Začetek leta, tiho plazeč se ali glasno rajajoč od zadnjih decembrskih v prve januarske ure, je nadvse primeren čas za načrte in obljube!
»V letošnjem letu si želim biti kavč!« sem rekel.
»Kaj? Želiš si kavč?« je nekoliko začudena, a ne preveč presenečena vprašala možinja, medtem ko mi je dolivala šampanjca v kozarec.
»Ne, želim biti kavč!«
»Kako, prosim?«
»Kavč. Želim biti kavč.« sem resno ponovil.
»Zakaj?« je sicer vprašala, a zanimalo je ni preveč, kajti roke so čakale na stisk in lica so se ponujala v poljub ter »srečno, zdravo in uspešno« vsevprek in preko vseh!
»Zakaj?« je vprašala prvega januarja popoldne, ko so se otroci že lotili šolskih nalog in sva odšla na kratek sprehod, da nama svež zrak odpihne še zadnje sence prečute pretekle noči in preteklega leta.
In sem ji pojasnil.
S hčerko sva bila pri zdravniku: Dodatne raziskave za lajšanje, upajmo, prehodnih pubertetniških težav. Nič posebnega torej zaenkrat, hvala Bogu! Nič, kar bi še dodatno bremenilo ali grenilo dušo med čakanjem na pregled. Zgolj bolj ali manj neprijetno posedanje, ki mu ni konca in ki se slej ko prej razvije v razmišljanje, kaj vse koristnega bi v tem času lahko postoril. Najprej se, še nekaj minut pred naročeno uro, optimistično razpoložen usedeš na, za odraslega človeka nekoliko premajhen stol v čakalnici. Po več kot uri čakanja in iskanja najbolj primernega položaja za posedanje, pa se, ko zaslišiš svoji priimek po zvočniku, komaj pobereš in si tudi sam potreben zdravnika. Ali pa vsaj fizioterapije! Pred naslednjo ordinacijo ni čakalnice, le hodnik in še ta brez stolov, pa se sprehajaš ali pa ravnaš hrbet in nižje ležeče predele telesa kar ob steni! Pred tretjo ordinacijo nekaj, čemur bi le z veliko mero domišljije lahko rekel stol. Hodnik pred četrto ordinacijo pa je predsoba raja: Udoben, res udoben stol, ki telo potisne v prijetno ščemeč položaj, da sem kar zastokal od ugodja in bil deležen začudenih hčerkinih pogledov!
»Kaj, in sedaj bi rad v čakalnice namestil kavče?« se je smejala možinja.
»Ne, no … počakaj, da povem do konca!«
Pa se ozreš okoli sebe in vidiš ljudi na invalidskih vozičkih, na okolesnjenih bolniških posteljah, z berglami, s palicami, s kisikovimi bombami … in te postane v dno duše sram, da se pritožuješ, ker tvoji zadnji plati ni zadosti mehko postlano!
In sem potem tako razmišljal tudi o različnih sprejemih v različnih ordinacijah: Kako me je prijazna beseda spravila v smeh, celo v duhovičenje … in kako sem v zadregi obmolčal ob naduti in trdi besedi. Pa sem pogledal po hodniku in videl, da bolniki vstopajo v ordinacije kot na obisk ali pa kot na davčno zaslišanje, odvisno pač, kdo in na kakšen način jim je odprl vrata.
In sem se vprašal, kako jaz opravljam svoje delo? Kako jaz živim? Kako se ob meni ljudje počutijo? Se smejijo? Ali v zadregi ne vedo kaj bi? Jih sprejmem s prijaznostjo ali z nadutostjo?
In sem pomislil, da smo drug drugemu pravzaprav – stoli. Primerni in neprimerni, premajhni in preveliki, udobni in neudobni.
In ja! Želim biti stena, da se kdo nasloni name, da se vsaj malo odpočije in poravna svojo držo. A želim biti še več!
Ja! Želim biti stol, navadno sedalo, da kdo vso svojo težo položi nanj in si oddahne. A želim biti več!
Ja! Želim biti stol, ki bo nudil udobje in užitek! Ki bo izvabil nasmeh na utrujen obraz! A želim biti več!
»Želiš biti kavč?!« se je smejala možinja.
»Ja! Glede na kilažo, širino in višino, se mi zdi, da sem kar primeren. Da lahko ponudim več!«
»Trap!« je rekla, a se je privila k meni in me z roko objela čez pas.
»Kaj je? Kaj bi rada?« sem zagodel.
»Tipam, če si morda dvakrat oblazinjen!«
»Trapa!« sem ji rekel in jo stisnil k sebi.
In sva, tako objeta, odšla proti domu. V še eno novo leto.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 17.

Jesen je.
