Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci. –

LJUBLJENI OČE: Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo. –

OČE V NEŽNOSTI: V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti. –

OČE V POSLUŠNOSTI: Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju. – 

OČE V SPREJEMANJU: Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA: Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

OČE, KI DELA: Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

OČE V SENCI: Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

Pozdravljen, varuh Odrešenika / in ženin Device Marije. / Tebi je Bog zaupal svojega Sina, / vate je Marija položila svoje zaupanje, / ob tebi je Kristus postal mož. // O blaženi Jožef, izkaži se očeta tudi nam / in vodi nas na poti življenja. / Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum / in varuj nas vsakega zla.

izbira Marko Čuk

Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari ... Dali so ti življenje ... Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške ... Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.

Sv. Pavel piše: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Vprašujem se: kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli pri krstu in pri birmi, da ne žalostimo Svetega Duha, moramo živeti dosledno po krstnih obljubah, obnovljenih pri birmi. Dosledno, ne dvolično: ne pozabite tega! Kristjan ne more biti hinavec: živeti mora dosledno. Krstne obljube vsebujejo dvoje: odpoved slabemu in odločanje za dobro. Odpoved slabemu pomeni reči ‘ne’ skušnjavam, grehu, hudemu duhu. Bolj stvarno pomeni reči ‘ne’ kulturi smrti, ki se kaže v begu pred resničnostjo v neko lažno srečo, ki se izraža v laži, prevari, krivičnosti, preziru drugega. Vsemu temu: ne! Novo življenje, ki nam je bilo dano pri krstu in katerega vir je Duh, zavrača obnašanje, v katerem prevladuje duh ločitve in razdora. Zato apostol Pavel spodbuja, da iz našega srca izgine “vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred” (Ef 4,31). Tako pravi Pavel. Teh šestero reči ali strasti, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastruplja srce in vodi k zaničevanju Boga in bližnjega.
Če hočeš biti dober kristjan, ni dovolj, da ne delaš slabega: treba se je tudi odločati za dobro in delati dobro. Zato torej sveti Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog vam milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Pogosto slišimo koga, ki pravi: “Nikomur ne delam nič slabega.” In misli, da je svetnik. V redu, toda ali narediš kaj dobrega? Koliko ljudi ne stori nič slabega, toda tudi nič dobrega, in njihovo življenje teče v ravnodušju, brezbrižnosti, mlačnosti. Takšno zadržanje je nasprotno evangeliju, nasprotno je tudi značaju vas, mladi, ki ste po naravi nagnjeni k dejavnosti, navdušeni in pogumni. Zapomnite si to – če si zapomnite, lahko skupaj ponovimo: »Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro.«
Danes vas spodbujam: bodite protagonisti v dobrem. Protagonisti v dobrem. Ne pomirite se s tem, da ne delate slabega; vsak ima na vesti dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, treba je odpuščati; ni dovolj ne imeti zamer, treba je moliti za nasprotnike; ni dovolj ne biti vzrok sporov, treba je tudi prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, treba je tudi odločno nastopiti, ko slišimo slabo govorjenje o nekom: ustaviti opravljanje pomeni storiti dobro. Če se slabemu ne upremo, ga molče podpiramo. Potrebno je posredovati, kjer se slabo širi; slabo se širi tam, kjer ni pogumnih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in živijo v ljubezni.

Nagovor papeža Frančiška pred molitvijo angelovega češčenja 12. avgusta 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 31.

