»Si slišal?«
Možinja je z daljincem stišala televizijo in glas ji je vztrepetal v strahu. Morda tudi pod vtisom pol kriminalne – pol grozljive nadaljevanke, ki sva jo gledala. Vsekakor je bila grozna. Nadaljevanka, ne možinja! In kriminal je, da plačujem naročnino, pa nimam kaj gledati.
»Nekdo je na balkonu!«
»Kaj??!«
»Nekdo je na balkonu!«
»Ne nori,« sem rekel »mački se preganjajo!«
Segel sem po daljincu, da bi povrnil glas tipu, ki se je z mačeto v roki nekaj repenčil na ekranu, še najbolj pa je spominjal na povoženega zombija. A možinja se ni vdala.
»Pojdi pogledat!«
»Kaj??!«
»Pojdi pogledat, kaj se dogaja!«
»Lepo te prosim! Mački so. Saj ni prvič!«
Potem, ko si ves dan garal kot konj … in so te kure brez glave in nevzgojena goveda pripravile do tega, da si skoraj poživinil … ko te eni zmerjajo z ovco in na druge rjoveš ko lev … ko se ti zdi, da te ima ves svet za osla … in si zvečer utrujen kot pes … imaš živali pač čez glavo! Važno je samo, da je tistih nekaj zverinic, ki jih skušaš udomačiti, varno v svojih posteljah in to je to! Dajte mi mir, lepo vas prosim! In te zlepa ne bo nobena mačka spravila iz fotelja, pa če je še taka mačka. In imam v mislih pravo mačko, ne možinje!
Še bolj odločno sem stegnil roke po daljincu, ga tudi dobil, a še preden sem lahko s pritiskom na tipko povrnil glas vsem tistim grozljivim bitjem na ekranu, se je neko bitje prav grozljivo oglasilo zunaj … Na balkonu? … Predirljivo … Ali je na podstrešju? … Kot bi jokal otrok … Ne, morda v žlebu? ... Prav nečloveško cviljenje … Ali za opažnimi deskami napušča? ... Kako neki se je zverina zavlekla tja? In kaj pravzaprav je ta zverina? In zakaj vrešči? ... Ob pol enih zjutraj! ... Ali je že pol dveh? ... No, temu se pa reče: Mala nočna glasba!
»Si slišala?«
»Kaj?« se je zdaj pametno delala možinja.
»Kaj? Kaj neki? To vreščanje, kaj je to?«
»Saj sem ti rekla!«
»Nič nisi rekla. Jaz sem rekel, da so mački!«
»No, saj!«
»Ampak tole niso mački. To mora biti nekaj drugega.«
»Morda pa se je ubogi mucek kam zataknil in ga boli.«
»Misliš?«
»Ko pa tako stoka. Pokliči gasilce!«
»Gasilce? Zdaj sredi noči?!« Zajel sem sapo in nadaljeval: »Prav. Ampak ti boš pobirala vstopnino.«
»Kakšno vstopnino?«
»No, če se bodo gasilci sredi noči pripeljali s svojimi kamioni, nabili reflektorje v našo hišo, prislonili lestve ter začeli odkrivati streho in puliti deske samo zato, da bodo ven potegnili nekaj kar niti ne veva kaj je, niti kje je … bo to ena huda predstava. Za vse sosede in pol vasi.«
»Trap!«
In vreščanje kar ni in ni pojenjalo. Mislim, vreščanje tega mačka ali karkoli že pač je ta stvor. Ne možinjino. Ali moje.
Potem pa kar na lepem … Kot bi odrezal … Tišina!
»No, krasno. Šel je! Zdaj bo mir.«
»Mogoče je pa umrčkal?«
»Umrčkal? Kaj, a misliš, da ga je kap od vreščanja?!«
»Ne, od bolečin. Saj si slišal, kako je jokal.«
»Jokal? Daj, prosim te … Greva spat!« sem zaključil pogovor, ker je bila ura prav res pozna. Oziroma zgodnja, odvisno pač, s katerega konca gledaš: a si se pravkar zbudil ali greš šele spat.
In je bilo pozno. In sem šel spat. A zaspal nisem. Ne takoj.
In zjutraj mir. In tišina. In preko dneva: mir in tišina. In sem pobaral soseda, če se mu je kaj skalil nočni mir. Pa je rekel, da nič ni slišal, da pa večkrat vidi kakšnega polha ali podlasico plezati po strehi. Smo pač na vasi in gozd je blizu.
In sem seštel ena in ena. Prav dobesedno: Ena in ena. In sem povedal možinji, ko je prišla iz službe, da si bo, če ji bo sreča mila in če se bo onó ugnezdilo in imelo potomce, za novo leto lahko omislila kučmo ali ovratnik. In naj mi živaloljubci ne zamerijo, saj je samo hec.
In sem še pomislil, da sta se kosmata stvora tam na žlebu ali podstrešju ali kjerkoli že morda le pogovarjala. Kot midva z ženo. Pri zrelih zakoncih so vsi pogovori nekolikanj glasnejši: malo zaradi naglušnosti, malo pa zaradi strasti!

G. Čušin, Razsuti tovor, v: Ognjišče 5 (2014) 17.

Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Ustavite se in odgovorite na to vprašanje sami zase, pa boste imeli od branja več, kakor če tega ne naredite!
Na to vprašanje so odgovarjali nad 50 let stari prebivalci Slovenije v skrbno opravljeni reprezentativni raziskavi, zato lahko kar zanesljivo vemo, kakšne izkušnje ima o tem 750.000 Slovencev te starosti; to in sorodna vprašanja smo obdelali z Blažem Švabom in Mojco Slana v knjigi Staranje v Sloveniji (2013, str. 223–239). Skušajmo v teh odgovorih ljudi iskati tudi današnje duhovne značilnosti Slovencev.
Zelo izstopa delo: z veseljem in navdušenjem smo delali in delamo še danes! Skoraj vsak tretji je v raziskavi povedal o svojem veselju nad zaposlitvijo, nad svojim poklicem, nad rezultati dela, nad delom za dom in družino. Na primer: Rada zalijem vrt, pogledam, kako raste, in skuham dobro kosilo. Ali: Rad sem pomagal sinu pri stanovanju, nazadnje pa smo pri meni zamenjali streho.
Le malo manj jih je navedlo svoje navdušenje nad družino. V preteklosti in zdaj doživljamo veselje nad zakoncem, otroci, vnuki in nad lepimi družinskimi odnosi. Dejali so na primer: Navdušuje me, da imamo urejene in prijetne odnose v družini.
Na tretjem mestu je navdušenje nad osebnimi lastnimi – nad svojimi in drugih ljudi ter veselje nad razvijanjem dobrih lastnosti. Ta radost vztrajno hrani dušo vsakemu osmemu nad 50 let staremu Slovencu. Vse drugo navdušenje, ki smo ga doživljali v preteklosti in se v življenju potrjuje vse do danes, je redkejše: zdravje, znanje, šport, materialne dobrine, zabava, konjički, počitnice, vera, kultura, narava in drugi ljudje.
Delo in družina prav tako visoko prevladujeta pri odgovorih na vprašanje, če so nedavno kaj naredili z navdušenjem in kaj je to bilo.
Ko človek doživlja nekaj z navdušenjem, mu to prodre v njegovo osebno središče tako, da ga prevzame, očara, napolni z globokim veseljem in mu da voljo in moč za razvoj. Navdaja ga zaupanje v prihodnost. Druga beseda za veselje in navdušenje je radost; že njen koren rad kaže na moč, energijo in razvojni polet, ki se nabira v človeku, ko je navdušen, vesel in radosten.
Od nekdaj so vedeli, da navdušenje poganja vzgojo in uspešno učenje. Slovenski pedagog Valter Dermota ga je cenil kot eno najbolj pomembnih vzgojnih sredstev. Poglavju o njem je dal zgovorne podnaslove: Če v vzgoji ni uspeha, je gotovo eno: manjka navdušenje, Dolgočasje je smrt vzgoje, Navdušenje odpira in ne tlači, Prižigati in ne ugaševati, Samo kdor zna samega sebe navdušiti, bo znal navdušiti druge.
Sodobna znanost ugotavlja, kaj se pri navdušenju dogaja v možganih. Prijeten kemični prenos med živci omogoča naglo učenje, nagiba k ponavljanju in daje človeku energijo. Ko zavestno usmerjam svojo pozornost na radostno – sončno stran življenja, vgrajujem v strehi svojih možganov kolektorje za zbiranje trajnostne energije za zdravo življenje in lepše sožitje.
Navdušenje, veselje in radost izvirajo iz neposrednega stika človekovega duha s sončno stranjo stvarnosti. Iz duhovnega dialoga človekove zavesti z naravo, njenimi lepotami in možnostmi, ki nam jih nudi. Iz lepega pogovora z drugim, sodelovanja v družini, službi in družbi. Iz notranjega dialoga s seboj: navdušenje navdaja človeka, ko doživlja dragocenost svojega življenja, svoje sposobnosti in možnosti, ko se hvaležno ozira na tisto, kar je dobrega naredil in hudega zdržal, ko z zaupanjem gleda v svojo prihodnost do obzorja življenja in čez. Ker je bistvo duhovnega razvoja človekov dialog z danostjo, v kateri živi, in s Skrivnostjo, ki omogoča njega in razvoj celotne stvarnosti, so veselje, radost in navdušenje najbolj pristen spev iz človekove duhovne globine; z njimi se hrani vsakdanja duhovnost.
Osnova besede navdušenje je duša, to je človekovo osebno jedro; druga beseda zanj je srce. Navdušeni smo, ko naj nekaj seže v dušo. Tudi v drugih jezikih je osnova besede za navdušenje duša. Uporablja se tudi sopomenka entuzijazem, ki je grškega porekla: entheos – od boga (navdahnjen).
V radosti, veselju in navdušenju človekova duša lahko zazveni v sozvočje z presežnim Duhom. Zato sta veselje in navdušenje zelo pomembna tudi za verovanje in versko duhovnost. Izročilo ve, da je žalosten svetnik res nekaj žalostnega. Evangeliji kažejo, kako so učenci z navdušenjem šli za Jezusom. Sv. Pavel ponovno naroča prvim kristjanom: Veselite se! Bog je vesel vsega ustvarjenega, za Jezusa je poudaril: Vesel sem ga!

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 29.

Vsakdanja izkušnja in raziskovalni podatki govorijo, da je v ljudeh živa potreba po duhovnem. Ta potreba narašča v Sloveniji in drugih gospodarsko razvitih državah. Če je pred sto leti izobraženec kaj dal na duhovno, je to veljalo za primitivno zatekanje k bajkam, pred pol stoletja za nazadnjaški misticizem. Današnji izobraženec pa se s svojim duhovnim poglabljanjem ponaša enako kakor z zdravim gibanjem, zdravim prehranjevanjem in ostalim trajnostnim ravnanjem. Istočasno pa verska praksa upada med Slovenci in pri drugih evropskih narodih. Kako je to mogoče, ko pa je bila duhovnost vso zgodovino neločljivo zlita z verovanjem?
V raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije (Staranje v Sloveniji, 2013) je bilo vprašanje: Danes se veliko sliši, da ima človek tudi duhovne potrebe in duhovne zmožnosti. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Dobrih 54 odstotkov slovenskega prebivalstva meni, da ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti, medtem ko le dva od stotih menita, da jih nimamo. Vsak dvajseti je obkrožil odgovor: vprašanje, ali ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti me vznemirja, pa nanj nimam ne pritrdilnega ne nikalnega odgovora, skoraj vsak tretji (31 %) se s tem vprašanjem ne ukvarja.
Ti odgovori odražajo stališče 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let; raziskavo smo namreč opravili zelo natančno v osebnem pogovoru na terenu na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije. Naslednja vprašanja v tej raziskavi in vsakdanja izkušnja povedo, kako si ta večina duhovne potrebe in zmožnosti predstavlja: verni ljudje doživljajo duhovnost predvsem v molitvi, obiskovanjem verskih obredov in nasploh v verovanju, ostali v sproščenosti, notranjem miru, lepoti, dobroti, ustvarjalnosti in v tem, ko se poglabljajo v vse to. Za prve je duhovnost nekaj presežnega, kar izprosijo od Boga, za druge nekaj, kar razvijajo sami z lastnim prizadevanjem. Ali je med tema doživljanjima duhovnosti kak most?
Odgovor na to vprašanje je pomemben za ene in druge. Najdemo ga v trikotniku med vrtincem dejstev: 1. da je bila duhovnost v zgodovini kultur neločljivo povezana z verovanjem, 2. da pripadnost verskim skupnostim in verska praksa danes upadata, 3. da potreba po duhovnosti v ljudeh narašča.
Ali to pomeni, da se duhovnost ločuje od verovanja, kakor so se zadnja stoletja ločila o verovanja znanja o naravi, človeku in družbi? Drugi možen odgovor bi bil, da se je verska praska oddaljila od duhovnosti. Zgodovina ga deloma potrjuje: veliki ‘zakristan’ katoliške Cerkve, cesar Jožef 2., je že pred dobrimi dvesto leti razpustil samostane, ki so se posvečali kontemplativni duhovnosti, in božje poti, ki so gojile ljudsko duhovnost. Do 2. vatikanskega koncila je prevladovalo versko in moralno poučevanje, ki daje znanje o veri in morali, malo pa prispeva k osebni veri in moralnemu ravnanju.
Rešitev je iskanje mostu med naravnimi človekovi duhovnimi zmožnostmi in med presežnim duhovnim darom z one strani človeških meja. Pri tem se nam orientacija v svetu duhovnosti danes odstira v naslednjih smereh.
Človek ima pristne naravne duhovne potrebe in zmožnosti: sprašuje se in vztrajno išče odgovor na vse, s čimer se v svoji zavesti, ravnanju ter v sožitju z ljudmi in naravo srečuje na svojih mejah – kar ga presega, da ne zna, ne more ali ne sme. Dialog z mejami ga vodi v ustvarjalno svobodo, k življenjski odgovornosti, k veselju nad življenjem in sožitjem, k hvaležnosti, k spoštovanju zakonitosti narave, vseh ljudi in sebe ter k skrivnosti smisla za mejami, ki jih ima pod kontrolo. To je zdrav naravni duhovni razvoj slehernega človeka, vernega in nevernega.
Veren človek goji svoje naravne duhovne potrebe in zmožnosti na vrtu svojega verovanja. Božji sadovi verovanja rodijo na obdelanih tleh naravne duhovnosti. Veliki katoliški teolog Tomaž Akvinski je bil pred skoraj tisoč leti jasen, da milost predpostavlja naravo. Jezus nam je oznanil duhovni zakon ljubečega Boga, po katerem bomo sojeni: dejavno sodoživljanje z vsakim človekom – njegovim najmanjšim bratom.
Za drugič nam ostaja zahtevno vprašanje, kako zadovoljujejo svoje duhovne potrebe ljudje, ki so do svojih duhovnih zmožnosti brezbrižni.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Strah, malodušje in brezup povzročajo človeku najhujše stiske in ga vodijo v usodne napake. Človekovo zavest in podzavest razžre strah, za njim rada naredi razdejanje okrog sebe napadalnost, na koncu sesujeta človeka v prah malodušje in brezup; neredko pa to stori že v začetku sam strah.
Strah se zaleze v kosti podobno kakor se zmrzal v zemljo. Tudi reševanje je podobno: zmrznjeno zemljo otaja pomladno sonce, strah v kosteh in mraz v srcu pa raztopi upanje. Upanje seva iz človekovega duhovnega dialoga med njegovo vestjo in danostjo, v kateri se nahaja.
Nevarna sta zlasti otroški in starostni strah. Otroški je naravna previdnost pri uvajanju v svet in v samostojnost; nevaren je le, če otrok od rojstva naprej nima ob sebi ljubečih bližnjih. Strah ob staranju pa je bivanjski – tega se manj zavedamo, ker je globlje v kosteh. Topimo pa ga lahko le sami, če ga prepoznavamo in poznamo “domača zdravila za ogrevanje uvelega srca”.
Česa se najbolj boji v starosti 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let? Poglejmo odgovore iz reprezentativne raziskave:

• telesne oslabelosti in bolezni – tako pravi dobra tretjina (35,4 %),
• duševne oslabelosti, da bi mi odpovedala spomin in razum (34,0 %),
• da bi me vsi zapustili in pozabili name (14,3 %),
• da bi izgubil voljo in veselje do življenja (7,3 %);
• za skoraj desetino ne vemo, vsaj ne natančno, ker so napisali kaj drugega (4,1 %) ali na vprašanje niso odgovorili (4,9 %).

Če se mora človek odločiti med samimi slabimi stvarmi, je lahko v zadregi. Pri našem vprašanju je odločitev olajšala besedica najbolj – tudi kdor se junači, da se starosti ne boji, je lahko izbral med telesnimi, duševnimi, socialnimi ali duhovnimi tisto tegobo, ki se mu zdi še najbolj nevarna. Vsak tretji se najbolj boji telesnih težav in druga tretjina duševnih. Osamljenost in druge težave v sožitju so za večino bolj oddaljene ali lažje obvladljive; vsak sedmi pa doživlja to kot največjo nevarnost. Še bolj v megli so duhovne tegobe; teh se najbolj boji vsak trinajsti starajoči se Slovenec, to je kakih 60.000 ljudi.
Pomislimo na tri spoznanja o starosti: da telesne in duševne zmožnosti s staranjem nujno pešajo, da se v starosti lahko razvijajo edinole duhovne zmožnosti in da je kakovost sožitja najbolj odvisna od smiselnega razvoja duhovnih zmožnosti. V luči teh spoznanj kažejo navedeni odgovori starajočih se Slovencev, da je le manjšina, ki se najbolj boji duhovnega pešanja, pozorna na glavno rezervo za kakovostno staranje in lepše sožitje. Njihov strah je torej najbolj resen. Vsi navedeni štirje strahovi pred starostjo pa so enako stvarni. Zdrav strah je alarm, ki kliče po smiselnem ukrepanju. V trajnem strahu se ni mogoče zdravo razvijati. Kje iskati rešitev vseh navedenih strahov pred starostjo? Rešitev potrebujejo enako nujno tudi neodločni in izmikajoči se, ki niso izbrali nobenega od štirih strahov pred starostjo. Poskusimo jo iskati v človekovih duhovnih zmožnostih.
Duhovnost je dialog človekove zavesti, oziroma njene srčike – vesti, s svojimi mejami. Naše vprašanje po strahu pred starostjo trči v trdno mejo, ki jo postavlja starost z eno ali drugo od svojih tegob, pred katerimi je človek nemočen. Najbolj nas je strah tiste nemoči, katere ne znamo niti prav vprašati, kakšen smisel ima, ali pa nam dialog z njo ne da odgovora. Najti smiselno povezavo med neizbežnim dejstvom starostnega pešanja in svojim doživljanjem smisla življenja je shakespearovsko zahtevna bivanjska naloga.
Človeški razvoj v onemoglosti in odvisnosti od drugih je danes nasploh med najbolj nerešenimi življenjskimi vprašanji. Naša potrošniška civilizacija sili človeka v omamno potiskanje glave v pesek; to vprašanje negira, češ, ne govorimo o tem!; zatrjuje si, da imamo vse pod kontrolo, obenem pa pada v depresivno kapitulacijo pred človeško odvisnostjo od pomoči drugih v onemoglosti, javno si organizira neboleč uboj ali samomor.
Iskanje odgovora na vprašanje, kakšen smisel ima človeška nemoč in odvisnost od pomoči drugih ob starostnem pešanju je duhovna naloga. Navedimo en osebni in en skupni človeški odgovor. Ste poznali koga, ki je v starosti pešal sproščeno, vedro in človeško pokončno? Ta osebna izkušnja je eden od trdnih stebrov pra-zaupanja v brezpogojni smisel življenja. Univerzalna človeška zakonitost pa govori tole. Pomoč šibkejšemu je za močnejšega edina pot, da razvija svojo zmožnost empatije, ki je pogoj za vzdržno sožitje in uspešno sodelovanje. Ti dve spoznanji vzdržita zahtevnost današnjega človeka. Pritrjuje jim vest in zgodovinska izkušnja. Duhovni dialog z vestjo o tem dvojem topi strah pred starostjo.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 11 (2020), 27.

Počitnice so okrepile naše moči za novo delovno in šolsko leto. Moj uspeh pa bo odvisen tudi od pomoči drugih, uspeh drugih pa od moje pomoči njim. Zato se splača preveriti in posodobiti stališče do svoje pomoči drugim in do prejemanja pomoči od drugih. V medsebojni soodvisnosti potrebujemo enako dobro orientacijo, kaj je koristno in kako to narediti, kakor jo imamo pri skrbi za higieno, gibanje in prehrano.
To je obenem temeljno duhovno vprašanje: Kakšno vrednost ima ljubezen?
Odgovor iščemo ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari Slovenci potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje lepše staranje in sožitje. Eno od vprašanj je bilo: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je res veliko pripomoglo h kakovosti in razvoju vašega življenja? Vsak peti nanj ni odgovoril, drugi so povedali po eno ali več svojih pomembnih življenjskih izkušenj – skupaj 845. Kaj dobimo, ko jih sistematično razporedimo?
– Največ se jih spominja pomoči pri svojem osebnostnem razvoju (254): da so jih starši vzgojili v poštenega in delovnega človeka, omogočili študij, tudi to, da so jim dali vero. Rekli so npr.: To, kar sta mi dala starša, ko sta mi pravila: dobro misli o vsakem! … Vzgojili so me v zrelo osebo, me naučili misliti in imeti sočutje … Ali pa: Prizadevnost zdravnika, sicer bi bila že mrtva.
– Pomoč drugih za lepo sožitje je tik za prejšnjo (237): Moj mož mi je dal dosti lepega … Žena me ima rada … Tu so izkušnje z dobrim sodelovanjem, z oskrbo v onemoglosti.
– Na tretjem mestu je materialna pomoč (127): da so dobili parcelo ali denar za gradnjo hiše, pomoč pri gradnji in opremljanju, pri delu na kmetiji …
– Veliko (172) pa jih je odgovorilo, da jim ni nikoli nihče nič pomagal, nič dal, da so vse naredili in dosegli sami; pa tudi: Samo jaz dajem drugim! Nekaj malega (5) jih ima nasprotno skrajno stališče: Vse dobro in slabo mi je pomagalo.
– Vsak deseti (84) je odgovoril neopredeljeno (ne vem, kaj bi rekel …) ali splošno (marsikaj, veliko, podpora drugih …).
Z vidika zdrave ljubezni, ki je srce duhovnosti, je pomembno tudi nasprotno vprašanje v raziskavi: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je najbolj škodilo pri kakovosti in razvoju vašega življenja?
Te slabe izkušnje odstirajo škodljivo pomoč drugemu, pa naj je storjena hote ali nehote. Med odgovori je največ slabih izkušenj (198 od skupno 816) z nepravičnostjo drugih, z nevoščljivostjo, zavistjo, zaničevanjem, oviranjem, z lažjo, kritiko, hudobijo, zlobo, slabo vzgojo, napačnim usmerjanjem, nasiljem, zlorabo zaupanja, hinavščino, obrekovanjem in nehvaležnostjo. Sledijo slabi odnosi, v katerih – večinoma nehote – poškodujemo drug drugega v družinskem, delovnem, sosedskem ali prijateljskem sožitju; to izkušnjo navaja vsak deseti – to pomeni nad 70.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let. Nekateri pripovedujejo slabe izkušnje s širšo družbo in s političnim režimom. Vsak peti je navedel nesrečo, smrt in drugo tragiko zaradi višje sile. Skoraj polovica pa je poudarila, da jim ni nič škodilo, skoraj tretjina na to vprašanje ni odgovorila.
Zgodovina ima izkušnjo, da je sočutna ljubezen srce duhovnosti. Etično zlato pravilo pravi: Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, delaj ti njim. Etičnost in duhovnost pa sta neločljivi družabnici. Sadeži dobrih dejanj rastejo iz cvetov človekovega dialoga v svoji vesti. Ta naš duhovni organ govori, naj se z drugim veselim, ko je vesel, in jokam, ko joka. Ko drugega gledam z odprtimi očmi in ga pozorno poslušam, je moja vest v pogovoru z njim; tedaj začutim, kaj potrebuje, kaj čuti, kaj doživlja, kaj ga stiska, kaj lepega in dobrega zmore. V meni se budi moč, da mu prav pomagam z dejanjem, z vedenjem ali z besedo. Taka pomoč ga razvija. In prav tako mene: krepi mi pristno vživljanje v drugega, ki je pogoj za lepo sožitje in uspešno sodelovanje. Pomoč, ki ni odgovor duhovnega dialoga mojega srca s srcem drugega, je preračunljivo mešetarjenje ali vsiljivost, ki prej ali slej obema škodi.
V raziskavi je večina stresla iz rokava dobro izkušnjo, ko jim je pomoč drugega pomagala pri njihovem razvoju. Polovica tudi slabo izkušnjo. Ta slika ljubezni v vsakdanji praksi je živ smerokaz, katera pomoč koristi in katera škodi; kaj je ljubezen, ki duhovnost krepi, in kaj ni. Osnovna lekcija pri učenju pristne duhovnosti je, da sproti v sebi sprevidimo nevarnost samoprevare z nepristno ‘pomočjo’, ki obema škodi, in isto energijo usmerimo v pristno pomoč in ljubezen.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 9 (2020), 27.

V rubriki Duhovnost in Slovenci se opiramo na zanesljive raziskovalne podatke o tem, kaj potrebujejo, kaj zmorejo in kaj hočejo nad 50 let stari prebivalci Slovenije glede osebnega staranja in medsebojnega sožitja. Zadnje mesece smo se mudili pri tem, kaj nam o duhovnosti Slovencev povedo odgovori na vprašanja: Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo, pa vam je življenjska izkušnja pokazala, da nima tako velike vrednosti, kakor ste mislili? Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem?
Slovenci doživljamo navdušenje ob svojem delu, družini in razvoju svojih osebnih lastnosti. Ob podatkih o tem smo ugotavljali, da je pristno veselje osnovna hrana človekove vsakdanje duhovnosti in da poganja razvoj skozi vse življenje; zlasti odločilno je za starostno zorenje.
Veliko ljudi pa je razočaranih; neredko nad svojim delom, nad sabo, družino in drugim, kar jih je navduševalo. Tudi ta bridka izkušnja je redni del poti pri človekovem duhovnem razvoju. Zmote, krivda in nesreče srečajo vsakogar. Če se človek obrne iz svoje zmote ali krivde, če duhovno preseže tragiko, se mu odpre novo obzorje za osebno zorenje in lepše sožitje.
Težak je podatek, da tretjina Slovencev po 50. letu starosti ne doživlja pravega veselja, radosti in navdušenja nad ničemer – to je četrt milijona ljudi! Ali je to kruto dejstvo usodno za duhovni razvoj in sožitje? Duhovna puščoba je zelo nevarna, ni pa usodna. Duhovni velikani so šli tudi skozi dolga obdobja doživljajske praznote, pri tem vztrajno delali dobro in zaupali, dokler niso na koncu tega temnega predora zagledali svetlobo.
Škoda, da v raziskavi ni bilo vprašanj: Kdo in kdaj je bil z vami navdušen nad vašim navdušenjem; nad katerim? Kdo in kdaj je delil z vami vaše razočaranje; katero? S kom in kdaj ste bili vi navdušeni ob njegovem navdušenju; nad katerim? S kom in kdaj ste vi delili njegovo razočaranje; katero? Odgovori na ta vprašanja bi veliko povedali o duhovni kondiciji in razvoju duhovnih zmožnosti nas Slovencev.
Človek je do zadnjega vlakna individualni posameznik in prav tako do zadnjega vlakna vpet v sožitje z drugimi. Veselje in radost doživljamo predvsem v sožitju: v družini, s prijatelji, z dobrim sodelavcem. Pri tem ni odločilna velika skupnost: cela soseska, celo podjetje, vsa župnija, država, svetovna skupnost – večje skupnosti so varen ali nevaren, ugoden ali neugoden prostor za osebno sožitje v skupinah: v družini, v prijateljski, delovni, športni in drugih osebnih družbah. V skupini smo dva, trije, pet, deset ljudi drug z drugim kot jaz in ti; kot midva, mi; iz oči v oči. V tem osebnem odnosu sodoživljamo z drugim njegovo veselje, ki se pri tem podvoji; sodoživljamo in nosimo z drugim njegovo razočaranje, da se prepolovi. Potrebo drugega doživljamo živo v sebi, podobno kakor doživljamo svojo potrebo. Sprejemamo izkušnje, znanje in pomoč drugega brez zavor, obrambe in občutka, da mu moramo plačati. Se veselimo zmožnosti in uspeha drugega podobno kakor svojih, on pa mojih.
Za Ameriko ugotavljajo, da je doživela gospodarski polet, ko je na prelomu iz 19. v 20. stoletje George H. Mead s spoznanji o soodvisnosti med razvojem posameznika in skupine sprožil val navdušenja nad tem, da vsakdo ustvarja in pri tem sodeluje z drugimi. Če pomislimo, kdaj smo bili v življenju zadovoljni in srečni, se nam v spominu vrstijo izkušnje lepega osebnega odnosa in dobrega sodelovanja v družini, v službi in med prijatelji. Te dobre izkušnje so trdni temelji za naš osebni duhovni razvoj danes, jutri in do zadnjega diha življenja. In prav tako za razvoj slovenske kulture. Slovenci smo pri tem precej zadolženi: od Prešerna naprej smo bili vzgajani v nezaupljivosti do drugih, v janzenističnem pikolovstvu in ozkosrčnosti; tudi danes na levi in desni ovirata naš razvoj slaba navada in usmerjenost, da pri drugem kritično iščemo pet napak na eno dobro lastnost. Medtem pa po letu 2000 znanost z raziskovalnimi podatki ugotavlja, da tam, kjer sožitje, sodelovanje in osebni človeški razvoj lepo uspevajo, ljudje usmerjajo svojo pozornost na sončno stran drugega tako, da opazijo na njem pet dobrih lastnosti na eno slabo.
Tako sodobna znanost potrjuje temeljno duhovno načelo Jezusovega evangelija, naj drugega doživljamo tako, kakor želimo, da on nas. Sam se je na svatbi v Kani veselil s svatovsko družbo in s čudežnim vinom rešil ženina pred sramoto, v Betaniji pa z Marto, Marijo in žalno družbo jokal ob smrti prijatelja Lazarja, preden ga obudil od mrtvih. Sočutno solidarnost je kot zakon pristne ljubezni in duhovnosti mojstrsko opredelil apostol Pavel v pismu prvi generaciji rimskih kristjanov: Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. (Rim 12,15)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 8 (2020), 27.

Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem? Na to vprašanje je v reprezentativni raziskavi nad 50 let starih prebivalcev Slovenije vsak tretji (31,87 %) odgovoril, da nič. To pomeni, da četrt milijona od 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo te starosti, v ničemer ne doživlja življenjskega veselja, radosti in navdušenja – živijo in se starajo v duševni, socialni in duhovni puščobi.
To je zelo slabó za njihovo zdravje. Če človek ne doživlja veselja, mu slabí odpornost; če zboli, se slabše zdravi; kronične bolezni se razvijajo z več zapleti. Radost in navdušenje sprožata v možganih takšno kemično prenašanje informacij, da človek uspešneje dela, se bolje zapomni, sami možgani pa se pri tem razvijajo. Na ta način veselje, radost in navdušenje preprečujejo starostno pešanje razuma.
Ljudje, ki so puščobni sami v sebi, so večinoma pusti in težavni tudi v sožitju z bližnjimi. Razpoloženje je bolj nalezljivo kakor virusi. Od drugega spontano prevzamemo njegovo prijetno razpoloženje; še lažje pa slabo, turobno ali jezno, v katerem se ne da uspešno sodelovati in ne živeti v lepem odnosu.
To so trdna in trda dejstva o človekovem zdravju in medčloveškem sožitju. Trd je tudi podatek, da četrt milijona starajočih se Slovencev živi v doživljajski puščobi. Ob vsakem od njih pa dva in več svojcev ali sodelavcev, ki se lahko prej ‘nalezejo’ pustega razpoloženja od njega, kakor on od njih dobrega. Trdno in trdo je tudi dejstvo, da nihče ni imun pred notranjo puščobo in bivanjsko praznoto – vsakdo jo doživi prej ali slej, v blažji ali hujši obliki. Na mestu je torej vprašanje: Kaj lahko pomaga, da se ob stiku navdušenega človeka z razočaranim prej ‘naleze’ drugi od prvega veselja, radosti in navdušenja, kakor prvi od drugega puščobnosti in slabe volje? To vprašanje uspešno rešujejo mnogi, ki se tedensko srečujejo v skupinah za kakovostno staranje; metoda skupinskega socialnega učenja, ki jo razvijamo za delo v teh skupinah, kar dobro odgovarja na to življenjsko vprašanje.
Toda ostanimo pri temi naše rubrike Duhovnost in Slovenci. Tudi tukaj je vprašanje zelo zanimivo in pomembno: Kakšne možnosti ima za svoj duhovni razvoj človek, ko doživlja duhovno puščobo in bivanjsko praznoto?
Pri iskanju odgovora sezimo po varnem načinu: kaj o tem povedo izkušnje? Pred nami se vrstijo največji duhovni velikani, ki so živeli dolgo v hudi duhovni ali verski praznoti: mistik in svetnik Janez od Križa, ki je o tem napisal knjigo Temna noč, slavna cerkvena učiteljica Terezija Velika, Mala Terezika, Mati Terezija, brat Roger in nešteti drugi. Njihova dobra izkušnja je: vztrajati v rednem ritmu smiselno zastavljenega vsakdanjega življenja. In ne zgubiti zaupanja v to, da je življenje večje od naše pameti in našega počutja. Če je tunel še tako dolg, se pride na njegovem koncu na svetlo. Sam tunel pa ima trdna tla in človeku je dana zmožnost, da kljub majavemu koraku hodi po njegovem dnu proti svetlobi. Zgodbe ljudi iz taborišč in golih otokov, nekdanjih zasvojencev in izgubljenih na družbenem robu so dokaz, da vztrajna hoja v temni noči pelje proti jutranji zarji.
Verska duhovnost zaupa v Boga – ve, da se pri plovbi v megli in temi enako približujemo pristanišču, kakor če ga v soncu vidimo pred seboj. Izkušnjo razočaranja in notranje zapuščenosti ‘preživlja’ tudi Bog v Jezusu. Množice so bile navdušene nad kruhom in ribami, do Njega – kruha življenja pa brezbrižne in odklonilne. Učenci in apostoli ga niso razumeli. Versko vodstvo ga je ob sklicevanju na Boga smrtno sovražilo. Na križu je doživljal zapuščenost od Boga, od Očeta. Na veliko soboto je bil povsem mrtev v zemlji – kakor vsak človek, ko pokopamo njegovo truplo ali pepel. Toda tretji dan je od mrtvih vstal. In iz njegovih prestrašenih učencev in apostolov je zrasla Cerkev po vsem svetu. Današnji kristjani nismo ne boljši ne slabši kakor množica, ki ga je poslušala ter se najedla njegovega kruha in rib; kakor učenci in apostoli, ki so hodili z njim, ga gledali in poslušali ter razumeli v ozkih mejah svojih zmožnosti.
Vsakdo pride kdaj v duhovno puščavo, ko ne doživlja ne veselja ne navdušenja. Pogosto se to dogaja starim ljudem. Kakor smo ugotavljali, da je navdušenje hrana vsakdanje duhovnosti in da je razočaranje možnost za izhod iz slepe ulice zgrešene duhovnosti, tako ugotavljamo, da je tudi doživljajska puščobnost del poti pri človeškem in duhovnem zorenju. Zelo nevaren in obetaven del. Zato je dobro iz srca moliti s starajočim se Davidom, ko je ob vseh svojih dobrih izkušnjah, zmotah in krivdi duhovno otopeval: Vrni mi veselje …! (Ps 51)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 7 (2020), 29.

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? … Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom. Nihče pa ne more narediti zame tistega, kar je odvisno samo od mene. Predvsem od mene je odvisno, ali bom sam v sebi zadovoljen in srečen star človek, ali bom prijeten drugim, ali bom človeško zorel. To troje pa je največ, kar je mogoče doseči v starosti. Nihče mi ne brani razvijati se v tej smeri. Pomembno je torej, da najdem odgovore na vprašanje, kako po upokojitvi naravnati volan v to smer.

Pravimo, da so lepe stvari ponavadi tri. Poglejmo torej tri cilje zdravega, lepega in zadovoljnega staranja, ki so odvisni predvsem od nas samih.

SVETLO DOŽIVLJANJE SEBE, DRUGIH IN SVETA
Vsak hrib ima sončno in senčno stran. Sončna stran je topla, svetla, po njej so obdelani vinogradi, sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi. Osojna stran je navadno bolj strma, vlažna, temačna, poraščena z gozdnimi goščavami. V nedrju hribov pa so včasih rudniki. Srednja leta življenja so predvsem garanje in delo. Le-to je včasih podobno obdelovanju sončne strani, ki daje bogate sadove, drugič krčenju goščav po osojnih strminah, ki človeka izčrpava brez vidnih rezultatov, včasih pa je življenje v srednjih letih podobno rudarjenju pod zemljo, ko se človek duši v težavah in izgublja v temi.
Z upokojitvijo se je treba preseliti na sončno stran. Tam naprej sproščeno kultiviramo rodovitne terase, toda ne več z garanjem in v paniki. Po upokojitvi je čas, da na svetlobi sončne strani izmerimo nebesno dalj in stran svojega življenja. Pogled zaobjame dosedanje življenje in pot naprej. Kar smo v življenju naredili, je narejeno, kar smo pretrpeli in zdržali, je naš dosežek, ki se ga lahko veselimo, smo nanj ponosni, predvsem pa zanj hvaležni. Preostanek življenja pa se splača dobro izkoristiti; zavestno se je treba odločiti, v kaj bomo vlagali svoje moči in čas.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je odločilno, da se naučimo doživljati sončno stran samega sebe. Kakor vsaka stvar in vsak človek imam tudi jaz nekaj dobrega in nekaj slabega. Od mene je odvisno, ali usmerjam svojo pozornost bolj na svoje težave ali bolj na svoje dobre strani; na oboje naenkrat se ne da gledati. Če hočemo biti zadovoljni stari ljudje, se moramo naučiti videti pet lepih, dobrih ali ugodnih stvari na eno slabo. To razmerje daje dovolj življenjskega veselja nad dobrim in hvaležnosti zanj. Čeprav se čudno sliši, doživljanje petih dobrih stvari pri sebi na eno slabo omogoča, da bomo to svojo slabo stran spremenili v dobro. Pri premagovanju svojih slabosti potrebujemo namreč veliko moči. Iz veselja in hvaležnosti nad dobrim pa izvirajo sveže moči. Seznam slabega, ki ni obdan s petkrat več dobrega, je prepad, ki človeku požira voljo in moči za zboljšanje.

Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi je enako pomembno, da se naučimo doživljati sončno stran vseh drugih ljudi, zlasti bližnjih. Tudi oni imajo dovolj dobrega in slabega. Če smo bolj navajeni pri njih kritično videti slabo, usmerjamo odnos z njimi v hlad in puščobo. Nikoli v življenju ni to pametno, na stara leta pa je usodno.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je pomembno, da se naučimo doživljati tudi sončno stran sveta, družbe in razvoja. Če temačno doživljanje sebe, drugih ljudi in sveta greni starost, je rešitev samo ena: vztrajno iskati lepe in dobre stvari pri sebi, drugih in v družbi. Bolje je biti bolj veder star človek, ki je prijeten sebi in drugim, kakor veljati za zelo kritičnega človeka, ki je sam v sebi čedalje bolj zagrenjen, drugi pa se ga čedalje bolj izogibajo.

UČITI SE NOVIH NAVAD
Otrok se hitro uči. Mimogrede osvoji hojo, jezik – materin in tujega, v petnajstih letih pobere vse osnovno znanje človeštva. V srednjih letih se človek manj uči, bolj se prilagaja razmeram; enkrat za ljubi kruhek, da preživi sam in njegovi, drugič za položaj v družbi, tretjič iz navade. V starosti pa se človek spet lahko uči spontano kakor otrok. Uči se po svobodnem preudarku tega, kar sam izbere. Možgane imamo v starosti res bolj okorele kakor v otroštvu, toda česar se človek želi naučiti, kar ga veseli in za kar se navdušuje, gre še kar dobro v glavo in srce. Zlasti pa ima star človek bogato zalogo življenjskih izkušenj, v katere lega novo znanje kakor v postlano posteljo. 
Tisoče upokojencev se danes po Sloveniji v univerzah za tretje življenjsko obdobje uči tujega jezika, umetnostne zgodovine in drugega zanimivega znanja, za katero prej niso imeli časa ali možnosti. Ko je šel Leon Štukelj proti stotim letom, je na obisku pri Trstenjaku pripovedoval, da se vsak dan nauči treh angleških besed; šegavo je dostavil, da to ne pomeni, da se jih tudi zapomni. Toda ne dolgo zatem ga je ves svet gledal na odprtju olimpiade, kako se je rokoval in poklepetal z ameriškim predsednikom.
Ljudje smo torej učljivi do smrti. Za zadovoljno starost se je najbolj pomembno učiti boljših navad za komuniciranje z bližnjimi in duhovnega poglabljanja.

SPREJETI SVOJO STAROST
Raziskovalci kakovostnega staranja naštevajo tri značilnosti, ki so skupne prijetnim starim ljudem: vedro doživljanje svoje starosti, sproščeno sožitje z bližnjimi in enostaven način življenja. Vedro, sproščeno in enostavno se stara tisti, ki je svojo starost sprejel. Star človek, ki pred svojo starostjo beži, je pust, živi v napetih odnosih in komplicira svoje vsakdanje življenje. Pri tem se čedalje bolj globlje ugreza v egoizem, laž in samoprevaro.
V srednjih letih postavljajo ovire našim lažem, samoprevaram in egoizmu drugi ljudje in življenjske razmere. Ob slabosti starega človeka pa se navadno ljudje spotikajo, človek sam jih ne opazi, ker je nanje navajen, današnja miselnost pa ga sili v nadaljevanje iluzije, da je napihnjen balonček njegovega jaza središče sveta. Da bi ohranjal iluzijo, kako ima vse pod kontrolo, mora lagati sebi in se pretvarjati pred drugimi, predvsem pa mrzlično hiteti za tisoč aktivnostmi. Hitenje pa nas omamlja, kakor jesenski mraz čmrlja, da ne vidimo ne pešanja svojih moči, ne možnosti za svoje človeško zorenje v jeseni življenja.
V resnici pa je starost – vključno s svojim pešanjem – dobra priložnost, da se vsaj v zadnji tretjini življenja izkopljemo iz blata laganja sebi, samoprevar in egoizma v spravno ljubezen do vsega in vseh – tudi do sebe. To ni lažja naloga, kakor je poklicno delo v srednjih letih. Zgoraj opisano javno mnenje ovira vedro, sproščeno in enostavno staranje. Kljub temu pa so za to danes razmere bolj ugodne, kakor so bile kdajkoli doslej. Materialno in socialno smo bolj preskrbljeni, kakor so bili naši predniki kdajkoli v zgodovini; in bolje, kakor je večina človeštva danes. Danes je pri nas malo starih ljudi lačnih, brez potrebne obleke in toplega zavetja, kar je trlo večino starih ljudi vso zgodovino. Kdor nima osnovne socialne varnosti, mu jo je dolžna preskrbeti državna sociala, človekoljubno pa mu rade pomagajo Karitas, Rdeči križ, upokojenske, invalidske in druge dobrodelniške organizacije.
Ko imamo poskrbljeno za osnovno materialno varnost, nam ostaja veliko več možnosti za vedro, sproščeno in enostavno staranje, za učenje svetlega doživljanja sebe, drugih in sveta, za zavestno vadbo komuniciranja in duhovno poglabljanje. Duhovno poglabljanje, ki smo ga omenili nazadnje, ni zadnje med pametnimi izbirami za lepo staranje. Samo duhovnost nam omogoči, da v starosti prepustimo Bogu skrb za veter, ki žene ladjico mojega življenja proti pristanu, odgovornost za ta svet pa rodu, ki prihaja za nami.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.