REDNO ODDAJANJE IZ LJUBLJANSKEGA STUDIA

Večkrat smo vam na teh straneh razlagali, kakšen bo program Radia Ognjišče in kdaj ga boste slišali. Res je, da smo mislili, da bo to prej, kot se je zgodilo. Končno pa le lahko rečemo: ko zdaj poslušate redne oddaje, približno veste, kako smo si Radio Ognjišče zamislili. Ne bom rekel, da je že takšen, kot si ga želimo. Vemo, da imamo pred seboj še dolgo pot dograjevanja in izpopolnjevanja tega našega programa. Ko vam to pišem, oddajamo iz ljubljanskega studia že dva tedna in pol. 15. decembra je bila slovesna blagoslovitev ljubljanskega studia. Nekaj izkušenj smo si že nabrali in veliko je vaših odmevov.

Ne smemo pozabiti, da smo prve, zelo koristne izkušnje pridobili s koprskim studijem, ki je sedaj že "veteran", saj oddaja že več kot osem mesecev. Pokriva pa le majhen del Slovenije (tudi zaradi hribov), zato je le malo tistih, ki so ga lahko poslušali. Največji "zalogaj" je bil vsekakor glavni studio v Ljubljani, kjer smo začeli s celodnevnim oddajanjem v živo od 6. do 21. ure (nočni program je zaenkrat glasbeni z oglasi, ki se oddaja avtomatično ali programirano vnaprej). Sedaj imate možnost, da nas slišite - vsaj velika večina - in priporočamo se, da nas tudi dejansko poslušate, kolikor morete. Veseli bomo vaših pripomb in mnenj, ne samo pohval, tudi kritike, da bi bili vedno boljši. Za to se bomo trudili.

Nadaljnji načrti

Vemo, da nas glavno delo še čaka: ustvarjati dober program, ki ga boste z veseljem in koristjo poslušali. Čaka nas še veliko naporov, da bi omogočili poslušanje tudi tam, kjer sedaj naših oddaj ne dobite. v Mariboru moramo postaviti lokalni studio, ki bo nekaj ur na dan posvetil Štajerski in Prekmurju, kot to delamo sedaj za Primorsko. Vidite, ni časa, da bi se zadovoljili z doseženim.

Predvsem pa potrebujemo vašo podporo. Če nas boste poslušali, bomo dosegli svoj cilj, da je to VAŠ RADIO. Oglašajte se nam, voščite po Radiu Ognjišče, oglašujte in priporočajte oglaševanje. Sodelujemo s časopisom Slovenec, kjer lahko vsak dan berete naš spored, kjer se tudi ponovijo mali oglasi, ki ste jih dali na Radio Ognjišče, če to želite, za isto ceno.

Moramo govoriti tudi o ekonomski propagandi, kot temu rečemo. Radio Ognjišče za svoje vzdrževanje nima drugih sredstev, kot so oglasi in pa prispevki PRIJATELJEV RADIA OGNJIŠČE. Mnoge prijatelje že imamo v naši kartoteki in smo vam hvaležni za vaš mesečni prispevek 500 SIT. Kaj več o tem bomo zapisali v prihodnjih številkah.

Radio Ognjišče je shodil, pomagajte mu, da se trdno postavi na noge. Že vnaprej hvala. Voščim vam vesele božične praznike v prepričanju, da bodo lepši z Radijem Ognjišče. In novo leto tudi.

direktor vašega Radia Ognjišče Franc Bole

* 12. september 1920, Ljubljana; 23. februarja 2009, Ljubljana

Rojena pri petdesetih letih

Septembra 1975 sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan iz Ljubljane (Nimam besed, Pričakovanje). V naslednjih letnikih Ognjišča (do konca leta 1984) je strani našega mesečnika obogatilo kar sedemdeset njenih žlahtnih pesmi.

Njeni prvi dve pesmi v Ognjišču sta "zagledali beli dan" trinajst let pred izidom njene prve pesniške zbirke s preprostim naslovom Pesmi (Mohorjeva, Celovec 1988), ki so jo ljubitelji poezije sprejeli z veliko naklonjenostjo. Osvojila jih je iskrenost in toplina njenih izpovedi. "To je poezija čistega Pogovora z drugim, pogovora z Bogom, kakor ga lahko prične le v trpljenju in ljubezni preizkušena pesničina duša," je v spremni besedi njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (Knjižnica Tretji dan, Ljubljana 1999) zapisal literarni zgodovinar Denis Poniž. "To pa je tudi poezija, ki razume človeka in človeško stisko, jo zna imenovati in v njej odkrivati smisel ne samo svojega, marveč slehernikovega bivanja. To je tudi poezija tolažbe, vere in upanja." O pesnici, ki je bila vesela vsake objave in se je često tudi pisno zahvalila, nisem vedel nič. Niti tega ne, koliko let je že na tem svetu. To sem zvedel precej pozneje, iz spremnih besed njenih pesniških zbirk, povečini izpod peresa Denisa Poniža. Ob šesti knjigi, V zrcalu minljivega (Družina, Ljubljana 1996), ki prinaša izbor njene lirike, Denis Poniž piše, da je to "priložnost, da znova pregledamo njeno nevsakdanjo, a bogato pesniško bero. Nevsakdanjo zato, ker je pričela pisati pesmi pri svojih dvainpetdesetih letih, v starosti torej, ko marsikdo za zmeraj odloži pero, utrujen od življenja ali literarnih opravil ali pa se ob misli na to, da bi pisal poezijo, samo še utrujeno nasmehne."

Poiščimo zdaj nekaj življenjskih podatkov o tej "nenavadni" pesnici, ki je, kljub bolezni in tegobam, ki so jo mučile od mladosti, dočakala 89 let. Največ jih najdemo na zavihku platnic njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (1999) in od tam jih bom preprosto prepisal. Minka Korenčan se je rodila 12. septembra 1920 v Ljubljani kot najmlajši otrok v številni družini. Po poklicu bila zavarovalniška uslužbenka, vzporedno pa je študirala violino in solistično petje in se nameravala po končanem študiju posvetiti glasbi. Želela je postati violinistka ali koncertna pevka, kakor njena starejša sestra, sopranistka Štefka Korenčan-Odar, ki je bila njena vzornica. Svojih sanj ni mogla uresničiti. Pri kirurškem zdravljenju ščitnice avgusta 1945 je namreč prišlo do obsežnih in nepopravljivih ohromitev v grlu. Izgubila je glas, zaradi dihalnih stisk je bila za vselej ujeta v bližino smrti, kar se čuti tudi iz njene poezije. Govoriti se je sicer naučila z okvarjenim glasom, vendar se mora ogibati osebnim stikom in družabnemu življenju. Njena edina pot do človeka je pesem. Pesniti je začela, kot nam je povedal že Denis Poniž, šele pri dvainpetdesetih letih. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da so te njene tako žlahtne pesmi bile rojene v njeni duši že davno prej, zdaj, ko so dozorele, so privrele na dan. Njene pesmi so molitve, meditacije. V njih je "mogoče začutiti željo po prestopu iz vsakdanjega sveta, v katerem vladajo žalost, trpljenje in bolečina, v svet čutne popolnosti, kjer se pred pesnico razgrinjajo novi, drugačni, nesnovni svetovi, podobe in slike" (D. Poniž). Pesmi je od vsega začetka svojega ustvarjanja objavljala v raznih slovenskih revijah in časopisih: v Ognjišču (v časih, ko smo poeziji odmerjali več prostora kot zdaj, je bila gotovo naša "prva" pesnica ne le po številu objavljenih pesmi, temveč tudi po njihovi "božanski iskri"), Novi mladiki, Znamenju, Sodobnosti, Celovškem zvonu, Tretjem dnevu, Prijatelju in Srečanjih. Njenim pesmim je bilo mogoče večkrat prisluhniti v literarnih nokturnih ljubljanskega radia. Denis Poniž je zapisal: "Pesništvo Minke Korenčan odpira veliko vprašanj, tudi in predvsem o temeljnih in posednjih rečeh, v katere je ujeto človeško življenje in od katerih je tudi odvisno življenje, ki ga pišemo z veliko začetnico."

naših štirideset 10_2005

* 7. januarja 1873, Orléans, Francija; † 5. septembra 1914, Villeroy, Seine-et-Marne, Francija

Slavni francoski kipar Rodin, učitelj našega Meštroviča, je napisal eno samo knjigo Francoske katedrale. Tam med drugim pravi: »Vsa naša Francija je utelešena v katedralah, kakor se duša stare Grčije odraža v Partenonu. Preden grem s tega sveta, hočem izreči svoje občudovanje pred njimi in se jim zahvaliti, ker jim dolgujem veliko sreče.«

Francija zares slovi po vsem svetu prav po svojih številnih gotskih katedralah — ima jih 115; več kot polovica od njih je posvečenih Materi Božji ali, kakor pravijo Francozi, Naši Gospe. Z eno od teh katedral je na poseben način povezano življenje moža, ki se nam bo predstavil. To je Charles Péguy, ki se je rodil 7. januarja 1873 v Orleansu kot sin revne pletilje stolov, njegov rod pa izhaja s kmetov. Že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem. Če se je kje začela stavka, si videl majhnega, tršatega človeka, ki je z nakovanimi čevlji hodil od osebe do osebe in zbiral za stavkajoče. Péguy se je zavzemal za to, da bi se odpravile vse družbene krivice. Sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. Péguy je hotel delati za prenovo družbe v podobnem duhu kot sveti Frančišek Asiški ali Devica Orleanska, njegova rojakinja, ki mu je bila zelo draga, saj je o njej napisal dramo.

Sicer pa je Péguy postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo — postal je popoln, prepričan brezverec. Toda kljub temu je že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli vedno nosil s seboj v kovčku svoj skrivnostni rokopis, ki ga je skrival tudi pred prijatelji. Imel ga je skrbno zavitega in na ovoju je pisalo: »Ne dotikaj se, prosim!« V tem zavitku je bila najljubša skrivnost njegovega srca: rokopis njegove drame z naslovom »Jeanne d'Arc«. Drama ima okoli 4800 verzov in obravnava življenje francoske narodne junakinje Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Péguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Delo je posvetil »tistim, ki žive in umirajo za ustanovitev vesoljne socialistične republike, pa naj žive ali so umrli«.

Tedaj je umrl njegov prijatelj, ki je bil takrat pri vojakih, in zapustil je mater in sestro. Péguy je menil, da je kot pravi socialist dolžan vzeti sestro svojega prijatelja za ženo. Pa ne za zabavo, kajti ustanoviti družino se mu je zdelo bolj tvegano in odgovorno, kakor postati redovnik. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. In tako se je res poročil; kakor je prvič pustil visoko šolo, da je pisal svojo ljubljeno dramo, tako je zdaj pustil dramo, da se je oženil. Leta 1900 je ustanovil svoj list, ki je izhajal vsakih štirinajst dni in mu je zato dal naslov »Štirinajstdnevnik«. V tem listu je razlagal svoje ideje. Mnogim naročnikom je bil preveč nerazumljiv, zato so ga odpovedali in list je kmalu zašel v težave.

Septembra leta 1906 sreča Péguya njegov mladostni prijatelj Joseph Lotte, pisatelj in profesor modroslovja. Péguy je bil tedaj telesno in duševno popolnoma izčrpan. Vse je potožil prijatelju, potem pa pristavil: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Péguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. Tu se pravzaprav začenja prava Péguyeva osebna drama. Jasno mu je bilo, da vse življenje ni iskal drugega kot krščanstvo.

Toda zakaj je ostal na pol pota? Ernest Psichari, ki se je spreobrnil prav pod Péguyevim vplivom, mu je nekoč rekel: »Vi ste strahopetec!« Tedaj je Péguy napisal svojo pesnitev »Misterij nedolžnih otrok«, o kateri je dejal: »Z njo sem segel naprej: tega, kar sem tam izpovedal, sam nisem nikdar izvajal. Zdaj pa sem se popolnoma prepustil Bogu.«

Resnično je prišel dan, ko je tudi sam naredil tako, kakor drvar v tej njegovi pesnitvi. Imel je tri bolne otroke. Sam jim ni mogel pomagati, pač pa jim lahko, tako je mislil, pomaga Mati Božja. Zato je s svojimi malčki poromal na božjo pot v Chartres. Tako je storil tudi Péguy, ko mu je zbolel eden njegovih otrok: kakor njegovi kmečki predniki se je kot srednjeveški romar odpravil v Chartres. Od njegove uredniške sobe v Parizu do te božjepotne cerkve je bilo 86 kilometrov. Peš in z rožnim vencem v roki je po treh dneh, počasi in z velikim zaupanjem v duši, prišel na svoj cilj. Tu je še enkrat prosil Našo Gospo, naj mu ohrani otroka. Znanci, ki so ga dobro poznali, so povedali, daje molil takole: »Mati Božja, nič več ne morem vzdržati. Ti veš, koliko opravkov imam s svojim časopisom. Moje življenje je težko, je kakor na tehtnici. Moji otroci niso krščeni. Ti uredi to stvar, jaz ne vidim izhoda. Vzemi otroke, Tebi jih izročam.« Bolni otrok je res ozdravel, Dva otroka in še tretji, rojen po Charlesovi smrti, so bili kasneje krščeni in z njimi vred njihova mati.

Ali pa je Marija ozdravila tudi njega? Do zunanjega vstopa v katoliško Cerkev ni prišlo, ni pa si mogoče misliti, da duša tega globoko duhovnega moža ne bi bila notranje povezana z občestvom svetih.

Prišla je prva svetovna vojna in Péguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. Bila je to nenavadna četa, ki jo je mogel spraviti skupaj samo tak človek kot je bil Péguy. Sestavljale so jo: ena katoličanka, ena protestantka, ena Judinja in ena prostozidarka. Vse so mu obljubile, da bodo vsako leto šle peš v Chartres k Materi Božji, če se on več ne vrne. Ta njegova pisana »četa molitve« je bila zametek velike čete mladih ljudi — francoskih študentov, ki vsako leto na binkoštni praznik peš romajo iz Pariza v Chartres.

Iz pisma, ki ga je pisal sestri velikega misleca Jacquesa Maritaina, je razvidno, da je bil na praznik Marijinega vnebo-vzetja, 15. avgusta 1914, pri maši. Po vrnitvi k veri je bilo to prvič in zadnjič. 4. septembra istega leta se je kot vojak nastanil v nekem zapuščenem samostanu. Noč je porabil za to, da je okrasil Marijin oltar v samostanski cerkvi. Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

Upati smemo, da ga je Marija, kateri je prejšnjo noč okrasil oltar, v smrtni uri ljubeznivo sprejela.

njegovo razmišljanje

Učlovečeno krščanstvo

Iz poganske duše je mogoče narediti krščansko dušo. Toda kaj je mogoče narediti iz tistih, ki niso nič: ne zastareli ne moderni, ne kiparji ne glasbeniki, ne duhovni ne meseni, ne pogani ne kristjani? Kaj je mogoče narediti iz živih mrličev? Iz duše nočnega bedenja je mogoče narediti dušo dneva; toda kako naj pripravimo jutrišnji dan nekomu, ki ne pozna nočnega bedenja? Kako naj ustvarimo dušo jutrišnjega dne nekomu, ki nima duše nočnega bedenja? Iz duše jutra je mogoče napraviti poldan in večer. Toda kako pripraviti poldan in večer tem modernim ljudem, ki to jutro niso imeli duše?

Kasneje boste svojo krščansko dušo preoblekli. Morda ste jo med tem časom že preoblekli. Da, gotovo ste jo preoblekli že prej. V starih časih je obstajala neka skrivna milost, neka predhodna milost... Iz poganske duše je mogoče narediti najboljšo krščansko dušo. Ni slabo imeti neko preteklost, nekaj za sabo. Ni slabo priti na svet ob času bedenja. Dan, na katerega se ljudje pripravljajo z bedenjem, je polnejši. Prav je, da se hiša zgradi nad kletjo. Tako je tudi poldan, ki je imel jutro, zrelejši.

Pogosto se iz poganske duše naredi najboljša krščanska duša (saj jo je treba samo preoblikovati). Tako tudi mora biti, saj je bila krščanska duša navsezadnje narejena prav iz poganske duše in gotovo ne iz duše, katere ni bilo . . . Tisti, ki se odmaknejo od sveta, tisti, ki na svet gledajo zviška, se ne dvignejo nad svet, temveč svet le ponižajo. Dejansko ostajajo na isti ravni. Višina, ki so jo, kakor si domišljajo, dosegli, je dejansko padec v globino — ponižanje sveta. To je višina, ki je pod splošno priznano izhodiščno točko. In to potem merijo. Dejansko merijo raven, za katero so znižali svet, in ne višino, za katero so se sami povzpeli.

Tisti, ki se resnično dvignejo, tisti, ki zares vzletijo, pustijo svet na tisti višini, na kateri je, in od tam se dvignejo, od tam vzletijo. Človek, ki pusti svet tam, kjer je, in se s tiste višine dvigne, tisti človek se zanesljivo vzpenja. Ni dovolj ponižati časno, da bi se dvignili v kraljestvo večnega. Ni dovolj ponižati naravo, da bi se dvignili v kraljestvo milosti. Ni dovolj ponižati svet, da bi se dvignili v kraljestvo Boga.

(Člani pobožne stranke), ker nimajo moči (in milosti), da bi pripadali naravi, mislijo, da pripadajo milosti. Ker ne premorejo časnega poguma, mislijo, da jim je uspelo prodreti v večno. Ker nimajo poguma, da bi pripadali svetu, mislijo, da so božji ljudje. Ker nimajo poguma, da bi pripadali kateri od človeških strank, si utvarjajo, da pripadajo božji stranki. Ker ne pripadajo človeku, mislijo, da pripadajo Bogu. Ker ne ljubijo nikogar, mislijo, da ljubijo Boga.

iz knjige Silvester Čuk, Iskalci in pričevalci, Ognjišče, Koper 1984

Pogovor s profesorjem Cevcem ob prejemu Herderjeve nagrade

Profesor dr. Emilijan Cevc je najboljši poznavalec srednjeveške umetnosti v Sloveniji. Je predstojnik Umetnostno zgodovinskega instituta pri SAZU. Napisal je več strokovnih knjig s tega področja in veliko člankov ter predavanj. Letos je za svoje delo dobil tudi visoko mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado.

- Gospod profesor, najprej bi se vam rad zahvalil za vaše sodelovanje pri Ognjišču, saj ste nam vedno pripravljeni pomagati. Marsikaj objavljamo tudi s področja umetnosti in dragoceni so bili vsi vaši nasveti, pa tudi vsaka vrstica, ki ste jo za nas napisali. Pa pojdiva k stvari. Vi ste predstojnik umetnostno-zgodovinskega instituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti?

Prav točen naziv je: Umetnostno-zgodovinski institut Franceta Steleta znanstveno raziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

- To je osrednja ustanova s strokovnega in znanstvenega vidika pri nas v Sloveniji. Za delo na tem področju ste pred kratkim dobili mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado. Kdo je bil to Herder, po katerem se nagrada imenuje, in kdo jo podeljuje?

Nagrado podeljujejo vsako leto in sicer na Dunaju, o tem kdo jo bo prejel pa odloča poseben odbor, ki ima sedež v Hamburgu. To je nagrada, ki ima predvsem namen povezovati evropska ljudstva med seboj, posebej še narode vzhodne Evrope, od Poljske do Grčije. Letos je bila podeljena že enaindvajsetič. Zavzema predvsem tiste stroke, ki so povezane z umetnostjo, se pravi, vse vrste umetnosti same, od arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe, potem umetnostno zgodovino, varstvo spomenikov, deloma tudi filologijo, seveda tudi književnost. Ime je dobila po Johannu Gottfriedu Herderju (1744-1803), človeku, ki je bil v drugi polovici 18. stol. pomembna osebnost v nemškem duhovnem svetu. Bil je velik humanist, pesnik, filozof in teolog. Po poklicu je bil protestantski pastor in pridigar, vezalo ga je prijateljstvo z Goethejem. Spada med tako imenovano veliko četverico „weimarskega kroga"; posebna zasluga mu gre, da je pritegnil v zahodnoevropski kulturni svet književnost in ljudsko izročilo slovanskih narodov. Prav zato je seveda njegovo ime posebej primerno za to ustanovo, ki naj evropski Vzhod poveže z evropskim Zahodom. Predvsem duhovno in kulturno, politika pri tem ne igra nobene vloge.

- Ali vsako leto podelijo samo eno nagrado ali je nagrad več?

Vsako leto podelijo sedem nagrad, za vse te države: Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Jugoslavijo. O teh nagradah odločajo, kot sem že dejal, v Hamburgu, dunajska univerza pa ima potem častno nalogo, da to nagrado slovesno podeli. To poteka v slavnostni dvorani avstrijske akademije znanosti in umetnosti. Slovesnost je ponavadi spomladi, letos je bila 10. maja.

- Vi ste zelo priznan umetnostni zgodovinar, napisali ste veliko strokovnih knjig s tega področja, še več pa člankov in razprav. Slovenska matica je izdala tri vaše knjige.

Da, pri Matici so izšle tri knjige: Plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo med gotiko in barokom. To so seveda tri glavna dela. Potem je še vrsta drugih, posvečenih bolj podrobnim vprašanjem, ki se kajpada dotikajo, predvsem slovenskega področja. Hvaležno je bila sprejeta tudi knjižica Slovenska umetnost, ki je izšla pri Prešernovi družbi, in hoče dati pregled skozi ustvarjalnost Slovencev od njihovega prihoda na to ozemlje do današnjih dni.

- Veljate za najboljšega poznavalca srednjeveške umetnosti pri nas. Do tega se pride z dolgotrajnim študijem in z napori in z veliko volje in seveda talenta. Ali ste se začeli že zelo zgodaj ukvarjati z umetnostjo?

No ja, najprej bi imel pripombo na ta „najboljši poznavalec". Sem pač eden od poznavalcev. Sicer pa sem se v mladosti ukvarjal z biologijo, naravoslovje me je silno privlačevalo. Lahko bi rekel, da me je v nekem muzejskem okviru zanimalo vse, kar je bilo povezano z zgodovino, arheologijo, z vsemi podobnimi področji, ki jih je mladi človek doživljal v svojem ožjem okolju, vendar pa so najbolj privlačile prav te biološke prvine, tisto, kar je res neposredno zvezano z življenjem. Tudi pozneje, ko sem se odločil za študij umetnostne zgodovine, mi je še vedno stalo ob strani, da tudi na umetnost gledam kot na del nekega živega človeškega organizma, kot nekaj, kar je res živo, biološko povezano s človeškim življenjem in tudi z razvojem človeškega duha.

- Doma ste iz Kamnika.

Da, in Kamnik je že sam po sebi nudil rodovitna tla za tako usmerjenost kakršna je bila moja: s svojo kar častitljivo preteklostjo, s svojo romantično okolico, z gozdovi in pa tudi s prijatelji, s katerimi sem odraščal. Drug kraj, ki mu podobno veliko dolgujem in ki je bil podobno ubran, dasi morda bolj mehek, je bilo Novo mesto, kjer sem končal nižjo gimnazijo. Nanjo me vežejo naj lepši spomini, zlasti na tamkajšnje profesorje, ki so bili mnogi med njimi resnično taki, da bi danes delali čast tudi univerzi.

- Ali je bila v Novem mestu popolna gimnazija?

Da, odlična gimnazija! Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je dolgo časa tožilo po Novem mestu, tudi po sošolcih, ki so bili v večini kmečki otroci. V Novo mesto me je zaneslo zato, ker sem tam shajal z zelo majhnimi stroški, bil sem namreč gojenec tamkajšnjega frančiškanskega konvikta. Tudi na ta zavod imam naj lepše spomine. Vodstvo je bilo izredno modro, ni poznalo prav nobene prisile in je mladino v najbolj kritičnih letih znalo tako pametno usmerjati, da nikoli ni prišlo do kakšnih napetosti.

- Zavod so seveda vodili patri?

Da, takrat je bil vodja zdaj že dolgo pokojni pater Kocjan, izredno moder mož, široko razgledan, ki se je tako popolnoma žrtvoval za nas. Če je, denimo, prebral kakšno novo knjigo in se mu je zdelo primerno, da tudi nas seznani z njo, jo je na pamet obnovil, ko smo po večerji sedeli skupaj. To je seveda močno vplivalo tudi na kulturno raven.

- Kaj so bili vaši starši? Ali se je vaš oče tudi ukvarjal z umetnostjo?

Na srečo ne! Oče je bil spočetka trgovec, seveda tak, ki ni znal računati z dobički. Še danes se spominjam, kako je tako proti koncu leta imel pred seboj neke knjige, ravnilo in debel svinčnik in je s tistim črnim in rdečim svinčnikom nekaj črtal po knjigah, potem pa rekel: „No, v imenu božjem." Pa sem mu rekel: „Ata, kaj pa delaš? Kaj to pomeni? " „No vidiš," je rekel, ,,tale mi je dolžan, pa ne more plačati. Pa naj bo v imenu božjem." Tak trgovec seveda ne more uspevati s trgovino.

- Po mali maturi v Novem mestu ste študirali v Ljubljani?

Po končani višji gimnaziji sem študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani. Profesorji, ki smo jih na univerzi imeli, šobili spet zgledni ljudje, ki jim dolgujem veliko hvaležnost, posebno profesorju Francetu Steletu.

- On je bil vaš predhodnik, ki ste ga nasledili.

Njegova zasluga je bila predvsem, da je učence usmerjal v raziskovanje domačega gradiva. Razodeval je izredno širino in poznanje evropske in svetovne umetnosti, v to pa je vpletal vse, kar se je na umetnostnem področju razvijalo na slovenskih tleh.

- Potemtakem ste že kot študent začeli zbirati gradivo in raziskovati stvari, ki so bile ne-raziskane?

Spomeniško gradivo, to se pravi slovenska umetnost, še posebej starejša, je bila malo raz-iskana, tako da so se na vse strani odpirala široka polja za raziskovanje. Glavno je bilo kajpak srečevanje s spomeniki samimi. V veliko veselje nam je bilo obiskovanje teh spomenikov, največkrat peš, v najboljšem primeru pa s kolesom ...

- Z ekskurzijami?

Da, z ekskurzijami, bodisi s skupnimi, še več pa s posameznimi sprehodi in ogledi teh spomenikov, tako da sem že pred vojno dodobra spoznal osrednji slovenski del: Kranjsko, Dolenjsko, Gorenjsko, medtem ko me je na Štajersko zanesla pot šele po vojni, in seveda Primorsko, ki jo je prej ločila meja. Moram pa reči. da so me prav umetnostni zakladi na Primorskem prav posebej pritegnili. Dolgo časa sem celo čutil željo, da bi se posvetil spomeniškemu varstvu, se pravi konservatorski službi (skrb za ohranjevanje, popravljanje umetniških del) prav na Primorskem. Moj ideal nikoli ni bila samo neka kabinetna znanost, temveč sem vse do konca vojne, pa še nekoliko čez, tako rekoč do diplome na univerzi sanjal o tem, da bom postal konservator. Ne suhoparna akademska učenost, ampak tisti <živ'K nenehni stik, navsezadnje ne samo z umetnostjo kot tako, ampak tudi s človekom, ki je to umetnost živel. Ko smo pri človeku, se srečamo tudi z njegovim izročilom, s tem, kar spada na področje narodopisja. Tudi narodopisje je ena tistih strok, ki me nenehno priteza, tako da ob svojem ožjem strokovnem delu zelo rad posežem, ne samo študijsko, ampak tudi dejansko, tudi v to smer.

- Pri tem delu imate veliko izkušenj. Po vojni so precej objavljali umetnostne spomenike, kar so skoro vse naše cerkve. Mislim, da danes duhovniki, čeprav imajo zelo skromna sredstva za obnavljanje teh sakralnih umetnin, veliko žrtvujejo za to. Kakšen je vaš vtis?

To je gotovo. Po vojni, pa tudi nekaj let pred njo in zlasti precej let po njej, so ti spomeniki samevali in bili prepuščeni samim sebi. Po vojni je bilo treba zelo potrpežljivo in tudi z nemajhnimi žrtvami reševati spomenike, ki so večkrat samo krajevno pomembni. V tem pogledu se je res mnogo storilo. Na eni strani po zaslugi njihovih varuhov - duhovščine, na drugi strani - brez tega sploh ne gre - z zavzetostjo ljudi samih, ki so na te duhovne in kulturne priče, ne samo ožje verske preteklosti ponosni; in tudi seveda po zaslugi uradnega spomeniškega varstva, tudi uradnih podpor in pomoči, tako da so rane, ki .jih je naša spomeniška dediščina utrpela, danes v mnogočem ozdravljene. Seveda pa tudi pri varovanju spomenikov nastajajo nekatere težave. Niso najmanjše težave, ki so se sprožile po drugem vatikanskem koncilu, ko je bilo treba po cerkvah marsikaj prilagoditi novim liturgičnim predpisom (postavljanje novih oltarjev proti ljudstvu in podobno) in je včasih bilo treba zelo tankega čuta, da se ni skazil stari ambient, stalno pričevalno občutje nekaterih, zlasti starejših baročnih in srednjeveških cerkva. Tudi ne rečem, da ponekod nismo šli v tem predaleč. Na koncu bi človek pikro pripomnil, da za ohranjanje spomenikov ni vedno najbolj potreben denar. Večkrat denar spomenike celo uničuje. Ko je bil v stari Avstriji leta 1855 podpisan konkordat po katerem je prišlo cerkveno premoženje spet v roke duhovščine, so začeli metati iz cerkve stare, dragocene, ne le baročne, tudi gotske oltarje in jih nadomeščati z novimi, ki po svoji lepoti še zdaleč niso dosegali starejših. Še več, podirali so cele cerkve, ki so bile včasih zelo častitljive priče, in so postavljali nove v posnemanju gotskih in romanskih slogov. Takrat je umetnostno spomeniško gradivo utrpelo marsikatero škodo. Tako se večkrat zgodi tudi danes. Osebno sem neprijetno prizadet, če vidim, da kje na vrat na nos postavljajo nove oltarje v župnijskih cerkvah, po drugi strani pa pustijo, da dragocene podružnice razpadajo ali da se v njih dela škoda. Tako razmerje do teh spomenikov ne po človeški in ne po božji strani ni popolnoma pravilno.

- To, kar ste povedali, so izkušnje, ki ste si jih nabrali kot član Komisije za umetnost pri nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani. Veliko pomagate, da se naredi čim manj škode. Duhovniki morajo vprašati za mnenje komisijo, preden se lotijo predelave in adaptacije cerkva, tako da le pomagate, da se ne naredi večja škoda. Ali res vselej vprašajo?

Prav to sem hotel reči: večkrat se zgodi, da nič ne vprašajo. Večkrat je tudi težko uskladiti želje in pa spomeniško varstvena pravila. Tako spomeniško varstvo deluje večkrat zaviralno in župnik je včasih lahko tudi užaljen, ker ne gre vse po njegovih preveč modernih željah. Nekateri so taki, da bi hoteli iz cerkvenega prostora pometati vse, kar je starega, in ustvariti pravzaprav prazen prostor - tudi božjega duha prazen - v katerem pa se ljudje ne počutijo več domače. Če se spomnim, kako je pisatelj Ivan Tavčar doživljal cerkev na Gori - kot popisuje v Cvetju v jeseni - vidimo, kako je bil slovenski človek nekdaj resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživljal vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane. Tam je bilo za njegovo potrebo vse zbrano na enem mestu in mu je obisk take cerkve, bodisi domače župnijske ali kake podružnice ali romarske cerkve, pomenil tudi kulturno, ne samo versko doživetje.

- Dvignil se je iz vsakdanjih j skrbi in doživljal nekaj višjega. Govorili ste o svoji mladosti. Vemo, da ste se kot študent udejstvovali tudi na literarnem področju. Napisali ste knjigo čudovitih meditacij, ki jo še danes radi vzamemo v roke, to so Preproste stvari.

To je bila pač knjiga, napisana z nekoliko nostalgije, predvsem pa mladostna knjiga.

- Za tiste, ki je ne poznajo, naj povem, da so v tej vaši knjigi opisane 'preproste stvari': od zibelke do kruha, vse v sočnem pesniškem slogu. Res ne razumem, zakaj bi se morali te knjige manj veseliti kot drugih vaših knjig? Mislim, da je res škoda, da ne dovolite ponatisa.

Tudi prevodov nisem dovolil . . .

- Vemo, da niste samo umetnostni zgodovinar, ampak da težite za čim polnejšim življenjem, j Radi prebirate slovenske pisatelje, vsako leto ob božiču si z veseljem postavljate umetelno izdelane družinske jaslice. V letošnji prvi številki smo ob molitvi objavili prav sliko vaših jaslic, izdelanih v domačem slogu in z domačimi motivi ...

Prav te, ki so bile objavljene, so bile ene manj posrečenih ...

- Vaša žena dr. Anica Cevc je ravnateljica Narodne galerije. Je umetnost botrovala vajinemu srečanju in ljubezni, ki vaju je j pripeljala na skupno življenjsko pot?

Umetnost? Ne vem. Najbrž naju je Bog pripeljal.

- To verjamem, toda povod je najbrž bilo zanimanje za isto področje?

Niti ne. Če bi pripovedoval, kaj naju je združilo, bi zvenelo nekoliko nenavadno: sodelovanje v OF. - - - Med vojno je bila ona moj kurir.

- Kako ste preživljali vojna leta?

To so bile svojevrstne dogodivščine. Bil sem pri partizanih in v roški ofenzivi so me Italijani j ujeli, že na osvobojenem ozemlju.

- Ste bili takrat že profesor?

Ne, bil sem še študent.

- Ste bili zajeti? Ali ste bili v Italiji v begunstvu?

Ne, imel sem srečo, da so me ujeli tako pozno, da so šli glavni transporti za taborišče že naprej.

- Ste bili v skupini, ki je šla v partizane s Kocbekom?

Bil sem v skupini krščanskih socialistov, vendar nisem šel s Kocbekom. Bil sem že domenjen, da bom šel, pa je prišla tista junijska racija, ko so nas odpeljali v taborišče. Jaz sem bil slučajno na vlaku, ki so ga partizani na Verdu osvobodili.

- Vemo, da sodelujete ž nasveti pri verskem tisku, bodisi pri sakralni umetnosti kot strokovnjak, pa ne le to, ampak tudi osebno globoko čuteče kot kristjan pri vsem našem verskem razvoju. Tudi pri Ognjišču radi priskočite na pomoč z nasveti in predlogi, pa tudi s sestavki. S tem pomagate dvigati raven našega lista.

Človek pač naredi tisto, kar more, tisto, kar misli, da mora storiti. Naš veliki mojster arhitekt Plečnik je rekel: „Jaz sem plačan zato, da delam!" To je tisto načelo, ki mora človeka voditi. Že če pomislim, koliko se drugi ljudje trudijo, če pomislim samo na navadnega delavca, na rudarja ali katerega drugega - s kakšnimi težavami in v kakšnih nevarnostih si služi kruh, in na tisti denar, ki se steka v moje dohodke, potem sem temu človeku dolžan, da mu po svojih najboljših močeh to vračam. In če mu. vračam tako, da mu odkrivam preteklost našega naroda, lepoto, ki ga obdaja, in poudarjam, da preprosti ljudje to silno hvaležno sprejemajo, po tem človek čuti res moralno dolžnost, da se kolikor mogoče razda, da je kolikor mogoče koristen za tisto splošno blaginjo, ki jo želimo doseči.

- Zdaj velikokrat hodite tudi v tujino, pišete tudi za tuje izdaje, prevajajo vas tudi Hrvatje in Srbi ...

Res je, nekaj objavljam tudi zunaj, v tujih jezikih, predvsem sestavke o vprašanjih naše umetnosti. Razumljivo je, da se udeležujem tudi kongresov in znanstvenih srečanj po raznih evropskih deželah. Morda bi kazalo še dodati, da je bilo za mojo znanstveno rast zelo pomembno študijsko bivanje v Munchnu. Tam sem imel med profesorji tudi Teodorja Mullerja, enega najboljših poznavalcev srednjeveške plastike, s katero sem se v tistem času najbolj zavzeto ukvarjal. To je bilo leta 1962/63.

- Zdaj še tradicionalno vprašanje: imate kakšne posebne načrte, pripravljate kaj novega?

Nerad govorim o načrtih, kajti načrt se lahko že jutri sprevrže. Kdo ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Svoje raziskave bi rad dopolnil, še to in ono objavil, kar mi leži po predalih. Zelo bi rad ob kaki priložnosti napravil še neki pregled skozi umetnostni razvoj na Slovenskem.

- Načrtov je torej polno!

Načrtov je malo, ker vem, da nima več smisla kovati velikih načrtov, treba je pač pospraviti predale.

- Mislim, da zaradi let — le nekaj nad šestdeset jih imate — tak pesimizem še ni upravičen?

Ne, ne, to ni pesimizem, to je realizem. Toliko biologa je še vedno v meni.

- Zahvaljujemo se vam za delo, ki ste ga naredili za Slovenijo in boljše poznavanje njene kulture in umetnosti, doma in po svetu. Gotovo smo bili v tem oziru tudi Slovenci že nekdaj del Evrope, da smo lahko ponosni na svoje korenine, na svojo preteklost.

Nikoli se še nisem, tudi pred velikim svetom, sramoval umetnosti, ki je in kakršna je ob teh težkih zgodovinskih razmerah pognala prav na slovenskih tleh.

- Zato je bilo veliko naših stvari razstavljenih na največjih razstavah.

Navadno so dosegla tudi ustrezno, včasih tudi zelo veliko priznanje.

Pogovarjal se je Franc Bole

gost meseca 07_1984

* 5. september 1920, Kamnik, † 30. januar 2006, Ljubljana

Akademik dr. Emilijan Cevc je izreden poznavalec jasličarstva. Njegove jaslice niso le prijetne ljudskemu očesu, ampak tudi umetniško dovršene. Cevčeve jaslice so zares prava umetnina in prava paša za oči. Nič čudnega torej, da v božičnih dneh k Cevčevim prihajajo številni obiski. Profesor Cevc pravi, da jih je bilo nekoč naenkrat kar 26. Pridite ob svetih treh kraljih, takrat so najlepše, nas je z nasmehom povabil upokojeni profesor, ko smo zaključili ta pogovor.

V naši družini je bil moj oče zelo zavzet zanje. Imeli smo tako imenovane "salonske" jaslice. Napravil je hribček iz blaga, brez mahu, v ozadju pa je bil naslikan Betlehem. Motilo me je, da niso bili vsi pastirci postavljeni k hlevcu, zato sem jih kar sam tja prestavil. Prav svoje prve jaslice pa sem postavil na polico na hodniku. Bile so izrezane iz papirja, kičaste. Takrat še ni bilo elektrike. Šele pozneje sem z baterijo naredil razsvetljavo hlevčka. Te prve jaslice so ostale pri starših. Tudi kasneje figuric ni bilo mogoče dobiti, ovac pa tudi ne. Za silo sem si postavil čredo ovac kar iz glinenih piščalk. Postavljanje jaslic je zame obred, ki me spremlja še danes. Kdor se v mladosti nanje navadi, se jih tudi na starost ne bo mogel odreči.

- Vaše sedanje jaslice so prava paša za oči. Kako jih oblikujete?

Sedanje jaslice so posnete po srednjeveških freskah. Niso trdne, ampak pregibne. Vidni deli so iz mase, ki sem jo dobil iz Muenchna. Drugi deli so iz žice, ki omogoča spremembo drže telesa. Noša je srednjeveška. Želel sem upodobiti Jezuščka na Slovenskem, zato sem jih postavil v bližino Kamnika. Vsaj trije slikarji so mi že upodabljali ozadje Kamniških planin.

- Hlevček je nekaj posebnega?

Spraševal sem se, kako izoblikovati lep in prepričljiv hlevček. Dve možnosti sta – po enem opisu je to bila votlina, po drugem opisu pa naj bi se to zgodilo v razvalinah Davidovega stolpa. Sam sem skušal združiti oboje. Jaslice postavljam deset dni, podiram pa dva. Najlepše so v času po Gospodovem razglašenju, ko postavim pred hlev svete tri kralje. Pri postavljanju jaslic veljajo pravila, ki jih pogosto kršimo.

- Katere so osnovne napake?

Napak je precej. Ne znamo pravilno razporediti figur- velike bi morali dati v ospredje, manjše nazaj, ne pa obratno. Paziti je treba tudi na mah, saj ta ne sme biti previsok. Ljudje radi mešajo orientalne elemente, ki ne sodijo tja – minarete ipd. Detajli ne smejo biti preveč natančno izdelani – poglejmo, kako preprosto so bile narejene pastirske ograje. Stiliziranih jaslic ne maram. Sam za ozadje uporabim moder papir, ga preluknjam z zvezdami in zadaj postavim luč. Osnovno pravilo je, da se nobena luč ne sme videti. Zato je najbolje jaslice postaviti na oder, podobno kot v gledališču. Tako lahko obešamo na strop tudi angele na nevidnih plastičnih nitkah.

- Kaj pa moderne jaslice, ki imajo posebna sporočila?

Pri jaslicah ne gre za poudarjanje revščine in socialnih problemov. Revščino vidimo tudi brez tega. V jaslicah mora biti nekaj romantike in poezije. Božič ni pravljica, a je nekaj toplega, prijetnega. Ekspresija ne spada v jaslice.

- Na prodajnih policah je težko najti lepe jaslice. Kaj nam svetujete, kako izbirati figurice?

Najslabše so iz plastike, ker so najbolj zanikrno odlite. Naj si jih ljudje samo naredijo! To je najbolje. Ali pa naj jim jih izdela človek, ki ima nekaj ročne spretnosti. Pri nas ni veliko napisanega o tem.

- Pa vendar je nekaj slovenskih knjig o jaslicah?

Seveda, a še vedno premalo. Jasličarstvo je treba razvijati in kultivirati. Morali bi ustanoviti organ, ki bi se ukvarjal s tem. V tujini je vrsta revij, posvečenih jaslicam, ki redno izhajajo. Pri nas bi morali ustanoviti revijo o jaslicah, ki bi redno izhajala vsaj dvakrat letno. Poznamo tudi katehetske jaslice, ki se postavljajo tudi v drugih obdobjih cerkvenega leta – beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs, itd. Nove cerkve bi morale imeti poseben prostor, namenjem katehetskim jaslicam.

- Ali jasličarsto na Slovenskem izumira?

Nikakor. Jasličarstvo se krepi, a žal ne vedno v pravi smeri. Ostaja samo forma, oblika, vsebine pa ni več. Take jaslice so izgubile dušo. To je povezano s splošno kulturo. Ugašajo tudi naše stare postne in božične pesmi. Vem za cerkev, kjer v vsem postnem času ne zapojejo niti ene same postne pesmi več.

(rubrika pogovor o ... 01_2001)

* 21. marec 1685 (J.k.), Eisenach, Nemčija, † 28. julij 1750 (G.k.), Leipzig, Nemčija

Bachovi so bili nemška glasbena rodbina, ki je skozi dvesto let dajala povprečne glasbene obrtnike: muzikante, mestne piskače, organiste in kantorje. Njen začetnik je bil Hans, rojen okoli leta 1520, končala pa seje z Wilhelmom Friedrichom Ernstom, pianistom in skladateljem, ki je umrl leta 1845. Nad vse se je, kot mogočno drevo nad grmičevje, dvignil Johann Sebastian Bach, rojen 21. marca 1685 v skromni meščanski hiši v Eisenachu, kjer je bil njegov oče! Johann Ambrosius dvorni in mestni muzik. Deček, ki je imel glasbo v krvi in mu je oče hotel omogočiti primerno izobrazbo, ' je z desetimi leti postal sirota: najprej je umrla mati, za njo še oče. K sebi ga je vzel njegov starejši brat Johann Christoph, ki je bil organist v Ohrdrufu. Tam je obiskoval gimnazijo, na skrivaj, ker mu brat tega ni dovolil, pa je študiral glasbo. Naučil se je igrati na orgle in na razne druge instrumente. Ko mu je bilo osemnajst let, je bil sprejet kot violinist v orkester saškega vojvoda v Weimarju. Kmalu je postal organist. Ob rednem glasbenem srečanju rodbine Bach v mestu Arnstadt (1703) je mladi Johann Sebastian tako mojstrsko zaigral na orgle v tamkajšnji Bonifacijevi cerkvi, da je brž dobil službo organista. Imel je dokaj dobro plačo, tako da se je lahko izpopolnjeval v glasbenem študiju in se lotil pisanja svojih prvih skladb. Z dovoljenjem predstojnikov luteranske cerkvene občine je (peš) potoval v Lübeck, kjer je orgelski mojster Dietrich Baxtehude prirejal svoje daleč naokrog znane 'glasbene večere'. Baxtehude je dvajsetletnega Bacha uvedel v skrivnosti tokat in koralnih preludijev. Namesto da bi se po enem mesecu vrnil v Arnstadt, je ostal v Lübecku štiri mesece in prvi pokazal značilno potezo svojega značaja: neustavljivo željo po neodvisnosti. Ko se je vrnil v službo, si je mladi organist drznil v cerkveni zbor sprejeti neko dekle, ki je imela čudovit glas. Na grajo cerkvenih krogov je odgovoril tako, da je zamenjal službo: sprejel je mesto organista pri cerkvi sv. Blaža v Mühlhausnu. Tam se je leta 1707 poročil s tistim dekletom: to je bila Maria Barbara Bach, njegova sestrična v drugem kolenu. Rodila mu je sedem otrok. Trije so zgodaj umrli, najstarejša sinova, Wilhelm Friedemann (1710–1784), imenovan 'Bach iz Halleja', in Karl Philip Emanuel (1714–1788), znan kot 'hamburški Bach' (ta je podedoval največ očetovega talenta), sta postala precej pomembna skladatelja. Johann Sebastian Bach, ki je postal oče pri dvaindvajsetih letih, je bil vse življenje zgleden družinski poglavar: domač, gostoljuben, ženi in otrokom vdan s prisrčno, skrbno ljubeznijo. Bil je prvi glasbeni učitelj svojih sinov in zanje je napisal nekatere 'šolske' skladbe. Leta 1708 se je vrnil v Weimar. Tamkajšnji vojvoda Wilhelm Ernest je bil velik ljubitelj glasbe in na dvoru je imel prvovrsten orkester, tako da je dvorni organist in komorni glasbenik Bach lahko vsak dan obilno užival v glasbi. Veliko je tudi ustvarjal. Tam so nastale njegove najpomembnejše orgelske skladbe, večina preludijev in fug ter številne kantate. Ko je bilo leta 1716 v Weimarju izpraznjeno mesto dvornega kapelnika, je upal, da bo to službo dobil on. Toda čeprav je dokazal svoje sposobnosti kot skladatelj in glasbenik, so ga prezrli. Prirojeni ponos mu je narekoval prošnjo za odpust. Vojvoda pa je to razumel kot upornost m Bach je bil obsojen na štiri tedne zapora. V tem času je zložil svojo znamenito 'Orgelsko knjižico', ki vsebuje 46 koralnih preludijev za razna obdobja cerkvenega leta.

Potem je sprejel mesto kapelnika na dvoru kneza Leopolda v Köthenu, ki je bil sam glasbenik in Bachov osebni, prijatelj. Za kapelo z 18 dvornimi glasbeniki je Bach ustvaril svoje velike instrumentalne skladbe, zlasti šest brandenburških koncertov ter prvi del 'Dobro uglašenega klavirja'. Počutil se je srečnega kot glasbenik in kot človek. To srečo je skalila nenadna smrt ljubljene žene Marie Barbare (1720), za katero je iz srca žaloval. Toda otroci so potrebovali novo mater, on, ki mu je bilo šele šestintrideset let, pa ženo, zato seje leta 1721 drugič poročil in sicer z Anno Magdaleno Wulken. Bila je hči trobentača, sposobna pianistka in pevka. V skoraj tridesetletnem neskaljenem zakonu mu je rodila trinajst otrok. Devet jih je umrlo že v nežnih letih, najmlajša sinova, Johann Christop Friedrich (1732 - 1795), imenovan 'buckeburški Bach' (po kraju, kjer je najdlje deloval), in Johann Christian (1734-1782), znan kot 'milanski' ali 'londonski Bach', sta postala, tako! kot že omenjena najstarejša sinova, odlična skladatelja. Dvorni kapelnik Bach se je zelo dobro razumel s knezom Leopoldom, njegova mlada žena pa mu je grenila življenje. Vrhu tega je tudi pogrešal orgle in cerkveno glasbo, zato se je potegoval za mesto kantorja pri cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu. Čeprav je to v primerjavi s položajem dvornega kapelnika pomenilo nazadovanje, je Bach službo nastopil (1723). Bil je odgovoren za cerkveno glasbo v Leipzigu, ki je spadal med največja tedanja nemška mesta (štel je nad 30.000 prebivalcev, se ponašal z univerzo in cvetočo trgovino). Za vsako nedeljo je moral napisati kantato (solistično in zborovsko skladbo za bogoslužje) in poučevati dečke, ki so peli v Tomaževi cerkvi. Za razmeroma nizko plačo jih je učil ne le glasbe, ampak tudi latinščino in verouk, zvečer pa jih je moral nadzorovati, kar mu je bilo posebno zoprno. Odpočil se je v svoji družini. Z ženo in otroki je prirejal koncerte 'vocaliter et instrumentaliter' (s petjem in godbo), kakor je pisal enemu svojih prijateljev. Na vse težave je pozabil tudi ob pisanju in izvajanju svojih velikih glasbenih stvaritev, ki so v tem obdobju nastale ali bile prvič izvedene. Predvsem velja omeniti njegova dva pasijona: zgodnejši Pasijon po Janezu (1722/23) in glasbeno čistejši Pasijon po Mateju (1728) pa čudoviti Božični oratorij in okoli 300 kantat. Zaradi svojega ponosnega značaja in zaradi razlik v miselnosti (Bach je bil pobožen luteran starega kova, univerzitetni učitelj v Leipzigu in sam rektor Tomaževe cerkve pa so bili po tedanji modi 'razsvetljenci') je pogosto prišel navzkriž z okolico in s svojimi nadrejenimi.

Na glasbenem področju pa se je tako uveljavil, da je okoli leta 1740 svojo službo opravljal dokaj samozavestno. Kadar se mu je zahotelo, je odhajal na potovanja po raznih nemških mestih, kjer je obiskoval svoje sinove, nastopal na orgelskih koncertih, preskušal orgle, ki so bile njegovo najljubše glasbilo. Sodobniki so Bacha spoštovali in občudovali kot neprekosljivega orgelskega mojstra, skladatelj Bach v pravi veličini pa jim je ostal neznan, leta 1747 je sprejel povabilo pruskega kralja Friedricha II., ki ga je na svojem dvoru v Potsdamu pozdravil kot mojstra na čembalu. Kralj je znal kar dobro igrati na flavto in Bach je zložil zanj vrsto komornih skladb, ki nosijo naslov „Glasbeni dar". Njegovo zadnje delo je bila zbirka fug z naslovom „Umetnost fuge". (Fuga je dvo- ali večglasna skladba, v kateri glasovi drug za drugim ponavljajo isti motiv, kar dela vtis, kakor da bi drug pred drugim bežali - lat. fuga = beg.) Leta 1749 ga je zadela kap, ki mu je močno prizadela vid; dve ponesrečeni operaciji na očeh sta povzročili umetnikovo popolno slepoto. Tako se je v tej nesrečni usoi?i izenačil s svojim velikim sodobnikom in rojakom Händlom (večino svojih ustvarjalnih let je preživel v Londonu), katerega je vse življenje občudoval in se želel z njim osebno srečati, vendar mu to ni bilo dano. Slep in napol hrom je še naprej narekoval note svojemu zetu, z mislimi pa se je mudil že v večnosti, kar razodevajo tudi besede njegove zadnje koralne skladbe, ki se glasijo: 'Pred tvoj prestol stopam'. Zemeljski zvoki so zanj za vedno utihnili 28. julija 1750. Kmalu po smrti je bil Johann Sebastian Bach pozabljen, prav tako njegov grob. Krsto z domnevnimi Bachovimi posmrtnimi ostanki so odkrili leta 1894 in jo leta 1949 prenesli v cerkev sv. Tomaža v Leipzigu, kjer je bil sedemindvajset let kantor.

Zakladnica Bachovih skladb

Glasbeni velikan Ludwig van Beethoven je o Bachu povedal pomenljivo besedno igro: „Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati." Po pravici, kajti Bach je ustvaril ogromno. Svojo glasbo je pisal 'v božjo slavo in za okrepitev duha'. Svoje cerkvene skladbe začenja z besedama 'Jesu juva' (Jezus naj pomaga), končuje pa jih z vzklikom: 'Soli Deo gloria' (Edino Bogu slava). Uporablja pa enako glasbeno govorico v cerkvenih in posvetnih skladbah.

Danes se nam zdi prav nerazumljivo, kako je mogel ostati ta izredni ustvarjalni genij skoraj sto let po smrti prezrt Kot skladatelja so ga odkrili 11. marca 1829, ko so v Berlinu pod vodstvom mladega skladatelja Felixa Mendelssohna izvedli Bachov Pasijon po Mateju. Ob stoletnici njegove smrti (1850) so ustanovili Bachovo družbo, katere glavna naloga je bila izdaja celotnega Bachovega dela. »Več kot deset urednikov je delalo petdeset let, da je pregledalo vse, kar je napisal Bach,« piše David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin. »Sad tega dela je bilo okrog šestdeset zvezkov, objavljenih do začetka leta 1900; vsebujejo glasbo v vseh oblikah, znanih v njegovih časih, in tako rekoč z vseh področij glasbenega ustvarjanja (razen opere). Izkazalo se je, da so ti zvezki neizčrpno bogata zakladnica: zakaj naj se je Bach izražal v kakršnikoli obliki in na kakršenkoli način, je vse njegovo delo prežeto s plemenitostjo, izvirnostjo in vzvišeno miselnostjo.«

Nemški skladatelj Paul Hindemith (1895-1963), eden velikanov nove glasbe, je v svojem govoru ob dvestoletnici Bachove smrti dejal: »Naj vrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel.« Največji nemški pesnik Goethe je svoje doživljanje Bachove glasbe izrazil z besedami: »Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov.«

Po omenjenem Ewenovem delu skušajmo zdaj napraviti pregled Bachovih del. Najprej navaja kantate, večstavčne skladbe za zbor, soliste in orkester, cerkvene ali posvetne vsebine. Cerkvene kantate so bile del luteranske službe božje ob nedeljah in godovih svetnikov. Z Bachom so dosegle višek; ohranjenih je okoli 250. Posvetnih kantat, ki razodevajo Bacha kot dobrovolj- nega meščana, je precej manj. Bach je ustvaril veliko klavirskih skladb, med katerimi je najdaljša „Dobro uglašeni klavir" (obsega dva zvezka zbranih del); med klavirska dela prištevamo tudi „Umetnost fuge", umetnikov Jabodji spev". Med njegovimi koncertnimi deli najbolj slovi šest Brandenburških koncertov, ki so pisani za orkester. Zelo znan je njegov Koncert za dve violini in orkester; poleg teh dveh koncertnih skladb Ewen navaja še Italijanski koncert (za klavir brez spremljave), Klavirski koncert z orkestrom, Koncert za dva klavirja z orkestrom in Violinski koncert. Bach je bil izreden mojster koralnega preludija, ki ga je uporabljal kot uvod (predigro) v himnično melodijo, ki so jo peli zbrani verniki. Ohranilo se je nad 100 njegovih preludijev, ki so danes — skupaj z drugimi njegovimi orgelskimi skladbami — nepogrešljivi sestavni del sporeda vsakega izvajalca na orglah (pri nas je zdaj največji poustvarjalec Bacha organist prof. Hubert Bergant). Bachova maša v h-molu je po sodbi glasbenih poznavalcev „krona njegovih mojstrovin". Ameriški dirigent Leopold Stokowski je o njej zapisal: „V njenem izrazu in zavesti je kozmična prostranost. Tako je, kot bi vsa narava, planeti, vse vesolje peli skupaj. V nekaterih delih vsebuje glasba globoko mistično silovitost, ki je mogla priti samo iz duha človeka, ganjenega do zadnjih globin svoje biti." Čudovito mehka in nežna je glasba v Bachovem Božičnem oratoriju, sestavljenem iz šestih kantat, namenjenih za izvedbo na enega od božičnih prazničnih dni.

Predvsem pa je bil J. S. Bach neprekosljivi mojster orgelske glasbe. »Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli,« sodi Bachov življenjepisec C. H. Parry. Njegov kolega Terry pa pravi: „Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala." Petnajst zvezkov zbranih del Bachove družbe je posvečenih njegovim orgelskim skladbam. S tem bogastvom je glasbeni svet seznanjal tudi Albert Schweitzer (1875-1965), ki je bil odličen organist in poznavalec Bacha. Napisal je dve knjigi o njem, na gramofonske plošče je posnel svoje izvedbe najpomembnejših Bachovih orgelskih skladb, dokler ni leta 1913 odšel v Afriko kot misijonski zdravnik (za svoje človekoljubno delo je prejel leta 1952 Nobelovo nagrado za mir).

Ta kratki pregled Bachovih del končajmo z njegovima dvema pasijonoma: po Janezu in po Mateju. Pasijon je oratorij, katerega besedilo je posvečeno Kristusovemu trpljenju. Pripovedovalec (tenor) pripoveduje zgodbo, korali pa jo pojasnjujejo. Razne svetopisemske osebe govorijo same, zbor pa predstavlja množico. V Pasijonu po Janezu je poudarek na vzvišeni in pomembni drami. Pasijon po Mateju pa je manj dramatičen, vendar dosega višjo raven lirične lepote kot tisti po Janezu. Zaradi teh dveh pasijonov nekateri oboževalci Bacha imenujejo kar „petega evangelista". Nemški filozof Friedrich Nietzsche (1844-1900), ki je veljal za brezverca, je leta 1870 nekemu prijatelju priznal: »Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij.«

(priloga 03_1985, J. S. Bach in evropsko leto glasbe)

V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja

Gregor Mendel: * 20. julij 1822, Heinzendorf bei Odrau, Avstrijsko cesarstvo (sam je rojstni dan praznoval dva dni kasneje -. 22. julija, zato različni podatki), † 6. januar 1884, Brno, Avstro-Ogrska

Rodil se je 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v Šleziji, sam pa je (iz neznanega razloga) rojstni dan praznoval dva dni kasneje - 22. julija. Starši so ga krstili na ime Johannes. Ko mu je bilo 21 let, je vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Češkem, ki je bila takrat v sklopu velike avstro-ogrske monarhije. Ko je poštar redovnik, je dobil ime Gregor. Bil je posvečen za duhovnika. Ko je prior, predstojnik samostana, opazil, da je mladi redovnik zelo nadarjen, je sklenil, da mu omogoči študij na univerzi. Velel mu je, naj se vpiše na dunajsko univerzo. Po treh letih marljivega študija je pater Gregor Mendel dosegel diplomo profesorja fizike in matematike.

Ko se je vrnil v Brno, so ga imenovali za profesorja naravoslovnih znanosti na tamkajšnji gimnaziji.

To je bila doba, ko so znanstveniki po vseh evropskih deželah delali razne poskuse in raziskave, da bi odkrili zakone življenja. Njihovo odkritje bi bilo ogromnega pomena za razvoj gospodarstva, saj bi z njihovo pomočjo mogli privzgojiti nove, visoko kvalitetne rastlinske in živalske vrste. Cela desetletja so se tu in tam ločeno trudili, da bi jim to uspelo, vendar se jim je le malo posrečilo. Odkritje teh zakonov bi bilo tudi neprecenljivega pomena za nadaljnji razvoj znanosti.

Tudi naš mladi profesor pater Gregor je bil otrok svoje dobe. Kolikor mu je šola puščala prostega časa, ga je prebil v miru samostanskega vrta. Tam je delal številne poskuse z rastlinami. Njegov „laboratorij" je bil v nekem kotu, ki si ga je izgovoril zase. Tu je zasadil dve lehi graha: na eni rastline, ki rastejo visoko, na drugi pa bolj nizke, eden je imel gladka in okrogla rumena semena, drugi pa nagubana rumena semena. Izbral je „čist rod" visokih rastlin, ki so vedno potem imele visoke potomce, in „čist rod" nizkih grahovih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Nato je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Potem je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil je vzgojil nove rastline, od katerih pa so bile tri visoke, ena pa nizka. Vedno je bilo razmerje 3:1. Štel je tudi semena, ki jih je dobil. Vseh skupaj je bilo 8023; od teh je bilo 6022 rumenih, 2001 zrno pa je bilo zeleno. Ta poskus je ponavljal večkrat. Opazoval je nove rodove rastlin in svoje poizkuse prenesel tudi na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega in natančnega dela je bil že tako daleč, da je lahko izluščil nekatere zakonitosti glede dedovanja lastnosti. Bilo je leta 1865. Še danes so znani trije. Mendlovi zakoni: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci med seboj enaki, 2. Ce križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo, 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Zadnji zakon so kasneje drugi biologi dopolnili.

Istočasno so podobne poskuse delali drugi biologi. Vsakdo od njih je želel prvi odkriti zakone življenja. V Nemčiji se je s tem ukvarjal C. W. Nageli, v Angliji W. Bateson, na Nizozemskem Hugo de Vries, na Danskem W. L. Johannsen, drugod pa manj znani biologi.

Naslednje leto, 1866, se je pater Gregor Mendel odločil, da bo svoje odkritje posredoval drugim znanstvenikom. V drobni knjižici, ki je štela le 46 strani, ter jo je založil sam, je opisal vse svoje poskuse in rezultate, ki jih je dosegel. Po eno knjižico je potem poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Z nekaterimi od njih sije že dalj časa dopisoval. Nihče mu ni odgovoril. Preteklo je nekaj časa, mesec, leto, nekaj let, nič. Svet znanosti je popolnoma prezrl delo patra Mendla. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi skušal preveriti vrednost njegovih odkritij.

Vsi ti biologi so bili tako zatreskani v svoje delo v laboratorijih, da se niso imeli časa ukvarjati z branjem takele brošurice. Ni se jim zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor, ki je bil povrh še redovnik? Mogoče zato, ker je prišla iz majhnega mesteca na Češkem, iz province? Pravega razloga ne bo vedel nihče. 35 let je drobna knjižica patra Gregorja ostala v temi.

Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se pa nihče od velikih in priznanih znanstvenikov zanj ne zmeni. Zato je na vse skupaj pozabil.

Čez dve leti so ga izvolili za priorja, predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali in ljubili zaradi njegove razgledanosti, njegovega bistrega duha, zaradi njegovih velikih pedagoških zmožnosti, pa tudi zaradi njegove skromnosti, blagosti in trdnosti. Nekaj let kasneje se je moral prav močno postaviti za usodo svojega samostana. Liberalna stranka, ki je takrat prišla na oblast, je izdala odlok, da je treba zapleniti vse cerkveno premoženje. Odločni pater Mendel je svoj samostan rešil. Leta 1884 je umrl v 62. letu starosti.

Na velike zakone življenja, ki jih je bil odkril v svojem mirnem kotičku samostanskega vrta, zadnja leta sploh ni več mislil, ker je imel preveč drugih skrbi. Umrl je kot katerikoli drugi pater. Cenili so ga le tisti, ki so ga poznali, med učenjaki svoje dobe pa ni našel priznanja. Še sanjalo se mu ni, da bodo čez nekaj desetletij v njem, skromnem redovniku, gledali enega velikih dobrotnikov človeštva in enega velikih duhov, saj zakoni dednosti, ki jih je utemeljil, veljajo za vsa živa bitja, tudi za človeka. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni.

Leta 1900 je neki nemški biolog, Carl Corens, brskal po knjižnici za deli, ki govore o prenašanju dednih lastnosti od staršev na potomce. Pri tem je naletel tudi na knjižico patra Gregorja Mendla. Bilo je, ko da je počila bomba. Ves znanstveni svet je bil pokonci. Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa nihče se zanje ni zmenil! Kako je moglo priti do tega!

Znanstveniki so si takoj zastavili vprašanje: Ali zakoni, ki jih je odkril pater Mendel, veljajo samo za rastline, ali tudi za živalski svet? Delali so poskuse na piščetih in miših in prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni držijo tudi zanje. Po nekaj letih raziskav in poskusov je bilo jasno, da veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Zacvetela je nova, zelo pomembna znanost — genetika.

Morda ni zgolj naključje, da je velike zakone življenja, življenja, ki prihaja od Boga, odkrila bistrost, pridnost in vztrajnost skromnega znanstvenika, ki je bil duhovnik in redovnik.

(Ognjišče 08_1972, str. 7)

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

Tisočletja in tisočletja je človek s spoštovanjem gledal tisti skrivnostni okrogli svetli predmet, ki potuje po našem nebu. Kaj vse so babice pripovedovale svojim vnukom o Luni in njenih skrivnostih. Danes je pravljice konec. Človek je stopil na Luno.

7. oktobra 1957 je v enem uradu vojaških poslopij v Huntsvillu v Alabami (ZDA) zazvonil telefon. »Mi lahko razodenete svoje vtise?« je spraševal radovedni glas novinarja iz New Yorka. »Svoje vtise o čem?« mu je odgovoril človek z močnim nemškim naglasom. »Kako? Ne veste ničesar? Rusi so na krožno pot okrog Zemlje poslali prvi umetni satelit, kroglo, težko 83,6 « »O, strela!« je ves iz sebe vzkliknil von Braun in treščil slušalko na vilice telefona. Z dolgimi koraki se je napotil v dvorano, kjer je bilo v teku slavnostno kosilo na čast obrambnemu ministru. S temnim obrazom in nagubanim čelom je povedal novico. Obrnjen k ministru je dodal: »Minister, izgubili smo veliko časa, toda vedite, da lahko v 90 dneh od trenutka, ko nam daste prosto pot, pošljemo na tir okoli zemlje ameriški umetni satelit.«

Že štiri leta je von Braun ameriški vladi predlagal, da bi začeli pot k zvezdam. Naletel je na gluha ušesa, niso ga jemali resno. Sedaj pa so tudi Američani pri žgali zeleno luč za vesoljske polete. Čez mesec dni pošljejo Rusi že drugi Sputnik, ki tehta 500 kg s psičko Lajko na krovu. Amerika je razburjena. Predsednik Eisenhower se mora pojaviti na televiziji in pomiriti duhove ter državljanom zagotoviti, da je »Amerika večkrat že izgubila prve bitke, vedno pa je dobila zadnje.«

Julija naslednjega leta zaživi organizacija, ki bo prešla v zgodovino. Imenuje se NASA (National Aeronautisc an Space Admi nistration). Kongres odobri zanjo prvih 339 milijonov dolarjev. Vsem se zdi ta vsota strašno visoka, v primerjavi s tem, kar se bo potrošilo za vesoljske polete do dneva, ko bo človek stopil na Luno, je le drobno zrnce. Začetki so trdi. Rakete eksplodirajo na rampah, sateliti se izgubljajo v nebesni sinjini. Kongres noče novih izdatkov za vesoljska raziskava- nja. 12. aprila 1962 zaslovi ime, ki bo ostalo v zgodovini — ime Jurija Gagarina. Prvi človek leti v tirnici okoli zemlje. Američani so na robu obupa. Miladi predsednik John Kennedy izkoristi razpoloženje naroda in od Kongresa doseže odobritev vseh stroškov, ki so potrebni za vesoljske raziskave. Nekaj dni po poletu Gagarina slovesno izjavi: »Za nas je prišel čas naj lepše pustolovščine. Prepričan sem, da bo naša država lahko poslala prvega človeka na Luno in ga pripeljala živega nazaj na Zemljo, pred koncem tega desetletja.« Takrat je bilo težko predvideti, da se bo napoved uresničila. Kennedy pa se je, preden je dal to izjavo, temeljito posvetoval s strokovnjaki. Amerika ima vsa potrebna sredstva, da to tekmo dobi: ima von Brauna, naj večjega strokovnjaka za rakete, zelo razvito elektronsko tehniko, predpogoj za uspešne polete, kajti elektronski računalniki so nujno potrebni možgani za usmerjanje vesoljskih poletov.

Z naravnost astronomskimi stroški je NASA povečala svoje osebje od 8 na 75 tisoč. Toda kako povezati vse te ljudi in kako vskladiti njihovo delo? Vsak oddelek objavlja svoje dosežke na listih, ki so namenjeni vsem od* delkom. V pisarnah se kopičijo skladovnice poročil in branju ni ne konca ne kraja. V enem letu so za ta poročila porabili 300 ton papirja. Von Braun zbija grenke šale na ta račun: »če bo šlo tako naprej, nam rakete sploh ne bodo potrebne. Dovolj bo, da postavimo te liste enega na drugega in bomo prišli na Luno.«

Kennedy pokliče v Vodstvo NASE »čarovnika organizacije« Jamesa E. Webba. Mož je star 56 let in je miren kot da bi sploh ne imel živcev. V kratkem času napravi čudež. Osebja ne zmanjša, celo poveča ga od 75 tisoč na 420 tisoč, toda delo steče gladko in hitro. Tako rekoč vsa Amerika sodeluje pri osvajanju Lune. Pet milijard dolarjev, ki jih dobi od vlade, razdeli na 200 univerz in 20.000 podjetij, ki v vseh delih Amerike delajo za »Načrt Luna«. NASA postane samo center za povezavo tega dela za osvojitev Lune. Raketo Saturn gradijo v enem mestu, vesoljsko ladjo Apollo pa v drugem. Nalogo raziskave kovinskih spojin zaupa neki univerzi na severu, elektronske naprave na krovu vesoljske ladje pa izdela elektronski center na vzhodu itd.

Webba vprašajo: »Ali se vam ne zdi, da so ta ogromna sredstva slabo uporabljena?« Odgovoril je: »če bi se vojskovali z Rusijo, bi nas to stalo mnogo več, prineslo pa ne bi nič dobrega. Naša vojna je bila ,koristna vojna'. Tekmovali smo, ne v ubijanju, ampak da bi uresničili čimbolj popolno tehniko, ki bo veliko pripomogla k napredku naših narodov in človeštva, če bi v preteklosti namesto svetovnih vojn tekmovali v znanosti, bi bilo človeštvo neprimerno bolj civilizirano.« Najbrž ima celo prav.

Nixon je tako navdušen nad popolno organizacijo NASE, da ji namerava izročiti najbolj pereče probleme Amerike, kot: adaptacijo morske vode v pitno, da bi bilo mogoče utešiti vedno večjo žejo gosto naseljenih področij.

Res je NASA prvi dejavnik, ki je pripeljal človeka na Luno, ne smemo pa pozabiti tistih, ki so bili glavni junaki tega neslutenega podviga. Računajo, da je nad 500 milijonov ljudi po televiziji minuto za minuto sledilo fantastičnemu spektaklu osvajanja Lune. Vsak korak se je dogajal takorekoč pred našimi očmi. V centru za vesoljske polete v Houstonu niso vedeli mnogo več kot mi, ki smo sedeli ob ekranih, saj so gledali iste slike in slišali iste glasove.

Nesmiselno bi bilo tukaj ponavljati vse, kar se je zgodilo, saj ste vse to sami videli, slišali ali brali. Kolikorkoli dolgo bomo še živeli, vedno bomo lahko s ponosom rekli: »Takrat, ko je prvi človek stopil na Luno ...«

Napisali vam bomo le nekaj zanimivosti, za katere morda iz teh ali onih razlogov še niste slišali in ki vam bodo odprli morda novo, duhovno dimenzijo poleta in njegovih herojev.

Predvsem moramo imeti pred očmi to: čeprav je bila vloga vsakega izmed udeležencev, takorekoč vsak njegov korak, do natankosti določena, to vseeno ni bil film, kjer se odvija vse po scenariju in kjer se že vnaprej ve, kakšen bo konec, kjer se ne more zgoditi nič hudega in se vsako dejanje lahko neštetokrat ponovi. Večina televizijskih postaj po svetu (z izjemo ruske in kitajske) je oddajalo program skoraj dva dni nepretrgoma. Vse je bilo uglašeno na temo vesoljskih poletov, celo glasba in moda.

Trije astronavti, ki so bili določeni za zgodovinski podvig, so se zavedali, da kljub vsej popolnosti tehnike tvegajo življenje. Enega od odgovornih za polet so vprašali, če imajo astronavti s seboj kakšno tableto ali tekočino, ki bi jo v slučaju katastrofe zaužili in se tako izognili trpljenju, se je ta zresnil in dejal: »Vsak izmed njih zna moliti.« In nepredvidenih težkih trenutkov ni manjkalo. Ko se je pajek Orel ločil od matične ladje Kolumbije, je njegov elektronski računalnik zaradi nekega napačno postavljenega stikala skoraj ponorel. Trikrat se je prižgala alarmna luč in Armstrong je sporočil šifro za preplah. Pristajanje je postalo še težje zaradi neravnega terena in Orel se je moral zadnji trenutek premikati v vodoravni črti, da se je izognil kraterju velikosti nogometnega igrišča, vodila pa ga je Armstrongova roka. Goriva so imeli le še za 50 sekund. Ko sta Armstrong in Aldrin hotela zapustiti kabino, se je izkazalo, da se pritisk noče spustiti na ničlo. S težavo sta odprla vrata, Armstrong se je začel pripravljati za sestop, toda na njegovi astronavtski obleki se je prižgala rdeča luč, kar je pomenilo, da s hladilnim sistemom nekaj ni v redu. Treba je bilo počakati deset minut. Aldrin je tedaj sporočil na Zemljo: »Izkoriščam to priložnost, da prosim vse ljudi, ki me poslušajo, kjerkoli so in kdorkoli so, da se za trenutek zberejo in premislijo dogodke zadnjih nekaj ur in da se vsakdo po svoje zahvali Bogu.«

Naj večjo pozornost so tehniki posvetili varnosti poleta. Vse glavne vzvode so naredili v dvojniku, da bi ga takoj nadomestil drugi, če bi eden odpovedal, če bi se jim zgodilo kaj hudega, bi jim nihče ne mogel pomagati. Mnoge astronomske opazovalnice so bile na straži, da bi astronavte opozorile, naj se izognejo nevarnim sončnim izžarevanjem (kabina Orla je bila varna pred takim izžarevanjem). V krožnici okoli Zemlje je celo satelit bedel nad njimi.

Pri poletu pa niso sodelovale samo te fizične sile. še močneje so bile prisotne duhovne sile človeka. Von Braun sam je rekel: »Kadarkoli mora človek prevzeti nase nalogo, ki zahteva več moralne sile, kot jo lahko zbere s svojimi lastnimi omejenimi duševnimi in duhovnimi močmi, mora verovati v Boga.«

Collinsa, tretjega astronavta, ki je ostal v kabini Apollo 11 in je krožil okrog Lune ter čakal, da se vrneta Armstrong in Aldrin, so novinarji vprašali, katere knjige bi vzel s seboj, če bi ostal dolgo časa jetnik v tirnici okrog Lune in če bi jih lahko vzel samo pet. Med petero knjig je uvrstil tudi Sveto pismo.

»Prepričana sem,« pravi Viola Armstrong, mati astronavta, »da določitev mojega sina za to nalogo ni bila brez božje roke. Vidite, zato se ne bojim zanj. Ko sem zvedela, da bo Neil dve uri hodil po površju Lune, je bila moja prva misel, da bi ta čas preživela v cerkvi in molila. Potem pa so mi rekli, da ga bom lahko neprestano gledala na televiziji in mislim, da je bila skušnjava prevelika. Gospod mi bo odpustil, kajne?«

Tudi papež je z velikim zanimanjem spremljal polet. Nekaj časa je bil v zvezdami svoje počitniške rezidence v Castelgandolfu, potem je sedel pred televizor in z molitvijo spremljal ves potek. Astronavtom je poslal naslednje voščilo: »Iz svojega bivališča v Castelgandolfu blizu Rima vam govori papež Pavel VI. Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu. S svojimi željami in molitvami smo vama blizu. Z vso katoliško Cerkvijo vas pozdravlja papež Pavel VI.«

Astronavta sta vzela s seboj več predmetov, ki naj bi veljali kot potrdilo tega prvega obiska zemljanov na tujem planetu. Na prvem mestu je to kovinska ploščica, ki ima na vrhu odtisnjeni obe polobli Zemlje in besedilo: »Tukaj so ljudje z Zemlje prvič položili nogo na Luno. Julij 1969. leta Gospodovega. Prihajamo v miru in imenu vsega človeštva.« Podpisani so vsi trije astronavti in predsednik Nixon. Druga tablica nosi znak Pajka in sicer Orla, ki polaga na Luno oljčno vejico. S seboj so prinesli tudi sovjetsko zastavo in zastave drugih dežel, pet medalj v spomin na pet astronavtov, ki so izgubili življenje pri osvajanju vesolja in sicer Američanov Grissoma, Whiteja in Chaffeeja ter Rusov Gagarina in Komarova. Med drugimi poslanicami sta prinesla tudi poslanico papeža Pavla VI., ki je pravzaprav besedilo 8. psalma: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji. Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa... Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil! Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človeka, da skrbiš zanj? In vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam... O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« Zraven je še lastnoročno pripisal' »Naj bo v čast božjemu imenu, iz katerega ljudje črpajo toliko poguma, podvig, ki mu želimo srečen konec. Pavel P. P. VI .« Tudi razni državni predsedniki so poslali svoje poslanice, med njimi tudi naš.

Von Braun je zapisal: »Ljudje morajo iti vedno dlje, razširiti morajo svoj prostor in svoje zanimanje; taka je božja volja, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, se spreminjamo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti, če ne bi hotel, nas bi ustavil. Vas to preseneča? Glejte: poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika. Revež je tisti znanstvenik, ki si domišlja, da mu to ni potrebno, to je znanstvenik, ki se dotika površine in ne gleda do dna. Jaz pa skušam gledati do dna in vidim zelo dobro.«

Zaključimo ta sestavek s temi njegovimi besedami v premislek tistim strokovnjakom pri naši televiziji, ki si niso upali prevajati molitve duhovnika, ki je v uniformi mornariškega oficirja pozdravil astronavte ob srečnem pristanku na Pacifiku s temi besedami: »Glej, o Gospod, naše navdušenje in blagoslovi naše veselje in naše dobre sklepe. Daj, da bodo vezi prijateljstva povezovale vse narode sveta istočasno, ko se trudimo, da bi se izboljšali pogoji za človeško življenje. Daj mir našim srcem in ohranjaj dobrohotnost do našega bližnjega. Za vse to te prosimo, Gospod, ko se ti zahvaljujemo.

(ognjišče 09_1969)