»Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu.«

»Pred časom sem gledal fotografije, ki so bile posnete ob mojem mašniškem posvečenju in novi maši. Ko sem gledal ljudi za ‘glavno mizo’ na pogostitvi, sem pretresen ugotovil, da so vsi razen moje nečakinje v maminem naročju in mene že umrli: moj oče in moja mama, moj stric duhovnik, župnik moje rojstne župnije in župnik župnije, v kateri sem imel novo mašo, in vsi drugi. Vsakdanje spominjanje se je spremenilo v oster opomin moje umrljivosti in umrljivosti vseh nas.« Tako je v svojem razmišljanju Ko umirajoč ležim novembra 1997 zapisal naš rojak Alojzij Ambrožič, nadškof v Torontu v Kanadi. Potem si zastavlja vprašanje: “Kakšna bo moja smrt in smrt drugih? Takšno vprašanje nima odgovora, preprosto zato, ker se smrt vsakemu od nas zgodi samo enkrat.” In še: “Ali bom pustil Bogu, da me bo ljubil, ko bom umrl?” Njemu je bil odgovor na ti vprašanji dan 26. avgusta 2011, ko se je po dolgem in posvečenem življenju v dveh domovinah – Sloveniji in Kanadi – preselil v večno domovino vseh ljudi in vseh narodov.

V knjigi Kdo kakor Bog (Družina, Ljubljana 2005) je med njegovim izbranimi mislimi tudi Razmišljanje o otroštvu, zabeleženo marca 1993. Rodil se je 27. januarja 1930 v vasi Gabrje, ki spada pod župnijo Dobrova pri Ljubljani, kot drugi od sedmih otrok. Čeprav je kot šolar doživljal strahote vojne, “z nedvomno gotovostjo lahko trdim, da sem imel srečno otroštvo,” je zapisal. »Hotel sem samo pohajati po gozdovih, nabirati kostanj in ga peči, se med pašo izgubiti v knjigi pripovedk ... Vse podeželje je bilo moje, prav tako gobe in jagode, ki so kar vabile, da bi jih nabral. In čudoviti občutek svetega spokoja na nedeljsko popoldne. Kako bi bil tedaj poimenoval te občutke, ne vem, se jih pa dobro spominjam.« Ta zaklad spominov ga je spremljal, ko je moral maja leta 1945 kot petnajstleten deček skupaj s svojimi zapustiti »raj« svojega otroštva in iti v begunstvo. V stiskah in težavah begunskih taborišč je družino še tesneje povezovala medsebojna ljubezen in močna vera. »Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da mama in oče nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet. da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbrati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre: imeli smo svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih. Lojze je v Ljubljani začeto gimnazijo končal v begunskem taborišču v Spittalu. Septembra 1948 so se Ambrožičevi izselili v Kanado, kjer so prvo leto občutili ‘neizmerno osamljenost’. Ustvarili so si nov dom v bližini Toronta. Lojze je kmalu vstopil v bogoslovno semenišče in bil 4. julija 1955 posvečen v duhovnika. Po dveh kaplanskih letih je za tri leta odšel na študij v Rim, po vrnitvi v Toronto je bil sedem let profesor Svetega pisma v semenišču, pa spet v Evropo, tokrat v Nemčijo in leta 1970 je v Würzburgu dosegel doktorat iz teologije. Šest let je predaval Sveto pismo nove zaveze, potem pa je kot strela z jasnega prišlo imenovanje za torontskega pomožnega škofa. Škofovsko geslo Kdo kakor Bog mu je navdihnil zavetnik torontske stolnice nadangel Mihael, čigar ime pomeni prav to. »Bil sem prepričan, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bilo zelo zadovoljen.« To je bilo leta 1976 in v tej novi službi je bil odgovoren predvsem za priseljence, ki je v tej največji kanadski škofiji ogromno (v Torontu vsako nedeljo mašujejo v 28 jezikih!). Leta 1986 ga je papež imenoval za nadškofa pomočnika s pravico nasledstva, za torontskega nadškofa in metropolita pa leta 1990. Ko je prijel za krmilo, je torontska nadškofija štela 1,1 milijona, v šestnajstih letih (1990-2006) njegove pastirske službe pa je njihovo število predvsem zaradi priseljencev z vseh koncev sveta naraslo na 1,8 milijona katoličanov. Kot drugi Slovenec v zgodovini Cerkve je leta 1998 postal član kardinalskega zbora. V škrlatu papeževih svetovalcev je oktobra 1998 obiskal Slovenijo, svojo prvo domovino. Svojim rojakom na Dobrovi je zagotovil: »Ne bi znal biti Neslovenec, čeprav že nad petdeset let živim zunaj Slovenije. Seveda nisem Slovenec, kot bi bil, če bi ostal doma – vmes sem postal še kaj drugega, toda Slovenec ostajam z dušo in srcem.« Najvišje je sijalo sonce nad Torontom od 22. do 29. julija 2002, ko je mesto preplavila množica 600.000 mladih, zbranih ob papežu Janezu Pavlu II. za 17. svetovni dan mladih. Kardinal Alojzij Ambrožič, njihovih gostitelj, je po koncu SDM dejal: »Moj pogled na mlade se je spremenil, pritegnil me je svet, ki ga ustvarjajo mladi. Prevzelo me je njihovo navdušenje, domišljija, upanje.« Po smrti papeža bl. Janeza Pavla II. aprila 2005 je bil kot prvi Slovenec med volivci novega papeža – Benedikta XV. Leta 2006 se je upokojil in zadnje obdobje življenja preživel v starostnem domu, imenovanem po njem Hiša Previdnosti kardinala Ambrožiča, kjer se je 26. avgusta 2011 srečal s smrtjo in se, kot je zapisal, “svobodno predal Očetovemu ljubečemu objemu”.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 10, str. 20.

* 22. januar 1923, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 6. november 2002, Celovec, Avstrija

“Služil je Rodu in Gospodu, Skupna Koroška je njegova dediščina.”

Celovška Mohorjeva družba je izdala zajeten zbornik, posvečen dr. Valentinu Inzku (1923–2002), neutrudnemu vsestranskemu delavcu za Slovence in za njihovo ohranitev na avstrijskem Koroškem. Ko je ta plemeniti mož pred leti razmišljal o svojem življenju, je zapisal: »Če pregledam svoje 27-letno poklicno in javno delovanje, potem z mirnim srcem lahko rečem, da so bila izpolnjena ta leta z doslednim delom za narod. Vse to pa je bilo možno zaradi opore, ki sem pri tem delu našel v družini.« Devet let je vodil Narodni svet koroških Slovencev, potem pa so ga njegovi nasprotniki zvijačno ‘odžagali’. To ga je prizadelo, ne pa potrlo. »Kdor stoji v javnem življenju sredi odločitev, mora računati tudi z razočaranji. Vendar me taki trenutki v mojem življenju nikdar niso potrli, temveč sem se po vsaki težji življenjski preizkušnji vprašal, kako bom zastavil v bodoče svoje sile še bolj v prid slovenske narodne skupnosti na Koroškem.« Na njegovem grobu v rojstnih Svečah je napis: »Služil je Rodu in Gospodu,« ki povzema vsebino njegovega življenja in dela.

Rodil se je 22. januarja v kmečki hiši pri Pregleju v Svečah, na domu Einspielerjev, ki je dal slovenskemu narodu vrsto požrtvovalnih in za duhovni razvoj na Koroškem zaslužnih mož; šest duhovnikov med njimi Andreja (1813–1888), ki je bil skupaj s Slomškom in Antonom Janežičem ustanovitelj Mohorjeve družbe. Mati je bila učiteljica Marija Einspieler, oče Valentin Inzko pa orožnik. Mali Foltej je obiskoval najprej dvojezično šolo v Svečah, gimnazijo v Celovcu, nadaljeval pa na glavni šoli v Borovljah. Vpisal se je na učiteljišče, leta 1942 je moral k vojakom; konec vojne je dočakal v ujetništvu,od koder se je vrnil marca 1946. Na univerz v Gradcu je študij slavistike končal z doktoratom leta 1949. Leto prej, 30. marca 1948 se je pri Gospe Sveti poročil z učiteljico Marijo Ziherl, begunko iz Vodic nad Ljubljano, sorodnico Einspielerjevih. Njuno, čez zlato poroko segajočo ljubezen so obogatili štirje otroci: Zdravko (1949), Marija (1951), Zala (1952) in Alenka (1956). »Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja,« je povedal v pogovoru za Ognjišče ob 75-letnici. »Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka.« Najprej je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepisna klasični in realni gimnaziji v Celovcu, zatem pa na celovškem učiteljišču, dokler ni bil (1963) imenovan za strokovnega nadzornika za Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Kot profesor je pri pouku ustvarjal družinsko vzdušje, veliko so tudi prepevali. Poleg šolske dejavnosti je sodeloval na domala vseh področjih življenja koroških Slovencev. Veliko je pisal: bil je odbornik Mohorjeve, sodeloval je pri verskem listu Nedelja, pri slovenskih oddajah celovškega radia. V domači župniji je bil organist pri svitnah (adventnih zornicah). Ustanovil je Katoliško prosveto, Zvezo slovenskih katoliških izobražencev. Leta 1960 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je vodil devet let in v tem času je bil tudi urednik Našega tednika. Odmeven je bil njegov delež na sinodi krške/celovške škofije; na njej je Nemce na Koroškem prosil odpuščanja za vse, kar so jim Slovenci slabega storili. Ko mu je sin Zdravko dejal, da je bila to “odlična taktična poteza”, je oče Inzko odgovoril, da je to storil “iz čisto krščanskih nagibov”. Izvoljen je bil v osrednjo komisijo sinode ter skupaj z dr. Ernestom Waldsteinom pomagal pripraviti nemško-slovenski sinodalni dokument Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi. Plod sinode je bila tudi publikacija Das gemeinsame Karnten-Skupna Koroška, ki sta jo omenjena moža skoraj dvajset let. V spominskem zapisu, ki ga je škof Egon Kapellari pripravil za omenjeni zbornik, pove, da je ob svojem škofovskem posvečenju v celovški stolnici 21. januarja 1982 navajal besedilo te sinode, ki vabi k sodelovanju “v duhu krščanske ljubezni”.

