LETA 1444 UMRL SV. BERNARDIN SIENSKI

Bernardin, hotelsko naselje v Portorožu, nosi ime po sv. Bernardinu (1380-1444), spokornem pridigarju iz reda sinov sv. Frančiška Asiškega. Tam so ostanki njemu posvečene cerkve. Svetnik je ljudem priporočal, naj v boju zoper zalezovanje satana na vhodna vrata svojih domov obesijo tablico z začetnicami Jezusovega imena (IHS) ali napis "Jezus je naš Odrešenik". 

LETA 1506 UMRL KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC (* 1451)

Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike - "novega sveta". Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

LETA 1734 ROJEN ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU († 1773)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: "Kaj imate res že roj?" "Saj vidiš," se je pohvalil Vrbanek. "Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika." Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: "De ne boste hudi name." Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: "Ti pa znaš. Res znaš." "Ne znam. Naučil bi se rad." (Janez Jalen, Ovčar Marko)

"Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela." Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

LETA 1795 UMRL FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL (* 1726)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji ...

LETA 1799 ROJEN HONORÉ DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ († 1850)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški "de" si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons ...

LETA 1882 ROJENA SIGRID UNDSET

NORVEŠKA PISATELJICA, NOBELOVA NAGRAJENKA († 1949)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost "zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov". Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk - bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. "V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati," je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

... več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

• Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.
  
• Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa... v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami... Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.
  
• V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.
  
• Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.
  
• Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici ... Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.
  
• Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.
  
• Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.
  
• Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj ... Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

LETA 1913 ROJEN ALOJZ KOCJANČIČ

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ († 1991)

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala tudi slovenska, on pa njen pesnik. Sredi Istre stoji, ves tak, kot je istrska zemlja sama: skromen in kamnit, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter v dušo stvari. Vsi Istrani, se zdi, gledajo tako: navzven molčeči, nekako samosvoji, trmasti in zapeti, kot da govorijo le s sabo in s stvarmi globoko v sebi ... O teh in takih ljudeh in njihovi zemlji je pel Alojz Kocjančič.« Tako je o pesniku Slovenske Istre zapisal pesnik Tone Pavček v spremni besedi druge izdaje Kocjančičeve pesniške zbirke Šavrinske pesmi (Založba Libris, Koper 2001). Ob stoletnici njegovega rojstva je društvo Skala, ki deluje v njegovem rojstnem Kubedu, izdalo njegov zbornik z naslovom Pesmi in zapisi.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_2013

nekaj njegovih verzov:

• Pota se naša / mukoma vijejo / skozi megle; / srca naša / kvišku vpijejo, / sonca žele.
  
• Morda, ker skusil sem krivice, / v upornem gnevu zagorim, / morda, ker stokrat bil sem žaljen, / ob vsakemu vzdihu zadrhtim.
  
• O brat, ki z mano križa les motriš, / si klic njegov voljan v življenje vzeti? / - Ne moreš Bogu, bratom zaživeti / dokler odmreti sebi se bojiš!
  
• Nad meglami / pa sonce gori. / Nekdo je nad nami, / nam usmerja poti. / O, nič se ne bojmo / viharnih noči.
  
• Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe.
  
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti.

LETA 1927 CHARLES LINDBERGH PRELETI ATLANTIK

Med pomembne dosežke v zgodovini tehnike nedvomno spada prvi letalski polet čez Atlantski ocean, ki ga je 20. - 21. maja 1927 opravil 25-letni ameriški pilot Charles Lindbergh. Njegov neprekinjeni polet z enomotornim letalom Spirit of St. Louis od New Yorka do Pariza (5836 km) je trajal 33 ur in 37 minut.

LETA 1934 UMRL JOSIP KOSTANJEVEC

PRIPOVEDNIK, UČENEC NATURALISTIČNE ŠOLE (* 1864)

Uka žeja ga je iz rojstne Vipave gnala v Gorico na gimnazijo in v Koper na učiteljišče. Kot učitelj je deloval v raznih primorskih krajih, od leta 1901 do upokojitve pa v Ljubljani. Leta 1887 je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov prvi pripovedni spis Na Silvestrov večer. Po devetih letih molka se je oglasil s povestico Kmetiška ljubezen. Najbolj plodna so bila leta 1897–1902, ko je objavljal v raznih revijah in časopisih. V nekaterih delih je privzemal pripovedne in vsebinske obrazce naturalizma pod vplivom Frana Govekarja (Kotanjska elita).

 LETA 1940 ODPRT AUSCHWITZ/OSWIECIM

Med svojim prvim obiskom poljske domovine se je papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 ustavil tudi v Oswiecimu/Auschwitzu, mestu, 50 km zahodno od Krakova. Tam so nacisti postavili koncentracijsko taborišče, v katerem je od junija 1940 do konca vojne po strahotnem mučenju umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti v plinskih celicah in krematorijih. To največje taborišče smrti je papež imenoval "Golgota sodobnega sveta".

LETA 1953 UMRL ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, PREDAVATELJ CERKVENEGA PRAVA IN PUBLICIST (* 1902)

Doma iz Jereke, v šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico, nekaj časa tudi v Gorico. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v bogoslovje in bil 1926 posvečen v duhovnika. Na ljubljanski univerzi je čez dve leti doktoriral iz teologije. Leto zatem (kurat v ženski kaznilnici v Begunjah) so ga poslali na študij cerkvenega prava v Rim in leta 1931 je postal docent na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1945 je odšel najprej v Italijo (Praglia), nato pa v Argentino (Adrogue) Njegova zasluga je, da so Slovenci med prvimi na svetu dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944)

LETA 1991 UMRL MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM (* 1905)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil 'prirojen', saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

LETA 2003 UMRL JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (* 1913)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1869 ROJEN ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK IN DRAMATIK († 1910)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj, verzov:

• Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
  
• O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
  
• Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere - kaj?
  
• Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si - v meni.
  
• Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
  
• Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
  
• Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
  
• Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre?
  
• Ljubezen se lahko samo uživa, / besede o njej so vse zastonj. / Popiši, če moreš, z besedami vonj!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Človek, bodi človek v polni meri, / zemlje ne pretvoriš v raj. / Glej, da ne boš podoben zveri, / angelu boš težko kdaj.
  
• Nagla v sodbah, v mislih lena / množica godi strastem. / Iz dogod­kov brez pomena / plete govor dan za dnem.
  
• Sad najglobljega spoznanja, / ki razum uklanja volji / danes kot pred tisoč leti, / kje zori? - V trpljenja šoli.
  
• Ni vreden, da po zemlji hodi, / kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
  
• Življenje nas uči, / nalog težavnih daje mnogo, / a red pod vsako nam nalogo / zapiše glas vesti.
  
• Odkod mi znano Tvoje je ime? / Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / in Ti si blizu mene, Ti si - v meni!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Zato, ker hočemo drugače, / drugače vse, kot hoče Bog, / strahu in upa smo igrače.

LETA 1900 ROJEN NADŠKOF ANTON VOVK

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)

V isti hiši - pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv "pričevalec". Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potre­ben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadško­fa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljud­stva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica nmeseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO ... pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo - ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje - to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

LETA 1922 ROJEN JOŽE ŠIFRER

LIT. ZGODOVINAR IN KRITIK († 2009)

Rodil se je v kmečki družini v Žabnici pri Kranju. Leta 1949 je na Univerzi v Ljubljani diplomiral slavistiko. Najprej je poučeval na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, leta 1952 so ga premestili na Jesenice. V letih 1950–1970 je bil ravnatelj jeseniške gimnazije, ki je pod njegovim vodstvom postala ugledna srednješolska ustanova. Leta 1973 se je moral posloviti od prosvetne službe. Pisati je začel leta 1954. Njegovo najpomembnejše delo je bilo urejanje zbranega dela Frana Saleškega Finžgarja.

LETA 1929 ROJEN BORIS KRALJ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1995)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

LETA 1965 UMRLA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA (* 1889)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

LETA 1984 UMRL JOŽEF ŽABKAR

DUHOVNIK, NADŠKOF IN DIPLOMAT, PRVI PAPEŠKI NUNCIJ SLOVENSKEGA RODU (* 1914)

Rojen je bil v Ljubljani, mladost pa je preživel na Jesenicah (oče je bil lekarnar in župan), leta 1933 je maturiral v Ljubljani in vstopil v bogoslovje. Teologijo je študiral v Innsbrucku in na Gregoriani v Rimu (doktorat iz cerkvenega prava). Duhovnik je postal 23. septembra 1939 v Ljubljani. Med vojno je nadaljeval študij v Rimu. Kot prvega Slovenca so ga sprejeli na akademijo, kjer se šolajo vatikanski diplomati. Leta 1948 je že v službi na vatikanskem diplomatskem predstavništvu v Pragi, po tamkajšnjem državnem udaru se preseli v Kongo, a ga zaradi bolezni kmalu pokličejo v Rim, kjer vrsto let opravlja pomembne naloge. Leta 1967 postane stalni opazovalec apostolskega sedeža pri UNESCO v Parizu, naslovni škof pri Gospe Sveti (Virunum) in apostolski pronuncij na Finskem in apostolski delegat za skandinavske dežele (takrat je bil tam pri njem v službi tudi sedanji apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz). Kasneje zaradi bolezni do konca življenja ostane v Rimu kot svetnik na državnem tajništvu. Med diplomati je užival velik ugled, bil je zelo izobražen in govoril je vse glavne evropske jezike. Pokopali so ga v družinski grobnici v (stari) Gorici. Na pobudo sorodnikov pa so 13. oktobra 2012 njegove posmrtne ostanke prenesli na ljubljanske Žale, kjer čaka vstajenja na duhovniškem pokopališču ...

LETA 1996 PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ NA OBISKU V SLOVENIJI – 3. DAN

V Slomškovem mestu in škofiji

Organizatorji srečanja s svetim očetom pri letališču Maribor v Slivnici, kjer je bila ob desetih nedeljska maša, so bili pred papeževim prihodom v skrbeh, da bo udeležba majhna. Povod za ta "strah" je bila vest, da papež med to mašo božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška ne bo razglasil za blaženega. Strah je bil odveč, saj se je na prostranem travniku ob letališču zbralo okoli 100.000 ljudi. K temu je veliko pripomoglo lepo vreme, številne omahljivce pa je veličastno srečanje papeža z mladimi v Postojni, ki so ga spremljali po televiziji, spodbudilo, da so šli na mariborsko srečanje. Med romarji je bilo tudi nekaj tisoč mladih, ki so iz Postojne ponoči potovali z vlakom v Maribor. Nekaj ur pred mašo se je molilo, pelo, slišati je bilo tudi koračnice in narodne "viže". Papež je prispel na mariborsko letališče z airbusom, ki je poletel z Brnika. Ko je letalo pristajalo, ga je pozdravilo ploskanje in mahanje s "papeškimi" šali. Bogoslužno slavje je ob podpori pihalnega orkestra bogatil zbor okoli 1.400 pevcev. S papežem je somaševalo nad 400 duhovnikov ter nad 40 škofov. Na začetku evharističnega slavja je papeža pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je poudaril, da je mariborsko škofijo "neizbrisno zaznamoval s pastoralnim delom, z apostolsko gorečnostjo in osebnim svetniškim življenjem škof Anton Martin Slomšek".

... več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

LETA 2007 UMRL EMIL FRELIH

GLEDALIŠKI IN OPERNI REŽISER (* 1912)

Svojo gledališko pot je začel kot igralec, uveljavil pa se je predvsem kot režiser: zrežiral je okoli 200 dramskih in opernih del ter pripravil nad 60 scenografij doma in na tujem. Za gledališče je tudi prevajal ter o gledališču pisal. Poskusil se je tudi kot pisatelj. Na študijskih potovanjih je obšel vse celine, proučeval tamkajšnje kulture in svoja spoznanja posredoval v potopisnih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1711 ROJEN RUDJER BOŠKOVIĆ

DUBROVNIŠKI FIZIK, ASTRONOM, MATEMATIK, GEODET, FILOZOF, INŽENIR, HIDROGRAF, DIPLOMAT, PESNIK IN JEZUIT († 1787)

Pred več kot tristo leti se je v Dubrovniku rodil Ruđer Josip Bošković. Šolal se je pri jezuitih v Rimu, kjer je bil nato nekaj časa profesor matematike. Bil je vsestranski učenjak, strokovnjak za astronomijo, mehaniko, fiziko in matematiko, zanimali sta ga arhitektura in arheologija. Bil je član raznih znanstvenih akademij. Napisal je nad 70 znanstvenih del. Velja za začetnika sodobne filozofije narave in enega od začetnikov geodezije.

LETA 1861 ROJEN FERDO VESEL

SLIKAR († 1946)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Münchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo 'življenje v slikah', ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

njegova misel:

• Narava mi je bila najvišja učiteljica.

LETA 1884 ROJEN p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali († 1967)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

LETA 1911 UMRL GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1860)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so Pesmi za umrlimi otroki na besedilo nemškega pesnika Friedricha Rückerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

LETA 1920 ROJEN MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST († 2003)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 1920 ROJEN sv. JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ († 2005)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve." Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot "božji atlet", poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega "Amen", ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.
Uresničilo se je, kar so 'zahtevali' veliki napisi "Santo subito" (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.
Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj 'nepozabnem' srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.
Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic.
Leta 1942 je vstopil v 'podtalno' semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

2. aprila 2005, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.
1. maja 2011: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.
Leta 2014 se uresniči 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: "Dokler hoče Kristus!": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od "Ne bojte se!" do zadnjega "Amen": Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. - ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo Božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke:

• "Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!" (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta - da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: "Nunc dimittis" (Zdaj odpuščaš)?" (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• "Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda... Gospodovi smo" (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)

LETA 1938 UMRL IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI (* 1881)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2008

LETA 1941 UMRL ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV (* 1866)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

LETA 1942 UMORJEN JANEZ PAVČIČ

DIJAK, ORGANIST, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1923)

Doma je bil pri Mežnarjevih v Bizoviku, rad je hodil v cerkev, v meščansko šolo na Prulah je odhajal peš, zanimalo ga je veliko stvari: naredil je izpit za jadralnega pilota, bil dejaven v orlovskem odseku telovadnega društva, igral je na več instrumentov, leta 1935 je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani ... Po osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče, vstopil v Marijino kongregacijo, sodeloval pri Katoliški akciji, ker je imel velik vpliv na vrstnike so ga komunisti hoteli odstraniti. To jim v prvem poskusu ni uspelo, Janez pa je še bolj zavzeto spodbujal mlade fante, da so ob nedeljah skupaj prihajali v cerkev, prav tako za šmarnično pobožnost. Nasprotniki so mu začeli javno groziti in med ljudmi širili govorice, da skriva orožje. 17. maja so ga partizani z nekaj drugimi odpeljali v gozd, jih zasliševali in neusmiljeno pretepli. Ukazali so jim, da si sami skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega nismo več zmogli. 18. maja 1942, so jih brez dokazov obsodili na smrt (orožje naj bi skrivali v tabernaklju). Pokončali so jih z krampom in lopato in napol žive zasuli z zemljo. Tisto leto se pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil harmonij, vsi so žalovali za organistom Janezom in »mladimi mučeniki«. Janeza Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša so položili v skupen grob: »Prosita za naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno vstajenje!«

LETA 1984 UMRL VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF (* 1898)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

LETA 1996 PAPEŽ NA PRVEM  OBISKU V SLOVENIJI - 2. dan

76. rojstni dan s slovensko mladino

‘Čustveni’ višek prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji (17.–19. maja 1996) je bilo njegovo srečanje s slovensko mladino v Postojni 18. maja 1996, ko je obhajal svoj 76. rojstni dan. Mladi so mu podarili dolg venec šmarnic. Svoj očetovsko-prijateljski nagovor, s katerim je mlade spodbujal, kako naj živijo svojo vero, da bodo graditelji upanja za tretje tisočletje, je zaključil z ‘zgodovinskim’ vzklikom: “Papež ‘ma vas rad!”

... več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1510 UMRL SANDRO BOTTICELLI

ITALIJANSKI SLIKAR, ILUSTRATOR "BOŽANSKE KOMEDIJE" (* 1444)

Italijanski renesančni slikar, rojen v Firencah, je slikal religiozne in alegorične motive. Znane so njegove lirične in razgibane upodobitve Matere Božje z Jezuščkom. Med njegovimi alegoričnimi podobami sta najbolj znani Pomlad in Rojstvo Venere. Zaslovel je tudi kot ilustrator Dantejeve Božanske komedije.

LETA 1741 UMRL AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK (* 1676)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela.

več:
S. Čuk, Ahacij Stržinar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2006), 38-39.

LETA 1821 ROJEN SEBASTIAN KNEIPP

NEMŠKI DUHOVNIK, ‘APOSTOL’ NARAVNE OBLIKE ZDRAVILSTVA (+ 1897)

Rodil se je leta 1821 v družini tkalca na Bavarskem in dobrotniki so mu omogočili, da je postal duhovnik. Zbolel je za pljučno tuberkulozo, ki je bila takrat smrtna. Premagal jo je s tem, da se je pozimi 1849 večkrat kopal v mrzli Donavi, kar je okrepilo njegov imunski sistem. Na podlagi lastnih izkušenj je razvil naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravljenje z vodo in zelišči. Njegov Domači zdravnik je pri nas prvič izšel leta 1892 pri Mohorjevi družbi in doživel šest ponatisov, zadnjega leta 1961 z naslovom Moje zdravljenje z vodo.

LETA 1883 UMRL JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1802)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

LETA 1932 ROJEN MIROSLAV VLK

češki kardinal (+ 2017)

"Osem let je neki mož, Miloslav Vlk, doktor filozofije, znanstve­ni raziskovalec in katoliški duhovnik, čistil šipe v središču Prage. Na ta leta ne gleda negativno. Med delom na ulicah je mo­gel spovedovati in s svojim zgledom je tako morebiti neposredno ali posredno prišel v stik z večjim številom ljudi, kakor bi bil mogel priti v cerkvi." Tako je zapisal predsednik Republike Češke Vaclav Havel v predgovoru življenjepisa praškega nadškofa kardi­nala Miloslava Vlka z naslovom Pomivalec oken in kardinal, ki je leta 2001 izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Novi svet.

več:
S. Čuk, Miroslav Vlk. Od pomivalca oken do kardinala: Pričevanje, v: Ognjišče 97 (2001), 72-73.

nekaj njegovih misli:

• Nad seboj imamo Očeta, božjo previdnost, ki skrbi za nas. Ne zanima ga samo naše duhovno življenje, ampak pozna tudi naše gmotne stiske.
• Človek se uresničuje z delom. Kot verniki vemo, da smo po delu udeleženi v načrtu, ki ga ima z nami Bog. Torej moramo poskušati, da ga opravljamo kolikor se le da popolno.
• Če se obnašamo kot sinovi, Bog Oče misli na nas in poskrbi za naše potrebe tako, kot si sploh ne moremo predstavljati.
• Ne pozabimo, da smo hkrati kristjani in ljudje. Ta dva vidika sta precej različna, čeprav eden ne more brez drugega. Dejstvo, da smo kristjani, nas vabi k temu, da bi bili bolj v polnosti ljudje.
• Kdor hoče biti "pristen" kristjan, dosleden v svoji veri in v življenju, si mora prizadevati za to, da da v polnosti smisel vsem stvarem in vsem ljudem.
• Če se hočem naučiti spoznati drugega in njegove misli v prist­nem dialogu, se mu moram odpreti v ljubezni, da bi vzpostavil najprej razmerje zaupanja in tako omogočil, da se drugi odpre meni.
  
• Dobro vemo, Gospod, da si nas ljubil, in zato vemo, da te bo­li, ko sprejemaš nase naše solze, ker ljubezen boli, ko prevze­ma nase solze ljubljenega.
  
• Vsakršno izničenje, tudi tako popolno, kot je smrt na križu, vodi v življenje, če je izročeno v božje roke... Križ je prav­zaprav največje razodetje Kristusove ljubezni.
  
• Če se človek, ko pade in potem spet začne, kesa, ne začenja z niča, ampak z ravni, ki jo je dosegel pred svojim padcem. A zasluge za to, da spet začenja, nima on, ampak prihaja od božje milosti.

LETA 1936 UMRL ALOJZIJ RES

pisatelj, literarni kritik, umetnostni kritik, urednik, publicist (* 1893)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

LETA 1996 - PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ OBIŠČE SLOVENIJO - 1. DAN

Dobrodošlico je obogatil glas zvonov

"Bela ptica" italijanske letalske družbe Alitalia, s katero je papež Janez Pavel II. priletel k nam na svoje 71. apostolsko potovanje, je pristala na brniškem letališču v petek, 17. maja 1996 ob 16.45. Ko je odlični gost po osemnajstih letih pričakovanja stopil na slovenska tla, je naši domovini izrazil svojo ljubezen s poljubom zemlje, prinesene iz geološkega središča Slovenije (nad Vačami), ki sta mu jo v posodi ponudila deklica in deček. "Dobrodošli ste pri nas. Želim, da bi to občutili in se dobro počutili, mi pa bomo z radostjo, da ste med nami, skupaj z Vami praznovali Vaš rojstni dan kot simbolični dan Vašega poslanstva," je v pozdravnem govoru dejal predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ki je svetega očeta pričakal z najvišjimi predstavniki izvršne, sodne in zakonodajne oblasti. Navzoči so bili tudi vsi slovenski škofje, apostolski nuncij in diplomatski zbor pa kakšnih 200 ljudi iz cele Slovenije. Papež je bil vesel, da je "prisrčno dobrodošlico obogatil glas zvonov", ki so ob uri njegovega prihoda zapeli po vsej slovenski domovini. Želim, da bi ta apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagati zmote preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine."

Najprej na slovensko "Jasno Goro", nato na Brdo

Ko je papež zvedel, da je blizu letališča Brnik božjepotna cerkev Marije Pomagaj na Brezjah, je mimo prvotnega načrta potovanja, želel najprej poromati tja. Čeprav to ni bilo nikjer objavljeno, se je "razvedelo", in že zgodaj popoldne so se k baziliki Kraljice Slovencev začeli zgrinjati ljudje iz bližnjih in daljnih krajev. Do prihoda se jih je nabralo kar lepo število. Ko je sveti oče tik pred vrati svetišča izstopil iz avtomobila, ganjenemu navdušenju ni bilo konca. z očeti frančiškani, varuhi Marijinega doma, je vstopil vanj: najprej se je pomudil v molitvi pred Najsvetejšim, nato pa pred podobo Marije Pomagaj. Potem ko je pozdravil in blagoslovil množico pred svetiščem, se je odpeljal na državniški sprejem na gradu Brdo pri Kranju. Tam ga je pred vhodom pričakal predsednik republike Slovenije Milan Kučan. Po sprejemu pred rezidenco sta se umaknila na samo in se pogovarjala o sedanjih razmerah v Sloveniji in o njenih prizadevanjih, da se v vsakem pogledu vključi v Evropo. Sledilo je srečanje z drugimi nosilci odgovornih nalog v naši državi. Papež je vsakomur namenil pozornost, prijazno besedo in spominsko darilo. Ob koncu sta si darili izmenjala predsednik Kučan in papež. Papež je predsedniku podaril reliefno podobo sv. Petra in Pavla, predsednik pa papežu srebrno oljenko.

Zgodovinske šmarnice v ljubljanski stolnici

Državniški obisk papeža Janeza Pavla II, se je s srečanjem na Brdu končal (manjkalo je samo uradno slovo), začel se je pastirski del in sicer s slovesnimi večernicami s slovenskimi duhovniki, redovniki in redovnicami v ljubljanski stolnici ob pol osmih zvečer. Slovenski metropolit ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v knjižici, pripravljeni za to srečanje, zapisal, da bo "imelo poseben slovenski in marijanski značaj": namesto večernic, duhovniške bogoslužne molitve, so bile pete litanije Matere božje z odpevi, "najbrž ena najbolj priljubljenih pobožnosti v čast Materi božji. To bo edinstvena šmarnična pobožnost v najglobljem pomenu besede." Papež je najprej blagoslovil nova stolniška (glavna in stranska) vrata. Nadškof Šuštar je v pozdravnem nagovoru razgrnil stanje duhovnih poklicev v Cerkvi na Slovenskem, ki ni kritično, rožnato pa tudi ne. "Slovensko ljudstvo vas potrebuje," je sveti oče zaklical duhovnikom, redovnikom in redovnicam, "Evropa in svet vas potrebujeta, ker potrebujeta Kristusa." Duha služenja si pridobimo, če posnemamo Marijino globoko predanost. Pete litanije Matere božje z odpevi, ki so sledile, so bile ena sama velika prošnja, da bi božji izbranci med nami to predanost uresničevali. Za mnoge škofe-goste so bile te litanije eno najlepših doživetij med tem papeževim potovanjem po Sloveniji.

nekaj papeževih misli ob obisku:

• Cerkev, okrepljena v preizkušnjah iz nedavne preteklosti, in zvesta svojemu poslanstvu v slovenski deželi, tudi danes noče nič drugega kot služiti in se razdajati v blagor vseh. Zato si zadaja nalogo, da z obnovljenim poletom oznanja Jezusa Kristusa, da ponuja vsem, zlasti še mladim, smisel življenja in razloge za upanje, in da vse kliče k spravi in solidarnosti.
  
• Dragi Bratje in sestre v Sloveniji! Želim vam, da bi apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagovati zmote in stranpoti preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine. Naj vam stoji ob strani Gospodova Mati, ki jo tako prisrčno častite po vseh slovenskih krajih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 583 UMRL SVETI BRENDAN

IRSKI OPAT IN MORJEPLOVEC (* 484?)

Eden prvih irskih svetnikov, menih, ki je znan predvsem po tem, da se je odpravil z barko na potovanje, da bi našel raj. Ta njegova (legendarna) pot po Atlantskem oceanu (z njim je bilo še šestdeset romarjev) naj bi trajala sedem let, na njej pa je našel čudovit otok (sv. Brendana), kjer naj bi bil raj. Na potovanju je doživel marsikaj vznemirljivega, srečal se je s pošastjo, našel vrata v pekel ... Nekateri menijo, da je bil morda prvi Evropejec, ki je prišel do Severne Amerike in tudi Krištof Kolumb je moral poznati legendo o tem svetniku, ko je načrtoval pot čez Atlantik, da bi prišel v Azijo. Predvsem na britanskem otočju ga častijo kot zavetnika mornarjev in obmorskih krajev (drugje po Evropi so zavetniki mornarjev tudi sv Peter, sv. Andrej, sv. Frančišek Pavelski (2. april); bl. Peter Gonzales (Elmo, Telmo – 15. april); sv. Erazem (2. junij); Marija de Cervellione (19. september).

OKOLI LETA 1430 ROJEN JAKOB UNREST

DUHOVNIK, KANONIK, KRONIST († 1500)

Jakob Unrest je prišel na Koroško je prišel najpozneje leta 1466, ko je postal župnik pri Svetem Martinu na Tehólici in kanonik pri Gospe Sveti. Napisal je tri zgodovinopisna dela v nemščini; med temi je napomembnejša "Avstrijska kronika", delo, ki je za rekonstrukcijo dogodkov v drugi polovici 15. stoletja primarni vir. Za slovensko zgodovino so zanimivi zlasti podatki o ustanovitvi ljubljanske škofije in smrti grofa Ulrika II. Celjskega ter prikaz koroškega kmečkega upora in turških vpadov. Jakob Unrest velja skupaj z Janom Vetrinjskim za začetnika zgodovinopisja Koroške.

LETA 1703 UMRL CHARLES PERRAULT

FRANCOSKI PISATELJ, PRAVLJIČAR (* 1628)

Rojen je bil v Parizu, kjer je študiral pravo. Najprej se je ukvarjal z rimami, pisal je liriko, leta 1671 je postal član francoske akademije, in izzval hud spor med pisatelji s trditvijo, da so sodobni literati pomembnejši od nekdanjih (v pesnitvi Stoletje (XIV.) Ludvika Velikega). Bil je zagovornik drugačnega, svobodnejšega literarnega ustvarjanja. Po letu 1680 se je mu je popolnoma posvetil. Najbolj znan je po zbirki otroških pravljic (Zgodbe ali pripovedke preteklega časa, 1697), ki jih je izdal pod imenom svojega sina. Med njimi so tudi tiste, ki jih naši otroci najbolj poznajo: Rdeča, kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec ... tako je spodbudil zanimanje za ljudsko pripovedništvo, nastale so številne priredbe, vplival je tudi na brata Grimm.

LETA 1718 ROJENA MARIA GAETANA AGNESI

ITALIJANSKA MATEMATIČARKA, FILOZOFINJA IN JEZIKOSLOVKA († 1799)

Doma je bila v Bologni, že pri devetih letih je izvrstno znala latinsko, do trinajstega leta se je naučila še grško, hebrejsko, francosko, špansko, nemško ... V njihovi hiši so se zbirali najbolj učeni ljudje. Pri dvajsetih je hotela postati redovnica, vendar je domači niso pustili v samostan, zato se je popolna umaknila iz družbenega življenja in se posvetila matematiki. Njegovo najbolj pomembno delo je Instituzioni analitiche ad uso della gioventu italiana (1748 – o analizi končnih količin in analizi neskončno majhnih in velikih količin). Raziskovala je tudi krivuljo, ki se po njej imenuje Agnesin koder ... Leta 1750 so jo na pobudo papeža Benedikta XIV. izvolili za predstojnico stolice za matematiko in naravoslovja Univerze v Bologni. Po smrti svojega očeta (1752) se je posvetila študiju teologije in končno je lahko postala redovnica.

LETA 1841 ROJEN IVAN FRANKE

SLIKAR, POTOPISEC IN KONSERVATOR († 1927)

Šolal se je pri uglednih slikarjih Jožefu Kogovšku in Franzu Goldensteinu ter na dunajski in beneški akademiji. Znan je kot realistični portretist in krajinar, eden od začetnikov slovenskega realizma, bolj znan po svojih zgodnjih delih (Kitajski motiv, Avtoportret ...). Kasneje je slikal tudi v impresionistični tehniki. Poslikal je tudi nekaj cerkva in se v cerkvenih motivih držal izročila poznorenesančnih beneških mojstrov. Njegovi slike so tudi v cerkljanski cerkvi (Križev pot in sv. Mihael). Veliko je tudi pisal, predvsem članke o slikarstvu, konservatorstvu, potopise (s potovanj po deželah Daljnega vzhoda) in ribolovu. Veliko se je ukvarjal tudi z ribištvom in je bil začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

LETA 1871 ROJEN IVAN JAGER

ARHITEKT, URBANIST IN OBLIKOVALEC († 1959)

Ivan Jager sodi ob Maksu Fabianiju in Jožetu Plečniku med začetnike sodobne slovenske arhitekture. Med njegovimi deli je bila na Slovenskem najpomembnejša notranja ureditev kavarne na Dvornem trgu v Ljubljani leta 1898 z motivi iz narodne umetnosti. V secesijskem slogu je opremil več knjig ljubljanskega založnika Schwentnerja, med njimi Župančičevi Čašo opojnosti in Pisanice ter Cankarjeve Vinjete in dramsko delo Za narodov blagor. Leta 1902 se je preselil v Združene države in tam nadaljeval svoje urbanistično delo. Med ameriškimi Slovenci, je naredil načrte za nekaj cerkva. Njegovo najpomembnejše delo je urbanistični načrt za mesto Minneapolis

LETA 1932 UMRL FRANC BERNEKER

KIPAR (* 1874)

Ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, so slovenski narodnjaki sprožili akcijo za postavitev njegovega spomenika. Postavljen je bil leta 1909 v parku ob Narodnem domu, kip zanj pa je izdelal kipar Franc Berneker, rojen 4. oktobra 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je sopotnik impresionistov in član kluba Sava.

LETA 1954 UMRL BLAŽENI VLADIMIR GHIKA

DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI (* 1873)

»Današnje slavje hoče biti preroško znamenje sprave in miru ter spomin na žalostno preteklost, ki se na noben način ne sme ponoviti, pa tudi pripravljenost za graditev prihodnjega upanja, bratskega občestva, svobode in veselja,« je dejal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov pri maši v romunskem glavnem mestu Bukurešti 31. avgusta 2013, med katero je razglasil za blaženega mučenca Vladimirja Ghiko. Bil je žrtev zloglasne tajne obveščevalne policije Securitate, ki je bila še bolj zločinska kot pri nas Udba. Ko so po drugi svetovni vojni prišli na oblast komunisti, so hoteli ustanoviti 'narodno' katoliško Cerkev, ločeno od papeža in Rima. Ghika, ki je v Romunijo pa tudi drugod po svetu užival velik ugled, si je prizadeval za povezanost s središčem vesolje Cerkve. Obtožili so ga veleizdaje in ga skoraj osemdesetletnega starčka, aretirali ter ga po hudem mučenju obsodili na tri leta zapora v zloglasni Jilavi, kjer je 16. maja 1954 zaradi posledic mučenja umrl. Malo pred smrtjo je svojim sotrpinom dejal: »Nič ni bolj dragoceno kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa. Ječa je sveta in o tem nismo nikdar dvomili.«

več:
S. Čuk, Blaženi Vladimir Ghika. Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2013), 14-15.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1567 ROJEN CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA († 1643)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

LETA 1864 ROJEN VATROSLAV OBLAK

JEZIKOSLOVEC (†1896)

Rojen v Celju, kjer se je šolal in maturo opravil v Zagrebu. Vpisal se je na dunajsko univerzo in postal docent za južnoslovansko filologijo. Že v gimnaziji je zbiral narečno in jezikovno zgodovinsko gradivo, ki ga je kot študent tudi objavljal v znanstvenem časopisu. Preučeval je zgodovino slovenskega jezika in njegova narečja (Koroška, Bela Krajina, Prekmurje, Vipava) prav tako tudi narečja hrvaškega jezika in postal mednarodno priznan dialektolog in velja za predhodnika Frana Ramovša. Zelo ga je zanimal tudi jezik slovenskih protestantov, dopisoval si je z uglednimi učenjaki za tedanje jezikoslovje.

LETA 1868 ROJENA ZOFIJA BORŠTNIK

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1948)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

LETA 1914 ROJEN RADO SIMONITI

SKLADATELJ IN DIRIGENT ( * 1981)

Iz rojstne Fojane v Goriških Brdih je odšel v Ljubljano, kjer je po klasični gimnaziji študiral glasbo in diplomira v dirigiranju. Dve leti je poučeval na glasbeni šoli v Splitu, potem pa je vodil zbor ljubljanske Opere. Med vojno je ustanovil zbor Srečko Kosovel primorskih Slovencev, po vojni je bil do leta 1978 z nekaj prekinitvami dirigent ljubljanske Opere. Napisal je nad 600 samospevov in zborovskih pesmi na besedila raznih slovenskih pesnikov.

LETA 1919 ROJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO († 1942)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na današnji dan na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1929 UMRL FRANJO ČIBEJ

PEDAGOG, FILOZOF, STROKOVNI PISEC (*1901)

Franjo Čibej, čigar rod izvira iz Ajdovščine, je med prvo svetovno vojno obiskoval srednjo šolo v raznih mestih, potem pa na ljubljanski Univerzi študiral filozofijo, pedagogiko in matematiko. Poleg svojega pedagoškega poklica na učiteljišču se je poglabljal v razna znanstvena vprašanja. Pisal je tudi o tedaj mladi filmski umetnosti. Bil je aktiven član križarjev in sodeloval je v njihovih glasilih (Križ na gori, Križ). Bil je rojen znanstvenik; živel je samo študiju in iskanju duhovnih vrednot.

LETA 1964 UMRL JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1896)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1790 UMRL OŽBALT GUTSMAN

JEZUIT, FILOLOG IN NABOŽNI PISATELJ, BRANITELJ MATERINŠČINE (* 1727)

Koroški jezuit Ožbalt Gutsman, doma iz Grabštajna, je slovenskim duhovnikom Koroške podaril knjigo pridig Kristjanske resnice (1770). Njegovo poglavitno delo pa sta slovenska slovnica Windische Sprachlehre (1777) in nemško-slovenski slovar (1789). V znamenitem uvodu svoje nemško pisane Slovenske slovnice je ponosno branil svojo materinščino pred tistimi, ki so imeli predsodke zoper njo, češ da je "malo koristna". Kljub temu Gutsmanova slovnica velja za prvo znanstveno zasnovano slovnico našega jezika.

LETA 1868 ROJEN JANEZ ZABUKOVEC

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1946)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

LETA 1885 ROJENA KRIZINA BOJANC

ROJENA KOT JOŽEFA BOJANC, REDOVNICA, DRINSKA MUČENKA IN BLAŽENA († 1941)

Sestra Krizina Bojanc se je rodila na današnji dan v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala "rožni venec Marijinih solz". Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: "Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti." Ta njena želja je bila uslišana. Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi Jožefa.

več o drinskih mučenkah preberite v pričevanju 04_2011 in samo o blaženi sestri Krizini

LETA 1912 ROJEN IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA († 1986)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

LETA 1912 UMRL AVGUST STRINDBERG

NAJVEČJI ŠVEDSKI DRAMATIK (* 1849)

V drugi polovici svojega življenja je švedski dramatik, pisatelj in pesnik Avgust Strindberg doživljal hudo duševno krizo ('inferno'), po kateri je spremenil način pisanja. Pred njo je v svojih dramah pod vplivom naturalizma prikazoval ljudi, ujete v pasti bioloških in socioloških zakonitosti (Gospodična Julija), po njej pa se je zatekel simbolizem in ekspresionizem (Damask, Sonata strahov).

nekaj njegovih misli:

• Filozofija ima to dobro lastnost, da nam je v tolažbo, zaradi svoje nekoristnosti.
  
• Številni zakoni so smrtna kazen, katere izvršitev traja leta in leta ...
  
• Izvirni pisatelj ni tisti, ki nikogar ne posnema, ampak tisti, ki ga nihče ne more posnemati.
  
• Ljudje nas pogosto bolje razumejo, ko jim manj govorimo.
  
• Ne bojim se smrti, ampak osamljenosti.

LETA 1924 ROJEN NACE ŠUMI

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, DOLGOLETNI PROFESOR IN KONSERVATOR († 2006)

Rojen na Klancu pri Kranju, kot dijak sedmega razreda gimnazije je tri vojna leta preživel v taborišču Dachau, in to je zaznamovalo njegovo življenje in delo. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral leta 1950, ko je začel delati kot konservator za Ljubljano in ji posvetil večino svojega dela. Leta 1960 je promoviral z disertacijo o baročni arhitekturi v Ljubljani, dve leti zatem pa je postal docent na Filozofski fakulteti - najprej je predaval zgodovino slovenske umetnosti in zgodovino umetnosti drugih jug. narodov. Od leta 1974 je bil redni profesor. Najbolj ga nje zanimala baročna arhitektura, delo arhitekta Gregorja Mačka (prva polovica 18. stol.) ... na to raziskovanje je navezal tudi umetnostna vprašanja in v slovenski umetnostnozgodovinski stroki odpiral nove poglede. Leta 1990 je za svoje delo prejel Steletovo nagrado.

LETA 1935 ROJEN RUDI ŠELIGO

PISATELJ, DRAMATIK, ESEJIST, POLITIK († 2004)

Rojen na Sušaku pri Reki, diplomiral iz filozofije in psihologije v Ljubljani in magistriral iz estetike. Od leta 1962 je bil zaposlen v Kranju, predaval je tudi na Visoki šoli za organizacijo dela. Posvečal se je pisanju in uredniškemu delu (Revija 57, Perspektive, Problemi, zbirke Znamenja pri založbi Obzorja, sodeloval pri Novi reviji). V letih 1987-1991 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, s svojim delom je veliko pripomogel pri slovenskem osamosvajanju. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca, vodil je parlamentarni odbor za kulturo in bil tudi predsednik Sveta RTV-ja Slovenije. S svojim literarnim ustvarjanjem je prinesel v slovensko literaturo veliko novega (reizem), ukvarjal se je z raznimi tematikami, izreden pa je bil njegov slog. Najbolj znana dela: Triptih Agate Schwarzkobler, roman Izgubljeni sveženj (zanj je dobil Kresnika). Med dramami so znane Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Volčji čas ljubezni ... leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado, od leta 2001 pa je bil tudi izredni član SAZU.

LETA 1957 UMRL JAKOB KELEMINA

LIT. ZGODOVINAR, TEORETIK, FOLKLORIST (* 1882)

Na univerzi v Gradcu je doktoriral iz germanistike z disertacijo o srednjeveških romancah o Tristanu in Izoldi. Leta 1920 je postal docent, leta 1926 pa redni profesor germanistike na Univerzi v Ljubljani. Sprva je predaval nemški jezik in književnost, po letu 1945 je zasnoval tudi študij anglistike. Velja za ustanovitelja slovenske znanstvene germanistike. Na področje narodopisja je posegel s knjigo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930).

LETA 1972 UMRL MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK (* 1905)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabetiv Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih ... rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, ... problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, ...  kjer je gost, njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal nekaj spominov.

LETA 1981 UMRL RADO SIMONITI

SKLADATELJ IN DIRIGENT ( * 1914)

Iz rojstne Fojane v Goriških Brdih je odšel v Ljubljano, kjer je po klasični gimnaziji študiral glasbo in diplomira v dirigiranju. Dve leti je poučeval na glasbeni šoli v Splitu, potem pa je vodil zbor ljubljanske Opere. Med vojno je ustanovil zbor Srečko Kosovel primorskih Slovencev, po vojni je bil do leta 1978 z nekaj prekinitvami dirigent ljubljanske Opere. Napisal je nad 600 samospevov in zborovskih pesmi na besedila raznih slovenskih pesnikov.

LETA 1987 UMRL VITOMIL ZUPAN

PISATELJ, ESEJIST, PESNIK IN SCENARIST (* 1914)

Rojen v Ljubljani, študiral je gradbeništvo, ki ga je končal šele leta 1958, vmes pa je veliko potoval, in se preživljal s priložnostnimi deli (mornar, boksar, pleskar ...). Leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane, po vojni delal na Radiu, potem pa bil svobodni pisatelj. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora (1954 je bil izpuščen). Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis, po prihodu iz zapora je nekaj časa pisal pod psevdonimom Langus. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Komedija človeškega tkiva I-II in Levitan v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, o avanturah in zoper totalitarni dogmatizem. Posebno odkritje so štirje romani, ki so bili natisnjeni več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi (Tajsi), Klement, Zasledovalec samega sebe (Tah) in Mrtva mlaka. Podobni so tudi drugi romani (Igra s hudičevim repom, Gora brez Prometeja, Apokalipsa vsakdanjosti). V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović) ...

nekaj njegovih misli:

• Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni.
  
• Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.
  
• Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.
  
• Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.

LETA 1998 UMRL FRANK SINATRA

PEVEC, IGRALEC, SHOWMAN (* 1915)

Ameriški pevec in igralec Frank Sinatra je bil sin italijanskih priseljencev. Kot človek je bil kontroverzna osebnost. Zaslovel je kot pevec, čeprav ni poznal not in se je zanašal samo na svoj odličen posluh in smisel za ritem. Njegove gramofonske plošče so dosegale milijonske naklade, časnikarji so mu nadeli ime ‘The Voice’ (Glas). Nastopal je tudi kot filmski igralec. Leta 1953 je prejel oskarja za najboljšo stransko vlogo v filmu Od tod do večnosti.

LETA 2008 UMRL p. MIHA ŽUŽEK

DUHOVNIK, JEZUIT, TEOLOG IN PUBLICIST (* 1923)

"Vsekakor si težko zamišljam, kako bi umiral v topli in mehki postelji. Ne bi bilo v skladu z mojo avanturistično naravo... Morda pa je največje junaštvo ravno počasno umiranje v postelji, vdano sprejeto? Obiskal sem umirajočega prelata Jožeta Šimenca. 'Čutite bolečine?' sem ga vprašal. Prijazno se je nasmehnil: 'Ko boste imeli svojega raka, boste že vedeli.' Naj bo tako ali drugače, pomembno je le eno: S smrtjo se vse šele začne. Šele po njej bomo - sredi vsega." To so zadnje vrstice knjige, v kateri pater Miha Žužek pripoveduje zgodbo svojega razgibanega življenja. Dal ji je pomenljiv naslov Sredi vsega. "Živel sem sredi vsega. A vse, to je res vse! To je Big Bang, to je nastanek Zemlje, ohladitev njene skorje, pojav življenja in človeka, pojav greha in odrešenja." Bog mu je dal veliko talentov, ki jih ni zakopal, temveč je z njimi "kupčeval". Dal mu je tudi priložnost za "največje junaštvo" - počasno umiranje v postelji -, ki ga je izbojeval na današnji dan v duhovniškem domu v Ljubljani.

... več o njem v pričevanju 07_2008)

nekaj njegovih misli:

• Rečeš dobro besedo, storiš drobno uslugo, pokažeš se kot plemenit človek - kaj veš, na koga vse boš vplival! Nevede in nehote boš pomagal bližnjim, da bodo boljši.
  
• Naj Božja ljubezen prežari vse naše dni, naj bo Bog prisoten po nas v svetu, in naši dnevi bodo res Gospodovi dnevi.
  
• Po krstu in drugih zakramentih je v nas že živa voda, se pravi Kristus sam, in če mu dovolimo, da se v nas razraste, bo tudi iz nas teklo Kristusovo življenje.
  
• Na sodni dan ne bomo odgovarjali na vprašanje, ali smo dovolj tarnali o hudobiji sveta, ampak ali smo storili, kar smo mogli, da bi svet bil boljši.
  
• Materinstvo je prvi božji nasmeh otroku. Ogreval ga bo vse življenje.
  
• Radodarnost je razpoznavno znamenje dobrega človeka. Šele z radodarnostjo dokažemo, da se na tem svetu ne čutimo doma, in zato radi delimo z drugimi.
  
• Kristusova prisrčnost z učenci je bila prvi Cerkvi tudi vzorec prisrčnih odnosov v krščanskih skupnostih, zlasti v družinah.
  
• Združujmo svoje delo s svojo molitvijo. Molitev bo posvetila delo, a delo bo polepšalo molitev. Ta je namreč dostikrat slabokrvna prav zato, ker je iztrgana iz življenja.
  
• Le eno je potrebno: prisotnost Boga. Če je Bog blizu, so nam tudi ljudje blizu. Čim bliže smo Bogu, bliže smo tudi vsem ljudem.
  
• Kristus naj nam ne bo le neki dodatek, ampak vse: in to Kristus križani in po trpljenju poveličani.
  več:
  

LETA 2009 UMRL EGIDIJ VRŠAJ

GOSPODARSTVENIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC (* 1923)

Rojen na Dolenjskem (na Čatežu pri Veliki Loki), mladost je preživljal na Nizozemskem, kjer je oče delal kot rudar, gimnazijo je končal v Šentvidu, in do leta 1945 študiral pravo. Takrat ga je gestapo zaprl in v zaporu je bil do konca vojne. Preselil se je v Trst, se zaposlil na Zavezniški vojaški upravi kot časnikar in delal tudi na Radiu Trst A in študiral na ekonomski fakulteti in leta 1966 postal doktor ekonomnskih ved. Zanimali so ga predvsem mednarodni gospodarski odnosi in bil je strokovnjak za gospodarske izmenjave med Vzhodom in Zahodom ... posebno pozornost je posvečal tudi gospodarski problematiki v domovini Sloveniji. Napisal je številne članke (Mladika, Novi list ...) in izdal 12 knjig in priročnikov. Tudi pri založbi Ognjišče smo izdali dve: Jubilej 2000 (1999) in Slovenija v Evropski uniji (2002).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1717 ROJENA MARIJA TEREZIJA

vladarica habsburških dežel († 1780)

Avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je vladala štirideset let (1740-1780), se je kot prosvetljena absolutistka zanimala za izobraževanje preprostega ljudstva. Leta 1774 je bila uzakonjena splošna šolska uredba, s katero je bil uveden obvezni pouk, ki naj bi zajel otroke obeh spolov od začetega 6. do končanega 12. leta.

LETA 1859 ROJEN IVAN ŠAŠELJ

DUHOVNIK, ZGODOVINSKI PISEC IN ZBIRALEC LJUDSKEGA IZROČILA, († 1944)

Rodil se je v Mokronogu, leta 1883 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Služboval je v Beli krajini in na Dolenjskem. Kot župnik je raziskoval zgodovino (izdal je knjigi o župnijah Sv. Peter-Otočec in Adlešiči). Skrbno je zbiral ljudsko izročilo. Blago iz Bele krajine je izdal v dveh knjigah. Iz lastnega gradiva in drugih zbirk, zlasti Frana Kocbeka, je pripravil knjigo Slovenski pregovori, reki in prilike (1934), do tedaj največje zbirke slovenskih pregovorov, rekov in prilik. Pregovori "svetujejo in prigovarjajo, da uberemo pravo in razjasnimo motno" je zapisal Fran Kocbek.

LETA 1879 UMRL JOSIP OGRINEC

PRIPOVEDNIK, MOJSTRSKI OPISOVALEC NARAVE, PEDAGOG (* 1844)

Kmečki sin, ki je bil od otroških let v stiku z naravo, je po študiju prirodopisa na Dunaju kot profesor tega predmeta deloval v Ljubljani, Kamniku in nazadnje v Vinkovcih. V svoji knjigi Obrazi iz narave je mojstrsko opisal dogajanje v naravi, ki ga je z bistrim očesom opazoval. Lepi opisi narave so tudi v njegovih romantičnih povestih. Kot dramatik se je naslonil na Linhartovo komedijo; precej uspeha je imel s svojo veseloigro V Ljubljano jo dajmo (1869).

LETA 1898 ROJENA VIKA PODGORSKA

NAŠA GLED. IN FILM. UMETNICA V ZAGREBU († 1984)

Njeno pravo ime je Ana Hedvika Čus, rodila se je v Mačah pri Svečah na Koroškem, v Gorici je obiskovala učiteljišče. Po prvi svetovni vojni je kot uradnica v Mariboru hodila v dramsko šolo Hinka Nučiča, se z njim poročila ter z njim leta 1921 odšla v Zagreb. V Hrvaškem narodnem gledališču se je razvila v eno največjih dramskih umetnic. Igrala je skoraj vse velike ženske vloge svetovne dramatike, najbolj doživeto tragične. Igralsko ime Podgorska si je izbrala po vasi Podgora pri Gorici, kamor je rada hodila na sprehod med šolanjem v Gorici.

LETA 1907 UMRL JOSIP STARE

ZGODOVINAR, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1842)

Naši ljudje zelo radi prebirajo knjige, ki jim na zanimiv način približajo 'nekdanje čase'. Mirno smemo reči, da je te ljubezni do domovine nekoliko 'kriv' tudi profesor Josip Staré, ki je za Družbo sv. Mohorja napisal Občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Dela se je lotil z namenom, da pri šolski mladini vzbudi veselje do zgodovine, kakor je zapisal v Zagovoru na koncu svoje knjige. Izhajala je (v presledkih) celih osemnajst let (1874-1891) in sicer v 15 snopičih ali 5 zvezkih; obsega 2.514 strani. Staré je kot rojen pripovedovalec pri bralcih zbudil tolikšno zanimanje, da so snopiče Občne zgodovine prebirali 'na dušek' kakor napeto povest. Zgodovinar Janko Polec je v spominskem članku o Josipu Starétu v Koledarju Mohorjeve družbe 1953 zapisal: »Staretova Občna zgodovina je v resnici prava ljudska knjiga, kakor je le malokatera v naši književnosti.«

... več o njem v obletnici meseca 10_1992

njegova misel o pomenu knjig za darilo:

• Zakaj se slovenski strici, botri, miklavži in kakor se še vsa ta gospoda imenuje, ne ozrejo tudi včasih po Družbi sv. Mohorja, po Cvetniku, po Babici... Kako bi se bogat boter prikupil svojemu birmancu, da ga zapiše za dosmrtnega uda v Družbo sv. Mohorja! Do smrti bi se vsako leto, ko bi mu došle knjige, hvaležno spominjal svojega botra.

LETA 1917 SE JE LUCIJI, JACINTI, IN FRANČIŠKU

V FATIMI NA PORTUGALSKEM PRVIČ PRIKAZALA MARIJA

Trije fatimski pastirčki so Marijo prvič videli okoli poldneva 13. maja leta 1917. Lucija je bila stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni. Z Gospo se pogovarja Lucija, Jacinta vse vidi in sliši, Francek pa vidi samo podobo in premikanje ustnic. Marija se jim je prikazala na kraju, kjer danes stoji fatimska bazilika. Povabila jih je k molitvi rožnega venca in jim naročila, naj se na isti kraj vrnejo na trinajsti dan naslednjega meseca. Marija se je otrokom prikazala še petkrat, nazadnje 13. oktobra 1917. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je tudi sončni čudež, ko se je sonce začelo vrteti na nebu. Dogodku je bilo poleg treh otrok priča tudi veliko število drugih ljudi. Francek in Jacinta (brat in sestra) sta umrla kmalu po prikazovanjih in sta bila leta 2000 razglašena za blažena, Lucija pa je postala redovnica. Umrla je leta 2005, v starosti 97 let.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
          Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut)  Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

LETA 1920 ROJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

HRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1947)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni ... Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2013

LETA 1927 ROJEN FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK († 2020)

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig ... nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) ...

 več
BOLE, Franc, predsednik SAZU dr. France Bernik (Gost meseca), Ognjišče. 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.

LETA 1974 UMRL MAKSIM SEDEJ

SLIKAR LASTNE DRUŽINE (* 1909)

Slikar Maksim Sedej, rojen na Dobračevi pri Žireh, se je najprej uveljavil kot grafik, bogat je tudi njegov ilustratorski opus pretežno mladinske literature. Kot slikar je bil predstavnik "barvnega realizma"; rad se je poglabljal v intimni svet svoje družine in njenih drobnih vsakdanjih opravil. V mnoge njegove družinske slike je vključena umetnikova lastna podoba.

LETA 1978 UMRL MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF SLOMŠKOVEGA DUHA (* 1903)

Edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh zasedanj drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je bil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Prvi pastir mariborske škofije je bil devetindvajset let (1949-1978). Po značaju in pobožnosti podoben svojemu predniku Antonu Martinu Slomšku je pospešil škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: "Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on... Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo."

... več o njem preberite v pričevanju 05_2003

nekaj njegovih misli:

• Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.
  
• Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.
  
• Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.
  
• K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu... Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.
  
• Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova "vera" - brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.
  
• Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.
  
• Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.
  
• Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.
  
• Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

LETA 1979 STOPITA NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA

PRVA SLOVENCA: ANDREJ ŠTREMFELJ IN NEJC ZAPLOTNIK

Zlati dan slovenskega alpinizma, saj sta se iz jugoslovanske odprave, ki jo je vodil Tone Škarja na vrh Mount Everesta najprej povzpela Zaplotnik in Štremfelj, dva dni za njima pa še Stane Belak Šrauf, hrvaški alpinist Stipe Božić in nepalski šerpa Ang Phu.

... več o Nejcu Zaplotniku: aktualnosti, v: Ognjišče (1983) 6

... o Mariji in Andreju Štremflju: moj pogled, v: Ognjišče (2010) 8

... o Mariji in Andreju Štremflju, prvima zakoncema na Everestu v pogovoru: gosta meseca, v: Ognjišče (2016) 4

LETA 2020 UMRL BERT PRIBAC

SLO-AVST. PESNIK IN BIBLIOTEKAR (* 1933)

V rodnih Srgaših pri Kopru je obiskoval italijansko ljudsko šolo, po vojni v Kopru gimnazijo, v Ljubljani pa je absolviral primerjalno književnost. Leta 1960 se je preselil v Avstralijo in tam opravil magisterij iz medicinskega knjižničarstva. V prostem času je pisal pesmi v slovenščini in angleščini. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač (1962) je tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. Leta 2000 se je vrnil v Srgaše.

iskalec in zbiralec Marko Čuk