Na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) so pred vsakim zasedanjem škofov vsega sveta v procesiji prinesli Sveto pismo in ga počastili. Pomemben sad tega koncila je dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, ki vernikom zelo priporoča branje Svetega pisma; spremljati ga mora molitev, "da to branje postane pogovor med Bogom in človekom". V duhu tega priporočila so slovenski škofje na predlog svetopisemskih strokovnjakov leta 1990 zadnjo nedeljo januarja razglasili za nedeljo Svetega pisma. Spoznavali naj bi vrednost Božje besede za naše življenje. Za otroke matere Cerkve je Sveto pismo "trdnost vere, hrana in neusahljiv studenec duhovnega življenja" (Kompendij KKC 24). Spodbudila naj bi nas, da bi redno jemali v roke Sveto pismo in knjige, ki nam njegovo vsebino razlagajo.  ... Leta 2019 je papež Frančišek v apostolskem pismu Apperuit Illis določil, da nedeljo 26. januarja 2020 prvič praznujemo kot nedeljo Božje besede. Glavno vodilo nedelje Božje besede je oznanilo vstalega Kristusa učence vabi k iskanju vedno novih načinov izražanja, da bi moglo biti Sveto pismo živo pravilo življenja Cerkve.

Nedeljo Božje besede v Sloveniji, tokrat petič na ravni vesoljne Cerkve, obhajamo 21. januarja 2024 pod geslom: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11)

V Zavodu Biblično gibanje so se odločili, da bomo:

Od nedelje Božje besede 2024 do nedelje Božje besede 2025 lastnoročno prepisovali odlomke iz evangelija po Marku, ki se to liturgično leto (B) berejo ob nedeljah.

Markov evangelij je najstarejši in je nastal na podlagi živega izročila nekaj desetletij po Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Evangelist Marko je želel prebuditi vprašanje o Bogu, zato opis Jezusove poti usmerjata dve vprašanji: »Kdo je Jezus?« in »Kdo je njegov učenec?«. Celoten evangelij je samo začetek odkrivanja skrivnosti Jezusove osebe in nebeškega kraljestva. Želi biti klic in vabilo, naj stopimo na pot, na kateri bomo kot bralci odkrivali skrivnost Jezusove osebe in ob njem postajali učenci ter pričevalci.

več
Zavod Biblično gibanje  na spletni strani  https://biblicnogibanje.si/nedelja-sp/

pripravlja: mč

Potem ko duhovnik pri maši razlomi posvečeni kruh, Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi k udeležbi pri evharistični gostiji ...
V procesiji se pomikamo proti oltarju, da bi prejeli obhajilo, dejansko pa prihaja Kristus naproti nam, da bi nas naredil sebi podobne. To je srečanje z Jezusom! Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spremeniti v to, kar prejemamo. Vsakokrat, ko prejmemo obhajilo, postajamo bolj podobni Jezusu, se bolj spreminjamo v Jezusa. Kot se kruh in vino spremenita v Gospodovo Telo in Kri, tako se vsi, ki ju prejmejo z vero, spremenijo v živo Evharistijo. Duhovnik, ki podeljuje obhajilo, ti reče: “Kristusovo Telo”, ti odgovoriš: “Amen”, oziroma priznaš milost in nalogo, po kateri postajaš Kristusovo Telo. Kajti ko prejmeš evharistijo, postajaš Kristusovo telo. To je lepo, zelo lepo. Ko nas obhajilo zedini s Kristusom in nas osvobodi naših sebičnosti, nas odpre in poveže z vsemi, ki so eno v Njem. Glejte čudež obhajila: postanemo to, kar prejemamo!

Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.

Kateheza o maši pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 21. marca 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 31.

Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito ... Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira ... Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.

