29. septembra godujejo nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael. Slednji je prepoznan kot varuh – branitelj zdravja ljudi, pa tudi živali, celo zemlje. Naj nas obvaruje pred tistimi, ki v semena vstavljajo kal smrti.

Saj poznamo staro modrost: Ex socio cognoscitur vir – Moža spoznaš po tovarišu, ki se ohranja med nami v reku: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. To, kar ‘uživamo’, nas spreminja; še več: celo spreminjamo se v to, kar sprejemamo vase, tako duhovno, kot čustveno in seveda telesno. Zato Jezus vabi naj pridemo utrujeni in obteženi k Njemu, ker nas druženje z Njim poživlja – Sveto svetli, vrača moči ... Resnično, Bog je Ljubezen, ki gre (po besedah sv. Terezije Avilske) do norosti – zaradi naše stvarnosti, postane tudi sam stvar(nost), da bi lahko bil za nas (od)rešujoča Bližina; pred dva tisoč leti pod podobo človeka, danes ta isti Bog pod podobo kruha – v evharistiji. (Kako notranje sestradan je človek, ki hrani le svoje telo.) Po kruhu Življenja, se nas Bog prav fizično dotika, da bi sleherna celica našega telesa pridobila (od)rešujoče moči – informacijo Življenja, ki premaguje m/noč smrti. Sv. Ignacij Antiohijski je zapisal: »Evharistija je protistrup smrti.« In potem pravi: »Božje zrno sem.« Tisti, ki nas ‘okušajo’ – naše besede, ravnanja ..., naj okusijo, kot pravi Ignacij, »čist Kristusov kruh«.
zapisi 09a 2013V tem svetu spoznanja dobrega in hudega, ki smo si ga (kljub odsvetovanju Boga – 1 Mz 2,16-17) izbrali, pa se naše izkustvo srečuje (žal) tudi s semeni, ki nosijo v sebi kal smrti. Samo primer: Vedno pogosteje srečujem mlade zakonce, ki ne morejo imeti otrok – so neplodni. Vem, razlogov je lahko več, a je po najnovejših raziskavah eden izmed temeljnih vzrokov uživanje hrane iz semen, ki nosijo v sebi kal smrti – po genski predelavi so tudi sama neplodna – ubita za razmnoževanje. Rezultati raziskav odkrivajo, da se genska informacija po uživanju gensko spremenjene hrane ‘pripne’ na naše celice. Zato je Ameriška akademija za okoljsko medicino (AAEM) pozvala zdravnike, naj predpisujejo svojim pacientom diete brez gensko spremenjene hrane. Navajajo številne študije na živalih, ki dokazujejo mutacijo celic, okvaro organov, bolezni prebavil in imunskega sistema, neplodnost ...
Kako satansko premeteno je vstavljati kali smrti v semena, ki so po božjem načrtu nosilci življenja. V orožarski industriji je z/Zlo razvidno. Ker pa je v njegovi naravi, da se prikrije (tako lažje preslepi), se je pritihotapil v prehrambno in celo farmacevtsko industrijo. Ja, tudi farmacevtsko. Samo za primer: Če imate doma tako reklamirani Lekadol plus C, preberite sestavine. Med njimi je tudi aspartam – E951 in potem se seznanite s posledicami uživanja. Kali smrti podtaknjene tja, kjer pričakujemo življenje!
Vedno številčnejše so pobude civilne družbe, ki jih ne gre spregledati. Med njimi tudi akcija imenovana: štafeta semen, v kateri nas vabijo, da zbiramo in sejemo domača semena, da si jih med seboj izmenjujemo in jih nekaj pošljemo tudi v hrambo v semensko knjižnico. Če se želimo izogibati uničujočim limanicam z/Zla, je potrebno uporabljati božje darove – tudi razum in svobodno voljo, ne živeti le nagonsko in brezumno uživati, kar nam podtikajo ter slepo ravnati v kar nas zavajajo.zapisi 09b 2013
V teh dneh sta me obiskala mož in žena v stiski svojega odnosa. V očitni zadregi ob srečanju je rekla gospa: »Kdo bi si mislil, da človek, ki je tako izobražen, zgleda ...« Za hip je obstala in očitno iskala drug izraz za besedo, ki jo je hotela spontano izreči. Končno je rekla: »... zgleda takole.« Menim, da je hotela izreči: »... zgleda kot kmet.« Škoda, ker ni tega tudi izrekla, saj bi doživel to kot kompliment. S stopnjo svoje izobrazbe se ne ponašam, sem pa ponosen, da sem ob svojem duhovnem poslanstvu tudi kmet (pravzaprav mali kmetič), kajti milost predpostavlja naravo – naravno. (Neredko poudarim, da sem duhovnik z radostjo in kmet s ponosom.) Če je v osemnajstem stoletju razsvetljenski mislec Rousseau pozval: »Nazaj k naravi!«, je ob začetku tretjega tisočletja vreden odziv na povabilo: »Nazaj k naravnosti!«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2013, str. 43

4. septembra goduje Mojzes (živel je tam nekje v 13. stol. pr. Kr.). Bil je neizprosen do vseh, ki so prirejali Boga za svoj interes.

