Dobrča (1.634 m)

Dobrča je gora, ki se med Tržičem in Begunjami na Gorenjskem strmo dviga iz gorenjske ravnine. Zemljepisno je to najjužnejši odrastek Stola (Karavanke), čeprav geološko spada v Kamniške Alpe. Od drugih vrhov Kamniških Alp (Storžič, Kriška gora ...) je ločena z globokima dolinama Tržiške Bistrice na V in Drage na Z, na S pa se preko razgibanega grebena na sedlu Prevala (1356 m) povezuje z Begunjščico, zato jo vsi planinski vodniki uvrščajo pod Karavanke. Ne dosega kakšnih zavidljivih višin, toda zaradi neporaščenih J pobočij in izpostavljene lege se lep razgled ponuja že med vzponom, proti JZ najlepši od koče na Dobrči (1478 m), pa tudi z vrha se odpira lep razgled na Julijce, Karavanke in Kamniške Alpe. Za še lepši razgled pa se je vredno potruditi na bližnji Šentanski vrh (1635 m). Na Dobrčo vodijo številne poti iz vasi ob cesti od Tržiča proti Begunjam. Najdaljši je pristop s S (glej 5.), najkrajši pa vzpon z Bistriške planine (2.). Za predstavitev sem si tokrat izbral verjetno najbolj obiskano pot na vrh – z Brezja pri Tržiču mimo koče na Dobrči, na vrh in čez Lešansko planino nazaj na izhodišče. Ta pot je tudi v zimskih razmerah skoraj vedno hitro pregažena in s primerno opremo se lahko na Dobrčo podate tudi pozimi.

OPIS POTI

S parkirišča v križišču pod cerkvijo sv. Neže se v meglenem jutru odpravim po cesti proti Begunjam. Ko se cesta poravna, me kažipoti vodijo desno do križišča (tu sta tudi manjši parkirišči, kjer bi lahko pustil avtomobil). Desni krak pelje proti Bistriški planini (glej 2.), levi pa me pelje proti mojemu cilju, najprej mimo vodnega zbiralnika, kmalu pa me markacije vodijo desno na blatno stezo, ki se sprva strmo vzpenja ob ogradi. Kmalu pridem do širše, peščene poti, ki vijuga po pobočju navzgor. Tu nekje se začne megla topiti, dosežejo me prvi sončni žarki in z novim zagonom se vzpenjam skozi redek gozd ... Oznake me s širše poti usmerijo desno vkreber, zadihan opazim, da je strmina precejšnja. Počivam in se oziram v dolino, toda iz megle gleda le nekaj vrhov Škofjeloškega hribovja ... Spet sem v gozdu, ko pridem do napajališča za živali, me oznaka opozarja na razgledno točko, toda gorenjska ravan je danes ovita v meglo. Vrnem se do korita, pot se obrne levo, vzpenjam se pod vrhom Vaško (1046 m), steza sreča gozdno cesto, in se čeznjo potegne naravnost na greben, ki se pne proti vrhu Breške gore (1207 m). Pot med visokimi bukvami je razgibana in prijetna, na koncu je vzpon spet bolj strm ... Ko stopim iz gozda, sem nad strmimi travnatim pobočjem, kjer sameva 'slavna' Poldetova klopca in nad njo tudi vzletišče jadralnih padalcev in zmajarjev (1220 m). V dolini je vse po starem, megla še vedno vztraja, zato si lahko samo predstavljam sončen pogled na božjepotno cerkev na Brezjah, Bled, Jelovico ... Tu na sedlu se v desno odcepi gozdna cesta na Lešansko planino, po njej se bom ob sestopu vračal ... Vzpenjam se ob robu gozda, strmina ne popušča, zato se steza po strmem pobočju vzpenja v ključih, grem skozi leso v ogradi in kmalu pridem na kolovoz, z desne pride zgornja pot z Lešanske planine ... Sem na križišču poti pod kočo na Kobilici, levo gre pot proti koči pod Dobrčo, naravnost pa 'direktna' na vrh. Odločim se za prvo možnost – grem po stezi, ki preči s smrekami poraščeno J pobočje Dobrče proti Z in je precej položna. Ko pridem iz gozda, je pred menoj prostrana Podgorska planina, kjer se odpira pogled na Julijske Alpe in Triglav. Po stezi se najprej spustim na drugo stran, potem pa se še nekoliko vzpnem do koče (1478 m), kjer spet pogrešam pogled v dolino. V koči na Dobrči pa gotovo ne boste pogrešali toplega sprejema in domače postrežbe. Ko si 'privežem dušo', se po gozdni cesti vrnem na planino, najprej na njen S razgledni rob, kjer se s ceste odcepi pot proti Prevali in naprej na Begunjščico in Roblekov dom. Mene pa bolj zanima pot proti vrhu Dobrče, ki se od tu odcepi na desno proti lovski koči. Stezi je naprej od koče proti vrhu Podgorske planine težko slediti, ni pa težko ugotoviti, kam je treba priti - do lese v kamniti ogradi, kjer se steza s planine izvije v gozd. Prijetna pot po grebenu se naprej obrača v levo, dobro je shojena in označena, le razgledna ni, saj gost smrekov gozd zastira poglede. Kmalu se z desne pridruži 'direktna pot' od koče na Kobilici, malo naprej pa še tista z Lešanske planine. Tu je tudi nekaj več razgleda proti V na Storžič, Grintovce in na greben Košute. Do vrha Dobrče je pred menoj še kratek vzpon in kmalu sem na travnatem vrhu, ki ponuja le nekaj razgleda proti Z. Za počitek je poskrbljeno (klopce), za razgled pa se moram potruditi še malo naprej - na pet minut oddaljeni in meter višji Šentanski vrh. Od tam pa se odpira pogled na celoten greben Karavank, od Stola na levi, preko Begunjščice in naprej do Košute ... na drugi strani so Grintovci, bližje Storžič, Tolsti vrh in Kriška gora ... Z vrha Dobrče se nekaj časa vračam po poti vzpona, potem pa me kažipot za Lešansko planino usmeri levo na kolovoz, ki se spušča proti V, pot do spodnje makadamske ceste si skrajšam po bližnjici desno, po kateri pridem do koče in stanov na planini. Od tam se po spodnjem kolovozu spuščam strmo navzdol na cesto, ki prihaja z Bistriške planine. Po njej grem do ostrega levega ovinka, kjer me kažipot vztrajno vabi proti Bistriški planini, nikjer pa ni označeno, da me pot naravnost pelje proti križišču na Breški gori (vzletišče in klopca), kjer sem dopoldne že bil. Ko sklenem ta zgornji krog, se vračam v dolino po poti, po kateri sem se vzpel. Spet se potopim v meglo, toda to nikakor ne more pokvariti dobrega razpoloženja zaradi vsega sončnega, kar sem prinesel s seboj z Dobrče.

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•