Vrtača (2181 m)

Na poti z morja mi šele pogled na kuliso gora, ki se izrisujejo pred menoj v prebujajoče se pomladno jutro, ponudi dokončen odgovor, kaj bo moj današnji cilj. Stol in Begunjščica pritrjujeta, da snega ni več veliko in se lahko odpravim ‘v goste’ na goro, ki se nekako sramežljivo skriva za obema omenjenima in morda prav zato bolj obiskanima vrhovoma ... Ko se vozim mimo Završniškega jezera, se budijo spomini: kako je bil ob vzponu na ‘prvaka Karavank’ dan prekratek za vso lepoto, ki se mi je ponujala, in sem zapisal, da se v pogorje Stola kmalu spet vrnem. Nista minili dve leti in zdaj sem res tu, peljem se v dolino Završnice, na izhodišče poti k njegovi ‘vzhodni sosedi’ ... Med spomini se sprva precej položna cesta obrača proti SV in na določenih mestih precej strmo vzpne ... vleče se in vleče, vožnje in sedenja imam dovolj, zato sklenem, da avtomobil raje pustim nižje ob poti in si nekoliko ‘pretegnem ude’ ...

S spodnje Smokuške planine že lahko opazujem osončeni Srednji vrh ... po cesti se odpravim proti Tinčkovi koči, do izhodišča, kjer navadno začenjajo tisti, ki se na Vrtačo odpravljajo iz doline Završnice. Sicer pa to izhodišče ni ‘glavno’, več se jih na Vrtačo odpravi z nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj in potem preko Zelenice (glej druga izhodišča 1). Tinčkova koča ostaja za menoj, skrita med ‘sveže zelenimi’ macesni, hitro se vzpenjam čez travnato pobočje do kamnite poti, kjer se najprej razgledam po dolini, kažipoti pa me vodijo desno proti izviru Završnice. Pot je kar strma in kmalu sem pri lesi, ki je še odprta, ker živine še ni na planini. Tu se desno odcepi pot za Roblekov dom in Begunjščico, meni pa kažipot ‘predpisuje’ še 45 minut do Doma pri izviru Završnice. Še naprej grem po kolovozu, ki se strmo vzpenja skozi gozd, višje pa me pripelje na prostrano zgornjo Smokuško planino. Tu se pot poravna, pred menoj se odprejo obsežni pašniki, še nekoliko se je treba vzpeti, potem se pa ‘po sredi’ planine sprehodim proti Domu pri izviru Završnice. Tu srečam kar precej pohodnikov, ki zgodaj dopoldne potrebujejo ohladitve in za to je tu dobro poskrbljeno, saj je nekoliko naprej, v smeri proti Zelenici, izvir Završnice (Mrzli studenec) in tu vode in osvežitve navadno ne manjka .... Od koče gre pot desno mimo izvira proti Zelenici, levo pa proti Stolu in Vrtači. Ta se takoj strmo vzpne, potem pa spet nekoliko položi v travnati dolini med Srednjim vrhom in Vrtačo. Strmina še ne popušča, vzpenjam se skozi redek gozd, nekoliko ‘zavijugam’ po pobočju, pogled nazaj odkriva severno podobo Begunjščice, desno zgoraj pa je nad menoj razpotegnjen greben Vrtače. Še nekaj časa grem navzgor, potem pa se naenkrat znajdem na sedlu Šija (1693 m), kjer je označeno razpotje. Poti vodijo na vse strani: tista, ki pelje naprej proti zahodu, se celo spušča, toda kmalu ugotovim, da je to spodnja pot proti Stolu, levo pelje ‘sveže očiščena’ na Srednji vrh (obiskati ga nameravam ob vračanju), tista desna pa je očitno prava ..., saj pelje proti Stolu (zgornja) in Vrtači. Vzpnem se skozi rušje in kmalu sem spet pri kažipotu – na zgornji poti Zelenica–Stol. Tu imam zdaj dve možnosti: lahko grem med redkim rušjem naravnost navzgor po komaj vidni stezici (levo gre proti Stolu dobro uhojena steza), ki precej skrajša pot, saj se zgoraj priključi markirani poti, ki prihaja z Zelenice in pelje na Vrtačo. Če pa bolj zaupate markacijam in se bojite, da boste zašli, je bolje, da naredite ovinek: s tega razpotja krenete po markirani stezi desno (v smeri Zelenice), ta se bo nekaj časa celo spuščala prek pobočja skozi redko grmovje in gozd, ob prehodu na melišče pa boste opazili možica in na kamnu oznako, kjer se levo navzgor odcepi pot proti Vrtači.

Najprej se nekaj časa prebija skozi pas rušja, potem pa vijuga po pobočju, kljub strmini je tako speljana, da se pohodnik ne upeha preveč. Tu ni pametno preveč hiteti, bolje se je nekoliko ustaviti in razgledati okoli sebe: pod nami je dom pri izviru Završnice, še dalje po dolini proti vzhodu je Zelenica, nad obema se dvigajo S pobočja Begunjščice, na njenem Z robu se svetlika streha Roblekovega doma, med Begunjščico in Stolom se lesketa Blejsko jezero, meni najbližje pa je na Z mogočni Stol, ki razkazuje svoja vzhodna pobočja ... Steza se počasi obrača na zahodno pobočje, proti stranskemu grebenu Vrtače. Ta del poti je za hojo zelo prijeten, nekoliko več previdnosti je potrebno le na kratkem kamnitem prehodu, kjer si je treba nekoliko pomagati z rokami, potem pa steza zavija spet levo in se vzpne na ‘ramo’ JZ grebena. Tu malce postojim, pogled se prvič danes odpira proti severu, lepo je vidna steza prek melišča, ki pelje ob Z grebenu, mimo sedla Vrtača, Vatelce ... na sedlo Belščica, kamor prihaja pot z avstrijske strani (Celovška koča). Ta del grebena med Stolom in Vrtačo (Orlice in Svačica ...), sem ‘raziskoval’ ob vračanju, vendar pa je tu še toliko zanimivega, da bom Svačico (1953 m) predstavil posebej ob kakšni drugi priložnosti. Zdaj je treba najprej osvojiti današnji cilj.
Pot na vrh Vrtače se s te zahodne ‘vrtaške rame’ obrne desno in strmo vzpne po travnatem in zagruščenem pobočju, kjer je treba biti zelo previden, saj je pot nekoliko izpostavljena in je potreben trden korak. No, tudi gledanje pod noge je v hribih lahko koristno, saj lahko tako pohodnik opazi tudi kakšno visokogorsko rožico in res je bilo ob prepadnem robu kar nekaj planik. Ko zlezem na glavni greben, se mi zdi vse lažje, čeprav je na njem še nekaj snega, vendar je poti po grebenu lahko slediti. Hoja po takem grebenu je precej razgibana, zdaj se je treba strmo vzpeti, zdaj spet spustiti, pri tem pa je treba biti zbran, in paziti pri težjih prehodih prek skal in škrbin ... Ko se spustim na sedlo pod vrhom, je pred menoj le še zadnji strmi vzpon na vrh ... Nekaj časa se pomudim pri kovinskem cepinu na avstrijski strani, potem pa obsedim še pri naši skrinjici in uživam v čudovitem razgledu, ki sem ga opisoval že med potjo, vendar pa je z vrha spet enkraten in v tako lepem vremenu lahko rečem samo ...neverjeten. Z Vrtače sem se tokrat vračal po isti poti, čeprav sem vmes naredil še nekaj ovinkov, ki pa jih bom, kot rečeno, razkril kdaj drugič. Ko sem pred odhodom z vrha občudoval verigo Karavank in ugotavljal, koliko zanimivih vrhov me še čaka – od Vajneža do Košute – lahko tudi tokrat končam z ugotovitvijo, da se moja ljubezen do Karavank še ne bo tako hitro ohladila.k

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•