Stol (2236 m)

Vzpon z naše strani ni zahteven, sodi med najlažje in najlepše ture v Karavankah, pod Malim Stolom stoji tudi Prešernova koča, najvišja oskrbovana planinska postojanka v Karavankah. Z vrha je razgled izreden: do Snežnika in Pece, mimo Julijskih Alp do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur; Gorenjska in Koroška je kot na dlani. Premalo prostora imam, da bi lahko zapisal vse, kar se o Stolu da povedati. Tudi tako čudovit dan, ki mi je bil podarjen, je bil prekratek, da bi si lahko ogledal vse, kar sem želel. Na vrh sem sprva nameraval s S strani, po plezalni, pa so mi zaradi snega to odsvetovali, zato sem izbral klasično krožno pot z juga: gor po Žirovniški, dol pa po Zabreški poti.

OPIS POTI

Odločitev, da začnem v dolini pri jezeru (Poljana) ni bila težka, čeprav imam tokrat več pomislekov o svoji telesni pripravljenosti, vendar se tolažim, da včasih tudi enourno jutranje ogrevanje dobro dene. In že ubiram prve korake po mkd cesti v smeri proti Valvasorjevemu domu. Kmalu grem s ceste levo preko brvi na prostrani pašnik, kamor je pastirica spustila živino, ki si še radovedno ogleduje visoko sočno travo. Nekaj besed o vremenu (... megle danes zagotovo ne bo) me reši še zadnjih skrbi, ob voščilu za srečno pot še pogled proti vrhu in že se lahko posvetim hoji in občudovanju narave ...
S pašnika gre pot v gozd, po zelo strmem kolovozu se hitro vzpnem na sedlo med vzpetinama Sivo rebro in Smolnik. Še nekaj časa grem po kolovozu, potem pa me oznake usmerijo desno na pešpot, ki se prečno vzpne čez pobočje. Pot je dobro nadelana, široka, sprva peščena, potem bolj kamnita, zavija v levo in se vzpenja prečno čez vedno bolj strma pobočja. Grem mimo počivališča (Počivav) ... prezgodaj je še, morda bo prišlo bolj prav ob vračanju. Ob poti opazim posebna ‘spodbudna’ sporočilca (vroče, žeja, trpite ...) z označeno nadmorsko višino, ki se počasi že bliža prvemu tisočaku ...
Pot je še naprej široka, višje me pripelje do gozdne ceste, (levo Ajdna in Potoška pl.), od tu dalje imam nekaj več težav z bližnjicami, v zadnjem delu nenačrtovano zaidem na cesto in se, da ne bi izgubljal časa, kar po njej odpravim do Valvasorjevega doma (bom pa ob vr­nitvi šel tako, kot je predpisano). Od Valvasorjevega doma grem desno po stezi, ki pelje v gozd, kmalu se vzpne do manjšega razpotja, kjer spet zavijem desno. Pot me pripelje iz gozda, se vije po pobočju pod Monštranco, kjer se moram večkrat ustaviti in se zares razgledati (od Triglava po vsej gorenjski Deželi ...).
Še hodim preko pobočja, kmalu sem na razpotju na Žirovniški planini. Zavijem levo navzgor (Stol – Žirovniška pot) in tu se pravi vzpon šele začne (levo gre pot proti Zabreški planini, kjer se bom popoldne vračal). Pot kmalu zavije v gozd in nekaj časa vijugam po gozdu, ki je vse redkejši, spet se lahko oziram v dolino, potem pa ponovno zavijem v gozd, kjer me najprej čaka skladovnica sveže pripravljenih drv in prošnja naj se ‘primem kakšnega polena’ in ga odnesem do Prešernove koče. Glede na moje začetno ‘jamranje’ o kondiciji, sami uganite, koliko polen sem nesel (?)... Morda pa več prihodnjič...
Nad gozdno mejo steza postaja vse bolj kamnita ... Zavija levo čez bolj izpostavljeno pobočje, še nekajkrat se obrne desno in levo in čez cvetoče trave pridem na Prižnico – počivališče, s katerega je imeniten pogled na Gorenjsko. Od tu se pot še naprej vzpenja po pobočju, poraslem z ruševjem, začenja se pravo visokogorje. Steza čez travnato sedelce zavija desno, na zahodno pobočje, še prej je tu odcep levo (za Potoški Stol in Vajnež-Belščico). Levo pod menoj je še zasnežena grapa Med Stoli, po kateri se nekateri najbolj zgodnji pristopniki že spuščajo v dolino.

Ko se vzpnem na bolj peščeno pobočje M. Stola, lahko med hojo že spremljam dogajanje na vrhu Stola: kar nekaj planincev je že na cilju, drugi pa se še vzpenjajo proti vrhu. Pot je vedno bolj razgledna in počasi se pred menoj pokaže Prešernova koča. Grem po grebenu nad njo, do vrha Malega Stola in se spustim na sedelce Med Stoloma, (desno Celovška koča in Zelenica) potem pa se začnem prečno vzpenjati po kamniti poti po pobočju V. Stola. Kmalu sem na vrhu, kjer se najprej pomudim ob žigu in skrinjici, potem pa grem na avstrijsko stran do križa in še malo navzdol po grebenu ...
Razgledi z vrha me tako premamijo, da se odločim še za dva kratka izleta po grebenu, najprej proti Z proti Potoškemu Stolu in naprej proti Vajnežu-Belščici. Navdušen nad grebensko potjo ga sklenem obiskati prav kmalu še enkrat in ga prav posebej tudi predstaviti bralcem. Vrnem se po sneženi dolini med Stoloma in se s sedelca odpravim še malo proti V. Najprej se hočem spustiti do Celovške koče, vendar pa me bolj vleče po naši strani, predvsem bi si rad onkraj Orlic ogledal Celovško špico (2103 m) in predvsem Svačico (1953 m), ki jo tudi želim samostojno obiskati.
Vrnem se nazaj k Prešernovi koči in malce mi je žal, da si nisem vzel še kakšen dan, da bi prehodil cel greben, tako pa je treba v dolino. Odločim se za Zabreško pot, ki se od koče spušča po J pobočju gore. Sprva je kamnita, potem pa so pobočja vedno bolj travnata in prav prijetno mehko se je spuščati po travnatih bližnjicah. Pot se obrača nekoliko proti levi na V ramo gore, od koder se lepo vidi Roblek. Tu se svet nekoliko poravna, potem pa pot nad skalami zavije ostro desno in se spušča prečno prek pobočja pod Čelom. Ves čas imam pred seboj kot na dlani gorenjsko Deželo, Blejsko jezero ... Triglav.
Pot gre mimo Finžgarjeve skale, kmalu se obrne levo in umakne v gozd. Nekoliko nižje se med ruševjem skriva zanimivo počivališče (Janez), ki je prav takrat zasedeno, zato grem kar naprej – spet v gozd, skozi katerega se v naslednjem odseku pot zelo strmo spušča. Gozd se nekoliko razredči, prihajam na Staro planino, se spustim mimo ‘Betonske bajte’, in pod njo me spet zagrne gozd. Pot je dobro (na novo) markirana, nad Zabreško planino se ponuja tudi direktna smer do Valvasorjevega doma, vendar si raje ogledam planino in grem proti Žirovniški planini po spodnji poti.
Kmalu sem spet pri Valvasorjevem domu. Zdaj pridejo prav tudi številne bližnjice, saj vse pripeljejo na cesto, ki pelje proti Ajdni. S ceste se spet spustim na široko nadelano pot, ki se mi zdaj precej bolj vleče kot zjutraj. Končno sem spet na pašniku, kjer živina po obilni paši počiva v senci. Do jezera v Završnici je le še kratek spust po cesti. Ogledam si še urejeno okolico jezera, poiščem nekaj zanimivih pogledov proti vrhu Stola in sklenem, da se bom prav kmalu vrnil, da številnim lepim doživetjem današnjega dne dodam še tisto, za kar je danes v osrednjem delu Karavank zmanjkalo časa ...

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•