Skoraj dve tretjini življenja župnik na Cankovi

Jožef Borovnjak je zrastel iz zdravih goričkih korenin. Rodil se je 9. februarja 1826 v Ivanovcih, župnija Sv. Benedikt (Kančevci), očetu Štefanu, gostilničarju evangeličanske vere, ki je prestopil v katoliško vero, bratje pa so ostali evangeličani, in materi Katarini Gomboši. Šolsko učenost je začel nabirati pri Sv. Benediktu, zatem na Tišini; da bi se naučil madžarsko, so ga poslali v Dobrovnik, od tam pa je prišel v Kisek (Koszeg), kjer je kot gojenec sirotišnice končal šest razredov gimnazije. Modroslovje - sedmi in osmi razred gimnazije je obiskoval v Sombotelu. Po maturi je vstopil v sombotelsko bogoslovje. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato so ga predstojniki poslali v centralno semenišče v Budimpešto, kjer naj bi študiral na tamkajšnji univerzi in bi verjetno postal prvi doktor teologije slovenskega rodu v sombotelski škofiji. Zaradi političnih homatij leta 1848 prišel domov in potem nadaljeval študije v Sombotelu in tam je bil 13. junija 1851 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi pri Sv. Benediktu. Po novi maši je bil pet mesecev župnijski upravitelj v Števanovcih, nato kaplan v Turnišču, Lendavi, Črensovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju (povsod le malo časa). 20. junija 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal več kot 51 let, vse do svoje smrti, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Po matičnih knjigah so izračunali, da je v teh dolgih letih krstil 3268 otrok, poročil 675 parov in pokopal 1940 svojih vernikov. V letih 1898-1900 so prenovili in povečali župnijsko cerkev, leta je dobil zvonik sedanjo baročno obliko. Borovnjakov delavnik se je končal 11. septembra 1909. Pokopal ga je Franc Ivanocy. Na njegovem nagrobniku je napis: "Za vero in narod goreče, milo srce, počivaj v miru."

Prekmurski duhovniki, edini slovenski narodnjaki

"Čas, v katerem je živel in deloval Jožef Borovnjak," piše Stanislav Zver v Zborniku, "slovenskim izobražencem, ki so prihajali zgolj iz duhovniških vrst, ni bil naklonjen. Opredeliti se javno za slovenstvo je bilo praviloma škodljivo pred madžarskimi političnimi pa tudi cerkvenimi oblastmi." Leta 1860, ko je bil Borovnjak že dve leti župnik na Cankovi, je Božidar Raič potoval po Prekmurju in videl, kako hočejo prekmurske Slovence madžarizirati. Zapisal je: "Med svetno inteligenco ni najti slovenskega narodnjaka, tudi če bi ga iskali z Diognetovo svetilnico. Pisci so samo duhovniki, tako katoliški kot protestantski, ki niso zatajili svoje vere." Ko je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je v prekmurskih župnijah birmoval sombotelski škof Imre Szabo (1869-1881), znan kot velik Madžar. V nagovoru birmancem je povedal nekaj stavkov v prekmurščini, nato pa v madžarščini dejal: "Poglejte, če sem se jaz, ki sem v primeri z vami velik gospod, naučil slovensko, se morate tudi vi naučiti madžarsko." Borovnjak se je vedno zavedal svojih slovenskih korenin. "Njegova mati, ki je morala biti za takratne čase in razmere prebujena žena, je vcepila mlademu Jožefu narodno zavest," je ob stoletnici njegovega rojstva zapisal časnikar dnevnika Slovenec. Na mladega Borovnjaka je narodnostno vplival tudi Jožef Košič (1788-1867), prvi posvetni prekmurski pisatelj, še bolj pa Marko Žižek, župnik pri Sv. Benediktu v letih 1848-1860, ki je v madžarskih očeh veljal za panslavista in je Borovnjaka ves čas duhovno spremljal. Pozneje sta Žižek in Borovnjak iskala stike s štajerskimi Slovenci ter bila naročnika in širitelja mohorjevk, gostitelja mnogih obiskovalcev.

Utiral je pot do slovenskega knjižnega jezika

Leta 1902 je Jožef Borovnjak svoje narodno-zavedno delo v tretji osebi takole predstavil: "Jožef Borovnjak, č. dekan in župnik na Cankovi, je bil prvi, ki je svojim sobratom kazal pot do slovenske literatura in do slovenskega knjižnega jezika. Pisal je knjige za šolo, dom in cerkev, prevajal je dela iz madžarščine, pesmi in govore." Borovnjak ni pisal samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Mikloš Küzmič in Jožef Košič, skrbel pa je, da slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Oskrbel je številne njihove nove izdaje (najpogosteje Kuzmičevo Knigo molitveno), posodabljal pravopis, dodal svoje in prevzete cerkvene pesmi. Priredil je Mali katekizem za občinske ludske šole (1880), molitvenika Duhovna hrana ali knižica puna lepih navukov, molitev in pesem za kath. Kerščenike in Sveti angel čuvar ali vodnik v nebesa. Borovnjak je vzdrževal stike s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju slovenskih knjig in listov ter v posredovanju teh drugim duhovnikom. Borovnjak se je oglašal tudi kot dopisnik v slovenskih osrednjih listih. Na novi maši Jožefa Klekla na Tišini leta 1897 je Jožef Borovnjak v svoji zdravici goste spodbujal k zvestobi do materinega jezika. "Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan." K zvestobi svojim koreninam je spodbujal ljudi v svojih pridigah. Kot odličnega govornika močne postave in z mogočnim glasom so ga vabili na različne slovesnosti, kjer je imel slavnostne nagovore, v katerih je ljudi spodbujal k zvestobi Cerkvi in narodu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 9, str. 76.

 slovenski častnik in pisatelj, * 23. september 1852, Spodnje Loke, † 19. september 1917, Pulkau, Avstrija. Wikipedija

Častniška kariera v osovraženi vojski

Njegov rojstni kraj so bile Spodnje Loke pod Limbarsko goro, po kateri si je nadel svoj pisateljski psevdonim Podlimbarski. V družini kmeta Valentina in žene Jožefe je bilo šest otrok, Franc je bil med mlajšimi in je luč sveta zagledal 23. novembra 1852. Bistrega dečka so iz šole v Krašnji po nasvetu župnika Jurija Varla, vnetega narodnjaka, poslali v ljubljanske šole, kjer je bil vedno med najboljšimi učenci. Med šolskimi predmeti je najbolj napredoval v slovenščini, zgodovini in zemljepisu. Ko so ga zasvojile knjige, se je bolj kot s šolo ukvarjal z branjem leposlovnih knjig. Preživljal se je z inštrukcijami; ko so ga obdolžili razmerja z eno njegovih učenk, je izstopil iz šole. Jeseni 1872 je bil poklican k vojakom. Po štirih letih je dal vojaščini slovo in iskal kakšno primerno službo.

Njegova velika želja je bila, da bi študiral za profesorja zgodovine; da bi to dosegel, je hotel končati učiteljišče in bi si kot učitelj pomagal do univerze, kar pa mu ni uspelo. Z bridkostjo v srcu je spoznal, da bi ga 'očetje' ljubljene domovine pustili, da umre od lakote, medtem ko mu je osovražena avstrijska vlada ponujala častniško kariero. Vrnil se je k vojakom in vojaške suknje ni slekel vse do upokojitve, čeprav so bila to zanj leta 'babilonske sužnosti'. V službi je napredoval: najprej je naredil izpit za računskega častnika, nato je postal poročnik, zatem nadporočnik in nazadnje stotnik (1895). Zelo pogosto se je selil: po svoje usodna so bila leta njegove službe v Tuzli (1885-1889), kjer so nastajali zapiski, iz katerih se je 'rodil' roman Gospodin Franjo. Jeseni 1905 se je kot upokojenec vrnil v Ljubljano. »Peljem se v slovenski svet, ki so mi ga hoteli iztrgati iz srca, pa ga niso mogli, ker je bil tam pregloboko zasajen.«

Vse literarno delo iz dnevniških zapiskov

Vsa njegova izobrazba in doživetja so se sproti oblikovala v dnevniške zapiske, ki so bili bolj površna zaznamovanja vsakdanjega dogajanja. Takih zapiskov se je ohranilo 34 notesov in iz njih je povečini raslo vse Masljevo literarno delo. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Podlimbarskem zapisal, da je "mojstrsko risal drobne prizore in čiste pokrajinske slike, toda kot fabulist (pisec zgodb) je bil nebogljen, toplo in slikovito je lahko prikazoval le to, kar je bolj ali manj neposredno doživel sam". Njegova vzornika sta bila Jurčič in Stritar. Kot mlad dijak si je v licejski knjižnici v Ljubljani izposodil Jurčičevega Jurija Kozjaka in ga v enem letu prebral vsaj desetkrat. Po tej Jurčičevi povesti je v dijaškem listu Zimski večeri začel pisati povest iz turških bojev, prva natisnjena stvar sta bila dva soneta. Njegovo pisateljsko delo je počivalo do leta 1884, ko je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova črtica Krokarjev Peter, spomin na njegovo prvo vojaško leto v Mariboru. Vse življenje ga je mučilo domotožje in rad se je vračal v domače kraje – tudi kot pisatelj; v črtici Plaznik in kirasir Martin je upodobil svojega očeta, svojim tetama je posvetil črtico Kako sem prvikrat romal. Iz dobe, ko je zaman iskal civilno službo, je avtobiografska povest Gorski potoki (1895), ki pa je bralci niso ugodno sprejeli, kar ga je zelo potrlo. Na podlagi spominov iz vojske je nastala njegova najboljša realistična povest Tovariš Damjan (1902). Po upokojitvi leta 1905 se je naselil v Ljubljani in od takrat je njegovo pripovedništvo postajalo vedno bolj politično in družbeno obtožujoče. To se najbolj izrazito kaže v njegovem najobsežnejšem delu – romanu Gospodin Franjo (1913), v katerem je kritično opisal življenje v okupirani Bosni.

»Vedno prosim Boga, naj me privede nazaj v domovino«

Kaj se je zgodilo romanom Gospodin Franjo in z njegovim avtorjem, smo nakazali že na začetku. Podlimbarski je ta roman začel pisati junija 1912 v Ljubljani, ko se je čutil duševno čilega, zlasti v zgodnjih jutranjih urah. Najizdatnejši vir, iz katerega je zajemal podatke o tedanjih razmerah v Bosni, so bili njegovi lastni zapiski iz dobe njegovega vojaškega službovanja v Tuzli (1885-1889). Glavno vlogo je odkazal inženirju Franu Vilarju, ki mu je bosanska vlada izročila upravo gozdov na Konj-planini. Ta slovenski poštenjak ima posluh in srce za male ljudi, oblastniki pa jih zaničujejo in zatirajo. Pisatelj je 12. aprila 1913 na zadnji list rokopisa zapisal odrešilno besedo 'konec'. Rokopis je ponudil Slovenski matici, ki ga je sprejela med svoje publikacije s pripombo, "da omilite gotove ostre izraze, stavke in odstavke". Podlimbarski in predsednik SM Fran Ilešič sta rokopis skupaj prirejala za tisk. Ob izidu so bralci roman sprejeli s pravim navdušenjem. Po začetku prve svetovne vojne je ljubljansko deželno sodišče potrdilo odločbo državnega pravdnika o zaplembi romana in sicer z utemeljitvijo, da ima "izrazito politično tendenco".

Vojaško sodišče je pisatelju marca 1915 odvzelo častniške čine, junija 1916 pa je bil poslan v izgnanstvo v trg Pulkau na Nižjem Avstrijskem, kjer je bilo mnogo istrskih beguncev in italijanskih izgnancev. Obhajale so ga slutnje, da nikdar več ne bo videl svoje domovine. Sredi julija 1917 je bila njegova konfinacija ukinjena, čakal je le še na potni list, ki je prišel 19. septembra 1917, ko je umiral. 21. junija 1922 so njegove posmrtne ostanke prepeljali v domovino. Počastili so ga kot narodnega mučenca in ga pospremili na pokopališče velikih Slovencev na ljubljanskem Navju.

obletnica meseca 11_2012

 * 18. september 1878, Žabnice, † 26. maj 1942, Ljubljana

»Pravični bo, ko umrje, obsodil živeče hudobneže... Plašni bodo postali pri obračunu svojih pregreh, tožile jih bodo v obraz njih krivice.« Te misli iz svetopisemske Knjige modrosti, nanašajoče se na edino neprizivno sodbo - božjo, ki ji nihče ne more uiti, so natisnjene na podobici, ki je izšla v Ljubljani pred petdesetimi leti v spomin na dr. Lamberta Ehrlicha, profesorja etnologije in primerjalnega veroslovja na teološki fakulteti slovenske univerze. Kot duhovni voditelj študentov in vplivna katoliška osebnost je bil trn v peti partiji, ki si je prisvajala vodilno vlogo v boju slovenskega naroda proti okupatorju, da bi po vojni vzpostavila svojo oblast. Najeti morilec je 26. maja 1942 pred Ljudsko kuhinjo na Streliški cesti v Ljubljani ustrelil prof. Ehrlicha in njegovega spremljevalca, študenta Viktorja Rojica, ko sta se vračala od maše.

»Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta« je zapisal v Mohorjevem koledarju 1945 njegov urednik dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof). »Vsako stvar, ki je bila važna za božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev ... Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven, pri tem pa tako prijetno čil in krepak, da je pomenil živo obrambo božjih resnic in milosti na zemlji.«

Zasnove vseh svojih bogatih darov je prejel v domači hiši – pri Ehrlichovih v Žabnicah v Kanalski dolini (kraj je tedaj upravno spadal pod Koroško), kjer je zagledal luč sveta 18. septembra 1878. Ehrlichovi so bili trdna kmečka družina. V njihovi hiši je bila tudi gostilna in pošta. Mimo je vodila pot na Svete Višarje, do začetka tega stoletja najbolj sloveča slovenska božja pot, kamor je Lambert v mladih letih pogosto romal; kot bogoslovni profesor in mladinski vzgojitelj pa je velikokrat predaval na višarskih dijaških tečajih. Skrbna mati Magdalena in razgledani oče Ivan sta svojim otrokom priskrbela dobro vzgojo. Lambert se je po zgledu svojega starejšega brata Martina (1871–1929) odločil za duhovniški poklic. Po končani ljudski šoli v Žabnicah, je šel na klasično gimnazijo v Celovec. Bogoslovje je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil 20. julija 1903 posvečen v duhovnika. Isto leto je v Innsbrucku dosegel naslov doktorja teologije.

Poln mladostnega ognja je šel na delo med svoje koroške rojake: deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa je postal škofov tajnik ter nazadnje profesor v celovškem bogoslovju. Ob duhovniškem delu, se je z vsem srcem posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju na Koroškem. Leta 1904 je ustanovil Krščansko-socialno zvezo za Koroško (1907), ki (v malo spremenjeni obliki) obstaja še danes. Skupaj z bratom Martinom, profesorjem svetopisemskih ved na celovškem bogoslovju, je za študirajočo slovensko mladino v Celovcu ustanovil slovenski katoliški dijaški dom (1910). Brata sta v bogoslovcih budila narodno zavest. Lambert Ehrlich je v knjižici Aus dem Wilajet Kärnten (1913) opozoril na zatiranje koroških Slovencev in povedal, da se upravičeno borijo za naravno pravico do obstoja. Vedno mu je šlo za resnico in pravico, ki ju je branil z vso odločnostjo in v tem duhu je vzgajal tudi mlade. Že na Koroškem je zbiral delavsko mladino ter kmečke fante in dijake na sestankih, jih vodil v gore, kjer jih je navduševal za vzvišene naloge in jih opozarjal na socialne probleme. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1919-1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Sad tega študija je bilo več znanstvenih razprav (o verovanju in kulturi avstralskih staroselcev).

Pridobil si je ugled mednarodno priznanega strokovnjaka in kot tak je leta 1922 postal profesor primerjalnega bogoslovja in apologetike na teološki fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani. Uvedel je nov študijski predmet –misijologijo (za misijone je ogrel svojega nečaka Janeza in nečakinjo dr. Elo). Njegovi študenti na teološki fakulteti ga imajo v spominu kot globoko pobožnega znanstvenika, ki je pred predavanjem kleče molil. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, je profesorja Ehrlicha postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili 'zmešanec'). Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politiko. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu 'Straža v viharju'). 'Stražarji' so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Lambert Ehrlich je kot 'veliki stražar' stopil v borbo za nov narod in v tem boju je padel. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica. Na preprosto marmornato ploščo so poleg njegovega imena ter letnic rojstva in smrti vklesali napis 'duhovnik božji'. Po vojni so njegov grob oskrunili: nova oblast je Ehrlichove posmrtne ostanke ukazala odpeljati v neko brezno na Notranjskem.

(obletnica meseca 06_1992)

 * 19. december 1828, Leše pri Št. Jakobu v Rožu, † 18. september 1869, Celovec

Zibelka mu je tekla v Lešah, slikoviti vasici, ki spada v župnijo sv. Jakob v Rožu. Rodil se je 19. decembra 1828 v zavedni slovenski družini. Že doma, nato pa v šentjakobski ljudski šoli, se je naučil lju­bezni do materinega jezika, ki mu je bil vse življenje tako močno pri srcu, da je zanj ogromno storil. Po končani šoli v domači fari je odšel v Celovec, kjer je končal normalko, gimnazijo in licej. Ko je bila le­ta 1848 uvedena na srednje šole slovenščina kot učni predmet, je Jane­žič postal začasni gimnazijski učitelj slovenščine, a brez plače.

Uve­del je tudi tečaj slovenščine za uradnike in pravnike; nekaj let si je služil kruh s prevajanjem deželnih zakonov in uradnih razglasov. Po uspešno končanem študiju na dunajski univerzi (bil je predvsem učenec Frana Miklošiča) je postal profesor slovenščine, nemščine, zgodovine in zemljepisa na celovški realki, slovenščino pa je poučeval tudi na gim­naziji. V srečnem zakonu sta se rodila dva otroka, ki pa sta očeta le malo videla, saj je ob vseh šolskih obveznostih "ob prostem času" opravljal še veliko drugih del: predaval, dopisoval, zbiral sodelavce za liste, ki jim je bil urednik, vodil organizacijo slovstvenega in založ­niškega dela; veliko je pisal, vneto je pomagal pri ustanovitvi Mohorjeve družbe, ki ji je bil od ustanovitve do prezgodnje smrti tajnik. Do kraja izčrpan od dela in bolezni (jetike) je omahnil 18. septembra 1869 v Celovcu.

Janežič se je kot mlad učitelj lotil sestavljanja slovenskih učbe­nikov. Začel je s slovarjem (nemško-slovenski 1850, slovensko-nemški 1851). Najpomembnejša je Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva (1854), v katero je vnesel dosežke dotedanjega raz­voja slovenskega jezika in prizadevanj za njegovo enotnost in dožive­la je 10 izdaj. Njegovo Cvetje iz domačih in tujih logov je bilo beri­lo, s katerim je hotel dijaštvu dati v roke dela domačih in tujih kla­sikov (kasneje je to zbirko obnovila Mohorjeva družba). Jakob Šolar z občudovanjem piše: "Če je tako delo težko celo za strokovno dobro pripravljenega delavca, si lahko mislimo, da je bilo za nešolanega mlade­ga človeka še veliko težje." Izredno delaven je bil Janežič tudi v izdajanju slovstvenih listov. Leta 1850 je "pribrenčala" Slovenska bče­la (1850-1853), sledili so: Glasnik slovenskega slovstva (1854), Slo­venski glasnik (1858-1868) in Besednik (1869). Najbolj vidno vlogo je odigral Slovenski glasnik, ki je okrog sebe zbral najboljše tedanje slovenske pesnike in pisatelje (Jenko, Erjavec, Mandelc, Zarnik, Lev­stik, Jurčič, Stritar). Fran Levstik je za prvi letnik Slovenskega glasnika napisal svoje znamenito Popotovanje od Litije do Čateža, raz­pravo o vsebini in obliki slovenske povesti in drame, in še bolj zna­menito povest Martin Krpan z Vrha. Janežič kot urednik in organizator je s tem listom slovensko pesništvo in pripovedništvo dvignil na umet­niško raven.

Ob škofu Antonu Martinu Slomšku in kaplanu Andreju Einspielerju je bil mladi učitelj Anton Janežič ustanovitelj Društva sv. Mohorja - Mo­horjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. Januarja 1851 je v svojem listu Slovenska bčela zapisal, "naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo iz­obraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom izpodbujati". Društvo je zaživelo leta 1852; prvi predsed­nik je bil Andrej Einspieler, službo tajnika pa je sprejel Anton Jane­žič in jo opravljal (brezplačno) do svoje bolezni in smrti. Mlado drevesce kar ni hotelo pognati, zato sta Einspieler in Janežeič predlaga­la preosnovo Društva sv. Mohorja: presadi naj se na cerkvena tla kot družba ali bratovščina. Prenovljena Družba se je organizirala po župnijah, članarino so znižali na en goldinar za vse, pobirala se je vnaprej, da je imela Družba denar za tisk knjig (1860). Tajnik Jane­žič je Družbi pridobival dobre sodelavce, sam pa je skrbno urejal vse knjige, zlasti Koledar in večernice, ki so jih začeli izdajati leta 1860. Znal je pritegniti k sodelovanju duhovnike in laike iz vseh slo­venskih pokrajin; pesnike in pisatelje, zdravnike, pravnike, naravo­slovce, zgodovinarje, bogoslovne pisatelje in gospodarske strokovnja­ke. Šlo mu je za to, "da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali - brali dobre in koristne bukve".

(obletnica meseca 12_1998)

 * 18. september 1908, Žižki, Avstro-Ogrska † 23. februar 1971, Ljubljana

Prekmurec je postal Korošec

Bogastvo nekdanjih skromnih prekmurskih domov so bili številni otroci. Tako je bilo tudi pri Ciganovih v Žižkih v župniji Črensovci, kjer sta starša Jožef in Terezija roj. Horvat za prvorojencem Francem, našim slavljencem, rojenem 18. septembra 1908, kot božja sodelavca podarila življenje še enajstim otrokom. Ob pogrebu matere Terezije je župnik dejal: "Ciganova mati je za vsakega otroka napisala čudovit list v knjigo življenja. Zato potrebujemo še več takšnih mater, da bo življenje bolj božje in bolj sveto." Franc je ljudsko šolo obiskoval v rojstni vasi. Leta 1920 je prišel v salezijanski zavod v Veržeju kot gimnazijec. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1929 se je posvetil bogoslovnemu študiju na teološki fakulteti v Ljubljani, ki ga je zaključil z mašniškim posvečenjem 7. julija 1935 v ljubljanski stolnici. Med drugo svetovno vojno je bil učitelj, vzgojitelj in zborovodja pri salezijancih na Rakovniku, na Radni in v Lisičjem pri Škofljici, kjer je s svojimi fanti pomagal na kmetijah, ki so ostale brez gospodarjev, ker so jih internirali Italijani. Maja 1945 je zaradi neutemeljenih groženj odšel kot begunec na Koroško, ki je postala njegova druga "domačija".

 Leta 1946 je v Padovi doktoriral iz teologije, v letih 1947-1949 je v Gradcu študiral glasbo in se tako usposobil za profesorja glasbene vzgoje na novoustanovljeni Slovenski gimnaziji v Celovcu, kamor ga je leta 1957 povabil njen prvi ravnatelj dr. Jožko Tischler. Postal je tudi vzgojitelj v Mohorjevem dijaškem domu. Pred tem je deset let upravljal župnijo Kamen v Podjuni, kjer je ustanovil orglarsko šolo. Od leta 1958 naprej je prepotoval vso južno Koroško ter zbiral ljudske pesmi in jih zapisoval.

"Dokler bomo peli, bomo obstali"

Ljubezen do petja je France Cigan prejel v domači družini, kjer so bili vsi glasbeno nadarjeni, zlasti še oče in teta Verona. Če se je v vasi slišala pesem, so ljudje rekli: "Pri Ciganovih pojo." Leta 1968 je France Cigan zapisal: "Dokler bomo peli, bomo obstali. Ne more biti drugače, ker naša pesem je naša vez na vse strani. Veže nas z domom, veže s preteklostjo, veže med seboj, veže z mladino - našo bodočnostjo. Če teh vezi ni, smo kakor list, ki se je odtrgal od drevesa." To je sam skušal uresničevati kot župnik med koroškimi rojaki in profesor glasbene vzgoje na slovenski gimnaziji v Celovcu. kjer je leta 1959 ustanovil mešani pevski zbor Jakob Gallus-Petelin, v katerega so bili vključeni pevci iz vse južne Koroške. Znal jih je navdušiti, da so imeli res veselje do petja. V okviru Koroške dijaške zveze, ustanovljene decembra 1961, je France Cigan ustanovil mladinski mešani in fantovski zbor, ki sta nastopala na raznih prireditvah. Zelo odmevne so bile akademije Slovenske gimnazije ob zaključku šolskega leta, ki so bile zamisel profesorja Franceta Cigana. Na njej so nastopili vsi zbori, ki jih je on ustanovil in vodil. Krščanska kulturna zveza se je po Ciganovi smrti odločila, da vsako leto ob obletnici njegove smrti pripravi osrednji koncert Koroška poje. Pri akademijah je spravil na oder tudi do 250 pevcev in pevk. Kot glasbeni pedagog je trdil, da glasbeno nenadarjenih mladih ljudi ni, razlika je le v stopnji glasbene kvalitete. Za njegovo glasbeno delo med našimi rojaki na Koroškem, dolgo časa "neopaženo", mu je bila po smrti podeljena Gallusova plaketa, najvišje pevsko odličje Republike Slovenije.

Vzgojitelj mladine z življenjem med mladimi

Ko je leta 1957 postal profesor glasbe na Slovenski gimnaziji v Celovcu, je postal tudi vzgojitelj v dijaškem domu Mohorjeve družbe. "Kot vzgojitelj je bil po don Boskovem zgledu vedno med nami, od jutra do večera," se spominja koroški duhovnik Ivan Olip. "Revne in uboge dijake je nesebično podpiral in skoraj ves denar, ki ga je zaslužil kot profesor, razdal za dijake in v dobrodelne namene." Vzgojiteljski dar je pokazal že v begunskem taborišču na Vetrinjskem polju, kjer je zbiral okoli sebe dečke, "da bi se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili", kot je zapisal eden od njih (Tone Oblak). "Bogu sem hvaležen, da sem bil rojen tako, da je bil dr. Cigan vzgojitelj mojih dijaških let, saj nam je bil močan steber in dragocena opora v času, ki je za človeka zelo važen," pričuje inženir Franc Kattnig. "Veselil se je z nami, če nam je v šoli kaj posebnega uspelo, trpel pa je tudi z nami, če je kaj spodletelo. Grajal je, bolj pa prigovarjal, bodril in pozival. Skratka: čutil si, da ga malomarnost boli. In to nam je po moje bilo dovolj vzgojno, da smo se potrudili."

Njegove številne načrte za delo na vseh področjih, ki so mu bila pri srcu, je prekrižala težka bolezen. Zdravja je iskal v Ljubljani in v Celovcu, vendar zaman. Njegovo plemenito srce se je ustavilo 23. februarja 1971. Vstajenja čaka med svojimi sobrati salezijanci na ljubljanskih Žalah. Ob njegovi smrti so natisnili spominsko podobico z napisom, ki ga je sestavil sam in zveni kot njegova oporoka: "Vaša molitev, bratje in sestre, naj bo v pomoč moji duši; vaša ljubezen do slovenske pesmi in mladine spomenik mojemu delu."

(obletnica meseca 09_2008)

"Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih." Ta stavek na spominski plošči dr. Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil pred 150 leti krščen, razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči razodete resnice. S svojim načelnim, logično neizprosnim pisanjem je pospeše­val "ločitev duhov" v slovenskem ozračju. Preveč so poudarjali nje­govo kritiko slovenske književnosti, zlasti nekaterih Gregorčičevih pesmi, zanemarjali pa njegovo delo za narod.

Prekaljen v kraški burji

Mehki "goriški slavček" Simon Gregorčič, ki ga je Mahnič s svojo strogo sodbo nekaterih njegovih pesmi silno prizadel, je zapisal, da je nadenj "prihrula nevihta s Krasa". Anton Mahnič je bil sin kamnitega Krasa, prekaljen v burji, ki neusmiljeno piha in čisti ozračje. Rodil se je 14. septembra 1850 v kmečki družini v Kobdilju, ki spada pod župnijo Štanjel. Po končani osnovni šoli v Štanjelu je 1863 vstopil v goriško semenišče. Maturiral je z odliko in odločil se je za študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1874. Naslednje leto je dovršil bogoslovne študije ter postal prefekt v dijaškem semenišču v Gorici, hkrati pa je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je bil leta 1881 promoviran za doktorja bogoslovja. Že od leta 1880 je v goriškem bogoslovju predaval biblične vede, po doktoratu pa je postal redni profesor.

Leta 1884 je prevzel uredni­štvo škofijskega lista Folium periodicum in v njem objavljal vzgoj­ne članke v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati revijo Rimski katolik, 1891 je postal ravnatelj semenišča, 22. novembra 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na Krku. Škofovsko posvečenje je pre­jel 7. februarja 1897 v Gorici, škofijsko stolico na Krku je zasedel 27. marca. Kmalu je sklical škofijsko sinodo. ki je rešila uporabo glagolice v bogoslužju. Med prvo svetovno vojno je organiziral po­moč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki. Italijani so ga z zvijačo odpeljali v konfinacijo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk. Šel se je zdravit v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl.

Nosil je baklo načelnega boja

"Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita," je zapisal v Rimskem katoliku dr. Anton Mahnič, ki je bil "izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost" (Drago Klemenčič). To je pokazal že s svojimi latin­skimi sestavki, v katerih se je lotil tudi "bolne" slovenske književ­nosti (Stritarja), vendar je to šlo neopazno mimo. S svojimi pogo­vori Dvanajst večerov, ki so leta 1884 izhajali v Slovencu, pa je zanetil ogenj v strehi. V njih je Mahnič proti umetnostnemu skepti­cizmu razvil svojo zamisel "metafizične trojice": resnično-dobro-­lepo. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, in nič ne more biti lepo, kar ni resnično in dobro. Po njegovem je namen umetnosti "dvi­gati". Obsodil je Prešernovo ljubezensko poezijo in odklonil Stri­tarjevo svetožalje, ki da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, kako je pesimistična filozofija kvarno vplivala na slovensko slovstvo, ki ja imenoval "slovstveno malikovanje". S temi podlistiki je je Mahnič "vrgel v slovenski ka­os baklo načelnega boja" (Ivan Prijatelj). Načelnost ga je vodila pri ustanavljanju in pisanju Rimskega katolika. Poudarjal je, da breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nesta­novitnost delovanja. Te svoje misli je zastopal na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani (29.-31. avgusta 1892), kateremu je postavljal za cilj ločitev duhov na Slovenskem.

"Ko sem pisal, sem imel pred očmi mladino"

Od vseh literarnih zgodovinarjev, ki zavračajo Mahničevo obsodbo slovenske književnosti, posebej nekaterih Gregorčičevih pesmi, je še najbolj blag dr. Ivan Grafenauer, ki piše, da je te pesmi "sodil s stališča mladinskega slovstva. Pesmi kakor Izgubljeni cvet, Dekle­tova molitev idr. so se mu zdele nevarne nežni mladini. Pesmi kot Človeka nikar, Lastovkam idr., ki so bile izraz bolestnega čustvene­ga razpoloženja, je imel za odsev pesimističnega filozofskega nazi­ranja in zato za nasprotne krščanski veri". Vso literaturo je preso­jal s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješol­ska mladina bere in mora brati. "Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal," izpoveduje v Dodatku Dva­najstim večerom. Največjo skrb je posvečal dijaštvu, ker je bil trd­no prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez no­vega rodu. Že v prvem letniku Rimskega katolika se je obrnil na slo­venske dijake, v četrtem letniku je začel objavljati Pisma srednje­šolcem in je zanje razpisal razne naloge, jih v pismih kratko oce­njeval, boljše pa objavljal in honoriral, dokler niso liberalne šol­ske oblasti dijakom Rimskega katolika prepovedale. Pri svojih bral­cih je budil narodno zavest. "Dolžni smo narod ljubiti in si narod­nost ohraniti." Na podlagi narodnega jezika ima vsak narod pravico do šol vseh stopenj, ki mu omogočajo izobrazbo. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.

obletnica meseca 12_2000

 * 14. september 1890, Ljubljana, † 16. september 1952, Ljubljana

Razvedrilo profesorja, železničarjevega sina

Franc Ramovš, oče jezikoslovca Frana, je bil strojevodja južne železnice (Dunaj-Trst) in je bil poročen z Marijo Tomšič. Fran se jima je rodil v Ljubljani 14. septembra 1890. Štiri leta zatem se je družina preselila v Borovnico. Ljudsko šolo je Fran obiskoval v Borovnici in v Ljubljani, kjer je bil potem na gim­naziji vseskozi odličnjak. Na pobudo prijatelja Ivana Cankarja se je poskusil tudi v leposlovju. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje. Študij je nadaljeval v Gradcu in ga tam tudi končal ter bil sredi leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, promoviran za doktorja filozofije. Kljub šibkemu zdravju je bil mobiliziran, a je po nekaj mesecih na soški fronti tako obnemogel, da se je leto dni zdravil, leta 1917 pa je bil dodeljen črnovojniški službi (v zaledju) v Ljubljani in Kamniku. V tem času si je tudi ustvaril družino.

Žena, srednješolska profesorica, s katero se je bil spoznal na Dunaju, mu je rodila dva otroka: prvorojenka je pri treh letih umrla, sin Primož, rojen leta 1921, pa je postal priznan skladatelj in orgelski virtuoz.Iz svojih otroških let se je spominjal, kako sta z očetom, tedaj uglednim profesorjem mlade ljubljanske univerze, vsako popoldne šla na ljubljanski grad. "Tam sva se sprehajala in potem pod večer zavila še proti postaji, na most za pešce, ki je prečkal železnico ob takratni Dunajski cesti. Mislim, da je tudi oče užival, ko sva gledala večerne vlake, kako odhajajo v vse smeri."

Med očeti slovenske univerze in akademije

Po zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 se je začelo pripravljanje slovenske univerze in Fran Ramovš je postal tajnik komisije za njeno ustanovitev. Po njeni ustanovitvi leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika ter za dve leti izvoljen za univerzitetnega poslovodja, da natančneje organizira delovanje univerze. Slušatelje slovenske najvišje šolske ustanove je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje, poleg tega je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. "Tisti, ki so imeli srečo, da so ga poslušali, vedo povedati, da je bil bleščeč predavatelj.

Vzgojil je vrsto nadaljevalcev svojega dela" (France Novak). Zelo si je prizadeval tudi za ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1935, ko je bil rektor ljubljanske univerze, je napravil načrt za njeno ustanovitev, ki pa so ga beograjski oblastniki zavrnili, zato je iz protesta odstopil kot rektor. Ko pa je bila leta 1938 Akademija vendarle ustanovljena (smela se je imenovati akademija znanosti in umetnosti, ne pa slovenska torej AZU in ne SAZU), je bil med njenimi prvimi 98. člani in prvi načelnik njenega filozofsko-filološko-historičnega razreda. Od leta 1942 je bil njen prvi tajnik. Po letu 1945 je izdelal novim razmeram primerne pravilnike, statute, in Akademijo preuredil po inštitutih. Leta 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika. Bil je tudi ustanovitelj in prvi upravnik njenega inštituta za slovenski jezik, ki zdaj nosi ime po njem.

Jezik ni samo orodje pisateljev

"Od ustanovitve ljubljanske univerze," piše jezikoslovec Rudolf Kolarič, "je bil Fran Ramovš največja avtoriteta tudi v vprašanju slovenskega knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen (da bi zavračal vse, kar ne zveni slovensko), kajti zavedal se je, da pisni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejanega javnega in zasebnega življenja." Glavno delo Frana Ramovša je bilo raziskovanje slovenskega jezika, ki ga je začel že v študentskih letih in ga je opravljal vse življenje. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal pa si je vse dotedanje študije o slovenskih narečjih. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečij ("Vsaka vas ima svoj glas").

Njegov življenjski načrt je bila Historična gramatika slovenskega jezika, od katere pa sta izšla le dva dela: Konzonantizem (1924) in Dialekti (1935). Drugi deli v tej zbirki niso izšli, čeprav jih je obravnaval v univerzitetnih predavanjih. V skrajšani obliki je vokalizem (razprava o samoglasnikih) podan v njegovi najboljši knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936). V okvir zgodovinskega raziskovanja slovenščine sodi tudi kritična izdaja Brižinskih spomenikov (1937), prvega zapisa v slovenskem jeziku. Pripravil jo je skupaj z zgodovinarjem Milkom Kosom. Fran Ramovš je omahnil sredi ustvarjalnega dela 16. septembra 1952, dva dni po svojem dvainšestdesetem rojstnem dnevu.

obletnica meseca 09_2002

 * 3. december 1840, Pišece, † 13. september 1923, Pišece

Pleteršnikov oče Franc je bil učitelj na privatni ljudski šoli barona Moscona na pišečkem gradu. Maks je bil prvorojenec, za njim je prijokal na svet brat Jožef, potem pa še sestri Marija in Antonija. Vsi so ostali samski in po smrti zadnjega Pleteršnika je hišo in posestvo prevzel nečak, prof. Maks Hočevar iz Ljubljane. Pleteršnikov Maks je obiskoval ljudsko šolo v Pišecah (zdaj se tamkajšnja osemletka imenuje po njem), kot gimnazijec v Celju (1851-1859) je bil vedno med najboljšimi v razredu. Po maturi je študdiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju. Nadarjenega študenta je ugledni jezikoslovec Franc Miklošič pritegnil k pregledovanju popravnih pol svojega staroslovenskega slovarja. Po končanem visokošolskem študiju je bil suplent v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 za stalno zasidral kot profesor na takratni edini slovenski gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal vse do upokojitve, 4. avgusta 1900. Vselej je rad zahajal v Pišece, po upokojitvi pa se je tam mudil pogosteje; lepo je uredil rojstno hišo (napeljal je celo svoj lastni vodovod!) in vzorno obdeloval posestvo. Dobro leto pred smrtjo se je za stalno preselil v svoj ljubi rodni kraj. Pišečkim rojakom je dajal zgled lepega krščanskega življenja: s svojega grička je častitljivi profesor vsako nedeljo ob desetih prihajal k maši in sodeloval tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Ko je še kot aktivni profesor prihajal domov na počitnice, se je vedno oglasil pri župniku in kaplanu. Leta 1875 se je kot vernik udeležil svetoletnega romanja v Rim. Ob njegovem pogrebu (15. septembra 1923) se je na farnem pokopališču zbrala velika množica ljudi, ki so učenega in skromnega profesorja nadvse cenili, in številne osebnosti slovenskega kulturnega življenja. Ob desetletnici smrti (1933) so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo in ob tej priliki je njegov nekdanji učenec Janko Mlakar v svoji pridigi Pleteršnika predstavil kot vzgojitelja, ki je bil svojim dijakom zgled delavnosti in doslednosti v življenju po veri.

V zgodovino našega naroda se je Pleteršnik zapisal s svojim glavnim delom: s sestavo slovensko-nemškega slovarja (pisal je že v študentovskih letih in sicer zgodovinske sestavke pa tudi članke o sodobnih vprašanjih, npr. o Beneških Slovencih). Gradivo za Slovar so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart; Zalokar, Caf, Miklošič). Prvi urednik načrtovanega slovarja (slovenski odbor je vodil ljubljanski škof, najprej Vidmar, zatem Pogačar, nazadnje Wolf) je bil pisatelj Fran Levstik, ki pa je nad delom obupal. 22. februarja 1883 je bil na to mesto imenovan Maks Pleteršnik, ki je delo odločno vzel v roke, da je slovar proti koncu leta 1892 že šel v tisk in bil leta 1895 dovršen. "Slovar je bil za razmere, v katerih je nastajal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo," sodi priznani jezikoslovec Anton Breznik. Ta slovar (leta 1974 je bil ponatisnjen) spada med temeljna dela slovenskega slovstva: "Iz Pleteršnika so jemali vsi, ki so se v 20. stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom" (Franc Jakopin).

obletnica meseca 09_1993