Stol (Kobariški) (1673 m), Muzec (1612 m) in Gabrovec (1630 m)

S parkirišča blizu cerkve sv. Nikolaja že med pripravami pogledujem proti današnjemu cilju in celotnemu grebenu, ki ga ožarja jutranje sonce. V Breginjski kot ne zaidem prav pogosto in zato se kmalu odločim, da si bom omislil kar celodnevni pohod: s Stola se bom po grebenu podal proti zahodu in se preko Muzca min Gabrovca po zahodni poti vrnil na izhodišče. Po asf. cesti grem skozi vas, tabla me opozori na Ščirnov ograd, štiri domačije, ki so bile po potresu obnovljene in so zdaj kulturni spomenik. Kmalu sem na makadamu, grem mimo obnovljene Petrinove žage do označenega križišča, in tam desno za oznakami proti Stolu in Muscu. Vzpenjam mimo ribogojnice do prvega razcepa: levo se odcepi steza na Muzec (Musc), po kateri se bom popoldne vračal.

Nekoliko naprej si v neposredni bližini ogledam še izvir Bele, potem pa še nekaj časa hodim po cesti, s katere se levo usmerim na markirano pot, ki se vzpenja skozi redek gozd. Pot večkrat prečka gozdno cesto, ki vijuga po pobočju, sprva se zložno vzpenja po neizrazitem grebenu in se nazadnje bolj strmo vzpne proti cerkvici sv. Marjete, ki je postavljena pod skalami (973 m). Od cerkvice grem še nekaj časa po gozdu, kmalu pa pridem na razgledna travnata pobočja in nad gozdom presenečen obstanem, saj se odpre čudovit pogled na Breginjski kot in vrhove, ki ga obdajajo. Pot proti vrhu v glavnem sledi grebenu in se na bolj strmih odsekih cik–cak vzpenja. Navadno se na podobnih vzponih ne ustavljam prav pogosto, tu pa me pogosto premagajo lepi razgledi in kmalu pogled seže prav do morja ... Pobočje je res zelo strmo in v mokrem je treba biti kar previden, pomislim ...Pod vrhom grebena je še nekaj strmih, kamnitih odsekov, toda presenetljivo hitro pridem na greben (pod vrhom Njivce) in lahko pogledam čez – proti S na mogočno kaninsko pogorje. Od tu že lahko vidim vrh Stola z antenami, le še nekoliko se bo treba spustiti, potem pa se spet vzpeti po kamniti poti. Ves čas je z grebena zares imeniten pogled na vse strani in slabe četrt ure je še do vrha. Tu se zima še ni dokončno poslovila, saj je še nekaj snega, in tudi severni veter daje vedeti, da bo treba na pomlad še malce počakati ... Razgledi na severno stran so izjemni, Julijci so pred menoj kot na dlani, pa bohinjske gore ..., res veliko priložnosti za občudovanje in čudenje. Z vrha se spustim na sedlo, na razpotje, do katerega sem se prej vzpel od Sv. Marjete, potem pa naprej po grebenu: najprej nekoliko navzgor skozi nizko ruševje in grmovje. Pot je na S strani še nekoliko zasnežena, vseskozi pa zelo razgledna in na najvišjem delu se greben nekoliko poravna (Puntarčič). Naprej se sprva še prebijam med ruševjem, potem pa pot postane bolj prijetna, nekoliko se celo spušča in nato vzpenja proti vrhu Ribežnov (1518 m). Spet je na vrsti spust, tokrat nekoliko drugačen, saj se pot obrne na severno stran in se skozi pas grmovja strmo spušča na manjše sedlo. Pred menoj je bolj kamnito pobočje, spet je treba navzgor ... na vrhu pot zavije skozi pas grmovja, še naprej vztraja na grebenu, sneg ostaja na severni strani, južna pa je kopna. Se pa nekoliko položi, pred seboj že vidim vrh Muzca (1612 m) in kmalu me čaka še en strm vzpon po pobočju proti vrhu.

Na vrhu je nekaj priložnosti za razglede, pred menoj pa je že naslednji vrh Gabrovec (Gabruc), še prej pa bo treba (kako zanimivo) še enkrat strmo navzdol – na sedlo pri bivaku. Od tu se začne steza vzpenjati proti vrhu drugega (zadnjega) današnjega cilja – Gabrovca (1630 m). Najbolj strmo je malo pod vrhom, toda ob razgledu na vrhu človek pozabi na utrujenost. Kar nekaj časa se zadržim na vrhu, preden prepoznam vse vrhove in doline ... daleč na okrog, tudi čez furlansko ravnino. Potem pa ne prehitro nazaj v dolino – najprej do bivaka (1580 m) na sedlu, potem pa navzdol po strmini, prečno čez pobočje do razcepa, kjer se pridruži Čadonova pot z Muzca, potem pa pot išče neizrazite grebene na strmem pobočju, vmes je še kakšen bolj strm odsek, nekaj spusta med skalami in spet veselo čez travnate vesine. Hitro sem na tisoč metrih nad morjem, opazim tablo, ki vabi k izviru Klatnica, pot proti Breginju pa se obrne desno v redek gozd, potem pa še čez zanimiv del: čez ozek in krušljiv skalnat greben, kjer je treba biti previden, saj je pot precej izpostavljena. Potem pa sem že na gozdnatem hrbtu in po njem kmalu na izravnavi, kjer se desno odcepi pot proti Plazju in Nizkemu vrhu in naprej po grebenu proti Breškemu Jalovcu (1613 m). Sledi spet nekoliko bolj strm spust skozi bukov gozd, kjer je bilo tudi več polomljenega drevja, toda poti so lepo očiščene. Pred menoj je le še zadnji del poti: steza se izteče na makadam, krog je sklenjen in po gozdni cesti se odpravim proti Breginju. Ko srečam domačina, ki ga zanima, kod vse sem hodil, in mu opišem prehojeni krog, se nekoliko začudi, potem pa pravi: "Lepa tura, danes boste pa dobro spali!". Malce mi je dal misliti, toda vseeno sem sklenil, da bom pot predstavil v celoti. Morda je res nekoliko dolga in terja nekaj kondicije, toda lahko jo prehodite tudi v več delih (bivak), lahko jo obrnete, skrajšate in prilagodite razmeram in sposobnostim ... greben Stola je vsekakor zanimiv in pot ima v ne prevročih mesecih zagotovo poseben čar.

P.S. Igor Baloh, član PD Kobarid, odsek Breginj, nas je opozoril na nekaj napačnih imen, ki smo jih navedli (zemljevidi). Pravi, da se domači ljubitelji gora trudijo, da bi jim vrnili originalna imena - kot jih poznajo domačini. Ime Breginjski Stol tako ne obstaja - je le Stol, ki mu domačini rečejo Stu. Mali Muzec je samo Muzec (po domače Musc), Veliki Muzec pa je Gabrovec (po domače Gabruc). Napake smo v zgornjem članku popravili, navajamo pa jih zato, da se boste znašli na zemljevidih, kjer so drugačna imena...Igorju Balohu se zahvaljujemo za njegovo skrb, prosimo pa tudi druge, ki v naših člankih opazite kakšno pomankljivost, da nam to sporočite Hvala.

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•