LETA 1745 UMRL GREGOR MAČEK

STAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA (* 1682)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

LETA 1788 ROJENA MARJETA BOSKO (MARJETA OCCHIENA)

MATI SV. JANEZA BOSKA, BOŽJA SLUŽABNICA († 1856)

V začetku je bila mati je naslov knjige, ki je izšla pri salezijanski založbi Salve. Avtor Tone Ciglar v njej z veliko toplino pripoveduje življenjsko zgodbo Marjete Bosko, rojene Occhiena, matere sv. Janeza Boska, velikega vzgojitelja mladine, ob 150-letnici njene smrti (25. novembra 1856). Janez Lemoyne, prvi življenjepisec matere Marjete, je leta 1886 zapisal: "Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili prispevek ljubezni te svete žene." V poglavju Vzgojni vpliv matere Marjete je Ciglar zapisal: "Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta. Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo." Od leta 1995 teče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

več:
S. Čuk, Marjeta Bosko. V začetku je bila mati: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2007), 20-21.

nekaj njenih pregovorov:

• Kdor pri dvajsetih ne ve, pri tridesetih ne zna, na koncu kot tepček konča.
  
• Kdor si ne zna porezati nohtov na obeh rokah, si tudi kruha ni sposoben služiti.
  
• Vest vedno ščegeta, tistega, ki jo čuti, in tistega, ki je ne čuti.
  
• Rana vedno potrebuje obliž.
  
• Tudi nohti prav pridejo za lupljenje česna.
  
• Spusti se, kdor hoče, povzpne pa se, kdor more.
  
• En sam sovražnik je preveč.

LETA 1812 UMRL LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR (* 1749)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

LETA 1815 ROJEN OTTO VON BISMARCK

NEMŠKI DRŽAVNIK, KANCLER († 1898)

Končal pravo in postal diplomat, leta 1851 poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler. Prizadeval si je za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Najprej je priključil severne nemške državice, potem še južne in 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo), a je Rusija kmalu izstopila, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko. V notranji politiki se je opiral na kapitaliste, boril se je proti socialistom in tudi prepovedal delovanje socialnih demokratov ...

LETA 1873 ROJEN SERGEJ VASILJEVIČ RAHMANINOV

RUSKI SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT († 1943)

Rojen v Onegu pri Novgorodu v družini nadarjenih glasbenikov. Leta 1891 je po končanem konservatoriju v Sankt Petersburgu že nastopal kot pianist. V prvih letih 20 stol. je bil dirigent v Bolšoj teatru, kasneje živel in koncertiral v Nemčiji, po oktobrski revoluciji pa za vedno odšel v ZDA. Veliko je skladal (predstavnik pozne romantike) in kot pianist nastopal po vsem svetu. Znan je po štirih klavirskih koncertih in drugih klavirskih skladbah (po vzoru Čajkovskega), ki jih danes tudi največ izvajajo, predvsem Rapsodijo. Napisal je tudi številne samospeve.

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

PESNIK IN PISATELJ († 1969)

"V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica," je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem 'dopolnjeval' tisto, kar je prejel doma. "Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja ... Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita." Šola na tej 'veliki cesti' je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

več:
S. Čuk, Tone Seliškar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2010), 84-85.

nekaj verzov:

• Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti. // Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške - /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna? // Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo - / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate? // Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica - / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče? // Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami. (Pomlad)

LETA 1900 ROJEN FRANTA MIS

ZDRAVNIK, HIGIENIK († 1975)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

LETA 1905 ROJEN RUDA JURČEC

NOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA († 1975)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala ... med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Leta 1969 ustanovi revijo Sij slovenske svobode in napiše obsežne spomine Skozi luči in sence (1964–1969). Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo...

njegova misel:

• Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu ...

LETA 1909 ROJEN PASKVAL GUJON

BENEŠKI DUHOVNIK, POSLEDNJI ČEDERMAC († 2002)

Skoraj sedemdeset let je bil župnik v najvišje ležeči beneški vasi Matajur. Novo mašo je pel leta 1933, od leta 1937 pa skoraj do smrti je bil 'matajurski gospod'. Obenj so butali viharni dogodki razburkanega dvajsetega stoletja. Poosebljal je vse tisto, kar pojmujemo pod imenom Čedermac. Bil je voditelj in skrbnik svojemu ljudstvu pod Matajurjem – 'očak z Matajurja'. V času fašizma se je odlikoval po neustrašenosti: pridigal je v slovenskem jeziku, vodil je dva cerkvena zbora, ki sta prepevala slovenske pesmi, in organiziral je celo slovensko večerno šolo za odrasle, kar je izzvalo 'varnostne' ukrepe fašističnih oblasti. Znan je tudi po tem, da je na Matajurju, najvišjem vrhu Beneške Slovenije, na kraju, kjer je bila kapela porušena med prvo svetovno vojno, pozidal kapelo, posvečeno Kristusu Odrešeniku. Vedno se je zavzemal za spoštovanje slovenskega jezika in kulture je postal simbol boja Slovencev v videmski pokrajini.

več:
B. Rustja, Matajurski župnik Paskval Gujon. "V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko": Gost meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 6-10.

nekaj misli o njem:

• Vse, kar je delal, je izhajalo iz njegovega duhovništva. Duhovniški poklic je sprejel kot božji dar, da bi kot beneški duhovnik naredil čim več dobrega za ljudi na verskem, jezikovnem, socialnem in kulturnem področju. S svojo kleno in možato besedo je ljudem oznanjal evangelij v njegovem slovenskem jeziku z govorjeno in pisano besedo. Mons. Gujon je bil dober pastir svojega ljudstva, kot 'viharnik' v gorah, ki kljubuje vsem letnim časom in nikdar ne klone. Vrh Matajurja je pustil sled svoje močne vere in narodne zavesti. Naj njegov zgled in njegova luč svetita duhovnikom in vernikom tu v Benečiji pa tudi v naši domovini.« (škof Metod Pirih)
• (...) Na tem dolgem križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 1933 odredil fašistični režim ... Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 1936 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je Paskvalov stric), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo zaradi nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni. To so bili naši čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: "A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. /.../ Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost." (Giorgio Banchig)