Prav to mi je dejal znanec, ki me je obiskal v teh poletnih dneh.
»Kako to misliš: Bog ni žvečilka?« ga nisem razumel.
In mi je neprizanesljivo rekel, da zahajam v svojih pridigah v skrajnost, ko govorim samo o brezmejni božji ljubezni; Bog je ljubezen, a postavlja pred nas tudi meje, pravila – red, ki je potreben zaradi naše razpetosti med dobro in zlo. In potem mi je pripovedoval o pridigi prejšnje nedelje (pri nekom drugem): »On nas je celo pridigo krotil z božjo grozo.« In je razmišljal: »Skrajnosti niso v korist življenju. V Bogu je ravnovesje med ljubeznijo in odgovornostjo in je modro, če so takšne tudi pridige ...«
zapisi 09 2012Pa sem jih slišal! In potem sva poklepetala, kako je naše pojmovanje Boga v odnosu do ljudi podobno kot razumejo starši (in nasploh vzgojitelji) svoj odnos do otrok. Danes je modno govoriti samo o ljubezni, kot je bilo pred časom poudarjena predvsem avtoriteta. Toda tako samo permisiven kot samo avtoritaren pristop sta skrajnosti, ki vodita ali v ohlapnost ali prenapetost življenja. Pomembna je ‘zlata’ sredina, ki je v pravem razmerju ljubezni in avtoritete – brezmejna ljubezen ne izključuje mej!
Bog se je ob gorečem grmu razodel Mojzesu kot sočutni, pozorni sopotnik, a prav tako kot tisti, ki neizprosno terja izpolnjevanje desetih zapovedi. Cerkev pravi: kdor jih krši, smrtno greši – ubija, mori odnos do Boga ali bližnjega. Če ne drži 10 zapovedi, tudi stotisoč zakonov nima moči. Pravniki, dodajajo sicer vedno nove predpise, a s tem ustvarjajo le nepreglednost, ki jo izkoristijo dolgoprsti spretneži – nespretni sodniki pa lahko po črki zakona za dolg dobrih 100. evrov zasežejo hišo (Očitno so pozabili osnovo pravnega reda: krivični zakoni so nični!). – Ko se to dogaja, govorimo upravičeno o brezumju, kolapsu pravnega sistema, saj očitno omogoča zakonsko skrivalnico velikim prevarantom. To je trenutno stanje naše dežele, v kateri ni bil pravnomočno obsojen še noben megalomanski lopov, medtem ko sproti zelo vestno sodijo kurjim tatičem.
Zadostujejo osnovne zapovedi – zakonitosti, a te morajo držati in temeljno usmerjati naša ravnanja (To je mogoče le, če imajo Božjo avtoriteto – na človeško se očitno požvižgamo). Tisti, ki misli, da ga bo vodila le ljubezen, se lahko hitro izgubi (po domače bi rekli: ‘zabluzi’); čeprav nam prav ljubezen doda notranjo moč in spodbudo, da lažje živimo in negujemo medsebojno spoštljivost, odgovornost – da smo v ravnanjih pravični (V nesebičnem odnosu je to samoumevnost). Vsako idealiziranje škoduje odnosu!
Ker razodeva ime bistvene lastnosti imenovanega, je zanimivo, kako je naročil Jezus klicati Boga. Rekel je naj ga imenujemo Abbā. To v prevodu ne pomeni Oče, pač pa Očka. Oče je že v judovskem pojmovanju pomenil le od mojega doživljanja odmaknjenega ‘tujca’. Abbā – Očka ne more biti tujec mojega življenja – je moj najbližji, ki pa v svojem sočutju ni dobričina (ker bi me s tem onesposobil za stvarnost zemeljskega bivanja), pač pa je dober – sv. Frančišek Asiški ga zato poimenuje kar Dobrota sama in to: ‘Najvišja Dobrota’.
Ab-ba – Očka vključuje torej oboje: izraža tako materinskost (brezmejno ljubezen), kot očetovstvo (ljubezen, ki te prizemlji v odgovornost). Iz samega božjega imena Abbā lahko torej razberemo božanski (vzgojni, odnosni ...) koncept, ki je v ravnovesju med poosebljeno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo, ter ljubeznijo, ki lahko v takšnem območju preživi – najde svoje domovališče. Med ‘brezmejno’ ljubeznijo in mejami je potrebna skupna ‘točka’ – vez, ki je božanska in zagotavlja – vzpostavlja ravnovesje. Poimenovanje Boga z imenom Abbā, že simbolno to ‘ravnotežje’ nakazuje in tudi uresničuje.
Tudi ko se rodi v to življenje majhen otrok, ni več angel. Dobro in hudo ni le njegova realna okoliščina, pač pa je tudi sam razpet med dobro in zlo – to je njegova osebnostna resničnost. Kako pomembno je, da smo v krogu najbližjih prepoznani in sprejeti v tej resničnosti – v realnosti svoje osebnosti. Za razvoj slehernika je koristen uvid ne le v osebne kreposti, pač pa tudi v tiste ‘poglavitne grehe’, ki so (vsaj v kali) naša nagnjenost. Zavist, ljubosumje, jeza, maščevalnost ... so realna čustva slehernega izmed nas. Če smo v njih spregledani ali zavrženi, se z njimi ne bomo soočili in jih zato ne bomo obvladovali, preraščali, kanalizirali, predelovali (kot gnoj v humus). Trenutno se nahajamo v obdobju permisivne vzgoje: poudarjena je ljubezen, ki skuša otroku v vsem ugoditi; v njej je malo mej (ali sploh so?) in veliko pravic.
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo). Bog nas duhovno carta, da nas še bolj okrepi in spodbudi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti – naj bo tudi v tem naš pedagog!
Skrb za ravnovesje v izogibanju skrajnosti je eno izmed najpomembnejših in najzahtevnejših prizadevanj v našem življenju. Ni v ravnovesju, če prikazujemo Boga v podobi neprizanesljivega očeta; bila bi katastrofa, če bi živel med nami v podobi popustljive mamice – pravzaprav ga v takšni podobi, ne bi bilo več, ker bi propadel skupaj z nami: neodgovornimi razvajenci. Že iz pedagoškega stališča je bilo modro poimenovati Boga Abbā – Očka in ne mamica, saj že sam pojem Abbā nakazuje smeri božanske pedagogike: spremljam te z ljubeznijo, a kot tisti, ki terja od tebe odgovornost.
Kako (od)rešujoče je živeti v takšnem območju!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (9) 2012, str. 30

28. avgusta goduje sv. Avguštin (354-430), ki ga je Bog vodil v spoznanje, da pametni ne "pametujejo" le s pametjo

zanimiva zgodba njegovega življenja opisuje, kako se je ta veliki cerkveni oče Zahoda – kasneje so ga poimenovali ‘učitelj milosti’, sprehajal po morskem obrežju. Bilo je pred praznikom Svete Trojice in Avguštin je razmišljal, kako naj razloži ljudem skrivnost: en Bog je, v njem pa so vendarle tri osebe. V pozornost ga je pritegnil otrok, ki je zajemal s kanglico v morje in zlival vodo v jamico, ki jo je izkopal na peščeni obali. Seveda je voda takoj poniknila nazaj v morje. A otrok je vztrajal in prenašal in prelival ... Pametnega Avguština je seveda zmotilo otrokovo nespametno početje.
»Ja, kaj pa počneš?« ga je vprašal.
»Morje bom prelil,« mu je pojasnil.
»Kako boš prelil veličino morij v to majhno jamico?« je bil zgrožen Avguštin nad neumnostjo otroka.
In ta – pravijo, da je bil Gospodov angel, mu je odvrnil: »Prej bom jaz pretočil vodo iz globin oceanov, kot boš ti s svojo glavo doumel veličino Boga.«
zapisi 08a 2011Ja, mi smo zelo pametni! – Vsaj domišljamo si tako. Obvladati želimo vse. Ni nam bilo dovolj, da spravimo ‘pod kontrolo’: zemljo, rastline, živali ..., skoraj popolnoma je ‘ujet’ tudi človek in ‘obvladan’ sam Bog. No, tu se je pojavila težava. Boga ne moreš doumeti – ne moreš ga ujeti in obvladati s spoznanjem. Pomislite na mravljico, ki si domišlja, da bo razumela človeka. Čeprav izhajamo iz istega božjega izvora, smo vendarle vsak v svojem redu, zato mravljica ne zmore “do-umevati po človeško”. In Bog v neskončno presega človeka! Kako ga bomo obvladali s svojo pametjo, če pa z njo nismo uspeli priti niti do svoje prve zvezdne sosede – to je Proksima (v prevodu: Najbližja), ki se nahaja v ozvezdju Kentavra? (Z naše zvezde – Sonca potuje do nas svetloba 8 minut, s Proksime pa približno 4,3 leta.) Vesoljska sonda Voyager 1 je sicer na poti proti njej in to že trideset let; potovala bo še ‘samo’ 74.000 let. In ‘Najbližja’ je le ena izmet približno sto milijard zvezd, kolikor jih je v naši Galaksiji – Rimski cesti. In galaksij z milijardami zvezd naj bi bilo tudi tam nekje sto milijard.
»Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« se sprašuje psalmist (Ps 8,4-5). In vendar nas Bog obiskuje! Kljub razodetju pa ga lahko ‘razumemo’ le nebogljeno. Pamet razuma je nemočna, močnejše je spoznavanje v izkustvu duha!
»Racionalizem je crknil! Bogu hvala!« sem prebral na enem izmed vagonov, ki vozi ta grafit po slovenskih železnicah. Čeprav tudi: hvala Bogu za naš razumski uvid, pa ima ta svoje meje, za povrh pa ni edini. Tudi naše telo ima svojo pamet, pa duša, pa duh ... In razum lahko iz teh pametnosti le nekaj razbere ...
V teh dneh sem se pogovarjal z mlado ženo, ki pričakuje rojstvo prvega otroka. »Ne bojim se!« mi je rekla. »Ko bo prišel čas, bo moje telo vedelo, kaj mora storiti. Dovolj je pametno!« Ob njenih besedah sem bil prevzet – še toliko bolj, ker sem se, nedolgo tega, ob obisku knjigarne, čudil nad poplavo spolnih priročnikov. In sem videl najstnika, ki je ves zbegan brskal po enem izmed njih. Kaj se bo šel spolnost s knjigo v roki? V danem trenutku bo telo vedelo, kaj mora storiti! S prevelikim razumskim razglabljanjem področij, ki imajo svojo ‘pamet’, se budimo le v negotovost, strah, frustracije, zbeganost ... Telo bo vodilo – dovolj je pametno! Mi pa bomo umni, če bomo v spolnost pritegnili tudi dušo in globino duha – naše notranje osebno in takrat bo spolnost mistični obred – ne le potešitev, v povezanosti z Bogom tudi pot v odrešitev.
Tudi srce ima svojo pamet – pravimo, da ima ‘svoje razloge’. In tudi naša duhovnost ima svojo pamet. Po svojem razumu smo lahko neverujoči, nikoli pa po svoji duhovni inteligenci. Ljudje, ki so mi razumsko zatrjevali, da so ateisti, so bili z mano najbolj ognjeviti razpravljavci o Bogu. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« pravi sveti Avguštin iz izkustvenega spoznanja (Izpovedi I,1). Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Bogu; ona ve, da je. O tem je popolnoma prepričana, saj je v Njem in ga okuša.
Upam, da se bomo iz ‘shizofrenosti’, v katero nas je (med drugimi) zavozil tudi racionalizem, počasi vendarle povrnili k celovitosti svoje osebnosti. Vse na svojem mestu in vse po pameti – a ne le pameti razuma, pač pa tudi telesa, srca, duha ... Vsa ta pametnost nas vodi sama po sebi k Lepoti, ki ni daleč od nas, saj je najbolj osebno v nas ... v njej smo ... v nedoumljivi skrivnosti Svetega, kot je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih: »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil. Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (8) 2011, str. 34

‘Svetla’ – ‘Jasna’ pomeni v prevodu ime svete Klare Asiške (1194-1253), ki goduje 11. avgusta. Ko sem razmišljal ob njenem imenu, sem doživel presenečenje:

Po dolgih letih sta me, na svojo obletnico poroke, obiskala mož in žena, s katerima sem se seznanil ob svetopisemski zgodbi, ki je bila takrat resničnost njunega življenja.
Bil sem kaplan na Ptuju, ko smo pri nedeljski maši brali iz evangelija, kako je zajel vihar sredi jezera čoln z Jezusom in učenci (Mr 4, 33-41). Odlomek spada med moje najbolj priljubljene – zaradi dramatičnosti in sporočila. Si predstavljate: kar naenkrat se vzbudi silovita nevihta in valovi začnejo zagrinjati čoln, na katerem potuje Jezus in njegova druščina. To, kar me pri tem opisu najbolj ‘zabava’, ni panika učencev, pač pa, da Jezus mirno spi na krmi na mehki blazini. Valovi ga zagrinjajo, ves je moker ... on pa kar spi. In potem običajno razlagam (tako je bilo tudi takrat na Ptuju): Ko smo v stiski, ko se ‘potapljamo’, se nam vedno zdi, kakor da smo sami: tudi najbližji so nam premalo blizu in Bog ‘kakor, da spi’ – da mu ni mar za naše tegobe. Tako se je zdelo tudi učencem v čolnu, a so se odzvali otroško preprosto, kar običajno učinkuje najbolje: zagnali so paniko, začeli so kričati, klicati Jezusovo ime. Bog nikoli ne spi, da bi ga bilo potrebno buditi. Toda ko kličemo Njegovo ime, sami sebe budimo v zaznavo njegove Bližine. Prebujeni v Njegovo sočutje se umirimo – “in nastal je globok mir”, govori evangelij (Mr 4,39). To ni teorija, to je izkustvo, za katerega lahko pričam iz lastnih doživljanj. Moja pogosta molitev je: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ...« Klicanje Jezusovega imena odganja mračnost, temačnost misli in čutenj! Če ne verjamete, preizkusite: Ko se začne v vas buditi tesnoba, strah, negotovost ..., se s klicanjem Božjega imena budite v Njegovo zaznavo.
No, in v popoldnevu tiste nedelje je pozvonil telefon: »Moram vam povedati, da deluje. Hvala!« Bila je gospa, ki je prišla čez čas na pogovor. Pred nedeljo, ki govori o nevihti na jezeru, je doživela vihar: izvedela je, da ima težko bolezen. »Sicer sem sedaj bolj mirna. A bom umrla!« mi je rekla.
»Kaj pa, če mora umreti le to, kar vas ‘mori’ in razjeda?« sem vprašal v zaznavi. In sva ugotovila, tri področja, kjer bo vredno v odnosih preurediti smeri, ki so jo speljale v moro za njena čutenja.
zapisi 08a 2012Najprej je bilo potrebno ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in dovolj so malenkosti. Med ‘žlahto’ in prijatelji so ob tem še sokrive razlike v značajih in ozadjih, zato različnost odzivov in pa seveda razlage s pogledom ‘skozi osebna očala’ in iz njih so zamere ... Otroci se ob različnostih naglo sprejo, a prav tako hitro uskladijo; mi odrasli pa vlečemo in nategujemo neznatnosti v neizmerno. Ni kaj: smo specialisti!
»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3), pravi Jezus – ne le v tisto ‘kraljevsko’ tam preko praga večnosti, pač pa že tu in sedaj: v ‘kraljestvo’ notranjega miru in zadovoljstva. To je nebeško! In sta gospod in gospa, sklenila, da bosta ‘kakor otroci’: Vsem, s katerimi sta živela v tihi zameri, sta napisala pismo. Kolikor se spomnim, se je glasilo nekako takole: »Zbolela sem za .... Ob tem sem ugotovila, da morda tudi zato, ker me marsikaj razjeda. Vsaj z moje strani ugotavljam, da je med nami kakor neka zamera. Če je res: kaj ni nespametno, da jo gojimo? Prosim, odpustite mi moje nerodnosti ... Ker sva z možem sklenila, da po najini smrti ne bo zakuske ob sedmini, vas vabiva kar sedaj na piknik – zakaj se ne bi še skupaj poveselili bližine? ...« Prišli so prav vsi in je bilo poravnano!
Drugo, kar je bilo mnogo težje: potrebno je bilo DOPUSTITI in sicer odraščajočim otrokom, da jih uči življenje tudi po bolečih izkustvih. Mnoge mame bi tako rade obvarovale mladostnike bolečine: a pogosto jih prav ta ‘naredi’ in postavi na pravo mesto. Staršem sem vedno znova ob birmi njihovih otrok podarjal rožni venec in jim priporočal:« Uporabljajte ga, da boste umirjali sebe in duhovno podpirali svoje otroke na poti iskanja.« Dopustiti življenju njegovo resničnost je običajno mnogo težje kakor odpustiti.
In tretje, kar je bilo potrebno: IZPUSTITI sebično, ki nas priklepa nase in duši v naši notrini. Ko delaš dobro drugim, lažje ‘dihaš’ in se osvobajaš – na duhovni ravni tudi bolezni!
Od tiste nedelje, ko je bil vihar v evangeliju in v gospe, ki me je obiskala z možem, je minilo že dvaindvajset let. Sami ste ugotovili: ni še prestopila praga večnosti. Kot pravi: bolj kot kdajkoli je živa in zadovoljna. Bolezen (s sicer slabo prognozo) ni bila za smrt; za njo je bila v priložnost, da je odmrlo to, kar jo je ‘morilo’ – notranje temnilo.
Dopustiti – izpustiti – odpustiti pomeni osvoboditi se v življenju za ž/Življenje!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2012, str. 30

Ob prebiranju življenjepisov me najbolj prevzema zgodba sv. Janeza M. Vianneya (1786-1859).1 Od zgodb – pravljic pa so zame najboljše tiste izpod peresa H.C. Andersena. Kot Vianney je prestopil prag večnosti 4. avgusta (leta 1875).

zapisi 08a 2013sem razmišljal ob njegovi pravljici Cesarjeva nova oblačila. Škoda, če smo prepričani, da so pravljice le za otroke. Vse do 19. st. je bilo jasno, da je poduk iz njih namenjen najprej odraslim. Če bi jih brali, bi bili bolj otroški (pozitivno) in manj naivno otročji (negativno) – prej bi razbrali sleparije, opisane že v Andersenovi pravljici.
Saj jo poznate: Cesarja, ki je modni navdušenec, spravita na limanice tkalca, ki ‘izdelujeta’ čudovito blago. Vidijo pa ga lahko le tisti, ki so pametni. Dvorni uslužbenci, ki jih pošilja cesar na ogled, seveda ne upajo priznati, da ne vidijo ničesar. »Ljubi Bog,« se je zgrozil minister, »sem mar neumen? Ne smem povedati, da ne vidim blaga.« In prevaranta sta lahko za drag denar še naprej tkala v prazno. Kot tkejo, štrikajo in za povrh še kvačkajo v prazno za rešitev gospodarstva toliki politiki, bankirji in gospodarstveniki. To počno, se razume, za denar, za velik denar, ki ga zbirajo od tistih, ki jim ni odmerjen (kot njim) dohodek v štirimestni številki. Ob tem niti ne pomislijo, da bi sestopili v položaj že tako tlačenih, ki jih s svojimi ukrepi še dodatno dušijo ne le telesno – tudi duševno. Raziskave kažejo, da že ob upadu dohodka za 10% poraste samomorilnost za 3,7%. A kakor, da je to zanje le statistični podatek. Polni so idej, kako grabiti od ljudi sredstva, ne pa, kako jim omogočiti zaposlitev, da bi se lahko dostojno preživljali. In jim ni nerodno, ko s patetično resnostjo (vsaj izgledati morajo pametni, če že tako ne ravnajo) trosijo puhlice in nelogičnosti, če že ne neumnosti: očitno je blefiranje in dolgovezno nakladanje, ki je eno samo zamegljevanje dejanske situacije, predvsem pa je razvidna nesposobnost utiriti situacijo v pozitiven izhod. Pod njihovim upravljanjem vse tone, oni pa nam kar naprej razlagajo, kako nas rešujejo. (Po krčenju gospodarstva smo na vrhu – takoj za Grčijo, po korupciji pa smo svetovni prvaki!) Če vladniki že kaj rešujejo, je to njihova lastna pozicija varnosti in privilegirane udobnosti, ki si jo zagotavljajo v predanem služenju globalnemu kapitalu in njegovemu očitnemu interesu, da izgubimo pravico samoodločbe. Slovenija ima namreč toliko mikavnega naravnega bogastva. Pomislimo samo na naše bistre vode ... – Kaj nafta, kapital prihodnosti je v vodah! Ne dvomim, da bo zgodovina skorumpirane politike in gospodarstvenike prepoznala kot izdajalce – ne mislim le našega naroda, pač pa nemočnega človeka, ki izgublja osnovno dostojanstvo dano mu od Boga.
zapisi 08b 2013Če sta v Andersenovi pravljici merila cesarja sleparja, potem merijo sleparji nas, kako in koliko nam še lahko odvzamejo (Vladne službe si neumorno izmišljajo krivične zakone, po katerih se moč kapitala zajeda v nemočne. – Po davkih in še drugače legalno kriminalno uničujejo že tako šibke tudi za lastno administrativno bohotnost!); če je postal ob prevarantih nag cesar, postajajo nagi – drsijo v revščino vedno številnejši in če je bil v pravljici naiven cesar, smo naivni mi, če bomo še naprej molčali ob vsem, kar počnejo tisti voditelji, ki jim je korupcija zmarinirala pamet. »Naša naloga je, da damo glas revnim!« je izrekel papež Frančišek. Dati glas ne le tistim, ki živijo tam nekje daleč – moj in tvoj glas potrebujejo najprej tisti, ki se naslanjajo na našo vest pred našimi vrati.
Končno je otrok zaklical vsem, ki so se sprenevedali: »Cesar nima ničesar na sebi - je nag!« Dovolj je slepomišenja! Čas je, da se odvrnemo od pretvarjanja, da je vse, kot mora biti. Ne, ‘cesar’ je nag! Ko si je to priznal tudi sam, si je rekel: »Zdržati moram do konca!« Zdržati do konca? Upam, da bo nas prej rešila pamet – ne politikov, pač pa preverjeno etičnih modrecev življenja in stroke. Časa za to pa nimamo veliko. Koncu smo namreč nevarno blizu ...v

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2013, str. 43

24. julija goduje sv. Krištof. Njegove velike podobe vidimo naslikane na zunanje stene cerkva ob (nekdaj) pomembnih poteh. Tako so popotniki lahko videli sv. Krištofa že od daleč. Verovali so:

če vidiš svet(l)o podobo, boš tisti dan preživel srečno

zapisi 07a 2011
Tokratni zapis začenjam s spominom na dni, ki sem jih doživljal kot mlad duhovnik v župniji sv. Ožbalta na Ptuju. Poslanstvo, ki sem ga opravljal, me je popolnoma privzelo. Kar naenkrat nisem imel več časa ne zase, ne za domače, molitev je postala formalnost, za povrh pa sem svoj deloholizem opravičeval z modno floskulo tistega časa: »Tudi delo je molitev!«
Delovati iz takšne misli je lahko usodno, še posebej, če si poklican v služenje bližnjim – in kdo med nami ni? Ljudje namreč ne »pijejo« le naših besed, pač pa tudi nas same; in se ne hranijo le iz naših dejanj, ob tem želijo »uživati« tudi (ob) nas. In so me pritegnili nase in nisem uvidel, da zato, ker sem se jim dal v jed. Če hočeš biti do ljudi resnično dober (ne dobričina!), je pomembno biti tudi moder in previden zlasti do tistih, ki namesto božjih moči raje pijejo tebe – kot pravimo, ti ‘pijejo kri’. Nihče ni izvzet pred takšnim ravnanjem bližnjih: vsak izmed nas je vsaj nekaterim po okusu.
Pili so me in cmokljali: »Mmmm, kako si dober!« Ko se mi hranimo s potrditvijo bližnjih, se lahko oni hranijo z nami! Kako nevarno je, če si vezan – zvezan s: »Kako si dober!« Danes vem: bil sem odvisnež in zato so me z lahkoto izpili ...
V meni je bilo vedno manj moči. V notranjo votlost so se pritihotapila tesnobna čutenja ... Ko ni moči Svetega, ni svetlobe. Notranji mrak in v njem vedno bolj grozeče temine se zalezejo v čutenje in misel. Hotel sem jim ubežati. Sedel sem v avto in vozil brezciljno. Tam nekje blizu Maribora me je zdrznil napis kraja: Pekel. In sem vedel, da je resničen v mojem čutenju. Obstal sem pred staro graščino in zataval po vlažnih, zatohlih hodnikih. Koraki so votlo odmevali ne le v prostoru, predvsem v mojo notrino.
Izza vogala se je pojavil bradat starec. Ves nebogljen mi je prihajal naproti.
»Kje sem?« sem ga vprašal.
»V P/peklu ste!« je rekel in se prodorno zazrl vame. ‘Kaj vidi v moje resnično?’ sem pomislil ves zbegan. Morda je zaznal stisko, ker je povprašal: »Ja, kam bi pa radi prišli?«
»Ne v P/pekel ...,« sem zajecljal kot izgubljen otročaj.
»Potem ste pa zavozili,« je izrekel in odkrevsal Bog ve v katero luknjo stare graščine.
Ja, zavozil sem! Zavozil sem predaleč od sočutne dobrote domačih – mojih najbližjih in od tiste Ljubezni, ki poteši, okrepi in odreši najgloblje v osebno resnično ... Tja lahko seže, ker je ta Ljubezen Bog sam! On, ki je Vse v vsem ... On, ki prežema sleherno celico mojega telesa in prežarja sleherni atom moje biti, če mu le dovolim vstopiti in potem biti v Biti čiste Ljubezni, da bi mi bilo bolj vredno biti v realnosti zemeljske stvarnosti in jo prepoznavati kot zanimivo in dobro priložnost ...
»Kam bi pa radi prišli?« Vprašanje starca in v meni odgovor: »Ven, ven iz teme! Nazaj k Svetlobi!«
Kot sem že pisal na teh straneh: odpravil sem se v Vipavski Križ. V kapeli starega samostana je klečal brat Benvenut – svetnik božji. Med vsemi, ki sem jih do sedaj srečal na zemeljski poti, je najbolj svetlil iz svoje notranje resničnosti. In takrat sem videl, kar se s površnim pogledom videti ne da: preprost redovnik zazrt v tabernakelj – tja, kjer je Bog sam na otip, kjer je sedaj Jezus naš Bližnji – zajet v kopreno svetlobe bolj blago prijetne od sleherne v zemeljski stvarnosti.
Pokleknil sem v bližino svetega redovnika in se tudi sam izpostavil. Kako odrešujoče je, ko si pred Bogom resničen – ko dovoliš, da vstopi v tvoja najbolj temačna brezna življenja. Nikoli, resnično nikoli, se ne osami in ne skrij v svojo temino! Kliči v njej božjo bližino! On, ki je nad vsem, je tudi v vsem in želi biti Emanuel – Bog s tabo. Iz spoznanja izkustev zdaj vem: v zemeljski stvarnosti je Najsvetejše resnično Najsvetlejše – je tisto sveto in svetlo, ki prodre za našo zunanjo podobo – v naše najbolj osebno resnično in to kar je omrtvelo drami v življenje. Jezus budi v Svetlobo.
»Poslanstvo je, da smo odsev Njegove bližine,« mi je govoril Benvenut in: »Če želim vredno in odgovorno skrbeti za druge, moram najprej dobro poskrbeti zase, ker nas ljudje jedo in je dobro, če pri tem okušajo božje.« Danes vem: ne iz teorije, vem iz izkustva življenja, da se je potrebno vedno znova krepiti. Toliki so, ki prihajajo v stiski. Izpili bi me, če bi sam ne pil Žive vode in bi podarjal le sebe – v meni bi našli premalo. Le stvari in človek danes očitno več ne potešijo. Iščemo Več – iščemo to, kar daje življenje, kar je Življenje v življenju!
V teh dneh počitnic vam želim, da se okrepite v Svetlobi: v Soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine duha. In iščite N/njegove odseve v lepoti, v kateri se je v stvarstvo podpisala sama Lepota. Iščite svet(l)e podobe za srečo v vsakdanjem življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (7) 2011, str. 36

11. julija goduje zavetnik Evrope sv. Benedikt (480?–547), ustanovitelj benediktincev. Prav ti menihi so naše prednike učili umnega pridelovanja hrane. Ob živilih, ki nam jih prodajajo v trgovinah danes, pa ugotavljam, da polž presega inteligenco človeka

Bil sem povabljen na poročno slavje v imenitno gostišče. Potem, ko smo posrebali odlično juhico, je nastala prav neugodna situacija. Na mize so prinašali solato in petletno dete je na ves glas povprašalo gostinca: »Ali je bil na tej solati polžek?« Ta se je zdrznil in z njim še nekaj prisotnih: “Da bi lezel polž po solati. Pa saj to je vendar grozno!” »Pri nas ne strežemo solate, po kateri lazijo polži,« je odvrnil strežnik s pomenljivim poudarkom. zapisi 07a 2013»Potem pa je ne bom jedel!« je odvrnil otrok odločno. »Oprostite,« sta umirjala položaj njegova starša in razlagala, kako se trudijo živeti čim bolj naravno. In polžki na solati so pokazatelj, da je zelenjava zdrava za jed, kajti polžki zastrupljene pač nimajo radi.
Prav užival sem v modrosti mladih staršev. Še posebej, ker sem si letos pokvaril prvo solato z domačega vrta. S čim sem jo skvaril? S česnom kupljenim v veleblagovnici. (Pa sem pazil, da ni bil videti kot kitajski!) Z ubijalskimi kemikalijami mariniran je bil prav ogaben. Tu je kemijo izdal vsaj okus, v večini primerov pa navaden polž preseže naš uvid – tisto celostno inteligenco v presoji živil. (Ko bi jih videli kako uživajo na solati v mojem vrtu. Naredil sem poizkus in jih nekaj položil na brezhibno endivjo iz marketa. Zapustili so jo in se odpravili iskat, kar je primerno za jed.) Zaslepljeni od navidezne lepote se odvračamo od naravnega in nam je prav malo mar, da je hrana dobra le na videz, v sebi pa je škodljiva. (Smo pozabili na pravljico o Sneguljčici?) – Pred časom me je razveselil zakonski par s sporočilom, da so se po branju članka (objavljenega v tej rubriki), odločili in vzeli pri bližnjem kmetu v najem košček zemlje, na kateri si pridelajo zdravo, neobremenjeno hrano.
Številnih živil iz uvoza pa ne bremenijo le marinade s problematičnimi kemikalijami. Ob tem so obremenjene še s trpljenjem izkoriščanih delavcev v Aziji, Afriki in vedno bolj tudi Evropi. Ne le voda, tudi druge snovi so ohranjevalke ‘spomina’. (Tudi zato pred jedjo molimo, vsaj enkrat na leto blagoslovimo svoje domove, pa živali in njive in se, seveda, tudi sami pogosto pokrižamo z blagoslovljeno vodo.) Izkoriščevalski odnos do poljedelcev zaznamuje pridelek in obremenitev nam gotovo ni v blagor. Ne le krivičnost do delavcev, tudi brezobzirni odnos do zemlje, pa do živali zaznamuje, kar jemo. In raziskave potrjujejo, da nas to, kar zaužijemo, oblikuje in spreminja. (O tem kdaj drugič.) To, kar počenjamo danes z živalmi, je čisti Dachau – koncentracijsko taborišče. Tudi če so s primernim odnosom vzrejene na domačijah, je konec njihovega življenja nekaj strašljivo stresnega. – Samo interes kapitala je izsilil zakone (in jih opravičil tako, da so nas zastrašili z dobro zamišljenimi zgodbicami o boleznih živali), po katerih doživljajo številne živali pred smrtjo travmatične prevoze, zganjanje v ograde, klavnice, ki so prepojene z grozo ... – Čista brutalnost, ki jo lahko opraviči le um od naravnega in srčnega iztirjeni človek. Ne le ljudje, tudi živali naj (če je le mogoče) umrejo na svojem domu!zapisi 07b 2013
Res je, da beremo v Svetem pismu, kako pravi Bog, naj gospodujemo zemlji in kar je na njej. Toda prav tako nas Sveto pismo nenehno opozarja, da je “samo Bog Gospod”. – Gospodovati pomeni torej, delovati v Gospodovem imenu – po tistih zakonih, ki jih je Bog položil v stvarstvo. Kajti Njegova milost in blagoslov našemu življenju sta pogojena z spoštovanjem narave stvari (gratia supponit naturam). Z izgubo spoštljivosti do naravnega ne bo milosti in Bog na naše brezobzirno početje gotovo ne daje svojega blagoslova. Mar ni to že več kot očitno?v

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 43.

13. junija goduje sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). Ker mi je ta svetnik otipljivo dokazal, da Bog je, bom nadaljeval svoj razmislek

zapisi 06a 2011Kako ti lahko nekdo, ki je bival pred 800 leti, dokaže, da Bog je?
Bilo je takole: nekje sredi osnovne šole sem doživljal boleči zemeljski odhod svoje babice. V mladostno zaupljivi molitvi sem prosil Boga, naj ji olajša bolečine, pa nisem bil uslišan. In zato sem se, po njeni smrti, od Njega protestno odvrnil. Camus bi rekel: iz etičnih razlogov. Če bi Bog bil, bi me v takšni prošnji preprosto moral uslišati, predvsem pa ne bi mogel dopuščati tako silnega trpljenja ljudi in živali in ... (O tem v eni izmed prihodnjih številk).
Odvrnitev od Boga me je kljub temu vznemirjala – bolje rečeno notranje dušila. Vame se je zalezla notranja tesnobnost in zlovoljnost, ki sem jo umirjal na problematične načine. Nekje globoko v sebi sem bil ujeta, zamrežena ptica, ki hrepeni po svobodi, ki jo sluti, pa se sama ne more (od)rešiti. Čeprav sem bil obdan z ljubečo pozornostjo domačih, sem hrepenel po več ... po Več-nem, po Njem, ki je pomirjajoča, osvobajajoča Ljubezen.
V sedmem razredu sem z domačimi obiskal turistično zanimivo italijansko Padovo. In ker med znamenitosti tega mesta spada tudi cerkev sv. Antona Padovanskega, smo vstopili v njeno zavetje. Zajel nas je prijeten hlad za telo in svežina za dušo. V eni izmed stranskih kapel se je gnetla množica in zbudila našo radovednost. Počasi smo prišli tudi mi do groba sv. Antona. Ljudje so polagali roke na njegov sarkofag. Ozrl sem se k materi: »Zakaj to počnejo?« »Nekaj si lahko zaželiš,« mi je svetovala malce vraževerno. In takrat sem izzval Boga: »Bog, če si in če si dobrota, naj bom ob koncu šolskega leta odličen!« In Bog je sprejel nepremišljen izziv mladostnika. Čeprav sem bil v preteklem polletju dober, sem bil ob koncu šolskega leta odličen. Spominjam se nekega trenutka: zdelo se mi je, kot da se z moje misli ločuje neka koprena in zaznal sem neslutene horizonte spoznanj. Po domače bi temu rekli: odprla se mi je pamet. Potreboval sem vidno znamenje nevidne prisotnosti, da sem lahko sprejel Boga v njegovi resničnosti.
Bog ne more biti neodzivna odmaknjenost. Danes ne prosim več za zunanja znamenja – pomenljivejši so mi navznoter zaznani dotiki Njegove bližine, ki me vedno znova od-rešujejo temačnih misli in čutenj. Preizkusite: ko vas bo zagrnila notranja tema, kličite Boga z njegovim imenom: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ... odreši me ...« V Njegovem imenu tema vedno znova izgublja svojo zastrašujočo moč! To ni teorija, to je izkustvo! Če dvomite, preverite! Zame ni dokaz Njegovega vstajenja sporočilo izpred 2000 let, pač pa moje notranje izkustvo: Jezusa srečujem otipljivo živega! Njegov notranji dotik me vedno znova prebuja v svetlobo ...
Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo njegovo bližino na otipljiv način. »Dotakni se mojih ran,« pravi Jezus apostolu Tomažu »in ne bodi neveren, pač pa veren« (prim. Jn 20,27). Če bi bili le duhovna bitja, bi njegovo učlovečenje ne bilo potrebno. A ker smo ljudje tudi snovni, je moral Bog postati Kristus – Mesija, konkretni Jezus – Rešitelj, sopotnik na naši zemeljski poti in se sedaj tega istega Boga lahko dotaknemo v evharistiji. Zaradi naše zemeljske stvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik ... od-rešuje. In za povrh nam daje v lepoti stvarstva še toliko izrazov svoje ljubeče navzočnosti. Boga nam ni treba iskati tam nekje za oblaki. Tu je! V vsakem cvetu se nam smehlja v svoji pozornosti. Saj bi bili smešni, če bi o njem bluzili mimo znamenj Njegove ljubezni in Njega samega v otipljivi evharistični prisotnosti!
Oznanjevalci nekega abstraktnega, odmaknjenega Boga so v svojem početju nerealni in neredko zaidejo v protislovje. Po eni strani želijo ohranjati Boga sterilno odmaknjenega od zemeljske umazanosti, po drugi strani pa ne zmorejo brez božje konkretizacije, ki pa je neredko naivna, celo banalna. Pomislite, kako so se razpasle (ne samo angelske) karte, iz katerih so ti dani natančni odgovori kako ravnati ..., ali pa na nadomeščanje Boga s človekom: če ne otrokom, pa prerokom, v katerega vstavijo atribute božje popolnosti, celo vsevednosti ... saj vse vedo in vse vidijo, le tega ne, kako so v svojem početju presegli meje zdrave kmečke razumnosti. Zaznavnost še ni vsevednost!!! In prav neverjetno je, koliko ljudi novodobnim prerokom s pobožno vdanostjo in izključeno pametjo sledi. Kot sem že pisal: če nimaš Boga, imaš pač zemeljske bogce. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato Jezus, evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti. In za povrh za nekatere največja spotika: Cerkev.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2011, str. 36

Zajemi vsak dan

Zahvaljen za Zemljo, zeleni planet, / zahvaljen za dom na tej Zemlji, / zahvaljen za krhko telo, / za življenje. / Zahvaljen za vse, kar imam, / in za vse, česar nimam, / zahvaljen na veke.

(Berta Golob)
Sreda, 14. Maj 2025
Na vrh