LETA 303 UMRL VIKTORIN PTUJSKI

cerkveni pisatelj, mučenec, cerkveni oče in svetnik, (* okoli 250)

Prvi znani in hkrati najbolj slavni ptujski škof je  sv. Viktorin. Nekateri so sklepali, da je bil grškega rodu, vendar pa prevladuje mnenje, da je bil domačin, vzgojen v grškem okolju. Neznana sta kraj in čas njegovega rojstva, bolj zanesljiv pa je čas njegove smrti. Po vsej verjetnosti je prejel mučeniško krono ob velikem preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana leta 303. Ptujski škof Viktorin je z govorjeno besedo širil Kristusov nauk v svoji škofiji, s svojimi spisi pa je bil učitelj vere tudi drugod, saj so jih uporabljali pri verskem pouku od Afrike do Irske. V svojih razlagah Svetega pisma se je naslanjal na grške cerkvene očete, ki pa jih ni kar prepisoval, temveč je težja poglavja samostojno pojasnjeval. Sv. Hieronim pravi, da so njegova dela znamenita po vsebini, a manj pomembna po obliki. V njegovem času verski nauk še ni bil v celoti natanko določen, zato je Viktorin brez lastne krivde v svojih izvajanjih podal nekatere nazore, ki jih je pozneje Cerkev zavrnila. To je pisal v trdnem prepričanju, da je nauk pravilen, kajti vse življenje se je vneto boril proti verskim zmotam.

Sv. Viktorin se je rodil za nebesa 2. 11.; ker pa ta dan praznujemo spomin vernih duš, obhajamo njegov god 3. 11. (več o njem med svetniki 3. novembra)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 255-256.

nekaj njegovih misli:

• Ni dovolj, da drevo živi in zeleni, sadu pa nima. Tako ni dovolj imenovati se kristjan in se za kristjana priznavati, ne pa imeti kristjanovih del.
  
• V poslednjem Kristusovem kraljestvu bodo tisti, ki so ohranili neokrnjeno vero (...) to pomeni, da so ostali trdni na temelju svojega krsta in da se veselijo svoje vere, ki so jo v življenju izpovedovali.

LETA 1861 ROJEN MAURICE BLONDEL

FRANCOSKI FILOZOF IN KATOLIŠKI MISLEC († 1949)

Blondel "deloval v času, ko se je Cerkev pravkar začela zavedati določenih prelomov s tradicijo". Izhodišče njegove filozofije ni ne subjekt ne objekt, marveč to, v čemer se oba stikata in prepletata: konkretno dejanje. Osnovne misli svoje filozofije je podal l. 1893 v delu L'action, dejanje. Po Blondelu imajo pomen le tiste stvari, ki prihajajo od človeka samega in ki so v odnosu do njega imanentne. Nikakršna tradicija in zgodovina nimata na njegove razumske postavke prav nobenega vpliva, razen če morda kdaj kaj od njiju prihaja iz človeka samega. Delo Blondela in vplivi drugih modernih filozofskih stališč, ki so bili zelo očitno nasprotni cerkveni tradiciji, po njem sodobni človek ne more biti več potešen s preteklimi načini mišljenja. Znotraj Cerkve so postavili intelektualno osnovo in ob tem koncil uporabili za spodbujevalca lastnih prepričanj, s katerim bi se Cerkev "posodobila". Blondela so na Sorboni zelo hladno sprejeli, ker je preočitno poudarjal svoje katoliško prepričanje, pa tudi katoličani se niso navdušili zanj, ker so se zbirali okoli tomizma. Ostal je osamljen z nekaj najožjih prijateljev.

nekaj njegovih misli:

• Kaj je življenje, ki ga (starši) pomagamo posredovati svojim otrokom, v primeri z božjim življenjem, ki ga (pri krstu) sprejemajo! Vzgajajmo ga, to božje dete ...
  
• Resnična vera je tista, ki v vsakem dogodku zna videti, slaviti in blagoslavljati predobro Previdnost, ne pa tista, ki v službi človeških želja terja od Boga, da jo uboga.

LETA 1911 ROJEN JOŽE PETERLIN

PROFESOR, IGRALEC, KRITIK, DRAMATURG IN UREDNIK († 1976)

Doma na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi, gimnazijo obiskoval v Novem mestu in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1941 je tam diplomiral iz slavistike, bil nekaj časa knjižničar v NUK-u in tajnik teološke fakultete. Zelo ga je zanimalo gledališče, in ker je bil tudi zelo nadarjen amaterski igralec, je nadaljeval s šolanjem na igralski šoli in postal član radijske igralske skupine v Ljubljani. Ob koncu vojne je preko Koroške prišel v Italijo in v Trstu na Radiu Trst A nekaj časa vodil spored in dramatiko, kasneje pa poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Radijska igralska skupina, ki jo je ustanovil, je pripravila številna izvirna slovenska dramska besedila, na novo je dramatiziral slovenska literarna dela ter prevajal, sam je tudi pisal dramska besedila in neutrudno vodil kulturno dogajanje v Trstu in okolici. Pomagal je pri oblikovanju Ljudskega odra v okviru Slovenske prosvete, bil urednik pri Mladi setvi in nazadnje pri Mladiki. Leta 2012 so 47. študijske dneve Draga posvetili njegovemu spominu (ob 100 letnici rojstva) in prvič podelili Peterlinovo nagrado zaslužni osebnosti, ki se za svoje prostovoljno delo na področjih kulture, gledališča, vzgoje mladih in/ali publicistike opira na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije.

LETA 1950 UMRL GEORGE BERNARD SHAW

IRSKI dramatik in pisatelj (* 1856)

Angleško-irski dramatik Ge­orge Bernard Shaw je kot tr­govski pomočnik pisal v čas­nike. Po neopaženem romanu in uspehu prve drame (1892) se je posvetil samo še dramatiki in napisal je 57 dram, s katerimi je nadaljeval izročilo realistične drame 19. stoletja. Odlikujejo jih duhoviti dialogi in veliko paradoksov. V proznih uvodih je razložil sporočilo posamezne dame. Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je 2. novembra 1950 v častitljivi starosti 94 let.

nekaj njegovih misli:

• Svet bi bil že zdavnaj srečen, če bi ljudje tiste moči, ki jih potratijo za popravljanje lastnih neumnosti, porabili za to, da jih ne bi počeli.
  
• Storite vse, kar je v vaši moči, da dosežete tisto, kar ljubite, sicer boste ljubili tisto, kar dosežete.
  
• Kakor nimamo pravice, da bi uporabljali bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali.
  
• Skrbi za to, da boš imel, kar ljubiš, sicer boš prisiljen ljubiti to, kar imaš.
  
• Največje zlo, ki ga lahko storimo soljudem, ni to, da jih sovražimo, temveč da smo do njih ravnodušni.
  
• Mladost je obdobje naglih sprememb. Med dvanajstim in sedemnajstim letom, na primer, se marsikateri od staršev postara za celih dvajset let.
  
• Starost ima dve veliki prednosti: zobje te ne bolijo več in ne slišiš več vseh neumnosti, ki jih govorijo okoli tebe.

več:
Biti to, kar si, Povejmo z zgodbo: v: Ognjišče 5 (2021), 32.

LETA 1961 UMRL FRANC KLEMENČIČ

slikar (* 1880)

Doma iz Boštanja, v Ljubljani se je učil cerkvenega kiparstva, potem pa odšel študirat na Dunaj (dve leti), eno leto pa je bil tudi na akademiji v Munchnu. Živel je v Krškem in bil član umetniškega društva Vesna. Slikati je začel leta 1908 in njegova prva dela so predvsem realistični portreti (Starka ki šiva, Dolenjec ob oknu ...), krajine, prizori iz kmečkega življenja. Kasneje je svoj stil nekoliko spremenil: najprej uporabljal je tehniko širokega čopiča, med vojnama pa se je zelo približal impresionizmu ... slikal z lopatico in z zelo živimi barvami (Ob Ljubljanici ...). Njegova glavna dela so številne krajine, potem akvareli narodnih noš, Slovenska madona ...

LETA 1971 UMRL JAKOB UKMAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1878)

Na Vernih duš dan je po 93 letih zemeljskega potovanja odšel v nebeško domovino slovenski duhovnik Jakob Ukmar, svetniški kandidat tržaške škofije. "Veličina Jakoba Ukmarja ni bila veličina tega sveta. A da jo je v njenem smrtnem zenitu dojel celo naš razkristjanjeni Trst, je dokazalo morje ljudstva od škedenjske cerkve tja dol do pokopališča. Tam bo poslej Jakob Ukmar čakal, da mu eshatologija postane iz rokopisa kozmično dejstvo, nov dan in nova zemlja. Pod napisom, ki si ga je sam določil, z internacionalizmom svetih: JACOBUS UKMAR SACERDOS CHRISTI. Za vsakega namreč, ki ga je imel srečo poznati, človeško ne more biti dvoma, komu se je v Praluči pridružil - da se je pridružil Slomšku in Baragi, Gnidovcu in Vošnjaku, da se je pridružil slovenskim svetnikom," je pisatelj Alojz Rebula preroško napovedal proti koncu leta 1971, nekaj tednov po smrti častitljivega duhovnika Jakoba Ukmarja. Leta 2002 je tržaški škof Evgen Ravignani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo - razglasitev za blaženega, ki se je uspešno zaključil 24. junija 2009 na škofiji v Trstu, 5. julija pa z zahvalno mašo v župnijski cerkvi v Škednju. Postulator Dušan Jakomin je vso zbrano dokumentacijo odpeljal v Rim, kjer se je na Kongregaciji za svetnike pričel apostolski del postopka.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Smrt je ‘srečna’, če človek umre v stanju Božje milosti, brez slehernega velikega greha, ter združen z Bogom po ljubezni in vdanosti.
• Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
• Dobri ljudje večkrat trpe zavoljo svoje plemenitosti, zlobni pa veselo uživajo sad svoje hudobije. Takega protislovja in take krivice ne more dokončno hoteti modri in pravični stvarnik. Mora torej biti še posmrtno življenje, v katerem bo sleherno krivično stanje izravnano.
• Gotovo je bolj varno živeti z vero in po veri v posmrtnost, kakor pa v negotovosti čakati, da nas smrt pouči, ko bo prepozno.
  več:
  

LETA 1984 UMRL ALEŠ KUNAVER

ALPINIST IN PLANINSKI VODNIK (* 1935)

Ljubljančan, sin Pavla Kunaverja, staroste slovenskih alpinistov, jamarjev, tabornikov in zvezdoslovcev. Že kot študent strojništva se je posvetil alpinizmu. Leta 1961 je bil član prve slovenske himalajske odprave (Trisul). Za življenjski cilj si je postavil nalogo: dvigniti slovenski alpinizem v svetovni vrh. Leta 1972 je bil vodja odprave na prvi slovenski osemtisočak Makalu; tri leta pozneje je dosegla tudi vrh – slovenski alpinizem je stopil na vrh svetovnega alpinističnega dogajanja. 2. novembra 1984 se ni vrnil s helikopterskega poleta v Triglavske gore.