LETA 1918 ROJEN DRAGO ŠEGA

LITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG († 2004)

Drago Šega, diplomirani slavist, je bil mojster besede kot literarni zgodovinar in kritik, dramaturg, urednik in prevajalec. Opravljal je različne službe. Pomembno vlogo je imel pri posredovanju slovenske književnosti tujim bralcem; za domače in tuje založbe je sestavil več antologij, od katerih je bila najbolj odmevna antologija slovenske poezije Živi Orfej (1970). Kot dramaturg je sodeloval pri več slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec, Tri četrtine sonca, Dobri stari pianino …).

LETA 1980 UMRL AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC (* 1912)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

LETA 2003 UMRL STANKO ZORKO

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC NA TRŽAŠKEM (* 1919)

Rojen je bil leta 1919 v Leskovcu pri Krškem, leta 1945 je bil kot begunec v kraju Montecortone pri Padovi posvečen za duhovnika ljubljanske škofije, a vse do smrti je opravljal duhovniško poslanstvo med slovenskimi verniki na Tržaškem. Trideset let je po tržaškem radiu vodil oddajo Vera in naš čas, ki je bila priljubljena povsod, kamor so segli valovi tega radia. Od leta 1965, ko je Radio Trst A začel prenašati nedeljsko mašo iz njegove rojanske župnijske cerkve, je veliko moči posvečal pripravi te svete maše.

LETA 2014 UMRL MILOŠ MIKELN

PISATELJ IN ČASNIKAR (* 1930)

Rojen v Celju s krstnim imenom Alojz je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost, na AGRFT-ju pa režijo. Uveljavil se je kot pisatelj, novinar, režiser in prevajalec. Opravljal je različne funkcije v gledališčih in pri časopisih, nazadnje je bil samostojni pisatelj. Njegova dela so usmerjena predvsem v satiro in humor, opisuje življenje v času vojne, povojne čase ter svoj pogled na takratno življenje. Bil je tudi direktor podjetja Pavliha, ki je izdajalo humoristični časopis z istim imenom.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 LETA 1664 BITKA PRI MONOŠTRU

ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE NAD TURKI

Monošter (Szentgotthard), mesto ob sotočju Rabe in Labnice v Slovenskem Porabju, se je zapisalo v zgodovino po veliki bitki med Turki in krščansko vojsko 1. avgusta 1664. Turki so bili premagani in zaustavljeno je bilo njihovo prodiranje proti zahodu. Mesto se je razvilo na desnem bregu Rabe okrog cerkve in cistercijanskega samostana. Monošter je izobraževalno in kulturno središče porabskih Slovencev, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem.

LETA 1723 ROJEN RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA († 1803)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

LETA 1802 ROJEN MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK (S PSEVDONIMOM POŽENČAN), ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA († 1864)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudipo smrti. Na nagrobniku je napis: "Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma."

LETA 1876 ROJEN IVAN JOŽEF TOMAŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF († 1949)

Škof Tomažič je krmaril čolnič mariborske škofije v letih 1933-1949, tudi v viharnih časih druge svetovne vojne. "V dneh življenja, ki mi jih je Bog še odločil na zemlji, naj bodo kratki ali dolgi, bi rad vse svoje duševne in telesne sile zastavil in se vsega žrtvoval za Cerkev in za verno ljudstvo," je dejal škof Ivan Jožef Tomažič, ko je na svoj 57. rojstni dan prevzel vodstvo mariborske (tedaj še lavantinske) škofije. "Non ego, sed Deus" (Ne jaz, ampak Bog) je bilo škofovsko geslo tega nadpastirja, ki je dejansko bilo njegovo življenjsko geslo, saj si je te besede sv. Frančiška Regisa (1597-1640) prisvojil že v dijaških letih in se je njih ravnal vse do svoje smrti.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2006

LETA 1897 CESAR FRANC JOŽEF I.

PODPIŠE ZDRAVILIŠKI ZAKON

Bled s cerkvijo Matere Božje na jezeru je bil že od nekdaj znan romarski kraj, turizem (termalni vrelci) pa se je začel bolj razvijati sredi 19. stoletja (z odprtjem gorenjske železnice). Veliko je pri prepoznavnosti Bleda v svetu prispeval Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Tudi zato je imel Bled že zelo zgodaj tudi zdraviliško komisijo, ki jo je sicer na današnji dan uzakonil podpis avstrijskega cesarja. Komisija je skrbela predvsem za razvoj turizma (koncerti dunajskih glasbenikov, veslaške regate, nogometne tekme tisk prospektov ...

... več o Blejskem otoku preberite v rubriki Na obisku 08_2014

LETA 1943 UMRLA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA, ŽENSKI GLAS V ZBORU MOŠKIH (* 1865)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

LETA 1958 V LJUTOMERU ODPRTA PRVA SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA

v SLOVENIJI in tretjo NA PODROČJU NEKDANJE DRŽAVE

Po koncu druge vojne se je začelo ustanavljati kmetijske zadruge, v katerih je oblast sprva (do leta 1957) dovolila prodajati le kmetijske izdelke. V Ljutomeru pa so v trgovini začeli prodajati tudi »mešano blago« in prav na današnji dan so jo preuredili v prvo samopostrežno trgovino pri nas (ob petdesetletnici so odkrili tudi ploščo).

LETA 1973 UMRL STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, UČITELJ IN PREŠERNOV NAGRAJENEC (* 1905)

"Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu... Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe." Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega "oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem" se spominjamo ob obletnici njegove smrti.

več:
ČUK, Silvester. Stane Kregar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 11, str 40-41.
ČUK, Silvester. Stane Kregar in cerkvena umetnost. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 56-63.

njegove misli:

Treba je delati. Vsak dan znova začeti borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.

 Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.

  Pripravlja Marko Čuk

LETA 1709 UMRL ABRAHAM A SANCTA CLARA

NEMŠKI REDOVNIK, AVGUŠTINEC, DVORNI PRIDIGAR NA DUNAJU (* 1644)

Bosonogi avguštinec Abraham a Sancta Clara (Hans Ulrich Megerle), sodobnik slovenskega kapucina Janeza Svetokriškega (1648-1714), je bil najslavnejši baročni pridigar svojega časa. Dalj časa je bil pridigar na cesarskem dvoru na Dunaju. Njegove kritično-satirične pridige so dragocen prikaz problemov tedanje dobe (kuga, turška nevarnost). Iz njegovega življenja so znane številne anekdote.

LETA 1865 ROJEN FRAN GESTRIN

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1893)

Fran Gestrin, doma iz Ljubljane, je bil po stroki profesor zemljepisa in zgodovine. Njegova najbolj znana pesem je Balada o prepelici, v kateri mlad bolnik - on sam - upa, da bo kmalu zdrav, "saj, če si mlad, še daleč je do groba", pa dobi odgovor prepelice: "V poletno noč odmeva: pet pedi!"

LETA 1876 ROJEN NIKO ZUPANIČ

ZGODOVINAR, ETNOLOG, ARHEOLOG, ANTROPOLOG († 1961)

Belokranjec iz Gribelj je bil na novomeški gimnaziji nekaj časa sošolec Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Na Dunaju je najprej študiral pravo, potem pa zgodovino, geografijo in arheologijo. Služboval je na Dunaju, v Švici, v Beogradu. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu (1919), deloval je v politiki. V letih 1922–1940 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja etnologije na univerzi v Ljubljani. Zanimal se je zlasti za slovanska ljudstva.

LETA 1878 ROJEN FRANC KSAVER CUKALA

DUHOVNIK, PREDSEDNIK MOH. DRUŽBE († 1964)

Sin trdnega kmeta z Gomilskega v Savinjski dolini je po maturi na gimnaziji v Celju vstopil v celovško bogoslovje, saj je takrat na Koroškem primanjkovalo slovenskih duhovnikov. Po novi maši (1902) je na univerzi v Gradcu doktoriral, nato pa opravljal razne službe v celovški škofiji. Leta 1920 je moral zaradi šovinistov zapustiti celovško škofijo. Svoje moči je posvetil mariborski škofiji. Vsa duhovniška leta je bil povezan z Mohorjevo družbo. Leta 1921, ko se je morala seliti iz Celovca na Prevalje (leta 1927 pa od tam v Celje), je bil njen predsednik.

LETA 1908 ROJEN SILVESTER KOPRIVA

KLASIČNI FILOLOG IN PREVAJALEC

Doma iz Laporja pri Slovenski Bistrici. Pisal je učbenike za latinščino ter objavljal številne latinske prevode iz slovanskih jezikov.Tudi pesnil je v latinščini, objavil je več izvirnih latinskih pesmi,m predvsem priložnostnih. Izšle so leta 1989 v knjigi "Versus Latini", v knjigi "Ljubljana skozi čas" pa je razlagal latinske in druge napise po ljubljanskih spomenikih in zgradbah.

LETA 1916 UMRL CHARLES DE FOUCAULD

REDOVNIK - JEZUSOV MALI BRAT, MUČENEC ZA VERO, svetnik (* 1858)

"Moj poklic je kar najpopolneje posnemati našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu," je zapisal Charles da Foucauld, ki se je podpisoval "Jezusov mali brat Karel". Bil je francoski častnik, daleč od Boga. Leta 1886 je odkril Boga in mu posvetil vse svoje življenje in postal začetnik redovne skupnosti Jezusovih malih bratov. Leta 2005 je bil razglašen za blaženega, leta 2022 pa je bil prištet med svetnike.

več:
S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.
S. Čuk, Charles de Foucauld. Jezusov mali brat Karel: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2002), 72-73.

nekaj njegovih misli

• "Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi nič..." Jezus ne odreši sve­ta s svojimi božanskimi besedami, ne s svojimi čudeži, ne z dobri­mi deli, temveč s križem; najrodovitnejša ura Njegovega življenja je ura največjega ponižanja, izničenja, ura, ko je najbolj potop­ljen v trpljenje in ponižanje...
  
• V vsaki stvari se vprašaj: "Kaj bi napravil naš Gospod?" in tisto napravi. To je tvoje edino pravilo, a tvoje absolutno pravilo.
  
• Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim než­neje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.
  
• Če smo polni Jezusa, smo polni ljubezni. Ljubezen je najmočnejše sredstvo, da vzbudimo ljubezen. Ljubiti je najmočnejše sredstvo, da postanemo ljubljeni.
  
• Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot, da dokažeš ljubezen... In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, kako globoka je ljubezen, ki jo izpričujemo.
  
• Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.
  
• Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje - del Kristusovega telesa.
  
• Kot milost moramo sprejeti sleherni trenutek življenja, z vsem, kar prinaša, srečo ali nesrečo, a križe še z večjo hvaležnostjo kakor ostalo: križi nas trgajo z zemlje in nas s tem priklepajo na Boga!
  
