Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito ... Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira ... Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.

Nekateri znanstveniki trdijo, da v vesolju poleg planetov, satelitov, zvezd in druge tovrstne zelenjave, rastejo tudi ‘črne luknje’, nekakšni kozmični vrtinci, ki vase posrkajo vse, kar jim pride na pot in to potem za vedno izgine v širnem neznanem prostorju, oziroma medprostorju.
Ne vem, no …
Nikoli nisem bil prav poseben ljubitelj znanosti: ne preverjene, še manj nepreverjene … znanstvene fantastike torej. Bitja iz vesolja, marsovci, neznani leteči predmeti … vse to me je, kot otroka, navdajalo s strahom in grozo, s prehodom v odraslo dobo pa z odporom in posmehom. Vesolje me je sicer vedno fasciniralo, a nikoli do te mere, da bi se navduševal nad raketami, astronavti ali odkrivanji daljnih planetov. Zvezde sem občudoval bolj kot pesnik, kar sem se v svoji mladostni naivnosti trudil postati. Dokler nisem spoznal, da pesnik ne postaneš, ampak se pesnik že rodiš. Da se ne moreš naučiti biti pesnik, temveč pesnik si. Če si … Spoznanje, ki bi ga privoščil mnogim sodobnim stihoklepcem! Tako sem se v svoji, že imenovani mladostni naivnosti, udeležil tudi pesniške delavnice, ki jo je vodil neki postarani samooklicani poet. In se mi je vtisnilo v spomin, da nam je razlagal, kako je, prav fizično, odkril prehod v drugo časovno dimenzijo. Vrata, ki so znana samo njemu – izbrancu, vstop v nekakšno ‘črno luknjo’, v katero pa je lahko po mili volji vstopal in izstopal. In tja je hodil po navdih. Pesmi pa, ki ji je prinesel z ‘one dimenzije’, so bile prav res ‘vesoljske’ … Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Zadnje čase pa se mi dozdeva, da sem se morda zmotil … Da sem vsa ta leta preživel v zmoti … Ne kar se tiče mojega pesniškega talenta, ampak kar se tiče črnih lukenj. Resnično mislim, da obstajajo!
Da so resnične!
Da delujejo!
In vsaj ena je v naši hiši!
Na stopnicah, ki vodijo iz spodnjega v zgornje nadstropje!
Prav res!
Hiša je naša. A zgornje nadstropje pripada otrokom. Precej se mi jih je nabralo skozi leta. Zlati so … dobri … ubogljivi … moji … Zadnje čase pa … Mu rečeš, mulcu:
»Si naredil domačo nalogo?«
»Ne.«
»Še ne? Pojdi gor in se loti dela!«
In gre. In čez kakih dvajset minut greš za njim, on pa z rodnim bratom, ki je prav tako tvoj sin, igra karte, naloga pa seveda ni narejena. Da je pozabil, reče!!
Ali pa vprašaš, smrkljo, če je soba pospravljena.
»Ne,« odgovori.
»Gremo gor in pospravi sobo!«
In ko malo kasneje zakoračiš po njeni sobi, spotikajoč se čez igrače, zvezke in obleke, leži na kavču, bere, in pravi, da ni vedela, da mora takoj pospraviti!
Črna luknja, vam rečem! Zverina preži na stopnicah na moje mile, nedolžne, nič hudega sluteče potomce in jim posrka sleherno misel na to, kar sem jim naročil! Zgrabi to osamljeno, pogumno, dobrodelostoritihotečo misel, ki se mota po otroški glavi in jo pošlje v neznana medprostorja! Tam na stopnišču, ki ne povezuje le spodnje in zgornje nadstropje, ampak odrasli in otroški svet, je skrit prehod v drugo časovno dimenzijo, kjer se ‘takoj’, spremeni v ‘bom že’, ‘čez pet minut’ v ‘morda jutri’ in ‘kdaj’ v ‘ko se mi zljubi’!
Črna luknja je!
Pri meni doma!
Na stopnišču ali že kje!
Mora biti!
Drugače si tega ne znam razložiti.
Drugače bom morda celo začel razmišljati, da me moji otroci ne ubogajo. In če me ne ubogajo, to pomeni, da so slabo vzgojeni! A vzgajal sem jih jaz! In to bi pomenilo, da sem jih slabo vzgojil! Kar je nemogoče! Ta misel je absurdna! Vredna, da jo posrka črna luknja.
Evo, grem! Hodil bom po stopnicah gor in dol toliko časa, da me bo ta misel zapustila. Če pa to ne, bom pa morda shujšal! Kakorkoli obrnem, se bom bolje počutil!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 17.

Sem relativno zdrav človek.
In se zavedam, da je ‘zdrav človek’ relativen pojem … A ker je tudi beseda ‘relativno’ relativno relativna, naj bo … a bom pustil, naj komplicirajo za to poklicani ljudje. Ki jih vsakodnevno srečam relativno veliko!
Torej: ko rečem, da sem relativno zdrav človek, mislim predvsem na to, da nimam pretiranih zdravstvenih težav. Če torej odštejem tistih nekaj prehladov letno, par glavobolov, kakšno gripozno obolenje sem ter tja, in kdaj pa kdaj kakšen urez, izvin ali izpah … se z zdravnikom oziroma zdravnico srečujem le na rednih službenih sistematskih pregledih, kjer pa mi zaenkrat razen viška kil in rahlega poslabšanja vida nimajo kaj očitati. In dokler mi te stvari očita zdravnica, ki je je skupaj dvakrat več kot mene, poleg tega pa potrebuje očala, da prebere izvide, se ne bom pretirano sekiral.
A ko useka, useka!
Kot vsak normalen odrasel moški, ki ne ve, kaj bi, sem se začel obnašati kot otrok in sem poklical mamo. Po telefonu, seveda. Čeprav sem od bolečine tulil tako, da bi me lahko slišala brez pomoči satelita.
»Mama, kaj je naredil ata, kadar ga je zagrabil išias?«
»Nič, smejal se je!«
»Smejal?!«
»Ja, smejal.«
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Ugotovil sem, da so tla v naši hiši ravna, trda in presenetljivo blizu!
Tako sem obležal na tleh. In se nisem mogel več pobrati. Pravzaprav se nisem mogel niti ganiti. Možinja se je še nekaj trudila okrog mene, ampak kdo je še videl kdaj, da bi muha premaknila slona. Razen seveda če mu zleze v uho in najeda!
»No, kaj bo?« me je vprašala.
»Nič.« sem rekel.
»Kako nič?«
»Tako, lepo! Nič!«
In kar na lepem sem razumel, kaj mi je hotela povedati mama, ko je rekla, da se je oče le smejal. Še bolj pa sem razumel očeta. Kljub bolečini in prav nič uglednemu položaju mojega trupelca, sta se jamr in jok umaknila, ter dala prostor smehu. Saj kaj pa ti ostane, ko obležiš kot pozabljen dežnik na avtobusu.
Napad smeha, ki je trajal kar nekaj minut, pa je očitno tudi do te mere sprostil mišice, da sem se lahko nekako le prevalil v kolikor toliko normalen položaj. Pri čemer moram spet poudariti, da je v tem primeru pojem ‘normalen’ uporabljen zelo relativno.
In tako sem obležal na tleh naše dnevne sobe … in se počutil kot svetopisemski Job. Ne le zato, ker sva bila oba udarjena z boleznijo. In tudi ne zato, ker sva oba obležala. Predvsem zato, ker je Job, kot piše v Svetem Pismu, ležal ‘na smetišču’.
Presneta reč! A v tej hiši nobeden ne pospravlja?! Kdaj je nazadnje kdo s sesalcem za prah seznanil tole preprogo? A ta parket sploh ve, kaj je to krpa? In glej, tam v kotu pod stropom pajčevina! Upam, da ne bom predolgo takole ležal, ker me bodo podgane, ki prav gotovo gnezdijo pod kavčem, slej ko prej napadle! In kje so vsi?! A zdaj me bodo pa kar takole pustili!? Samega! Av! Av! Aua!!
Skupaj z jamranjem se je vrnila bolečina. Pa tudi možinja, ki je pripeljala deco, naj si pogledajo ubogega očeta. Vodeni ogled! Kot v živalskem vrtu. Smejali so se, otroci, kdo bi jim zameril. Tudi jaz sem se smejal mojemu očetu, ko si je na zadnjico privezoval desko, kadar ga je ‘štihnilo’! In ko sem ta spomin povedal otrokom so se režali. Živalski vrt, vam rečem. Le da se mene, hvala Bogu, sme krmiti!
ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 17.

Nisem nasilen človek.
Vzkipljiv, temperamenten – da, nasilen – ne!
Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tepel. Če me spomin ne vara, je to moralo biti v drugem razredu osnovne šole, ko sem bil torej star sedem ali osem let, kaj pa vem … In še to je bilo verjetno bolj v samoobrambi!
Priznam, tudi otrokom sem jih nekaj pripeljal, a bolj po plenički kot po zadnji plati, če me razumete. Pa tudi te osamljene družinske incidente lahko preštejete na prste ene roke … Kar je čisto spodobna številka, če računate, da imam šest otrok. In šest je številka, ki presega prste ene roke! (Seveda pod pogojem, da znate pravilno šteti in da niste medicinski fenomen.)
Res nisem nasilen človek. Še muhi raje odprem okno, kot da bi jo treščil s časopisom. Oba Frančiška bi me bila vesela, tako Asiški kot Prvi!
A ko sem tisto dopoldne poslušal tistega fanta na tisti šoli, priznam, so me zasrbele pesti, take je klatil.
Dobro, no, saj vem … Če človek kdaj pa kdaj kaj na glas pove, si bo že kdo že kaj mislil o njem. In če človek večkrat tako odpre usta, se bo slej ko prej zgodilo, da bo že kdo že kaj na glas povedal o njem … Za hrbtom ali pa v obraz …
Če pa človeka zanese do te mere, da postane gost v kaki TV-oddaji, prireditvi ali celo šolski proslavi … No, potem ga seveda začnejo predstavljati … In to pomeni, da ga začnejo opisovati ter mu pripisovati zasluge in predvsem lastnosti … ki jih ima ali pa nima … ki se jih zaveda ali pa ne!
In zdaj nazaj k tistemu fantu na tisti šoli …
Ko je rekel, da sem ‘znan igralec’ je bil pač prijazen. Že v redu! Razumem! Dobro je hotel. Čeprav bi bilo še lepše, če bi rekel, da sem ‘vrhunski’, ali pa vsaj ‘talentiran’! A naj bo. Besedni zaklad srednješolca seže pač, kamor seže in včasih je pač treba zaigrati lažno skromnost. Ha, ha, ha …
Da mi je rekel, da sem ‘zgleden kristjan’, mu sploh ne zamerim. »Oče, odpusti mu, saj ne ve kaj govori!«, če po parafriziram kalvarijski citat. Poleg tega sem šale na svoj račun vedno dobro prenašal. Hej, še resnico zasučem v šalo in takole na zunaj res zgledam kot kristjan, in potemtakem sem: zgleden kristjan! Ha, ha, ha …
Da ‘imam šest otrok’ je tudi podatek, ki mu ne gre oporekati, saj gre zgolj za matematiko. Statistiko. Preprost račun, s katerim opravi prvošolček. Je pa res, da za izračun potrebuješ prstov več kot jih je na eni roki, kar pa sem že omenil … Ha, ha, ha …
A kako, za božjo voljo, ta poba lahko ve, da sem ‘ljubeč mož’??!! Na podlagi česa je prišel do takega zaključka? Od kod mu podatki za tako trditev?
Seveda sem vse zasukal v vic in fanta prosil, če mi “da vse skupaj še pisno, črno na belem, da bom lahko doma pokazal!” Ha, ha, ha …
In možinja se je smejala. In to tako, da me je minil smeh!
Saj jo imam rad … Prisrčno bitje je. Potrpežljivo. In od dne, ko nama je nekdo za brisalce na vetrobranskem steklu z belimi rožami okrašenega avtomobila zataknil listek z narisanim srčkom in napisom: 100 LET SREČE!, sem bil skrben mož! In zvest mož! Eeee … In … skrben!... In …eee … zvest! Ne, to sem že rekel! Eeee …?
Ampak: ljubeč??!!
Stari, vzemi se v roke! Bliža se Valentinovo! Nikoli nisem dosti dal na komercialo in nežnost … Ampak … Sveti Valentin ni zgolj zavetnik zaljubljenih, temveč ima tudi ključe do korenin! Morda tudi do korenin prve ljubezni … pozabljene ljubezni … celo do zaljubljenosti?! Naredi kaj!
Kaj???
Nabral bom rože. Kupil karte. Rezerviral mizo. Pomil posodo. Opral perilo. Postrigel dlake v nosu. Še tiste, ki štrlijo iz ušes. Vse! Samo, da mladina po šolah ne bo več lagala o meni, da sem ljubeč!
Ker z mano ni šale.
Čeprav nisem nasilen.
(Pa tudi ljubeč ne!)

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 17.

Mami, na!«
Naša zvedava in zgovorna sedeminpolletnica, ki mi resda sega šele do popka, a mi je že zdavnaj zrasla prek glave, je očitno nekaj prinesla iz šole.
Pogovoru sem, priznam, prisluškoval nezapažen, skrit v edinem prostoru, v katerem ‘pater familias’ v lastnem domu lahko užije pet minut miru … V stranišču, če morda komu še ni jasno. In sedél sem na edinem fotelju, ki je tam na razpolago… počel, kar se tam pač počne … čeprav dostikrat tam ustvarjam. Diplomsko nalogo sem na primer spisal na školjki. In nič koliko svojih člankov. Školjka včasih rodi bisere … Včasih pa samo berem. Periodiko. Ne kakšnega Dostojevskega. Tudi revijo, ki jo ta trenutek držite v rokah, dostikrat prebiram tam. In naj mi bralci, predvsem pa cenjeno uredništvo tega ne zameri (kot se mi je to pripetilo pri konkurenčni katoliški založbi!), saj med zagrizenimi bralci velja, da je status ‘straniščnega branja’ največ, kar lahko revija doseže!
Torej:
»O, hvala.«
»Kaj pa je to?«
Mala je prinesla obvestilo iz šole, zanima jo sicer, kaj je napisano, a ne do te mere, da bi obvestilo tudi prebrala. Z žensko radovednostjo se torej lahko kosa – in jo včasih celo premaga – le ženska lenoba.
Kratek premolk. Možinja (žena in mati) na hitro preleti, kaj na dotičnem listu piše.
»Vabilo.«
»Kakšno vabilo?«
»Na predavanje.«
»Kakšno predavanje?«
»O vzgoji.«
»Je zame?«
»Ne. Za naju z atijem.«
»A sta nevzgojena?«
Navihan smeh. Kot bi stresel orehe iz vreče.
»Ne, ti si. In prav zato sva z atijem vabljena na predavanje, da te bova spravila v red!«
Opa!
»Pa bosta šla?«
»Ne vem. Mogoče.«
»Zakaj?«
»Da bi mi vsi skupaj bili boljša družina.«
»Mami, zakaj pa ati ne nosi več prstana?«
»Prste ima zatečene in ga boli.«
»Mami, a je ati debel?«
In je bil čas, da pritisnem tipko in opozorim nase, saj je pogovor zašel v čudne vode. Čudne vode. Najbolje, da se jih odplakne!
Nekaj dni zatem sem pospravljal jaslice. Pa ne te v hiši, to je delo za pet minut, kaj pa je tistih nekaj plastičnih ovčk … Ampak težke lesene figure, z močnimi vijaki privite na leseno steno našega skednja. In sem se dela lotil v krasnem vremenu: sneg in dež! Saj se gotovo še spominjate! Letošnja svečnica je bila vredna svojega imena in iz srca upam, da so vam že priklopili elektriko! Oborožen z izvijačem sem snel zvezde z neba. Sonce. In luno. Pospravil sem angele. Še ovce se niso upirale. Sveta družina pa … Jožef, Marija in Jezus so primrznili na steno in se niso dali. In niso šli narazen. Dobesedno odtrgati sem jih moral s stene. Še vedno pa so se držali skupaj. Odnesel sem jih na skedenj, da počakajo odjugo in tam sem se zazrl v njihove svete in nasmejane obraze. In razmišljal: Seveda … Dobra družina, sveta družina se ne zmeni za vreme in koledar … Dobre družine, svete družine ne zmotijo ujme in nalivi … Dobre družine, svete družine ne spravi narazen vsak pokmetavznjen mojster, ki v rokah vihti moderno orodje, o katerem se mizarju Jožefu v njegovih časih še sanjalo ni! Dobra družina, sveta družina potrpežljivo prenaša udarce in rane … ter vztraja! Skupaj! Bodi sonce ali zmrzal. Prilično ali neprilično!
In so naše predstave o dobri družini, sveti družini precej različne. Morda napačne. Celo izkrivljene. Jožef res v roki skoraj vedno drži palico, a ne zato, da bi tepel Dete, temveč, da bi ga branil pred volkovi. Palica je morda zato, da se opre … Ali pa, da razdeli kako vodo, če je treba, a to je že druga zgodba. In Marija res skoraj vedno Jezusa pestuje v naročju, a ga ne razvaja … Predvsem pa se ga ne oklepa … Ne bolestno. Ve, da ga mora spustiti. In ve, v kaj ga spušča … Vsi vemo. To je dobra družina. Sveta družina.
In sem te misli zapisal. Za vas … Na školjki! Upam, da je biser!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 17.

Začetek leta, tiho plazeč se ali glasno rajajoč od zadnjih decembrskih v prve januarske ure, je nadvse primeren čas za načrte in obljube!
»V letošnjem letu si želim biti kavč!« sem rekel.
»Kaj? Želiš si kavč?« je nekoliko začudena, a ne preveč presenečena vprašala možinja, medtem ko mi je dolivala šampanjca v kozarec.
»Ne, želim biti kavč!«
»Kako, prosim?«
»Kavč. Želim biti kavč.« sem resno ponovil.
»Zakaj?« je sicer vprašala, a zanimalo je ni preveč, kajti roke so čakale na stisk in lica so se ponujala v poljub ter »srečno, zdravo in uspešno« vsevprek in preko vseh!
»Zakaj?« je vprašala prvega januarja popoldne, ko so se otroci že lotili šolskih nalog in sva odšla na kratek sprehod, da nama svež zrak odpihne še zadnje sence prečute pretekle noči in preteklega leta.
In sem ji pojasnil.
S hčerko sva bila pri zdravniku: Dodatne raziskave za lajšanje, upajmo, prehodnih pubertetniških težav. Nič posebnega torej zaenkrat, hvala Bogu! Nič, kar bi še dodatno bremenilo ali grenilo dušo med čakanjem na pregled. Zgolj bolj ali manj neprijetno posedanje, ki mu ni konca in ki se slej ko prej razvije v razmišljanje, kaj vse koristnega bi v tem času lahko postoril. Najprej se, še nekaj minut pred naročeno uro, optimistično razpoložen usedeš na, za odraslega človeka nekoliko premajhen stol v čakalnici. Po več kot uri čakanja in iskanja najbolj primernega položaja za posedanje, pa se, ko zaslišiš svoji priimek po zvočniku, komaj pobereš in si tudi sam potreben zdravnika. Ali pa vsaj fizioterapije! Pred naslednjo ordinacijo ni čakalnice, le hodnik in še ta brez stolov, pa se sprehajaš ali pa ravnaš hrbet in nižje ležeče predele telesa kar ob steni! Pred tretjo ordinacijo nekaj, čemur bi le z veliko mero domišljije lahko rekel stol. Hodnik pred četrto ordinacijo pa je predsoba raja: Udoben, res udoben stol, ki telo potisne v prijetno ščemeč položaj, da sem kar zastokal od ugodja in bil deležen začudenih hčerkinih pogledov!
»Kaj, in sedaj bi rad v čakalnice namestil kavče?« se je smejala možinja.
»Ne, no … počakaj, da povem do konca!«
Pa se ozreš okoli sebe in vidiš ljudi na invalidskih vozičkih, na okolesnjenih bolniških posteljah, z berglami, s palicami, s kisikovimi bombami … in te postane v dno duše sram, da se pritožuješ, ker tvoji zadnji plati ni zadosti mehko postlano!
In sem potem tako razmišljal tudi o različnih sprejemih v različnih ordinacijah: Kako me je prijazna beseda spravila v smeh, celo v duhovičenje … in kako sem v zadregi obmolčal ob naduti in trdi besedi. Pa sem pogledal po hodniku in videl, da bolniki vstopajo v ordinacije kot na obisk ali pa kot na davčno zaslišanje, odvisno pač, kdo in na kakšen način jim je odprl vrata.
In sem se vprašal, kako jaz opravljam svoje delo? Kako jaz živim? Kako se ob meni ljudje počutijo? Se smejijo? Ali v zadregi ne vedo kaj bi? Jih sprejmem s prijaznostjo ali z nadutostjo?
In sem pomislil, da smo drug drugemu pravzaprav – stoli. Primerni in neprimerni, premajhni in preveliki, udobni in neudobni.
In ja! Želim biti stena, da se kdo nasloni name, da se vsaj malo odpočije in poravna svojo držo. A želim biti še več!
Ja! Želim biti stol, navadno sedalo, da kdo vso svojo težo položi nanj in si oddahne. A želim biti več!
Ja! Želim biti stol, ki bo nudil udobje in užitek! Ki bo izvabil nasmeh na utrujen obraz! A želim biti več!
»Želiš biti kavč?!« se je smejala možinja.
»Ja! Glede na kilažo, širino in višino, se mi zdi, da sem kar primeren. Da lahko ponudim več!«
»Trap!« je rekla, a se je privila k meni in me z roko objela čez pas.
»Kaj je? Kaj bi rada?« sem zagodel.
»Tipam, če si morda dvakrat oblazinjen!«
»Trapa!« sem ji rekel in jo stisnil k sebi.
In sva, tako objeta, odšla proti domu. V še eno novo leto.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 17.

Jesen je.
Vreme, primerno za sprehod. Gozd vabi. Listje prav prijetno šumi pod nogami. Še kakšen kostanj se mimogrede skotali iz svoje lupinice pred noge in je dosti le, da se skloniš pa …
Poba pa ždi za pečjo s knjigo v roki! In je ta knjiga – učbenik, in se mu kar kadi iz ušes … In ko pobaram, kaj je predmet tokratnega preučevanja (beri: piflanja), dobim odgovor: »Angleščina! Nepravilni glagoli!«
Uf! Glagoli so hudi! Sploh, če so v angleščini! In še nepravilni povrh vsega!
In sem šel sam na sprehod … Ker je jesen … In vreme primerno za sprehod … Gozd vabi … Listje prav prijetno šumi pod nogami … Meni pa je zašumelo še v glavi, ker so se mi ti nepravilni glagoli zavrtali nekam tja noter in niso hoteli ven … Prav neverjetno!... In neprijetno!... Neverjetno neprijetni nepravilni glagoli! ... Le zakaj niso pravilni?! 
Iti (go – went – gone) … Kaj je tu nepravilnega? Mar ni lepo, da grem … na takle dan, ki kar kliče po sprehodu? Je pa res, da lahko narobe zavijem … kam skrenem s poti … in se izgubim … Ne le tu v gozdu … ampak tako … na sploh … v življenju … To zna biti pa hitro nepravilno! In če zaideš s poti, lahko tudi padeš …
Pasti (fall – fell – fallen) … To je pa nerodno … In nevarno … Nič čudnega, da pri skoraj vseh športih učijo, kako pravilno pasti. Če pravilno padeš, je manjša verjetnost poškodbe … in hitreje se lahko pobereš … Ali pa sam … Zakaj se to uči le pri športu? Človek bi se moral učiti pravilno pasti pri vseh stvareh, ki jih počne in doživlja v življenju. Ker so padci neizogibni … Ker je še Kristus padel pod križem … Ker se vedno najde kdo, ki te spotakne … Skoraj vedno … In skoraj vedno si ranjen …
Raniti (hurt – hurt – hurt) … Vem … na prvi pogled se zdi, da je pa to res nepravilno … Saj kdo pa hoče biti ranjen … kdo hoče, da bi ga bolelo … Če seveda odštejem mazohiste J. Ampak … če nas ne bi bolelo, sploh ne bi vedeli, da smo … Dokler človek ne zboli, ne zna ceniti zdravja … In bolečina nas pravzaprav varuje! Ko bi ne bolelo, bi se kdo zaletaval z glavo v zid do onemoglosti … do konca večnosti … Jaz prvi pred vsemi J … Torej je prav, da boli … In raniti in biti ranjen … v ljubezni … je pravzaprav sladkost … in je neizogibno … in prav … in pravilno … Ko je vojak Jezusu s sulico prebodel srce, je pritekla kri in voda … Kri, ki odrešuje in voda, ki očiščuje … Ranjeno srce je vir milosti … Pravilno …

Nepravilni glagoli … neumnost!
In listje pod nogami še kar šumi … in misli v glavi še bolj …
Je pa res, da se je nepravilnih glagolov treba naučiti, med tem ko pravilne … poznamo in jih obvladamo … Pa jih res?
Živeti (live), na primer, je pravilen glagol … Popolnoma pravilen … in čudovit … Čeprav se marsikomu ne zdi tako … Čeprav, na žalost, marsikdo tega ne občuti tako … A le zato, ker njegovi bližnji (in po Jezusovi svetopisemski definiciji v to kategorijo pademo vsi ljudje) preveč izvajajo nepravilne glagole: tolči (beat – beat – beaten), zlomiti (break – broke – broken), zapustiti (forsake – forsook – forsaken), izžeti (wring – wrung – wrung) …in še mnoge druge …
Tudi umreti (die) je pravilen glagol … pa čeprav se komu zdi, da ni … Ker bi rad živel večno … in se hkrati, kako paradoksalno, ne zaveda, da je resnično večen … No, vsaj duša …
In ljubiti (love) je pravilen glagol … Zelo pravilen … Samo pravilen … Čeprav v sedanjem času ni večjih nepravilnosti, kot prav v povezavi s tem pravilnim glagolom …
In moliti (pray) je pravilen glagol … In objeti (hug) … In poljubiti (kiss) tudi …
Takole mi je šumelo pod nogami … in v glavi … Pa sem še zapisal.
Je pa seveda res, da si vsak sam skroji svoj prav – neprav … in uporablja glagole po svojih pravilih … 
Še dobro, da Bog ne gleda na to, ali so glagoli pravilni ali ne … In nam: odpušča … nas objema … boža … hrani … vodi … Predvsem pa nas ljubi … ljubi … ljubi …

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 17.