Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI' je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si', mi' Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«

◉ Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.

◉ Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.

◉ Sestra zemlja protestira zaradi zla, ki ga ji povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog položil vanjo.

◉ Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.

◉ Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere.

◉ Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.

◉ Vse materialno vesoljstvo je govorica Božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je Božja nežnost.

◉ Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva.

◉ Ko je Jezus hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo Božje sporočilo.

◉ V pogovorih s svojimi učenci jih je Jezus navajal, da začutijo očetovski odnos Boga do vseh ustvarjenih bitij. Z ganljivo nežnostjo jim je dopovedoval, kako je sleherno bije pomembno v njegovih očeh.

◉ Smo dediči dveh stoletij ogromnih valov sprememb: parni stroj, železnica, telegraf, elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, moderna medicina, informatika in zadnje čase digitalna revolucija.

◉ Ne smemo prezreti dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNA in druge možnosti, ki smo jih osvojili, dajejo strahovito moč … Pomislimo samo na prvi atomski bombi, ki sta bili vrženi sredi prejšnjega stoletja … Dejstvo je, da moderni človek ni bil vzgojen za pravilno rabo moči, ker neizmerne rasti tehnologije ni spremljal razvoj človeškega bitja glede odgovornosti, vrednot in vesti.

◉ Nihče se noče vrniti na stopnjo jamskega človeka, vendar je nujno upočasniti korak in gledati na resničnost drugače, sprejeti, kar je v razvoju pozitivnega ter se hkrati vrniti k vrednotam in velikim smotrom, ki jih je uničila megalomanska objestnost.

◉ Namesto da bi opravljal svojo vlogo Božjega sodelavca, se človek postavlja na mesto Boga in s tem povzroči, da se mu narava upre … Kadar človeško bitje postavi sebe v sredino, začne dajati absolutno prednost svojim trenutnim interesom in vse drugo postane relativno.

◉ Ekologija preučuje odnose med živimi organizmi in okoljem, v katerem se razvijajo. Zahteva tudi, da se ustavimo ter se zamislimo in se pogovorimo o življenjskih pogojih in o preživetju družbe ter pošteno postavimo pod vprašaj vzorce razvoja, proizvodnje in potrošnje. Ne bo odveč, če pomislimo, da je vse povezano. Ko govorimo o okolju, imamo v mislih tudi posebno povezavo: med naravo in družbo, ki tam živi. Spričo tega na naravo ne gledamo kot na nekaj ločenega od nas ali le kot okvir našega življenja

◉ Poleg naravne dediščine obstaja tudi zgodovinska, umetnostna in kulturna dediščina, ki je prav tako ogrožena … Izginotje neke kulture je lahko prav tako ali še bolj hudo kot izginotje neke živalske ali rastlinske vrste.

◉ Okolja v katerih živimo, oblikujejo naš pogled na življenje, na doživljanje in delovanje. Obenem pa v svoji sobi, v svoji hiši, na svojem delovnem mestu ustvarjamo tako okolje, da doživljamo svojo istovetnost

◉ Ne samo revni, temveč tudi velik del drugih se srečuje z resnimi težavami, kako priti do lastne hiše. Imeti svojo hišo je zelo pomembno za dostojanstvo človeka in za razvoj družine.

◉ Od sredine prejšnjega stoletja se je po mnogih težavah uveljavilo gledanje na naš planet kot na domovino in na človeštvo kot na ljudstvo, ki živi v skupni hiši.

◉ Za revne države je prednostna naloga izkoreninjenje bede in socialni razvoj njihovih prebivalcev; obenem pa je treba preučiti škandalozno raven potrošništva nekaterih privilegiranih slojev njihovega prebivalstva in se odločno boriti proti korupciji.«

◉ Politika in ekonomija se morata v medsebojnem dialogu postaviti v službo življenja, posebej človeškega življenja … Veličina politike se pokaže, ko se v težavnih trenutkih ravna po poštenih načelih in načrtuje dolgoročno za skupno dobro.

◉ Zaželeno je, da bi se mednarodna skupnost in posamezne vlade učinkovito postavile po robu takšnemu izkoriščanju okolja, ki bi se izkazalo škodljivo. Prav tako nujno pa je, da pristojne oblasti storijo vse, kar je treba, da bi bili gospodarski in družbeni stroški, ki so potrebni za uporabo skupnih naravnih dobrin, prikazani jasno, in bi jih v celoti pokrivali tisti, ki jih uporabljajo, ne pa druga ljudstva ali prihodnji rodovi.

◉ Večina prebivalcev planeta se ima za verne in to bi moralo verstva spodbujati k medsebojnemu dialogu, katerega cilj je skrb za naravo, obramba ubogih in vzpostavitev mreže spoštovanja in bratstva.

◉ Ni več dovolj govoriti, da moramo biti v skrbeh za prihodnje rodove. Moramo se zavedati, da gre tukaj za dostojanstvo nas samih. Mi moramo prvi skrbeti za to, da bo naš planet primerno bivališče za človeštvo, ki pride za nami.

