Papež Frančišek je 15. maja 2022 razglasil šest novih svetnikov, kar je napovedal že maja lani, zaradi pandemije pa ni določil datuma. Med njimi je najbolj znan francoski spreobrnjenec Charles de Foucauld (1858–1916), ki je oznanjal evangelij brez besed. »Moj apostolat mora biti apostolat dobrote. Ko me bodo videli, morajo reči: “Ker je ta človek tako dober, mora biti njegova vera dobra.” Če me vprašajo, zakaj sem dober in krotak, moram reči: “Ker sem služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene. Ko bi vedeli, kako dober je moj Gospodar Jezus!”« Po zgledu svojega Gospodarja Jezusa je daroval svoje življenje: njegova kri je bila seme dveh novih redovnih družin. Informativni postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1927 in je potekal po običajnih stopnjah. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005. Čudež za potrditev njegovega svetništva se je zgodil leta 2016.
»Hočem, da se vsi ljudje, kristjani, muslimani, judje in neverni, privadijo imeti me za svojega brata, vesoljnega brata,« je svoje oznanjevanje brez besed predstavil Charles de Foucauld, ki se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih sta s sestro Marijo ostala brez staršev. »Bil sem krščansko vzgojen, toda od mojega petnajstega leta dalje je vera iz mene popolnoma izginila; knjige, ki sem jih požiral, so to storile.« Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo, a zaradi nerednega življenja so ga kmalu odslovili. Zresnil se je in se posvetil raziskovalnemu delu v Maroku, tedanji francoski koloniji. Ob srečanju s preprostimi domačini, vernimi muslimani, je izpovedal: »Priganjala me je neka notranja, izjemno močna milost: začel sem hoditi v cerkev, ne da bi veroval; samo tam sem se dobro počutil. Tam sem prebil dolge ure in ponavljal tisto čudno molitev: Moj Bog, če obstajaš, daj, da Te bom spoznal …« Konec oktobra 1886 je v Parizu poiskal duhovnika, ki so mu ga priporočili prijatelji, in ga prosil, naj mu pomaga spoznati katoliško vero. Ta pa mu je rekel, naj lepo poklekne in se spove. Očiščeno srce je bilo dovzetno za vero. »Ko sem prišel do vere, sem doumel, da bom poslej živel samo za Boga.« Romal je v Sveto deželo, nato je vstopil v strogi red trapistov, pri katerih je ostal sedem let. Odšel je v Nazaret in v posnemanju skritega življenja Jezusa-delavca bil hišni pomočnik redovnic klaris. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, v katerega je zasajen križ. Po krajšem bogoslovnem študiju je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je želel delovati v Maroku. Zamislil si je puščavniško bivališče za nekaj menihov, ki ne bi pridigali o Bogu z govorjenjem, temveč bi ga oznanjali z gostoljubnim sprejemanjem vseh ljudi brez razlike. To je skušal uresničevati v Beni Abbesu v Alžiriji v letih 1901–1905. Od tam je odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V naselju Tamnarasset si je postavil skromno kočo in ob njej kapelo z Najsvetejšim. Sprejemal je preproste Tuarege kot njihov mali brat. Vsak dan je enajst ur molil, veliko ur delal in malo ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil tuareško-francoski slovar.
Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno bivališče 1. decembra 1916, je bil umorjen kot nedolžna žrtev. Vse življenje je sanjal o redovni skupnosti, ki bi učila ljudi v vsakem človeku videti brata, Božjega otroka. Njegove zamisli sta začela uresničevati Rene Voillaume, ki je leta 1933 ustanovil skupnost Mali Jezusovi bratje, in Magdeleine Hutin z Malimi Jezusovimi sestrami (1939). »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju,« jim (nam) naroča sv. Charles de Foucauld.

S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.

(* ob obletnici) Avguštinski redovnik Gregor Mendel, profesor naravoslovnih predmetov na gimnaziji v Brnu na Moravskem, je v kotičku samostanskega vrta zasadil dve gredici graha, na prvi rastline, ki imajo visoko rast, na drugi pa bolj nizke; višji grah je imel gladka in okrogla rumena semena, nizki pa nagubana rumena semena. Izbral je “čist rod” visokih rastlin, ki so vedno imele visoke potomce, in “čist rod” nizkih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Potem pa je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Nato je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil, je vzgojil nove rastline, od katerih so bile tri visoke, ena nizka. Ta poskus je ponavljal večkrat. Vedno je bilo razmerje 3:1. Opazoval je nove rodove graha in svoje poizkuse prenesel na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega dela je lahko izluščil nekatere zakonitosti dedovanja lastnosti. Dednim zasnovam, ki določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca, biologi pravijo geni. Znanost, ki proučuje zakone dednosti, se po njih imenuje genetika. S svojimi odkritji ji je položil temelje pater Gregor Mendel, ki se ga spominjamo ob 200-letnici rojstva.
Na ta naš lepi svet je prišel 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v tedanji avstrijski Šleziji. Njegovo krstno ime je bilo Johann, ko je pri dvajsetih letih vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Moravskem, je dobil ime Gregor. Leta 1847 je bil posvečen za duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega patra poslali na Dunaj. Po treh letih marljivega študija na tamkajšnji univerzi se je usposobil za profesorja fizike in matematike. Ko se je vrnil v Brno, je postal profesor naravoslovja na tamkajšnji gimnaziji. Ob profesuri se je, kot smo že povedali, v svojem ‘laboratoriju’ na samostanskem vrtu posvečal raziskovanju skrivnosti življenja rastlin in vsega živega. Svoja odkritja je leta 1865 objavil v drobni knjižici, ki jo je poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Od nikoder ni dobil odgovora. Knjižica se jim ni zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor in povrhu še menih? Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se nihče od velikih znanstvenikov zanj ne zmeni. Čez dve leti je bil izvoljen za predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali zaradi njegove učenosti, skromnosti in dobrote. Na čudovite zakone življenja, ki jih je bil odkril v mirnem kotičku samostanskega vrta, je skoraj pozabil. Cenili so ga le tisti, ki so ga osebno poznali. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 6. januarja 1884.
Leta 1900 je nemški biolog Carl Corens iskal znanstvena dela, ki govorijo o zakonih dedovanja. Naletel je na ‘pozabljeno’ knjižico patra Mendla in jo objavil. Ves znanstveni svet je bil pokonci! Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa se nihče ni vedel zanje. Njegova spoznanja so povzeta v tri Mendlove zakone: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci enaki. 2. Če križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo. 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Znanstveniki so si zastavili vprašanje: Ali ti zakoni veljajo samo za rastlinski, ali tudi za živalski svet? Po temeljitih raziskavah so prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni. Najbrž ni zgolj naključje, da je dragocene zakone življenja, življenja, ki je Božji dar, odkril vztrajen raziskovalec, ki je bil ‘samo’ duhovnik in redovnik in ga tedanji ‘veliki’ znanstveniki niso upoštevali.

S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

»Bernardka nas ni varala« – Zgodovinska raziskava resnice o Lurdu.

»Temelj naše vere so prikazovanja Vstalega apostolom, kakor nam jih posredujejo dobri poročevalci, ki jim pravimo evangelisti. Druga prikazovanja so pomoč, zastonjski dar. Lahko jih sprejmemo ali ne. Marija opravlja svoj poklic mame. Na križu je bil Jezus jasen: "Sin, glej, tvoja mati, mati, glej, tvoj sin." Izročil nas je njej in ona nas ne zapusti.« Tako pravi znani italijanski mislec Vittorio Messori v svoji novi knjigi Bernardka nas ni varala, ki je sad dolgoletnega študija o Lurdu, najbolj obiskani božji poti katoliškega sveta. »Od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni deklici, ki je duhovnikom posredovala njeno naročilo, naj tam zidajo kapelo. Zaradi tega je prestala veliko hudega: imeli so jo za noro, lažnivko, jo strogo nadzorovali. Ona pa se ni dala zbegati, z mirnim srcem je prisegala, da je govorila resnico, samo resnico.« Škof Bertrand Laurence, pastir škofije Tarbes, v katero spada Lurd, je 18. januarja 1862 v uradnem odloku zapisal: »Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija 11. februarja 1858 resnično prikazala Bernardki Soubirous in potem še sedemnajstkrat v votlini blizu Lurda. Po strogi in natančni preiskavi, ki jo je v skoraj štirih letih opravila komisija, ki smo jo ustanovili, izjavljamo, da imajo ta prikazanja vse značilnosti resnice in verniki imajo utemeljene razloge, da jih sprejmejo kot zanesljive.«

Vittorio Messori je zaslovel po vsem svetu s svojima dvema knjigama Poročilo o verskem stanju (1984) in Prestopiti prag upanja (1994). Prva prinaša njegove pogovore s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, v drugi pa so njegovi pogovori s papežem bl. Janezom Pavlom II. ob petnajsti obletnici njegove papeške službe. Prvotno je bilo mišljeno, da bi se Messori pogovarjal s papežem pred televizijskimi kamerami in Messori je papežu poslal 35 vprašanj. Televizijskega snemanja ni bilo, papež pa je Messoriju sporočil, da bi bilo škoda, če na njegova tehtna vprašanja ne bi odgovoril in nekega dne se je v njegovem domu ob Gardskem jezeru oglasil Joaquin Navarro-Walls, direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu. »Iz aktovke je vzel veliko belo ovojnico. V njej je bilo napovedano besedilo, ki ga je papež sam napisal.« Po odposlancu mu je sporočil: »Naredite, kot se vam zdi prav.« Tako je nastala knjiga, ki je bila brž prevedena v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino (v slovenskem prevodu imamo tudi pogovore s kardinalom Ratzingerjem).

Vittorio Messori je bil 'povabljen' na te strani Ognjišča novembra 2006, zato ga bomo tukaj predstavili čisto na kratko. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni v proticerkveni družini. Vse šole, od osnovne do univerze, ki jo je končal leta 1965 z doktoratom, je opravil v Torinu, kamor se je družina preselila po drugi svetovni vojni. Med študijem za doktorat je ob branju Pascalovih Misli doživel 'razvidnost srca'. Francoski mislec mu je 'potisnil v roke evangelij'. Postal je goreč katoličan in svojo vero izpoveduje z življenjem in s peresom kot sodelavec raznih katoliških revij in avtor knjig, ki so po pravilu uspešnice. Sad poglobljenega branja Svetega pisma je bila njegova prva knjiga Kdo je Jezus (1976).

Njegova nova knjiga Bernardka nas ni varala (2012) je, kot rečeno, posvečena 'skrivnost' Lurda. V pogovoru za italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana je dejal: »Ni, ali ni samo knjiga o Mariji. Je knjiga o veri v evangelij. V Lurdu nam je bil dan velik dar: dal nam je na razpolago previdnostno oporo, trden ročaj, na katerega se opremo, ko je vera v krizi. Marija ni nekaj 'na izbiro', nekaj za pobožne ženice. Vodi k Sinu. Od tam, kjer Božjo Mater pozabljajo ali se iz nje norčujejo, Jezus odide.« Na vprašanje, čemu danes raziskovati lurška dejstva, je odvrnil: »Zato, ker so v tem zgodovinskem trenutku mnoge naše cerkve skoraj prazne, se ob tisti votlini vrsti, moli, joka in se spreobrača pet do šest milijonov romarjev letno. So mar vsi žrtve strašne prevare?« Po tridesetletnem skrbnem raziskovanju je prišel do zaključka, da je to, kar se je dogajalo v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858, resnično. »Ni slučajno, da se prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila, dogajajo v določenih zgodovinskih trenutkih, ko preti nevarnost veri in Cerkvi. Lurd 1858 je prišel po širjenju teorij Charlesa Darwina, Karla Marxa, Renana; Fatima 1917 pred oktobrsko revolucijo in nastopom komunizma, Banneux 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler ... Obstaja neke vrste marijanski koledar, ki spremlja zgodovino. In vodi h Kristusu.«

Po Messoriju nič ni bolj 'katoliško' kot je Lurd: ko se Gospa prikazuje Bernardki, ima v rokah rožni venec, ki je 'ikona' katoliške pobožnosti; potrdi dogmo o brezmadežnem spočetju, ki jo je štiri leta poprej slovesno razglasil papež Pij IX. Datum prvega Marijinega prikazanja, 11. februar, je prišel v bogoslužni koledar vesoljne Cerkve kot Lurška Mati Božja. Lurd je pri srcu vsem papežem: papež Janez Pavel II. ga je izbral za cilj svojega zadnjega apostolskega potovanja v tujino 15. avgusta 2004, ko je molil pred lurško votlino kot bolnik med bolniki; papež Benedikt XVI. pa se je ustavil tam kot romar od 13. do 15. septembra 2008, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Čudežna telesna ozdravljenja so 'pečat' za resničnost. Vsem se v Lurdu ponuja možnost ozdravljenja duha – odkritje ali ponovno odkritje vere.

(pričevanje 02_2013

“Drug drugemu pomagati na poti v nebesa”
Življenjska naloga kristjana je iskanje, sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje v vseh stvareh. Krščanski državnik Karel Avstrijski se je sredi vojne vihre zavzemal za uresničenje pobude miru mojega predhodnika Benedikta XV.,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. pri slovesni maši na Trgu sv. Petra v Rimu 3. oktobra 2004, ko je razglasil za blaženega zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Habsburškega. Zelo se je prizadeval za to, da bi končal vojno, zato se ga je prijelo ime “cesar miru”. Namesto datuma smrti – rojstva za nebesa, je bil za god blaženega cesarja izbran dan njegove poroke, 21. oktober. V svoji ženi Citi je vedno našel oporo in spodbudo. Skupaj sta uresničevala, kar ji je dejal Karel na večer pred poročnim dnem: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Zadnji avstrijski cesar se je rodil 17. avgusta 1887. Njegov oče je bil nadvojvoda Oton Habsburški, mati pa nadvojvodinja Marija Saška. Pri krstu je dobil sedem imen cesarske rodovine, uporabljalo se je le prvo ime – Karel. Krstni boter je bil njegov ded nadvojvoda Karel Ludvik, mlajši brat vladajočega cesarja Franca Jožefa.I., ki je ob Karlovem rojstvu vladal že skoraj štirideset let (od leta 1848). Karel Ludvik je bil drugi v vrsti čakajočih na prestol. Med te so ‘prišteli’ tudi Karla. Čeprav je bil precej zadaj, so ga vzgajali za bodočega vladarja. Bil je otrok odprtega srca, ki mu je bila vsaka ošabnost tuja. Irska guvernanta ga je učila tudi brati in pisati, pri šestih letih je tekoče govoril angleško in seveda nemško Pri sedmih letih je njegovo vzgojo prevzel učitelj grof Wallis, ki je sestavil naporen urnik za vsak dan. Med drugimi predmeti so bili sodobni jeziki, zgodovina zemljepis, klasični jeziki in verouk. »Vero je jemal zelo resno. Dobro se spominjam, kako pobožno je molil v cerkvi,« je povedal grof Wallis. »Njegovo največje veselje je bilo, da so mu dovolili ministrirati.« Ko je bil star sedem let in pol, je dobil brata Maksa: Karel je bil njegov junak in po njem se je zgledoval. Ko je bil star dvanajst let, so ga poslali v gimnazijo na Dunaj, kjer se je sproščeno družil z drugimi fanti in se ne šopiril s svojimi cesarskimi sorodniki. Leta 1905 je postal častnik v dragonskem polku. Leto zatem je umrl oče Oton in Karel se je moral zdaj resno pripravljati na to, da bo zasedel prestol. Stari cesar Franc Jožef je Karla opozarjal, kako pomembno je, da si najde primerno nevesto. Izbral je Cito Burbon-Parmsko, ki jo je poznal od otroških let. Vse na njej: njena vera, vzgoja, družinsko poreklo je ustrezalo kriterijem za bodočo cesarico. 13. junija 1911 sta se zaročila, 21. oktobra 1911 pa je bila slovesna poroka. Poročna prstana sta bila na Citinem molitveniku skupaj z besedilom Karlove najljubše molitve Pod tvoje varstvo pribežimo. 20. novembra 1912 se je rodil Oton, njun prvi otrok (bil je evropski poslanec, umrl je leta 2010). V desetih letih skladnega zakona sta osemkrat doživela srečo starševstva.
Leta 1896 je umrl Karlov ded Karel Ludvik, leta 1906 oče Oton, 30. junija 1914 je bil žrtev atentata v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand, 21. novembra 1916 je izdihnil dušo 86-letni cesar Franc Jožef in Karel je prestol Avstro-Ogrske zasedel na višku prve svetovne vojne. Zelo si je prizadeval, da bi vojno končal. Vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Prva svetovna vojna se je zaključila konec leta 1918. Tedaj je razpadla tudi stoletna habsburška monarhija, katere del so bile tudi slovenske dežele. Cesar Karel je 16. oktobra 1918 izdal manifest, ki je obljubil preureditev avstrijskega dela monarhije v zvezno državo različnih narodov. Toda bilo je prepozno. 11. novembra 1918 je moral odstopiti z avstrijskega, nato pa še z ogrsko-hrvaškega prestola. Cesarski par, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, je moral v izgnanstvo, nazadnje na samotni otok Madeira, kjer je cesar Karel 1. aprila 1922 – pred sto leti – umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Zgodi se tvoja volja … da … da … naj se zgodi tvoja volja … Jezus …« Cesarica Cita pa je po 67 letih vdovstva in 97 letih svetniškega življenja odšla v večnost 14. marca 1989.
Katoliška Cerkev časti cesarja Karla zaradi njegove zvestobe evangeljskim načelom pri političnih odločitvah in zaradi svojega prizadevanja za mir med prvo svetovno vojno, posebno po letu 1917. Postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev z blaženega) je stekel leta 1954, ko je Nadškofija Dunaj začela zbirati pričevanja o njegovi svetosti. Leta 2003 je bil izdan dekret o njegovih herojskih krepostih in prejel je uradni naziv častitljivi Božji služabnik, leta 2003 je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo. 4. oktobra 2004 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega, za njegov god pa je določil 21. oktober, obletnico poroke s cesarico Cito. Tudi ona je v postopku za priznanje svetništva kot enkraten vzor zvestobe in odlične krščanske vzgoje v družini. Postopek zanjo je začela francoska škofija Le Mans 10. decembra 2009 in od takrat ji pripada naziv Božja služabnica.

S. Čuk, "Drug drugemu pomagati na poti v nebesa.": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2022), 98.

 * 8. septembra 1774, Coesfeld; † 9. februarja1824 Dülmen, Westfalija

Ana Katarina Emmerich se je rodila na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1774 v vasici Koesfeld v Vestfaliji. Bila je peta od devetih otrok bolj revne kmečke družine in staršem.od vseh otrok najljubša. Mati je bila odločna žena, odprtih oči in treznega mišljenja in taka je bila tudi Antrinka. Tudi po očetu je podedovala nekatere poteze: zamišljeno, pobožno, vizionarsko čud. Prva skrb staršev je bila jedrnata vzgoja otrok v krščanski veri. Antrinka je bila za to izredno dovzetna. Že kot majhna deklica je na paši, pa tudi ponoči cele ure molila in se poglabljala v Kristusovo trpljenje. Družina je bila revna in Antrinka je morala že pri trinajstih letih iti služit kot dekla na kmetijo sorodnika. V šolo je hodila samo štiri mesece. Potem se je izučila za šiviljo in na željo staršev naj bi se čimprej poročila. Njena želja pa je bila vstopiti v samostan. Starši, zlasti oče, so bili gluhi za njene prošnje, toda Ana Katarina je vztrajala. S šivanjem si je prislužila potrebno doto za vstop v samostan, toda šibke šivilje noben samostan ni hotel sprejeti. Ko je zvedela, da avguštinke v samostanu Agnetenberg potrebujejo organistko, zato je sklenila, da se bo naučila orglati pri organistu Sontgenu.

Vendar z učenjem ni bilo nič, saj je v revnem gospodinjstvu vse vpilo po pridni roki in dobrosrčno dekle je garala kot služkinja. Organistova hčerka Klara se je odločila, da gre k avguštinkam v Agnetenbergu. Dobro je igrala orgle in v samostanu so nujno potrebovali organistko. Klara je dejala, da vstopi takoj, če obenem z njo sprejmejo tudi Katarino. Pogoj je bil sprejet in Ana Katarina je pri osemindvajsetih letih pričela svoj noviciat. Po enem letu je opravila prve zaobljube in bila je presrečna.

Toda kmalu je življenje v samostanu zanjo postalo trda in grenka šola trpljenja. Preoblagali so jo z delom, da kljub najboljši volji ni zmogla tolikih dolžnosti, ker je bila rahlega zdravja. Zato pa so nanjo letele žaljive opazke. Nekatere sestre so jo imele za pretirano pobožno in celo za hinavko. Ko so zvedele za njena izredna doživetja in videnja, je to v srcih mnogih podžigalo duhovno ljubosumnost. Ko je začela bolehati, so ji dali čutiti, da je samostanu v breme. Leta 1805 ji je padla na bok težka košara perila, ki ga je po vrvi hotela spraviti na podstrešje. Posledice te poškodbe je nosila vse življenje. "V trpljenju in bolečinah sem bila srečna, kakor nikoli poprej," je povedala kasneje. "V celici sem imela dva stola: eden je bil brez sedeža, drugi brez naslonjala. Vendar se mi je zdela celica lepa, v njej sem doživljala nebesa." Leta 1811 je bil njen samostan razpuščen. Hudo bolna se je maja naslednje leto naselila v stranskem poslopju samostana, kjer je bival iz Francije (po revoluciji) pregnani francoski duhovnik Lambert. Prišla je njena mlajša sestra Gertruda, ki je prevzela gospodinjstvo ter stregla na posteljo priklenjeni sestri.

Ana Katarina je že v zgodnji mladosti veliko trpela, ko je v duhu gledala Jezusovo trpljenje. Ko je leta 1807 nekega dne klečala pred starodavnim križem v cerkvi sv. Lamberta v Kosfeldu, je začutila ostre bolečine na rokah in nogah, ki jih je trpela več let. 29. septembra 1812 pa so se pokazale rane na rokah in nogah in na prsni strani. To kljub njenim prizadevanjem ni moglo ostati skrito. Okrožni zdravnik je prišel, da bi "razkrinkal prevaro", toda moral je priznati, da so stigme na rokah in nogah Ane Katarine prave rane. V prvih časih so rane pogosto krvavele, pozneje pa le ob petkih. Odkar so se pojavile rane, je uživala vedno manj hrane, nekaj let je živela samo ob vodi in svetem obhajilu. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval nemški romantični pesnik Clemens Brentano, ki pa jih je včasih preveč po svoje "dopolnjeval", kar je upočasnilo postopek za njeno razglasitev za blaženo (postopek se je začel že leta 1891). Ta velika trpinka je umrla 9. februarja 1824. Njene zadnje besede so bile: "Pomagaj, Gospod Jezus!"

S. Čuk, Blažena Anna Katharina Emmerich je gledala Kristusovo trpljenje: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2004), 38-39

več:
knjiga: A. K. Emmerich, Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere. I. del: Od rojstva do Krstnikove smrti. II. del: Od Jezusovega prihoda v Jeruzalem do Marijinega vnebovzetja. Koper. Ognjišče 2021.

"Moje srce je polno ljubezni do mladih ljudi"

Ko je sestra Elvira je 21. januarja 2007 dopolnila sedemdeset let življenja, je na vprašanje, kako se počuti, za bralce znanega hrvaškega verskega tednika Glas koncila odgovorila: "Počutim se vedno bolj živa, ne pa mlajša, saj se v ogledalu vidim, da so moje gube vedno globlje in tudi hrbet se krivi... življenje pa ne! Srce je vedno mlado, pogum je vedno večji in s tem tudi sposobnost, da tvegam v veri, v veri, ki je ljubezen ter daje življenju okus in smisel. Čutim v sebi silno moč, moč, da darujem življenje, moč, ki me sili, da najprej mislim na druge, ne pa na svoje strahove, lakoto, žejo in utrujenost." Skoraj šestdeset let je že redovnica. Božji klic je začutila v zelo težkih družinskih razmerah. Bila je četrti otrok med sedmimi brati in sestrami. "Ko danes gledam na svojo preteklost kot na svetlobo srečanja z Bogom, moram priznati, da je On že deloval v mojem življenju in da je Sveti Duh vodil moje starše in vse, kar se je dogajalo, da bi me naučil, kako naj z dobroto in ljubeznijo živim poslanstvo, ki sem ga morala odkriti. Bog pripravlja svoje 'poslance' po dobro zasnovanem načrtu." Njo je pripravljal na dokaj "krut" način.

Oče je bil alkoholik in breme družine je bilo na ramenih matere, ki je bila bolničarka in je zaradi tega bila zelo malo doma in tako so morali otroci misliti drug na drugega in si med seboj pomagati. Borili so se z revščino in sestra Elvira (njeno krstno ime je Rita) se spominja, da je do petnajstega leta hodila v šolo bosa. Kasneje se ji je "posvetilo", da je Sveti Duh vodil njeno življenje po slabostih njenega očeta."Če ne bi bil takšen," je pričevala pred mladimi, "s v meni verjetno ne bi rodila tolikšna ljubezen do vseh drugih odvisnikov. Mnogi odvisniki opravičujejo svoje obnašanje in odvisnost s problemi v družini. V mojem primeru je bilo popolnoma drugače: prav iz stanja v družini se je rodila moja posebna ljubezen do odvisnih in goreča želja, da se posvetim njihovemu zdravljenju in duhovnemu oživljanju."

Ko je svojim domačim povedala, da gre v samostan, so se vsi postavili proti njej. Malo se je zamislila, čez nekaj dni pa je zbrala skupaj nekaj svojih reči in zgodaj zjutraj šla od doma, ne da bi se od koga poslovila. Mama je prihitela za njo na železniško postajo, vendar je ostala pri svojem sklepu. "Danes sem prepričana, da je potrebna bolečina, da se lahko ločiš od zemeljskih vezi in slediš Bogu." Mlada redovnica je s svojimi redovnimi sestrami veliko molila. Sestra Elvira je med molitvijo vedno jasneje slišala Božji klic, naj naredi nekaj za mlade. Ni pa vedela, kako naj ta klic uresniči. Večkrat se je s svojo predstojnico pogovarjala, da bi odprla hišo za mlade, ki jih je potrošniška družba potisnila na rob. Ta jo je poslušala in jo skušala strezniti: "Saj nimaš nobene specializacije, nobene priprave, nobenih izkušenj nimaš, kam bi rada šla!"

Božji klic je preglasil vse pomisleke. Leta 1983, kot smo že zvedeli, je s. Elvira skupaj z neko drugo redovnico ter mladim dekletom "odprla" prvo hišo občestva Cenacolo (to je italijansko ime za dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu). "To ime sem izbrala zato, ker je bila v dvorani zadnje večerje navzoča Marija, ki je v molitvi z učenci pričakovala prihod Svetega Duha." Hiša je bila brez vrat in oken in brez vsake opreme. "Jaz sem jo videla pred seboj prenovljeno, polno mladih ljudi," se spominja s. Elvira. "V začetku smo živeli zelo revno, ker nismo imeli ničesar, razen vere v Boga." Prav z bogastvom vere, ki se razodeva v dejavni ljubezni, se v občestvu Cenacolo dogajajo vedno novi čudeži.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 7, str. 20.

* 5. januarja 1876, Koln; 19. aprila 1967, Bad Honnef-Rhöndorf

(ob dnevu Evrope) "Doživetja, ki jih človek odnese iz svoje rojstne hiše, so zanj odločilnega pomena," je zapisal Konrad Adenauer, ki se je rodil 5. januarja 1876 v Kölnu. "Moji starši so bili pobožni ljudje in so nas, otroke, vzgajali v krščanskem pogledu na življenje. Zjutraj in zvečer smo skupaj molili, vsako nedeljo je vsa družina dopoldne šla k maši, popoldne pa k večernicam. Otroci smo tudi dobro vedeli, da se naš oče vsak dan, ko se vrača iz službe (bil je tajnik deželnega sodišča), ustavi v Marijini cerkvi blizu našega doma." Mali Konrad je bil v šoli vedno med najboljšimi učenci in dijaki. Rad je imel nemščino in latinščino, posebej pa mu je bila pri srcu botanika.

Po končani gimnaziji in maturi se je na očetovo željo zaposlil v banki, da je prišel do plače. To ga je zagrenilo: rad bi šel študirat na univerzo kot njegova starejša brata. Oče je kmalu sprevidel, kako je Konradu pri srcu in dovolil mu je, da gre za klicem svojega srca. Odločil se je za študij prava v Bonnu, Münchnu in Freiburgu. Študij je dokončal, ni pa doktoriral, ker je zmanjkalo denarja. To "pomanjkljivost" je pozneje obilno nadomestilo kar 21 častnih doktoratov, ki jih je prejel od raznih priznanih univerz!

Po končanem študiju prava se je zaposlil. Ko mu je bilo sedemindvajset let, se je poročil z Emo Weyer. V srečnem zakonu sta imela troje otrok, toda že leta 1916 mu je žena umrla. Prav tedaj je Konrad sprejemal vedno bolj odgovorne naloge v javnem življenju. Leta 1917 je postal župan Kölna in na tem mestu je ostal vse do leta 1933, ko je prišla na oblast Hitlerjeva nacistična stranka, s katero se kot poštenjak in kristjan ni mogel strinjati. Kot župan je za mesto Köln storil ogromno: dal je zgraditi nove stanovanjske četrti, novo univerzo, v okolici so gradili avtoceste, mesto je dobilo "zeleni pas". Bil je med ustanovitelji in voditelji katoliške stranke Center, ki so jo nacisti prepovedali. Pod nacizmom je Adenauer prestal veliko hudega. Svoji ženi Gussie Zinser, s katero se je poročil tri leta po smrti prve žene, je v času največjih preganjanj govoril: "Bodi mirna, vsi smo v božjih rokah!"

Ko so spomladi 1945 Köln osvojili Američani, so prosili Adenauerja, naj spet prevzame službo župana. Težko nalogo je sprejel in ogromno se je trudil za obnovo mesta, ki je bilo med vojno večkrat zbombardirano. Začel je ustanavljati novo stranko - Krščansko demokratsko unijo (CDU), s katero je povezana nova, povojna Nemčija. Stranka je zmagala na prvih volitvah leta 1949 in 73-letni Konrad Adenauer je postal nemški kancler (predsednik vlade). "Veliki starec", kot so mu rekli, je bil kancler še tri nove mandate - vse do leta 1963. Breme je odložil dobra tri leta pred smrtjo. V Bogu, kateremu je vse življenje služil, je mirno in vedro zaspal 19. aprila 1967, v 92. letu starosti.

Njegov sin Paul, ki je postal duhovnik, je o očetu dejal: "Nikdar se ni zgodilo, da bi glede verskega prepričanja ne bil trden. Zanj je bilo javno izpovedovanje vere del življenja, ki se mora ujemati s krščansko odgovornostjo."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 5, str. 20.

Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije). Na proslavitvi te obletnice so se zbrali visoki predstavniki vseh držav članic Evropske unije. Dan pred praznovanjem šestdesetletnice jih je sprejel papež Frančišek. V svojem nagovoru je dejal, da so ‘očetje Evrope’ – Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi – gradili skupnost na temelju krščanskih in človeških vrednot. Večkrat je poudaril, da lahko “Evropa znova najde upanje”, če se teh vrednot zave, jih spoštuje in uresničuje.

“Meni je politika že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.”

Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo.Alcide de Gasperi se je rodil 3. aprila 1881 v italijanski družini nedaleč od mesta Trento na Južnem Tirolskem, ki je bilo takrat pod Avstrijo. Gimnazijo je obiskoval v Trentu, potem pa je na univerzi na Dunaju študiral jezikoslovje in se vključil v politično delovanje v vrstah krščanskih socialistov. Po diplomi se je zaposlil kot katoliški časnikar pri listu Voce cattolica (Katoliški glas), ki se je pod njegovim uredništvom preimenoval v Il Nuovo Trentino (Novi Trentinec). Zagovarjal je kulturno samostojnost Trentina v sklopu z nemško Tirolsko, vendar ni postavljal pod vprašaj pripadnosti celotne Tirolske Avstro-Ogrski. Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem parlamentu. Ko je bila avstro-ogrska monarhija proti koncu prve svetovne vojne že v razsulu, je skupaj s slovanskimi poslanci podpisal deklaracijo o samoodločbi narodov. Besedilo so izoblikovali poslanci Jugoslovanskega kluba na zamisli, ki ji je utiral pot Janez Evangelist Krek, 29. maja 1917, zato je znana kot Majska deklaracija. De Gasperi se je leta 1919 vključil v Italijansko ljudsko stranko, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. Po odstopu don Sturza je postal glavni tajnik stranke. Leta 1922 se je poročil s Francesco Romani; rodile so se jima štiri hčere: Maria Romana, Lucia, Cecilia in Paola, na katere je bil oče Alcide zelo navezan. Sprva je podpiral Mussolinijevo vlado, odločno pa se je uprl prihodu fašizma na oblast. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta ječe, vendar je bil predčasno izpuščen. Pred stalnim policijskim nadzorstvom se je zatekel v Vatikansko knjižnico, kjer se je ob delu poglabljal v študij. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 sodeloval pri ustanavljanju nove stranke – Krščanske demokracije (Democrazia cristiana). Po vojni je bil najprej minister za zunanje zadeve, decembra 1945 pa je postal predsednik vlade, zadnje v Kraljevini Italiji, kajti 2. junija 1946 so se Italijani opredelili za republiko, zato je bil tudi predsednik prve republikanske vlade. 10. avgusta 1946 je nastopil kot vodja italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Priznal je, da sta Italija in Nemčija izgubili vojno ter dejal: »Ko se pred tem svetovnim zborom oglašam, čutim, da vse, razen vaše osebne vljudnosti, govori proti meni.« Njegov govor je izzvenel v ledeno hladnem ozračju. »Tega se dobro spominjam,« pravi njegova prvorojenka, 94-letna Maria Romana. »Moj oče je moral veliko delati, da je naši državi povrnil verodostojnost. In uspelo mu je.«
Januarja 1947 ga je spremljala na potovanju v ZDA, kamor je šel prosit za pomoč italijanskemu gospodarstvu, ki je bilo popolnoma na tleh. »Spominjam se njegovega klica na neki ameriški radijski postaji: “Pomagajte nam, ker imamo kruha samo še za deset dni”.« Američani so se velikodušno odzvali in tudi Italija je bila vključena v načrt gospodarske pomoči Evropi, ki je začel veljati leta 1948 in nosi ime po tedanjem zunanjem ministru ZDA Georgu Marshallu. Po tem načrtu so dobivale do leta 1952 pomembno gospodarsko podporo številne evropske države. Na volitvah 18. aprila 1948 je Krščanska demokracija dosegla zgodovinski uspeh – 48% in De Gasperi je bil imenovan za predsednika prve vlade Republike Italije. S tako večino bi njegova stranka lahko vladala sama, toda De Gasperi je v vlado povabil liberalce, socialne demokrate in republikance. Na lokalnih volitvah v Rimu leta 1952 so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se poveže s skrajno desnico, da bi tako preprečili izvolitev ‘rdečega’ župana v Večnem mestu. Teh namigov ni poslušal, ker je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine. »Prav meni, ubogemu kristjanu, se je namerilo, da sem moral papežu reči ne!« mu ni bilo vseeno.

Alcide de Gasperi je bil velik zagovornik združene Evrope in istih misli kot Schuman in Adenauer. »Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih,« razmišlja De Gasperijeva hči Maria Romana, »jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor.« Alcide de Gasperi ni dočakal podpisa rimskega sporazuma. »Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa.«

Predsednik vlade je ostal do avgusta 1953. Umrl je 19. avgusta 1954 v svoji hiši blizu rojstnega kraja, kamor je rad zahajal s svojo družino. Svojo dušo je izdihnil z vzdihom: »Jezus! Jezus!« Pet dni pred smrtjo je rekel svoji hčeri Marii Romani: »Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja.« Za državni pogreb so njegovo krsto odpeljali v Rim z vlakom. Vlak se je pogosto ustavljal, da so ljudje lahko počastili velikega državnika in kristjana. Vstajenja čaka v preddverju rimske bazilike sv. Lovrenca, nagrobnik je izdelal kipar Giacomo Manzù. Leta 1993 so v Trentu odprli škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in Alcide de Gasperi ima naziv Božji služabnik.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 05, str. 42.