* 14. februar 1869, Ljubljana, † 1. oktober 1922, Ljubljana

Zgodovina, njegov najljubši šolski predmet

Nekdaj so čevljarji in krojači veljali za "modrijane", ker so pri svojem umirjenem poklicnem delu imeli veliko časa za razmišljanje; v njihove delavnice je prihajalo mnogo ljudi, ki so jim lahko posredovali svoja "modrovanja". Lepo jim je bilo prisluhniti, ko so govorili o preteklosti. Te sreče je bil v otroških letih deležen tudi mož, ki vam ga predstavljamo. Josip Gruden se je rodil 14. februarja 1869 v Ljubljani (ker je bil rojen na dan sv. Valentina, so k Josipu dodali še ime tega svetnika). Njegov oče Andrej je bil čevljar, doma iz Idrije. Morda se je družina po Josipovem rojstvu vrnila v Idrijo, kajti tam je Josip hodil v ljudsko šolo. Gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Bil je dober učenec, izredno pa mu je bila srcu zgodovina, kar potrjujejo skoraj same odlične ocene iz tega predmeta.

Po maturi leta 1888 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 23. julija 1893 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej na Bledu, zatem na Igu, pa spet na Bledu, v Mošnjah in na Brezjah ter v Šmartinu pri Kranju. Na vseh teh službenih mestih je pridno študiral in leta 1897 dosegel na univerzi v Gradcu doktorat iz bogoslovja. Nekaj časa je bil prefekt, nato pa ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče v Ljubljani. V letih 1904-1911 je bil profesor za zgodovino in cerkveno pravo v ljubljanskem bogoslovju. Nato je postal stolni kanonik, škofijski nadzornik za verouk na srednjih šolah. Vodil je tudi mnoge druge škofijske ustanove. Leta 1917 mu je težka bolezen vzela zmožnost za vsako delo. Božja dekla smrt ga je obiskala 1. novembra 1922, na praznik Vseh svetnikov.

Zgodovina slovenskega naroda, njegovo življenjsko delo

Seznam spisov zgodovinarja Josipa Grudna je izredno dolg. Že na začetku je razložil svoje nazore o zgodovini kot znanosti. Glavni dejavniki v zgodovini so mu: Bog, narava in človek. V zgodovini časov po Kristusu vidi s sv. Avguštinom središče zgodovine v delovanju Cerkve.

Josip Gruden se je najprej poglobil v filozofijo zgodovine, potem je šel na delo kot profesor in pisatelj zgodovine. Zato so njegove razprave, študije in zgodovinske knjige temeljite in so mnogo vplivale na slovenske izobražence pa tudi na preprosto ljudstvo. Temu je spregovoril predvsem s svojo Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal po naročilu Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. To Grudnovo življenjsko delo je izšlo v šestih zvezkih (skupaj 1088 strani) v letih 1910-1916. Tedaj je Mohorjeva družba štela okoli 90.000 članov, zato je Grudnova poljudna zgodovina prišla v skoraj vsako hišo na Slovenskem.

Zgodovina je izhajala v snopičih. V prvem je pisatelj bralcem razložil svoj načrt: "V obliki zgodovinskih sik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino... Vso zgodovinsko snov nameravam prilično obdelati v petih zvezkih. Prvi opisuje približno prvo polovico srednjega veka (6. do 12. stoletje), drugi bo slikal osebe in razmere, kakršne so bile proti koncu srednjega veka; tretji bo obdeloval dobo luteranstva in katoliške reformacije, četrti 17. in 18. stoletje, peti najnovejši čas." Svojega načrta zaradi bolezni ni mogel uresničiti; kasneje (1928-1934) jo je po njegovih zamislih dokončal zgodovinar dr. Josip Mal.

Zgodovinar samouk, skrben iskalec virov

Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda so bralci hvaležno sprejeli. "Ako kedaj katero knjigo, pozdravlja slovenski narod le-to z največjim veseljem... Slovenec bo po tej knjigi šele spoznal svojo zgodovino in se bo zavedel pomena slovenske narodnosti... Iz takih spisov se bodo ljudje učili spoznavati, da imamo i mi svojo zgodovino in da se nam doslej ni povedalo, kako je ta zgodovina slavna." Josip Gruden je znal to ljudem povedati preprosto in vsem razumljivo. Priznani slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer je o njem zapisal: "Josip Gruden je bil zgodovinar samouk, kot so bili vsi naši zgodovinarji do srede 19. stoletja. Gotovo je imel velik dar in veliko pridnost za to delo, ki ga je opravljal ob različnih duhovniških zaposlitvah, saj se tudi pouk cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v bogoslovju, ki ga je opravljal osem let, ni posebej skladal s posebnim področjem zgodovine Slovencev."

O njegovi Zgodovini slovenskega naroda Grafenauer piše, da "prikazuje skoraj izključno 'politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino', medtem ko gospodarski razvoj močno zanemarja... Vendar je delo zaradi zbranega gradiva pomembno za vprašanja, ki jih je posebej obdelal... Poglavitni pomen njegovega dela je odkritje vrste novih virov za obdobje reformacije." V svoji knjigi Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (1906) je objavil mnogo dotlej neznanih virov in zavrnil marsikatero zmoto. Ko je raziskoval vprašanje slovanskega bogoslužja pri nas, je šel iskat v furlanske arhive, v Benetke in nazadnje v vatikanske arhive, kjer je v enem tednu zbral ogromno gradiva, ki ga je potem s pridom uporabljal.

obletnica meseca 02_2009

* 12. januar 1864, Mali Korinj, † 30. september 1953, Zali Log

Mož brez žolča z razširjenim srcem

Na pogrebu mu je govoril v slovo prijatelj pisatelj Finžgar, ki je med drugim povedal, kaj je o dobrodušnem Hribarju dejal njegov prijatelj Jože Benkovič: "da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši raširil srce za ljubezen do vseh ljudi" Rodil se je 12. januarja 1864 na Malem Korinju nad Krko. Po končani ljudski šoli sta mu nadaljnje šolanje omogočila domači župnik in pa stric Martin Molek, tedaj župnik v Savi pri Litiji. Nekaj časa je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je ostal do konca drugega razreda, preostale razrede pa je naredil v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča in je pridno sodeloval pri zavodskem glasilu Domače vaje kot pesnik in risar. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, pod katero so tedaj spadale tudi dekanije Idrija, Postojna in Vipava. Njegove postaje so bile: Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec, Smlednik. Potem je postal župnijski upravitelj in župnik na Gorah nad Idrijo, nato v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.