LETA 2004 UMRL DRAGO ŠEGA

LITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG (* 1918)

V začetku vojne je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa bil interniran v taborišča Dachau, Gonars in Monigo. Po vrnitvi je deloval med drugim v diplomaciji, novinarstvu in na Akademiji za igralsko umetnost. Bil je umetniški vodja Triglav filma, kulturni ataše v Parizu in Trstu, od leta 1955 glavni urednik revije Naša sodobnost. Po letu 1964 je na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, skrbel za znanstvene izdaje starejših slovstvenih besedil, urejal je knjige (Šali, Bor ...) pisal spremne besede (Udovič , Torkar ...) Sestavil je več antologij, pri nas je najbolj znana Živi Orfej – antologija slovenske poezije. Bil je tudi dramaturg pri nekaterih slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec ...)

LETA 2006 UMRL MIROSLAV ZEI

MORSKI BIOLOG, IHTIOLOG (* 1914)

V študij biologije na univerzi v Ljubljani ga je vodila rojstna Nabrežina ob slovenskem morju. Kot morski biolog je začel svojo znanstveno kariero v Splitu (1937). Po vojni je bil profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, tudi prvi direktor Inštituta za biologijo. Njegovo pedagoško delo je med drugim obsegalo tudi poletne tečaje morske biologije. Izšolal je vrsto cenjenih morskih biologov, ki sodelujejo v projektih FAO (organa za prehrano ZN) za razvoj morskega ribištva kot vira prehrane. Po upokojitvi je nekaj let vodil Morsko biološko postajo v Piranu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1818 ROJEN KAREL LAVRIČ

PRAVNIK IN POLITIK, 'APOSTOL SLOVENSTVA' NA GORIŠKEM († 1876)

Za narodno prebujenje Slovencev so bili velikega pomena narodni shodi pod milim nebom, imenovani tabori. Vodstvo slovenskega narodnega gibanja jih je v letih 1868-1871 pripravilo 18. Sedem jih je bilo na Primorskem. Organizator štirih (Šempas, Biljana, Tolmin, Sežana) je bil goriški odvetnik dr. Karel Lavrič.

• Trst: šum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, / svrščanje in topot konjskih kopit. Neznana govorica, tuja melodija besed. /.../ pred menoj široka cesta kalne vode in čolni in jadrnice so gibaje se sanjale na njej.
  
• Zemlja je s polnimi grudi zavzdihnila, / vroča kri v žilah je njenih zaplala, / cvetju, zelenju, življenje je vdihnila, / v jutro moči jih na pot je poslala. / V sinje se dalje nebo je raztegnilo, / cvetje se belo pod njim je razpelo; / megle z oči si nebo je potegnilo, / sonce si himno je zlato zapelo. // Žarek srebra je padel na tla: / zašelestelo, zazvenelo je pod njim, / kakor bi v zlatem snu / duša zarajala, / kakor bi v srca dnu / luč se napajala. (Pomladni spev)

LETA 1874 ROJEN JOSIP BRINAR

PISATELJ IN UČITELJ ( † 1959)

Učitelj Josip Brinar je sestavljal učbenike za osnovne šole in pisal strokovne članke o šoli, toda bolj je znan po svojih spisih za otroke in mladino, za katere je zajemal snov iz živalskega sveta. Ena od junakinj njegovih "basni v prozi" je lisica Zvitorepka. Oglašajo pa se tudi nočni kralj čuk, volk Sivor, medved Kosmatin in še druge živali.

LETA 1945 IZIDE PRVA ŠTEVILKA LISTA OZNANILO

verskega lista ljubljanske škofije

Pred drugo svetovno vojno so imeli katoličani na Slovenskem bogato izbiro verskega tiska, ki je bil po vojni popolnoma zatrt. Za advent, 1. novembra 1945, je izšla prva številka ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo. Generalni vikar, poznejši škof Anton Vovk, ga je vernikom predstavil: »Pred seboj imate prvo številko novega verskega tednika – OZNANILO, ki želi odslej prihajati k vam vsako nedeljo.« Izhajal pa je s prekinitvami in v omejeni nakladi samo do junija 1952. V Mariboru so od leta 1946 do 1951 tiskali Verski list.

LETA 1946 UMRL JOŽA GLONAR

LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR, PREVAJALEC IN JEZIKOSLOVEC (* 1885)

Jezikoslovec in etnograf Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923). Četrto knjigo je uredil Joža Glonar, bibliotekar, leksikograf in literarni zgodovinar. Sestavil je več slovarjev ter bil sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1951 UMRL JOSIP ČERIN

GLASBENIK, DIRIGENT, MUZIKOLOG (* 1867)

Sin učiteljske družine iz Komende si je že v srednji šoli nabiral glasbeno znanje, po maturi pa je samo tri semestre študiral pravo na Dunaju, potem pa se povsem posvetil glasbi. Deloval je v raznih krajih, od leta 1919 do smrti v Ljubljani, kjer je ustanovil vojaško godbo in jo dvignil na raven simfoničnega orkestra. Z njim je ustvaril prve slovenske izvedbe temeljnih del največjih skladateljev (Bacha, Beethovna, Mozarta). Od njegovih cerkvenih del je najbolj znana pesem Mogočno se dvigni.

LETA 1952 UMRL JANKO KAČ

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK IN HMELJAR, GLASNIK SAVINJSKE DOLINE (* 1891)

Rodil se je v Latkovi vasi pri Preboldu, po nedokončanem študiju medicine se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. V svoji pripovedni prozi je realistično opisoval kmečko življenje v rodni Savinjski dolini. V svojih delih, zlasti v romanu Grunt (1933), opisuje savinjskega kmeta in njegovo »postavo«: »Prvo je grunt, za njim denar. Potem pridejo postave, Bog pa je zadnji. Taka je kmetska postava.« Ta postava dela kmeta trdega, samo da ohrani zemljo rodu. Uporabljal je narečne besede, ljubil je folklorne opise kmečkih opravil. Znan je njegov socialni roman Moloh (1936), ki sega v nastanek tekstilne tovarne (predilnice) v Preboldu.

LETA 1974 UMRLA MARIJA KMET

SLOVENSKA PISATELJICA, PREVAJALKA (* 1891)

Rodila se je v učiteljski družini v Šentlovrencu na Dolenjskem. Osnovno šolo je končala v Mb, meščansko pa je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani, kjer se je vpisala tudi na učiteljišče. Devetnajstletna je dobila službo v Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti in se zaradi zdravja posvetila samo pisanju. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec, kasneje tudi v drugih listih, največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon. Leta 1920 je izdala prvo samostojno knjigo (Bilke), igro Mati, povest Helena. Leta 1925 je izšel njen roman V metežu, naslednje leto zbirka črtic Večerna pisma in avtobiografsko Moja pota, veliko je pisala v Mladiko, ki jo je urejal F. S. Finžgar ... Prevajala je tudi knjige iz ruščine in nemščine.

več:
S. Čuk, Marija Kmetova: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1991), 67.

njene misli:

• Vsa trnjeva življenja je našega pot, tak polna vsa duša je naša teh zmot, da v potu obraza v življenju se trudimo, da bojimo noči se, ki v nemiru drhti.
• Kaj nas ni groza ob misli, da bi utegnil biti nekje nekdo, ki bi nam strgal krinko z obraza? Kaj nismo nevoščljivi vsem onim, ki so višji in večji od nas?
• Trst: šum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, / svrščanje in topot konjskih kopit. Neznana govorica, tuja melodija besed. /.../ pred menoj široka cesta kalne vode in čolni in jadrnice so gibaje se sanjale na njej.
  
