Ob preseljevanju narodov, ki ga doživljamo na stari celini, razmišljam o tistih ‘skupnih imenovalcih’, na katerih bo potrebno utemeljiti naše sobivanje. Papež Frančišek je ob obisku Amerike ponovno poudaril zlato pravilo, kot povezovalni element med različnimi kulturami in religijami, saj zagotavlja miroljubno sožitje. Že ob obisku Sarajeva je poudaril, da moramo vsi “priznati temeljne vrednote, ki so skupne vsemu človeštvu, vrednote, v imenu katerih lahko in moramo sodelovati, ustvarjati in se pogovarjati, odpuščati in rasti ter omogočiti, da različni glasovi skupaj ustvarijo čudovito ter spevno pesem in ne fanatičnega krika sovraštva.” Zlato pravilo je kristjanom znano iz Svetega pisma. Jezusove besede: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim« (Mt 7,12; Lk 6,31), pa najdemo tudi v islamu. Mohamedu (570–632) pripisujejo izrek: »Nihče izmed vas ni vernik, dokler svojemu bratu ne želi tega, kar si želi sam.« Konfucij (551–479 pr. Kr.) pravi: »Česar si ti sam ne želiš, tega tudi drugemu človeku ne stori« (Pregovori 15,23). Judovski rabi Hillel HaGadol (cca 110 – cca. 10 pr. Kr.) je v 1. st. pr. Kr. zapisal podobno: »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi.« V hinduizmu zveni zlato pravilo: »Človek se naj do drugih ne bi obnašal na način, ki je njemu neprijeten; to je bistvo morale« (Mahabharata, XIII. 114.8) in v budizmu: »Položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, naj tudi za drugega ne bo; in položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, kako ga lahko privoščim drugemu?« (Budistični spis Samyutta Nikaya V, 353.35-354.2)

Nam, ki smo domačinsko in še vedno večinsko prebivalstvo Evrope se lahko zdi približevanje drugačnim popolnoma odvečno. Še vedno lahko gledamo na druge iz pozicije moči in nadoblasti. Vendar pa ... Če želimo sebi pripraviti dobro prihodnost, moramo, dokler še imamo čas, vzpostaviti takšen način sobivanja, ki bo tudi za nas rešilen, ko bomo na stari celini le še manjšina. Ste se zdrznili? Da bomo manjšina? Dejstva so neizprosna. Da bi se kultura nekega naroda obdržala dlje kot 25 let, mora obstajati stopnja rodnosti 2,11 otrok na družino. Vse, kar je pod to stopnjo, kaže, da bo družba izginila. Zgodovinski pregled uči, da se ni rešila nobena kultura, kjer je stopnja rodnosti padla pod 1,9. Stopnjo 1,3 je dejansko nemogoče preobrniti, saj potrebujemo za preobrat 80 – 100 let. Z drugimi besedami: če ima od dveh starševskih parov vsak po enega otroka, vsak otrok dobi po enega otroka, kar pomeni, da bo 4 krat manj otrok kot dedkov in babic. Če se rodi samo en milijon otrok v letu 2015, je težko računati na 2 milijona odraslih v letu 2035. Z zmanjševanjem populacije usiha tudi družba in kultura, ki ji le ta pripada.
Stopnja rodnosti v Franciji je 1,8, v Angliji 1,6 – približno tolikšna je stopnja rodnosti tudi v Sloveniji, v Grčiji znaša 1,3, prav toliko v Nemčiji, v Italiji je 1,2, v Španiji 1,1 ... 31 dežel Evropske unije ima skupno stopnjo rodnosti 1,38. Zgodovina kaže, da te stopnje rodnosti ni mogoče spreobrniti. Po nekaj letih EU, kot jo poznamo, ne bo več obstajala. Vendar pa se populacija v Evropi ne zmanjšuje. Od celotne populacijske rasti Evrope od leta 1990 je 90 odstotkov islamske emigracije. Vzemimo za primer Francijo. Populacijska stopnja Francozov je 1,8, muslimanov v Franciji pa 8,1. Južna Francija je bila regija z največ cerkvami na svetu. Sedaj ima več džamij kot cerkva. 30 odstotkov prebivalstva pod dvajsetim letom je muslimanov. V večjih mestih, kot so Nica, Marsej, Pariz ... je naraslo število muslimanov na 45 odstotkov. Do leta 2027 bo vsak peti Francoz musliman. S tem tempom bo čez slabih 40 let Francija islamska republika. Nemška vlada je javno priznala: »Padec nemške populacije se ne more več zaustaviti.« Nemčija bo muslimanska dežela do leta 2050. Libijski voditelj Muamar Gadaffi je nekoč izjavil: »Obstajajo znamenja da bo Alah zagotovil zmago nad Evropo brez mečev, pušk in brez osvajalskih bojev. Ne potrebujemo teroristov in samomorilcev. 50 milijonov muslimanov bo Evropo pretvorilo v muslimanski kontinent v nekaj desetletjih.« Po podatkih iz leta 2007 je bilo v Evropi 52 milijonov muslimanov, do leta 2017 se bo to število podvojilo na 104 milijone. Za primer: v zadnjih 30. letih je v Veliki Britaniji število muslimanov z 8.200 zraslo na 2.5 milijona. Svet, v katerem živimo mi, ne bo več isti, v katerem bodo živeli naši vnuki.
Razlog za paniko? Nikakor! Je pa razlog (naj ne zveni kot sebično), da postavimo naše sobivanje na takšne temelje, na katerih bomo lahko tudi mi dolgoročno (pre)živeli. »Deluj tako, da bo tvoja osebna maksima lahko obveljala kot obči zakon!« svetuje Emanuel Kant. In papež Frančišek (ob obisku Sarajeva): »Tista oseba, tisti narod, ki sem ga videl kot sovražnika, ima isto obličje kakor jaz, ima srce kakor jaz, dušo kakor jaz, saj imamo istega Očeta v nebesih. Resnična pravičnost torej pomeni storiti tisti osebi, tistemu narodu to, kar želim, da bi oni storili meni, mojemu narodu. /.../ To je potrebno zato, da lahko odkrijemo bogastvo vsakega, ovrednotimo to, kar nas povezuje ter da gledamo na razlike, kot na možnost za rast v spoštovanju do vseh. Potreben je potrpežljiv in zaupen pogovor, da bodo lahko posamezniki, družine in skupnosti posredovale najprej vrednote lastne kulture ter sprejemale dobro, ki prihaja iz izkušnje drugih.«
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (11) 2015, str. 42

