ker je le "pleva in prah". Ta pesem (vključena v veliko antologijo slovenske lirike Živi Orfej - Ljubljana 1970) se začenja: "Tam, kjer čista sapca piše, / kjer se s traki zrak zlati, / tam škrjanec zmirom više / proti nebu se vrti." Ko govori o moči ljubezenskega čustva, se Modrinjak primerja s Petrarcom in njegovo ljubeznijo do Lavre, pa še z nesrečnim Abelardom, ki mu plamenečega nagnjenja do Heloize ni moglo pogasiti tudi najbolj kruto srednjeveško preganjanje. Svoje pesmi, ki jih odlikuje tudi gladka spretnost v verzu, je Modrinjak utegnil širiti le ustno in v zapisu. Precej tega je po njegovi smrti uničil neki uradnik iz sovraštva do slovanstva. Tiskanih je bilo le nekaj njegovih stvari in sicer dolgo po pesnikovi smrti.

Buditeljska "molitva na božico slovenko"

Modrinjak je bil narodni buditelj in preporoditelj. Prvo poročilo o teh njegovih stremljenjih imamo iz leta 1803: bil je med devetimi duhovniki vzhodne Štajerske, ki so se 30. novembra tega leta sestali pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za prečiščevanje slovenskega jezika. Modrinjak je svetoval, naj se najprej (pred slovarjem) izdelata "narodni pravopis" in slovnica. Modrinjak je sam prevzel izdelavo pravopisa in del slovarja, ker pa se je (zaradi šolanja v Varaždinu in Zagrebu) nagibal h kajkavskim Hrvatom, je načrt propadel. Kajkavskega izvora je tudi njegov črkopis. Za to področje se je znova ogrel pod vplivom Janeza Primica, profesorja slovenščine v Gradcu. Tedaj je želel, da bi se s pomočjo Jerneja Kopitarja obnovila "svetourbanska akademija" - družba ljudi, ki jim je pri srcu slovenski knjižni jezik. Glede tega je Modrinjak svoje poglede izpovedal v pesmi Molitva na božico Slovenko, za katero mu je po vsej verjetnosti dala pobudo Vodnikova Ilirija oživljena. Modrinjak se strinja z Vodnikom, naj se namesto kulturnega zastoja, sužnosti in brezpravnosti vrnejo Slovencem (in Slovanom) časi nekdanje slave in lepote. Enako preporoditeljsko miselnost izraža tudi znamenita poslanica, ki jo je Modrinjak zapel ob novi maši prijatelja Cvetka leta 1813. V njej je ostro obsodil narodno odpadništvo. Zapisal je besede, ki jih lahko podpišemo še danes: "Zadnji človek je na sveti, / ki svoj rod za nič drži... / Med Slovence naj ne hodi, / ki je prav Slovenec ne."

obletnica meseca 12_2004

* 7. januar 1844, Hrovača pri Ribnici, † 6. oktober 1918, Ljubljana

Skrabec Stanislav1Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Čut za lepoto jezika mu je bil najbrž dan že v zibelko: tekla mu je v tistem kotičku naše domovine, ki nam je dala Trubarja, pisca prve slovenske knjige, pa taka mojstra besede kot sta Levstik in Jurčič. Luč sveta je zagledal 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici kot prvorojenec kmečke družine. Po ljudski šoli v Ribnici in gimnaziji v Ljubljani je stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav, ki mu je delal čast z vzornim redovniškim življenjem pa tudi s svojim znanstvenim delom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Nato je nekaj let poučeval grščino, nemščino in slovenščino na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. V letih 1870-1873 je v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Tedaj (od leta 1873) je že poučeval na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici, kjer je ostal celih 42 let - vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano.

Skrabec Stanislav3V svoji samostanski sobici na Kostanjevici je razmišljal in pisal o jezikoslovnih vprašanjih, ki so ga zanimala že izza dijaških let. Pozornost je zbudil z razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (Izvestje novomeške gimnazije leta 1870). Ko je prišel na Kostanjevico, je nekaj jezikoslovnih spisov objavil v goriški Soči, nato pa na platnicah mesečnika Cvetje z vertov sv. Frančiška, "časopisa za naše verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška". Ta skromni listič, ki je izhajal v 3.000 izvodih (od 1880 do 1915 v Gorici, nato do 1918 v Kamniku) in ga je skoro ves čas urejal p. Stanislav Škrabec, je med znanstveniki doma in po svetu zaslovel po njegovih razpravah o glasu in naglasu našega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, narečjih in še o marsičem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so zanesle slovenska jezikoslovna vprašanja po vsem svetu - to je bila slovenska jezikoslovna zbornica (Jakob Šolar).