• Zemlja je s polnimi grudi zavzdihnila, / vroča kri v žilah je njenih zaplala, / cvetju, zelenju, življenje je vdihnila, / v jutro moči jih na pot je poslala. / V sinje se dalje nebo je raztegnilo, / cvetje se belo pod njim je razpelo; / megle z oči si nebo je potegnilo, / sonce si himno je zlato zapelo. // Žarek srebra je padel na tla: / zašelestelo, zazvenelo je pod njim, / kakor bi v zlatem snu / duša zarajala, / kakor bi v srca dnu / luč se napajala. (Pomladni spev)

LETA 1978 UMRL JOŽE KROŠL

DUHOVNIK, TEOLOG IN PIONIR PASTORALNE SOCIOLOGIJE PRI NAS (* 1894)

Mariborski duhovnik Jože Krošl, doma iz Brežic, velja za pionirja pastoralne sociologije pri nas. To je pomožna teološka veda, ki po načelu “opazuj, presodi, delaj” pripravlja pot za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Na njegovo pobudo so v mariborski škofiji že leta 1957 ustanovili pastoralno sociološki svet. Mariborski škof Maksimilijan Držečnik je na drugem vatikanskem koncilu spregovoril o pomenu pastoralne sociologije v sodobni pastorali.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1517 MARTIN LUTER (1483-1546) ZAHTEVA PRENOVO CERKVE

("GLAVE IN UDOV") V DUHU EVANGELIJA

S petindevetdesetimi tezami na vratih wittenberške cerkve je nemški katoliški duhovnik in redovnik Martin Luter sprožil reformacijo, versko in družbeno gibanje, ki je v prvi polovici 16. stoletja zajelo Evropo, predvsem srednjo in severno. Papeštvo je bilo tedaj precej posvetnjaško; višje cerkvene službe (škofovske) so bile v rokah plemstva, med ljudstvom je delovala malo izobražena in slabo plačana duhovščina. Ena osnovnih zahtev Lutrovega reformacijskega gibanja je bila: podlaga krščanske vere je Sveto pismo, zato je treba omogočiti, da ga ljudje berejo v svojem domačem jeziku, prav tako naj bo v domačem jeziku bogoslužje. Luter je opustil večino katoliških zakramentov, tudi duhovništvo, ker je oznanjal nauk o duhovništvu vseh krščenih. V Nemčiji so se nove vere (z Rimom je Luter prelomil leta 1520) oklenili zlasti plemiči, računajoč, da bodo tako prišli do cerkvenih posesti.

več o reformaciji:
zapis: Bliža se leto 2000, v: Ognjišče 9 (1998).
F. Perko, Martin Luter, v: Ognjišče 11 (1983).
S. Čuk, 500 let reformacije, Priloga, v: Ognjišče 11 (2017), 56.

Lutrova misel:

• Bogu ne moremo narediti nobenega večjega in boljšega dela in ne moremo mu izkazati bolj žlahtnega češčenja, kakor storimo tedaj, če se mu zahvalimo.

o njem:

• Luter gotovo ni bil svetnik v običajnem pomenu besede, prav tako pa ni bil hudič, kakor so ga včasih prikazovali katoličani. Bil je močna osebnost, globoko veren, pol notranjih stisk, ki jih je hotel reševati s pomočjo vere. Bil je izredno eruptiven, nagel, hkrati pa odločen in nepopustljiv v svojih stališčih. Hotel je prenoviti v stoletjih zaprašeno in preležano Cerkev. V spletu zgodovinskih okoliščin pa je postal začetnik reformacije. (F. Perko, v: Ognjišče 11 (1983))

LETA 1851 UMRL PETAR II. PETROVIĆ NJEGOŠ

ČRNOGORSKI VLADIKA, PESNIK (* 1813)

Črnogorska književnost je svoj prvi in doslej najvišji umetniški vzpon dosegla po zaslugi svojega vladarja, vladike (cerkvenega predstojnika) Petra II. Petrovića Njegoša. Bil je utemeljitelj črnogorskega umetnega pesništva. Njegovo najboljše delo, ep Gorski venec, napisan v obliki drame, je lirsko-epsko razmišljanje o svobodi in vrednosti življenja. Postal je last črnogorskega naroda in bil je preveden v domala vse evropske jezike.

LETA 1889 ROJEN ANDREJ BUDAL

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST, POSREDNIK MED KULTURAMA (u 1972)

Po rodu iz Štandreža pri Gorici, je po študiju romanistike služboval kot srednješolski profesor v različnih krajih. Pisal je povesti (Križev pot Petra Kupljenika, Župan Žagar, Čigava si?) in pesmi, članke, kritike in eseje. Prevajal je tudi italijanščine; pomembna je njegova posredniška vloga med slovensko in italijansko kulturo.

LETA 1931 ROJEN STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG ( † 2011)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija ... Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot 'gost meseca' v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne 'kalvarije', se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 11_2011 in v rubriki gost meseca 04_1998

LETA 1997 UMRL JANEZ JEGLIČ - JOHAN

ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC (* 1961)

V noči na današnji dan je Tomaž Humar obupan sporočil v bazni tabor pod himalajskim velikanom Nuptsejem (7855 m), da Johana ni več, da ga je najverjetneje odnesel sunek vetra. Tako se je končala življenjska pot velikega alpinista, ki je v svojih zadnjih urah s Tomažem Humarjem preplezal še zadnjo prvenstveno v Z steni Nuptse ... S plezanjem je začel leta 1978, kar tako – samouk, po končani alpinistični šoli in vojaščini se je popolnoma posvetil alpinizmu. Že po dveh letih plezanja je imel okrog 150 vzponov vseh težavnostnih stopenj ... Leta 1982 se je uvrstil v alpinistično odpravo v Kolorado (ZDA), kjer je s Silvom Karom v Hudičevem stolpu preplezal prvo smer IX. težavnostne stopnje v takratni jug. domovini. Naslednje leto se je z Karom in Knezom odpravil plezat v Patagonijo, preplezal številne smeri v Fitz Royu, in bil leta 1986 član zmagovite naveze po prvenstveni smeri v vzhodni steni Cerro Torreja, kamor je hodil plezat nove smeri še leta potem. ... V osemdesetih je Johan skupaj s svojimi soplezalci (Karom, Svetičičem, Knezom, Kozjekom) premikal meje slovenskega alpinizma in leta 1990 sta s Karom splezala »nemogoče« v tehnično izredno zahtevni steni (Baghirati III), ... Lahko bi še naštevali njegove podvige, tudi doma, v prostem in lednem plezanju ... bilo jih je res veliko. Za vse to je prejel tudi priznanja (Bloudkovo nagrado, naziv najuspešnejšega alpinista leta v Sloveniji, najboljšega športnika v občini Domžale ...) za film o plezanju v Patagoniji pa sta s Silvom Karom na mednarodnem festivalu gorniškega filma v Trentu osvojila tudi priznanje Srebrni encijan.

več o plezanju v Cerro Torreju v Ognjišču 7/8_1986 (pogovor s Silvom Karom)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1415 ROJEN KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC († 1506) (drugi možni datum rojstva je 25. julij)

Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike - "novega sveta". Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

LETA 1871 ROJEN PAUL VALERY

FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST IN FILOZOF († 1945)

V Montpellieru je študiral pravo in se v Parizu seznanil s pesnikom Mallarméjem, ki je zelo vplival nanj. Preselil se je v Pariz in leta 1917 nenadoma zaslovel s svojimi pesmimi, tako da je veljal za največjega francoskega lirika svojega časa. Pomembni so tudi njegovi esejistični spisi. Raziskoval je različne pojavne oblike človeškega duha in zavračal vsako transcendenco. Njegove pesmi so izšle leta 1992 tudi v slovenščini (prevod Borisa A. Novaka)

nekaj njegovih misli:

• Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi.
  
• Bogatiti se moramo med seboj z našo različnostjo.
  
• Človek je neskončno bolj zapleten kot njegove misli.
  
• Resen človek nima veliko idej. Človek z idejami ni nikoli resen.
  
• Sreča ima zaprte oči.
  
• Zgodovina je znanost o stvareh, ki se ne ponavljajo.
  
• Knjige imajo enake sovražnike kot človek: ogenj, vlago, živali, čas in svojo lastno vsebino.

LETA 1891 ROJEN MATIJA MALEŠIČ

PISATELJ IN PRAVNIK († 1940)

"Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! ... Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti." Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji "sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 06_2010

neznani pisec spominskega članka v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal:

"Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ... Latinski pregovor pravi: 'Honores mutant mores' (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini."

LETA 1895 UMRL FRAN CELESTIN

PISATELJ, LITERARNI KRITIK IN LITERARNI ZGODOVINAR, POSREDNIK RUSKEGA REALIZMA (* 1843)

Slavist Fran Celestin, rojen na Kleniku (Vače pri Litiji), je bil nekaj časa profesor v Rusiji, zatem na Dunaju, najdlje pa v Zagrebu. Uveljavil se je predvsem kot esejist. V eseju Naše obzorje (1883) se je zavzel za uveljavitev socialno kritičnega realizma, kakršnega je spoznal v Rusiji, in kritično ocenil slovenske realiste (Jurčiča, Levstika, Stritarja). Kot literarni zgodovinar je med domačimi pisci obravnaval zlasti Prešerna.

LETA 1897 ROJEN STANKO LEBEN

Romanist, prevajalec, vpeljal študij španščine, literarni kritik († 1973)

Literarni zgodovinar, kritik in prevajalec Stanko Leben je bil med prvo svetovno vojno na fronti in v ujetništvu, nato je v Ljubljani študiral romanske jezike in filozofijo. Nekaj časa je poučeval na srednjih šolah, od leta 1938 do upokojitve (1956) je na ljubljanski univerzi predeval romansko jezikoslovje ter vpeljal študij španščine. Bil je med ustanovitelji literarne revije Sodobnost (1933–1941). Veliko je prevajal iz romanskih jezikov ter objavljal razprave s področja romanske književnosti.

LETA 1899 ROJEN LEO VILHAR

SLIKAR IN MUZEALEC († 1971)

Rodil se je v Velikem Otoku pri Postojni, že mlad je bil na soški fronti (na italijanski strani) in se kasneje boril med prostovoljci generala Maistra za severno mejo. Leta 1923 se je preselil v Jugoslavijo, potem pa kmalu odšel v tujino, kjer se je posvečal slikarstvu (na zasebni akademiji v Milanu), veliko je potoval, v Alžiriji in Maroku je preživel dvanajst let. Zelo nemiren duh, vedno in povsod je iskal predvsem eksotiko, vzhodnjaške motive ... Med vojno je bil zaradi političnega delovanja nekaj časa tudi zaprt, po vojni pa se je vrnil domov in živel v Postojni, kjer je bil eden od ustanoviteljev Notranjskega muzeja (tudi ravnatelj do upokojitve 1964) in prvi Primorec, član Društva muzealcev Slovenije. Veliko je tudi slikal, vendar doma ni bil tako cenjen kot v tujini ...