Leta 1941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, konec vojne je reven med revnimi sorodniki dočakal v rojstni vasi, potem pa se je vrnil v svoj mirni kotiček v Zalem Logu, ki se mu je tako priljubil, da je prav tam po štiridesetletnem delavniku dočakal božjo deklo smrt. Še v grobu je za vedno ostal med ljubim ljudstvom, ki ga je z veliko ganjenostjo pospremilo k zadnjemu počitku 2. oktobra 1953. Ob dušnopastirskem delu si je krajšal čas z rezljanjem kmečkih grčavk (palic za opiranje pri hoji) in čeder. Svojim župljanom je tudi na stara leta rad zakrožil kako popevčico, ki so v mladih letih iz njega kar žuborele.

"Po novem ne znam, po starem me ne poslušajo"

Anton Hribar je začel pesnikovati že v gimnazijskih letih, ko se je družil z mlajšima prijateljema Jožefom Benkovičem (1869-1901), pesnikom in zgodovinarjem, ter pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom (1869-1910). Med mladostnimi deli naj omenimo prvo samostojno knjižico nabožnih verzov Posvečevanje dneva s svetimi mislimi (1890). Ko je leta 1888 začel izhajati Dom in svet, je Hribar celo desetletje ostal njegov vodilni pesnik. Njegov vzornik pri pisanju epskih pesmi je bil Anton Aškerc. Rad je opisoval znane kraje iz svoje domače okolice (zato se je podpisoval Korinjski), zgodovinske dogodke in ljudske motive, ki si jih je tudi sam izmišljeval. V letih 1898 in 1899 je svoje pesmi izdal v dveh knjigah z enakim naslovom Popevčice milemu narodu. "S takim naslovom je povedal vse: niso to slovite in imenitne pesmi, le popevčice so, iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprosti, mili mu narod," je dejal pisatelj Finžgar.

"Kljub temu ga mladi pesniški naraščaj ni hotel in ni mogel razumeti. Ko je zbirka Popevčic izšla, ko so jo preprosti ljudje in tudi drugi z velikim veseljem prebirali, so se oglasili mladi (najglasnejši je bil Ivan Cankar) in z visokega trona zagrmeli nanj. Ni bil pravi način, ni bila pravična taka trda beseda in obsodba. Hribar ni bil ne jezen ne žalosten. Utihnil je." Prijatelj Anton Medved ga je nekoč vprašal: "Ljubi Tone, zakaj nič več ne poješ?" Hribar se mu je ljubo nasmejal in dejal: "Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo."

Hribarjev gramofon z velikansko trobento

Kot podeželski župnik je bil Anton Hribar zelo domač in družaben. Pogosto je obiskoval svoje duhovniške sosede, ki so ga zaradi njegove sončne narave odprtih rok sprejemali. Rad se je ustavljal pri pisatelju Finžgarju, s katerim sta ga vezala ne le duhovniški poklic in iskreno prijateljstvo, ampak tudi pisanje. Iz časa, ko je bil župnik v Želimljem (1902-1908) se Finžgar spominja zanimive prigode, ki lepo osvetljuje Hribarjev radoživi značaj. "Ko pripovedujem o šoli, naj ne pozabim obiska pesnika Antona Hribarja. Bil je v Ljubljani in se sešel z nekaj znanci. Dogovorili so se, da se potegnejo v Želimlje in me obiščejo. Tone Hribar, ki je ves denar sproti zapravil in je bil vedno v dolgovih, ni menda vedel za boljši zakup, kakor da si je oskrbel v Ljubljani gramofon. Takrat je bil ta inštrument še velika novost in na kmetih neznan. Privlekel je to trobento s seboj v Želimlje.

Jaz sem imel šolo za popoldanske otroke. Hribar me naprosi, naj dovolim, da otrokom nekaj zanimivega pokaže. Postavil je gramofon z velikansko trombo na kateder in ga navil. Imel je ploščo, na kateri je bil ujet smeh po notah. Otroci so plašno gledali in vstajali, da bi v trobenti zagledali smejočega se moža. Hribar pa je navijal in navijal ter se sam kleščil, dokler ni vsa šola bušila v tek smeh, da so se otroci kar v krčih zvijali od smeha. Za navrh jim je tromba zapela še pesmico in tako smo slovesno pred časom pouk končali. Otroci so drli v smehu domov in pripovedovali o čudnem možaku, skritem v trobenti" (Leta mojega popotovanja, 166).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 10, str. 42.

 "Od mame sem dobil osnove za redovno življenje"

Zgodbo svoje dolge zemeljske poti je zapisal sam, potem ko so mu predstojniki rekli: »Piši o Božjih sledeh v svojem življenju!« Najprej je predstavil svoje starše, katerim se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru kot prvi od štirih otrok. Oče Andrej je bil sodni pisar, ki se je zavzemal za uboge in sirote. »Od njega sem podedoval delavnost in dobroto, odprtost do vseh.« Mama Marija, rojena Šlik, je bila globoko pobožna. »Bila je moja prva katehistinja, ki me uvajala v molitev in duhovnost. Od nje sem dobil osnove za redovno življenje.« Za svoj najsrečnejši dan je štel 9. oktober 1904, ko je bil v cerkvi Matere usmiljenja (frančiškani) pri krstu prerojen za Božjega otroka. Za njim se je rodila sestra Marica, ki je dočakala več kot 102 leti, brat Zoran, ki je umrl štirileten za škrlatinko, in sestra Milka, ki je doživela 95 let. Iz Maribora se je družina preselila v Kozje, čez dve leti pa v Krško, kjer so ostali do leta 1923. Tam je Andrej končal ljudsko in meščansko (srednjo) šolo, potem pa je na očetovo željo odšel na učiteljišče v Maribor.

Mama pa je srčno želela, da bi se odločil za duhovni poklic. Bog ga je klical 'po koščkih'. Devetnajstletni učitelj je po nasvetu šolskega nadzornika zaprosil za učno mesto na salezijanski osnovni šoli za socialne otroke na Radni pri Sevnici. »Salezijanci so me takoj povabili, da bi bil navzoč pri njihovem skupnem življenju.« Po končanem prvem šolskem letu je napisal prošnjo za vstop k salezijancem. Noviciat je začel 5. septembra 1924 na Rakovniku. Po prvih zaobljubah, študiju filozofije in teologije ter večnih zaobljubah je 2. julija 1933 prejel mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Mama je bila presrečna ob sinu novomašniku, ki je pogrešal leta 1928 umrlega očeta.

"Srečen boš v poklicu, ki ti ga je Bog določil"

Že med študijem je Andrej Majcen opravljal razne odgovorne službe v salezijanskih ustanovah na Rakovniku: bil je predavatelj, strokovni učitelj in voditelj rokodelskih delavnic. Srce ga je vedno bolj vleklo v misijone na Kitajskem po stopinjah Jožefa Kereca. Po novi maši je bil imenovan za voditelja strokovnih šol na Rakovniku. Na praznik Marije Pomočnice, 25. maja 1935 je predstojnikom izročil prošnjo za misijone, 15. avgusta je na Rakovniku prejel misijonski križ, 18. decembra je že bil na misijonskem 'polju' v Kunmingu na Kitajskem. Takoj se je vrgel na delo. Ustanovili so šolo in zavod za revne fante. Zelo so mu prišle prav izkušnje, ki jih je pridobil kot učitelj in vzgojitelj na Rakovniku. Kot misijonar je tiste fante pripravljal zakramente. Po zmagi Maovih komunistov leta 1949 so morali vsi misijonarji zapustiti Kitajsko, on je bil iz Kunminga izgnan avgusta 1951. Nekaj mesecev je bil v portugalski koloniji Macao, nato je dve leti (1952–1954) deloval v Severnem Vietnamu (Hanoj), zatem bil dve leti (1954–1954). Najdlje, polnih dvajset let (1956–1976), je oral globoke misijonske brazde v Južnem Vietnamu (Saigon). Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam.

Kot dolgoletni vzgojitelj vietnamskih novincev je postavljal temelje salezijanski Družbi, zato so ga imenovali 'vietnamski Don Bosko'. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in vse tuje misijonarje so izgnali iz države. Majcen je odšel med zadnjimi, julija 1976, ko je domača salezijanska skupnost že imela močne korenine. Svoja zadnja tri misijonska leta je posvetil vernikom na Tajvanu (Formozi) kot spovednik in ravnatelj deškega mesta, marca 1979 je odpotoval v domovino.

Rad bi umrl med svojimi ljubljenimi Vietnamci

Pred njim je bilo še več kot dvajset let 'misijonarjenja' med rojaki. V Ljubljano je prišel 25. aprila 1979, eno leto je bil spovednik in duhovni voditelj v Želimljem, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je deloval kot spovednik in misijonski animator 'do zadnjega diha'. Leta 1983 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Po njej, piše Tone Ciglar, je vse svoje duhovne energije usmeril vase in začel dodelovati svojo duhovno podobo; z biserno mašo leta 1993 je že ves žarel od poduhovljenosti. Ta leta lahko imenujemo njegov vzpon na goro svetosti. Vse, kar je doživljal, o čemer je premišljeval, je skrbno zapisoval in tako je zapustil več kot sedem tisoč strani svojih premišljevanj, duhovnih dnevnikov, osebne duhovnosti.

Ob voščilnici, ki jo je prejel za osemdeseti rojstni dan, je v zvezek pripisal svojo zahvalo za dar življenja, vere, duhovniškega, redovniškega in misijonskega poklica. Vsa ta leta je bil povezan s 'svojim' Vietnamom. Od sobratov v tej daljni azijski deželi, ki so ga imenovali Cha Maisen (oče Majcen), je v Ljubljano prejel nad 1700 pisem in številne voščilnice, s katerimi so izpovedovali svojo hvaležnost za vse, kar je storil med njimi, in za njega samega. »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.« Zadnji dve leti so njegove moči pojemale.

V kroniko salezijanske družine na Rakovniku so 30. septembra 1999 zapisali: »Po mirni noči in molitvi sobratov, ki so bili pri umirajočem Andreju Majcnu, je nekaj minut pred peto mirno izdihnil svojo dušo. Namesto 95. rojstnega dne za ta svet, smo tako obhajali rojstni dan za večnost in, upamo, tudi za nebesa.« Ciglar je zapisal: »Umrl je, tako se vsaj zdi, z eno samo bolečino: rad bi umrl med svojimi Vietnamci.«

obletnica meseca 09_2014

* 29. september 1907, Belca, † 28. oktober 1995, Ljubljana

Triglavski župnik - njegov prvi učitelj

Luč sveta je zagledal v Belci pri Mojstrani na dan sv. Mihaela nadangela, 29. septembra 1907, zato so mu pri krstu dali ime Miha. Tam je preživel svoja otroška leta, se seznanil z zakonitostmi gorjanskega življenja in se že kot deček zagledal v "robe" - skalne stene in vrhove. Skoraj vsak dan je srečeval "triglavskega župnika" Jakoba Aljaža, ki je prišel za dušnega pastirja na Dovje leta 1889 in je tam ostal vse do smrti leta 1927. Aljaž je čuječe nadziral in usmerjal Mihove prve korajžne korake v gore. V osnovno šolo je hodil na Dovjem med prvo svetovno vojno. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1927 maturiral. Od leta 1924 do 1927 po bolj ali manj uhojenih stezah spoznal domala ves naš alpski svet, ponavadi s starejšim bratom Franjom. Leta 1925 se je že oglasil v Planinskem vestniku in poročal o svojih prvih vzponih. Istega leta je bil na Grossglocknerju, po vrnitvi pa je preplezal še nekaj domačih vrhov, ker ga je gnala želja po spoznavanju slovenske domovine. M

ladega študenta prava je leta 1927 Joža Čop, legenda slovenskega alpinizma, začel jemati s seboj v plezalsko visoko šolo. Miha Potočnik je bil dolga leta v vodstvu jeseniške Skale, planinske druščine, v kateri je bila utelešena misel Klementa Juga: "Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami in sramota je, da so vse že pred nami tujci preplezali. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo naše planine v vsakem oziru res naše." O tem obdobju je Potočnik zapisal: "Bili so to veseli in razigrani časi."

Planine so visoka šola samovzgoje

Miha Potočnik je že v mladih letih vneto prebiral Planinski vestnik, mesečno glasilo slovenskih planincev, ki je začel izhajati leta 1895. Prvič se je v njem oglasil leta 1925, po letu 1928 pa je postal eden njegovih najzvestejših sodelavcev. V svojih planinskih spisih in opisih je planinstvo predstavil kot šolo samovzgoje. Njegove vodilne misli povzema Tine Orel v uvodu knjige Srečanja z gorami (Cankarjeva založba, Ljubljana 1968), ki prinaša izbor Potočnikovih planinskih spisov, takole: "Kdor si za svoj prosti čas izbere gore, najde v njih sebi ustrezno okolje..., odkriva pa človek tudi sam sebe, uči se ceniti preprostost in užitke, ki jih civilizacija ne nudi. Etična vrednota planinstva so izkušnje in spoznanja, ki bi jih težko kje drugje dobil. Gora ne podarja ničesar, pač pa vzbuja v človeku najboljše, najbolj nesebične lastnosti." Kdor zahaja v planine, ve, da so pravi planinci ljudje odprtega srca, vedno pripravljeni pomagati.

Po končanem študiju prava leta 1933 se je Miha Potočnik posvetil odvetniškemu poklicu v pisarni dr. Aleša Stanovnika na Jesenicah. Drugo svetovno vojno je prebil v zaporih, internaciji in v partizanih. Po vojni je bil nekaj časa direktor jeseniške železarne, potem pa se je dalj časa posvetil politiki. Vseskozi pa so bile planine njegova prva ljubezen. Od leta 1927 je bil gorski reševalec, v letih 1965-1979 je bil predsednik Planinske zveze Slovenije, zatem pa častni predsednik. Bil je soustanovitelj mednarodne zveze gorskih reševalcev (IKAR) ter pobudnik uzakonjenja Triglavskega narodnega parka (1981).

Film "Triglavske strmine" in poroka vrh Triglava

Miha Potočnik je bil med ustvarjalci prvega slovenskega celovečernega igranega filma Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak, scenarij je napisal pisatelj Janez Jalen (po poklicu duhovnik, ki se je slovenskim bralcem priljubil s svojimi knjigami Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, Bobri), snemala pa sta Metod Badjura in dr. Stanko Tominšek. Film so prvič predvajali 9. decembra 1932. Eden od prizorov tega filma je poroka Miha Potočnika na vrhu Triglava. O snemanju filma je "triglavski ženin" poročal v drugi številki Planinskega vestnika leta 1933. Prisluhnimo mu. "Začeli smo ob koncu julija /1932/. Pisatelj Janez Jalen, gorenjska korenina in sam navdušen turist, ki se je poskušal že v plezanju, nam je izročil rokopis s preprostim dejanjem, ki film poživi in razgiba, da ni nikjer dolgočasen in enoličen, temveč zaokrožen in v skladu z našim 'odrom' - gorenjskimi planinami...

Sedem polnih delovnih dni smo se mudili od jutra do večera po triglavski steni... Dvakrat, trikrat smo potem oblezli še Martuljkovo skupino... Mnogo svojega časa smo prebili pri prijaznih ljudeh v Srednjem vrhu, kjer smo imeli pravi 'teater'; filmali smo z vnemo in navdušenjem prizore iz kmečkega življenja ob delavnikih in praznikih... Naš namen je bil pokazati v filmu vse pristno in naravno, z domačimi ljudmi v domačem kraju, skromno in intimno..."

Hoja v gore, ki jim je ostal zvest do konca, ga je ohranjala krepkega do poznih let. Dopolnil jih je oseminosemdeset: umrl je 28. oktobra 1995 v Ljubljani.

(obletnica meseca 09_2007)

 Iz družinske šole v bogoslovje in na dunajsko univerzo

Njegov rojstni kraj je Veliki Lipovec v župniji Ajdovec pri Žužemberku na robu Suhe Krajine. Janez je bil prvi otrok Jožefa in Jožefe roj. Pust; luč sveta je zagledal 29. septembra 1873. V družini so bili vsi pogoji, da je Janez postal plemenit človek, vzoren duhovnik in škof, svetniška osebnost. Otroci so bili deležni trdne človeške in krščanske vzgoje. Mati je bila mirna, krotka žena, oče pa je bil podjeten kmet, odločnega značaja in vsaka tri leta je šel k Sv. Jožefu v Celje in tam opravil tridnevne duhovne vaje. Vsak večer so otroci s starši pokleknili ob družinski mizi in molili rožni venec. Ob zimskih večerih je oče bral iz knjige Življenje svetnikov. Mati Jožefa je umrla v 33. letu starosti po porodu tretjega otroka, ko je bilo Janezu osem let. Oče se je znova poročil; v drugem zakonu so se rodili prav tako trije otroci. Oče je dal kar tri sinove v šolo k frančiškanom v Novo mesto. Vsi trije – Janez, Karel in Anton so postali duhovniki. Janez je bil vseskozi – od ljudske šole do univerze marljiv učenec. Leta 1892 je z odličnim uspehom končal gimnazijo in vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. Po štirih letih študija je 23. julija 1896 v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, naslednje leto pa je bil prestavljen v Vipavo. Vsi so ga takoj vzljubili in splošno so mu ljudje rekli sveti Alojzij.

Leta 1898 je vodstvo ljubljanske škofije prevzel škof Anton Bonaventura Jeglič. Ena njegovih prvih zamisli je bila ustanovitev škofijske klasične gimnazije, kjer naj bi poučevali profesorji duhovniki. Na škofovo željo je vipavski kaplan Janez Gnidovec leta 1899 odšel na Dunaj, kjer se je vestno posvetil študiju klasične filologije in slovenskega ter nemškega jezika.

Ravnatelj in profesor prve slovenske gimnazije

Od duhovnikov, ki so na željo škofa Jegliča odšli študirat na Dunaj za profesorje na škofijski klasični gimnaziji, je študije prvi končal z doktoratom Janez Gnidovec, zato ga je škof Jeglič imenoval za ravnatelja Zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, katerega je blagoslovil 21. septembra 1905. Tej dragoceni ustanovi je Gnidovec posvetil štirinajst let svojega duhovniškega življenja.

Začetki prve slovenske gimnazije so bili težki. Predvsem je bilo čutiti pomanjkanje slovenskih učnih knjig. Sproti so jih sestavljali šentviški profesorji in s svojim delom omogočili, da so še na drugih srednjih šolah začeli s poukom v materinem jeziku. Vsako leto so začeli z novim razredom in tako je bila gimnazija popolna v šolskem letu 1912/1913. Na koncu tega šolskega leta je bila prva matura. Ravnatelj Gnidovec se je trudil, da bi bili gojenci deležni splošne izobrazbe. Predvsem pa mu je šlo za to, da bi bilo v dušah mladih bogato duhovno življenje, zato je za svoje učence veliko molil. Uspeh zavodske vzgoje je videl v samostojnem gledanju na svet v luči vere. Šentviška gimnazija je dijake navajala k resnemu delu, zato je v času pred drugo svetovno vojno, ko je prenehala delovati, veljala za najboljšo v Sloveniji.

Med prvo svetovno vojno je Zavod sv. Stanislava postal rezervna vojaška bolnišnica, kamor so sprejemali ranjence – okoli 39.000 se jih je zvrstilo v teh letih. Ravnatelj Gnidovec se jim je posvečal kot usmiljeni Samarijan. Bili so iz vseh dežel tedanjega avstrijskega cesarstva in z vsemi je govoril v njihovem materinem jeziku.

Skopsko-prizrenski škof: »Vsem sem postal vse«

Leta 1919 je Janez Gnidovec prosil škofa Jegliča, naj ga razreši službe ravnatelja, ker se je želel še bolj posvetiti duhovnemu življenju in apostolskemu delu. Odločil se je za vstop v Misijonsko družbo lazaristov, ko je bil že oblikovana svetniška osebnost. Vstopil je 7. decembra 1919. Po dveh letih notranjega semenišča je leta 1921 naredil večne zaobljube in še pred tem postal voditelj novincev. Upal je, da bo v Misijonski družbi varen pred novimi odgovornostmi.

Po skoraj petih letih življenja pri lazaristih je bil 29. oktobra 1924 imenovan za skopsko-prizrenskega škofa. Razmere v škofiji, ki je bila že štiri leta brez višjega pastirja, so bile težke in zahtevne. Zahtevale so škofa, trdnega v veri, gorečega v ljubezni do duš in pripravljenega trpeti zanje. Vse te lastnosti je Gnidovec imel v polni meri. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo, ki ga je potem dosledno uresničeval, je izbral besede apostola Pavla Vsem sem postal vse. Dan po posvečenju je odpotoval v svojo škofijo – preko Beograda in Skopja v Prizren, kjer je bil takrat sedež škofije.

Tam je vernike pozdravil v srbskem in albanskem jeziku, ki se ga je neverjetno hitro naučil. Njegova škofovska služba je bila eno samo neprestano darovanje: božje ljubezni, ki ga je razvnemala, materialne pomoči, ki je nikomur ni odrekel, življenjske moči, ki je v hudih naporih naglo izgorevala. Ko je 9. januarja 1939 bolan odhajal v Ljubljano, je dejal: »Grem domov umret.« Prišel je k lazaristom na Taboru, ki so ga prepeljali v sanatorij Leonišče, kjer je 3. februarja 1939 izdihnil svojo svetniško dušo. Jakob Šolar, profesor na šentviški gimnaziji, je dejal, da bi si Slovenci "dali spričevalo duhovne lenobe, če takega moža ne bi spravili na oltar".

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 9, str. 48.

nekaj njegovih misli:

- Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji ... Delajte z duhom vere.

- Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.

- Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.

- Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.

- Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.

- Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

Molitev za beatifikacijo

Gospod Bog, / Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec / se je iz ljubezni do Tebe / nesebično ves žrtvoval za uboge. / Poveličaj ga s čudeži, / da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja / in nam bo močneje zasvetil njegov zgled. / Po Kristusu, našem Gospodu. / Amen.

 * 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, † 3. november 1981, Ljubljana

"CERKEV MI JE BILA DOMAČA KOT ROJSTNA HIŠA"

Edvard Kocbek je bil sin Prlekije, slovenske pokrajine, ki je rodila nad sto duhovnikov in razumnikov, med njimi psihologa dr. Antona Trstenjaka, politika dr. Antona Korošca, jezikoslovca Frana Miklošiča, pisatelja Ksaverja Meška, literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, pisatelja Stanka Cajnkarja. Njegov rojstni kraj je Sv. Jurij ob Ščavnici, današnji Videm, kjer je zagledal luč sveta 27. septembra 1904. 0 svojem življenju in delu je spregovoril v dolgem razmišljanju Kdo sem?, ki ga je bral 27. aprila 1967 v tržaškem Kulturnem domu, leta 1974 pa je izšlo v knjigi Svoboda in nujnost, s katero je celjska Mohorjeva počastila pisatelja ob njegovi sedemdesetletnici. Oče je bil organist, živeli so v tuji hiši, obdelovali so nekaj zemlje, vendar so tolkli revščino. Pa vendar je imel na otroštvo prav lepe spomine. Ko je začel hoditi v šolo, je postal ministrant, zvonar in deklamator, "očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša sosedov".Ko je moral oče k vojakom in na fronto, je Edi odšel na mariborsko klasično gimnazijo, zatem je bil nekaj časa gimnazijec na Ptuju, zadnja dva gimnazijska razreda pa je končal spet v Mariboru.

Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, pred koncem drugega letnika pa je iz protesta zoper krivico v hiši, ki ni bila poravnana, izstopil. Odšel je v Ljubljano študirat romanistiko, prevzel uredništvo lista Križ na gori, ki se je kasneje preimenoval v Križ, sodeloval je tudi pri reviji Dom in svet. Po diplomi leta 1930 je šele naslednje leto dobil službo in sicer v Bjelovaru na Hrvaškem, ker je bil v Sloveniji zaradi svojih naprednih idej nezaželen.

"Z ŽIVO VERO SMO SE VRAČALI K EVANGELIJU"

Lista Križ na gori in Križ sta bila glasili tedanje katoliške slovenske mladine, povečini vključene v križarsko gibanje. O svojem delovanju v tem času je Kocbek v pogovoru za Ognjišče ob svoji sedemdesetletnici povedal, da so si mladi kristjani, vključeni v to gibanje, prizadevali za to, da so "v enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij." Iz Bjelovara je bil prestavljen v Varaždin, kjer je spoznal svojo ženo Zdravko, s katero se je leta 1936 poročil. Dve leti poprej je izdal svojo prvo pesniško zbirko Zemlja, s katero je dokazal svojo veliko pesniško moč ter nakazal novo smer tako imenovanega duhovnega oziroma magičnega realizma (France Pibernik). Tudi kasneje je bila poezija najmočnejši izraz njegovega literarnega ustvarjanja.

Leta 1937 je v Domu in svetu izšlo njegovo Premišljevanje o Španiji, s katerim je, kot pravi sam, "razburil konservativno klerikalno in liberalno ozračje ter cerkvene kroge", predvsem pa povzročil "naglo ločevanje kulturnih duhov" na Slovenskem. Navezal je stike s mladimi francoskimi katoliškimi misleci (personalisti), s španskimi republikanci in tudi z nekaterimi slovenskimi komunisti.

"NIMAM SE ZA POLITIKA, SEM MISLEC IN UMETNIK"

Kocbek je s svojimi spisi že pred drugo svetovno vojno spodbujal k dejavnemu sodelovanju pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Kmalu po ustanovnem sestanku OF se je vključil v njeno delovanje in bil kot predstavnik krščanske skupine od avgusta 1941 do konca vojne član Izvršnega odbora OF. "Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače," je zapisal Joža Mahnič, ki je ta dogajanja spremljal od blizu.Spomladi 1942 je Kocbek odšel v partizane. Iz partizanskih let so v knjižni obliki izšli njegovi trije dnevniki: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967).

Leta 1951 je izšla njegova zbirka štirih novel Strah in pogum; ki je sprožila krivične ocene in je bila (težko pričakovani) povod, da so ga upokojili in prisilili k umiku iz političnega življenja. Silovite politične obsodbe je bil deležen zaradi svojih odkritih besed o množičnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu po že končani vojni v intervjuju z Borisom Pahorjem v jubilejnem zborniku Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (Trst 1975).

Kocbek je vse življenje pisal dnevnik. Zadnji zapis (31. decembra 1978) se končuje z besedami: "Vse bolj sem sam..." Zadnje mesece je v odsotnosti preživel v domu za starejše na Bokalcah, kjer je 3. novembra 1981 umrl.

ČUK, Silvester. Edvard Kocbek (Obletnica meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 9, str. 70-71.

 * 28. september 1910, Slap ob Idrijci, † 28. januar 1980, Ljubljana

Zaznamovala sta ga otroštvo in mladost

Ciril Kosmač je neštetokrat izjavil, da je pri svojem pisanju črpal iz doživetij sveta in sebe do svojega dvajsetega leta. Njegova življenjska pot se je pričela 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci v revni kmečki družini očeta Franca in matere Marjane Trušnovec. Pet let mlajši brat Vladimir pravi: "V družini nas je bilo sedem otrok, dve sestrici sta zgodaj umrli, tako da nas je ostalo pet: midva s Cirilom in tri sestre. Po domače se je pri nas reklo Pri Bukovci. To je bila domačija s skopo zemljo, vse v bregeh. Navadno smo imeli dve kravi in enega vola." Bistri Ciril je že v domačem okolju dobil veliko kulturnih pobud: oče je bil organist, vodil je cerkveni pevski zbor, ustanovil bralno društvo. Veliko mu je bilo do tega, da bi Cirila izšolal. Po osnovni šoli v domačem kraju je eno leto obiskoval pripravnico v goriškem Alojzijevišču in dva letnika srednje trgovske šole, potem pa je goriške šole zapustil, ker ga starši niso mogli vzdrževati. Ostal je doma in ob kmečkem delu študiral, tako da je kot privatist leta 1928 naredil malo maturo na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu.

Leta 1929, na dan materinega pogreba, so ga fašisti aretirali pod obtožbo protifašističnega mišljenja in delovanja. Bil je v zaporih v Gorici, v Kopru in v rimskem Regina Coeli ter v Trstu. Septembra 1930 je bil na tržaškem procesu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen in poslan v domači kraj, kjer naj bi bil pod policijskim nadzorstvom. Pobegnil je v Jugoslavijo in v Ljubljani deloval med primorskimi begunci. Veliko je bral, učil se je jezikov in začel je pisati. Snov je zajemal iz otroštva, mladosti in jetniškega življenja. Ljubljanska leta so bila za Cirila Kosmača leta trdega dela in učenja, pomanjkanja in negotovosti, pa tudi prvih uspehov in zadoščenja.

"Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja"

V svoji pripovedi Pot v Tolmin Ciril Kosmač posreduje pogovor, ki ga je imel z očetom, ko sta hodila s Slapa do Tolmina. Oče je znal prepričljivo pripovedovati o usodah ljudi iz domače doline in iz vsakega pomembnega dogodka je znal izluščiti življenjsko modrost. Eno svojih zgodb na tej poti je končal z besedami: "Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja! Zgodb mu ne bi manjkalo. In kakšnih zgodb." To mu je govoril zato, ker je slutil, da ima njegov Ciril dar za pisanje. Tudi mati je bila zelo načitana, najraje pa je pripovedovala vesele zgodbe. Tudi to se je Cirilu vtisnilo v spomin in to se pozna v njegovem pisanju. Ko bereš Kosmača, pravijo, si lahkoten, vesel, čeprav se veliko ukvarja tudi s smrtjo. Z novelo Hiša št. 14 (1934) je navdušil bralce, med literarnimi sodniki pa si je pridobil ime najboljšega stilista. Po posredovanju Otona Župančiča je Kosmač leta 1938 dobil štipendijo francoskega zunanjega ministrstva in odšel v Pariz, kjer je vztrajno bogatil svoje znanje.

Pred Nemci se je iz Pariza umaknil v Marseille, od tam mu je uspelo priti v London, kjer je delal pri radiu BBC. Proti koncu vojne je prišel v Belo krajino in bil urednik časnika Slovenski poročevalec. Med vojno je izgubil očeta: v taborišču ga je gestapovec ubil z udarcem s coklo po glavi. Po vojni je pripravil za tisk svojo knjigo novel Sreča in kruh (1946). Pri pisanju se je napajal iz dveh virov: iz doživetij v zaporu in med preganjanjem, močnejši pa je bil drugi vir: domača dolina, motiv izgnanstva, potepuha, izgubljene in pesniške duše. Pri srcu so mu zlasti posebneži,med katerimi izstopa Tantadruj, junak njegovega zadnjega pomembnega dela (1980).

"Tamle bo nekoč vzidana spominska plošča"

Po svoji noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Njegova sta tudi scenarija za filma Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne. (po novelah z enakim naslovom). Po letu 1955 se je preselil v Portorož ter se posvetil pisanju in prevajanju. Sam je povedal: "S pisateljevanjem kot poklicem sem se sprijaznil šele po letu 1945. Poprej sem mislil, da bom v življenju kaj delal." Pisal je zelo počasi "kakor bi z nožičem rezljal iz hrastovega debla", a kar je napisal, je do potankosti izbrušeno. Ni se dal preprositi, da bi na stara leta še kaj napisal. "Nimam več kaj povedati." Prevajal je iz vseh slovanskih jezikov in iz evropskih jezikov, ki se jih je bil naučil. Njegova dela so prevedena v vse slovanske in še mnoge druge evropske jezike. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1949 in leta 1980 za življenjsko delo - deset dni po smrti 28. januarja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani.

Kosmačeva domačija v Bukovci je od leta 2003 preurejena v spominski muzej. Do leta 1998 je v njej živel brat Vlado z ženo Julko in sinom Bogdanom, takrat pa so se preselili v novo hišo. Vlado se spominja: "Nekoč, ko je brat sekal na dvorišču drva, mi je z roko pokazal med okni na pročelju in rekel: 'Vidiš, tamle bo pa nekoč vzidana spominska plošča!' In zdaj je res! " Ciril, ki je občasno prihajal v svojo domačo dolino, mu je naročil, naj ničesar ne spreminja in tako je v hiši ostalo vse po starem. Skromna, s slamo krita hiša ima spodaj vežo, temno in zakajeno kuhinjo z ognjiščem ter svetlo in prostorno izbo. Kosmačeva domačija je na seznamu evropskega združenja Genius loci, ki ima nalogo spodbujati razvoj zapostavljenih podeželskih krajev velikih osebnosti evropske kulture.

(obletnica meseca 09_2010)

 * 26. september 1895 Zagorica, Videm - Dobrepolje, † 16. februar 1960 Ljubljana

Podedovan umetniški dar

Družina Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju na Dolenjskem je spadala med revnejše kmečke družine, "kraljevsko" bogata pa je bila po umetniških darovih. Oče Janez je bil kipar-samouk, ki je izdeloval razpela in Marijine kipe. Pri hiši je bil tudi stric, ki se je ukvarjal s slikarstvom. Po teh dveh možeh so dar za risanje in oblikovanje podedovali tudi otroci, predvsem France, ki se je rodil 26. septembra 1895, in pet let mlajši Tone (rojen 23. avgusta 1900). Ko je bilo Francetu enajst let, ga je oče peljal v Ljubljano in ga vpisal na umetnoobrtno šolo. "Oče je v sinu videl uresničenje svojih neizpolnjenih sanj ter mu je zato, gotovo ne brez žrtev, omogočil šolanje," piše Andrej Smrekar v Katalogu stalne razstave del Franceta Kralja v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. "Tako je fant zgodaj zašel širiti svoje obzorje in znanje na državni ustanovi in ne pri kakem vaškem podobarju, kot bi upravičeno lahko pričakovali." Njegovi profesorji so bili: kiparja Alojzij Repič in Ivan Zajc ter slikarja Josip Vesel in Celda Mis. Kako je nadarjeni učenec napredoval, potrjuje njegov mavrični relief Bezljajoče krave, s katerim je štirinajstletni kipar odlično ujel gibanje drvečih živali. Na priporočilo ljubljanskih profesorjev ga je sprejel v svojo delavnico celovški kipar Alojzij Progar, pri katerem je delal dve leti kot edini strokovno usposobljeni pomočnik. Žeja po znanju ga je leta 1913 gnala na Dunaj, kjer se je vpisal na kiparski oddelek Akademije upodabljajočih umetnosti. Tam je študiral do vpoklica na fronto sredi leta 1914. Na fronti je bil težko ranjen. Poslan je bil v zaledje, kjer je bil na okrevanju skupaj z igralcem Radom Pregarcem in Kralj se je občasno ukvarjal z ilustratorskim in scenografskim delom. Leta 1919 je odšel v Prago, da bi se slikarsko izpopolnjeval, vendar se mu želje niso izpolnile. Svoje razočaranje je izpovedal z besedami: "Vse šole so mi bile poslej ne le mučne, ampak tudi popolnoma odveč."

Rojstvo slovenskega ekspresionizma

Mladi umetnik France Kralj se je leta 1920 vrnil v domovino. Naselil se je v Ljubljani, najprej na Ježici, po dograditvi doma in ateljeja pa na Trnovem. Tega leta si je ustvaril tudi družino: poročil se je z Milico Novak iz Zdenske vasi. Leta 1922 se jima je rodila hčerka Milica, ki pa je kmalu ugasnila, zato sta zakonca drugi hčerki, rojeni sredi leta 1924, spet dala ime Milica; sin Zlat pa se je rodil leta 1929.

Brata France in Tone Kralj sta skupaj nastopila na veš razstavah v Ljubljani (1920-1921). Ti nastopi pomenijo rojstvo nove struje v naši umetnosti - slovenskega ekspresionizma. Ekspresionizem se je porodil iz občutja kaosa po prvi svetovni vojni, bil je protest zoper meščansko družbo in njeno tehnično civilizacijo, zoper vojno pa tudi zoper estetiko impresionizma. To je bila poduhovljena umetnost. France Kralj je v svoji avtobiografiji Moja pot (Ljubljana 1933) zapisal: "Poslanstvo umetnika je etično, ne po starem estetsko." Poleg bratov Kralj štejejo med slovenske ekspresioniste še slikarja Frana Tratnika in Vena Pilona. Njihov idejni vodja je bil France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost: ukvarjal se je s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče umetnosti Franceta Kralja in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik. Ko so se nad njimi pohujševali in jih celo uničevali (Spomenik slovenski ženi na Muzejskem trgu leta 1939) je zaklical: "Ne imejte ob telesnosti preveč nizkih misli - telo je le posoda duhovna!"

Razhod bratov in poslovilna slika

Brata France in Tone Kralj sta bila skoraj do konca dvajsetih let tesno povezana: veliko sta skupaj ustvarjala in prirejala skupne razstave; v sodelovanju z nekaterimi drugimi umetniki sta leta 1927 ustanovila Moderno galerijo (ljubljanski škof Jeglič je podpisan kot ustanovnik in škofija je dala precejšnjo vsoto denarja). Na začetku tridesetih let pa sta se razšla ter hodila vsak svojo pot in se nista nikoli več srečala. To skrivnostno odtujitev izraža Francetova lastna podoba s Tonetom - Brata Kralj, izklesana na začetku štiridesetih let. "Stojita tesno drug ob drugem z atributi svojega poslanstva v rokah, vendar se njuna pogleda ne ujemata. France gleda proti Tonetu, ta pa se je zazrl nekam naprej v daljavo" (Andrej Smrekar).

Po letu 1923 se je France Kralj posvetil predvsem kmečki motiviki, tako v slikarstvu kot v kiparstvu. Leta 1936 je zastavil ciklus lesorezov Slovenska kmetija oziroma Slovenski kmečki dom, ki ga je zaključil leta 1956. Sredi dvajsetih let je France Kralj postal profesor na ljubljanski umetnoobrtni šoli, zato je imel manj časa za umetniško ustvarjanje. Po drugi vojni je živel skoraj v revščini in prek časopisnih oglasov je iskal kakršnega koli zaslužka. Nekaj časa je bil profesor likovnega pouka na šentjakobski nižji gimnaziji v Ljubljani. Leta 1956 je veliko svojih umetnin podaril nastajajoči stalni zbirki Jožeta Gorjupa v kostanjeviški šoli in s tem položil temelje galerijski dejavnosti v Kostanjevici na Krki.

Njegova zadnja umetnina je kvadriptih - niz štirih slik: Jutro, Dan, Večer in Noč, in je nastal leta 1960, v poslednjih sedeminštiridesetih dneh umetnikovega življenja. "Ne da bi mu vsiljevali jasnovidnost ali slutnjo bližajočega se nehanja, ima danes lahko ta ciklus simboličen pomen," sodi Andrej Smrekar. "Barvna meditacija v štirih stavkih je osvobojena vseh od tradicije izhajajočih predsodkov, je čisto veselje do ustvarjanja, ljubezen do materiala, je želja po otipljivosti zjutraj, čez dan, zvečer in ponoči, v rojstvu, mladosti, starosti in smrti, je pesem o življenju, ki ga je treba živeti z ustvarjanjem." Njegovo bogato ustvarjalno življenje se je nenadoma izteklo 16. februarja 1960.

obletnica 10_1995