• Jezus se najprej razodene pastirjem: božja luč, "prava luč", raz­svetli duše po meri njihove čistosti, ne pa bistrine ali učenosti. Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa kolikor je učena in bistroumna.
  več:
  

LETA 1942 UMRL FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC (* 1856)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

LETA 1988 UMRL P. ALEKS BENIGAR

MISIJONAR IN SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1893)

Papež Janez Pavel II. je med obiskom na Hrvaškem 3. oktobra 1998 v narodnem svetišču Marija Bistrica razglasil za blaženega zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca. V postopku za tako razglasitev je pomemben skrbno in nepristransko napisan ter na zgodovinskih dejstvih sloneč življenjepis kandidata. Pri Stepincu je to delo opravil človek, v katerem se je pretakala slovenska kri - p. Aleksa Benigar. "Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem.

več:
S. Čuk, p. Aleksa Benigar. Slovenec - pisec Stepinčevega življenjepisa: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1998), 62-63.

LETA 2010 UMRL ALOJZ SREBOTNJAK

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1931)

Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu, končal študij kompozicije, izpopolnjeval pa se je v Rimu, v Parizu, Londonu ... Bil je redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, za svoje delo je prejel mnogo nagrad, med najpomembnejše sodi tudi Prešernova nagrada za življenjsko delo (1999). Je eden najvidnejših skladateljev sodobne slovenske resne glasbe in je avtor obširnega, raznolikega opusa glasbenih del.

LETA 2016 UMRL LJUBO SIRC

SLOVENSKI IN BRITANSKI EKONOMIST (* 1920)

Rodil se je v Kranju in njegov oče je bil pred drugo svetovno vojno eden največjih slovenskih podjetnikov. Med okupacijo je bil Ljubo, ki je študiral pravo, aktiven v odporniški skupini Stara pravda. Leta 1947 je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, zatem na 20 let strogega zapora. Ko je bil izpuščen iz zapora, je zbežal v Združeno kraljestvo. V Švici je doktoriral iz ekonomije, ki jo je nato predaval na univerzi v Glasgowu. Leta 1983 je ustanovil londonski inštitut za raziskovanje komunističnih ekonomij.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

LETA 45 pr. Kr. ZAČNE VELJATI JULIJANSKI KOLEDAR

Julij Cezar se je kmalu po prevzemu oblasti odločil za korenito reformo rimskega koledarja. Uvedli so ga leto prej, veljati pa je začel na današnji dan leta 45 (oziroma leta 709 ab urbe condita). Največ zaslug za uvedbo tega koledarja gre Sosigenu. Koledar je imel navadno leto s 365 dnevi, ki je bilo razdeljeno na 12 mesecev in vsake štiri leta so dodali prestopno leto.

več o zgodovini koledarja:
S. Čuk, Zgodba o koledarju. Priloga, v: Ognjišče 1 (2001), 45-56.

LETA 1874 ROJEN HUGO VON HOFMANNSTHAL

IN DUHOVNA DRAMA SLEHERNIK († 1929)

Avstrijski dramatik, pesnik in pisatelj Hugo von Hofmannstahl je najbolj znan po tem, da je za naš čas priredil duhovno dramo ali misterij Slehernik, ki govori o umiranju nespametnega bogatina, o katerem govori Jezus v evangeliju (Lk 12,13–21). V drami, ki je nastala v 15. stoletju najbrž na Nizozemskem, je več kot dvajset nastopajočih; glavni so: Gospod Bog, Smrt in Slehernik. V slovenske verze je Slehernika prelil Oton Župančič (1934).

uvodna  misel:

• Zvestó vsak tu posluša naj, / kar bomo vam igrali zdaj. / Duhovna igra pretresljiva / v podobah živih vam odkriva, / kako pred večnega Sodnika / je glas poklical Slehernika, / kako na zemlji naši dnevi / teko in se končajo v revi: / vse to in zraven marsikaj / vam bomo pokazali zdaj, / da bi se vsak za dobro vnel / in zase zlati nauk posnel.

LETA 1892 ROJEN PAVEL BREŽNIK

PESNIK IN PREVAJALEC († 1972)

Rojen v Ljubljani je gimnazijo končal v Novem mestu, študiral francoščino na Dunaju in pariški Sorboni, od leta 1919 je bil profesor na realki v Ljubljani. Že v mladih letih je pisal pesmi, uganke, kratke povesti, kasneje veliko v različne slovenske liste, predvsem o razmerju do jugoslovanstva. Bil je tudi dopisnik za francoski list L' Information Universitaire, sestavil »Francosko slovnico« (1919) in franc.-slov.-nemško Konverzacijsko ročno knjigo (1924) ter prevajal iz francoščine, angleščine, španščine (Renée Mauperin, Kazan, volčji pes, Klic na pomoč, Islandska velika noč)

LETA 1922 ROJEN JOŽE ŠMIT

UREDNIK, PESNIK in PREVAJALEC († 2004)

Doma iz Tlak pri Rogatcu je maturo opravil (1941) v Ljubljani. Po vojni (kot vojak je bil tudi v ujetništvu) je študiral primerjalno književnost in slavistiko. Bil je časnikar pri Kmečkem glasu, zaposlen pri Mladinski knjigi in nekaj let (1964-1977) tudi urednik Cicibana. Pesmi je pričel objavljati 1938. Prevajal je tudi leposlovje iz latinščine (rimskega pesnika Katula), nemščine ... , srbohrvaščine. V svojih pesmih je zelo povezan z naravo, otožno razmišlja o svetu in ljubezni. Rad spregovori o svojih nežnih mladostnih občutjih, o življenju v nekem novem času, o svojih domovinskih in ljubezenskih čustvih (Lirika časa). V nekaterih pesmih pa se temu čustvenemu doživljanju pridružujejo tudi spomini na mladost, vojno in spoznanja o ljudeh in življenju (Zlo stoletja, Hoja za Katulom, Grenki med) ... Pisal je tudi za otroke, v proti in verzih (Ježek se ženi) ...

njegovi verzi:

• Tako mi včasih želja govori, / da nisem jaz drevo, ki raste leta. / Pšenica sem, ki v hipu dozori / in tisočem otrok za kruh je zmleta. // Lepo je biti kruh pod nebom ustec lačnih, / lepo čutiti zob otroških ljub ugriz. / O, kruhek ni nikoli sam v omarah mračnih, / krog njega srca se pleto v neskončen niz.
  
