Ciprnik (1745 m) in Vitranc (1638 m)

Pot začenjam v Podkorenu pod 'Poligonom' – progo za svetovni pokal v alpskem smučanju. V mrzlem zimskem jutru se odpravim po kolesarski stezi proti Ratečam in kmalu za prvimi hišami zavijem levo na zgaženo stezo (sicer je to kolovozna pot), ki me pelje mimo smučišča Velika dolina, naprej mimo dvosedežnice, potem pa pot zavije levo skozi Struge in skozi gozd v dolino pod Poncami. Grem mimo manjšega smučišča z vlečnico in nato najprej k skakalnicam, kjer je še vedno eno veliko gradbišče. Potem grem do Doma Planica, kjer moram poiskati začetek poti: imam nekaj težav, ker je precej snega in se po zadnjem sneženju še nihče ni odpravil po tej poti ... Mimo balinišča se nekoliko negotovo vzpenjam ob zaraščeni strugi hudournika in naprej skozi ruševje ...

Oddahnem si, ko zagledam kažipot, ki me nad prodiščem usmerja levo v redek gozd. Tu se začne lovska steza, ki cik–cak vijuga po pobočju, in po njej hitro premagujem strmo pobočje in sploh nimam občutka, da je pretirano strmo. Nekaj težav mi povzroča le nov sneg na pomrznjeni podlagi, pomislim na dereze, toda zaenkrat še ostajajo v nahrbtniku. Kmalu sem že dovolj visoko, da se mi v dolini kot na dlani ponujajo skakalnice, še lepši pogled pa me čaka že čez nekaj minut pri leseni hiški, ki stoji na razglednem robu in ima okrog tudi leseno teraso. Tu postavijo naši televizijci vsako leto ob planiški skakalni prireditvi eno od kamer, ki pokaže pogled od zgoraj na množico, sicer pa lahko služi tudi kot manjši bivak ...Od tu naprej se pot pomakne na greben, višje pa mora spet čez strmo gozdnato pobočje. Tam imam precej težav predvsem s podrtim drevjem, saj je pobočje strmo, sneg in kamenje pomrznjeno ... treba pa je kar malo 'telovaditi' med vejevjem in koreninami. Ta del poti skozi strnjen gozd je morda v pomrznjenem snegu najbolj nevaren za zdrs, zato je treba biti zelo previden. Potem je steza nekaj časa spet bolj položna, gre preko pobočja v levo, kjer je že več snega, gazim do kolen in iščem pravo smer, kot otrok se razveselim ene redkih markacij in gazim naprej ... Nekako se mi le posreči priti do razpotja, kjer se z desne priključi markirana pot iz Planice, ki pa menda ni več v uporabi, ker je precej nevarna, saj poteka čez razbita skalnata pobočja. Pot se začne spet strmo vzpenjati ter nekoliko višje zavije desno, kjer me hitro pripelje na razgleden greben. Nekaj časa se vzpenjam po grebenu, s katerega se mi odpira lep pogled na razdrapano Z pobočje Ciprnika, ves čas pa se nad Tamarjem razkazuje mogočni Jalovec, Ponce ... Nad njimi se pot spet vrne v gozd, kjer se za nekaj časa strmeje vzpne, nato pa pripelje na glavni greben Ciprnika, kjer prihaja z leve pot z Vitranca ....Pozdravijo me prvi sončni žarki, zelo sem jih že pogrešal ves čas hoje po osojnem Z pobočju ... Ogreje pa me tudi pogled na Martuljške gore, Škrlatico ... nekam lagodno se sprehajam skozi gozd po grebenu, dokler se ta ne začne spet zlagoma vzpenjati, nekaj dni stare sledi mi pomagajo da varno najdem pot skozi ruševje in redki gozd ...

Na Z strani greben odsekano pada proti Planici, vse širnejši je razgled. V zadnjem delu se pot najprej obrne na V stran, potem pa postopoma preide na bolj strm in kamnit vršni del. Izpostavljeni deli poti so tu zavarovani z jeklenico, čez skalni rob si pomagam s skobami in z leseno lestvijo.Že sem na vrhu, nekoliko vznemirjen ob tolikih lepotah, da kar ne vem, kako zaobjeti vso to kuliso gora, ki me obdaja sredi tega kristalno jasnega, čistega dne, v blagodejnem miru .... "Zdaj se mi pa res nikamor ne mudi," se prepričujem, pomaknem se na sosednji vršič, se naslonim na palice in strmim: nekaj časa proti S, J ... Zdrznem se, ko naenkrat na vrhu opazim še nekoga, ki je prišel za menoj ... ugotavljava, da so besede ob takih doživetjih v gorah pravzaprav odveč (...) Morava v dolino, ne gre drugače, do sedla na grebenu po isti poti, potem pa vsak po svoje: jaz naprej proti Vitrancu, on v Planico. Od sedla grem naravnost po grebenu proti vrhu Vitranca, gaz je dobro vidna, tokrat imam srečo ... greben se večkrat dvigne in spusti, vrh Vitranca je označen, vendar poraščen in ni posebej izrazit. Levo je pod menoj Podkoren, nekoliko naprej Rateče, v daljavi Dobrač ... iz gozda pridem na vitranško smučišče, kjer se srečata poti iz Kranjske Gore in Podkorena. Tu je obnovljeni Mojčin dom in podirajoči se Dom na Vitrancu. Najprej se odpravim na vzletišče padalcev, potem pa poiščem oznake in pot proti jezeru Jasna., ki se spušča po zelo strmem grebenu, tako da je treba biti zelo previden, še posebej, če je malo snega, ker so korenine in skale zelo gladke in vas lahko hitro odnese. Dvakrat se na grebenu tudi ustavim na razglednih točkah in si ogledam Kranjsko Goro 'iz zraka'. Ključno mesto je smerokaz, kjer se steza spusti z grebena in po levi strani obide skalne stene Velikega Vratnika. Naprej ji je lažje slediti, saj se v ključih spušča v dolino. Vmes se nekajkrat odpre lep pogled na sotesko Male Pišnice. Skoraj poldrugo uro sem porabil za spust do ceste, ki mimo jezera Jasna iz Kranjske gore pelje proti Vršiču. Od tu se potem po cesti sprehodim do Kranjske Gore in naprej pod smučišči po kolesarski stezi proti Podkorenu, kjer sklenem današnji krog.

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•