Nekateri znanstveniki trdijo, da v vesolju poleg planetov, satelitov, zvezd in druge tovrstne zelenjave, rastejo tudi ‘črne luknje’, nekakšni kozmični vrtinci, ki vase posrkajo vse, kar jim pride na pot in to potem za vedno izgine v širnem neznanem prostorju, oziroma medprostorju.
Ne vem, no …
Nikoli nisem bil prav poseben ljubitelj znanosti: ne preverjene, še manj nepreverjene … znanstvene fantastike torej. Bitja iz vesolja, marsovci, neznani leteči predmeti … vse to me je, kot otroka, navdajalo s strahom in grozo, s prehodom v odraslo dobo pa z odporom in posmehom. Vesolje me je sicer vedno fasciniralo, a nikoli do te mere, da bi se navduševal nad raketami, astronavti ali odkrivanji daljnih planetov. Zvezde sem občudoval bolj kot pesnik, kar sem se v svoji mladostni naivnosti trudil postati. Dokler nisem spoznal, da pesnik ne postaneš, ampak se pesnik že rodiš. Da se ne moreš naučiti biti pesnik, temveč pesnik si. Če si … Spoznanje, ki bi ga privoščil mnogim sodobnim stihoklepcem! Tako sem se v svoji, že imenovani mladostni naivnosti, udeležil tudi pesniške delavnice, ki jo je vodil neki postarani samooklicani poet. In se mi je vtisnilo v spomin, da nam je razlagal, kako je, prav fizično, odkril prehod v drugo časovno dimenzijo. Vrata, ki so znana samo njemu – izbrancu, vstop v nekakšno ‘črno luknjo’, v katero pa je lahko po mili volji vstopal in izstopal. In tja je hodil po navdih. Pesmi pa, ki ji je prinesel z ‘one dimenzije’, so bile prav res ‘vesoljske’ … Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Zadnje čase pa se mi dozdeva, da sem se morda zmotil … Da sem vsa ta leta preživel v zmoti … Ne kar se tiče mojega pesniškega talenta, ampak kar se tiče črnih lukenj. Resnično mislim, da obstajajo!
Da so resnične!
Da delujejo!
In vsaj ena je v naši hiši!
Na stopnicah, ki vodijo iz spodnjega v zgornje nadstropje!
Prav res!
Hiša je naša. A zgornje nadstropje pripada otrokom. Precej se mi jih je nabralo skozi leta. Zlati so … dobri … ubogljivi … moji … Zadnje čase pa … Mu rečeš, mulcu:
»Si naredil domačo nalogo?«
»Ne.«
»Še ne? Pojdi gor in se loti dela!«
In gre. In čez kakih dvajset minut greš za njim, on pa z rodnim bratom, ki je prav tako tvoj sin, igra karte, naloga pa seveda ni narejena. Da je pozabil, reče!!
Ali pa vprašaš, smrkljo, če je soba pospravljena.
»Ne,« odgovori.
»Gremo gor in pospravi sobo!«
In ko malo kasneje zakoračiš po njeni sobi, spotikajoč se čez igrače, zvezke in obleke, leži na kavču, bere, in pravi, da ni vedela, da mora takoj pospraviti!
Črna luknja, vam rečem! Zverina preži na stopnicah na moje mile, nedolžne, nič hudega sluteče potomce in jim posrka sleherno misel na to, kar sem jim naročil! Zgrabi to osamljeno, pogumno, dobrodelostoritihotečo misel, ki se mota po otroški glavi in jo pošlje v neznana medprostorja! Tam na stopnišču, ki ne povezuje le spodnje in zgornje nadstropje, ampak odrasli in otroški svet, je skrit prehod v drugo časovno dimenzijo, kjer se ‘takoj’, spremeni v ‘bom že’, ‘čez pet minut’ v ‘morda jutri’ in ‘kdaj’ v ‘ko se mi zljubi’!
Črna luknja je!
Pri meni doma!
Na stopnišču ali že kje!
Mora biti!
Drugače si tega ne znam razložiti.
Drugače bom morda celo začel razmišljati, da me moji otroci ne ubogajo. In če me ne ubogajo, to pomeni, da so slabo vzgojeni! A vzgajal sem jih jaz! In to bi pomenilo, da sem jih slabo vzgojil! Kar je nemogoče! Ta misel je absurdna! Vredna, da jo posrka črna luknja.
Evo, grem! Hodil bom po stopnicah gor in dol toliko časa, da me bo ta misel zapustila. Če pa to ne, bom pa morda shujšal! Kakorkoli obrnem, se bom bolje počutil!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 17.