Mangart (2.679 m)

Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji. Južna pobočja so travnata, prekinjajo jih številne pečine in grape, na S stran pa se prepadno spušča v strmi steni, ki se lahko v vsem primerja s triglavsko. Še več – planincu se v Mangartskih (Belopeških) jezerih ponuja še njena zrcalna podoba. Najbolj pogosto izhodišče za vzpon je Mangartsko sedlo (2055 m) in planinci imajo to srečo, da jih tako visoko (najvišje v Sloveniji) pripelje slikovita stara italijanska cesta, ki je v novejšem času do vrha asfaltirana. Zaradi kratkega in razmeroma lahkega dostopa, je Mangart zelo obiskan, privlači pa tudi zaradi imenitnega razgleda, saj je s prostranega vrha lep razgled na Zahodne Julijce, kot na dlani sta Viš in Montaž pa tudi drugi vrhovi V Julijcev. Z Mangartskega sedla vodita na Mangart dve smeri, slovenska in italijanska. Tudi jaz sem se sklenil povzpeti po prvi, ki je bolj zahtevna in se vrniti po drugi, lažji. Le izhodišče sem pomaknil nekoliko nižje, nad Mangartsko planino, tako za ogrevanje, sem si rekel. Pa mi ni bilo žal, zato ta - v času avtomobilov manj uporabljeni 'uvod' - priporočam tudi vam.

OPIS POTI

Na moja 'razgibavanja' za predstavitev v Ognjišču se v zadnjem času odpravljam večinoma sam, tokrat pa je moje povabilo sprejel Miha. Vesel popotniške družbe že med jutranjo vožnjo po italijanski avtocesti predlagam, da si pot nekoliko podaljšava in si navsezgodaj privoščiva še slabo uro ogrevanja proti Mangartskemu sedlu. Miha je takoj 'za', zato pustiva avtomobil ob cesti nad Mangartsko planino (glej izhodišče) in čez nekaj minut že 'grizeva' na V pobočje Planje, presekava nekaj ovinkov znamenite ceste, se vzpenjava nad predore ... Potem se pot položi in obrne proti V, ponudi nama nekaj minut prijetnega sprehoda čez slikoviti in z macesni porasli greben Mesnovke. Pogled na široko mangartsko piramido, ki je vedno večja, naju spomni, da bo prav kmalu drugače. Sonce se že nekaj časa trudi, da bi poslalo kakšen žarek mimo širokih Mangartovih 'ramen' tudi na naju. Spustiva se v grapo, potem pa spet briševa roso s trav po strmem pobočju, ki se dviga pod Visoko špico. S cesto se spet srečava pred (zadnjim) predorom, lahko bi se ji tudi ognila in se podala na mulatjero nad njo, toda to si prihraniva za popoldan. Ob prvih sončnih žarkih se razgledujeva navzdol po dolini Koritnice in se po cesti odpraviva proti koči (1906 m), kjer je že zelo živahno. Prvi planinci so že visoko nad nama v skalovju, okrog koče pa je še veliko takih, ki jih gore zanimajo zgolj kot kulisa za reklamna sporočila. Vzpenjava se po bližnjici od koče proti Sedlu (2055 m), in kmalu s ceste 'zlezeva' na travnat greben. Od tu se pot vzpenja po J pobočju Travnika (2200 m) pod skalni rob in naprej pod vznožje Rateškega Malega Mangarta (2262 m). Na vrsti je prvi resnejši vzpon čez stopničasto skalovje na sedelce, s katerega se ozirava na S italijansko stran. Pod nama so Belopeška jezera, lahko pa si tudi od blizu ogledava vso vratolomnost 'ferrate' Via italiana, katere zadnji del se vzpenja prav mimo sedla in se višje pridruži italijanski smeri. Še naprej greva navzgor in potem desno do razpotja. Od tu greva desno na slovensko pot, (levo italijanska). Skoraj vodoravno prečiva melišča pod zahodno steno Mangarta do vznožja grape, ki zareže v steno od leve proti desni navzgor. Ob vstopu v grapo si nadeneva čeladi, saj je v tem strmem delu velika nevarnost padajočega kamenja. Čakajo naju prve jeklenice in klini, kmalu tudi najbolj izpostavljeno mesto. Pot gre zelo strmo navzgor in je dobro zavarovana, ves čas si je treba pomagati z rokami ... Nekoliko višje je izdolbena v steno in preči grapo. Dobre pol ure se že ukvarjava s plezanjem, potem se grapa razširi, in svet postaja vedno bolj krušljiv. Ko se v zadnjem navpičnem vzponu povzpneva na desno Mangartovo 'ramo' (škrbino), si nekoliko odpočijeva in se razgledujeva proti Z. Pot se nato obrne na levo stran in postane postopoma manj zahtevna. Hodiva po precej krušljivem vršnem pobočju, ki je vedno širše. Kmalu zagledava križ in doseževa prostorni vrh - eno najlepših razgledišč v naših gorah. Toliko je vsega, kar bi moral prepoznati in si zapomniti, da sem preveč zbegan, da bi znal odgovoriti na vsa vprašanja, zato razgrnem zemljevid ... Za sestop si izbereva lažjo, Italijansko smer. Greva proti V in se v ključih hitro spuščava, nižje prečiva razgledno travnato pobočje in na razpotju (desno Jalovec in preko Vevnice do Ponc) zavijeva levo, se spuščava mimo večjih skal proti melišču, ga brez težav prečiva, v spodnjem delu spusta pa se spuščava čez zavarovane gladke plošče. Na robu gredine že vidiva sedlo, še malo in spet sva na razpotju, kjer sva dopoldne krenila na slovensko plezalno smer. Do sedla se spustiva čez travnata pobočja. Z vrha sedla pa se potem po mulatjeri spustiva proti Z in spodaj doseževa cesto, ter se po bližnjicah in cesti vrneva na izhodišče.

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•