Nagrobni zapis v palestinskem mestu Lydda že od leta 368 poveličuje »svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija«, ki goduje 23. aprila. Njegovo ime izhaja iz grške besede Georgius in pomeni kmetovalec. Naj nam sv. Jurij pomaga, da se bomo zmogli vrniti od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – prehrana

Francozi ne le da so naredili preiskavo, objavili so celo rezultate. Ugotovitve kažejo, da učenci zaužijejo v šolskem obroku (na dan analize) 81 kemikalij. Od teh je polovica za zdravje problematičnih, nekatere med njimi pa so zagotovo rakotvorne. Upravičeno domnevam, da bi bili tudi pri nas rezultati zastrašujoči.
Človek se je umaknil od naravnosti k sterilnosti in to postaja usodno. »Narod si bo pisal sodbo sam.« In pisati smo jo začeli, ko nas je zajela bakteriomanija – strah pred bakterijami vseh vrst, ne le patogenimi. Obseda nas groza pred tistimi drobcenimi živimi bitji s katerimi sobivamo že tisočletja – pravzaprav smo z njimi najtesnejši domačini: bivajo namreč ne le ob nas, pač pa tudi v nas.
Kar naenkrat v šoli kuharica ni smela več uporabljati solate s šolskega vrta, niti mleka od domačih krav, ne peteršiljčka, ki je zrasel na njeni njivi … V vsem naravnem so bile grozne bakterije in te je bilo potrebno uničiti! S čim? S kemikalijami, s stotinami kemičnih pripravkov. Vse mora biti čisto do sterilnosti!
Ni pomembno, koliko je v tisti ‘čudoviti’ uvoženi solati strupenih – celo smrtonosnih kemikalij. Vprašanje je le: Koliko je bakterij? In teh seveda ni! Kot ni več tiste zdrave kmečke logike, ki bi nam dala misliti, da nekaj kar ubija, ne ubija le bakterij, pač pa po vsej verjetnosti tudi nas. Solata, ki jo prinese kmet s svoje kmetije, ne more po videzu konkurirati tisti iz Italije, ki je še po tolikih dneh čudovito sveža (zakaj ne pomislimo, zakaj?), tudi mleko, ki ga dobimo od domače krave ne more biti trajno nekaj mesecev, tako kot tisto, ki so ga uničili v njegovi naravni strukturi (in kako naj koristi, kar je v svoji srži ubito?) …
Žal premnogi strokovnjaki (tudi tisti za varovanje potrošnikov – celo v izjavi za nacionalno TV) hitijo z opravičevanjem takšnega početja, češ da telo kemične strupe predela. Veste, takšne izjave so možne, samo ko umre zdrava kmečka logika. Kateri kmet bi dal svojemu otroku vsak dan v hrano koktajl 81 kemikalij (med njimi celo rakotvorne) in bi ob tem razlagal, da v malih količinah uživanje strupa ni sporno. Z bakterijami, s katerimi sobivamo že tisočletja, bomo preživeli, s problematičnimi kemičnimi koktajli pa zagotovo ne!
Danes je na tržišču približno 104.000 kemičnih spojin (in med njimi je možno 3 milijarde kombinacij!). Le neznatni del so jih testirali glede toksičnosti. Zakaj? Zato, ker je s tem omogočena nedorečenost, katere spojine so strupene, za koga in v kakšnih odmerkih – in med tem se legalno uporabljajo tudi v prehrambeni industriji. Ne brez posledic! Stroka opaža padanje telesne odpornosti, znižuje se plodnost moških - tudi tabletke so lahko problematične ... V onkologiji je soglasje, da je oseba, ki je vse življenje izpostavljena majhnim količinam karcinogenih snovi, prav tako toksično ogrožena kot ob nekaj velikih odmerkih karcinogenov. Kemikalije namreč povzročajo mutacijo celic. Vse to vemo, pa morajo kljub temu šolarji dan za dnem zaužiti koktajl 81 kemikalij. Mi pa še kar naprej širimo strah pred bakterijami, da lahko zameglimo pozornost na dejansko problematične kemikalije.
Predlagam, da se zavestno odpovemo s toksičnimi E-ji obremenjenim živilom (bodite pozorni na barvila, ojačevalce okusov, konzervanse …). Sam sem jih že odvrgel v kontejner za strupene odpadke. Starši, naj se okrepi vaša samozavest in ob analizah glede bakteriološke obremenjenosti živil, zahtevajte tudi podatke o kemični prepojenosti hrane, ki jo v šolskih prostorih zaužijejo učenci. In ne dajte se odpraviti na lahek način. Saj so lahko na sicer sterilni hrani problematične spojine. Gre za vaše otroke!
Pred cerkvijo v Komendi stoji na kamnitem podstavku zvon s pripisom: Molimo za zdravo pamet. Sam predlagam: Molimo za vrnitev zdrave kmečke logike! In vrnimo se k vrtovom. Začnimo se ponovno učiti obdelovati zemljo. In to čim prej – dokler so še med nami poznavalci naravnega kmetovanja. Sam bom imel že to pomlad svoj vrt. Če nimate te možnosti, vzemite pri bližnjem kmetu v najem delček zemlje in pridelujte, če je le mogoče, lastno hrano. Kupujmo zelenjavo pri kmetovalcih, ki kemično ne bremenijo živil in zemlje, ter jim dajmo za njihov trud pošteno plačilo. Strup pa pustimo pri miru!
Ljudje! Od sterilnosti se moramo vrniti nazaj k naravnosti – seveda če je naš interes preživetje.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2011, str. 36

Zame niso temeljni dokaz o Kristusovem vstajenju (in tudi zato o našem življenju po življenju) pričevanja zapisana v evangeliju, pač pa osebno izkustvo. Kristusa srečujem namreč živega – sedaj, tukaj … na poti svojega življenja in v življenju tolikih, s katerimi sem sopotnik. Vedno znova, ko me zajameta v čutenju ali mislih mrak in tesnoba in kličem (se dramim v zaznavo) Boga z njegovim imenom: »Jezus Kristus …« se začne buditi v meni Svetloba Ž/življenja. Ob klicanju Sneguljčice se kaj takšnega ne dogodi – ne pomaga. Ne teorija, predvsem izkustva tolikih potrjujejo Jezusovo živo navzočnost – (od)rešujočo (po)moč njegove bližine. Zaupal vam bom samo eno izmed mnogih, ki se me je pred leti dotaknilo prav v dneh velikonočnih praznikov.
Spominjam se prvega srečanja. Zbegano me je pogledala: »Pater ste? Kaj vas je kdo poklical? Vse v bolnišnici obiščete? Lepo! Veste, jaz nisem verna; pravzaprav verujem drugače kot vi. Verujem, moram verovati, da bom ozdravela. Žena sem, mati sem …«
Po tistem sva se videvala teden za tednom. Poklepetala sva o otrocih, o možu, delu … predvsem pa o njeni veri, veri, da bo ozdravela, veri, ki je bila iz teden v teden bolj krhka in nemočna, kot je bila krhka in nemočna tudi ona sama.
Prišel je veliki teden. »Bolnike obiskujem, pa sem prišel še vas pogledat.« Niti rahel gib ni nakazal pozornosti. Poteze obraza so govorile o izgubljeni veri v življenje. Molčala je, zazrta v praznino stene in svojega zemeljskega konca. Kako težko je stati ob nekom, ki izgublja vse in se pogreza v mračno odsotnost vsega, kar mu je dragoceno. Moreča tihota je izsilila besede: »Gospa, oprostite. Ali lahko molim? Ali lahko molim nad vami?« Rahel trzljaj vznemirjenosti, potem dolg molk in končno: »Pater, jaz nimam vere.« Zopet molk, kot vstopanje vase in potem tako neizmerno boleče: »Prosim, molite zame.« Pristopil sem k vzglavju, ji položil roko na čelo in prosil Njega, ki je Svetloba življenja, naj prebudi v tej ženi vero in upanje, naj se prebudi v njej kot Živa voda, ki prinaša življenje.
Bila je velika sobota. Ministranti so navdušeno pripravljali velikonočni kres za vedno znova tako pomenljivo slavje svetlobe, ko je prišel njen mož. »Pater, moja žena umira. Od jutra nenehno šepeče eno samo besedo … besedo Jezus. Vprašal sem jo, če želi, da jo obiščete in je potrdila.«
Stopil sem v sobo. Od bolezni do konca izžeta je počivala v belini postelje. Tiho sem pristopil, da bi ji s svetim oljem zarisal na čelo znamenje odrešenih. Ob dotiku se je zdrznila, odprla oči in bilo mi je podarjeno nekaj najlepšega, kar sem do sedaj videl v življenju: pogled, tako poln svetlobe, radosti, miru – bil je pogled Večnosti. Z njo sem delil čutenja spoznanja, da odhaja – ne v brezno brezsmisla in praznine, marveč v polnost življenja. Besede so molčale, celo misel je jecljala prevzeta pred Veličino, ki je odpirala vrata – bila je Mir, Ljubezen, Svetloba življenja …V tihoti ugašajočega dne velike sobote sem smel zreti v oči, v katerih je že vstalo Življenje, ki je vedno znova oznanjano, še posebej ob veliki noči, ki je prav zato praznik vseh praznikov. Ali je v našem zemeljskem bivanju – ob vseh, ki so nam tako neizmerno dragoceni, lahko še kaj bolj pomembno in pomenljivo kot oznanilo, da naše ljubezni niso ogrožene, da so naše ljubeče vezi neminljive? Prav zato zveni tja k Bogu vedno znova, ko se oglasi velikonočna aleluja, radostna hvaležnost srca.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2013, str. 43

VELIKA NOČ. Praznik zmage iz smrti obujenega življenja; praznik ob misli na vse, ki so že prestopili prag večnosti in so sedaj angeli mojega, tvojega … zemeljskega popotovanja ...

Naše življenje je nenehno iskanje in približevanje Svetlobi, dokler ne dosežemo polnost njene Bližine. Kot pečat na to mojo vero sem doživel očetov pomežik ob slovesu – namenil mi ga je že iz večnosti.
Kljub moji veri se bojim trenutkov zadnjega slovesa od tukaj in sedaj meni dragih oseb. Tako zelo smo si dragoceni v teh naših zemeljskih podobah. Kot nas evharistija objame in zajame z Ljubeznijo tja v globino duha, prav tako so telesni objemi nam ljubih evharistija našega srca. In kot ne morem živeti brez božjih dotikov blagosti, ki so blagoslov in milina – milost, prav tako se bojim izgubiti na otip domačine mojega življenja.
V zori, ki je naznanjala nov dan, je oče prestopil prag večnosti. Po slovesu od njegove samo še podobe sem se vrnil tja med hribe, kjer domujem na samem. Vstopil sem v hišo in takrat mi je bil podarjen očetov pomežik iz večnosti.
V domu imam sliko, ki prikazuje kako se zemeljsko vrtinči v presežno. Če sliko obrneš, potem na hrbtni strani vidiš, kako se vse, kar živi, osvobaja v nebeško. K tej sliki je usmerjen reflektor. In ta se je v treh pomežikih prižgal, potem je nekaj minut svetil in potlej ugasnil. V hipu mi je bilo jasno, da je to znamenje. Govorim po človeško: Oče je vedel, da me bo premočno zajela otožnost. In si je izprosil pri Bogu pomežik, v katerem sem razbral igrivost, hudomušnost, predvsem pa radost. Ko je luč ugasnila, sem, kot nejeverni Tomaž, stopil k stikalu, da bi preveril, če je dobro izklopljen. In se je pomežik ponovil: trikrat na kratko – igrivo in potem, za povrh še nekaj minut … To igro svetlobe sem doživel kot vprašanje očeta: »Zakaj dvomiš, da sem v Življenju?«
Podoben pomežik iz večnosti je doživel tudi prijatelj, ki ga omenjam v sestavku na prejšnjih straneh. Bil sem sedmošolec, ko sem stal ob grobu njegove matere. Videl sem, kako se je bolečina duše zarezala v sivino prijateljevega obličja. Vem, da se mi je zdelo, da umira ob materi tudi on sam. Njeno telo so spustili v grob, on pa se je zgrudil na prst, ki je zakrila obličje nje, ki mu je v življenju toliko pomenila. Po tistem sem se prijatelja izogibal. Bal sem se, da bi se ob srečanju prebudil spomin na dogodek, ki je bil zanj do konca boleč, zame pa neizmerno moreč. Čez čas pa me je ustavil on sam: »Veš, mama me pravzaprav niti ni zapustila,« mi je rekel. Začuden sem ga pogledal. »Dober teden, preden je odšla, je želela, da se pogovoriva na samem,« je govoril. »“Veš, Peter” (ime sem spremenil), mi je rekla, “kar velik si že in nekatere stvari boš moral razumeti. Peter, jaz odhajam, toda zapustila te ne bom. Mati nikoli ne zapusti svojega otroka.” Potem mi je naročila: “Peter, moli, redno moli. Ne bom te zapustila …” Umolknila je in zašepetala: “O, Gospa moja, o Mati moja, tebi se vso darujem in da se ti vdano izkažem, ti posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in v srcu svojega Petra,” je mati dodala.
Umrla je, jaz pa nisem mogel moliti, nisem mogel izpolniti njenega naročila. Kako naj kličem Boga, ki bi lahko edini preprečil odhod matere, pa tega ni storil, čeprav sem ga tako zelo prosil in rotil. Bog je postal moj veliki sovražnik. Konec z molitvami, konec z mašo … Bog ni hotel uslišati moje prošnje, odvzel mi je mater.
Bilo je dva meseca po njeni smrti. Vrnil sem se iz šole. Dom prazen, v duši samota. Torbo sem vrgel v steno. Nisem zmogel več. Zaprl sem se v sobo in do konca zapuščen sem zajokal. In takrat me je prešinil mamin šepet: “Peter, moli!” Ne vem, kaj je bilo. Morda je bil le spomin? A bile so mamine besede in nekje v meni kakor dotik njene bližine. Začel sem moliti – ne, začel sem ječati molitev, enkrat, pa še enkrat … In potem … ko nisem več mogel … nisem bil več sam. Bila je ob meni. Čeprav je nisem videl, je bila otipljivo navzoča.«
In prijatelj pravi, da je tako tudi danes.
Govorijo, da je za rajne dobro moliti. Res, dobro se je z besedami molitev dramiti v zaznavo tega, kar naša telesna čutila ne morejo videti. Naše duhovno ima vse polno tipal s katerimi zaznava presežno – ne le Boga, tudi vse, ki so v Njegovi Ljubezni od-rešeni. Ko moliš za rajne, si notranje prebujen in si z njimi v sočutju. Njihov mir nas prebuja v spokojnost in njihova radost napolnjuje tudi naše življenje in je v po-moč in oporo. Po rajnih se pritihotapiš v zaznavo tega, kar bo nekoč tudi naša večna resničnost. Kako plehko in ‘plehnato’ je biti površnež in zreti le to, kar je na-videz, – spregledovati pa, kar je resnično v Življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2012, str. 30

Ali Boga moti petkov zrezek?
Jan se je z jutranjo brezvoljnostjo privlekel v kopalnico. Naslonjen na rob umivalnika si je rekel: “No, Jan, zdaj pa le odpri oči in poglej v nov dan, ki je pred tabo!” Tako mu vedno znova govori mama. In tudi to, kar je napisano na ogledalu, je njena fora: ‘Nasmehni se! Ta dan je tvoja priložnost!’
Kako naj se nasmehne ob tej kruti jutranji uri? “Kako že pravi Uroš?” je pomislil. “Rana ura slovenskih fantov grob. Če to ni res!” Saj zvečer ni problem – bedi lahko kolikor dolgo hoče, samo zjutraj ... Ja, zjutraj!
Slekel je majico in se osvežil s hladno vodo. To zbudi. Potem je iz kota pobral ročne uteži, se postavil pred ogledalo in glasno štel vsak zgib. Opazoval je mišice, ki so v naporu kazale svojo moč. “Ni slabo,” je pomislil, ko je v kopalnico stopil oče in se mu nasmehnil v jutranji pozdrav.
»Si dobro spal?« je vprašal Jan med dvigovanjem in štel: »Devetnajst, dvajset ...«
»Tako, tako ...« je zamomljal oče med zobno ščetko in peno v ustih. Potem se je, še vedno sklonjen nad umivalnik, zazrl v sina, ki se je ponosno opazoval v ogledalu.
»Si zadovoljen s sabo?« ga je vprašal, ko si je spral usta.
»Enaiiintrideset ... mhm ... dvaiiiinnntrideset« – in je povesil roke, si oddahnil in vrnil uteži na njihovo mesto. »Ni slabo,« je dodal.
»Za fanta je pomembno, da se utrdi v moči,« je rekel oče.
»Kaj misliš s tem?« je zanimalo Jana. Vedel je, da bo oče pomodroval.
»Pomembno je krepiti moči za življenje. Dobro je, da si ponosen na svoje telesne moči – moški se moramo potrditi v tej moči ... samo: bodi pozoren, da bo tudi tvoja notranja moč rasla z močjo tvojega telesa.«
»Kako to misliš?«
»Bodi močan kot osebnost: ne le telo, tudi srčnost in duhovna poglobljenost! Bodi celovit v svoji moči!«
»Si lahko bolj konkreten?« je rekel Jan in čutil, kako ima svoje možgančke še vedno jutranje zaležane. Dvignil je misel k večji pozornosti.
»Bildaj tudi moč svoje osebnosti, ne le svojih mišic,« je pojasnil oče.
»Kako?«
»Na primer tako, da si ne dopustiš, da bi dobil vse, kar ti pade na pamet – da obvladuješ svojo razvajenost, da krotiš svojo fantovsko nestrpnost!« je predlagal oče.
»Ta je pa težka!«
»Je pa izziv!« je odvrnil oče. »Lažje je, če ti postavljajo meje drugi, samo, Jan, sedaj je čas, da si jih začneš zavestno postavljati tudi sam!«
»Tu mi morate še pomagati,« je bil Jan iskren. »V meni je ...«
»V tebi je ... v vsakem moškem je strast moči – dar, ki je naš ponos, nam je pa lahko v pogubo, če ga ne znamo in zmoremo voditi. Moške moči so silovite in jih moraš obvladati!«
»Kot konje, ki jih imaš na vajetih,« je pripomnil Jan in bil hvaležen očetu, da deli z njim v iskrenosti svoja čutenja. Samo z resničnimi si lahko resničen. Iskren si lahko samo ob nekom, ki se ne spreneveda, ki se ne boji svoje resničnosti in je ne izkrivlja – in z njo samega sebe. Ob njem se ne počutiš sam na svoji poti. Težko je biti sam v svojih doživljanjih!
»Moški mora znati voditi svoje moči,« je dopolnjeval v svoje razmišljanje oče. »Ne dušiti, pač pa voditi!« je poudaril.
»Ni lahko!«
»Je pa nujno! Zato le bildaj, ampak ne le svoje telo – tudi svojo voljo! Fantovska moč se meri z močjo njegove volje! Tisti, ki misli, da mora dobiti takoj vse, kar se mu zahoče, ne bo prišel visoko, predvsem pa ne bo nikoli dosegel tistega moškega zadovoljstva, ki je nagrada za napor, ki terja tudi odpoved!« je bil oče jasen v besedah in s svojo osebnostjo. Prav z močjo svoje osebnosti je Jana vedno znova potrjeval in usmerjal v njegovi fantovski vznemirjenosti.
»In kako se bilda volja?« je s svojim zanimanjem vrtal Jan v očeta.
»V preprostih vsakdanjih stvareh,« mu je odgovoril, ko se je oglasila mama.
»A bi lahko vidva moževala pri mizi?« Zvenela je kot: “Pridita že vendar, čakamo vaju!”
Nedeljska srečanja ob mizi so bila vedno dobra. Janovi sestrici Neža in Ana sta že pričakovali in otroško preprosto čebljali z mamo, ki je prinašala s štedilnika. Jan jima je pogosto zavidal njuno otroškost. Ob njima je še bolj zaznaval, da sam ni več samo otrok, da je vstopil v odgovornost biti odrasel – biti odgovorno samosvoj. Tako, kot je to neizmerno želel, tako je bil pogosto tudi negotov. S prijatelji je lahko delil hotenje biti odrasel, a je delil tudi negotovost in če bi ne imel ob sebi očeta – h komu bi pogledal za odgovore, ki ti jih zastavlja življenje, ko te uči sproti?
Janu je zadišalo po domačnosti, ko je pozdravil mamo in za ‘dobro jutro’ skuštral sestrici, ki sta se kakor ujezili, pa se vendarle več kot veselili svojega velikega brata, ki je možato sedel na svoj stol ob očetu.
»Kaj ne bo salame?« je zanimalo malo Nežo, ko so vsi sedeli za mizo.
»Danes je nedelja,« je spomnila Ana.
»Postna nedelja!« je rekla mama. »In dogovorili smo se, da za postno nedeljo zjutraj ne bo salame.«
Na mizi je bil kolač kruha in ob njem v vrčkih bela kava in čaj.
»Kaj ljubemu Bogu na postne nedelje ne diši salama?« se je oglasila Ana.
Ta veliki so se nasmehnili, ‘ta mali’, pa sta pričakovali odgovor. Vprašali sta resno in na resno vprašanje se ni spodobno smejati!
»In v petek, ali ob petkih Bogu smrdi zrezek?« je spraševala k mami in očetu Neža.
Spogledala sta se. Otroci zastavljajo najtežja in najpomembnejša vprašanja!
»Vesta ...,« je začela mama v očitni negotovosti, ko ji je priskočil na pomoč Jan. Zavihal je rokav in pokazal svojo moč. Sestrici sta občudujoče zrli k svojemu bratu.
»Sta videli kako si močan, če treniraš?« Potem je rekel Jan pomenljivo, tako kot se govori, ko si zaupamo pomembno sporočilo: »Trenirati je treba ne le svoje telo, trenirati je treba tudi svojo voljo!«
»Kaj je volja?« ni razumela Neža.
»Volja je, da narediš nekaj, kar je težko!«
»In se ti ne ljubi,« je dopolnila Ana svojega brata.
»Kot se tebi sedaj ne ljubi jesti samo kruh in bi se razvajala s salamo,« je razložil Jan.
»In bi bila razvajenka!« je razumela Ana.
»To ni dobro!« je pripomnila Neža.
»Predvsem pa je za življenje zelo škodljivo!« je rekel zelo zares oče.
»Zato je potrebno trenirati voljo!« je poudaril Jan. »Na preprostih vsakdanjih dogodkih trenirati moč za življenje,« je razlagal sestrama in sam razumel, kar mu je malo prej rekel oče.
»In v postu treniramo voljo,« je rekla Ana.
»In vsak petek,« je dodala Neža.
»Da smo močnejši!« je rekla mama, ko je točila čaj v skodelice.
»Da imamo moč,« je govoril oče in rezal kose kruha, »za napore, s katerimi se moramo soočiti in jih brez močne volje ne zmoremo.« Ozrl se je k Janu in dodal: »Če imaš nekoga rad, boš do njega zahteven, ker veš, da ga moraš usposobiti, da bo zmogel sprejeti realnost in ne idealnost življenja!«
“Ja, to je pomembno!” je pomislil Jan in drobil svoj kos kruha v belo kavo.

GRŽAN, Karel. (Dotik bližine), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 03, str. 72-73.

2. marca goduje sv. Neža Praška (1205-1282), klarisa. S svojim načinom življenja nam sporoča, kako dragoceno je ko te nekdo podpre v tebi samem.

Kar naprej telefonarim v Nazarje in jih nadlegujem. Ne le zase. Toliki so, ki jih je življenje izpilo in jim je potrebno dodati moči – ne navzven, pač pa v njihovo notrino. In sestre klarise, ki noč in dan ‘dežurajo’ pred tabernakljem, so za to specialistke. Po njihovi povezanosti z Jezusom (v svoji molitvi te preprosto Nanj navežejo) se dogajajo izjemne stvari – umirjajo in razrešujejo se tudi najtežje notranje zagonetke.
Ujetniki racionalizma stavimo veliko le na svojo pamet. Z njo bi radi obvladali vse: ne le tehniko, pač tudi človekovo psiho, pa naše duhovne razsežnosti ... In se gremo razne tehnike in analize. A je očitno tako, da človeka ne moreš ‘obvladati’ le z razumom, prav tako mu ne moreš pomagati le s pametovanjem. Ob vsem racionalnem potrebuje, da ga imaš rad (empatija) in v njegovi duhovni razsežnosti ga lahko okrepiš, če zanj tudi moliš - ga navezuješ ne nase, pač pa na Boga.
Vem, da ste se nekateri ob tej trditvi zdrznili. Drznil sem si zapisati: da v našem času tako močni in poveličevani človek ne zmore vsega obvladati. Še več, zavestno dodajam, da nimamo za to niti pravice. Človek sega v presežno in si mu lahko najbližji in v oporo, če ga v povezanosti z njim duhovno navezuješ na Boga - če zanj moliš. V Bogu so namreč tiste svete moči, ki svetlijo in okrepijo. Iz svoje izkušnje lahko zatrdim, da je tako.
Številne (tudi telesne) bolezni koreninijo v psihi – pravzaprav so le pokazatelj duševne razbolelosti ali preobremenjenosti. Sam sem pred tremi leti začel izgubljati zavest (izklapljalo me je, ker je bilo preveč vsega). Da je razlog temu psihična preutrujenost, sem sklepal tudi po tem, ker nisem mogel več voziti skozi predore. V nepozabnem mi ostaja spomin, ko sem prvič komaj prevozil avtocestni tunel – s skrajnim naporom sem se ohranjal pri zavesti. Po tistem sem obvozil sleherno možnost, da doživim kaj podobnega in s tem ogrožam sebe in druge.
Pokazatelji izčrpanosti so postali tako mučni, da sem prosil za pomoč duhovnika, ki se ukvarja tudi s psihoterapijo. Da se bova morala srečevati enkrat tedensko kakšna tri leta mi je pojasnil. Še isto popoldne sva se slišala s prijateljem, ki ni duhovnik. Razložil sem mu situacijo, on pa me je vprašal: »Pa sta kot duhovnika za razrešitev tvoje stiske tudi kaj molila?« Nisva. Šla sva se samo psihoterapijo. Moški raje pametujemo, manj molimo.
Po nekaj dneh me je zopet poklical: »Pridi v Dramlje!« In sem šel. Začel mi je pripovedovati: »Te dni sem zate molil. In ko sem rekel Gospodu, naj ne dopusti, da bi te tri leta mrcvarili, sem zaznal, naj prosim zate.« Zazrl se je vame in vprašal: »Veruješ, da je Jezus Rešitelj?« Seveda verjamem! »Veruješ, da te lahko s svojo močjo odreši in s svojo ljubeznijo notranje ozdravi in okrepi v tvoji preizčrpanosti?« Ob tem vprašanju sem se zdrznil. Menda ne bo rekel, da me je Jezus rešil. A kaj naj mu odgovorim? Če bi ne bil duhovnik, bi se verjetno takrat v odgovoru izmaknil - tako pa ... »Verjamem!« sem rekel in upal, da se ne bo nadaljevalo, kot se je: Povabil me je k molitvi. Vem, sliši se čudno. Če bi zapisal, da sva samo razglabljala o mojih težavah, bi bilo v normah naših predstav. Midva pa sva molila. Mnogi, ki niso duhovniki, mnogo bolj kot jaz stavijo na svete moči, ki svetlijo in ozdravljajo. In zato molijo za tolike. V Bogu ni daljav, ni ločenosti .. Jezus pravi, da smo v Njem eno!
»Včeraj mi je dal Gospod vedeti: rešen si. To je potrdil z znamenjem. Sedi za volan in pelji skozi predora proti Mariboru!« Zajela me je groza. Nikoli ne vozim tujih avtomobilov. Sedaj pa ... Sedel sem za volan in prosil Njega, v katerega verujem, naj me reši moje nevere. Čutil sem kako mi pot obliva telo. Še nekaj deset metrov in ...
Nič ni bilo. Pravzaprav mi je postal predor proti svojemu koncu celo čarobno lep – s tistimi lučmi se mi je zdel kot praznično ozaljšan. Tudi viadukte proti sledečemu tunelu sem prevozil notranje miren. »Veš,« je rekel prijatelj, ko sva se bližala svetlobi na koncu drugega tunela, »predor je samo bližnjica od ene svetlobe k drugi.« In sem vedel, da sem od-rešen. Od takrat vozim notranje miren tudi skozi najdaljše predore. Nekdo je molil zame in svete moči so me okrepile in sem ozdravel!
Ko sem končal tale zapis me je poklical prijatelj, ki je pediker mojima konjičema (kovač, ki jima ureja kopita). Prosil sem ga za odmev na prispevek. Ko sem mu prebral zapisane vrstice, je rekel: »Hotel si povedati, da te je molitev odrešila. To je super!« »A prispevek?« sem želel potrditev, on pa je odgovoril: »Ne – super je to, da nas molitev odrešuje!«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (3) 2011, str. 36-37

Kako zanimivo, celo sedež apostola Petra ima svoj prazničen dan (22. februar). Ob tem sem pomislil, kako nam je v škodo, če se zasedimo – če si želimo sprememb, ne da bi karkoli spremenili
Mnogi so, ki pridejo na pogovor, ker jih življenje pekli, in hočejo ‘na boljše’, a so med njimi redki, ki so pripravljeni za to tudi nekaj storiti in spremeniti način življenja. Kakor da ne razumemo potrebnosti napora za (med)osebno rast. Zadostoval naj bi pogovor, največ dva … – pogovor, ki ga seveda plačaš in si s tem zagotoviš občutek, da si dobil, kar potrebuješ. Odkar lahko marsikaj kupimo in nam ni potrebno v trudu pridelati, se nam pač zdi, da lahko za določeno ceno kupiš tudi zadovoljstvo življenja. Kako presenečeni so ljudje, ko jim povem, da za pogovor ne potrebujem plačila v denarju; cena, ki jo bodo morali plačati, je napor, ki ga bo potrebno vložiti v spremembe za želene cilje. To je mnogo bolj drago(ceno) od še tako zasoljenega zneska pri nekaterih svetovalcih. In kako radodarno jim dajejo ljudje na postavljeno ceno še krepko napitnino – da bi bili čim bolj gotovi, da so s pogovorom-plačilom pridobili tisto, po kar so prišli – novo kvaliteto življenja.
Da ne boste mislili, da si sam ne želim sprememb na pravkar opisan način. Samo primer iz preteklosti (ker si slabo-umnih ravnanj sedanjosti, še ne priznam). V času župnikovanja na Razborju pod Lisco so me postavili zdravniki pred dejstvo, da bom zaradi oslabelosti srca moral spustiti svojo ‘tonažo’ – potrebno bo pač shujšati. »Poglej se, kakšen si!« mi je rekel zdravnik. Res, v ogledalo sem se pogledoval le še mimobežno, tudi izložb že nekaj časa nisem opazoval, ker bi v odsevu stekla videl tudi sebe. Saj ne, da se do sedaj nisem trudil: če seštejem koliko kilogramov sem spravil dol v desetletjih mojega življenja, je to kar lepa cifra, a če seštejem, koliko sem jih pridobil gor, pa je ta še lepša. “Poiskati moram nov način,” sem si rekel in sem ga našel – na hrbtni strani revije. Fotografija zlovoljne debelinke s pripisom: Prej, zraven pa taista dama vsa srečno nasmejana s pripisom: Sedaj. Vau, kakšna sprememba, kakšna postava! Ob očitnem dokazu učinkovitosti ananasovih tablet za hujšanje je bilo razloženo, da tablete učinkujejo ob nespremenjenem načinu prehranjevanja in gibanja. Prav to sem iskal! In sem jih naročil. Res, cena je bila zasoljena, toda proizvajalec je ob nakupu mesečne količine pridal (in to zastonj) tabletke še za dodaten teden hujšanja! (Kako primitivno nas lahko ‘nategujejo’!) Stopil sem na tehtnico – pravzaprav sem stopal dan za dnem in pričakoval čudežno spremembo. Te pa preprosto ni bilo.
Brez muje se še čevelj ne obuje, so vedeli že naši predniki. Ni sprememb na bolje, brez sprejetega napora. Največkrat nas v sprejetje tega primora stiska, ki jo z napačnim ravnanjem povzročimo in jo tudi osebno izkusimo. To velja tako za spremembe v osebnem, medosebnem kot družbenem življenju. Se spomnite složnosti poslancev ob sprejemanju sklepov za razvoj naše dežele, ko so jim na vrata skupščine rožljali protestniki? Ko so se ti umirili, pa se zopet veselo igrajo Med dvema ognjema.
Kako se me je stiska drugih dotaknila in me primorala v spremenjen način bivanja, vam povem v enem od sledečih prispevkov; kaj premakne vas, si povejte sami; naše poslance pa bi morda primoralo v manj brezobzirne spremembe bivanjskih pogojev za že tako prikrajšane, če bi tudi sami izkusili resničnost tistih na dnu, ki jih vse preveč pečatijo v brezizhodnost. Dovolj bi bilo, če bi jim odrezali čudovite dodatke na njihove že tako neskromne plače, te pa bi znižali na raven revnih, do katerih so očitno brez razumnega (kaj šele srčnega) občutka. Prepričan sem, da bi bile njihove odločitve potem mnogo bolj za blagor vseh, ki jim je Slovenija dom(ovina).

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2013, str. 43

21. februar je dan materinščine  - naj bo tokratni razmislek na temo:

Prisluhnil sem prepletanju glasov sredi druščine mladih. V besedovanje so se kar naprej vpletale besede: life, full, cool, loser, mega, OK, the best, happy …
»Ker mi udari ‘tujščina’ na živce sem povprašal: »Pa je res potrebno uporabljati toliko tujk?«
»Saj samo barvamo jezik, da ni tako pust!« se je oglasila mladost in dodala. »Iščemo sončnost in sočnost življenja« – očitno tudi slovenskega jezika.
Od takrat pa do danes, ko zapisujem te vrstice, razmišljam, kako v pogovoru obarvati zborni, knjižni jezik in se pri tem izogniti ‘tujcizmom’. In sem se domislil: storimo to z materinščino, ki je narečje knjižnega jezika. Slovenci imamo v narečjih tolikšno barvitost – pomislite: komaj dva milijona nas je, pa imamo več kot 50 narečij, medtem, ko jih ima sto milijonski ruski narod le bornih 20. Vem, pri nekaterih jezikoslovcih se bo prebudil pomislek; knjižni, zborni jezik je pomembna pridobitev. Komaj v 19. stoletju sta se na slovenskem poenotili dve knjižni normi na glasoslovni in oblikoslovni ravni: Küzmičeva in Trubarjeva. In šele, ko smo med vsemi narečji sprejeli skupni imenovalec jezika, smo lahko začeli razmišljati o skupni – samostojni državi. Res je, jezik nekega naroda ima svojo trdno osnovo v knjižni normi in zato je ta pomembna; narod mora imeti svoj uradni jezik, ki je umetelno lep in nam je dragocen, toda v njem ne more biti nikoli tiste polne srčnosti, kot jo nosi v sebi materinščina. V narečje smo bili rojeni! Nismo bili rojeni v knjižno besedovanje, rojeni smo bili v materinščino, ki je (p)oseben odtenek nam Slovencem skupnega jezika. V narečju nam je šepetala svojo ljubečo naklonjenost naša mati od prvih trenutkov življenja. Narečje je prav posebej v srčno zaznamovalo naše bivanje. Spominjam se očeta, s kako polno radostjo je spregovoril ‘po Koroško’. Mladi duhovnik Janez Rus, je na vprašanje: zakaj vztrajno ohranja v pogovornem jeziku svoje narečje, odgovoril: »Trbovljščina je nekaj pristnega, živega in nanjo je vezana identiteta.«
Očitno želite mladi (in ne samo mladi) barvati jezik – v njem želite na (p)osebni način zveneti, izstopiti, se poudariti, prikazati … – zakaj bi morala biti to angleščina, zakaj bi ne bile to čudovite narečne besede kraja, pokrajine v kateri smo bili rojeni? Kaj pravite na ta predlog? Naša slovenščina ima v narečnih besedah tako zanimive ocvirke. Že jed nam paše, če je začinjena in sočna, kaj šele pogovorni jezik.
Ko sem bival v Prekmurju, sem po nekaj mesecih začel uporabljati nekatere prekmurske besede. Kmalu me je nekdo opomnil: »Ti govori po vaše in jaz bom po naše, pa bo za oba lepo!« Takrat sem uvidel, da je večglasno besedovanje lepše, bolj barvito od enoglasnega; da pravzaprav v prijateljski družbi zvenimo bolj osebno, če si dovolimo materinščino – narečno besedovanje in ne čisti zborni jezik, ki nas lahko poudari kot uradne, strokovne … in če ob tem zapremo še pipico srčnosti, potem zvenimo celo sterilno. Materinščina ne more biti nikoli takšna, kajti v njej bije srce matere. Ko se malo dete hrani tam na njenih prsih, se ne hrani samo za telesne moči; tam prisluškuje tudi utripu srca in prvim besedam, ki mu jih mati šepeče. Ta beseda ne more biti nikoli hladna – v njej zveni toplina, ki otroka prevzema. In v tej prevzetosti smo privzeli materin jezik in nam je neskončno lepo, ko ga slišimo in v njem spregovorimo. Tudi zato lahko najbolj osebno in najsrčneje začinimo misel ne s tujo (angleško, nemško …) besedo, pač pa z materno – narečno.
V nas je očitna težnja, da bi prerasli uniformiranost jezika. Ker nismo dovolj ovrednotili materinščine – narečja, se je po naši deželi (v poskusu kako prebiti uradnost) razpasla ‘tujščina’, ki je pritlehnost jezika. Če mu daje materinščina barvitost, mehkobo – odsev lepote naše dežele, ga ‘tujcizmi’ bremenijo in kazijo – odvečni so, nepotrebni. Zato predlagam: učimo se knjižnega jezika, a prav tako ohranjajmo materinski jezik, ki domuje v naši vasi, naši pokrajini. Če namenimo zbornemu jeziku tedensko npr. štiri šolske ure pouka, potem negujmo materinščino vsaj uro. To naj ne bo dodatno ‘mučenje’ učencev, pač pa preprosto prebujanje v dar in lepoto svojega kraja … Iz debla slovenstva (zbornega govora) se poglobimo tja h koreninam in koreninicam jezika – v barvitost besedovanja naših mater in očetov. In to storimo čim prej (da ne bo prepozno), da ne bomo zveneli le še zborno – enoumno – ne-umno.
V teh vrsticah sem se želel, ob dnevu materinščine, pokloniti narečjem slovenskega jezika in jih v vrednotenju postaviti na tisto mesto, ki so ga žal izgubila, a jim pripada, tudi zaradi slikovite pestrosti naše dežele!

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2012, str. 30