Vreme, primerno za sprehod. Gozd vabi. Listje prav prijetno šumi pod nogami. Še kakšen kostanj se mimogrede skotali iz svoje lupinice pred noge in je dosti le, da se skloniš pa …
Poba pa ždi za pečjo s knjigo v roki! In je ta knjiga – učbenik, in se mu kar kadi iz ušes … In ko pobaram, kaj je predmet tokratnega preučevanja (beri: piflanja), dobim odgovor: »Angleščina! Nepravilni glagoli!«
Uf! Glagoli so hudi! Sploh, če so v angleščini! In še nepravilni povrh vsega!
In sem šel sam na sprehod … Ker je jesen … In vreme primerno za sprehod … Gozd vabi … Listje prav prijetno šumi pod nogami … Meni pa je zašumelo še v glavi, ker so se mi ti nepravilni glagoli zavrtali nekam tja noter in niso hoteli ven … Prav neverjetno!... In neprijetno!... Neverjetno neprijetni nepravilni glagoli! ... Le zakaj niso pravilni?! 
Iti (go – went – gone) … Kaj je tu nepravilnega? Mar ni lepo, da grem … na takle dan, ki kar kliče po sprehodu? Je pa res, da lahko narobe zavijem … kam skrenem s poti … in se izgubim … Ne le tu v gozdu … ampak tako … na sploh … v življenju … To zna biti pa hitro nepravilno! In če zaideš s poti, lahko tudi padeš …
Pasti (fall – fell – fallen) … To je pa nerodno … In nevarno … Nič čudnega, da pri skoraj vseh športih učijo, kako pravilno pasti. Če pravilno padeš, je manjša verjetnost poškodbe … in hitreje se lahko pobereš … Ali pa sam … Zakaj se to uči le pri športu? Človek bi se moral učiti pravilno pasti pri vseh stvareh, ki jih počne in doživlja v življenju. Ker so padci neizogibni … Ker je še Kristus padel pod križem … Ker se vedno najde kdo, ki te spotakne … Skoraj vedno … In skoraj vedno si ranjen …
Raniti (hurt – hurt – hurt) … Vem … na prvi pogled se zdi, da je pa to res nepravilno … Saj kdo pa hoče biti ranjen … kdo hoče, da bi ga bolelo … Če seveda odštejem mazohiste J. Ampak … če nas ne bi bolelo, sploh ne bi vedeli, da smo … Dokler človek ne zboli, ne zna ceniti zdravja … In bolečina nas pravzaprav varuje! Ko bi ne bolelo, bi se kdo zaletaval z glavo v zid do onemoglosti … do konca večnosti … Jaz prvi pred vsemi J … Torej je prav, da boli … In raniti in biti ranjen … v ljubezni … je pravzaprav sladkost … in je neizogibno … in prav … in pravilno … Ko je vojak Jezusu s sulico prebodel srce, je pritekla kri in voda … Kri, ki odrešuje in voda, ki očiščuje … Ranjeno srce je vir milosti … Pravilno …

Nepravilni glagoli … neumnost!
In listje pod nogami še kar šumi … in misli v glavi še bolj …
Je pa res, da se je nepravilnih glagolov treba naučiti, med tem ko pravilne … poznamo in jih obvladamo … Pa jih res?
Živeti (live), na primer, je pravilen glagol … Popolnoma pravilen … in čudovit … Čeprav se marsikomu ne zdi tako … Čeprav, na žalost, marsikdo tega ne občuti tako … A le zato, ker njegovi bližnji (in po Jezusovi svetopisemski definiciji v to kategorijo pademo vsi ljudje) preveč izvajajo nepravilne glagole: tolči (beat – beat – beaten), zlomiti (break – broke – broken), zapustiti (forsake – forsook – forsaken), izžeti (wring – wrung – wrung) …in še mnoge druge …
Tudi umreti (die) je pravilen glagol … pa čeprav se komu zdi, da ni … Ker bi rad živel večno … in se hkrati, kako paradoksalno, ne zaveda, da je resnično večen … No, vsaj duša …
In ljubiti (love) je pravilen glagol … Zelo pravilen … Samo pravilen … Čeprav v sedanjem času ni večjih nepravilnosti, kot prav v povezavi s tem pravilnim glagolom …
In moliti (pray) je pravilen glagol … In objeti (hug) … In poljubiti (kiss) tudi …
Takole mi je šumelo pod nogami … in v glavi … Pa sem še zapisal.
Je pa seveda res, da si vsak sam skroji svoj prav – neprav … in uporablja glagole po svojih pravilih … 
Še dobro, da Bog ne gleda na to, ali so glagoli pravilni ali ne … In nam: odpušča … nas objema … boža … hrani … vodi … Predvsem pa nas ljubi … ljubi … ljubi …

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 17.

Tistemu, ki laže, rečemo lažnivec. A ga moramo na laži ujeti in mu laž dokazati. Sicer se lahko izgovarja, da ima bujno domišljijo in navdih … da je umetnik, skratka, in da ne more drugače. In je takih ‘umetnikov’ precej in dosti in preveč: v raznih službah in na mnogih položajih!