Skrabec Stanislav2Ta skromni in po svoje nenavadni pater Stanislav Škrabec je svoje razprave pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. Z vsem srcem je veroval: "Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu." V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov. V zapisu Opombe glede obrednika tretjega reda, objavljenega v Cvetju 1884, se Škrabec sprašuje, ali se sme rabiti slovenski obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima; na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogoče. Pred očmi ima daljše obredne molitve za tretjerednike, ki jih preprosti ljudje v latinščini prav nič ne razumejo. "Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače." Zanimiva je tudi njegova misel, da bi se ob tisočletnici smrti sv. Metoda (1885) brala sveta maša po vsem Slovenskem v slovenskem jeziku. "To bi bil korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga pred tisoč leti postavila sveta brata Ciril in Metod."

Omeniti velja tudi njegov poskus svetovnega jezika, imenovanega 'evlalija' (blagoglasna). Zasnoval ga je na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Hotel je ustvariti jezik, ki bi ne bil babilonska mešanica, ampak pravi kulturni jezik (zdaj uveljavljeni esperanto se mu je zdel trd in zmrcvarjen).

Pater Stanislav Škrabec se je z jezikoslovjem ukvarjal 58 let. Ko je leta 1915 moral zapustiti Kostanjevico in svojo bogato knjižnico, je v Ljubljani vse do svoje smrti 6. oktobra 1918 urejal in dopolnjeval svoje jezikoslovne spise, ki so bili delno objavljeni pri Leonovi družbi v Ljubljani (1915-1921).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 1, str. 20.

* 6. oktober 1910, Ljubljana, † 21. februar 1984, Ljubljana

Že kot deček je okusil "opoj gora"

France Avčin se je rodil 6. oktobra 1910 v Ljubljani, kjer je tudi nabiral znanje od ljudske šole vse do univerze. Posebno šolo, ki ga je oblikovala za vse življenje, mu je nudil oče, ki ga je jemal s seboj, ko je v bohinjskih hribih meril gozdove in tako je že pri desetih letih okusil "opoj gora", ki ga je očaral za vse življenje. Po osnovni in srednji šoli je študiral elektrotehniko na univerzi v Ljubljani in tam leta 1935 diplomiral. Po diplomi je opravljal prakso v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, kot asistent v elektrotehničnem inštitutu univerze je pripravljal doktorat iz tehničnih ved. Za doktorja tehniških znanosti je bil promoviran 24. junija 1939. Konec leta 1941 je bil imenovan za docenta na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Leta 1944 je bil v komisiji za obnovo države po drugi svetovni vojni, leta 1945 je bila nekaj časa v trgovinski misiji v Švici in od tam se je vrnil s težkim motorjem, ki so ga vsi občudovali in mu ga zavidali. Od leta 1945 je redno predaval na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in s svojimi znanstvenimi dosežki je zaslovel po svetu. Znanstveno se je ukvarjal tudi z alpinistično opremo, predvsem s preizkušanjem plezalnih vrvi. Bil je pobudnik za ustanovitev komisije za varnost materiala pri mednarodni planinski zvezi. Kot uspešen gornik je bil leta 1946 izvoljen za prvega predsednika obnovljene Planinske zveze Slovenije (PZS). V svojem nagovoru je poudaril, da se naša planinska organizacija lahko brez zadrege meri z drugimi, celo s Švico, klasično deželo alpinizma. "Slovenske gore so med najlepšimi v Alpah," je dejal, "in planinstvo je srčna zadeva našega naroda."

Doktor tehniških ved in izumitelj

France Avčin je vso svojo službeno dobo od leta 1945 vse do upokojitve leta 1975 posvetil pedagoškemu in znanstvenemu delu na univerzi in s svojim delom vidno prispeval, da so drugod bolje poznali ime naše slovenske domovine. Njeno slavo je pel tudi kot mednarodni planinski funkcionar pri Svetovni alpinistični organizaciji, pri kateri je dolga leta vodil znanstveno preizkušanje plezalne opreme in pri tem dobil izredna priznanja uglednih tujih alpinistov. "Avčin je pravzaprav edini slovenski alpinist, ki je s svojim delom za alpinizem, za plezalsko opremo in varnost dosegel mednarodno priznanje, ugled," je ob njegovi sedemdesetletnici zapisal Tine Orel. Kot gorski reševalec si je veliko prizadeval za varnost planincev in za njihovo opremo. Izumil je nove dereze "avčinke", znane so tudi njegove "najlonke" (prve povojne plezalne vrvi). Kot znanstvenik in mednarodno priznani strokovnjak na področju elektrotehnike je patentiral izum magnetnega jedra s spremenljivo zračno režo in izoblikoval zamisel za izboljšavo elektronskega magnetoskopa. Izpopolnjeval je tudi elektromedicinske naprave. Ukvarjal se je tudi z balistiko - preučevanjem streljaštva, in izdelal je lovsko kroglo ABC, ki naj tako lahko kot težko divjad zanesljivo usmrti tako, da živali ne trpijo. Slavo Sloveniji je pridobil tudi kot planinski funkcionar. Pri svetovni alpinistični organizaciji je dolgo vodil znanstveno preizkušnjo plezalne opreme. Preplezal je vse slovenske gore in mnogo tujih vrhov, o svojih gorniških izkušnjah je znal čudovito predavati, besede je bogatil s slikami, ki jih je na svojih poteh po gorah posnel. Veliko je pisal v Planinski vestnik in izbrani sestavki so izšli v knjigi Kjer tišina šepeta, ki nedvomno pomeni svojevrsten vrh slovenske planinske literature.

Lovec s srcem in varuh narave

V mladih letih se je po očetovem zgledu hotel posvetiti gozdarstvu, pa se je odločil za elektrotehniko. Kot ljubitelja Narave (vedno je pisal to besedo z veliki začetnico) ga je omrežil tudi lov. Rad je povedal: "Najlepše od lova je samota." Lov mu je nudil priložnost za razmišljanje in tako se mu je utrnila prenekatera življenjska modrost. "Če se hočemo rešiti," je zapisal, "je le ena pot. Poleg najvišjega znanja se bo treba zopet učiti navadnih starih življenjskih modrosti, zopet prisluhniti velike vseobsegajoči Naravi. Šele ko bo človek znova sposoben dojeti lepoto jasne noči, bo spet zdrav." Kot lovec se je vedno zavzemal za "kulturen" lov, z visoko lovsko etiko in moralo. O tem je napisal številne članke v revijo Lovec. Dosledno je zagovarjal human odnos do divjadi. Še v času, ko so šibre gospodarile tudi pri lovu na srnjad in drugo veliko divjad, je vneto zagovarjal lov s kroglo. Tako je nastala tudi njegova krogla ABC.

Bil je med prvimi, ki se je zavzemal za načrtno varovanje okolja, ki ga človek brezvestno uničuje. Klic k streznitvi je njegova knjiga Človek proti naravi (1969), ki jo je posvetil »mladini, da bi ozdravila človekov bolni svet«. O resni vsebini knjige govorijo naslovi poglavij, ki povejo, kako človek postopoma uničuje Zemljo, svoje bivališče. Po upokojitvi se je Avčin umaknil v svoje trentarsko pribežališče v Vrsniku. Z ženo Lilijano sta oskrbela slovenske prevode del dr. Juliusa Kugyja. Avčin je tudi raziskal in dokazal slovensko poreklo tega »pesnika naših Julijcev«. V Trenti se je Francetu Avčinu 21. februarja 1984 iztekel zadnji dan rodovitnega življenja.

(obletnica meseca 10_2010)

* 13. julij 1883, Ljubljana, † 1. oktober 1942, Ljubljana

Zaradi revščine ni mogel študirati medicine

Smrekar Hinko2Hinko Smrekar je eden tistih (številnih) slovenskih umetnikov, ki je zrastel iz revščine in se je šolal v revščini. Rodil se je 13. julija 1883 postreščku (nosaču prtljage) Janezu in Marjani roj. Kern v Ljubljani. V svojem rojstnem mestu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, ki jo je dokončal z maturo leta 1901. Že v višjih razredih gimnazije je kazal slikarski talent, vendar pa si je sprva želel študirati medicino, najbrž zato, ker bi kot zdravnik imel boljše pogoje za življenje. Zaradi pomanjkanja sredstev se je po maturi vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku, naslednje leto pa je študij nadaljeval na Dunaju, toda le to prvega državnega izpita. Takrat je odstopil in se posvetil umetniškemu poklicu. Najprej se je pri avstrijskem muzeju za umetnost in obrt vpisal v tečaj za učitelje risanja na srednjih šolah. Ker so bili njegovi žepi suhi, se je leta 1905 vrnil v Ljubljano, nato pa v Kranj, kamor so se preselili njegovi.

