* 4. september 1834, Ljubljana, † 12. januar 1887, Gorica, Avstro-Ogrska

Strmeči otrok ob mlaki na vrtu

Gregorčič ni pretiraval: Fran Erjavec je od najnežnejše mladosti pa do svoje prezgodnje smrti ljubil vse živo v naravi. In ljubezen je bila vzajemna. Rodil se je 9. septembra 1834 na Poljanah, predmestju Ljubljane, ki je bila tedaj še 'dolga vas'. Oče, po rodu iz Kriške vasi pri Višnji gori, je bil mestni uslužbenec in imel je hiško z vrtom. Na njem je mehki Dolenjec sadil rože, pa jih je 'praktična' žena zamenjala s krompirjem. Na koncu vrta je bila "velika mlaka, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje," se spominja Fran v svojem spisu Žaba (1855). "Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele." Oče mu je umrl, ko še ni dopolnil pet let, mati se je znova poročila in Frana je vzgajala stara mati. Pomenljivo je, da Erjavec v svojih spisih nikoli ne opeva materinske ljubezni in skoraj vsi njegovi junaki so brez matere! Njegova ljubezen do narave se je poglobila, ko se je kot gimnazijec seznanil s prirodopiscem samoukom Ferdinandom Schmidtom. Z njim in z drugimi kranjskimi prirodopisci je v počitnicah "oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero jamo in votlino".

V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot 'vajevci'. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.

Profesor s popotno torbo

Po končanem študiju je bil eno leto profesor na Dunaju (Gumpendorf). Leta 1860 je postal profesor v Zagrebu, kjer je ostal enajst let. Na šoli je brž začel ustanavljati prirodopisni kabinet. V prirodoslovne in narodopisne namene je prepotoval vso Hrvaško in sosednje pokrajine.

Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.

Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni - pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije 'mili' otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.

Najplemenitejši mož našega slovstva

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 9, str. 20.

* 14. julij 1912, Split, † 4. september 1985, Ljubljana

»Ne, nisem bila nesrečen otrok ...«

»Ne, nisem bila nesrečen otrok, čeprav sem bila tako rekoč brez staršev, in če sem pogrešala materino ljubezen, se tega nisem več zavedala,« je dejala v enem od številnih intervjujev ob svoji sedemdesetletnici. Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu "v vili z belimi stenami in s palmo na vrtu" v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu in mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama pa operna pevka, ki se je na moževo željo (začasno) odpovedala karieri. Ko ji je bilo dve leti, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče nenadoma obogatel. Po smrti mlajše sestre Ivice sta se starša ločila. Mirica je bila dodeljena očetu, ki jo je poslal k svojim sorodnikom v Ljubljano. Od tam je odšla v Trbovlje k očetovim staršem, kjer je hodila v osnovno šol, nižjo gimnazijo je končala v Ljubljani. Po mali maturi jo je oče poslal v internat za dekleta 'boljših' družin v Švico, kjer se je naučila govoriti in pisati v treh evropskih jezikih: francoščini, nemščini in angleščini.

S tem znanjem je pozneje kot prevajalka služila kruh zase in za svoje otroke. Petnajstletna se je vrnila Ljubljano in z močjo lastne volje ob podpori strica Alberta Kramerja, ministra in senatorja, končala gimnazijo in se po maturi vpisala na pravno fakulteto. Študij pa je kmalu opustila, kajti poročila se z Borisom Pucem, sinom tedanjega ljubljanskega župana, in pri devetnajstih letih je rodila hčerko Nevo, kmalu za njo še drugo hčerko Katarino. Ko je bila v šestem mesecu nosečnosti za sina Andreja, je zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju končala v nemških zaporih (to ji je dalo snov za dramo Svet brez sovraštva, 1945). Po vojni je rodila še sina Matjaža, vendar je bil zakon že v krizi. Po ločitvi se je poročila s slikarjem in grafikom Francetom Miheličem.

Ko je izšla njena prva knjiga, je 'plavala' po Ljubljani

»Kot otrok sem napisala igrico, ki smo jo igrali v Trbovljah,« je povedala Mira. Temu mladostnemu poskusu so sledila leta brez literarnih ambicij, potem pa se ji je nenadoma odprlo in napisala je svoj prvi roman Obraz v zrcalu. »Roman je izšel v začetku marca 1941, torej tik pred vojno. Ko sem zagledala svoje ime 'Mira Pucova' na platnicah knjige v izložbi ljubljanskih knjigarn, mi je bilo, kakor da sem dobila krila. Plavala sem po ljubljanskih ulicah in si govorila: Mira Pucova, Mira Pucova ... Napisala sem roman, ki je izšel, kakšen čudež, pisala bom še, pisati moram, to je slednjič moj pravi poklic, edino, za kar je vredno živeti.« Že naslednje leto je izšel njen drugi roman Tiha voda. Med vojno zaradi težkih razmer ni mogla pisati. Po vojni, med razcvetom socialističnega realizma, ki ji je bil tuj, se je nekaj let posvečala dramatiki: v tem času so nastale tridejanske drame Svet brez sovraštva (1945), Ogenj in pepel (1949) in Operacija (1950) ter komedija Zlati oktober (1954). »Preživljala sem se s prevajanjem, to je bil moj vsakdanji kruh, pisanje daljših tekstov sem si morala šele zaslužiti ... Kakih osem mesecev na leto sem opravljala to tlako ..., da sem si zaslužila nagrado – štiri mesece časa za lastno delo.« Prevedla je nad 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine.

V njenih romanih (vseh je sedemnajst) je prisotna avtoričina življenjska zgodba. Njeno temeljno delo je roman Plamen ali dim (1973), ki ga je s presledki ustvarjala deset let in je v bistvu šest romanov, kronika meščanske družine, ki jih je združila v sago po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy, Thomas Mann). Od vseh njenih knjig ji je bila najljubša mladinska povest Pridi, moj mili Ariel (1965).

Ni ženske ali moške literature

Pisateljski vrh je Mira Mihelič doživljala v desetletjih od 1950 do 1970. V svojih romanih je dajala prednost ženskim likom: njene ženske so dinamične, v spopadu s seboj in zase, za svoje može, ljubimce in sinove, predvsem pa za življenjski smisel. Moški so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni liki, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Takšne je pač srečevala v svojem življenju! Zelo so jo bolele krivične sodbe. »Sem hči meščanske družine in v tistih prvih povojnih letih sem to občutila, saj sem morala večkrat slišati, da sem 'buržujka'. To je bilo zame tem bolj boleče, ker sem, kakor mislim, vsaj toliko delala kot povprečna delavska žena.« Kot pisateljica ni imela 'manjvrednostnih kompleksov' v odnosu z moškimi kolegi. »Zmerom sem se počutila enakopravno. Moram pa priznati, da sem včasih naletela na podcenjevanje svojega dela, ker sem ženska. Toda rekla sem si: Ni ženske ali moške literature, je samo dobra ali slaba literatura.« V pisateljskih krogih je bila tudi družbeno dejavna. Leta 1962 je bila soustanoviteljica obnovljenega slovenskega centra PEN in v njem je delala skoraj vse do svoje smrti. Njen poseben prispevek v okviru PEN je bila pomoč pisateljem v zaporu. Njeni spomini se končujejo z odstavkom: »V hiši živita tudi moja dva mala vnuka in kadar prideta domov iz vrtca in šole, ni več tako tiho. Martin, starejši, pride k meni, me objame in mi reče: "Moja stara princesa!" In potem: "Dobra si. Ko boš umrla, bom zelo jokal za teboj!" Hm, ampak meni se še nikamor ne mudi.« Sestra Smrt pa je potrkala na njena vrata prav kmalu: 4. septembra 1985.

(obletnica meseca 07_2012)

 * 28. januar 1784, Jakuline (Šmarje na Vipavskem), Slovenija, † 2. september 1851, Podnanos

"V vinogradu očeta je skerben delavc bil"

Bil je sin vinorodne Vipavske doline. Rodil se je 28. januarja 1784 v Jakuli­nih v župniji Šmarje kot šesti otrok kmeta Franca in njegove žene Marjete Kodrič. Dve leti mlajši brat Franc je bil kasneje "tajnik" na njegovih številnih potovanjih. Prvo šolsko učenost mu je posre­doval duhovnik v Šmarjah, šolanje je nadaljeval v vipavski farni šoli, gimnazijo je obiskoval v Gorici, licej v Gradcu. Bogoslovje je začel študirati v Ljubljani, končal pa ga je v Gorici, kjer je bil 8. novembra 1807 posvečen v duhovnika. Na sveti večer, 24. decembra, je nastopil službo duhovnega pomočnika v Vipavi, od ju­nija 1809 do marca 1813 je bil kaplan-kurat na Planini nad Ajdov­ščino.

Ob slovesu je svoje vernike pohvalil, da med njimi ni bilo kakšne hujše pregrehe. Povedal jim je, da odhaja na prigovarjanje vipavskega dekana Štekarja. 9. marca 1813 je nastopil službo ku­rata in nato vikarja v Šentvidu, kjer je ostal 38 let, do smrti. Šentviška fara je takrat obsegala še Podrago in Lozice, bila je večja od Vipave in štela je okoli 2.000 duš. Vertovec je bil skr­ben dušni pastir, ki je znal prisluhniti težavam svojih vernikov. V začetku leta 1851 je zbolel za vodenico. Zaprosil je za upoko­jitev in preselil se je v hišo svojega nečaka Filipa, kjer je 2. septembra 1851 umrl.

"Hčerki je zapustil dve, oj, prekrasne hčerki ste!"

"Kakor na Planini, tako v Šentvidu," piše Franc Kralj, razisko­valec Vertovčevega življenja, "se je razdajal ne samo v versko­cerkvenem pogledu, ampak se je pomujal tudi za splošno izobraže­vanje in gospodarski napredek." Vertovec velja za učitelja naših vinogradnikov. (Njegov prvi slovenski spis, Vinske terte hvala, ki je izšel v Novicah leta 1843, je vsaj deloma spodbudil Prešer­novo Zdravljico, slovensko državno himno, ki jo je uglasbil šent­viški rojak, skladatelj Stanko Premrl.)

Na podlagi izkušenj, pri­dobljenih v farnem vinogradu in v svoji kleti ter strokovnih raz­prav v evropskih jezikih (znal je nemščino, italijanščino in fran­coščino), je pisal v Bleiweisove Novice. Iz teh prilog je leta 1845 nastala njegova znamenita knjiga Vinoreja za Slovence. Obsega 22 poglavij: 15 je posvečenih vinogradništvu, 7 pa vinarstvu oz. kletarstvu. Novice so to knjigo imenovale "kmetijska šola" in so jo zastonj delile med vinogradnike, naročnike Novic. Druga Vertovčeva "hčerka" pa je njegova knjiga Kmetijska kemija, "to je, natorne postave in kemijske resnice, obrnjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke". Izšla je leta 1847. Napisana je bila za praktično rabo in za strokovne šole. Vertovec se je zanimal tudi za astronomijo in zgodovino. Pisanja obsežne svetovne zgodovine ni dokončal, njegov rokopis je dopolnil Miha Verne in pod imenom obeh avtorjev je izšla leta 1865 z naslovom Občna povestnica ali zgodovina celega sveta. Po sodbi zgodovinarja Franca Kralja spada Matija Vertovec med "naše najimenitnejše poljudnoznanstvene pisce".

"Blažit duše in telo, kdo učil sirote bo?"

"Duhovniško in človeško podobo Vertovca nam v prvi vrsti slikajo pridige, objavljene v knjigi Shodni ogovori," piše Branko Marušič. V tej zanimivi knjigi, ki jo je pripravil "na nagovarjanje prijat­lov" in je izšla leta 1850, najdemo 26 pridig, ki jih je Vertovec imel v časovnem razponu skoraj 40 let (1810-1848) ob raznih cerk­venih slovesnostih. Te njegove pridige imajo tudi literarno vred­nost. "Prizadevali smo si jih tako izdelati," piše Vertovec v pred­govoru, "da bi se ne samo prostimu ljudstvu, ampak tudi bolj izo­braženim dopadle." Iz njegovih pridig se začuti, da je Vertovec kar dobro poznal ljudi: često graja njihove napake, zgrešeno vzgojo staršev, zakonce, ki se ne spoštujejo, slabo vzgojene ot­roke, grdo govorjenje, jezikavost žena, sprevrženosti, ki so se dogajale tudi na božjih poteh... Vertovčeve pridige so zaradi prosvetiteljske misli, ki ga je vodila pri njegovem delu, tudi zgodovinski vir. Pričujejo o njegovi veliki ljubezni do Vipavske doline, ki jo večkrat imenuje "raj kranjske dežele". V njih začu­timo, kako trpi z ljudmi, ki jih muči in skrbi huda suša, propad denarja; kako se z njimi veseli dobre letine in se zanjo zahval­juje. Svoje vernike spodbuja k delavnosti: "Kakor je ptica k lete­nju in riba k plavanju, tako je tudi človek za delo ustvarjen." Starše spodbuja, naj posebej skrbijo za svoje otroke, "kadar iz otročjih let v fantovski ali dekliški stan prestopijo: to jim je, kakor de bi se znovič rodili". Znal je najti pravo besedo za vse ­"blažiti dušo in telo".

(obletnica meseca 09_2001)

 * 19. september 1911, Vučja vas pri Ljutomeru, † 2. september 1993, Ljubljana

Družinski pevski in glasbeni koncerti

Dragotin Cvetko je bil med starejšimi od sedmih otrok učiteljske družine: rodil se je 19. septembra 1911 v Vučji vasi pri Ljutomeru (brat Ciril, tudi znan glasbenik, je bil skoraj devet let mlajši), kjer je tudi zakorakal v šolo. Oče je želel, da bi postal učitelj, pa se je fantič temu uprl. »Svojo prihodnost sem načrtoval drugače,« piše v svojih spominih. »Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki ... Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

Poleti jih je obiskoval skladatelj Slavko Osterc, ko je prihajal na počitnice v domači Veržej. Večkrat se mu je pridružil violinist Franc Serajnik. »Ob takih prilikah se je v našem domu živahno razlegala glasba. Oče je igral klavir, Osterc na violo, Serajnik na violino.« Ko se je družina sredi dvajsetih let preselila v Maribor, se je Dragotin vpisal v glasbeno šolo Glasbene matice, ki mu je nudila sistematično strokovno izobrazbo. »Septembra 1932 sem v skladu s svojimi načrti odšel v Ljubljano, kjer sta bili instituciji, ki sta me zanimali: konservatorij in univerza.« Za 'svojega' profesorja na konservatoriju je izbral Slavka Osterca. Preživljal se je z instrukcijami. Leta 1936 je diplomiral na filozofski fakulteti, naslednje leto na konservatoriju, leta 1938 pa je promoviral za doktorja filozofije, ob tem se je hkrati izpopolnjeval v kompoziciji v mojstrski šoli praškega konservatorija.

Profesor, ki je očetovsko spremljal mlade

Takoj po končanem šolanju, leta 1938, je postal predavatelj na Glasbeni akademiji v Ljubljani, leta 1945 pa je postal profesor za glasbeno zgodovinske in teoretske predmete na Akademiji za glasbo ter vodja oddelka za glasbeno zgodovino, poznejšega zgodovinsko folklornega oddelka. Leta 1962 je ustanovil oddelek za muzikologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga vodil do upokojitve. Leta 1965 je pod njegovim uredništvom začel izhajati Muzikološki zbornik s prispevki domačih in tujih strokovnjakov. V letih 1970-1972 je bil dekan filozofske fakultete. Tržaški skladatelj Pavle Merkú (1927) pričuje, da se mu je leta 1950, glasbenemu novincu, Dragotin Cvetko "predstavil kot mentor, predvsem kot prijatelj". Imenoval ga je 'kolega', ga pritegoval k muzikološkemu raziskovanju, sledil njegovemu osebnemu in družinskemu življenju. »To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega del.« Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, je zapisal Merkú, "kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti".

Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je leta 1967 izvolila za dopisnega, leta 1970 pa za rednega člana. Bil je ustanovitelj in predstojnik muzikološkega inštituta na ZRC SAZU. Užival je velik ugled v strokovni javnosti po svetu. V letih 1963-1976 je bil podpredsednik znanstvenega sveta Mednarodnega inštituta za primerjalno muzikologijo. Leta 1967 je organiziral X. kongres Mednarodnega muzikološkega društva, kar je močno pripomoglo k ugledu slovenske in celotne jugoslovanske muzikologije.

Odkrival je dosežke slovenske glasbene umetnosti

Dragotin Cvetko je leta 1938 doktoriral z disertacijo Problemi občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja in kot mlad profesor se je sprva zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje. Po drugi svetovni vojni pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino, predvsem slovensko in jugoslovansko. Slovenska glasbena preteklost je bila dosti manj raziskana kot literarna in likovna, zato si je naprtil težko nalogo, da zapolni to praznino. Tako je nastajalo njegovo, lahko rečemo, življenjsko delo Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958-1960) v treh knjigah, ki obsegajo 1373 strani! To je prvo temeljno delo te vrste. V svoji Zgodovini uporablja Cvetko stilno periodizacijsko lestvico iz likovne umetnosti: temelji (najstarejša doba) – romanika – gotika – renesansa – barok – klasika – romantika.- moderna. Svoj pogled na razvoj stila v zgodovini slovenske glasbe je Cvetko še natančneje prikazal v knjigah Stoletja slovenske glasbe (1964), ki je izšla tudi v francoščini (1967), in Slovenska glasba v evropskem prostoru (1991). V nemščini je izšla njegova Glasbena zgodovina Južnih Slovanov (1975).

Pomembne so tudi njegove monografije, posvečene posameznim slovenskim skladateljem (Risto Savin, Davorin Jenko, Gojmir Krek, Anton Lajovec, Slavko Osterc). Med njimi gre posebno mesto knjigi Jacobus Gallus Carniolus (1965), ki je izšla tudi v nemščini in angleščini in je v njej predstavil našega velikega rojaka. Pripravil je tudi kritične izdaje del starih slovenskih skladateljev. Skladba njegovega življenja je izzvenela 2. septembra 1993, na pragu dvainosemdesetega rojstnega dne.

(obletnica meseca 09_2011)

* 3. september 1912, Gorica, † 4. januar 1977, Longomoso, Italija

Od revnega osnovnošolca do profesorja na univerzi v Rimu

Pesnik in teolog Vladimir Truhlar se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici. Njegov oče je bil Čeh František Truhlar, ki je bil kot železničar prestavljen k južni železnici v Divačo, kjer se je leta 1897 poročil z Marijo Malnerčič, hčerjo tamkajšnjega gostilničarja in župana. Družina je živela v znameniti Škratljevi hiši, kjer se je rodila večina otrok. Vladimir, osmi in zadnji, pa je zagledal luč sveta v Gorici, kamor je bil prestavljen oče. Maja 1915 se je morala družina zaradi soške fronte umakniti na Jesenice, kjer je Vladimir preživel svoje otroštvo. V železarskem mestu je končal osnovno šolo, potem pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani. Preživljal se je v glavnem z instrukcijami; tri leta v družini pesnika Otoka Župančiča, katerega sin Marko je bil njegov sošolec.

Po maturi leta 1933 se je vpisal v bogoslovje. Na teološki fakulteti ga je najbolj pritegnila filozofija in profesor Aleš Ušeničnik ga je priporočil za študij na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je bil 29. oktobra 1939 posvečen v duhovnika. Ob branju moderne filozofske in teološke literature si je izoblikoval »eksistencialno-izkustveni« k stvarnosti. To razodeva tudi njegova doktorska disertacija Proces pobožanstvenja pri Vladimiru Solovjevu (v nemščini). Po doktoratu se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil do leta 1945 spiritual v bogoslovju. Maja 1945 je spremljal večjo skupino ljubljanskih bogoslovcev v Praglio pri Padovi. Iskal je pot, kako bi mogel združevati kontemplacijo z akcijo, o čemer je že dolgo razmišljal. Leta 1946 je vstopil v Družbo Jezusovo. Po noviciatu je bil leta 1949 zaradi razgledanosti na področju duhovne teologije, na katero so opozarjali njegovi članki v teoloških revijah, povabljen za profesorja na papeško Gregorijansko univerzo v Rimu, kjer je predaval petindvajset let.

Teologija naj odkriva človeku izkustveno pot k Bogu

Vladimir Truhlar se je kot profesor duhovne teologije in mentor doktorskih disertacij prizadeval, da bi teologija odkrila sodobnemu človeku izkustveno pot k Bogu. To spoznanje je v njem zorelo postopoma, kot razodevajo njegovi spisi – vseh (knjig in člankov) je okoli 180. Strokovne razprave je pisal najprej v latinščini, pozneje pa v nemščini in italijanščini, mnoga njegova dela so bila prevedena v druge svetovne jezike. Snov, ki jo je na Gregorijani predaval, je sprva dajal ime 'mistično izkustvo' in leta 1951 izdal latinska skripta s tem naslovom. Potem pa je postal "vse bolj pozoren na mesto Kristusa v tem izkustvu (leta 1964 je izšla knjiga Christuserfahrung – Izkustvo Kristusa) ... Tako mi je duhovna teologija prešla v stroko o izkustvu Absolutnega, Boga v Kristusu, in o duhovnih temah znotraj izkustvene razsežnosti.« Tega se je dosledno držal pri pisanju svojega najobsežnejšega dela – Leksikona duhovnosti. V uvodu italijanske izdaje (1973) je izrazil željo, da bi verni in neverni bralci, ki spričo današnje duhovne razcepljenosti iščejo v svoji eksistenci vsebine, trdnosti in poštenja, mogli v njegovih sestavkih doživeti in 'okusiti' odgovor na lastna življenjska vprašanja.

Cerkev na Slovenskem je skušal »prevetriti« s svojimi knjigama Pokoncilski katoliški etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970), ki sta izšli v redni zbirki Mohorjeve družbe v Celju. Z njima je hotel slovenske kristjane opozoriti na 'vetje Duha' in na podlagi vseh koncilskih dokumentov nakazati nove poglede in drže, ki jih narekuje koncil. Vzbudili sta nekaj ostrih kritik, vendar pa je prevladalo prepričanje, da sta bili napisani z dobrim namenom.

Služba življenju / je dozorela / v samoto

Tako je Truhlar v pesniški slutnji izpovedal v svoji pesmi 'Razpadajoči most'. V rokopisnem seznamu svojih del iz leta 1974 je Truhlar zapisal, da se je njegova ustvarjalnost začela utelešati najprej v pesmi in šele pozneje hkrati tudi v znanosti. Pesniti je začel v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal najprej v listih Žar, Zrelo klasje, Plamen, nato v Mentorju, Mladiki, Naši Zvezdi ter v bogoslovskih letih v Dom in svetu. V njegovi poeziji je bilo od vsega začetka 'nekaj mističnega'. Po dvajsetletnem molku se je Truhlar oglasil s svojo prvo pesniško zbirko Nova zemlja (1958), ki je izšla v založbi SKA v Buenos Airesu, leta 1961 je pri isti založbi izšla zbirka Rdeče bivanje. Obe je potem združil v eno z naslovom V dnevih šumi Ocean (Mohorjeva družba, Celje 1970). Tematsko je razpeta med tihožitjem in svetopisemskimi vzgibi, spremno besedo ji je napisal Edvard Kocbek. Sledilo je še nekaj drugih zbirk. Izbor njegovih pesmi vsebuje knjiga Temni karmin (Celjska Mohorjeva družba 2007).

Po božiču leta 1974 se je Truhlar vrnil v Slovenijo z iskreno željo, da bi mogel svojim rojakom nuditi duhovno bogastvo, ki si ga je pridobil z dolgoletnim delom. Upal je, da bo lahko predaval na teološki fakulteti v Ljubljani, pa so mu dali le specialna predavanja o duhovnosti v slovenski književnosti. Ta so izšla po njegovi smrti z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnijski urad Dravlje 1977). Nerazumevanje, ki ga je doživljal, ga je nagnilo, da z bolečino v srcu julija 1976 zapustil domovino in tiho odšel v vasico Lengmoos na Južnem Tirolskem, kamor je iz Rima zahajal na počitnice. V tej samoti se je 4. januarja 1977 zaradi možganske kapi končala njegova služba življenju.

obletnica meseca 09_2012

 * okoli 1547, Krško, † 31. avgust 1589, Ljubljana

Na podlagi njegovih izvirnih zapisov življenjepisci sodijo, da je Jurija Dalmatina odlikovala požrtovalna navdušenost za idejo, vztrajnost pri delu in trajna hvaležnost do dobrotnikov. V dobrš­ni meri so mu to narekovale skromne razmere, iz katerih je izšel. Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem, kjer je njegov oče po vsej verjetnosti izvrševal kakšno obrt. Priimek pove, da je njegov rod izviral iz Dalmacije, oče pa je bil že "poslovenjen" in Jurij se je dosledno podpisoval Dalmatin. Do osemnajstega leta se je šolal v domačem kraju pri Adamu Bohoriču in pod njegovim vplivom postal protestant. Zaradi svojega blagega značaja in učenjaške usmerje­nosti je v svojih "polemikah" s katoličani nastopal vedno zelo umirjeno. S podporo deželnih stanov, ki sta mu jo posredovala Trubar in Krelj, je šel študirat na Wurttemberško: najprej v "sa­mostanko" učilnico v Bebenhausen, kjer je končal latinske šole in se pripravil za vpis na univerzo v Tubingenu, kjer je po študiju filozofije in teologije dosegel naslov magistra s tezo Disputa­cija o katoliški Cerkvi in katoličanih (1569). Revni starši ga med študijem niso mogli podpirati, zato je zanj skrbel Primož Tru­bar, ki ga je tudi uvajal v slovstveno delo.

Že kot študent si je zadal nalogo, da bo prevedel celotno Sveto pismo. Ko je leta 1572 prišel v Ljubljano za pridigarja, je s sabo prinesel prevod začet­ka Svetega pisma (pet Mojzesovih knjig). Na Slovenskem je oprav­ljal pomembne službe: bil je med nadzorniki stanovske šole, član kranjskega cerkvenega sveta, vizitator. Leta 1585 je dobil župni­jo Škocjan pri Turjaku. 31. avgusta 1589 je nandoma umrl v Ljubljani.

Prvo Dalmatinovo slovensko besedilo - pesem Ena srčna molitev zoper Turke - je bilo natisnjeno v Trubarjevi pesmarici 1567. Že tedaj se je pripravljal na prevajanje vsega Svetega pisma. Leta 1575 je Janž Mandelc v Ljubljani ustanovil tiskarno in prvi tisk v njej je bil Dalmatinov prevod svetopisemske knjige Jezus Sirah.

Dalmatin je pri Mandelcu tiskal več knjig (Mojzesove knjige, Ta celi katekizem, Salomonove pripovesti, Katekizem) v želji, da bi deželne stanove pridobil za tisk svojega prevoda Biblije, ki ga je dokončal leta 1578. To velikansko delo je opravil v desetih letih sam, brez slovenske šole, brez slovarja in slovnice. Vendar pa je ustvaril "jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil. Dalmatin je imel jezik v oblasti in bil tudi spreten oblikovalec novih besed. Zato še danes občudujemo bogastvo njegovih izrazov in izklesani, gladki slog" (Mirko Rupel). Leta 1578 so deželni predstavniki Kranjske, Koroške in Štajerske načelno sklenili, da bodo skupno izdali slovensko Biblijo. Do izdaje pa še ni prišlo tako kmalu. Avgusta 1581 se je v Ljubljani zbrala revizijska ko­misija, ki je Dalmatinov prevod pregledala in ga po dveh mesecih dela potrdila. S tiskanjem v Ljubljani ni bilo nič: spomladi 1582 je namreč moral tiskar Mandelc zapustiti Ljubljano. Iskali so ti­karja v Nemčiji. Najugodnejša je bila ponudba knjigarnarja Selfi­scha v Wittenbergu, ki je v petih mesecih - do 9. novembra 1583 z letnico 1584 - natisnil 1500 popolnih in 25 nepopolnih primer­kov Biblije. Tisk in korekture sta vodila Dalmatin in Bohorič. Lahko sta bila ponosna na knjigo, ki po lepem tisku in dobrimi lesorezi prekaša vse druge slovenske knjige 16. stoletja.

Zaradi vezave in prevoza dragocene knjige sta Dalmatin in Bo­horič še nekaj časa ostala v Wittenbergu. Prve izvode, namenjene za darila dobrotnikom, so vezali posebno lepo. Celotno naklado so porazdelili takole: Kranjska je dobila 870 izvodov, Štajerska 330, Koroška 300 (danes je ohranjenih 66 primerkov). Kako Biblijo spra­viti v domovino, da bi jih avstrijske oblasti ne zaplenile? Dal­matin je odločil, naj se razpošlje spočetka le del naklade in si­cer po različnih poteh. Knjige so spravili v sode in jih vsebino označili kot trgovsko blago.

Z Dalmatinovo Biblijo so slovenski protestanti dobili glavno knjigo, ki jim je bila v smislu protestantskega načela, naj vsak­do bere Sveto pismo v materinem jeziku, potrebna. Čeprav Dalmati­nu ni šlo za to, da bi čim bolje prevedel slovensko iz grškega in hebrejskega izvirnika, temveč se je trudil, da bi čim natančneje poslovenil Lutrov nemški prevod, je s svojo Biblijo postavil temelj slovenskemu pismenemu jeziku. Na začetku Biblije je nemško posve­tilo, ki hvali slovenski jezik, sledi obširen slovenski predgovor, ki je dogmatična razprava o razlikah med staro (katoliško) in no­vo (protestantsko) vero; sledi neke vrste "slovarček".

"V proti­reformacijski dobi je bila Dalmatinova Biblija glavna knjiga, ki je imela za slovenske pisatelje normativno veljavo. Obenem je o­pozarjala katoliške kroge od prvega dne, ko se je pojavila med Slovenci, naj si vzamejo požrtvovalnost protestantov za zgled in si omislijo tudi sami izdajo slovenske Biblije" (France Kidrič). Dalmatina je pri vsem njegovem knjižnem delu poleg verske vneme vodila tudi iskrena domovinska ljubezen.

(obletnica meseca 08_1999)

 * 28. avgust 1901, Trst, † 20. oktober 1963, Maribor

Vse življenje marljiv kot čebela

Zibelka mu je tekla v Trstu, v novozgrajeni, za tiste čase kar razkošni hiši, v katero se je mlada družina višjega carinskega uradnika Jakoba Rupla s Proseka in Elvire Nabergoj, hčerke po­litika Ivana Nabergoja, prav tako s Proseka, naselila tik pred koncem 19. stoletja. Tam se je 28. avgusta 1901 rodil Mirko, po­znejši literarni zgodovinar, slovničar, knjižničar, publicist in prevajalec. V isti hiši sta se rodila brata Karlo (1907), violi­nist in glasbeni pedagog, in Slavko (1921), sodnik in literarni kritik, ter sestra Nada (1910), profesorica slovenščine. Mirko je v rodnem Trstu končal osnovno šolo in gimnazijo, maturiral pa je že v Ljubljani, kamor se je družina preselila po koncu prve svetovne vojne. Na filozofski fakulteti novoustanovljene sloven­ske univerze je študiral slavistiko in romanistiko. Študent, ki je bil po pričevanju kolegov "marljiv kot čebela", je bogato znanje nabiral pri ugledni četverici prvih slavistov ljubljanske univerze: Rajku Nahtigalu, Ivanu Prijatelju, Franu Ramovšu in Francetu Kidriču. Študij je - še ne dvaindvajsetleten - končal z doktorsko disertacijo o Primožu Trubarju.

Jeseni 1923 je začel poučevati na Trgovski akademiji v Ljubljani, s štipendijo fran­coskega ministrstva za prosveto se je osem mesecev izpopolnjeval na pariški Sorboni. Zatem je bil dvajset let (1926-1946) profe­sor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1946 do prezgod­nje smrti - 20. oktobra 1963 ga je v Mariboru zadela srčna kap ­je bil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Njegova ljubezen - naši protestantski pisci

Že kot študent slavistike je začel raziskovati slovensko reforma­cijo in protireformacijo (katoliško obnovo). Da bi v celoti pri­kazal to dobo, je pripravil obsežno knjigo Slovenski protestant­ski pisci (1934), ki na 470 straneh prinaša izbor besedil iz spi­sov naši protestantskih piscev, potem ko Rupel v tehtnem uvodu označi dobo in predstavi posamezne pisce. Izbrana besedila je opremil z izčrpnimi opombami. "Ob pogledu na gorečnost, plodovi­tost in pomembnost protestantskih piscev se nam dozdeva, kakor da bi se dolga stoletja zadržane sile našega naroda hotele spros­titi v novem, revolucionarnem gibanju... Vse pisce druži delo za isti smoter: za prospeh nove vere in slovenske knjige.

To drugo jih dela še danes pomembne in s tega vidika nam je presojati njih življenje in sadove njihovega truda." Za šolsko uporabo je pri­pravil krajšo izdajo Protestantski pisci (1934). Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Vzporedno je raziskoval protireformacijo in barok. Vsa tri obdobja je pre­gledno obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva I. (Ljubljana 1956, strani 187-325). Pripravil je komentiran prevod in izbor Slave vojvodine Kranjske z naslovom Valvasorjevo berilo (1936, 1951). Za tisk je pripravil Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega (1937). Uk­varjal se je še s Prešernom: pripravil je novo izdajo njegovih Poezij (1949) in dokončal je Kidričev Prešernov album (1950). Uredil je tudi 9 knjig Jurčičevega Zbranega dela.

Človek reda kot šolnik in knjižničar

Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je ne le zapisoval, tem­več tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. V letih 1946-1950 je na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1946 pa vse do smrti je, prav tako hono­rarno, na univerzi predaval starejše slovensko slovstvo. Kot vzgojitelj je bil človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Širok krog poslušalcev je imel pri svojih jezikovnih pogovorih na ljubljanskem radiu. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih: z Antonom Bajcem, Ru­dolfom Kolaričem, Antonom Sovretom in Jakobom Šolarjem je bil so­avtor slovenskih čitank za srednje šole (1931-1935), na jeziko­slovnem področju je sodeloval pri Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil od jeseni 1946 do smrti.

Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu. Sistematično je do­polnjeval starejši slovenski rokopisni in knjižni fond. "Njegova velika zasluga je bila," je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal Alfonz Gspan, "da je mogel v NUK napraviti dostopno popol­no serijo slovenskih in hrvaških protestantik, zbrati reprodukcije vseh ugotovljenih arhivalij in korespondenc naših reformatorjev."

(obletnica meseca 08_2001)

 * 28. avgust 1886, Cankova; † 2. januar 1946, Sombotel

"O vzgoji otrok se dogovorita"

Tega, večini Slovencev povsem neznanega moža je lepo predstavil Pavel Berden v prekmurskem koledarju Stopinje 1976. Njegov rod po očetu in materi izhaja iz vasi Strukovci pri Cankovi. Pesnikov oče Ivan je bil evangeličan, mati Elizabeta pa je imela očeta evangeličana, mamo pa katoličanko. Po tedanji madžarski postavi so bili dečki krščeni v očetovi, deklice pa v materini veri. Ivan in Elizabeta-Lizika sta se spoznala na Cankovi: Lizika je bila za pestunjo v družini sorodnika odvetnika, Ivan pa je imel tam krojaško delavnico. Ko jo je Ivan zaprosil za roko, se je Lizika posvetovala s svojim stricem, ki je bil župnik na Pertoči, in s cankovskim župnikom Jožefom Borovnjakom. Oba sta Ivana dobro poznala, saj je večinoma hodil k božji službi v katoliško cerkev. Svetovala sta ji: "Pošten in priden je. Vzemi si ga. Samo o vzgoji otrok se dogovorita."

Poročila sta se v katoliški cerkvi na Cankovi leta 1883. Mladi mož se je s svojo Liziko dogovoril: "Jaz bom skrbel za vsakdanji kruh, ti pa boš skrbela za vzgojo otrok." V skladnem zakonu se jima je rodilo enajst otrok: prva je bila Amalija, ki je postala redovnica frančiškanka Brezmadežne s. Ladislava, druga deklica je kmalu po rojstvu umrla. Tretji otrok je bil fant Avgust, rojen 28. avgusta 1886, ki je postal pesnik, jezikoslovec in etnolog. Rojstne datume svojih otrok je mama Lizika zapisala v svoj molitvenik: hotela jih je imeli "pri roki", da bi se jih spominjala v molitvi. Izmolila je kar štiri duhovne poklice: poleg prvorojenke Amalije je redovnica postala še hčerka Agneška, sin Janček, izučen krojač, je postal salezijanski brat, predzadnji otrok Alfonz pa salezijanski duhovnik (umrl je leta 1954 v Los Angelesu).

Otroci naj gredo v šole

Mlada družina Pavel je sprva živela v najetem stanovanju na Cankovi, nato pa je oče Ivan postavil lastno zidano hišo v Skakovcih. Rekel je: "Hiša mora biti blizu cerkve in blizu zdravnika, ker ta dva človek v življenju vedno potrebuje." Oče Ivan je bil redkobeseden, redoljuben, zelo delaven in gospodaren mož. Mati Elizabeta je bila globokočuteča, modra in pesniška duša. Živela je z vero in iz vere, svoje osebno prepričanje je znala prelivati tudi v svoje otroke. Starša sta iz lastne izkušnje vedela, kaj pomeni iti po svetu in si širiti obzorje, zato sta otroke pošiljala v šole. Prvorojenka Amalija je odšla k šolskim sestram v Apače, da bi potem pomagala očetu pri krojaški obrti, toda ob mamini podpori se je odločila za redovniški poklic. Po njeni poti je šla kasneje še Agneška. Ko sta nekoč v redovni obleki obiskali starše, je oče šaljivo rekel: "Zaklali bomo pitano tele, ker sta se izgubljeni hčerki vrnili." Poklica so se izučili tudi drugi njuni otroci. Gustija, kot so pravili sinu Avgustu, so starši po šestih razredih osnovne šole predvsem po nasvetu cankovskega župnika Jožefa Borovnjaka in tamkajšnjega učitelja Ficka poslali v nižjo gimnazijo k cistercijanom v Monošter, v višjo pa k premonstratencem v Sombote. Bil je vseskozi odličen dijak in gmotno se je pomagal z instrukcijamui. Po maturi leta 1905 ga je mati vprašala, ali ne bi morda postal duhovnik. Gusti ji je odgovoril: "Mama, zaradi vas bi postal. Toda boljše je, da postanem kaj drugega, kot da bi bil slab duhovnik." Odločil se je za študij na univerzi v Budimpešti, kjer je leta 1913 doktoriral iz slovanskega jezikoslovja.

Slovenski pesnik, ki je pisal v madžarščini

Kot študent se je Avgust Pavel zaljubil v Ireno Benko, madžarsko dekle, ki je zahajala na Cankovo na počitnice k svojemu dedu. Štiri leta je ljubezen zorela in poročila sta se leta 1914. Dom sta si postavila v Sombotelu, kjer je Angust postal srednješolski profesor in vodja tamkajšnjega muzeja. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budimpeštanski univerzi. Iz tega zakona sta bila najprej rojena dvojčka Ivan in Andrej, ki pa ju je že v drugem letu življenja pobrala španska gripa, kasneje pa še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok, in je bil leta 1975 v Chicagu posvečen za stalnega diakona katoliške Cerkve. Hči Judita živi v Sombotelu. Ko je bil oče še živ, so se pri njih radi shajali njegovi prijatelji: bilo jih je kakih osem, trije laiki in pet duhovnikov. Po prvi svetovni vojni je bila pred njimi velika odločitev, ali ostanejo na Madžarskem ali se preselijo v Ljubljano. Žena, ki je bila Madžarka, si ni mogla predstavljati skoka v čisto nov svet in po njeni odločitvi, ki jo je Avgust zaradi družinskega miru sprejel, so ostali na Madžarskem. S tem je njegovo delo dobilo svojo končno smer, toda v srcu je ostala rana, ki jo razodevajo tudi njegove pesmi. Izvirne pesmi je pisal le v madžarščini, razen nekaj mladostnih pesmi v prekmurskem narečju in nekaj pesmi v knjižni slovenščini. Prvo pesniško zbirko z naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline je izdal leta 1933, drugo - Zažgani gozd - pa leta 1936. Njegovo življenje se je izteklo 2. januarja 1946. "Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez," je teden dni naročal hčerki.

(obletnica meseca 09_2006)