Tistemu, ki goljufa, rečemo goljuf. In prevarant. Čeprav je res, da ni prevarant vsak, ki vara! Kdor vara v zakonu, je prešuštnik. A je prešuštnik tudi tisti, ki sploh ni poročen. In če tak vara, sploh ne vara, saj ni nikomur nič obljubil. Je pa koruznik.
Koruznik je koruzni kruh, a tu se logika zgubi in zaustavi. Mislim: ne pri kruhu, ampak pri koruzništvu!
Kdor vara, tudi ni varilec. Saj varilec združuje, medtem ko prevaranti, prešuštniki in koruzniki trgajo, razbijajo in ločujejo.
Čeprav je vsak, ki vozi voznik, ni vsak, ki misli mislec. Mislec je ta, ki misli dobro in lepó. Kdor hoče biti voznik, mu ni treba voziti dobro in lepó, še manj po pravilih … zadostuje le izpit. Za mislece ni izpita. In čeprav mnogi tako mislijo: ne misli že vsak, ki misli, da misli. Za kaj takega je potrebno mišljenje. Tega pa zadnje čase primanjkuje. Sploh pravega in zdravega mišljenja. Večina ljudi zgolj melje tuje in prežvečene misli. In čeprav meljejo, niso mlinarji. Saj mlinar melje zrnje in ne mlati prazne slame.

Kdor mlati, je mlatič. A kdor udari, ni udarnik, temveč nasilnež. In so se včasih, tako: udarniško, gradile ceste, danes pa se rušijo mostovi!
Ni govorec vsak, ki govori. Pa čeprav govori lepó, veliko in hitro. Govorec govori pametno. In spet ni pameten vsak, ki pametuje in se ima za pametnjakoviča. Pameten je tisti, ki je moder. In to ni barva, pa čeprav najdeš modre med črnimi in rdečimi. Med slednjimi sicer manj, a to je zgolj moja subjektivna opazka.
Če nam kdo teži, mu rečemo, da je težak. Pa ne opravlja težkega in napornega dela. O, ne! Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto nam ljudje težijo. (Hecno, če pomislim: težko in naporno delo je pravzaprav prenašanje tistih, ki nam težijo. A če to poveš na glas, ti ne bodo rekli, da si težak, ampak nestrpnež!) In so ljudje težki, čeprav niso težki. Težaki so dostikrat in vse bolj pogosto suhi ljudje. Sitni! (Sitno v nekdanjem bratskem jeziku pomeni drobno!) No, vsaj meni težijo suhi ljudje. Moram pa odkritosrčno priznati, da le malo ljudi v primerjavi z mano, ni suhih!
Ni vsak, ki zna pisati, že pisec, kot tudi ni vsak pisec že pisatelj. Marsikateri pisec ni niti pismen, ali pa je polpismen, kar je še slabše!
Ni vsak, ki so ga vzgajali, vzgojen.
Ni vsak, ki je bil deležen izobrazbe, izobražen.
In kljub lepemu in urejenemu videzu je mnogo brezobraznih!
Ni vsak, ki ga ozmerjamo s slepcem, tudi zares slep. In res ne vem, zakaj ljudje tako radi naredimo zmerljivke iz tujih težav in nadlog? Smo res do te mere zaslepljeni? Poleg tega je treba vedeti, da zgodovina beleži mnogo slepih ljudi, ki so veljali za vidce!
Tudi slepi potnik ni slep. Vsaj ne nujno. Slepi potnik je goljuf, te pa sem že omenil.
Je pa resnici na ljubo treba priznati, da marsikateri slepi potnik je, kar je, ne iz želje po goljufiji, marveč iz nuje! In torej ni goljuf. Oziroma je goljuf po črki zakona, ne pa v srcu! Ne vem pa kako je po tej plati s preostalimi goljufi iz drugega odstavka?
Je že tako, da smo vsi ljudje grešniki. Vsi grešimo. Tudi svetniki. In čeprav so vsi svetniki tudi grešniki, nismo vsi ljudje tudi svetniki. Še manj – sveti. Kar je hecen nesmisel. Ne zaradi besedne igre, ampak zaradi bistva. Zaradi vsebine.
Večina je dostikrat manjšina, ki je bolj glasna. Ki kriči.
Da sem enakovreden, ni treba, da sem enak! Ali, Bog ne daj, celo isti!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 17.

Vročina je prav pasje pritisnila in človek postane siten, da še sam ne ve zakaj.