Smrekar Hinko1Že isto leto pa je z Maksimom Gasparijem odšel v Munchen, kjer sta skoraj dve leti študirala na zasebnih šolah. V Munchen se je pogosto vračal tudi pozneje, saj mu je sleherni obisk pomenil slogovno in motivno obogatitev. Prva svetovna vojna je bila zanj čas hudega trpljenja. Bil je vpoklican k vojakom, kot srbofil je bil aretiran in zaprt v več krajih, nazadnje v Judenburgu. Tam je tako prepričljivo simuliral duševno bolezen, da je bil po mučnih preiskavah oproščen vojaške službe. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je živel kot svobodni umetnik. Svoj odpor do vojne je izpovedal v svojih satiričnih in karikaturnih risbah.

Njegovo vodilo: "smeje povedati resnico!"

Po naravi je bil Hinko Smrekar humorist in satirik, zato se je uveljavil kot odličen karikaturist. V letih 1918 in 1919 je živahno sodeloval pri šaljivem listu Kurent (oziroma Kurentov album), risal je še za druge šaljive liste, objavljal satirične kompozicije in aktualne karikature v domačih dnevnikih in tednikih ter v zagrebških Koprivah. Poskusil je izdajati lastni litografirani šaljivi list Pikapok.

Smrekar Hinko3Posvetil se je zlasti upodabljanju sodobnih slovenskih umetnikov, znanstvenikov, politikov in drugih javnih delavcev. Največkrat so bili ljubeznivo karikirani Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari in drugi. Posebej je narisal Legijo slovenskih umetnikov, skupino literatov in in likovnih umetnikov, Obsežna je zbirka Smrekarjevih lastnih karikatur, kar kaže, da si ni prav nič prizanašal. Pozornost je posvečal družbeno satiričnim kompozicijam in kar sproti s svojim ostrim peresom komentiral politične dogodke doma in na tujem, zato so njegove karikature resničen dokument tedanjih razmer. Njegova satira je "vselej jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska pa se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko" (K. Dobida). Tragično se je končalo tudi njegovo življenje. Po materini smrti leta 1927 se je za stalno naselil v Ljubljani. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak leta 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal svoje karikature in satirične risbe po izložbah in jih širil med ljudmi. 29. septembra 1942 ga je ustavila italijanska patrulja in našla pri njem ilegalni Radio vestnik OF, zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka ustreljen v zloglasni Gramozni jami.

Neprekosljiv knjižni ilustrator

Smrekar Hinko5Poznavalci zgodovine slovenske likovne umetnosti pravijo, da je Hinko Smrekar pravi začetnik slovenske umetniške grafike. Od leta 1993 se po njem imenuje nagrada za ilustratorske dosežke. Bil je med ustanovitelji društva Vesna na Dunaju (1903), katerega člani, mladi slovenski likovniki, so si prizadevali uresničevati program: ustvarjati v pristno slovenskem duhu. Preučevali so ljudsko umetnost, kmečko umetno obrt, zbirali in risali kose starega pohištva in starih oblačil... Smrekar je ilustriral besedila ljudskih pesmi, črpal motive iz pravljic in bajk. Njegovo prvo večje samostojno delo so bile risbe za Literarno pratiko 1914. Leta 1917 je obogatil Levstikovega Martina Krpana z 12 ilustracija s poudarjeno politično ostjo, "ki izražajo isti zdravi, ponosni, ironični pogled slovenskega kmečkega človeka na cesarski Dunaj, kot ga je označil Levstik v svojem književnem delu" (Mohorjev koledar 1984). Leta 1919 je izšlo njegovo delo "Hinko Smrekar - črnovojnik", ki ga je sam napisal in opremil z risbami.

Smrekar Hinko6Tam z veliko mero dovtipnosti in humorja, pa tudi z jedko satiro popisuje svoja doživetja v letih 1915-1916. Ilustriral in opremil je vrsto Cankarjevih knjig (Gospa Judit, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Hlapec Jernej, Za križem, Krpanova kobila). "Zelo značilne za njegovo res toplo socialno čustvovanje so risbe za Milčinskega povest Ptički brez gnezda (1917): prizori iz proletarskega ljubljanskega predmestja so resnična podoba bridkih razmer, ki jih je Smrekar v mladih letih sam doživljal" (K. Dobida). Ilustriral je še vrsto drugih knjig, njegovo zadnje ilustratorsko delo je knjiga mladinskih humoresk Joža Vovka Zaplankarji (Kranj 1941).

obletnica meseca 07_2003

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh