Skuta (2.532 m)

Skuta je po višini tretja najvišja gora v Kamniških Alpah (za Grintovcem in Kočno), in je zaradi drznih oblik, vitkosti in predvsem veličastnega razgleda, ki ga ponuja, in pogledov v globino, po mnenju mnogih najlepša gora celotnega gorstva. Tako ne preseneča, da je med najbolj obiskanimi gorami v Kamniških Alpah. Strme stene se proti JV spremenijo v dolg greben (Streža), ki nižje prehaja v pečevnat svet (Sleme). Na V je svet manj prepaden, razrito vršno pobočje Streže se spušča na melišča Malih Podov in prav preko tega dela so pred več kot sto leti nadelali zavarovano pot na vrh. S stena pada okrog 600 m globoko na melišče ter na ledenik nad Ledinami (Ravenska Kočna). Še najbolj prijazen obraz kaže gora proti Z: polagoma se znižuje proti Štruci in Dolgemu hrbtu in s te strani se nanjo povzpne tudi največ planincev. Poti na vrh Skute je več, sam sem se odločil za manj običajno pot z nenavadnim imenom "čez Gamsov skret". No, kasneje se je izkazalo, da je tudi ta kar lepo shojena, saj se vedno več planincev odloča tudi za samotne poti. Tako sem se tistega avgustovskega jutra še v temi odpravil iz Konca in se po neoznačeni (lovski) stezi vzpel pod strme pečine Kogla. Tu me je čakal en težji prehod čez skalnati rob na Male Pode, odkoder sem se na vrh Skute povzpel po markirani poti čez V steno, ki je ena lepših nadelanih poti v teh hribih. Z vrha Skute sem se spustil na Z stran gore na sedlo za Štruco in si privoščil še zelo zanimivo adrenalinsko pot nad prepadi Dolgega hrbta. Z Mlinarskega sedla sem se mimo bivaka pod Grintavcem in Cojzove koče na Kokrskem sedlu vrnil na izhodišče (k spodnji postaji tovorne žičnice) v Koncu.

S parkirišča pri spodnji postaji žičnice v Koncu grem naprej po cesti, višje je še eno parkirišče, za Kokrsko sedlo tabla usmerja levo, jaz pa grem naravnost, na odcepih se vedno držim levo, čez jaso Pod trato in počasi kolovoz preide v stezo (desno gre pot čez Žmavčarje), ki se vzpne v gozd. V strmino zareže v ključih, hitro se vzpenjam, vendar pa vseeno mine dobre pol ure, preden pogledam iz gozda. Steza se obrača desno, prečim pobočje in grapo (Hudi graben) in se vzpnem na travnato pobočje (V trati). Steza je vseskozi presenetljivo dobro vidna, težav z orientacijo nimam, zadovoljen zrem v dolino, ponuja se mi izjemen razgled. Steza me potem popelje na travnati rob nad hudourniško strugo in nekaj časa je ta moj vodnik na poti pod najnižji (desni) del JV stene Kogla (2100 m). Pod skalami je razcep: čeprav gre bolje uhojena pot levo, vam lahko iz izkušnje povem, da je prava smer tista komaj vidna stezica desno. Po levi sem namreč 'splezal' visoko pod ostenje Kogla in tam obstal pred 'neprehodno' steno (plezalci). Seveda sem se moral pošteno zadihan vrniti, se spodaj obrniti desno in se prehoda čez kamniti skalni rob, ki je tudi najtežji del te poti, lotiti nekoliko drugače. Potrebno je splezati čez strmo gredino in najti prehod proti desni (dva klina). Nad tem delom je tudi spodmol z gamsjimi iztrebki (odtod ime Gamsov skret). Previdno se premikam okrog roba in se ob jeklenici vzpenjam po ozki, izpostavljeni polici. Prehod na strmo trato Za Koglom je še zadnji problem tega brezpotja. Pod menoj ostane tudi izvir (suhi slap) hudournika, ki mi je bil celo uro za orientacijo. Pred menoj 'vstane' Skuta, kmalu pa zagledam še čisto pravo klopco, ki verjetno marsikomu izvabi nasmešek, travnati rob pa postreže z imenitnim razgledom na vse strani. Po počitku me čaka še zgornji del travnatega pobočja, vedno več je večjih skal, po katerih se prek pobočja lovijo kozorogi. Ko se svet poravna je tudi pokrajina pod stenami Skute in Slemena popolnoma zagruščena. Poiščem markirano pot (Kamniško - Kokrsko sedlo), ki vodi preko Slemena proti Legarjem. Tu bi si lahko še premislil in 'obrnil smer' v levo, proti bivaku pod Grintovcem, toda zgodaj je še in utrujenost se še ni zalezla v noge. Pot čez Sleme se strmo vzpne pod skalni rob, ves čas je varovana in zelo zanimivo speljana. V škrbini se spusti na drugo stran, hitro sem na Malih Podih in kmalu tudi na razpotju, kjer grem levo v smeri Skute (naprej Rinke, Kamniško sedlo). Pot se vzpenja na melišče, na koncu katerega vstopim v steno Skute. Spodaj so mi v pomoč klini, ko pa se pot vzpne na ramo Streže, pridejo zelo prav tudi jeklenice in druga varovala. Pot je res lepa, drzno speljana in ne pravijo zaman, da je ena najlepših v Grintovcih. Lep je razgled na Tursko goro, Brano, Planjavo in Ojstrico ... Za nekaj časa se pot umakne na Z stran grebena, potem spet na JV. V vršnem delu je svet bolj razrit, skala je rdeče barve (železo), v pomoč mi je še nekaj klinov, strmina pod vrhom popusti in kmalu stopim na vrh. Doslej je bilo vreme idealno - zdaj pa so se začele z V naenkrat valiti megle, zato mi je ostalo na vrhu le malo časa za razglede. Hitro se spuščam proti Z, najprej na neizrazito sedelce med Štruco in Skuto, s pomočjo klinov potem še nižje čez krajšo steno pod Štruco in v Škrbini (2408 m)poiščem odcep desno proti Dolgemu hrbtu (2473 m). Ta del poti čez greben sem z nestrpnostjo pričakoval, vendar se je zdaj vreme tako spremenilo, da je megla prekrila večino tistih tako želenih pogledov v globino in naokrog. Z Mlinarskega sedla (2334 m) me je potem čakala še pot do bivaka pod Grintovcem (2100 m), od tam pa spust proti Kokrskemu sedlu (1791 m), ki ima vmes še en dodatek: zavarovani vzpon čez Jurjevec do Malih vratc (1970 m). No, potem pa gre res samo še navzdol, najprej do Kokrskega sedla, potem pa še vsem dobro znani spust do spodnje postaje tovorne žičnice v Koncu. Tu pa je zares tudi konec mojega celodnevnega druženja s kamniškimi gorami ...

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•