LETA 1910 UMRL JEAN-HENRI DUNANT

ŠVICARSKI MIROVNIK IN HUMANIST, OČE RDEČEGA KRIŽA (* 1828)

Švicarski človekoljub Jean Henri Dunant je eden od ustanoviteljev mednarodnega odbora Rdečega križa (1863). Vse svoje življenje je posvetil uresničenju svojih humanitarnih zamisli, ki so po bitki pri Solferinu (1895) pripeljale do ustanovitve Društva za pomoč vojnim ranjencem. Živel je pozabljen in v bedi, dokler mu niso leta 1901 kot prvemu podelili Nobelovo nagrado za mir.

LETA 1932 UMRL ANTON FUNTEK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1862)

Ljubljančan Anton Funtek, po poklicu učitelj, je s svojo pesniško zbirko Izbrane pesmi (1894) vzbudil silen odpor pri predstavnikih moderne. Pisal je tudi mladinsko poezijo. Pomembnejše kot njegove pesmi so njegovi prevodi del svetovne književnosti (Shakespeare, Goethe, Hauptmann). Napisal je libreto za lirično opero Teharski plemiči (1890) Benjamina Ipavca

LETA 1998 UMRL JOŽE TISNIKAR

SLIKAR (* 1928)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval ... Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

LETA 2000 UMRL ANTON POLENEC

ZOOLOG, raziskovalec sveta pajkov (* 1910)

Kot diplomirani biolog je poučeval na gimnaziji v Kranju in v Spittalu ob Dravi v Avstriji. V letih 1949–1975 je bil profesor zoologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1955 do 1980 ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in posodobil je njegove zbirke. Bil je strokovnjak za pajke in opisal okoli 500 vrst v Sloveniji; po njem je imenovan rod Polenecia. V raznih revijah je objavljal strokovne in poljudne članke. Njegova najpomembnejša knjižna dela so: Razvoj živega sveta, Iz življenja žuželk, Iz življenja pajkov, Živi svet.

LETA 2011 UMRL VIKTOR SNOJ

RESTAVRATOR, SLIKAR ISTRSKIH MOTIVOV (* 1922)

Po osnovni šoli v rojstni Ljubljani je želel postati grafik, toda šele leta 1950 se mu je želja uresničila: začel je študij na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Že med študijem je sodeloval pri različnih restavratorskih projektih. Ko so začeli restavrirati znamenite freske v Hrastovljah, ki jih je leta 1949 odkril domačin slikar in kipar Jože Pohlen, je bil tudi on med restavratorji. V vasi se je naselil in uredil svoj atelje, kjer so ga navdihovale te freske in kraški svet.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1744 UMRL FRANC BRECKERFELD

slovenski teolog, matematik, astronom (* 1681)

Doma je bil iz Ljubljane, kjer je vstopil v jezuitski red. Matematiko je predaval na univerzah v Trnavi, Košicah in Gradcu. Pisal je znanstvene razprave, najbolj znan pa je njegov priročnik o merjenju časa in odklonu nihal (Košice). Do konca svojega življenja je bil astronom kraljeve zvezdarne v Cluju v Romuniji.

LETA 1774 UMRL AVGUŠTIN HALLERSTEIN

JEZUIT, MISIJONAR; MATEMATIK, ASTRONOM (* 1703)

Bil je sin baronske družine iz Meng­ša. Leta 1721 je na Dunaju vstopil k jezuitom, v Gradcu je študiral matematiko in astronomijo ter bil poslan kot misijonar na Kitajsko. V Peking je prišel leta 1739. Kot astronom na cesarskem dvoru je bil tako spoštovan, da je bil imenovan za mandarina – cesarskega svetnika. Leta 1749 je prepotoval Tatarsko in izdelal njen zemljevid. Njegova naravoslovna, zvezdoslovna in narodopisna opazovanja so izšla v najpomembnejših evropskih znanstvenih revijah.

LETA 1799 UMRL KAREL ZOIS - BARON EDELSTEINSKI

SLOVENSKI BOTANIK (* 1756)

Eden prvih raziskovalcev našega alpskega rastlinstva se je rodil v Trstu. Na posestvu na Brdu pri Kranju je zasadil domača in tuja drevesa in alpske rastline; ta nasad velja za prvi alpski botanični vrt na Slovenskem. Zbral je herbarij s približno 2100 primerki, sodeloval z evropskimi botaniki in si izmenjeval rastline. Po njem se imenujeta tudi Zoisova zvončnica in Zoisova vijolica.

LETA 1874 ROJEN PETER BAPTIST TURK

REDOVNIK FRANČIŠKAN, MISIJONAR († 1944)

Iz rojstne hiše v Podhosti pri Dolenjskih Toplicah je po ljudski šoli obiskoval gimnazijo v Novem mestu. Po šestem razredu je vstopil v frančiškanski red, leta 1899 je bil posvečen v duhovnika, leta 1901 je odšel na Kitajsko in deloval na različnih misijonskih postojankah škofije Wu-chan, ustanavljal in zidal šole, cerkve in druge objekte. V semenišču v Hankowu je učil latinščino in matematiko. Turk je bil z Veselkom Kovačem in Engelhardom Avbljem najbolj znan slovenski misijonar na začetku 20. stoletja. Po odhodu na Kitajsko se ni več vrnil v Slovenijo.

LETA 1888 ROJEN STANKO MAJCEN

DRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK († 1970)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

... več o njem v obletnici meseca 12_1992

nekaj njegovih misli:

- Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.

- Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.

- Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.

- Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

LETA 1904 ROJEN DRAGO BAJ(E)C

PESNIK († 1928)

Rodil se v Vipavi, toda osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju. Po odsluženju vojaškega roka se je vpisal na pravno fakulteto v Padovi. Bil je član tajne organizacije TIGR in pred fašisti se je hotel umakniti v Ljubljano, toda prišel je samo do Bilj, kjer ga je pokosila pljučnica. Njegov pogreb v Vipavi, trikrat prepovedan, je bil protifašistična manifestacija. Sodeloval je pri Bevkovem humorističnem listu Čuk na palci. Njegove pesmi so izšle v knjigi Drevo sem (1978), ki jo je uredil Marijan Brecelj.

nekaj njegovih verzov:

Ko kaplje bežimo od dneva do dneva, / v potoke se zbiramo, v reke široke / in zbogom naš vedno glasneje odmeva, / ko z morja k obali iztezamo roke. // Iščemo dela mi delavci črni, / iščemo kruha mi brezdomovinci, / gluhi za klic smo: »Vrni se, vrni.« / Iščemo sreče krepki Tolminci, / mehki Vipavci in Kraševci, Brici, / težko po sončni nam je Gorici. — // V rudnikih, farmah nam teče  življenje / mesimo kruh tam, za ženo, otroke, / kvas nam ljubezen, sol nam trpljenje, / večno se gibljejo trudne nam roke. // Misel le ena je varuh med nami / vsa za plačilo trpljenju, bolesti. / »Žena in dom naš, za morjem, gorami, / še se povrnemo k tebi, mi zvesti ...« (Pesem primorskih emigrantov)

LETA 1955 UMRL STANKO STANIČ

duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar (* 1893)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

LETA 1971 ROJENA CHIARA BADANO

LAIKINJA IN FOKOLARINA, BLAŽENA († 1990)

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz." Tako je 19. julija 1990, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v pismu Chiari Lubich, ustanoviteljici Gibanja fokolarov, zaupala še ne osemnajstletna Chiara Badano. Kostni rak je neusmiljeno požiral njene telesne moči, ni pa mogel načeti duševnih. Ostala je mirna in vedra v trdni veri, da se bliža njeno srečanje z Ženinom-Jezusom. "Tvoj tako sijoči obraz priča o tvoji ljubezni do Jezusa," je v svojem odgovoru zapisala Chiara Lubich, ki ji je izbrala novo ime: Luce (Luč), in od tistega dne je Chiara Badano za vse postala Chiara Luce. Ta "luč" zdaj širi svojo svetlobo po vsem svetu. Sveti predvsem mladim vsega sveta, ki so to potrdili, ko so se v velikem številu 25. septembra 2010 zbrali v Rimu na njeni razglasitvi za blaženo v svetišču Madonna del Divino Amore. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je v svojem nagovoru mladim njihovo vrstnico postavil za zgled: "Tudi danes lahko kratek mladostni čas živimo v svetosti. Tudi danes imamo mlade, ki so krepostni, ki v družini, v šoli in v družbi ne uničujejo svojega veselja."

... več o njej v rubriki pričevanje 11_2010

nekaj njenih misli:

- Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.

- Jezus mi je poslal to bolezen v pravem trenutku, poslal mi jo je, da ga spet najdem.

- Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz.

- Nebeška Mati, prosim te za čudež, za mojo ozdravitev: če pa to ni njegova volja, potem te prosim, daj mi moč, da nikoli ne omagam.«

- Mladi, vi ste prihodnost. Jaz ne morem več teči, toda rada bi vam predala to plamenico, kot na olimpijskih igrah. Samo eno življenje imate, dobro izkoristite vsak trenutek.

LETA 2011 UMRL MIHA DREVENŠEK

REDOVNIK MINORIT, MISIJONAR, 'ČRNEC V BELI KOŽI' (* 1946)

V Zambiji je bil od januarja 1977. Kmalu po prihodu se je s kratkim pismom oglasil bralcem Ognjišča, ki so ga poznali kot kitarista in pevca ansambla Minores, katerega so sestavljali slovenski minoritski bogoslovci (deloval je v letih 1969-1973). Nedolgo zatem je prišlo njegovo drugo pismo, polno iskric in domislic, v katerem je med drugim zapisal: »Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in 'blišču' mestnega življenja ter sprejme nase ta 'težki' misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček".« Po tem pravilu se je ravnal vse življenje. Po apostola Pavla, ki je postal 'vsem vse', je pater Miha postal črnec med črnci: imenovali so ga 'črnec v beli koži'. Po sedmih letih misijonskega delovanja v Zambiji je prišel 'na dopust' v domovino. Ob misijonski nedelji oktobra leta 1984 smo ga predstavili kot 'gosta meseca'. Naš urednik Franc Bole je pogovor z njim začel z vzklikom: »Miha, saj si že pravi Afričan!«, Miha pa je lepo odgovoril: »Po obrazu še ne, pač pa po duši.« Svojo 'misijonsko domovino' je tako vzljubil, da je želel tam dočakati dan vstajenja.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2011

nekaj njegovih misli:

- Vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.

- Pišite, komponirajte, rišite, ustvarjajte ..., ker bo to naredilo vaše življenje čudovito. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju. Raje se veselimo čudovitih stvari.

LETA 2019 UMRL MARIJAN BRECELJ

bibliograf, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar, slovaropisec, bibliotekar (* 1931)

Marijan Brecelj je bil zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji ob njegovi smrti....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil  izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
Za založbo (Ognjišče) je pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. ...

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1510 ROJEN FRANČIŠEK BORJA (BORGIA)

ŠPANSKI PLEMIČ, jezuit v Rimu, TRETJI GENERAL DRUŽBE JEZUSOVE,svetnik (†1572)

Šolal se je v španski Zaragozi, nato pa se je leta 1529 poročil s portugalsko plemkinjo Eleanor de Castro. Ko mu je leta 1546 umrla žena, je vstopil v Jezusovo družbo. V Gandiji je ustanovil jezuitski kolegij in ta je s papeško bulo 1547. napredoval v univerzo. Leta 1550 je odšel v Rim – tam ga je sprejel ustanovitelj jezuitskega reda Ignacij Loyola in javno objavil njegov sprejem v red. Leto pozneje se je vrnil v Španijo in bil posvečen v duhovnika. Leta 1554 ga je Ignacij imenoval za generala španskih provinc, 1565. pa je postal general Jezusove družbe.
Frančišek Borja je prepričljiv zgled, kakšne možnosti se skrivajo v človeški naravi: ob moči duha in v sodelovanju z Božjo milostjo se lahko dvigne do neslutenih višin svetništva, ob moči istega duha, toda samovšečno zagledanega v samega sebe, pa se lahko pogrezne v prepade zla. Plemiška rodbina Borja je dala Cerkvi današnjega svetnika, iz istega debla pa je pognala strupena mladika – nevredni papež Aleksander VI., zaradi katerega je družina prišla na slab glas. Njegov god obhajamo 3. oktobra.

LETA 1550 ROJEN1568 UMRL STANISLAV KOSTKA

SVETNIK, ZAVETNIK DIJAŠKE MLADINA († 1568)

Mlad poljski plemič Stanislav Kostka je potoval iz Nemčije peš v Rim, da bi bil sprejet v jezuitski red. V njem je bil samo devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika in zavetnika dijaške mladine. Po njem nosi ime Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo, ‘čudež’ škofa Jegliča.

LETA 1585 ROJEN CORNELIUS JANSEN

NIZOZEMSKI ŠKOF, OČE JANZENIZMA († 1638)

Gibanje, ki je oznanjalo pretirano strogost v verskem življenju, se po nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (lat. Jansenius) imenuje janzenizem. V svojem glavnem delu Augustinus, ki je izšlo po njegovi smrti (1640), je pod vplivom kalvinizma učil, da je človeška narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem. Friderik Baraga se je kot mlad duhovnik boril proti janzenizmu z oznanjevanjem Božjega usmiljenja.

LETA 1708 ROJEN ANTON MAJZEL (MEISL)

JEZUITSKI DUHOVNIK, MISIJONAR

Doma na Ptuju, po vstopu v jezuiitski red je študiral v Varaždinu in Gradcu. Po posvečenju in poučevanju v kolegijih v Zagrebu in Požegi, je 1743 je odšel v misijone. Dvajset let je bil predstojnik kolegija (Caballeros) in učlitelj v Novi Granadi, na ozemlju današnje Kolumbije in Venezuele. Leta 1764 se je za vrnil v Evropo, kmalu (1767) pa s skupino 28 novih misijonarjev odšel nazaj v Granado, vendar so jih tam kmalu priprli in izgnali nazaj v Evropo.

LETA 1874 ROJEN KSAVER MEŠKO

duhovnik, pisatelj († 1964)

Pisatelj Ksaver Meško, dolgoletni župnik na Selah pri Slovenj Gradcu (1921-1964), je bil zelo mehka duša, kar zaznamo iz njegovih spisov. Bil je zelo blizu mladim in uveljavil se je kot mladinski pisatelj. Pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi, je izšlo šest zvezkov njegovih mladinskih spisov z naslovom Mladim srcem. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

več:
S. Čuk, Ksaver Meško: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1994) 20-21.
S. Čuk, Ksaver Meško, pevec dobrote in ljubezni: Priloga, v: Ognjišče 2 (2014), 58-65.

nekaj Meškovih misli:

• Bog prihaja zmerom z ljubeznijo. Zato je tudi bridkost iz roke Gospodove ljubezen.
  
• Ni življenje največ! Več je: lepo življenje in za lepim življenjem lepa smrt. Največ pa je: za lepo smrtjo še lepše življenje.
  
• Vsako življenje je lepo in veliko, ako svoj namen izpolni. Določen svoj namen ima tudi najmanjše in najtišje življenje.
  
• Najmočnejša je pri Bogu prošnja in molitev matere. Zaklenjena vrata odpre, železne duri prebije taka prošnja. Kako ne bi našla poti do srca našega Boga? Saj je vendar Oče!
  
• Vse veliko, skrivnostno in sveto se rodi v tihoti, v samoti, v tiho misleči, ponižno poslušajoči in otroško občudajoči duši ... Najgloblje so tihe, molčeče duše.
  
• Bodi voljno pero v božji roki. Naj piše Bog s teboj po svoji volji. Tako bo napisano vse dobro in najbolje.
  
• Bolje je, da molčim ves dan, ko da izgovorim eno besedo, ki me lahko pozneje bridko tepe. Če nam svetuje razum, da ne govorimo slabo o višjih, nam zapoveduje srce, naj ne govorimo slabo o nižjih, ki se braniti ne morejo.
  
• TI si začetek, konec nas si vseh, / popotnik z nami si na vseh poteh, / sopotnik tih in hkrati naš voditelj.
  
• Oče nebeški pretehtava enega s srečo, drugega z nesrečo. In kdo more z gotovostjo reči, kaj je za človeka varnejše, kaj nevarnejše? Jaz bi trdil, da je skoraj nevarnejše – sreča.
  
• Čas mineva, dan za dnem naglo v nemo večnost gre, / svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce; / vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, / v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi.

LETA 1891 UMRL ALOJZIJ CARLI

DUHOVNIK, PRVI GORIŠKI PRIPOVEDNIK (* 1846)

Šolal se je v Gorici, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1870 posvečen v duhovnika, čeprav ga je vleklo, da bi študiral jezikoslovje, ker je bil izredno nadarjen za jezike (poznal jih je 18). Služboval je v raznih krajih, od leta 1877 do smrti je bil župnik pri Sv. Luciji (Most na Soči). Ves čas je veliko pisal. Kot leposlovec je ustvaril dve izvirni deli: povest iz 1. stoletja krščanstva Evfemija (1874) in roman iz 5. stoletja Zadnji dnevi v Ogleju (1876) in se uveljavil kot prvi goriški pripovednik.

LETA 1894 ROJEN FERDO KOZAK

PISATELJ, DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST IN POLITIK († 1957)

Otroštvo je preživljal v ljubljanskem šempetrskem okolju, skupaj s starejšim bratom Jušem Kozakom. Že zgodaj se je navduševal za jugoslovansko nacionalno gibanje in veliko potoval. Po prvi vojni je doktoriral iz slovanske literarne zgodovine, posebej ga je zanimala češka literatura, delal je v knjižnicah. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena revija Sodobnost, ki jo je tudi urejal. Njegovo literarno delo po zvrsteh obsega pesmi, novele, drame, potopise, kritike in prevode. Med vojno je napisal nekaj slik iz časov kmečkih uporov Matije Gubca, po vojni je predelal in preimenoval Vido Grantovo in Profesorja Klepca, napisal dramo Punčka. Njegovi najbolj znani deli sta Iz zapiskov neznanega junaka in Popotoval sem v domovino, ter zbirka novel Od vojne do vojne ...

LETA 1914 ROJEN BOGOMIL FATUR

PESNIK, PREVAJALEC IN ESEJIST († 1990)

Pesnik nenavadne izrazne moči, doma s Prema pri Ilirski Bistrici. Po diplomi na slavistiki je bil profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa na akademiji za igralsko umetnost. Najbolj je uspel v svojih preobrazbah soneta. Knjiga lirike, Beli galeb in Minuta tišine. V prvih pesmih je bil novoromantik, kasneje pa se je s svojim pesniškim svetom uporništva, boja, otožnosti, domoljubja, ljubezni in razmišljanj o življenju oddaljil od začetnega pesniškega izraza.

LETA 1958 ZA PAPEŽA IZVOLJEN ANGELO RONCALLI

ki je prevzel ime papež Janez XXIII.

Ko je bil beneški patriarh Angelo Giuseppe Roncalli izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«

več o svetniku
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.

njegove mislil:

• Človek ni nikoli tako velik kot takrat, ko kleči. Prava veličina je zavest, da potrebujemo Boga, brez katerega smo vedno zelo majhni.
  
• Dolga vaja življenja naj vse nauči, da za srečo našega duha veliko bolj koristi videti v stvareh dobre strani in se ob njih ustaviti, kot pa iskati slabe, pomanjkljive, in to še poudarjati.
  
• Telesno zdravje, mirna vest, veselje do dela in ljubezen do miru v pričakovanju nebeških dobrot, to je radost življenja.
  
• Vero moramo izpovedovati z vsem svojim življenjem, ob vsaki priliki in v prisotnosti kogar koli.
  več:

LETA 1995 UMRL MIHA POTOČNIK

PRAVNIK, PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC (* 1907)

"Biti hribovec je zanj od vsega začetka pomenilo biti telesno usposobljen in duhovno zrel, iskati in zajemati najvišjo in najglobljo modrost v skalah, biti slovenski alpinist, in to je bil Miha Potočnik z dušo in srcem, pa živeti, dihati z ljubimi domačimi gorami in slovenskim človekom ter si na vso moč prizadevati, da bi bili v njih vsaj enakovredni tujim alpinistom." Tako je knjigi Stoletje v gorah (Cankarjeva založba, Ljubljana 1992) zapisal France Vogelnik o Mihu Potočniku. Rodil se je v osrčju naših lepih gora in njim je posvetil vse svoje življenje. O tej svoji "nori" zaljubljenosti pravi: "Ne razumejo nas, ki hodimo po prepadnih gorah, kajti težko je doumeti in še težje povedati, kaj nas tja žene in kaj imamo od tega. Doživlja človek in čuti, pa ne more povedati, kakor bi rad; beseda je kakor z verigo prikovana. Kdor pa zaide v naš svet, ta nas razume brez besede."

več:
S. Čuk, Miha Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2007), 32-33.

LETA 2002 UMRL MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1910)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

LETA 2013 UMRL IGNACIO LARRANAGA

DUHOVNIK, KAPUCIN,UČITELJ PRIJATELJSKEGA POGOVORA Z BOGOM (*1928)

Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

več:
S. Čuk, Ignazio Larranaga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2014), 52-53.

Jutranja molitev

Gospod, / v tišini nastajajočega dneva / te prihajam prosit za mir, / modrost in moč. / Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni; / biti hočem potrpežljiv, razumevajoč, / ponižen, blag in dober. / Videti onkraj videza tvoje otroke, / kakor jih vidiš ti, / da bom mogel tako ceniti / dobroto vsakega posameznika. / Zapri moja ušesa za mrmranje, / varuj moj jezik pred obrekovanjem; / naj bodo v meni le tiste misli, / ki blagoslavljajo. / Hočem imeti tako dober in pravičen namen, / da bodo vsi, ki se mi bodo približali, / začutili tvojo navzočnost. / Odeni me s svojo dobroto, Gospod, / naj, da bom ves današnji dan / odseval tebe. Amen.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1466/1469 ROJEN ERAZEM ROTTERDAMSKI

(PRAVO IME: GEERT GEERTS), NIZOZEMSKI RENESANČNI HUMANIST, KNJIŽEVNIK, FILOLOG, FILOZOF IN TEOLOG († 1536)

Najbolj izobražen, znan in slaven renesančni teolog in humanist. Bil član avguštinskega reda, študiral na Sorboni v Parizu in v krogu Thomasa Mora v Londonu, doktoriral pa je v Torinu. Potem je kot svobodni učenjak deloval na Nizozemskem, v Angliji in v Baslu. Prizadeval si je za mir in enotnost ter pristno krščanstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na Evangeliju. V svojih spisih je poskušal uskladiti vero in razum, pa tudi izročilo krščanstva in antike. Čeprav je kritično gledal na razmere v Katoliški cerkvi, se ni pridružil reformaciji in je ostro nasprotoval Martinu Luthru. Leta 1516 je na podlagi grških besedil objavil prevod Nove zaveze. Najbolj znano njegovo delo je »Hvalnica norosti« (latinsko: Laus Stultitiae), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako izobraženemu humanistu, Thomasu Moru. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1511, v času njegovega življenja pa je bila ponatisnjena še 35 krat, v več jezikih.

njegova misel:

• Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.

LETA 1539 UMRL IVAN KACIJANAR

kranjski deželni glavar, avstrijski general in poveljnik v bojih s Turki (* 1491)

Rojen na gradu Kamen pri Begunjah. Leta 1524 je poveljeval kranjskim četam v boju s Turki, kasneje tudi proti upornim štajerskim kmetom. Leta 1529 je sodeloval pri obrambi Dunaja pred Turki. Več let (1530-37) je bil kranjski deželni glavar in poveljnik kranjskih čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Njegove čete so imele namen osvoboditi Slavonijo izpod Turkov, toda po neuspešnem obleganju Osijeka je Kacijanar z drugimi poveljniki pobegnil in bil zato na Dunaju obtožen veleizdaje in zaprt. Iz dunajskega zapora je pobegnil, zbežal v Kostanjico na Hrvaško kjer ga je zaradi njegovega političnega vpliva dal grof Nikola Zrinjski ubiti. Njegov brat, ljubljanski škof Franc Kacijanar, ga je dal pokopati v stolni cerkvi v Gornjem Gradu, kjer nanj spominja velik kamnit nagrobnik.

LETA 1782 ROJEN NICCOLO PAGANINI

ITALIJANSKI VIOLINIST, VIOLIST, KITARIST, DIRIGENT IN SKLADATELJ († 1840)

Doma v Genovi, glasbene osnove mu je posredoval oče, z devetimi leti je že nastopal, kasneje se je izpopolnjeval v Parmi. Leta 1801 je postal koncertni mojster v Lucci, čez nekaj let violinist v komornem orkestru princese Marije Ane Bonaparte (Napoleonove sestre). Leta 1813 je imel uspešen koncert v Milanu in postal slaven po Italiji. V dvajsetih letih 19. stol. je navduševal občinstvo po evropskih mestih. Bil je mojster violine, s sijajno tehniko in čistim zvokom, uvedel je nekatere nove elemente, obogatil izrazne možnosti instrumenta. Ljudje so drli na njegove koncerte, posnemali njegov slog oblačenja - bil je legendarna osebnost, magični virtuoz, zvezda, veliko je nastopal, glasbo pa je pisal predvsem za godala.

LETA 1821 ROJEN REGALAT STAMCAR

frančiškanski duhovnik, šolnik in nabožni pisatelj (+ 1890)

Rojen v Mirni peči, gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, v Ljubljani pri frančiškanih končal teologijo in bil leta 1844 posvečen. Kasneje se je izobraževal na gimnaziji v Innsbrucku, bil najprej profesor v Pazinu, nekaj časa v Gorici, leta 1860 pa je nastopil kot profesor na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je pučeval je latinščino, nemščino, zemljepis in zgodovino ... napisal je Spovednika potrebne lastnosti in svarilo.

LETA 1828 ROJEN LEOPOLD BELAR

ORGANIST, SKLADATELJ († 1899)

Leopold Belar je prvo glasbeno izobrazbo dobil v rojstni Idriji. Kot učitelj je deloval v različnih krajih, nazadnje v Ljubljani, kjer je postal ravnatelj mestne deške šole. V krajih, kjer je služboval, je vodil tudi cerkveno petje. Leta 1862 je dobil službo organista pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki jo je opravljal 37 let, vse do svoje smrti. Belar je zložil mnogo verskih skladb, ki so po melodiki blizu ljudskemu duhu. Njegova Glej zvezdice božje spada med najlepše slovenske božične pesmi. Njegova je tudi slovenska maša Oče večni v visokosti.

LETA 1835 ROJEN SIMON JENKO

PESNIK IN PISATELJ († 1869)

"V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce." To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti. Umrl je na današnji dan v Kranju in pokopan je bil na isti božji njivi kot "pevec" France Prešeren.

več:
S. Čuk, Simon Jenko  Obletnica meseca v: Ognjišče 10 (1999) 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Zarja dan pripelje, / dan darove razne / s sabo nam prinese, / tožne in prijazne.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.
  
• Bodi počeščena, / rajska ti Devica, / vseh nebes in zemlje, / naših src Kraljica!
  
• Moči, moči mi daj, moj Bog! / Da, ko napade me obup, / ne uklonim silam se nadlog, / jim stanovitnost stavim vkljub.
  
• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al' mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.

LETA 1864 ROJEN KAROL GROSSMANN

ODVETNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1929)

Grossman se je rodil v Drakovcih blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru. Bil je pionir slovenskega filma. Leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu. V filmu prikazuje ženo Matildo z dojenčkom v naročju, ter hčerki Drago in Boženo, ki tekata od vrtnega paviljona proti kameri. Gibanje deklet kaže na raziskovanje izraznih možnosti medija in je značilno že na novo obdobje filmske zgodovine

LETA 1883 ROJEN IVAN PREGELJ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, "ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE" († 1960)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

• O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti ... Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  
• Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  
• Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  
• Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  
• O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga?
  več:
  

LETA 1920 ROJEN JOŽKO LUKEŽ

Gledališki in filmski igralec, RECITATOR,  pisec radijskih iger, († 1993)

Končal gimnazijo in po dramskem šolanju začel nastopati v mariborski Drami. Leta 1946 je odšel v Slovensko stalno gledališče v Trstu. Tam je delal 38 let in bil eden najuglednejših ustvarjalcev, izkazal se je pri upodabljanju psihološko zapletenih človeških usod, s čutom za realistično upodabljanje cenjen je bil tudi kot odličen recitator. Razvil se je. Napisal je tudi številne radijske igre za odrasle in otroke. Izvedli so jih - marsikatero tudi pod njegovim režijskim vodstvom - na tržaškem, koprskem in ljubljanskem radiu. Za svoje vloge je prejel več nagrad in odličij, med njimi dve Sterijevi nagradi v Novem Sadu in nagrado Prešernovega sklada. Jožko Lukež se je rodil na današnji dan leta 1920 v Trstu.