Proti koncu avgusta 2002 ga je na domu v Svečah zadela kap in nekaj mesecev kasneje, 6. novembra je za vedno zaprl oči. Sin Zdravko se spominja: »Še malo pred smrtjo mi je rekel: Ti si en fajn pub. Nekaj podobnega je rekel tudi sestrama (Zali in Alenki, Marija je namreč leta 1995 umrla za rakom in to je bil za starše boleč udarec). Smrt je sprejel vdano in je mirno zaspal. S sestrama smo bili v bolnišnici, tudi mama. Tiho smo pomolili in ga še pobožali. Na mrtvaški oder smo ga položili v njegovi domači hiši pri Pregleju v Svečah, v tisti šiši, kjer se je rodil, in ogromna množica ga je spremljala k zadnjemu počitku.« Škof Egon Kapellari piše, da se je kot celovški škof s profesorjem Inzkom pogosto pogovarjal in da mu je mnogokrat dobro svetoval. »Ko je umrl, sem bil že dve leti graško-sekovski škof. Rad sem na željo njegove družine vodil mašo zadušnico v Svečah.« V svojem zapisu pričuje: »V krščanski veri je bil doktor Inzko po nauku katoliške Cerkve vse življenje globoko zakoreninjen. Pogosto izrečena tridelna formula za slovensko katoliško identiteto Bog, mati, domovina je bilo navdihujoče obzorje tudi tega zvestega sina Cerkve.«

Hči Alenka, najmlajša, pričuje: »Vesela sem, da je ostal nepozaben in v najlepšem spominu meni im mojim otrokom nežni in veseli očetov nasmeh, ki ga je kljub velikim političnim izzivom in pritiskom še vedno izžareval. Ob koncu dneva se je vedno rad nasmejal ... Duh je prevladoval in to nas je nosilo, to nas nosi še danes.«

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2015) 10, str. 38.

»Tema usmiljenja se vse bolj naglaša v življenju Cerkve od Pavla VI. dalje. Janez Pavel II. jo je močno poudaril s svojo okrožnico Bogat v usmiljenju (Dives in misericordia), z razglasitvijo Favstine Kowalske za svetnico in s postavitvijo praznika Božjega usmiljenja na velikonočno osmino. V tej smeri sem čutil, da obstaja Gospodova želja pokazati ljudem svoje usmiljenje. Torej na to misel nisem prišel jaz, temveč nadaljujem razmeroma novejšo tradicijo, ki pa je vedno obstajala. In spoznal sem, da je treba nekaj storiti,« je povedal papež Frančišek za bralce tednika ‘Verovati’ (Credere), uradnega glasila svetega leta usmiljenja. »Čutil sem, da Jezus hoče odpreti vrata svojega Srca, da Oče hoče pokazati nedra usmiljenja in zato nam pošilja Duha: da nas zbudi in spodbudi. To je leto odpuščanja, leto sprave.« Sveto leto usmiljenja se je pričelo 8. decembra 2015, na praznik Brezmadežne, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike sv. Petra v Rimu. Že devet dni prej pa je – prvič izven Rima – med svojim pastirskim obiskom v Afriki 30. novembra odprl vrata stolnice v Banguiju glavnem mestu Srednjeafriške republike.

Srednjeafriška republika je bila zadnja postaja tega njegovega romanja po trpeči in mladostni črni celini – prvi dve sta bili Kenija in Uganda. »Danes je postal Bangui duhovno glavno mesto sveta,« je dejal papež Frančišek, ko je na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2015, odprl sveta vrata tamkajšnje stolnice. »Sveto leto usmiljenja prihaja prej v to deželo, ki že več let trpi zaradi vojne in sovraštva, nerazumevanja, pomanjkanja miru. V tej mučeniški deželi so navzoče vse dežele, ki nosijo križ vojne ... Vsi iščemo mir, usmiljenje, spravo, odpuščanje, ljubezen.« Med mašo v stolnici je duhovnike, redovnike, redovnice, pripravnike na duhovni poklic in katehiste nagovoril: »Tudi tam, še posebej tam, kjer vlada nasilje, sovraštvo, krivica in preganjanje, so kristjani poklicani pričevati, da je Bog ljubezen.« Politikom je zaklical: »Odvrzite orožje, orodje smrti. Namesto tega se oborožite s pravičnostjo, ljubeznijo in usmiljenjem, ki resnično zagotavljajo mir.«
»Kmalu bom z veseljem odprl sveta vrata Usmiljenja. To dejanje, tako preprosto, pa močno simbolično, opravljamo – kot sem to storil v Banguiju – v luči Božje besede, ki smo jo poslušali in ki postavlja v ospredje prvenstvo milosti.« Tako je papež Frančišek začel svojo homilijo med mašo na Trgu sv. Petra na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2015. Pri njej je sodelovalo zaradi strogih varnostnih ukrepov po terorističnih napadih v Parizu ‘samo’ okoli 50.000 romarjev z vsega sveta. Pročelje vatikanske bazilike je krasil znak svetega leta usmiljenja, izdelan po zamisli p. Marka Rupnika. Papeževa kratka homilija je bila razlaga evangeljskega dogodka angelovega oznanjenja Mariji. »Devica Marija je poklicana predvsem k temu, naj se veseli za vse, kar je Gospod izvršil v njej ... Polnost milosti je sposobna preobraziti srce in ga usposobiti za tako veliko dejanje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva. Praznik Brezmadežne razodeva veličino Božje ljubezni. Bog je ne le tisti, ki odpušča greh, temveč Marijo celo obvaruje izvirne krivde, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko pride na svet.« Dar Božje milosti je tudi to sveto leto. »Vstopiti skozi vrata usmiljenja pomeni odkriti globočino Očetovega usmiljenja, ki vse sprejema in gre naproti vsakemu osebno. On nas išče! On nam prihaja naproti! To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. Koliko krivice delamo Bogu in njegovi milosti, ko trdimo predvsem to, da njegova sodba grehe kaznuje, namesto da bi imeli pred očmi to, da jih njegovo usmiljenje odpušča. Da, prav tako je! Usmiljenju moramo dati prednost pred sodbo. Vsekakor bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo deležni te skrivnosti ljubezni in nežnosti. Znebimo se vsake vrste strahu in bojazni, ki se ne spodobi tistemu, ki je ljubljen. Raje se prepustimo veselju srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.« Na koncu svoje homilije je omenil “neka druga vrata” – tista, katera je drugi vatikanski koncil, ki se je zaključil pred petdesetimi leti (8. decembra 1965), odprl sodobnemu svetu.
Obred odprtja svetih vrat je bil po obhajilu. Napovedal ga je diakon s posebno formulo. Sveti oče je pred vrati najprej molil, da bi doživeli milost jubileja. Nato je pristopil k vratom in rekel: »To so vrata Gospodova. Odprite mi vrata pravičnosti.« Odprl je sveta vrata, se za nekaj trenutkov ustavil na pragu, zatem pa prvi vstopil skoznje v baziliko. Takoj za papežem Frančiškom je prag svetih vrat prestopil zaslužni papež Benedikt XVI. Med nadaljevanjem praznične maše je zbor zapel himno svetega leta, ki opeva Očetovo usmiljenje, dobroto in ljubezen.
Opoldne je papež Frančišek z okoli 70.000 romarji na Trgu sv. Petra molil angelovo češčenje, potem ko jim je postavil pred oči Brezmadežno kot podobo Božjega usmiljenja. Po njenem posredovanju naj se naseli usmiljenje v naših srcih. »Pustimo se objeti usmiljenju Boga, ki nas čaka in vse odpušča. Nič ni slajše od njegovega usmiljenja.« Popoldne je papež Frančišek molil pred kipom Brezmadežne na Španskem trgu v Rimu. V pogovoru za revijo ‘Verovati’ je dejal: »Danes moramo gojiti revolucijo nežnosti kot sad tega leta usmiljenja: Božje nežnosti do vsakogar med nami. Vsakdo od nas mora reči: “Sem nesrečnik, toda Bog me tako ljubi, torej moram tudi jaz tako ljubiti druge”.« – V nedeljo, 13. decembra 2015, so se odprla sveta vrata po vseh škofijah katoliške Cerkve.
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (01), str. 42

* 15 avgust.1917, Ciudad Barrios, El Salvador; 24 marec 1980, San Salvador

"Umreti hočem tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom."

»Svojega brata zelo pogrešam, toliko stvari bi ga še moral vprašati, toliko nasvetov dobiti od njega,« je dejal Gaspar Romero, brat novega blaženega, v pogovoru za italijanski verski mesečnik Jesus (2/2015), v katerem je orisal njegovo življenjsko pot. »V družini nas je bilo šest bratov in sestra. Oscar, rojen 15. avgusta 1917, je bil dvanajst let starejši od mene. Že pri enajstih letih je govoril, da bo postal duhovnik. Dobrotniki so mu omogočili, da je odšel najprej v malo semenišče in nato v bogoslovje v San Salvador. Leta 1938 so ga poslali študirat v Rim, kjer je bil leta 1942 posvečen v duhovnika. V domovino se je vrnil leta 1844. Njegov poklic je bil kristalno čist. Nagovarjal me je, naj tudi jaz postanem duhovnik, pa sem mu odkrito povedal, da je neprimernih duhovnikov že veliko, zakaj bi jim pridružili še nove.«

Po vrnitvi iz Rima je Oscar precej let vodil dve župniji v revnem predmestju, potem so ga poklicali za ravnatelja medškofijskega semenišča v San Salvadoru. Leta 1970 je bil imenovan za tamkajšnjega pomožnega škofa, leta 1974 pa je sprejel vodstvo škofije Santiago de Maria. 23. februarja 1977 je postal nadškof in metropolit v San Salvadoru. Ni šel stanovat v škofijsko palačo, ampak v bolnišnico. Hotel je imeti proste roke, da nastopi zoper strašne socialne krivice, s katerimi se je srečeval na vsakem koraku. 12. marca 1977 je bil umorjen njegov prijatelj jezuit Rutilio Grande, ki se je zavzemal za pravice kmetov pred nasiljem veleposestnikov. Ta smrt je poglobila njegovo zvestobo ubogim in ga okrepila za obrambo njihovih pravic. Od predsednika Molina, osebnega znanca, je odločno zahteval, naj uvede preiskavo o tem zločinu. Ko se ni nič premaknilo, je sklenil, da iz protesta ne bo sodeloval pri nobeni državni proslavi in tako je tudi storil. Mnogim se je zameril tudi zato, ker je bila ob nedeljah v stolnici maša za vse, bogate in revne, pri kateri v svojih pridigah obsojal vnebovpijoče socialne krivice. Vse pogosteje je prejemal anonimna sporočila z grožnjami smrti, kar pa ga je še bolj okrepilo in večalo njegovo ljubezen do ljudstva, ki mu je bilo zaupano. »Tri dni pred tistim ponedeljkom, ko je bil umorjen,« je povedal brat Caspar, »sem prejel ne vem več katero anonimno pismo, v katerem je pisalo: "Povej svojemu bratu, da ne bo minilo 72 ur, ko ga bomo aretirali in odvedli v kraj, kjer ga nikdar ne boste našli." Pohitel sem k Oscarju in mu pokazal pismo, pa mi je mirno odvrnil: "Ne skrbi, pojdi domov; če te bom potreboval, te bom dal poklicati."« Poklicali so ga drugi dan, 24. marca 1980 popoldne, in mu povedali, da so najeti morilci streljali nanj med mašo v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval. To se je zgodilo pri darovanju, tako da je sam postal daritev. »Pohitel sem tja in nemočen gledal, kako ga hočejo rešiti.« Ves trud je bil zaman. Nadškofa-mučenca so položili na mrtvaški oder v stolnici in štiri dni so se ob njem zgrinjale množice ljudi, ki so ga imele za svetnika. K njegovemu pogrebu na cvetno nedeljo, 30. marca 1980, se je zgrnilo več kot 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Papež sv. Janez Pavel II. ga je imel za mučenca. Približno mesec dni smrtjo je bil nadškof Romero v Rimu pri papežu Janezu Pavlu II. »Dejal mi je da sta obramba socialne pravičnost in prednostna skrb za uboge izhodiščni točki za delovanje Cerkve.« Ko je papež Janez Pavel II. med svojim apostolskim potovanjem v Srednjo Ameriko (marca 1983 in februarja 1996) obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk Romerovega groba v stolnici glavnega mesta,

Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je pričel leta 1997. Nekateri so ta postopek zavirali, ker so napačno razumeli prizadevanje nadškofa Romera za socialno pravičnost, pa se je izkazalo, da se je držal načel, ki jih je zapisal papež bl. Pavel VI. v svoji okrožnici O razvoju narodov (1967). Papež Frančišek je postopek pospešil in 23. maja 2015 bo velik praznik za brezpravne množice ne le v državi El Salvador, ampak tudi drugod po svetu, ker bo borec za njihove pravice v duhu evangelija, poveličan pred vesoljno Cerkvijo.

pričevanje 04_2015

* 22. februar 1857, Paddington, Anglija, † 8. januar 1941, Njeri (Nyeri), Kenija

Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga.

Skavtstvo po svetu in pri nas smo predstavili v prilogi Skavt je skavtu brat (Ognjišče, junij 2004). Na kratko povzemam zgodovino te posrečene vzgojne organizacije za mlade v starosti od 8 do 26 let. Slovenska javnost se je s skavtstvom prvič seznanila leta 1913, prvi skavtski tabor pa je bil leta 1923 v Bohinju. V času med obema vojnama je doživelo lep razcvet. Drugo svetovno vojno so slovenski skavti in skavtinje preživeli v zamejstvu (na Goriškem in Tržaškem) in v izseljenstvu, v Sloveniji ga je komunistični režim zatrl. Postopoma se je začelo prebujati. Po osamosvojitvi Slovenije je zaživelo Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS). Za njegov rojstni dan velja 31. marec 1990. Zdaj ima približno 4500 aktivnih članov, ki so razdeljeni v štiri starostne skupine; vodi jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev.

Za svetovno skavtsko družino je vsako leto 22. februar DOBER DAN – World thinking day, spominski dan rojstva njenega očeta. Robert Baden-Powell se je namreč rodil 22. februarja 1857 v Londonu v ugledni angleški družini kot sedmi sin od desetih otrok. Za njegovo vzgojo je skrbela mati, kajti oče je umrl, ko je bil star komaj tri leta. Stari oče je v dečku prebudil veselje do pustolovščin in ljubezen do narave. Stephe, kot so mu pravili (po njegovem prvem priimku Stephenson), je že teh letih obvladal veščine, kot so postavljanje šotora, zavezovanja vozlov, kurjenja ognjev, kar je kasneje vključil v svojo 'šolo' za mlade. Po srednji šoli se je odločil za vojaški poklic. Kot konjeniški častnik je dalj časa služboval v Indiji, tedaj angleški koloniji. Tam so ga razmere prisilile, da je svoje vojake izuril za ogledniško službo (scouting). Zelo se je izkazal med drugo bursko vojno v Južni Afriki s peščico tako izvežbanih vojakov ubranil mesto Mafeking pred obleganjem veliko močnejših čet. Na podlagi teh izkušenj se mu je porodila zamisel o 'zabavnem' vzgojnem sistemu, kjer bi otroci in mladi uživali ter obenem urili svoje sposobnosti.

Poleti 1907 je z 21 dečki različnih družbenih slojev šel taborit na otok Brownsea v Rokavskem prelivu in z njimi nadvse uspešno preizkusil svojo zamisel skavtstva. Izkušnje je popisal v 'učbeniku' Skavtstvo za fante (slovenski prevod z naslovom Skavt je izšel leta 1932). Ta njegova knjiga velja za eno najpomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič uporabil načelo 'learning by doing' (učenje z delom). Gibanje je postavil na krščanske temelje. Zapisal je: »Organizacija, kakor je naša, ne bi dosegla svojega cilja, če ne bi posredovala verskega znanja.« Poudarjal je: mlad človek se mora zavedati, da mu je Bog blizu pri vsakem njegovem dejanju, zato naj se do njega obrača v vseh telesnih in duhovnih nevarnostih. »Kadar delate kaj slabega, pomislite na Boga in se boste takoj ustavili.« Maja 1910 se je upokojil s činom generala poročnika in zdaj se je popolnoma posvetil skavtstvu. Konec oktobra 1912 se je poročil z Olavo Soames, s katero se je spoznal na križarjenju. Kakor on, je bila tudi ona rojena 22. februarja, toda med njima je bilo 32 let razlike: ob poroki je imela nevesta 23 let, ženin pa 55 let, vendar sta se lepo ujela in rodili so se jima trije otroci: sin in dve hčerki. V začetku je svojemu možu pomagala pri vodenju skavtske organizacije z urejanjem pošte, nato je bila njegova voznica. Kasneje je prevzela vodenje skavtinj, ki so pridružile skavtom leta 1909. Leta 1920 so se v Londonu zbrali skavti z vseh koncev sveta. Baden-Powell, ki je bil za skavte BiPi (kar sta tudi kratici skavtskega pozdrava, ki pomeni 'bodi pripravljen' (be prepared), je to srečanje imenoval 'jamboree', kar v jeziku dakotskih Indijancev pomeni 'zbor vseh plemen'. BiPi je bil enoglasno izbran za svetovnega voditelja skavtov (Chief Scout). Njegov način vzgoje mladih je bil toplo sprejet tudi v cerkvenih krogih. Papež Pij XI. je leta 1934 sprejel Roberta Badena-Powella in njegovo ženo v zasebni avdienci kot svetovna voditelja skavtov in skavtinj in je skavtstvo imenoval 'veličastno delo'. Leta 1937 je bil peti svetovni 'jamboree' na Nizozemskem in BiPi se je na njem poslovil od svojih mladih prijateljev z zgoraj navedenim pismom-oporoko. Zadnja leta je preživljal v Nyeri (Kenija), kjer je 8. januarja 1941 prenehalo biti njegovo plemenito srce. Angleški kardinal Bourne je bil v prijateljskih stikih z Robertom Baden-Powellom. »Razpravljam sem z njim na dolgo in široko, zagotavljal mi je, da bodo skavte vedno učili, naj poslušajo glas svoje vesti in častijo Boga, kakor najbolje znajo.«

(pričevanje 03_2015)

* 15. februar 1922, Bogojina

Utrinek dobrote na slovenskem nebu

Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Dve leti starejši brat je preminil nekje v Rusiji med drugo svetovno vojno, sestra pa se je poročila na domu. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo "Milosti polna, spomni se". Ko je bil sedanji mariborski nadškof dr. Franc Kramberger leta 1980 v tedanjih težkih razmerah imenovan za škofa ordinarija, mu je generalni vikar Smej dejal: "Ne boj se, saj ti bomo pomagali, vse bo dobro." Nadškof Kramberger se spominja: "Tega kratkega, a zame bogatega srečanja ne bom nikoli pozabil. Zdelo se mi je, da sem slišal Božji glas, ki se v Svetem pismu tolikokrat sliši: 'Ne boj se! Jaz sem s teboj!'"

Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, "prekmurskega Slomška". Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko piše za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: "Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo."

Vse osvoji z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, "kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer".

Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, pravi škof Smej. „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo, kot pravi tudi zdajšnji papež Benedikt. Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?" Škof Smej pravi, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: 'Poživi vero.' Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo." Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 4, str. 20.

... več o njem: naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8 in Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4

* 22. marca 1907, Aljustrel, Portugalska - † 13. februar 2005, Coimbra

V očeh ljudi je že svetnica

V krstni knjigi župnije Fatima je zapisano: "30. marca 1907 sem slovesno krstil otroka ženskega spola in mu dal ime Lucija. Rodila se je v Aljustrelu v tukajšnji občini ob sedmih zvečer 22. marca tega leta." Lucija je bila najmlajša od sedmih otrok zakoncev Dos Santos in v otroških letih je bila ljubljenka vseh. Vsi otroci v vasici Aljustrel so bili njeni prijatelji in tovariši pri igri. Pri šestih letih je prejela prvo sveto obhajilo in pri tej starosti je tudi začela pasti živino, kakor so terjale družinske potrebe. Od leta 1917, leta Marijinih prikazovanj, se je družila skoraj izključno s Francekom in Jacinto, svojim bratrancem in sestrično, ki sta se skupaj z njo srečevala z nebeško Gospod v dolini Irija, kjer so pasli ovce, molili rožni venec in se igrali. Lucija je bila tedaj stara deset let, vendar ni hodila v šolo. Marija ji je naročila, naj se nauči brati in pisati. To ji je kar hitro uspela, ker je bila zelo bistra deklica. Po smrti Franceka in Jacinte, v letih najtežjih bojev za priznanje Fatime, je Lucija po nasvetu leirijskega škofa šla v zavod redovnic dorotejk v mestu Oporto, kjer je najprej obiskovala šolo, leta 1928 pa je z zaobljubami postala članica tega reda. Leta 1946 pa je od papeža Pija XII. dobila dovoljenje, da gre h karmeličankam in vstopila je v samostan tega strogega reda v Coimbri, kjer je kot sestra Marija Lucija od brezmadežnega Srca ostala skoraj devetinpetdeset let, vse do svoje smrti. Dovoljenje za izhod iz samostana je dobila le za srečanja s papeži. V Fatimo je prišla 13. maja 1967, ko je ob petdesetletnici prikazovanj tja poromal papež Pavel VI., s katerim sta se tam srečala.

Sedanji papež Janez Pavel II., Marijin poseben varovanec, na katerega se verjetno nanaša "tretja fatimska skrivnost", ki jo zapisala sestra Lucija leta 1941 in jo izročila leirijskemu škofu, ta pa jo je poslal v Rim, se je s sestro Lucijo srečal trikrat: leta 1982, ko se je kot fatimski romar zahvalil Mariji, ker je ob atentatu 13. maja 1981 "prestregla" kroglo in mu rešila življenje; drugič 13. maja 1991 ob deseti obletnici atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, tretjič pa 13. maja 2000, ko je razglasil za blažena Franceka in Jacinto. Pred tem srečanjem ji je poslal posebno pismo, ki razodeva, kako globoka duhovna povezava je bila med papežem in to edinstveno redovnico.

Sestra Lucija, ki na videz sploh ni kazala svojih let, saj je bila videti mladostna, se zadnje mesece ni počutila dobro. 21. novembra 2004 jo je obiskal rektor božjepotne cerkve v Fatimi, ki je povedal: "Govorila je zelo potiho, toda bila je vedra." Ko je zvedela, da so papeža odpeljali v bolnišnico Gemelli, je hotela imeti vesti o njem vsak dan. Ko so ji povedali, da se je papež vrnil domov, se je pomirila. V soboto, 12. februarja 2005, ko se je zdravstveno stanje sestre Lucije zelo poslabšalo, je zanjo prišel faks iz Vatikana: obsegal je eno samo stran z velikimi črkami, dejansko je bilo to zasebno pismo, očetovski blagoslov, napisan z velikimi črkami, ki pa ga sestra Lucija ni mogla več prebrati, kajti 13. februarja 2005 se je preselila v večnost. Dan njenega pogreba, 15. februarja, je bil dan narodnega žalovanja. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, čez eno leto pa naj bi njene posmrtne ostanke položili ob grobnico blažene Jacinte in Franceka. Saj vsi trije spadajo skupaj.

(pričevanje 04_2005)

* 16. 2. 1895, Šentjošt – † 16. 12. 1980, Šentjošt

Ta močna žena se je rodila 16. februarja 1895 in po svetnici tega dne je pri krstu dobila ime Julijana. V svojih spominih, ki jih je pisala nerada, "ker me vedno silijo in nagovarjajo", pove: "Rodila sem se v Bržnikovem mlinu kot drugi otrok v družini. Bilo nas je enajst otrok (sedem deklet in štirje fantje). Tri sestre so postale redovnice usmiljenke. Imeli smo zelo dobre, verne in skrbne starše, za kar bi se ne mogli nikoli Bogu dosti zahvaliti." Oče je zelo rad bral, če je imel "količkaj prostega časa". Neizmerno bogastvo za življenje je prejela od mame. "V mami smo imeli lep zgled potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo. Nikoli niso tožili ali obupali. Vedno so rekli: 'Saj Bog ve za nas, samo zaupati moramo!' Ni bilo lahko, ko so otroci prosili kruha, pa ga niso mogli dati. Kar je bilo večjih, so že služili, mali pa so bili še doma." Julijana je napravila samo dva razreda osnovne šole v Šentjoštu pri župniku Lakmayerju. Potem je, kot vsi tedanji revni, bajtarski otroci šla služit za pastirico in deklo. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in zanesljiva. Pri petnajstih letih je postala članica dekliške Marijine družbe, katere pravila so bila zelo stroga. Gorje, če je družbenica šla na ples! "Jaz sem se počutila v Marijini družbi kakor otrok v materinem naročju." Porodila se ji je misel, da bi šla v samostan. "Pa sem povedala mami, kaj mislim. Mama so rekli, meni se zdi, da ti nisi za v samostan. Počasi sem začela misliti, da morda res ne. Čudno se mi je zdelo, že tri moje sestre so šle v samostan, pa jim niso nič branili."

Njena življenjska naloga se je kmalu pokazala. Na svečnico, 2. februarja 1920, so cerkvene pevke, sicer nerade, šle v Snopkovo gostilno. Tam se je zgodilo "usodno" srečanje s Snopkovim Jožkom, ki je postal njen mož. Poročila sta se 17. maja 1920. "Za ženitovanjsko potovanje smo šli k Mariji Pomagaj na Brezje. Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst." Prvi je mamo Julijano osrečil Jože, rojen leta 1921. Za njim pa je Snopkova mama po božji dobroti podarila življenje še trinajstim otrokom. To so bili: Stanko (1922), Lojze (1923), Tine (1925), Lovro (1926), Štefan (1927), Ančka (1929), Matija (1931), Niko (1932), Peter (1934), Janez (1935), Matija (1937), Majda (1938) in Marko (1940).

Ta, zadnji, je dobil ime po svojem botru, Marku Natlačenu, banu Dravske banovine. Mati Julijana pove: "Zdravnik, ki je bil ob meni, je rekel smeje: 'Dokler bo kaj takih mater, se ni bati za naš slovenski narod.'" Snopkova mama je ljubeče spremljala korake svojih otrok. Prvorojenec Jože se je izučil za mizarja, Stanko je želel postati duhovnik in je bil najprej eno leto pri salezijancih na Rakovniku, potem pa pri lazaristih v Ljubljani, Lojze se je izučil za kolarja, Tineta je mikala krojaška obrt, Lovro je bil pri salezijancih v Veržeju. Pri maši za njen 84. rojstni dan je svojim otrokom naročala: "Za zgled naj vam bodo vaši bratje mučenci, ki so bili tako dobri in verni. Dvakrat bi že gotovo bila nova maša pri nas, ko bi še živeli. Saj sta bila dva brata bogoslovca." Hči Ančka je šla za božjim klicem kot redovnica pri Marijinih sestrah z imenom s. Miranda. V življenjski zgodi svoje mame je videla "stvarno in pristno svetost, ki dozoreva v navadnih življenjskih okoliščinah ... Hodili so po poti evangeljskih blagrov. Bili so duša žrtev. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč, so govorili."

Po vojni je v družini ostalo še osem majhnih, nebogljenih in lačnih otrok. Oče se je leto dni po vojni ponesrečil in mati je ostala sama z nepreskrbljenimi otroki. "Skromno je bilo naše otroštvo - večkrat lačni kot siti," se spominja sin Matija. "Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili." Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: "Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!"

(pričevanje 03_2010)