◉ Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki pridejo za nami, otrokom, ki odraščajo?«

◉ Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.

◉ Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.

◉ Kakovost življenja ...pomeni vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo.

◉ Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.

◉ Nedelja, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.

◉ Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.

◉ Slavimo te, Oče,  z vsemi tvojimi stvarmi, ki so izšle iz tvoje mogočne roke. Tvoje so in polne  so tvoje navzočnosti in tvoje nežnosti.Laudato si'! Bodi hvaljen!

zbira Marko Čuk

Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci. –

LJUBLJENI OČE: Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo. –

OČE V NEŽNOSTI: V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti. –

OČE V POSLUŠNOSTI: Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju. – 

OČE V SPREJEMANJU: Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA: Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

OČE, KI DELA: Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

OČE V SENCI: Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

Pozdravljen, varuh Odrešenika / in ženin Device Marije. / Tebi je Bog zaupal svojega Sina, / vate je Marija položila svoje zaupanje, / ob tebi je Kristus postal mož. // O blaženi Jožef, izkaži se očeta tudi nam / in vodi nas na poti življenja. / Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum / in varuj nas vsakega zla.

izbira Marko Čuk

Na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) so pred vsakim zasedanjem škofov vsega sveta v procesiji prinesli Sveto pismo in ga počastili. Pomemben sad tega koncila je dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, ki vernikom zelo priporoča branje Svetega pisma; spremljati ga mora molitev, "da to branje postane pogovor med Bogom in človekom". V duhu tega priporočila so slovenski škofje na predlog svetopisemskih strokovnjakov leta 1990 zadnjo nedeljo januarja razglasili za nedeljo Svetega pisma. Spoznavali naj bi vrednost Božje besede za naše življenje. Za otroke matere Cerkve je Sveto pismo "trdnost vere, hrana in neusahljiv studenec duhovnega življenja" (Kompendij KKC 24). Spodbudila naj bi nas, da bi redno jemali v roke Sveto pismo in knjige, ki nam njegovo vsebino razlagajo.  ... Leta 2019 je papež Frančišek v apostolskem pismu Apperuit Illis določil, da nedeljo 26. januarja 2020 prvič praznujemo kot nedeljo Božje besede. Glavno vodilo nedelje Božje besede je oznanilo vstalega Kristusa učence vabi k iskanju vedno novih načinov izražanja, da bi moglo biti Sveto pismo živo pravilo življenja Cerkve.

Nedeljo Božje besede v Sloveniji, tokrat petič na ravni vesoljne Cerkve, obhajamo 21. januarja 2024 pod geslom: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11)

V Zavodu Biblično gibanje so se odločili, da bomo:

Od nedelje Božje besede 2024 do nedelje Božje besede 2025 lastnoročno prepisovali odlomke iz evangelija po Marku, ki se to liturgično leto (B) berejo ob nedeljah.

Markov evangelij je najstarejši in je nastal na podlagi živega izročila nekaj desetletij po Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Evangelist Marko je želel prebuditi vprašanje o Bogu, zato opis Jezusove poti usmerjata dve vprašanji: »Kdo je Jezus?« in »Kdo je njegov učenec?«. Celoten evangelij je samo začetek odkrivanja skrivnosti Jezusove osebe in nebeškega kraljestva. Želi biti klic in vabilo, naj stopimo na pot, na kateri bomo kot bralci odkrivali skrivnost Jezusove osebe in ob njem postajali učenci ter pričevalci.

več
Zavod Biblično gibanje  na spletni strani  https://biblicnogibanje.si/nedelja-sp/

pripravlja: mč

Potem ko duhovnik pri maši razlomi posvečeni kruh, Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi k udeležbi pri evharistični gostiji ...
V procesiji se pomikamo proti oltarju, da bi prejeli obhajilo, dejansko pa prihaja Kristus naproti nam, da bi nas naredil sebi podobne. To je srečanje z Jezusom! Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spremeniti v to, kar prejemamo. Vsakokrat, ko prejmemo obhajilo, postajamo bolj podobni Jezusu, se bolj spreminjamo v Jezusa. Kot se kruh in vino spremenita v Gospodovo Telo in Kri, tako se vsi, ki ju prejmejo z vero, spremenijo v živo Evharistijo. Duhovnik, ki podeljuje obhajilo, ti reče: “Kristusovo Telo”, ti odgovoriš: “Amen”, oziroma priznaš milost in nalogo, po kateri postajaš Kristusovo Telo. Kajti ko prejmeš evharistijo, postajaš Kristusovo telo. To je lepo, zelo lepo. Ko nas obhajilo zedini s Kristusom in nas osvobodi naših sebičnosti, nas odpre in poveže z vsemi, ki so eno v Njem. Glejte čudež obhajila: postanemo to, kar prejemamo!

Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.

Kateheza o maši pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 21. marca 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 31.

Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito ... Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira ... Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.

Jesen je.
Vreme, primerno za sprehod. Gozd vabi. Listje prav prijetno šumi pod nogami. Še kakšen kostanj se mimogrede skotali iz svoje lupinice pred noge in je dosti le, da se skloniš pa …
Poba pa ždi za pečjo s knjigo v roki! In je ta knjiga – učbenik, in se mu kar kadi iz ušes … In ko pobaram, kaj je predmet tokratnega preučevanja (beri: piflanja), dobim odgovor: »Angleščina! Nepravilni glagoli!«
Uf! Glagoli so hudi! Sploh, če so v angleščini! In še nepravilni povrh vsega!
In sem šel sam na sprehod … Ker je jesen … In vreme primerno za sprehod … Gozd vabi … Listje prav prijetno šumi pod nogami … Meni pa je zašumelo še v glavi, ker so se mi ti nepravilni glagoli zavrtali nekam tja noter in niso hoteli ven … Prav neverjetno!... In neprijetno!... Neverjetno neprijetni nepravilni glagoli! ... Le zakaj niso pravilni?! 
Iti (go – went – gone) … Kaj je tu nepravilnega? Mar ni lepo, da grem … na takle dan, ki kar kliče po sprehodu? Je pa res, da lahko narobe zavijem … kam skrenem s poti … in se izgubim … Ne le tu v gozdu … ampak tako … na sploh … v življenju … To zna biti pa hitro nepravilno! In če zaideš s poti, lahko tudi padeš …
Pasti (fall – fell – fallen) … To je pa nerodno … In nevarno … Nič čudnega, da pri skoraj vseh športih učijo, kako pravilno pasti. Če pravilno padeš, je manjša verjetnost poškodbe … in hitreje se lahko pobereš … Ali pa sam … Zakaj se to uči le pri športu? Človek bi se moral učiti pravilno pasti pri vseh stvareh, ki jih počne in doživlja v življenju. Ker so padci neizogibni … Ker je še Kristus padel pod križem … Ker se vedno najde kdo, ki te spotakne … Skoraj vedno … In skoraj vedno si ranjen …
Raniti (hurt – hurt – hurt) … Vem … na prvi pogled se zdi, da je pa to res nepravilno … Saj kdo pa hoče biti ranjen … kdo hoče, da bi ga bolelo … Če seveda odštejem mazohiste J. Ampak … če nas ne bi bolelo, sploh ne bi vedeli, da smo … Dokler človek ne zboli, ne zna ceniti zdravja … In bolečina nas pravzaprav varuje! Ko bi ne bolelo, bi se kdo zaletaval z glavo v zid do onemoglosti … do konca večnosti … Jaz prvi pred vsemi J … Torej je prav, da boli … In raniti in biti ranjen … v ljubezni … je pravzaprav sladkost … in je neizogibno … in prav … in pravilno … Ko je vojak Jezusu s sulico prebodel srce, je pritekla kri in voda … Kri, ki odrešuje in voda, ki očiščuje … Ranjeno srce je vir milosti … Pravilno …

Nepravilni glagoli … neumnost!
In listje pod nogami še kar šumi … in misli v glavi še bolj …
Je pa res, da se je nepravilnih glagolov treba naučiti, med tem ko pravilne … poznamo in jih obvladamo … Pa jih res?
Živeti (live), na primer, je pravilen glagol … Popolnoma pravilen … in čudovit … Čeprav se marsikomu ne zdi tako … Čeprav, na žalost, marsikdo tega ne občuti tako … A le zato, ker njegovi bližnji (in po Jezusovi svetopisemski definiciji v to kategorijo pademo vsi ljudje) preveč izvajajo nepravilne glagole: tolči (beat – beat – beaten), zlomiti (break – broke – broken), zapustiti (forsake – forsook – forsaken), izžeti (wring – wrung – wrung) …in še mnoge druge …
Tudi umreti (die) je pravilen glagol … pa čeprav se komu zdi, da ni … Ker bi rad živel večno … in se hkrati, kako paradoksalno, ne zaveda, da je resnično večen … No, vsaj duša …
In ljubiti (love) je pravilen glagol … Zelo pravilen … Samo pravilen … Čeprav v sedanjem času ni večjih nepravilnosti, kot prav v povezavi s tem pravilnim glagolom …
In moliti (pray) je pravilen glagol … In objeti (hug) … In poljubiti (kiss) tudi …
Takole mi je šumelo pod nogami … in v glavi … Pa sem še zapisal.
Je pa seveda res, da si vsak sam skroji svoj prav – neprav … in uporablja glagole po svojih pravilih … 
Še dobro, da Bog ne gleda na to, ali so glagoli pravilni ali ne … In nam: odpušča … nas objema … boža … hrani … vodi … Predvsem pa nas ljubi … ljubi … ljubi …

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 17.