LETA 1920 JE UMRL ANTON KASPRET

ZGODOVINAR (* 1850)

Rojen v Pilštanju, gimnazijo obiskoval v Celju, zgodovino je študiral v Gradcu, poučeval v Celju, Mariboru, Ljubljani in okoli 20 let v Gradcu. Leta 1918 se je preselil v Maribor, pozneje v Črno. Proučeval je arhive in spada v vrh slovenskih zgodovinarjev v času monarhije. Njegovo življenjsko delo je Historični atlant avstrijskih alpskih dežel, za katerega je temeljito preštudiral javne in zasebne (grajske) arhive, arhivalije upravnih (državnih), cerkvenih in sodnih inštitucij.  Anton Kaspret jje proučeval agrarno zgodovino 16. in 17. st., zanimal ga je Valvasor kot historik, ...  Jurij Dalmatin ...  Bil je soustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru, soustanovitelj društva Prijatelji slovenske znanosti.

LETA 1930 ROJEN LOVRO TOMAŽIN

JEZUITSKI DUHOVNIK, MISIJONAR v ZAMBIJI (+ 2009)

Rodil se je na Vrheh (župnija Krka), sredi vojne vstopil v gimnazijo v škofovih zavodih. Maja 1949 se je družina umaknila na Koroško in od tam v Argentino. Tam je bil najprej osem let zaposlen, ko pa si je družina opomogla je stopil v slovensko semenišče. Decembra leta 1963 je bil posvečen v Buenos Airesu, naslednje leto pa se je pridružil jezuitom ... z namenom, da bi šel v misijone. Najprej je eno leto študiral teologijo in se izpopolnjeval za misijonsko delo  v Indiji, leta 1967 pa je prišel v Zambijo, kjer je najprej še eno leto študiral. Najprej je bil pet let župnik v mestu Katondwe, potem pa deset let župnik v Lusaki, kjer je deloval kar štiri desetletja: kot voditelj skupnosti, vodja romanj, duhovni asistent ... zgradil je romarsko svetišče Fatimske Marije in dom duhovnih vaj. Zadnji dve leti je delal v župniji Kasisi.

njegova misel ob obisku uredništva Ognjišča (1974)
Vsak narod ima dolžnost, da misijonsko dela, saj to sledi iz evangelija, iz koncila. Misijonarji smo pač tisti služabniki, ki smo poslani v imenu ljudstva. Ljudje se tega  vse bolj zavedajo. Vsi ljudje smo neke vrste misijonarji, poklicani, da damo svoj delež Cerkvi, ker bomo tako tudi kaj prejeli ...

več:
F. Bole, Misijonar Lovro Tomažin - zasadimo Cerkev v Zambiji. (Ljudje in dogodki naših dni). v: Ognjišče, 10 (1974). 16-19.

LETA 1975 UMRL ZORAN DIDEK

SLIKAR IN LIKOVNI PEDAGOG (* 1910)

Slikar Zoran Didek se je najbolj uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov in tihožitij. Navdih za svoja dela je črpal v kmečkem podeželju na Dolenjskem, odkoder je bila njegova mati. Po študiju na zagrebški likovni akademiji je bil likovni pedagog na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Po vojni je deloval v Sloveniji. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pedagog je posvetil veliko pozornost razvoju otroške risbe.

LETA 1976 UMRL ALBERT REJEC

PUBLICIST, UREDNIK in NARODNI DELAVEC (* 1899)

Izšel je iz zavedne tolminske družine in po nastopu fašizma se je z vsemi močmi boril za pravice Slovencev pod Italijo. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošno vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je odločno zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, po drugi svetovni vojni se je posvečal Beneškim Slovencem.

LETA 1986 SREČANJE ZASTOPNIKOV KRŠČANSKIH CERKVA v ASSISIJU

svetovni dan molitve za mir

V Assisiju so se srečali vsi predstavniki krščanskih Cerkva in največjih nekrščanskih verstev, da bi vsi skupaj, a vsak po svoje, molili za mir v svetu. To je bil v tistem času eden najpomembnejših dogodkov v novejši zgodovini katoliške Cerkve, nekateri so ga primerjali celo z drugim vatikanskim koncilom. Papež Janez Pavel II. je za kraj tega srečanja izbral mestece Assisi, ki ga je "serafski lik svetega Frančiška spremenil v središče svetovnega bratstva". V napovedi srečanja je dejal, da bo tudi sam v Assisi potoval kot "ponižni romar miru". Za dan srečanja je izbral ponedeljek - nevtralen dan - petek je dan praznovanja za muslimane, sobota je sveta za verne Jude, nedelja pa je praznik kristjanov. Pri molitvi  za mir so bili navzoči predstavniki 3,5 milijarde svetovnega prebivalstva: budistri (32 predstavnikov raznih smeri budizma, med katerimi je izstopal Dalaj Lama, voditelj tibetanskih budistov); hinduisti, šintoisti, džainisti, predstavniki sikhizma, Zaratustrovega nauka; ob papežu so bili tudi muslimani (21 zastopnikov), Judje ... Od glavnih krščanskih skupnosti so bili v Assisiju navzoči zastopniki pravoslavnih cerkva: carigrajski patriarhat je zastopal nadškof Metodij, rusko pravoslavna cerkev kijevski metropolit Filaret ... opazna je bila navzočnost anglikanske Cerkve (primas Runcie), svetovne protestantske zveze, prišli so starokatoličani. Katoliško zastopstvo (30) je vodil papež Janez Pavel II. z nekaterimi pomembnejšimi kardinali (Hume, Tomašek, Konig, Etchegaray ..). Navzoči so bili tudi vrhovni predstojniki vseh redov ... Molivci različnih ver so po sprejemu pri Mariji Angelski odšli na določene kraje, ki so jim bili dodeljeni za dopoldansko molitev. Popoldne so se zbrali še pri sv. Frančiško, kjer je molitveni zbor za mir sklenil papež Janez Pavel II.: "Kar smo opravili danes v Assisiju, ko smo molili in izpričali svoje prizadevanje za mir, moramo nadaljevati vsak dan svojega življenja." Prizadevanje za mir vključuje tudi spoštovanje človeškega življenja od trenutka njegovega spočetja do smrti. Kot vzor delavca za mir je papež postavil sv. Frančiška in prebral tisto znano molitev "O moj Bog dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru", ki jo pripisujejo njemu

Papeževo sklepno naročilo je sprejela kot eno svojih temeljnih nalog Skupnost sv. Egidija, občestvo zavzetih katoliških laikov, ki jo je v Rimu leta 1968 ustanovil Andrea Riccardi. Vsako leto v sodelovanju z mesti in škofijami pripravijo ‘svetovni molitveni dan v duhu Assisija’ – v duhu sv. Frančiška, ki je bil izvoljeno ‘orodje miru’. T.i. »molitvena srečanja za mir v duhu Assisija« vsako leto prirejajo na različnih krajih. 

Ob tridesetletnici prvega svetovnega dneva molitve za mir, so se predstavniki različnih krščanskih Cerkva in velikih svetovnih verstev znova srečali v Assisiju. Srečanje je odprl italijanski predsednik Sergio Matarella, pri zaključni molitvi za mir pa se jim je pridružil papež Frančišek. »V Assisi smo prišli kot romarji v iskanju miru,« je dejal. »V sebi nosimo in pred Boga polagamo pričakovanja in tesnobo mnogih narodov in ljudi. Žejni smo miru, želimo pričevati za mir, predvsem pa potrebujemo molitev za mir, kajti mir je božji dar in naša naloga je , da zanj prosimo, da ga sprejmemo in vsak dan gradimo z božjo pomočjo … Mi nimamo orožja, verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.« Udeleženci so javnosti naslovili poziv, v katerem so med drugim zapisali: »Svojo molitev smo obrnili k Bogu, da bi svetu podaril mir. Priznavamo potrebo po nenehni molitvi za mir, kajti molitev varuje svet in ga razsvetljuje. Mir je ime Boga. Kdor kliče Boga za upravičevanje terorizma, nasilja in vojne, ne hodi po Njegovi poti.«

Letošnje medversko molitveno srečanje za mir je bilo 20. oktobra v Rimu, v baziliki Svete Marije v Aracoeliju na Kapitolu, hkrati so bile, zaradi razmer, v rimski sinagogi in v prostorih Kapitolskih muzejev molitve s predstavniki judovstva, islama in vzhodnih religij. Geslo letošnjega srečanja je »Nihče se ne reši sam – mir in bratstvo«.

Duh Assisija se je v osemdesetih rodil tudi pri nas v okviru Frančiškovega Svetnega Reda (FSR). Kaj vse vključuje "Duh Assisija"? ... pripravljajo romanja za mlade v Assisi, izdajajo revijo "Duh Assisija", in vsako leto 27. oktobra pripravljajo molitveno uro v spomin na svetovni dan molitve za mir, ko je svoj pečat vtisnil papež Janez Pavel II. 27. oktobra 1986 v Frančiškovem mestu Assisi.

več:
S. Čuk, Svetovni dan molitve za mir: Priloga, v: Ognjišče 12 (1986), 29-36.
S. Čuk, Molitev za mir v duhu Assisija: Priloga, v: Ognjišče 1 (1917), 58-65.

LETA 1992 UMRL JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV (* 1919)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod "de Propaganda Fide", kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj - papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1536 UMRL KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof (* 1476)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj Ravbar nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

LETA 1793 ROJEN FRANC KS. KUTNAR

PRVI LAVANTINSKI ŠKOF SLOVENEC († 1846)

V Šentvidu pri Stični rojeni Franc Ksaver Kutnar, kanonik stolnega kapitlja v Salzburgu, je leta 1843 postal prvi škof slovenskega rodu na lavantinskem škofovskem sedežu pri Št. Andražu v Labodski dolini. Toda že dve leti po škofovskem posvečenju je 8. marca 1846 umrl za pljučno boleznijo. Žalni govor je imel kanonik Anton Martin Slomšek, takrat že celjski opat, ki je 25. maja 1846 postal njegov naslednik. Leta 1859 je škofijski sedež prenesel od Št. Andraža v Maribor.

LETA 1850 ROJEN JANEZ ŠUBIC

SIN SLIKARSKE RODOVINE, SLIKAR († 1889)

Iz kmečkega doma v Poljanah nad Škofjo Loko sta izšla brata Janez in Jurij Šubic, dva od največjih slovenskih slikarjev. Umetniška žilica je tekla iz roda v rod. Njun oče Štefan je bil priznan cerkveni podobar. Janez je veliko slikal za cerkve po slovenskih tleh, pa tudi za posvetne namene. Med drugim je okrasil tudi avlo Narodnega muzeja v Ljubljani.

LETA 1889 ROJEN KAREL ŠIROK

MLADINSKI PESNIK, PISATELJ, KULTURNI DELAVEC († 1942)

Mladinski pesnik, šolnik in prizadevni kulturni delavec, doma iz Šmartnega v Brdih, je bil po poklicu učitelj. Umetniško najbolj dognana je njegova pesniška zbirka Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri se prepletata religiozni in nacionalni motiv. Najbolj pretresljiva je pesem Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v kateri primerja bolečino Božje Matere pod križem bolečini mater bazoviških žrtev (1930). Padel je kot nemški talec v Dragi pri Begunjah leta 1942.

LETA 1911 ROJEN JAKA ČOP

PLANINEC IN FOTOGRAF († 2002)

Rodil se je na Jesenicah, se izučil za natakarja, vendar tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato se je zaposlil v Železarni. Vsi Čopovi so bili planinci: oče oskrbnik koče na Golici, stric Joža pa vrhunski alpinist. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram, prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

več:
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

LETA 1929 ROJEN DANE ZAJC

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KNJIŽNIČAR († 2005)

Zaradi političnih stališč in odpora do socialističnega režima je imel pri šolanju težave, izključili so ga iz gimnazije, ni smel na univerzo, imel težave pri vojakih ... delal je kot knjižničar v Ljubljani in pesnil. Je eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja: pisal je pesmi, poetične drame, eseje, tudi pesmi in pravljice in igrice za otroke. Iz njegovih misli veje izjemna svežina izraza, metafore, čustva ... kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če srečaš sovražnika, / ga piči tvoja kača. /Ampak to delajo samo tisti, / ki imajo radi sebe / in si zelo zaupajo. / Tisti, ki se nimajo radi, / grejo v samoto, da bi tam srečali svojo kačo. / Da bi se z njo spogledali. / Da bi vzdržali njen pogled. (...)
  
• Z mano gre ta, ki ne gre. / Stopa za mano v moje stopinje. / Moje telo je njena navzočnost. // Ko grem po žlebu, po previsu, / ko se iz obraza v obraz spogledam / z jamo pod mojim razkorakom, / je zraven. // Da ne padeš, pravi. / Da ne padeš, ki je ni zraven, / saj je drugod. / Je bogvekje. // In je sonce za hrbtom. In veter. / In so zastave iz megle na vrhovih / in ni nobenega zvoka. / In je zraven. In je ni. / Njen glas je zaupljiv / šepet vetra v uho.
  
• Ko mislim na vse tvoje upe / ki so vtisnjeni v stopinje tvoje / jih sledim / stopinje ki se naenkrat / ugreznejo v meglo in blato / in mraz mokrotni // ko te pričakujem ko prideš / in tiho sedeš zraven mene / in vprašam A vse a vse je šlo / V trenutku, rečeš, v trenutku / neprištevnem je padlo dol dol / je zginilo // mislim kako si prišel z nogami / razžrtimi od zavratne poti / kako ti vidim brlijo oči brez odseva / in gledam kako padajo težki oblaki / čez ostrine sten / in slišim kako prebadajo smrekovi vršički / trebuhe temnega vetra.
  
• Boga si zamišljam v mnogih oblikah. Velikokrat pa na način sv. Avguština, ki pravi, da je Bog za človeški razum tako nerazložljiv, kot je svet nerazložljiv za razum triletnega otroka. Saj je, pišejo, vsemogočen in je (če je) ustvaril življenja, ki so tako zapletena, ne samo človeška, da njihovih, po naši pameti nelogičnih namenov ne moremo razumeti.
  
• Šele takrat, ko pesem govoriš kot molitev, ki je nisi sam napisal, bo dosežen namen pesmi.  Tako, da pesem najprej spodiš od sebe in jo potem po delčkih začneš izgovarjati kot molitev za tihoto, za prostor brez ljudi, še celo brez sebe, ker si je v molitvi treba odmisliti samega sebe, da človeški glas preplavi prostor in mogoče pride tudi do Boga.

LETA 1953 ROJENA CLAIRE DE CASTELBAJAC

SVETNICA V KAVBOJKAH ( U 1975)

"Življenje vsakogar, ki je živel v tesni povezanosti z Bogom, je močno sporočilo za druge. To nedvomno velja tudi za Claire, ki je v svoji svetniškosti zelo sodobna. Sodi med 'svetnike v kavbojkah'. Je izziv in odgovor na današnjo 'depresivno' družbo," je v spremni besedi h knjigi Ustvarjena za srečo zapisal Marjan Pogačnik, eden od treh prevajalcev tega pričevanjskega bisera. "Claire ima s svojim preprostim, na neki način pa tudi izjemnim življenjem marsikaj povedati tudi Slovencem, ki se, vsaj po nekaterih merilih sodeč, v povprečju ne moremo pohvaliti s pozitivno življenjsko naravnanostjo." To radoživo dekle je umrla v triindvajsetem letu življenja, pa je malo pred tem zapisala: "Ljubim življenje in verjamem, da je življenje zaljubljeno vame."

Redovnik, sobrat njenega strica, je v predstavitvi te knjige, ki vsebuje zapise in pisemska sporočila Claire de Castelbajac, opozoril na "silno obilje božjih darov, s katerimi je bila Claire obdarovana popolnoma zastonj: neverjetna življenjska moč in žeja po življenju, krščanska družina, v kateri so jo znali vzgojiti, nežno, a odločno spravljati v pravi tok ta hudournik življenja in ga usmerjati k Bogu od vsega začetka, močan čut za stvarnost, izredni umetniški darovi in velika zmožnost predanosti drugim. Claire je bila žejna in tudi polna ljubezni, zato jo je prežemala ena sama želja: deliti jo okrog sebe in tako osrečiti vse ljudi. Od tod izvira njen vesel značaj in globoka prepričanost, da nas Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni, vse kliče k sreči."

več:
S. Čuk, Claire de Castelbajac, svetnica v kavbojkah: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2004), 38-39.

nekaj njenih misli:

• Glej, življenje je boj, boj proti bojazljivosti in slabotnosti. Bojazljivost sili ljudi k temu, da delajo hudo.
  
• Sončni žarek se igra na zidakih študentskega doma. Prav smešno, če pomislim, koliko razlogov za srečo lahko človek najde! Življenje je sreča sama! Ljudje so tisti, ki iz njega napravijo nesrečo.
  
• Prepričana sem, da je Bog tako usmiljen izpraševalec, da svojih kandidatov ne bo vrgel na izpitu.
  
• Kako dragocen zaklad je vera! Odkriti Boga je nekaj čudovitega, mar ne? Že jaz, ki sem si v zadnjem času malo razmigala dušo, vidim, kako nekaj velikega mora biti, ko se vse spremeni.
  
• Svetost pomeni živeti običajne stvari z Ljubeznijo, za Boga in z Bogom, z njegovo milostjo in močjo.
  
• "Človek je odgovoren" (A. de Saint-Exupery). Odgovoren: za nekoga bo treba odgovarjati, za nekoga skrbimo, ki nam je zaupan, ki je lahko odrešen. Z našo pomočjo, morda edino z našo pomočjo.
  
• Razumela sem: če nam je Bog dal telo, ga ni potrebno le hraniti in zdraviti, temveč tudi lepšati. Enako velja za dušo.
  
• Moli zase, moli zame, za X., ki potrebuje še več molitve, saj nima družine, ki bi lahko molila zanjo. Če pomisliš, je to nekaj groznega: mogoče sva edini, ki moliva zanjo, se zavedaš? In vsi tisti, ki jih ne pozna noben kristjan in nihče zanje osebno ne moli...
  
• Rada bi delila srečo in sejala veselje med vse tiste, ki jih srečujem. Mala Terezika je čakala na nebesa, da bi osrečevala ljudi, jaz pa jih želim narediti srečne že na zemlji.
  
• Zaupaj Mariji in se navadi tega, da se zavedaš njene navzočnosti v vsakem trenutku, kajti bolj ko se je zavedaš, bolj se ti približuje.
  
• Krščanska ljubezen pomeni ljubiti druge, ker jih Bog ljubi. To je med drugim tisto, kar me pretresa z božanskim veseljem.
  
• Tako zelo sem srečna, da če bi zdaj umrla, sem prepričana, da bi šla naravnost v nebesa, saj so nebesa slavljenje Boga in jaz sem že v tem.

LETA 1962 ROJEN DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR († 2019)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 - SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk