Vogel (1922 m)

S parkirišča pred planino Kuk (Podkuk) grem po poti mimo staj in naprej čez planino, pot kmalu zavije proti V in se začne zložno vzpenjati po pobočju ter zavije levo v gozd. Po slabi uri 'ogrevalne' hoje pridem na planino Razor (1315 m), kjer je planinska koča. Takoj za kočo se levo odcepi pot proti Krnu (čez planino Kal in naprej proti Prehodcem), naravnost pa pelje steza proti Škrbini, na sedlo Globoko, Voglu ter naprej proti Črni prsti. Steza se začne skozi pas redkega gozda vzpenjati po planini navzgor, iz gozda pridem na rob pašnika ... Tolminsko kotlino pokriva megleno morje, Tolminske Ravne pa se kopljejo v jutranjem jesenskem soncu, nekoliko bolj desno na obzorju iz megle pogleduje Matajur ...

Tu se začenja sneg (zdaj je verjetno že nižje), pridem na razpotje, kjer pot proti Voglu zavije desno (levo proti Vrhu nad Škrbino in Tolminskemu Kuku .... Še nekajkrat zavijuga čez pašnik, se poleže in usmeri v gozd – do razcepa, kjer grem naravnost (levo sedlo Globoko, od koder se bom popoldne vračal). Še naprej hodim skozi redek gozd,ko pa stopim na plano, se pot nekoliko vzpne, sneg me še nekako drži, tako, da kar hitro napredujem. Imam pa res srečo, si mislim, da je nekdo že šel pred menoj in mi ni treba tuhtati, kako naprej proti vrhu. Gaz je spet bolj položna in zaenkrat gre kar lepo, toda ... Ruševje in nizko borovje je pod snegom, v strmih delih poti se sneg predira, in tu in tam se moram izkopati iz kakšne luknje ... nisem se še prebil do sonca, grem pa proti njemu, pred seboj vidim preval, čez katerega bom moral splezati, da me bodo dosegli sončni žarki ... Še prej se začne pot še nekoliko bolj strmo vzpenjati in kar nekaj časa traja, da se prebijem na manjše sedlo pod Krnico, od koder se odprejo prvi pogledi proti vrhu Vogla. Nekoliko si odpočijem, prisluhnem neverjetni tišini, se oziram nazaj na planino Razor, na tolminsko hribovje v ozadju, na levi strani so mogočna pobočja Žabiškega Kuka (1844 m), na desni strme stene Vrha Krnic (1896 m).Vzpnem se nad Krnico, steza v zmernem vzponu preči S pobočja in se spusti v obsežen kotel pod sedlom na Z pobočju Vogla. Od tam se po skalnatem pobočju dvigne na sedlo med Žabiškim Kukom ... Pred seboj zagledam Sp. Bohinjske gore, Rodico ... in celoten greben proti Črni prsti. Na grebenu se pot razcepi – desno bi se lahko odpravil na vrh Žabiškega Kuka, pa se seveda obrnem levo in po zložnem vršnem grebenu pridem v slabe četrt ure do vrha Vogla, kjer me čaka čudovit razgled na Triglav in Julijske Alpe ... Bohinjsko jezero se še kar skriva v megli, vsenaokrog je čudovita belina, stojim v osrčju Sp. Bohinjskih gora, na vrhu, ki je dal ime širšemu območju na bohinjski strani, in tudi smučarskemu centru, ki ga vidim v daljavi.Z vrha Vogla se lahko na planino Razor vrnem po isti poti, toda načrtoval sem drugače: da se bom vračal preko prevala Globoko. Najprej se previdno spustim po zahodnem grebenu na sedlo med Voglom in Vrhom Krnic. Tu me smerokaz pošilja desno navzdol, Ski hotel Vogel, Črna prst, Komna in Globoko, piše na njem. Nisem ravno navdušen, ko vidim, da se še ni našel junak, ki bi zagazil v svežo belino. Kaj pa zdaj, saj niti približno ne vem, kako gre ta pot tja okrog pobočja ... zato trmasto vztrajam na grebenu. Če se prav spomnim, se prepričujem, sem pred leti že šel čez te špice ... toda zdaj je greben s severne strani zasnežen, z južne pa precej pomrznjen. Poskusil bom, če bo prenevarno, se bom pa vrnil. V vseh teh letih sem se naučil, da se nikoli ne spuščam v kakšna tveganja in že velikokrat sem se obrnil ...

Najprej se vzpnem Vrh Krnic, potem se začne greben spuščati, sprva je še vse lahko, težave pridejo, ko se je treba spustiti po J strani na prvo sedlo. No, nekako mi je uspelo, že se vzpenjam na naslednji vrh, in še na enega ... največja težava pa me čaka tik pred sedlom Globoko, ko bi moral nekoliko poplezati po razdrapanem grebenu in se spustiti tja dol ... na Globoko, pa me je malce stisnilo, 'obvoz' teh pečin čez primorsko stran se mi tudi ni zdel ... varen. Kaj hočem: nazaj tja na sedlo pod Vogel in se zagristi v sneg po severni 'bohinjski obvoznici' ... Za tisti del poti proti Globokemu, ki bi ga v kopnem opravil v slabe pol ure sem porabil skoraj dvakrat toliko ... No, morda pa sem komu, ki je prišel za menoj naredil uslugo. Kaj bi zdaj dal za krplje! Treba se je bilo spustiti kakšnih 100 m nižje, iti preko pobočja, potem pa se spet vzpeti do Globokega. No, nekako sem le prestal to snežno avanturo ... Na Globokem nekoliko počijem, si ogledujem tistih nekaj metrov, ki mi jih je prej zmanjkalo ... potem pa se spustim proti planini Razor. Najprej kar naravnost (mulatjera gre v ključih precej naokrog), ko me pa dvakrat prehiti nahrbtnik, in z nosom rišem po snegu, si raje poiščem stezo in zdaj sem jaz hvaležen tistima, ki sta šla pred menoj ... Čudovit sončen dan, brez vetra, je imel eno samo napako: nekoliko prehitro se je stemnilo (se pooblačilo), in moral sem kar podvizati, da sem pred temo prišel na izhodišče. Dolgotrajno vožnjo v dolino sem si popestril s spomini na lepa doživetja v Sp. Bohinjskih gorah ...

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•