* 23. marca 1912, Wyrzysk, Poljska, † 16. junija 1977, Aleksandrija, ZDA

Triinpetdesetletni Wernher von Braun, po rodu Nemec, je že od leta 1963 ameriški državljan. V ZDA je prišel kot strokovnjak za rakete že leta 1945 in od tedaj je zaposlen v ameriškem ob­rambnem ministrstvu kot nadzor­nik in eksperimentator. Od leta 1960 je ravnatelj George-S.-Marshall vesoljskega centra za ame­riško orožje in urada za vesolj­ske polete. Napisal je več knjig o problemih vesoljskih poletov in raziskovanj.

Von Braun misli tako:

Znanost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja. Glavna oznaka znanosti je vedoželjnost. Ljudje so si vedno prizadevali, da bi zvedeli, kaj se skriva pod skalami, za gorami in onkraj morja. Ljudje hočejo vedeti, kaj je tisto, kar spravi atom v gibanje, kako se poraja in razvija življenje, ali kaj je na drugi strani meseca.
Toda nobeno veliko dejanje v zgodovini človeštva ni bilo izvedljivo brez vere. Kdor­koli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
Moderna znanost je poleg čudovitih zdravil, dirigiranih satelitov itd. dala tudi atomsko bombo. Vendar znanost ne daje nobenega praktičnega nasveta, kako je treba ravnati z atomsko bombo. Zato se znanosti in znanstvenikom pripisuje obupna zadrega, v kateri resnično tičimo.

Znanost sama na sebi ni niti moralna niti nemoralna. Zdravilo, ki v majhni dozi zdravi, more v večji meri umoriti. Jedrska energija more povzročiti primeren električni tok, če jo kontrolira kakšen stroj, more pa tudi ubiti, če se sprosti v bombi. Zato nima smisla vprašati znanstvenika, če je njegovo zdravilo ali njegova jedrska energija »dob­ra« ali »slaba« za človeštvo.

Odtod spoznanje, da znanost ne more ničesar storiti proti vsem mogočim zlorabam sil, ki jih daje. Zato v svetu na stotine ljudi zopet sprejema vero. Tudi v atomski dobi razočaran človek občuti potrebo po moralni kontroli sil, ki jih je sam proizvedel.

Znanost in vera nista nasprotnici, ampak sestri. Medtem ko si znanost prizadeva čimveč vedeti o stvarstvu, si vera prizadeva Stvarnika bolje spoznati in razumeti. Medtem ko se človek s po­močjo znanosti trudi, zadrževati okrog sebe sile, se trudi s pomočjo vere, krotiti v sebi sile narave.

Čeprav znanost ne more biti niti moralna niti nemoralna, sem vendar prepričan, da je pri raziskovanju novih pogledov v ustvar­jeno naravo odkrila nove etične vrednote posebne vrste. Pri tem delu ji je brezdvomno pomagala ljubezen do resnice. Razpoznavno znamenje vsake prave znanosti je v tem, da so njeni izsledki nepristranski, da veljajo za vse čase in vse ljudi in da zahtevajo brezpogojni sprejem. Prava znanost postane splošno priznana tak­rat, ko je dokazana njena pravilnost, če se je človek kdaj približal odgovoru na vprašanje Poncija Pilata »Kaj je resnica?«, potem mu je znanost pri tem pomagala. Verujem v zmago resnice, čim več bomo vedeli o naravi, tem hitreje bomo prišli do splošno

sprejetih znanstvenih izsledkov, pa tudi do splošno znanih zakonov in pravil medsebojnih človeških odnosov.

Materialisti devetnajstega stoletja in njihovi dediči marksisti dvajsetega stoletja so nas hoteli prepričati, da mi lahko poglabljamo svoje znanje o naravi s pomočjo znanosti, da zato lahko živimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Ven­dar smo si doslej z vsakim še tako točnim odgovorom postavili vedno novo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, bistvo in naravno življenje ali čudovite zakonitosti zvezdnega sveta, tem večji je naš razlog, da strmimo in se čudimo boljšemu stvarstvu.

(Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš 11_1966)

Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni

Bil je star 13 let, ko je naredil prvi poskus z raketnim pogonom. Cele dneve je delal v svojem »la­boratoriju«, da je izgotovil svoj avto na raketni pogon. Tisti dan se je v Berlinu mnogo ljudi spre­hajalo po ulicah, da bi se nauži­li sonca. Mali Wernher je posta­vil na pločnik svoj avtomobil, iz­delan iz vezane plošče. Sam pripo­veduje: »S 'strokovnim' pogledom sem še enkrat ocenil svoj motor, ki je bil sestavljen iz desetih ra­ket, postavljenih na rep. Podrgnil sem z vžigalico po cementu in prižgal zažigalno vrvico.

S strašnim ropotom se je mali zmaj začel premikati in vsak tre­nutek večal hitrost. Tu pa tam je zadel kakega presenečenega pešca na svoji cikcakasti poti. Navdaja­la so me čustva strahu in ponosa, ko sem videl, kako se je moj avto končno ustavil v oblaku dima. Na­to je prišel miličnik in me je do­besedno odnesel na postajo milice. Zasliševanje je bilo dolgo. Na sre­čo ni bilo ranjencev, čez nekaj ur so me izročili očetu.«

Šest let pred tem dogodkom je Wernher bil pri prvem obha­jilu. Za darilo je prejel mali kro­miran teleskop. Ta svetla igrača ga je začarala. Od tistega trenut­ka dalje mu ni rojilo po glavi nič drugega kot zvezde in medplane­tarni poleti.

Slučajno mu je prišla v roke knjiga z očarljivo naslovno stra­njo. Raketa potuje po zvezdnatem nebu proti luni. V knjigi je bilo vse polno enačb in računov, ki jih ni razumel. Napisal jo je Nemec Oberth, ki pa stanuje v Romuni­ji. Wernher se ni ustrašil. Nakupil si je matematične priročnike in noč in dan slonel nad knjigami, dokler ni razumel vsega, kar je bilo napisano v knjigi. V Berlinu so pričakovali boksarsko srečanje med Schmelingom in Američanom Sharkeyem. Wemherja to ni zani­malo. Pričakoval je prihod svoje­ga »prvaka« Obertha. Uspelo mu je srečati ga že na postaji. Plahi osemnajstletni fant stopi pred Obertha in ga prosi, naj ga vzame za sodelavca. Oberth zna dobro ocenjevati ljudi in ga takoj sprej­me. Cez leto dni je von Braun eden od treh njegovih asistentov. Trije mušketirji z učiteljem na če­lu delajo poskuse. Pošiljajo v zrak rakete. Od tridesetih se jih dvaj­set izneveri svojemu poslanstvu in se razletijo že na zemlji ali nekaj metrov više. Toda to so majhne rakete, ki ne naredijo nikomur nič hudega in oblast pusti »stro­kovnjake« pri miru. Kmalu pa ra­kete s precejšnjo gotovostjo potu­jejo proti nebu in potrdijo Oberthovo mnenje, da je za rakete te­koče gorivo boljše od goriva v prahu.
Poskusi pa kmalu izčrpajo vse Oberthove prihranke in prisiljen je odpustiti svoje sodelavce. To­da novi položaj jih ne spravi v obup. še naprej bodo delali po­skuse. Denar si bodo pridobili s tem, da bodo pobirali od rado­vednežev vstopnino za svoje »pred­stave«, ko bodo spuščali rakete v nebo.

Nekega dne je bil med radoved­neži, ki so plačali vstopnino, tudi kapetan nemške vojske Domberger. Postavil se je v prvo vrsto in žvečil debelo cigaro. Pazljivo je opazoval, kako so vzletale ali sabotirale male rakete. Ena je pred njegovimi očmi dosegla vi­šino 1000 metrov. V tistem tre­nutku se je Dornberger nečesa spomnil. Po končani »predstavi« je povabil te čudne znanstvenike, da bi prišli delat poskuse na vo­jaško vežbališče. Pristali so.

Nemčija je bila po porazu v prvi svetovni vojni postavljena pod kontrolo. Ni smela na primer izdelovati topov težkega kalibra. Dornberger je tisti dan zaslutil, da bi rakete lahko bile še bolj učinkovite od težkega topništva.

Naslednji dan je deževalo. Na vežbališču so trije mušketirji von Braun, Nebel in Riedel priprav­ljali raketo za poskus. Slabo vre­me ni oviralo visokih vojaških osebnosti, da bi prisostvovale po­skusu. Von Braun je vzel škatli­co vžigalic, prižgal krpo, namoče­no v bencinu, odprl ventil rakete, potisnil gorečo krpo k ventilu in se v skoku odmaknil. Vsi so bili na varnem za bližnjimi drevesi, ko je raketa z močno eksplozijo odletela v zrak. Kmalu se je za­čela obračati okrog svoje osi, nato je spremenila smer, letela nad gla­vami opazovalcev in se zapičila v zemljo nedaleč od kraja, kjer je vzletela. Eden od oficirjev se je približal von Braunu in mu re­kel: »Kot kaže, poskus ni uspel.« »Mislim, da je popustil ventil tan­ka za gorivo,« je rekel von Braun.

Kapetan, ki je bil presene­čen nad navdušenjem, s katerim je delal mladi Wernher, ga je po­klical na samo in mu rekel: »Zate so rakete, še igračke. Ti se niti toliko ne potrudiš, da bi si zapi­soval svoja izkustva. Če hočeš res­no delati, so ti potrebni instru­menti in predvsem moraš imeti nekaj pod palcem (pri tem je po­drgnil palec ob kazalec). Predla­gam, da prideš delat k nam v voj­sko.« Fant se je ves. srečen na­smehnil in prikimal.

Po petih letih ni mogoče na­daljevati poskusov v Kummendorfu, ker tam poskušajo nove mitraljeze Mauzer. Začenja se druga svetovna vojna. Von Braun pozna samoten otok, o katerem mu je mati govorila, da je njen stari oče hodil tja na lov. Ogledat si ga gre in ga prehodi in prevo­zi po dolgem in počez ter sanja o svojih načrtih. Dne 3. oktobra 1942 poleti z otoka prva »V2« in pred­met, ki ga je napravil človek, do­seže hitrost zvoka. Wernher je nor od sreče. Zdaj je prepričan, da mu bo uspelo priti na luno.

Toda to leto je že tretje leto vojne in v Berlinu mislijo na vse kaj drugega kot na luno ... Oseb­no Hitlerjevo letalo pristane na otoku Peenemunde. Fuhrer pokli­če von Brauna in ga obsipava z vprašanji. - Koliko eksploziva lahko nosi vaša raketa? Na kakš­no razdaljo lahko zadene? Koliko takih raket bi bilo potrebno, da se uniči London? - Von Braun odgovarja hladnokrvno: »Moja ra­keta ni čudežno orožje. Ko smo za­čeli z delom, nismo mislili na to, da bi ga uporabljali kot sredstvo uničevanja ...« . Hitler vpije: »Vi ne, gotovo, vi niste mogli misliti na to, toda jaz, jaz moram misliti na ta!« Obrne se h generalu Keitlu in mu pravi: »Odslej mora biti baza Peenemunde prva na pred­nostnem spisku v programu obo­rožitve.«

Dne 8. novembra 1944, ko se Nemci umikajo na vseh frontah, odleti prva »V2«, polna eksplozi­va, in eksplodira nad Londonom. Kljub velikemu uničevalnemu učinku »V2« vojna gre proti koncu. Slišijo se že streli sovjetskega top­ništva. Von Braun zbere svoje so­delavce in jim reče: »Hitler je zgubil, mi pa smo največja znan­stvena ekipa na svetu. Odločiti se moramo. Jaz sem že sklenil, da se bom predal Amerikancem.« V ma­ju se je 120 strokovnjakov s von Braunom na čelu predalo Ameri­kancem. Bili so sprejeti s toplim stiskom roke, ponudili so jim poln krožnik kuhanih jajc in coca colo.

Nekaj mesecev zatem so že de­lali na oporišču Cape Canaveral. Von Braun je bil bolj kot kadar­koli odločen, da uresniči sanje, ki jih je sanjal ob kromiranem tele­skopu, ko je imel 7 let.

Leta1965 je von Braun, ravna­telj vesoljskih poletov, poslal v krožnico »Saturn«, ki je nesel s seboj 26 ton. 28. januarja 1967 ob 18.21 se je zgodila velika tragedija. Trije astronavti Grisson, Withe in Chaffee najdejo smrt v po­žaru, ki je nastal v kabini Apollo; To je velika žalost za von Brauna, vendar ne popusti. Zdaj se v njegovih očeh iskri še trdnejša volja: »Moramo uspeti, tudi zaradi njihove žrtve.«

Von Braun je poročen in sre­čen družinski oče. V lanski 11. šte­vilki (1966_11) smo pisali, kaj ta oče ve­soljskih poletov misli o veri: »Zna­nost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja,« beremo v njego­vi knjigi. »Nobeno veliko dejanje v človeški zgodovini ni bilo izve­deno brez vere.« »Znanost in vera nista nasprotnici temveč sestri.«

»Materialisti 20. stoletja so nas hoteli prepričati, da lahko poglab­ljamo svoje znanje o naravi s po­močjo znanosti, da zato lahko ži­vimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Vendar smo doslej z vsakim še tako toč­nim odgovorom postavili vedno no­vo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, naravo življe­nja ali čudovite zakonitosti zvezd­nega sveta, tem večji je naš raz­log, da strmimo in se čudimo bož­jemu stvarstvu.«

(Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš 03_1967)

Seznanimo se zdaj na kratko z življenjsko zgodbo tega "Mesija rock glasbe", kakor ga mnogi imenujejo. Rodil se je 24. maja 1941 v Duluthu v ameriški zvezni državi Minnesota blizu meje s Kanado ob zahodni obali Borujega jezera V njegovem rojstnem listu piše, da se imenuje Robert Zimmermann, da je njegovemu očetu ime Abra­ham, materi pa Betty. Ko je bilo Robertu, ki so mu vsi rekli Bob, šest let, se je družina preselila v rudarsko mestece Hibbing, zahodno od Dulutha V tem revnem kraju, kjer je veliko priseljencev iz Jugoslavije in Italije, so odprli trgovino z elektro materialom. Bobova mlada leta so potekala dokaj mirno. Pri osmih letih se je začel učiti klavir leto pozneje je imel v ustih orglice, ko mu je bilo deset let, je že vadil prve prijeme na kitari. Njegovi ljubljenci in vzorniki so bili folk pevci Woody Guthrie, Hank Williams in Pete Seeger ter rock pevca Little Richard in Chuck Berry. Bil je miren in vase zaprt, zato ni imel veliko prijateljev. Govoriti je znal samo s tistimi, ki so se, kot on, zanimali za glasbo. Leta 1955 je ustanovil svojo prvo skupino — The Golden Chords (Zlate strune) in on je bil 'šef'. Izvajali so pesmi Little Richarda, a tudi že prve njegove skladbe. Takrat je bil njegov življenjski sen priti do lastnega motorja.

Septembra 1959 je šel Bob v Minneapolis, ker je dobil štipednijo za študij na višji umetnostni šoli, vendar ni študiral, kajti sanjal je o tem, da bi postal folk pevec. Nastopil je v lokalu "Dinkytown". Takrat si je izbral ime, s katerim je kmalu potem zaslovel: Bob Dylan. Januarja 1961 ga najdemo v newyorški umetniški četrti Greenvvich Village, kjer nastopa v raznih lokalih. Honorarji niso visoki, vendar se z njimi da preživljati. Njegov hrapavi, agresivni glas, še bolj pa besedila njegovih pesmi, ki jih piše sam, mu kmalu pridobijo ugled. Besedila so bridka in obtožujoča vendar pristna Njegovi vzorniki so pesniki Bertold Brecht, Francois Villon in Robert Graves. Novembra 1961 izide njegova prva LP plošča "Bob Dylan". Stroški snemanja so majhni, ker je Bob vse napravil sam, toda tudi dobiček je skromen, saj plošča nikakor noče v promet Leta 1962 je zaslovel po vsem svetu s svojo pesmijo „Blowin' in the Wind", ki jo je izvajal trio Peter, Paul Mary. Na nekem rock festivalu sreča tega leta znano protestno pevko Joan Baez. Njuno prijateljstvo traja vse do leta 1964. Zanjo je Bob napisal pesem „Visions of Johanna". Konec julija 1963 je skupaj z njo nastopil na rock festivalu v Nevvportu in doživel svoje prvo veliko zmagoslavje, ko je ob spremljavi kitare in orglic izvajal svoje lastne skladbe s preprostimi in tekočimi melodijami, da je lahko kmalu poprijel vsak poslušalec. Protestiral je proti vojni ("Masters of War"), proti atomskim posku­som ("A hard Rain's a-gonna fall").

22. novembra 1965 se je poročil s Sarah Lowndess, ki si je nekdaj služila kruh kot fotomodel. Zakonca Dylan sta dobila petero otrok: tri sinove in dve hčerki. Leta 1966 je šel Bob na turnejo po Ameriki, nastopil je v Avstraliji in Evropi, objavil svojo knjigo "Ta ran tula" in izdal L P ploščo „Blonde on Blonde" s pesmimi, ki imajo veliko avtobiografskega 30. julija tega leta je doživel težko prometno nesrečo z motorjem in radijske postaje so objavile vest o njegovi smrti. Bil je res zelo blizu takemu koncu, vendar so mu življenje rešili in ga kar dobro pozdraviti. Skoraj dve leti o njem ni bilo ne duha ne sluha Umaknil se je v samoto, kjer je neutrudno ustvarjal. Leta 1968 je izšla njegova nova LP plošča. Prvič je spet javno nastopil na festivalu na angleškem otoku Wight 1969. Leta 1970 mu je univerza v Princetovvnu podelila ča$tni doktorat, leta 1971 je nastopil na dobrodelnem koncertu za Bangladeš, ki ga je priredil ex-Beatle George Harrison. Leta 1973 je napisal glasbo za film 'Pat Garrett and Billy the Kid' ter tudi sam nastopil v njem (iz tega filma je najbolj znana njegova popevka "I'm knocking on Heaven's Door" — Trkam na peklenska vrata).

Leta 1976 je izšel njegov album „Desire", ki ga imajo mnogi za njegovo najboljšo LP ploščo. Pesmi, ki jih izvaja, so spet protestne — kot tiste, s katerimi se je uveljavil na začetku svoje kariere, Z njimi je hotel predramiti ljudi, zlasti mlade, da ne sprejmejo ravnodušno tega sveta, kakršen je, temveč da se borijo za boljši in pravičnejši svet...

(glasba 10_1978)

Trenutno je Bob Dylan na »Neskončni turneji« (angleško Never Ending Tour), ki traja že od leta 1988. Dylan ima na leto okoli 100 koncertov, največ v ZDA in pa tudi po Evropi. Ob koncu leta 2011 je imel skupno evropsko turnejo z Markom Knopflerjem, škotskim kitaristom in nekdanjim vodjem skupine Dire Straits. Šlo je za 33 nastopov v mesecu oktobru in novembru, v glavnem v Srednji Evropi. (wiki)

Bob Dylan

O Bobu Dylanu zadnja leta ni ravno veliko slišati. Največje zanimanje je minilo, ostaja pa vrsta dobrih pesmi. Da ne bo pomote: Dylan še vedno snema sijajne plošče, na njegovem drugem ljubljanskem koncertu leta 1999 smo se lahko prepričali, da so tudi njegovi živi nastopi še prepričljivi. Manj znano pa je, da se je Dylan pri pesnjenju velikokrat naslanjal na Sveto pismo.

Sveto pismo je obsežna zbirka knjig, njegovo sporočilo pa je preprosto in kaže na določeno osebo - Jezusa Kristusa. Prav dobra novica o Jezusu je trdno izhodišče, ki nam pomaga brati in razumeti Sveto pismo, in prav z njim prodremo tudi v njegove zahtevnejše dele. Bob Dylan se je rodil in odraščal v judovski družini. Imel je srečo, da je kot mladenič ob dobri glasbi, predvsem bluesu in folku, spoznal tudi Sveto pismo stare zaveze. Po Združenih državah Amerike so posejane številne religije in sekte, zanimivo pa je, da Sveto pismo tam igra pomembno vlogo. Njegov pomen v tamkajšnji družbi zaslutili že v prvi hotelski sobi. Na potovanju po ameriškem jugu sem prespal v vsaj petnajstih hotelih in ne spomnim se, da v kakšni sobi ne bi bilo izvoda Svetega pisma in povečini so bili pošteno obrabljeni, to pa pomeni, da jih ljudje prebirajo in da niso samo za okras.

Sveto pismo v glasbi

Bob Dylan seveda ni edini od svetovno znanih pojočih pesnikov, ki rad sega po Svetem pismu. Že stari pevci bluesa so prepevali evangeljsko obarvane skladbe, kar nekaj izmed njih, po večini slepih, pa se jih je dalo posvetiti, in odtlej so v glavnem peli samo nabožne skladbe. Slepi pocestni pevci, ki so se spremljali na kitare, ko so po ulicah tako širili božjo besedo, so bili oznanjevalci posebne vrste. Njihove izvedbe, danes dosegljive na številnih posnetkih iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, so goreče in polne vere, zato domnevam, da je Dylan prav po vzoru te glasbe začel že na začetku kariere prepevati tudi gospele (duhovne pesmi). Slepi pevci niso brali Svetega pisma, evangeljske prilike so si zapomnili po pridiganju potujočih učiteljev ali duhovnikov po cerkvah ali jih povzemali drug od drugega, ko so se srečevali na najbolj obleganih ulicah, na katerih so igrali. Nemalokrat so si jih po svoje razlagali, toda njihovih sporočil, kolikor mi je uspelo razbrati s težko razumljivih posnetkov in zapisov, tudi iz zelo strogega zornega kota ne bi mogli označiti kot krivoverskih. Preračunljivi trgovci in menjalci denarja, ki jih je Jezus izgnal iz templja, so bili po Matejevem evangeliju tako hinavski, da so Jezusu očitali nespoštljivost do svetega prostora, ko je ozdravljal bolnike na tempeljskem dvorišču ali dovolil otrokom, da so mu tam prepevali. Izpovedi teh ponižancev bi mu bile gotovo všeč, za nameček pa tudi po glasbeni plati sodijo med mojstrska dela.

Svetopisemsko tematiko je zaslediti tudi v opusih pevcev, kot so Van Morrison, Al Green in Bono Vox iz slavne irske skupine U2. Glasba ustvarja razpoloženje, v katerem ljudje lažje občutijo in izražajo svoja čustva. Pomeni učinkovito podlago za pripovedovanje zgodb, svetopisemski zapisi pa niso izjema. Že na Dylanovem prvencu iz leta 1962 slišimo več ljudskih pesmi, katerih korenine sežejo do Svetega pisma. Protislovna, toda posrečena trditev: "Če delo nima zasnove v tradiciji, je gotovo plagiat," se v Dylanovi umetnosti lepo pokaže. Še več. Lahko jo uporabimo tudi kot merilo za vrednotenje glasbenikovih stvaritev, saj le-te ponujajo številne primerjave z že slišanim. Prav tiste Dylanove skladbe, ki izhajajo iz ljudskega izročila, namreč sodijo med najpomembnejše. Ob študiju Dylanove poezije hitro opazimo, da je ustvarjal pod vplivom različnih pesnikov. Sredi šestdesetih let ga je, če sodimo po pesmih, kot je Chimes Of Freedom (Zvonovi svobode), navduševal francoski simbolist iz 19. stoletja Arthur Rimbaud, dokaj zgodaj v njegovih pesmih srečamo tudi odmeve iz Svetega pisma, za prvo dosledno biblično obarvano ploščo v rocku sploh pa velja Dylanov album z naslovom John Wesley Harding iz leta 1968. Dylan v več skladbah namiguje na Staro in Novo zavezo Svetega pisma, med odlična svetopisemsko obarvana besedila pa sodi skladba All Along The Watchtower (Vzdolž opazovalnice), za katero je Dylan našel navdih v knjigi drugega Izaija (Iz 21,6-9 in Iz 21,11-12; Dylanovo besedilo za primerjavo lahko najdete na spletni strani: bobdylan.com/songs).

Grožnja Babilonu

Kajti tako mi je rekel Gospod:
"Pojdi, postavi stražarja,
naj oznani, kar bo videl:
če bo videl voz z dvema bojevnikoma,
jezdeca na oslu, jezdeca na kameli."
Opazoval je pazljivo,
zelo pazljivo.
Oglednik je vzkliknil:
"Na opazovalnici, Gospod,
vselej stojim podnevi,
na straži stojim
vse noči."
In glej, prišel je voznik,
mož na dvovpregi.
Spregovoril je in rekel:
"Padel je, padel je Babilon
in vse podobe njegovih bogov
so raztreščene po tleh."
(Iz 21,6-9)

Dylanova skladba All Along The Watchtower zveni kot uglasbena grožnja Babilonu. Dylana je izkoriščal, kdor ga je lahko. Od njegove nadarjenosti in dela so živeli ljudje, ki z ničimer niso pripomogli k njegovemu uspehu ali pa so ga celo zavirali. Dylan v pesmi pravi: "Trgovci pijejo moje vino, orači kopljejo mojo zemljo" in z metaforami napoveduje, da bo Babilon, ki so si ga zgradili krivičneži, padel. Takšnih pesmi je v rocku malo. Nekateri so pesnikove prispodobe interpretirali tudi po Novi zavezi oziroma po Matejevem in Janezovem evangeliju. Po njihovem naj bi se Dylan vživel v vlogo Jezusa, ki je nagnal prodajalce golobov in menjalce denarja iz templja. Hotel se je rešiti iz objema zaslužkarjev, ki so mu kradli na vsakem koraku.

Dylan piše po Danielovem vzoru

Dylanova najbolj neposredno svetopisemsko prispodobna pesem je mojstrovina iz leta 1981 z naslovom Every Grain Of Sand, objavljena na albumu Shot Of Love. Že samo približen prevod prve kitice daje vedeti, da gre za izrazito svetopisemsko navdahnjeno tematiko:

In the time of my confession, in the hour of my deepest need
When the pool of tears beneath my feet flood every newborn seed
There's a dyin' voice within me reaching out somewhere,
Toiling in the danger and in the morals of despair.

V času moje spovedi, v uri moje najgloblje potrebe
Ko jezero solz ob mojih nogah poplavi vsako novorojeno seme
Umirajoči glas v meni poskuša koga doseči,
Trpeč v nevarnosti in krepostih obupa.
(Bob Dylan: Every Grain Of Sand; Copyright © 1981 Special Rider Music, v Sloveniji DOTS)

Eden boljših poznavalcev Dylanove zakladnice Michael Gray v knjigi Song & Dance Man III: The Art of Bob Dylan razlaga besedilo skladbe Every Grain Of Sand na kar 25 straneh, med drugim pa Dylanovo besedilo primerja z molitvijo preroka Daniela:

Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa sramota obličja, kakor je ta dan, nam, Judovim možem, prebivalcem Jeruzalema in vsemu Izraelu, ki so blizu in daleč, po vseh deželah, ki si jih tja razkropil zaradi nezvestobe, katero so zakrivili zoper tebe. Da, GOSPOD, sramota nam, našim kraljem, našim knezom in našim očetom, ker smo grešili proti tebi. A pri Gospodu, našem Bogu je usmiljenje in odpuščanje, čeprav smo se mu uprli. Nismo poslušali glasu GOSPODA, svojega Boga, in nismo ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dajal po svojih služabnikih prerokih. (Dan 9,7-10)

Niti Daniel niti Dylan ne dvomita o obstoju Boga. Zdi se, da ju je bolj strah, ali se bo čas njune zadnje ure ujemal z usmiljenostjo Boga. Zanimivo je, da Daniel v 12. poglavju v Stari zavezi izrecno govori o vstajenju. Že druga vrstica prve kitice skladbe Every Grain Of Sand:

"Ko jezero solz ob mojih nogah poplavi vsako novorojeno seme"
je v duhu Danielovega pisanja:
Moje oči točijo solze v potokih,
ker se ne držijo tvoje postave. (Ps 119,136)

Raj v plamenih

Dylan je leta 1978 s ploščo Street Legal napovedal pol desetletja trajajoče obdobje, v katerem je pisal pod izrazitim vplivom Svetega pisma. V uvodni pesmi kričavo poje: "Raj gori!" Leto pozneje je izdal ploščo Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) in oznanil svoje vnovično rojstvo v krščanski veri. V intervjuju za LA Times je povedal, da je imel v hotelski sobi po koncertu v Tucsonu v Arizoni, ko je na oder od kdo ve kod priletel srebrn križec, videnje: "Vnovič sem se rodil. Jezus je položil roko name. Čutil sem njegov dotik in svoje treseče se telo. Gospodova slava me je podrla in me znova postavila na noge. Jezus se mi je prikazal kot Bog bogov in kot Kralj kraljev. Zjutraj sem se zbudil kot drug človek. Strah me je razmišljati o tem." Album s pomenljivim naslovom Saved (Odrešen) z letnico 1980 je po kakovosti močno zaostajal za prejšnjim, vendar prinaša več citatov iz Svetega pisma. V posnetku skladbe A Satisfied Mind, ki sicer ni Dylanovo delo, je čutiti, kot da bi se pevec vživel v vlogo vikarja pri maši črnskih ameriških baptistov, ki pri obredu pojejo gospele, pomenljiv pa je že ovitek s sliko, ki kaže, kako Očetova roka rešuje izbrane, in obljubo nove zaveze iz knjige preroka Jeremija:

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. (Jer 31,31)

V pravih molitvah na plošči Saved se Dylan nenehno zateka k Kristusu. Naslov skladbe In The Garden (Na vrtu) je povzel po Janezovem evangeliju:

Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. (Jn 19,41)

Njeno vsebino pa je napisal pod vtisom zapisov evangelistov Marka, Mateja in Luke.

Križanje in vstajenje sta bili pogosta tema v glasbi. Nepozabni pevec bluesa slepi Lemon Jefferson, ki ga je Dylan veliko poslušal, je skladbo He Arose From The Dead (Od mrtvih je vstal) posnel že leta 1927.

Kako se je na Dylanovo priznanje Mesije odzvala judovska skupnost, mi ni znano. Dylan, ki se je dal celo krstiti, je bil leta 1982 navzoč pri iniciaciji??? svojega sina Jesseja, slovesnosti, ko judovska skupnost trinajstletnika, ki je opravil verski študij, prizna za odraslega člana. Po mnenju poznavalcev Dylanovega opusa 43-ih velikih plošč gre na Dylanovo krščansko obdobje gledati kot zgolj na eno izmed številnih obdobij njegovega umetniškega ustvarjanja, v katerem je napisal nekaj čudovitih pesmi in imel vrsto koncertov, na katerih je bilo čutiti njegovo željo po odkrivanju nadzemeljskega. V tem obdobju je bil Jezus zanj še kako živ, sporočila Svetega pisma pa dokončna in o njih ni dvomil. O tem, da je Dylan kot Jud pravzaprav slabo poznal Sveto pismo nove zaveze, se lahko prepričate ob študiju pesmi iz zgodnjih šestdesetih let. Načrtno jih je začel spoznavati šele leta 1979, ko je 15 tednov obiskoval jutranjo šolo ameriških baptistov v kraju Reseda, večere pa preživel ob pisanju verzov z Jezusom kot glavno osebo.

Dylan poje papežu

Dylan je mojstrsko zlil v verze nekatera najpomembnejša sporočila Svetega pisma in pri tem ni samo hlinjeno opeval Jezusa, kot počnejo namišljeni gorečneži, ki pojejo gospele samo za dober zaslužek, ne pa iz verskega prepričanja. Pisal je o vojni med dobrim in zlim, o človeku, ki se je, nevednež, uprl Bogu. Vse to govori v prid njegovega razmišljujočega odnosa do Svetega pisma in njegovih sporočil. Preučevalci Dylanovega življenja in dela menijo, da je Infidels (Neverniki) iz leta 1983 s skladbo Jokerman (Šaljivec), ki je polna svetopisemskih prispodob z Jezusom, pevčeva zadnja plošča z izrazito krščansko tematiko. Fotografija na njenem notranjem ovitku kaže Dylana na hribu, kako gleda na Jeruzalem - temu bi pripisali pomen tako v krščanski kot judovski veri. Poraja se vprašanje, kako naj si razlagamo Dylanov nastop za papeža Janeza Pavla II. leta 1998 v Vatikanu: morebiti kot izraz medsebojnega bratskega spoštovanja med Judi in kristjani ali kot (še en) dokaz, da je Dylan resnično sprejel krščansko vero? Namen tega pisanja seveda ni razglabljati o Dylanovi veri. To je njegova osebna stvar. Res pa je, da je velikim ljudskim množicam kot laični razlagalec približal Sveto pismo in da je marsikdo pod vplivom njegovih verzov segel po njem.

Weber J., Glasba, v: Ognjišče (2002) 4, str. 62

VIRI IN LITERATURA:

Sveto pismo (novi standardni prevod; Svetopisemska družba Slovenije, 1998)

John Aizlewood: "Jesus Wept!" (Članek iz revije Q, Oktober 2000)

Michael Gray: "Song & Dance Man III: The Art of Bob Dylan" (2000)

Bert Cartwright: "The Bible in the Lyrics of Bob Dylan"

David in Pat Alexander

* 23. maj 1722, Šturje (Ajdovščina), † po letu 1774

Cebej je v Ljubljani zašel tudi pod vpliv starejših ljubljanskih mojstrov. Približal se je predvsem Metzingerjevemu slikarskemu načinu, tu in tam opazimo tudi kakšno oblikovno značilnost slikarja Fortunata Berganta. Iz Ljubljane se je Cebej menda za krajši čas zatekel tudi v Benetke in si ob tamkajšnjem slikarstvu obogatil lastno paleto in kompozicijo. Svoje delo je začel s pravim baročnim zanosom, pozneje pa se je umiril ob resnosti prebujajočega se klasicizma, ki mu je utegnil biti kot Primorcu notranje blizu.

Cebejevo umetniško delo umetnostni zgodovinarji šele odkrivajo. Ohranjene slike, ki segajo po času od leta 1750 do 1774, pripadajo prav vse nabožni vrsti, čeprav nekateri viri sporočajo, da je bil priznan tudi kot portretist. Najstarejša je slika Povišanja sv. križa v velikem oltarju župne cerkve na Vinici, ki kaže še precej mladostne negotovosti v kompoziciji, med zadnja dela pa spadata oltarni sliki sv. Jožefa in sv. Marjete v Ajdovščini, kakor bi hotel umetnik svoje delo končati tam, kjer mu je bilo dano življenje. Vmes pa se vriva kar lepa množica slik na platnu in v fresk antski tehniki, ki so raztresene po vsej Sloveniji in celo na Hrvaškem. Samo nekatere lahko omenimo.

Slike v dobraveljski cerkvi sv. Petra so eden najlepših mojstrovih darov ožji vipavski domačiji. Nad velikim oltarjem je naslikal fresko poveličanja sv. Petra, na stenah prezbiterija mučeništvi sv. Marka in sv. Štefana, na oboku ladje v posamičnih poljih sv. Petra, Marijino kronanje in sv. Pavla, podpisal pa se je ob naslikani niši s podobo sv. Janeza Nepomuka. V stranskih oltarjih opazimo sliki sv. Janeza in Pavla, zavetnikov pred strelo, in sv. Apolonije, ki se na oblakih dviga nad pokrajino s pogledom na Sv. Križ in Dobravlje. Najlepša Cebejeva slika, Marijino oznanjenje na Kopanju, je med zadnjo vojno zgorela, plemenitost njegovega čopiča s svetlobnimi prelivi barv in luči pa še diha z vso milino izraza na sliki Marije med angeli v Drtiji pri Moravčah. Vedro živahne so freske iz življenja sv. Jožefa v štukiranih poljih na oboku kapele tega svetnika v nekdanji kartuziji Bistra. Na Sladki gori na Štajerskem je naslikana v olju bogata kompozicija Vseh svetnikov. Med najlepše umetnikove slike spada tudi sv. Krištof, ki se je kot spomin na nekdanjo ljubljansko pokopališko cerkev, posvečeno temu svetniku, ohranil v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani; svetnik, ki nese Jezuščka čez vodo, vstaja iz mehke modelacije svetlobe in sence.

Velika škoda je, da se niso ohranile slike, ki jih je naš slikar naredil za nekdanji diskalceatski samostan v Ljubljani. Sicer pa se je izgubila sled še za mnogimi drugimi njegovimi deli. Ni pa majhno tudi število ohranjenih: na Trški gori pri Novem mestu, v Planini pri Rakeku, v Ajdovščini in v sosednjem Lokavcu, v Logu pod Mangartom, v Letušu pri Braslovčah, v Marijini cerkvi v Zagrebu, v Samoboru in Jastrebarskem in drugod. V primerjavi z Metzingerjem je Cebej bolj liričen in bogatejši v svetlobnih učinkih. S slikarjem Jelovškom je bil gotovo dober znanec, v freskah pa se od starejšega tovariša loči po bolj 'veselih' barvah in lahkotnejši kompoziciji. Cebej izhaja sicer iz dosežkov našega poznobaročnega slikarstva, ki sta jih utrdila Metzinger in Jelovšek, nad to tradicijo pa se razpenjata že sproščenost rokokoja in umirjenost klasicizma, kar opažamo posebno v Cebejevih poznih delih. Skoraj kot slikarjev podpis bi lahko veljale sence, ki mnogokrat kar presekajo obraze, posebno pri angelih, ali pa prosojno žareči rdečkasti toni, ki radi poživljajo gole dele teles. Tudi to kaže, da je bil slikar zelo tankočuten kolorist.

Ko se je umetnik tiho umaknil iz svoje delavnice in se preselil na doslej še neznano božjo njivo, je ugašal že tudi veliki baročni plamen, ki ga je 18. stoletje prižgalo v naši umetnosti.

še nekaj opisov njegovih slik

Slika sv. Florijana, ki kleči pod baročnimi arkadami in prosi ponoči ob požaru v ozadju, je za Cebeja zelo značilna. Spada med njegova pozna dela. Ostro nagubani plašč kaže na vpliv Bergantovega slikarstva. Na angelčku, ki prinaša vedrico z vodo, rdečkasto odseva barva plašča. Kompozicija je kar matematično diagonalna in ima križišče v svetnikovem pasu.

Oltarna podoba Marijine zaroke v župnijski cerkvi v Planini pri Rakeku po zamisli ni popolnoma originalna. Umetnik jo je prevzel od italijanskih mojstrov. Prilagodil pa jo je v barvnih tonih in v stoji oseb že klasicističnim pravilom.

Marija med angeli iz cerkve v Drtiji pri Moravčah je prava hvalnica božje Matere. Okoli Marije z Detetom na prestolu so zbrani večji in manjši angeli: na levi klečeči drži na blazini krono in žezlo, drugi na oblakih spušča Mariji nad glavo venec iz zvezd, manjši angel odgrinja zeleno zaveso veliki na desni pa drži v rokah knjigo z besedilom iz Visoke pesmi: Pridi, prijateljica moja, z Libanona. Kompozicija je skrbno premišljena in vredno je popaziti tudi na menjavanje svetlobe in sence, ki pa se nikjer ne izgubi v temo.

Freska na oboku prezbiterija v Dobravljah ki jo obdaja močan naslikan okvir, kaže poveličanje sv. Petra v nebesih. Svetnik se na kopastih oblakih dviga h Kristusu, angeli drže križ njegovega mučeništva, spodaj so simboli Petrove duhovniške in papeške službe. Slika je 'iluzionistična' - vzbuditi želi vtis, da se je nad nami odpri strop in nam omogočil pogled v nebo; zato so osebe podane v preračunani skrajšavi za pogled 'od spodaj'

Veliki slovenski cerkveni slikarji 05_1980

dr. Pavle Zablatnik

Duhovnik dr. Pavle Zablatnik je profesor klasičnih jezikov in slovenščine. Najprej je poučeval na nemški, pozneje pa na slovenski gimnaziji v Celovcu. Je pisatelj šolskih učbenikov in knjig o koroških ljudskih običajih. Proučevanje koroške ljudske duše, natančneje koroške duhovnosti, je bila tema njegove doktorske disertacije in pozneje je o tem tudi predaval na celovški univerzi. Lani je bil izvoljen za predsednika Celovške Mohorjeve družbe.

28. oktobra 1991 je bila v Celovcu proslava ob 140-letnici delovanja družbe sv. Mohorja. Udeležili so se je vidni predstavniki političnega, kulturnega in verskega življenja s Koroške in Slovenije. Predstavili so sklad, ki nosi ime po ustanovitelju in 'mecenu*, slikarju Valentinu Omanu, podelili priznanja zaslužnim članom in predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu izročili dar mohorjanov, raztresenih po vsem svetu, za Slovenijo (ček za 9,750.000 šilingov). Po proslavi smo predsednika najstarejše slovenske založbe prosili za ta pogovor.

- Kakšne so naloge predsednika Mohorjeve?

Najprej sem bil podpredsednik. Ko nam je lani umrl predsednik dr. Janko Hornböck, so na njegovo mesto izvolili mene. Predsednikova dolžnost je, da sklicuje in potem vodi seje odbora Mohorjeve. Ta odbor odgovarja za usodo družbe. Na sejah odbora se pripravlja vse, kar se dogaja z Mohorjevo. Tudi današnje slavje smo pripravili.

- Mohorjeva družba ni več samo založba. Kakšno mesto ima izdajanje knjig v vašem delovanju?

Založništvo ostaja še zmeraj naše prvotno poslanstvo. Tu se je delo naše Mohorjeve zelo razmahnilo. Imamo zelo pridnega in sposobnega direktorja (založbe) inž. Kattniga. In upravičeno sedaj Mohorjeva, kije bila ustanovljena kot vseslovenska založba, skuša spraviti slovenske knjige na tržišče v Slovenijo in povsod tja, kjer živijo Slovenci.

- Vam zaradi tega nihče ne očita konkurence?

Ne, že nekaj let se srečujemo z obema 'sestrama', celjsko in goriško Mohorjevo. Skušamo tudi skupaj načrtovati skupno izdajo te ali one knjige. V novih razmerah nočemo nikomur delati konkurence, ampak plodno sodelovati v sestrski slogi.

- Zakaj ste se odločili za tako veliko proslavo, kot je bila danes?

Gotovo bi bila 150-letnica primernejša za veliko praznovanje, 140-letnico pa praznujemo tudi ob velikih spremembah v republiki Sloveniji, ki pomenijo prelomnico tudi v delovanju naše Mohorjeve družbe. Ni nam več treba knjig čez mejo tihotapiti, ampak lahko gredo tja neovirano. Znak tega je bil tudi to, da je bil na tej slovesnosti predsednik slovenske vlade Lojze Peterle.

- Ali poteka obletnica Mohorjeve prav te dni?

Prava obletnica je bila 27. julija, ko je bilo razglašeno društvo, leto kasneje, 1852 pa so izšle prve knjige. Najprej samo koledar ter knjiga večernic, zatem pa vsako leto več knjig.

- Ali lahko predstavite še druge dejavnosti Mohorjeve?

Mohorjeva je prevzela dejavnosti, o katerih ni prej niti sanjala npr., da ima privatno ljudsko (osnovno) šolo, ki ima pravico javnosti. To omogoča Slovencem v Celovcu in okolici, da pošiljajo otroke v dvojezično šolo. Na področju vzgoje je pravočasno ustanovila dijaške domove. Ti domovi so bili pravzaprav predpogoj za razmah slovenske gimnazije. Kajti njeni dijaki se iz vse Koroške ne bi mogli vsakodnevno voziti v slovensko gimnazijo, kije v Celovcu. Življenje v Mohorjevih domovih jim je omogočilo obiskovanje gimnazije. Imamo dva moderno urejena dijaška domova: Slomškov in Modestov dom.

- Kaj pa gospodarska dejavnost?

Mohorjeva ima posebno gospodarsko podjetje Korotan.

- Gre dobiček teh podjetij za založniško dejavnost?

Po statutu Mohorjeve morajo gospodarska podjetja delovati v skladu s cilji Mohorjeve družbe, to se pravi v podporo Mohorjevi družbi.

rubrika Sprašujemo za vas, Ognjišče 12_1991

Mnoge prastare zgodbe so v kasnejših zapisih prepogosto izgubile tiste duhovne razsežnosti, ki so jim dajale celostni pomen. No, nekatere so jih, vsaj delno, vendarle ohranile. Tudi zgodba o Trnuljčici, ki jo je v 17. st. po poganskih in krščanskih pripovedih napisal francoski pravljičar Charles Perrault (1628–1703). Saj jo poznate – zgodbo o deklici, ki se je po letih pričakovanja rodila kralju in kraljici in proti kateri se je zarotila užaljena sojenica. Ko se je na petnajsti rojstni dan zbodla na vretenu, je utonila v globok sen in z njo ves utrip življenja v gradu, ki ga je preraslo trnje. Po stotih letih se je približal trnovi pregradi kraljevič. Ob njegovem dotiku je trnje vzcvetelo in skozenj je prodiral do gradu in izbice, v kateri je spala Trnuljčica. »Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil. Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.« Vse v gradu se je prebudilo in, seveda, sledila je poroka ter srečno življenje v ‘večni’ zavezi ljubezni.

Ta zgodba je (med drugim) pripoved o človekovi duši (Trnuljčica), ki jo je po zalezovanju Hudega (zlobna sojenica) zabodel trn zla (greh). Omrtvičil jo je; ne le njo – po zlu vse, ki smo v medsebojnih odnosih. Čeprav pogreznjeni v mrtvilo, smo globoko v sebi polni hrepenenja po obujenju v življenje – v polnost, ki jo lahko doživimo le, ko nas obudi poljub Božje ljubezni (kraljevič – Rešenik – Jezus Kristus).
Ne gre za teorijo, gre za pradavno izkustvo, zapisano v mnogih zgodbah, a med vsemi je najpomembnejša tista, ki je naša – osebna; ko na lastnem izkustvu, ves zamrežen v nemoč in izgubljenost, doživiš preboj božje ljubezni k tvoji najbolj osebni resničnosti – tisti Dotik, poljub Ljubezni, ki te obudi in odreši za Ž/življenje.
Pred nekaj meseci me je v bolezenskem krču do konca preželo čutenje, da končujem zemeljsko bivanje. Zahrepenel sem po človeški bližini – ne kogarkoli, pač pa nekoga, ki bi v zaznavi tega, kar doživljam ‘bedel’ ob meni; nekoga, ki mi je znan in ljub. A sem bil sam. Gluha noč. Moja stiska v praznini. Kaj pa Bog? V tisti noči sem spoznal, da ga imam preveč v teoriji in premalo v čutenju. Človek potrebuje Boga v izkustvu. In tudi Bog se razodeva kot tisti, ki želi živeti z menoj v odnosu ljubezni.
Blaise Pascal je bil nedvomno velik razumnik: matematik, filozof ..., a je ob vsem pametovanju našel umiritev, odrešitev v veri. Ne v tisti teoretični veri filozofov in teologov, pač pa v poosebljenem notranjem ‘okušanju’ Boga. V njegovem suknjiču so po smrti našli všit listič. V tresočem zapisu, ki kaže, da je mislec pisal v veliki prevzetosti, lahko beremo: »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ne bog filozofov in znanstvenikov.«
To je Bog moje tete Bete, h kateri sem kot otrok zahajal na počitnice tja na obronke Pohorja in se učil za življenje iz pomenljivih dogodkov. Za primer: kadar so se zgrnili nevihtni oblaki in se je bližala huda ura, je teta Beta prižgala žegnano svečo in molila. Nekoč, ko je bil dan sončen, je prav tako prižgala tisto žegnano svečo, v roke je vzela rožni venec in molila. Kot mali otrok, ki se šele uči življenjskih modrosti, sem jo povprašal: »Teta Beta, zakaj pa ste prižgali žegnano svečo? Saj ni hude ure.« Pomenljivo me je pogledala in odgovorila: »Veš, huda ura ni samo v naravi, pogosto doživimo hudo, težko uro tudi v svoji duši. Tudi takrat je potrebno prižgati žegnano svečo in moliti, da se umirijo notranji viharji.«
V tisti noči sem se spomnil njenih besed. Spomnil sem se, kako se je teta Beta v noči svojih čutenj v klicanju Boga budila v Sveto. V skrajni stiski notranje in zunanje samote sem začel moliti preproste molitve ... Klical sem ga in klical ... in nekje v srčiki moje biti se je začelo buditi ... Najprej kot rahla sled Svetlobe, ki je postajala vedno močnejša in bolj pomirjajoča.
Boga ne bodo nikoli prepoznali še tako dobri teoretiki – Bog ne bo nikoli dobra teorija. On je odrešujoče izkustvo. Odnosa do Boga se ne da naučiti, doživlja se ga skozi življenje. Ko se mu kot otrok brez zadržkov predaš, najdeš, kar išče naše najbolj osebno – naš jaz; najdeš lastno bit v božji Biti in v njej mir in spokojnost življenja.
Seneki pripisujejo rek: Per aspera ad astra – Prek trnja do zvezd. Ja, preko trnja je prodrl kraljevič k Trnuljčici. Zanj je bila zvezda; preko trnja – tudi na račun ran in bolečin prodira božja ljubezen v Jezusu k meni, da me reši in odreši, ker sem mu v Ljubezni dragocen. Res je, kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen!« Zato se sklanja v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina – da nas obuja v Ž/življenje.
Vstopil je v našo ponižanost, bolečino, smrt in obup, da po lastnem izkustvu najhujšega trpljenja, smrti in potem vstajenja prebije mejo časa in prostora in nas odpira v razsežnosti, ki so presežnosti tesnobnih čutenj. Ni ga med nami, za katerega ne bi dal Bog vse, da bi nas osvobodil. Le prepustiti se moramo – naša duša (kot Trnuljčica) Poljubu. Bodimo mirni v njegovi Ljubezni. Ta obuja sama po sebi. Dovolimo, da nas (o)sonči, prepustimo se dotikom njegovih svet(leč)ih moči.

GRŽAN, Karel, Iz zgodb za življenje, Ognjišče (3) 2015, str. 42

Pretresljivo globoko se je vtisnila vame zgodba dvanajstletne deklice Glyzelle Palomar – do nedavna ene izmed 1,2 milijona brezdomih otrok na Filipinih. Ob obisku te države, se je papež Frančišek srečal tudi z otroki iz ulice. »Veliko otrok starši zapustijo,« je spregovorila papežu deklica. »Postanejo žrtve. Prisiljeni so v slabe stvari, kot sta odvisnost od mamil in prostitucija. Zakaj Bog to dovoli?« Umolknila je. Začela je jokati. Med solzami je dodala: »Česa so krivi ti otroci? Zakaj nam pomagajo le redki ljudje?« Papež je deklico objel in nam spregovoril: »V današnjem svetu primanjkuje sposobnosti joka« – sočutja s trpečimi. »Naučimo se jokati,« je povabil papež. Povrnimo se k sočutju do bližnjih – ne le do tistih oddaljenih, tudi do najbližjih. Ko se srečamo z bolečino, pravi papež, potem naj bo naš odgovor ali tišina ali pa besede, ki se porodijo iz solza: »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati.«

Duhovnik Abbé Pierre, ki je ustanovil gibanje Emavs za pomoč ravnim, brezdomcem, beguncem ..., je zapisal v svoji zadnji knjižici, naslovljeni Moj Bog ... zakaj?: »Ne morem se sprijazniti, in se tudi nikoli ne bom, z velikansko težo trpljenja. Pred kratkim sem izvedel, da naj bi na Zemlji do zdaj živelo približno osemdeset milijard človeških bitij. Koliko jih je imelo nesrečno življenje, koliko jih je trpelo in se mučilo ... in zakaj? Da, moj Bog, zakaj?«
Odgovor na to temeljno vprašanje, naslovljeno na najvišjo instanco, ni v teoriji, kajti ta ne more seči tako globoko kot bolečina. Globino trpljenja lahko doseže le Bližina sočutne Ljubezni. Zato sestopa Bog iz ‘rajskega’ v ‘peklenska’ stanja trpečih, kot sočutno Bližnji v svojem-našem trpljenju – v L/ljubezni tolaži in daje moči. Le srce mu je treba odpreti in dopustiti, da postane domačin našega življenja.
Zdi se, da trpeči človek potrebuje ob svoji strani sočutnega – trpečega Boga. Bolečina ima v sebi klic po L/ljubeči B/bližini, ki nas odpre v novo – bolj (od)rešeno počutje. Mati Terezija ugotavlja: »Bog pusti, da se odločimo svobodno, kljub temu pa nas ne pusti samih. On trpi z nami.« – Bog svari Adama-človeka pred izbiro spoznanja dobrega in hudega, a ko smo se za to izkustvo odločili (in zato vstopili v območje, kjer ob lepem doživljamo tudi hudo), nas ne zapusti. Bog se sklanja v trpeča stanja sveta. Oliver Clément pravi: »Bog je tvegal, Bog je vstopil v resnično in torej tragično ljubezensko zgodbo.« »Božja vrhovnost se nikoli in nikjer ne uteleša, uteleša se samo požrtvovalna Božja ljubezen«, pa je zapisal Nikolaj Berdjajev. »Bog ni absolutni monarh, Bog je Bog, ki trpi s svetom in s človekom, je križana Ljubezen, osvoboditelj. Osvoboditelj se ni pojavil kot oblast, temveč kot križani.« In protestantski teolog Bonhoeffer pravi: »Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabostjo. Tu je odločilna razlika glede na vsako drugo religijo.« Jezus prinaša “vedro (veselo) sporočilo, da Bog ni /.../ vsemogočen Vladar, ampak Ljubeči drugega. Z Bogočlovekom je padla samozadostnost sadomazohističnih poganskih malikov. Skozi Jezusa, ki je moral postati – biti – človek, se je Bog izročil niču, nemoči, ponesrečenosti, izgubljenosti, zavrženosti ...” – Tako je zapisal v svojem delu Premagovanje blata Taras Kermauner. Ni ne ‘zgoraj’, ne ‘spodaj’, pač pa ‘znotraj’ – v notrini bolečine. Bog ni, kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! Karkoli že menimo o njem, On se vedno znova uteleša kot Sveto-svetlo(ba), kot otipljivo Bližnji k srčiki slehernika.
Ko Bog zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno bližnji s trpečimi, pa nas s tem tudi obvezuje k medsebojnemu sočutju – k dejavni ljubezni. Ljudsko pripovedništvo ohranja mnoge legende, ki pripovedujejo, kako Jezus in sv. Peter zapuščata raj (Odrešenik in Cerkev sta zapustila ‘nebeško’ življenje) in v podobah revežev trkata na vrata domov, kjer živijo ljudje varno in udobno, da bi jih pozvala k pomoči najbolj ubogim. – Ne iščimo podobe Boga v nebesih, njegovo otipljivo prisotnost bomo našli v revežih našega časa. Zato pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.« Na nas je, ali se bomo upali – zmogli s stisko bližnjih soočiti, ali pa bomo od bližnjih odvrnili pogled. Če ga bomo odvrnili, se bomo osamili tudi v lastnih bolečinah. Pomagati drugim, je najučinkovitejša pomoč sebi. Za vase zagledane sebičneže pač ni rešitve. Abbé Pierre ugotavlja: »Če se ob srečanju z lastnim trpljenjem ali trpljenjem drugih združimo z drugimi, se prikaže svetloba. Kolikokrat sem že imel tako pretresljivo izkušnjo ob hudem bolniku, obupanem človeku. Že samo dejstvo, da se resnično združite s trpečim, prinaša svetlobo, ki očisti trpljenje.« Zato je v preizkušnjah tragična kakršnakoli osamitev: ali da se v stiski osamimo sami, ali pa da pustimo v osamelosti trpeče. »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati,« nas nagovarja papež Frančišek.
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (4) 2015, str. 54

Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. /…/ Rekel je: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje.« /…/ Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. /…/ Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec. /…/ Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa.« /…/ Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, je prišlo po dvoje k Noetu na ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo. /…/ Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim na ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. /…/ prvi dan prvega meseca v šesto prvem letu so vode izginile z zemlje. /…/ Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih (1 Mz 6,5.7-8.13-14.7,6-10.8,1.13.18-19).

Zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu gotovo poznate. V takšni ali drugačni verziji se pojavlja sporočilo o svetovni povodnji in z njo o izginotju civilizacij tako rekoč med vsemi kulturami (pozna jo grška, pa sumersko-babilonska mitologija …). Čeprav neredki iščejo v pripovedi zgodovinski dogodek (in ga tudi dokazujejo), gre za mitološko pripoved o nenehnem prerajanju sveta. Pravzaprav gre za pomenljiv svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ civilizacij, narodov, rodbin ... In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.
Na desetine izginulih civilizacij štejejo zgodovinarji in (kot mi je zatrdil eden izmed njih) le redke naj bi propadle (rekel je, da samo ena od poznanih) zaradi vojne. Vse druge so potonile zaradi moralne izprijenosti, kot jo opisuje zgodba o Noetu.
Najbolje, če strnem simptome, ki napovedujejo ‘potop’. (Če razberete v njih utrip zahodne civilizacije, to ni zgolj slučaj!) Med ljudmi se razbohoti izprijenost, ki postane samoumevna. Kraja in laž postaneta iznajdljivost, požrešnost dober apetit, usmiljenje norost, grabežljivost uspeh, fizično delo sramota, ljubezen je le telesnost, svoboda se enači z razpuščenostjo in neodgovornostjo, ateizem z razgledanostjo, poštenost budi začudenje … – Tiste, ki vztrajajo pri vrednotah, razglasijo za nore in so deležni posmeha. Prav tako kakor Noe in njemu najbližji.
Rešitev pred potopom je našel Noe v svoji družini in na ladji – v območju, ki ga je varovalo (ali zveni staromodno, če rečemo:) pred sedmimi poglavitnimi grehi, ki pomenijo pogubo tako za posameznika kot za družbo: pred napuhom, pohlepom, pohoto, jezo, požrešnostjo, zavistjo, lenobo.
Posameznik in družina. – To je tisto območje, kjer lahko gojimo vrednote življenja. Vedno pogosteje srečujem prebujene posameznike, ki so (neredko po težkih preizkušnjah – preizkusih) ozavestili in se zavestno odločili za to, kar je vredno, ker prinaša (od)rešenje – celostno umirite in potešitev (ne le telo, človek ima tudi globino duha in srca – temperatura sreče in zadovoljstva se ne meri navzven, pač pa v notrini!). Kako veličasten je človek, ki opravi pot od samoljubne k resnični svobodi in ob tem ponotranji vrednote! In koliko lažje razume ‘zgodovino odrešenja’ – nenehne osebne rasti v posameznikih svoje družine in jih (če je le mogoče) spelje mimo čeri, ki bi jih lahko potopile. Sam je izkusil udarce – pred njimi svari in potrpežljivo (v navezi z Bogom) bedi ob tistih, ki morajo sami preizkusiti – izkusiti bol, da jih ta uravna v varno območje resnične svobode.
Družina in ladja. – To je bila rešitev za Noeta, človeka, ki predstavlja sveti ostanek, ki preživi potop civilizacij. Tudi ladja! Vedno znova opazujem ljudi, ki se zatekajo vanjo. Če sem na začetku svojega duhovništva opazoval v cerkveni ladji večino, ki je vstopala vanjo predvsem iz navade in tradicije, vidim danes v njej predvsem duhovne prebujence (neverjetno, kolikšna sprememba v dobrih dveh desetletjih!). Srečujem ljudi, ki so se (mnogi po težkih preizkušnjah) oprijeli rešitve. Res je – ne le Noetova, tudi cerkvena Ladja je narejena z borno človeško roko, a v ‘razmerjih’, ki so po navodilu Boga. Četudi je človeško nebogljena, so v njej rešilne ‘božje dimenzije’, ki zagotavljajo (od)rešenje. Proti sedmim glavnim grehom se v njej razglašajo kot vredne kreposti. Prav tako so jih strnili v sedem (sedem je pač število polnosti): to so tri božje kreposti (vera, upanje, ljubezen) in še štiri glavne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost). Čeprav se lahko zde komu staromodne, pa so vendarle vedno znova zagotavljale preživetje tako civilizacije, kot rodbine, družine in posameznika.

GRŽAN, Karel. (Iz zgodb za življenje), Ognjišče (2) 2015, str. 42