Pa sem se spravil gnjavit sina …
Kaj pa se zamudim? V sorodu sva si … vse se lomi v njem … najstnik bo kmalu …
»Imaš še kaj domače naloge?«
»Imam.«
»Kaj pa?«
»Opisati moram moški poklic.«
»Kaj moraš?!!?«
»Opisati moški poklic.«
»Moški poklic?«
»Ja.«
»Aha …«
Priznam, dolgo je že, kar sem hodil v šolo: Marsikaj sem pozabil in o marsičem, o čemer se mi podučuje deca, se mi še sanja ne. Staram se in vsak dan kaj pozabim. Je pa to priložnost, da vsak dan kaj novega izvem. Pa tudi: Če pametno kimaš, izgledaš pametno in kljub temu, da si zgolj pametnjakovič, se jih vedno nekaj najde, ki mislijo, da si dejansko pameten.
Zato sem pametno pokimal. In vprašal:
»In kateri poklic boš opisal?«
»Tvojega!«
»Mojega?«
»Ja.«
»To pa ne bo prav.«
»Zakaj ne? Saj si moški.«
»No, to že … A moj poklic opravljajo tudi ženske in … Sploh pa me čudi ta delitev na moške in ženske poklice. Si prepričan, da si si prav zapomnil?«
»Ja. Saj imam zapisano v zvezku.«
»No, prinesi pokazat, da bom videl.«
Da bi kar takole pozabili na emancipacijo … Potem, ko smo “vsi drugačni, vsi enakopravni” prišli tako daleč, da nam je vse eno in vseeno … Za vse! Tako star pa še nisem!
»No, poglej!« se je mali šolar vrnil in bral:
»Domača naloga: opiši samski poklic.«
»Samski poklic? Potem lahko opišeš kaj dela naš župnik! Ali pa moraš morda opisati sanjski poklic, kaj?!«
»A??! Aja?... Mogoče pa res.«
Ja, mogoče pa res!
In ko sem zvečer, ko se je primerno shladilo, v izključno moški družbi med salvami smeha (in vrčki piva) pripovedoval kako je iz sanjskega nastal samski in nato še moški poklic, smo po novi rundi smeha (in piva) seveda začeli debatirati, če je samsko res sanjsko in kaj je danes sploh še moško. Pa je nekdo, ki mu je prvemu zmanjkalo besed (in piva), na glas začel ugibati, ali danes dejansko obstaja moški poklic.
In smo se mu v ugibanju pridružili še drugi.
In ugotavljali, da so ženske vsepovsod: doma in v politiki, v vesolju in v rudnikih, da vozijo vlake, ladje in letala, da učijo in zdravijo, izumljajo in dobro zgledajo, načrtujejo in rušijo, predvsem pa nas ovijajo okrog malega prsta … Da, če že ne v praksi, pa vsaj teoretično, ženske lahko opravljajo vse poklice in, presneta reč, da tudi sam rad pogledam ženski hokej. Igra je čisto prava, le pretepanja ni!
In smo se, čeprav smo bili izključno moška družba, nenadoma počutili kar malo ogrožene. Pa tudi to našo izključno moško družbo je na vsake toliko zmotila ženska: in sicer natakarica, z vprašanjem, če bo kdo še kaj spil.
»Ne, hvala.«
Potem pa je nekdo zinil:
»Papež!«
»Kaj?«
»Papež! Ženska ne more biti papež!«
»Pa res!«
»Mislim … So vere in sekte, skupnosti in organizacije kjer so ženske posvetili v duhovnice in škofe …«
»Ti, a če je ženska škof … a se imenuje škofinja ali škofija?«
» … ampak papež pa ne more biti!«
»Je ni papežinje. Ni je!«
»A bomo še eno rundo?«
Volja se je kar nekako povrnila. Toda …
»Papež gor ali dol! Če ne bom čez dvajset minut doma, mi bo naša brala levite ali pa bom deležen tihe maše, čeprav ne hodim v cerkev!«
In smo se kar strinjali. Smo približno vsi na istem. Vsi drugačni, a se nam vsem enako godi. Ubogi dedci!
Jaz pa sem, potem ko sva z natakarico moško poračunala zapitek, še premišljeval o papežu.
Da je to moški poklic! Samski. In sanjski.
In da v tem poklicu, čeprav to za papeža ni najlepši in najprimernejši izraz, moški mora pokazati, koliko ga je v hlačah!
In da nam je, vsaj kakor zaenkrat kaže, Sveti Duh izbral možaka in pol.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 17.

»Si slišal?«
Možinja je z daljincem stišala televizijo in glas ji je vztrepetal v strahu. Morda tudi pod vtisom pol kriminalne – pol grozljive nadaljevanke, ki sva jo gledala. Vsekakor je bila grozna. Nadaljevanka, ne možinja! In kriminal je, da plačujem naročnino, pa nimam kaj gledati.
»Nekdo je na balkonu!«
»Kaj??!«
»Nekdo je na balkonu!«
»Ne nori,« sem rekel »mački se preganjajo!«
Segel sem po daljincu, da bi povrnil glas tipu, ki se je z mačeto v roki nekaj repenčil na ekranu, še najbolj pa je spominjal na povoženega zombija. A možinja se ni vdala.
»Pojdi pogledat!«
»Kaj??!«
»Pojdi pogledat, kaj se dogaja!«
»Lepo te prosim! Mački so. Saj ni prvič!«
Potem, ko si ves dan garal kot konj … in so te kure brez glave in nevzgojena goveda pripravile do tega, da si skoraj poživinil … ko te eni zmerjajo z ovco in na druge rjoveš ko lev … ko se ti zdi, da te ima ves svet za osla … in si zvečer utrujen kot pes … imaš živali pač čez glavo! Važno je samo, da je tistih nekaj zverinic, ki jih skušaš udomačiti, varno v svojih posteljah in to je to! Dajte mi mir, lepo vas prosim! In te zlepa ne bo nobena mačka spravila iz fotelja, pa če je še taka mačka. In imam v mislih pravo mačko, ne možinje!
Še bolj odločno sem stegnil roke po daljincu, ga tudi dobil, a še preden sem lahko s pritiskom na tipko povrnil glas vsem tistim grozljivim bitjem na ekranu, se je neko bitje prav grozljivo oglasilo zunaj … Na balkonu? … Predirljivo … Ali je na podstrešju? … Kot bi jokal otrok … Ne, morda v žlebu? ... Prav nečloveško cviljenje … Ali za opažnimi deskami napušča? ... Kako neki se je zverina zavlekla tja? In kaj pravzaprav je ta zverina? In zakaj vrešči? ... Ob pol enih zjutraj! ... Ali je že pol dveh? ... No, temu se pa reče: Mala nočna glasba!
»Si slišala?«
»Kaj?« se je zdaj pametno delala možinja.
»Kaj? Kaj neki? To vreščanje, kaj je to?«
»Saj sem ti rekla!«
»Nič nisi rekla. Jaz sem rekel, da so mački!«
»No, saj!«
»Ampak tole niso mački. To mora biti nekaj drugega.«
»Morda pa se je ubogi mucek kam zataknil in ga boli.«
»Misliš?«
»Ko pa tako stoka. Pokliči gasilce!«
»Gasilce? Zdaj sredi noči?!« Zajel sem sapo in nadaljeval: »Prav. Ampak ti boš pobirala vstopnino.«
»Kakšno vstopnino?«
»No, če se bodo gasilci sredi noči pripeljali s svojimi kamioni, nabili reflektorje v našo hišo, prislonili lestve ter začeli odkrivati streho in puliti deske samo zato, da bodo ven potegnili nekaj kar niti ne veva kaj je, niti kje je … bo to ena huda predstava. Za vse sosede in pol vasi.«
»Trap!«
In vreščanje kar ni in ni pojenjalo. Mislim, vreščanje tega mačka ali karkoli že pač je ta stvor. Ne možinjino. Ali moje.
Potem pa kar na lepem … Kot bi odrezal … Tišina!
»No, krasno. Šel je! Zdaj bo mir.«
»Mogoče je pa umrčkal?«
»Umrčkal? Kaj, a misliš, da ga je kap od vreščanja?!«
»Ne, od bolečin. Saj si slišal, kako je jokal.«
»Jokal? Daj, prosim te … Greva spat!« sem zaključil pogovor, ker je bila ura prav res pozna. Oziroma zgodnja, odvisno pač, s katerega konca gledaš: a si se pravkar zbudil ali greš šele spat.
In je bilo pozno. In sem šel spat. A zaspal nisem. Ne takoj.
In zjutraj mir. In tišina. In preko dneva: mir in tišina. In sem pobaral soseda, če se mu je kaj skalil nočni mir. Pa je rekel, da nič ni slišal, da pa večkrat vidi kakšnega polha ali podlasico plezati po strehi. Smo pač na vasi in gozd je blizu.
In sem seštel ena in ena. Prav dobesedno: Ena in ena. In sem povedal možinji, ko je prišla iz službe, da si bo, če ji bo sreča mila in če se bo onó ugnezdilo in imelo potomce, za novo leto lahko omislila kučmo ali ovratnik. In naj mi živaloljubci ne zamerijo, saj je samo hec.
In sem še pomislil, da sta se kosmata stvora tam na žlebu ali podstrešju ali kjerkoli že morda le pogovarjala. Kot midva z ženo. Pri zrelih zakoncih so vsi pogovori nekolikanj glasnejši: malo zaradi naglušnosti, malo pa zaradi strasti!

G. Čušin, Razsuti tovor, v: Ognjišče 5 (2014) 17.

Nekateri znanstveniki trdijo, da v vesolju poleg planetov, satelitov, zvezd in druge tovrstne zelenjave, rastejo tudi ‘črne luknje’, nekakšni kozmični vrtinci, ki vase posrkajo vse, kar jim pride na pot in to potem za vedno izgine v širnem neznanem prostorju, oziroma medprostorju.
Ne vem, no …
Nikoli nisem bil prav poseben ljubitelj znanosti: ne preverjene, še manj nepreverjene … znanstvene fantastike torej. Bitja iz vesolja, marsovci, neznani leteči predmeti … vse to me je, kot otroka, navdajalo s strahom in grozo, s prehodom v odraslo dobo pa z odporom in posmehom. Vesolje me je sicer vedno fasciniralo, a nikoli do te mere, da bi se navduševal nad raketami, astronavti ali odkrivanji daljnih planetov. Zvezde sem občudoval bolj kot pesnik, kar sem se v svoji mladostni naivnosti trudil postati. Dokler nisem spoznal, da pesnik ne postaneš, ampak se pesnik že rodiš. Da se ne moreš naučiti biti pesnik, temveč pesnik si. Če si … Spoznanje, ki bi ga privoščil mnogim sodobnim stihoklepcem! Tako sem se v svoji, že imenovani mladostni naivnosti, udeležil tudi pesniške delavnice, ki jo je vodil neki postarani samooklicani poet. In se mi je vtisnilo v spomin, da nam je razlagal, kako je, prav fizično, odkril prehod v drugo časovno dimenzijo. Vrata, ki so znana samo njemu – izbrancu, vstop v nekakšno ‘črno luknjo’, v katero pa je lahko po mili volji vstopal in izstopal. In tja je hodil po navdih. Pesmi pa, ki ji je prinesel z ‘one dimenzije’, so bile prav res ‘vesoljske’ … Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Zadnje čase pa se mi dozdeva, da sem se morda zmotil … Da sem vsa ta leta preživel v zmoti … Ne kar se tiče mojega pesniškega talenta, ampak kar se tiče črnih lukenj. Resnično mislim, da obstajajo!
Da so resnične!
Da delujejo!
In vsaj ena je v naši hiši!
Na stopnicah, ki vodijo iz spodnjega v zgornje nadstropje!
Prav res!
Hiša je naša. A zgornje nadstropje pripada otrokom. Precej se mi jih je nabralo skozi leta. Zlati so … dobri … ubogljivi … moji … Zadnje čase pa … Mu rečeš, mulcu:
»Si naredil domačo nalogo?«
»Ne.«
»Še ne? Pojdi gor in se loti dela!«
In gre. In čez kakih dvajset minut greš za njim, on pa z rodnim bratom, ki je prav tako tvoj sin, igra karte, naloga pa seveda ni narejena. Da je pozabil, reče!!
Ali pa vprašaš, smrkljo, če je soba pospravljena.
»Ne,« odgovori.
»Gremo gor in pospravi sobo!«
In ko malo kasneje zakoračiš po njeni sobi, spotikajoč se čez igrače, zvezke in obleke, leži na kavču, bere, in pravi, da ni vedela, da mora takoj pospraviti!
Črna luknja, vam rečem! Zverina preži na stopnicah na moje mile, nedolžne, nič hudega sluteče potomce in jim posrka sleherno misel na to, kar sem jim naročil! Zgrabi to osamljeno, pogumno, dobrodelostoritihotečo misel, ki se mota po otroški glavi in jo pošlje v neznana medprostorja! Tam na stopnišču, ki ne povezuje le spodnje in zgornje nadstropje, ampak odrasli in otroški svet, je skrit prehod v drugo časovno dimenzijo, kjer se ‘takoj’, spremeni v ‘bom že’, ‘čez pet minut’ v ‘morda jutri’ in ‘kdaj’ v ‘ko se mi zljubi’!
Črna luknja je!
Pri meni doma!
Na stopnišču ali že kje!
Mora biti!
Drugače si tega ne znam razložiti.
Drugače bom morda celo začel razmišljati, da me moji otroci ne ubogajo. In če me ne ubogajo, to pomeni, da so slabo vzgojeni! A vzgajal sem jih jaz! In to bi pomenilo, da sem jih slabo vzgojil! Kar je nemogoče! Ta misel je absurdna! Vredna, da jo posrka črna luknja.
Evo, grem! Hodil bom po stopnicah gor in dol toliko časa, da me bo ta misel zapustila. Če pa to ne, bom pa morda shujšal! Kakorkoli obrnem, se bom bolje počutil!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 17.

Vsakdanja izkušnja in raziskovalni podatki govorijo, da je v ljudeh živa potreba po duhovnem. Ta potreba narašča v Sloveniji in drugih gospodarsko razvitih državah. Če je pred sto leti izobraženec kaj dal na duhovno, je to veljalo za primitivno zatekanje k bajkam, pred pol stoletja za nazadnjaški misticizem. Današnji izobraženec pa se s svojim duhovnim poglabljanjem ponaša enako kakor z zdravim gibanjem, zdravim prehranjevanjem in ostalim trajnostnim ravnanjem. Istočasno pa verska praksa upada med Slovenci in pri drugih evropskih narodih. Kako je to mogoče, ko pa je bila duhovnost vso zgodovino neločljivo zlita z verovanjem?
V raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije (Staranje v Sloveniji, 2013) je bilo vprašanje: Danes se veliko sliši, da ima človek tudi duhovne potrebe in duhovne zmožnosti. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Dobrih 54 odstotkov slovenskega prebivalstva meni, da ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti, medtem ko le dva od stotih menita, da jih nimamo. Vsak dvajseti je obkrožil odgovor: vprašanje, ali ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti me vznemirja, pa nanj nimam ne pritrdilnega ne nikalnega odgovora, skoraj vsak tretji (31 %) se s tem vprašanjem ne ukvarja.
Ti odgovori odražajo stališče 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let; raziskavo smo namreč opravili zelo natančno v osebnem pogovoru na terenu na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije. Naslednja vprašanja v tej raziskavi in vsakdanja izkušnja povedo, kako si ta večina duhovne potrebe in zmožnosti predstavlja: verni ljudje doživljajo duhovnost predvsem v molitvi, obiskovanjem verskih obredov in nasploh v verovanju, ostali v sproščenosti, notranjem miru, lepoti, dobroti, ustvarjalnosti in v tem, ko se poglabljajo v vse to. Za prve je duhovnost nekaj presežnega, kar izprosijo od Boga, za druge nekaj, kar razvijajo sami z lastnim prizadevanjem. Ali je med tema doživljanjima duhovnosti kak most?
Odgovor na to vprašanje je pomemben za ene in druge. Najdemo ga v trikotniku med vrtincem dejstev: 1. da je bila duhovnost v zgodovini kultur neločljivo povezana z verovanjem, 2. da pripadnost verskim skupnostim in verska praksa danes upadata, 3. da potreba po duhovnosti v ljudeh narašča.
Ali to pomeni, da se duhovnost ločuje od verovanja, kakor so se zadnja stoletja ločila o verovanja znanja o naravi, človeku in družbi? Drugi možen odgovor bi bil, da se je verska praska oddaljila od duhovnosti. Zgodovina ga deloma potrjuje: veliki ‘zakristan’ katoliške Cerkve, cesar Jožef 2., je že pred dobrimi dvesto leti razpustil samostane, ki so se posvečali kontemplativni duhovnosti, in božje poti, ki so gojile ljudsko duhovnost. Do 2. vatikanskega koncila je prevladovalo versko in moralno poučevanje, ki daje znanje o veri in morali, malo pa prispeva k osebni veri in moralnemu ravnanju.
Rešitev je iskanje mostu med naravnimi človekovi duhovnimi zmožnostmi in med presežnim duhovnim darom z one strani človeških meja. Pri tem se nam orientacija v svetu duhovnosti danes odstira v naslednjih smereh.
Človek ima pristne naravne duhovne potrebe in zmožnosti: sprašuje se in vztrajno išče odgovor na vse, s čimer se v svoji zavesti, ravnanju ter v sožitju z ljudmi in naravo srečuje na svojih mejah – kar ga presega, da ne zna, ne more ali ne sme. Dialog z mejami ga vodi v ustvarjalno svobodo, k življenjski odgovornosti, k veselju nad življenjem in sožitjem, k hvaležnosti, k spoštovanju zakonitosti narave, vseh ljudi in sebe ter k skrivnosti smisla za mejami, ki jih ima pod kontrolo. To je zdrav naravni duhovni razvoj slehernega človeka, vernega in nevernega.
Veren človek goji svoje naravne duhovne potrebe in zmožnosti na vrtu svojega verovanja. Božji sadovi verovanja rodijo na obdelanih tleh naravne duhovnosti. Veliki katoliški teolog Tomaž Akvinski je bil pred skoraj tisoč leti jasen, da milost predpostavlja naravo. Jezus nam je oznanil duhovni zakon ljubečega Boga, po katerem bomo sojeni: dejavno sodoživljanje z vsakim človekom – njegovim najmanjšim bratom.
Za drugič nam ostaja zahtevno vprašanje, kako zadovoljujejo svoje duhovne potrebe ljudje, ki so do svojih duhovnih zmožnosti brezbrižni.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Strah, malodušje in brezup povzročajo človeku najhujše stiske in ga vodijo v usodne napake. Človekovo zavest in podzavest razžre strah, za njim rada naredi razdejanje okrog sebe napadalnost, na koncu sesujeta človeka v prah malodušje in brezup; neredko pa to stori že v začetku sam strah.
Strah se zaleze v kosti podobno kakor se zmrzal v zemljo. Tudi reševanje je podobno: zmrznjeno zemljo otaja pomladno sonce, strah v kosteh in mraz v srcu pa raztopi upanje. Upanje seva iz človekovega duhovnega dialoga med njegovo vestjo in danostjo, v kateri se nahaja.
Nevarna sta zlasti otroški in starostni strah. Otroški je naravna previdnost pri uvajanju v svet in v samostojnost; nevaren je le, če otrok od rojstva naprej nima ob sebi ljubečih bližnjih. Strah ob staranju pa je bivanjski – tega se manj zavedamo, ker je globlje v kosteh. Topimo pa ga lahko le sami, če ga prepoznavamo in poznamo “domača zdravila za ogrevanje uvelega srca”.
Česa se najbolj boji v starosti 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let? Poglejmo odgovore iz reprezentativne raziskave:

• telesne oslabelosti in bolezni – tako pravi dobra tretjina (35,4 %),
• duševne oslabelosti, da bi mi odpovedala spomin in razum (34,0 %),
• da bi me vsi zapustili in pozabili name (14,3 %),
• da bi izgubil voljo in veselje do življenja (7,3 %);
• za skoraj desetino ne vemo, vsaj ne natančno, ker so napisali kaj drugega (4,1 %) ali na vprašanje niso odgovorili (4,9 %).

Če se mora človek odločiti med samimi slabimi stvarmi, je lahko v zadregi. Pri našem vprašanju je odločitev olajšala besedica najbolj – tudi kdor se junači, da se starosti ne boji, je lahko izbral med telesnimi, duševnimi, socialnimi ali duhovnimi tisto tegobo, ki se mu zdi še najbolj nevarna. Vsak tretji se najbolj boji telesnih težav in druga tretjina duševnih. Osamljenost in druge težave v sožitju so za večino bolj oddaljene ali lažje obvladljive; vsak sedmi pa doživlja to kot največjo nevarnost. Še bolj v megli so duhovne tegobe; teh se najbolj boji vsak trinajsti starajoči se Slovenec, to je kakih 60.000 ljudi.
Pomislimo na tri spoznanja o starosti: da telesne in duševne zmožnosti s staranjem nujno pešajo, da se v starosti lahko razvijajo edinole duhovne zmožnosti in da je kakovost sožitja najbolj odvisna od smiselnega razvoja duhovnih zmožnosti. V luči teh spoznanj kažejo navedeni odgovori starajočih se Slovencev, da je le manjšina, ki se najbolj boji duhovnega pešanja, pozorna na glavno rezervo za kakovostno staranje in lepše sožitje. Njihov strah je torej najbolj resen. Vsi navedeni štirje strahovi pred starostjo pa so enako stvarni. Zdrav strah je alarm, ki kliče po smiselnem ukrepanju. V trajnem strahu se ni mogoče zdravo razvijati. Kje iskati rešitev vseh navedenih strahov pred starostjo? Rešitev potrebujejo enako nujno tudi neodločni in izmikajoči se, ki niso izbrali nobenega od štirih strahov pred starostjo. Poskusimo jo iskati v človekovih duhovnih zmožnostih.
Duhovnost je dialog človekove zavesti, oziroma njene srčike – vesti, s svojimi mejami. Naše vprašanje po strahu pred starostjo trči v trdno mejo, ki jo postavlja starost z eno ali drugo od svojih tegob, pred katerimi je človek nemočen. Najbolj nas je strah tiste nemoči, katere ne znamo niti prav vprašati, kakšen smisel ima, ali pa nam dialog z njo ne da odgovora. Najti smiselno povezavo med neizbežnim dejstvom starostnega pešanja in svojim doživljanjem smisla življenja je shakespearovsko zahtevna bivanjska naloga.
Človeški razvoj v onemoglosti in odvisnosti od drugih je danes nasploh med najbolj nerešenimi življenjskimi vprašanji. Naša potrošniška civilizacija sili človeka v omamno potiskanje glave v pesek; to vprašanje negira, češ, ne govorimo o tem!; zatrjuje si, da imamo vse pod kontrolo, obenem pa pada v depresivno kapitulacijo pred človeško odvisnostjo od pomoči drugih v onemoglosti, javno si organizira neboleč uboj ali samomor.
Iskanje odgovora na vprašanje, kakšen smisel ima človeška nemoč in odvisnost od pomoči drugih ob starostnem pešanju je duhovna naloga. Navedimo en osebni in en skupni človeški odgovor. Ste poznali koga, ki je v starosti pešal sproščeno, vedro in človeško pokončno? Ta osebna izkušnja je eden od trdnih stebrov pra-zaupanja v brezpogojni smisel življenja. Univerzalna človeška zakonitost pa govori tole. Pomoč šibkejšemu je za močnejšega edina pot, da razvija svojo zmožnost empatije, ki je pogoj za vzdržno sožitje in uspešno sodelovanje. Ti dve spoznanji vzdržita zahtevnost današnjega človeka. Pritrjuje jim vest in zgodovinska izkušnja. Duhovni dialog z vestjo o tem dvojem topi strah pred starostjo.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 11 (2020), 27.