• Daj, Marija, da bi pravi čas prišli / k rojstvu svojega Boga; / naj po mnogih, mnogih dneh hoda / z Detetom in ovčkami zaspimo vsi.

LETA 1970 UMRL BLAŽ ARNIČ

GLASBENI USTVARJALEC BREZ PRIMERE V NAŠI ZGODOVINI (* 1901)

"Nekje sem prebral, da je glasba abstrakten pojav. Sam sem povsem drugačnega mišljenja. Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tista vrednota, ki človeka plemeniti in zato ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi razumel glasbo kot abstrakten pojem, bi negiral čustva. Vsa moja čustva in občutja pa se oblikujejo na domači grudi. Le tako nastane lasten izraz, svojstven glasbeni jezik, ki ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo." To so misli skladatelja Blaža Arniča, o katerem je njegov poklicni kolega, skladatelj Uroš Krek zapisal, da je "epski simfonik brez primere v slovenski zgodovini, pionir in oblikovalec vzvišenega domačijskega izraza". Tega glasbenega ustvarjalca in učitelja, enega največjih slovenskih skladateljev 20. stoletja, čigar dela zadnje čase izvajajo pogosteje kot v preteklosti, se spominjamo ob obletnici njegove smrti.

več:
S. Čuk. Blaž Arnič. Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2011), 44-45.

njegovo razmišljanje:

• Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem potreboval niti iskal.

o njem:

• Arnič je bil in je do konca ostal romantični realist, tesno povezan z zemljo. Zajemal je predvsem iz treh vrelcev: iz lastnega življenja, iz lepot domače pokrajine in zaklada njenih pripovedk in legend ter iz narodne zgodovine med vojno in po njej. muzikolog Danilo Pokorn)

LETA 2012 UMRLA WISLAWA SZYMBORSKA

POLJSKA PESNICA, NOBELOVKA (* 1923)

Rodila se je leta 1923 v Bninu blizu Poznana, pri osmih letih se je družina preselila v Krakov. Med vojno je skrivaj obiskovala prepovedano poljsko srednjo šolo, zelo jo je zanimala literatura, film ... Po vojni pa je na Jagelonski univerzi študirala poljsko literaturo (polonistiko) in sociologijo in diplomirala. Prvo pesem (Iščem besede) je objavila leta 1945 na straneh Poljskega dnevnika, po letu 1953 pa sodeluje z revijo Literarno življenje, kjer kasneje postane tudi urednica za poezijo in kolumnistka (Neobvezno branje). Tu je delala do leta 1881 in vsakih nekaj let izdala novo zbirko pesmi (v tem času naj bi jih napisala okoli štiristo). Že od začetka pisanja je prejela kar nekaj pomembnih nagrad v domovini in v tujini, vse pa je presenetila odločitev Švedske akademije,ki ji je leta 1996 podelila Nobelovo nagrado »za poezijo, ki v fragmentih slehernikove resničnosti z ironično natančnostjo osvetljuje zgodovinski in biološki kontekst«. Ta nagrada je nanjo delovala kot veliko breme, saj je po tistem minilo nekaj let, preden je sploh lahko napisala kakšno novo pesem. V svojih pesmih je bila vedno zelo skrivnostna in zadržana in nikoli ni razkrila svoje zasebnosti. Njene pesmi govorijo o ljudeh in življenju, ki ga je dobro poznala in o njem spregovorila brez olepševanja, zelo resnično. Zelo ji je bila všeč človeška raznolikost, enkratnost, dejstvo, da se ne da popolnoma prodreti v človekovo naravo in nikoli o njem povedati vsega. Zato je tudi pisala malo, njene pesmi pa so se zelo razlikovale, kot v življenju tudi v pesmih ni bilo nič rutinskega.

njene misli:

• V mladosti sem za hip verjela v komunistično doktrino. S komunizmom sem hotela rešiti svet. Kaj kmalu sem doumela, da ne deluje, toda nikoli se nisem pretvarjala, da se mi to ni zgodilo.
  
• Na začetku svojega ustvarjalnega življenja sem ljubila človeštvo; hotela sem storiti kaj dobrega zanj. Toda kmalu sem dojela, da človeštva ni mogoče rešiti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

STARO SLOVENSKO IME ZA MESEC JANUAR JE PROSINEC

Nekateri so razlagali, da pomeni to "prošnji mesec", ker je (bil) to čas, ko si največ fantov in deklet prosi zakonskega druga. Slavni jezikoslovec Miklošič pa pravi, da je ime prosinec od tod, ker ob rastočem dnevu sonce vedno bolj proseva.

LETA 1618 ROJEN BARTOLOME ESTEBAN MURILLO

ŠPANSKI SLIKAR († 1682)

Bil je eden najbolj priljubljenih baročnih slikarjev v Španiji, bil je ljudski slikar za razliko od sodobnika Velazqueza. Svoj slog je razvijal pod vplivom Tiziana, Rubensa in Van Dycka, odlikuje ga tehnična dovršenost, njegove slikke so idealistične in zelo privlačne, včasih celo preveč sentimentalne. Naslikal je veliko verskih motivov (Videnje sv. Antona, Sveta družina, Marijo je začel slikati kot črnolaso Španko ... Še bolj pa so bile priljubljene njegove slike iz vsakdanjega življenja (seviljski dečki, klošarji, berači ...)

LETA 1621 ROJEN LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov († 1671)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

LETA 1868 ROJEN in 1946 UMRL VIKTOR STESKA

duhovnik, umetnostni in kulturni zgodovinar

Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem pri Litiji, gimnazijo in bogoslovje pa v Ljubljani, bil kaplan v Kočevju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani, škofov tajnik in ravnatelj škofijske pisarne ... Že v alojzijevišču ga je zanimalo leposlovje, sodeloval je v Domačih vajah, v Domu in svetu ... Kasneje ga je najprej zanimala arheologija in zgodovina, proučeval je tudi glasbeno zgodovino in tudi o glasbi veliko pisal. Njegovo glavno zanimanje pa je veljalo upodabljajoči umetnosti, nad katero se je navdušil, ko je spremljal škofa na vizitacijah. Izpisoval si je arhivalije in starejše zgodovinske objave in o tem veliko pisal. Njegovi najpomembnejši zapisi: Naši stavbarji minule dobe, Ljubljanski baročni kiparji, Ljubljanski škofijski dvorec... Pisal je tudi biografske prispevke o Langusu, Layerju, Metzingerju, Koželju ... in v knjigi Slovenska umetnost I. (Slikarstvo) naredil pregled slikarjev, ki so delovali na Slovenskem od srednjega veka do moderne.

LETA 1863 ROJEN PIERRE DE COUBERTIN

OČE OLIMPIJSKIH IGER NOVE DOBE († 1937)

Leta 1880 so odkrili razvaline grškega mesta Olimpija, kjer so bile v antiki športne igre. Ob tem odkritju je francoski baron Pierre de Coubertin dal pobudo za obnovitev olimpijskih iger, ki jih je ukinil rimski cesar Teodozij II. (+ 450) kot ostanek poganstva. Osnovali so prvi Mednarodni olimpijski odbor, izbrali olimpijski znak (pet med seboj povezanih krogov) in geslo prijateljskih športnih bojev (više – hitreje. močneje). Prva olimpiada moderne dobe je bila 1896 v Atenah.

LETA 1881 ZAČNE IZHAJATI LJUBLJANSKI ZVON

Revijo so ustanovili Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavčar. S tem se je središče slovenskega kulturnega življenja  z Dunaja preselilo v Ljubljano. Zadnja številka Ljubljanskega zvona je izšla leta 1941.

LETA 1889 ROJEN VIRGIL ŠČEK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC († 1948)

Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila "Sedejeve šole", s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki - spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:

Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

LETA 1890 ROJEN ANTON MELIK

geograf, avtor učbenikov za zgodovino in zemljepis († 1966)

Po osnovni šoli in gimnaziji v rodni Ljubljani je na dunajski univerzi študiral zemljepis in zgodovino ter tam opravil profesorski izpit za oba predmeta s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Poučeval je najprej na srednjih šolah, zatem pa filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Poleg številnih znanstvenih razprav je pisal učbenike zemljepisa in zgodovine za srednje šole. Kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil ustanovitelj Geografskega inštituta in njegov prvi voditelj.

LETA 1892 ROJEN P. ANGELIK TOMINEC

FRANČIŠKAN, SOCIOLOG, TEOLOG († 1961)

Po prvi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem zelo živahno delavsko socialno gibanje. Imelo je sposobne voditelje, ki so izhajali iz Krekovega kroga. Pomembno vlogo je imel frančiškan p. dr. Angelik Tominec (njegov brat-dvojček p. dr. Roman je bil umetnostni zgodovinar). Delavsko krščansko gibanje je obravnavalo tudi družinska in ženska vprašanja in se zavzemalo za urejene družine na krščanskih temeljih.

več:

ČUK, Silvester. p. Angelik Tominec. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 1, str. 50-51

LETA 1905 UMRL MATIJA PRELESNIK

duhovnik, pesnik in pisatelj povestii o naših davnih dedih (* 1872)

Duhovnik Matija Prelesnik, doktor teologije, je bil tudi nadarjen pisatelj. »Bil je nenavaden talent,« je o njem zapisal pisatelj Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Pisati je začel zgodaj, najprej pesmi, a pravo moč je razodel v trilogiji o porabskih Slovanih (Naš stari greh, V smrti senci, Vineta), v katerih pripoveduje, kako so zasužnjili slovanski rod ob Baltiku. Tretji del je zaradi njegove prezgodnje smrti (dočakal je le 33 let) ostal nedokončan.

LETA 1922 UMRL ŠTEFAN KUHAR ml.

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ (* 1887)

Rodil se je v Gračišču tišinske župnije, obiskoval je madžarske šole od osnovne od bogoslovja, kljub temu pa je ostal zvest svoji materinščini. Njegov brat Janoš je bil zaveden slovenski duhovnik v Slovenskem Porabju. Štefan je bil nekaj let kaplan, med prvo svetovno vojno je postal župnik v Beltincih. Že pred razpadom avtro-ogrske monarhije se je udejstvoval kot iskren Slovenec in Jugoslovan, ki je v Wilsonovi ideji o samoodločbi narodov videl zagotovilo za narodni obstoj prekmurskega ljudstva.

LETA 1943 UMORJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI (* 1927)

"Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe... Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov." Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina 'krivda' je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: "Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.«  13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_1993

... v pričevanju 02_2009 in ... v pričevanju 07_2011

nekaj njegovih misli in verzov:

- Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!

- Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.

- Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.

- Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.

- Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

LETA 1985 UMRL TONE GASPARI

PESNIK IN PISATELJ (* 1893)

Mladinski pesnik Tone (Anton) Gaspari je bil mlajši brat priljubljenega slikarja Maksima, rojen v Selščku pri Cerknici. Kot učitelj je deloval v raznih krajih, nekaj časa tudi na Koroškem. Leta 1923 je s Pavletom Koširjem izdal zbirko koroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece in pravljic, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Leta 1924 je izšel njegov didaktični priročnik Pratika za deco z ilustracijami brata Maksima.

LETA 1994 UMRLA KSENIJA PRUNK

MLADINSKA PISATELJICA IN ILUSTRATORKA KNJIG SVOJE MATERE (* 1905)

V Sežani rojena mladinska pisateljica Ksenija Prunk je ljubljanski univerzi diplomirala iz francoščine ter primerjalne slovenske književnosti. Med študijem je štiri leta hodila v šolo risanja pri slikarju Mateju Sternenu. Službovala je kot profesorica po raznih krajih. V raznih listih je objavljala mladinske spise in zanje risala tudi ilustracije. Ilustrirala je vrsto mladinskih knjig svoje matere, pesnice Ljudmile Prunk ter mnogih drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Cicibanu.

LETA 2012 UMRL ALFREDO BATTISTI

VIDEMSKI NADŠKOF, OČE SLOVENSKIH BENEŠKIH VERNIKOV (* 1925)

Po raznih odgovornih duhovniških službah v rojstni škofiji Padova ga je papež sv. Pavel VI. leta 1972 imenoval za nadškofa v Vidmu (Udine). Takoj ob nastopu je poudaril, da hoče biti oče vernikov vseh narodnostnih skupin, prisotnih v videmski Cerkvi: Furlanov, Slovencev in Nemcev. Slovenski beneški duhovniki so v nadškofu Battistiju našli razumevajočega sogovornika pri reševanju njihovih vprašanj. Leta 1976 je s posebnim odlokom priznal pravico do uporabe slovenskega jezika pri bogoslužju v krajih, kjer živijo slovenski verniki.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1646 ROJEN GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK († 1716)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

LETA 1711 ROJEN KAREL MIHAEL ATTEMS

nadškof ,  državnik , grof († 1774)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Trikrat je prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku. Ta "mož po božji volji" se je rodil na današnji dan.

... več o njem v obletnici meseca 07_2001

LETA 1858 ROJEN IGNACIJ BORŠTNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG († 1919)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo "teden slovenskih gledališč" in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje "Borštnikovo srečanje" po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume... Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen ...

... zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008

LETA 1871 ROJEN IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK († 1941)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ RES

pisatelj, lit. kritik, umetn. kritik, urednik, publicist († 1936)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

LETA 1896 UMRLA HARRIET BEECHER-STOWE

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1811)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa 'živi' njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 159 leti.

LETA 1903 SE JE ZAČELA PRVA KOLESARSKA DIRKA PO FRANCIJI

SLOVITI TOUR DE FRANCE

Prvi Tour de France je trajal 19 dni, kolesarji pa so morali prevoziti 2.500 km. Dirko je začelo 60 kolesarjev, do cilja jih je prišlo le 21. Zmagal je domačin Maurice Garin.

LETA 1921 ROJENA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1995)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih

.

LETA 1922 ROJEN PHIL BOSMANS

BELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI DELI VITAMINE ZA SRCE († 2012)

"Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo." To svojevrstno "veroizpoved" je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so "shranjeni vitamini za srce". V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove "vitamine" izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: "Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. - Poskrbi za svoje srce! - Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! - Za vsakim obrazom išči človeka! - Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?"

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi "vitamini za srce": Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

• Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  
• So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  
• Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  
• Smeh in humor - najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  
• Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  
• V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo "luč", besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede "orožje", tam si stojijo nasproti sovražniki.
  
• Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  
• Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  
• Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  
• Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
  več:
  

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni ...
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

LETA 1924 ROJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK († 1944)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 6

LETA 1942 UMRL FRAN ILEŠIČ

LITER. ZGODOVINAR, UNIV. PROF., ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA (* 1871)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

LETA 1944 UMRL JOSIP VANDOT

PISATELJ, OČE POGUMNEGA IN VESELEGA KEKCA (* 1884)

Pred kakšnim desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar 'oče' je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

LETA 1945 UMRL SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1883)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 3

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1804 ROJEN MIHAIL IVANOVIČ GLINKA

RUSKI SKLADATELJ, ZAČETNIK RUSKE NARODNE GLASBE († 1857)

Glinka je bil prvi ruski skladatelj, ki je gorel za ideal, da bi pisal rusko glasbo. Njegov edini cilj je bil: postaviti rusko nacionalno glasbo na čvrste temelje, upoštevajoč prvine ruske ljudske glasbe. To je uresničil v svoji operi Ivan Susanin (1836) s pripovedjo o pogumnem kmetu, ki se je žrtvoval, da bi rešil carja in domovino. Opero Ruslan in Ljudmila (1842) je napisal na besedilo Puškinove pesnitve. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da je to prva resnično ruska opera.

LETA 1854 UMRLA JOSIPINA TURNOGRAJSKA

PISATELJICA, PESNICA IN SKLADATELJICA (*1833)

»Slave dan je veselo zabliščal. Njeni sinovi hite ji vsak svoj davek prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In zakaj bi njene hčere ravno tiste želje ne imele? Ta misel je vzrok, da sem tudi jaz poskusila kaj v milem svojem jeziku pisati, – da se predrznem eno povestico iz svoje nabirke na beli dan poslati in Vas prositi, da bi jo v svojo pridno Bčelo vzeli. Ljubo bi mi bilo, da bi že v februarskem zvezku natisnjena bila, in sicer, ako je le mogoče, brez da bi se oblike popravile. Josipina Turnograjska naj bo moje ime, ker je Turnski grad moj dom. Ako bode ta perva poskušnjica mladiga nevajinega peresa dopadla, hočem še nektere njenih sestric vaši marljivi Bčeli poslati. Sprejmite priporočenje iskrene Slovenke.« Tako je v svojem pismu 11. januarja 1851 nagovorila še ne osemnajstletna Josipina Urbančič urednika celovškega lista Slovenska bčela Antona Janežiča, ko mu je poslala svojo prvo povestico Nedolžnost in sila. Njena želja je bila izpolnjena.

več:
S. Čuk, Josipina Turnograjska: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2013), 48-49.

LETA 1884 ROJEN IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM († 1971)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu ...Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
  
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč ... Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

več:
S. Čuk,  Ivan Vurnik (1884-1971): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 38-39.

LETA 1939 ROJEN JOŽE TRONTELJ

NEVROLOG, PROFESOR, PREDSEDNIK SAZU, AKADEMIK († 1913)

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave ... Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« To je nekaj stavkov iz razmišljanja, ki ga za revijo Božje okolje zapisal nekaj dni pred nenadno smrtjo, 9. decembra 2013, dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike. Ko je akademik pisatelj Alojz Rebula ta njegov sestavek prebral, je zapisal: »Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.«

več:
B. Rustja, dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU. Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (2008), 8-12.
S. Čuk, dr. Jože Trontelj. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 30-31.

nekaj njegovih misli:

• Nesprejemljivo je, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen.
  
• Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.
  
• Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.
  
• Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče.
  
• Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu.
  
• Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti dal ljudem v roke.
  
• Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti.

o njem:

• Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor. (škof Anton Jamnik)
  
• Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika. (Alojz Rebula)

LETA 1901 UMRLA PAVLINA PAJKOVA

PESNICA IN PISATELJICA Z 'ŽENSKO' TEMATIKO (* 1854)

V italijanskem mestu Pavia rojena Pavlina Doljak (9. aprila 1854) se je začela učiti slovenščine pri šestnajstih letih. Po poroki (1872) s filozofom in politikom Jankom Pajkom je veliko živela v tujini ter prijela za pero. Pisala je sentimentalne ljubezenske pesmi ter novele in črtice z meščansko družinsko 'žensko' tematiko. Njena dela je ostro zavrnil pisatelj Fran Govekar.

več:
S. Čuk, Pavlina Pajkova (1854-1901). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 48-49.

njena misel:

• Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1698 ROJEN FRANCESCO ROBBA

ITALIJANSKI KIPAR, ZNAN PO LJUBLJANSKEM VODNJAKU († 1757)

Italijanski baročni kipar Francesco Robba, ki je prišel v Ljubljano okoli let 1721, je najbolj znan po Vodnjaku slovenskih rek pred ljubljanskim magistratom. Njegova glavna dela v Ljubljani pa so oltarji za razne cerkve: pri Sv. Jakobu, pri frančiškanih in uršulinkah, keruba na oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici.

LETA 1816 ROJEN ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. - SLO PISATELJ († 1858)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

LETA 1838 ROJEN HINKO DOLENC

SLIKAR GOZDA IN NJEGOVIH ŽIVALI († 1908)

Pravnik Hinko Dolenc, rojen v Razdrtem pri Postojni, kjer se je tek njegovega življenja tudi končal, je za literarni časopis Ljubljanski zvon napisal obsežno naravoslovno in spominsko kramljanje O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), kjer je čudovito prikazal veličastna gozdna prostranstva na Snežniku in njihove prebivalce: od medvedov do vseh ptičjih zborov.

LETA 1900 ROJEN IGNAZIO SILONE

ITALIJANSKI PISATELJ IN POLITIK († 1978)

Ignazio Silone je v svojih romanih obravnaval družbeno, politično in moralno problematiko. V slovenskem prevodu imamo precej njegovih del (Fontamara, Vino in kruh, Seme pod snegom, Prgišče robidnic). Eno njegovih zadnjih del je drama o življenju svetniškega papeža Celestina V. (1294) z naslovom Zgodba ubogega kristjana, ki je hkrati njegova osebna izpoved.

LETA 1904 UMRL ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE (* 1841)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo. Mojster je umrl 1. maja 1904, zadet od kapi.

LETA 1907 ROJEN BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK († 1989)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

LETA 1908 ROJEN GIOVANNI GUARESCHI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST († 1968)

Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).

LETA 1913 ROJEN MARTIN JEVNIKAR

LIT. ZGODOVINAR, UNIV. PROFESOR, UREDNIK, PREVAJALEC, KRITIK, KULTURNI DELAVEC († 2004)

»V slovenskem svetu veljajo za ustvarjalce predvsem pesniki in pisatelji, daleč za njimi so uredniki in režiserji, skoraj pozabljeni so organizatorji in podporniki. Martin ni pisal pesmi niti romanov, ni nastopal kot slavnostni govornik. Vendar brez njega marsikatere slovenske dejavnosti ne bi bilo ... Če bi Martin lahko napravil obračun, kako je porabljal svoj čas od diplome na ljubljanski univerzi leta 1939 do danes, bi moral navesti precej nalog, ki jih uradni kronisti komaj poznajo.« Tako je leta 2003 ob devetdesetletnici literarnega zgodovinarja in kritika profesorja Martina Jevnikarja zapisal v jubilejni številki tržaške Mladike njegov prijatelj Jože Velikonja. Po rodu je bil Dolenjec, ki je maja 1945 odšel v begunstvo. Kmalu se je posvetil svojemu profesorskemu poklicu, najprej v begunskem taborišču, potem pa na slovenskih srednjih šolah v Trstu, nazadnje pa na univerzah v Padovi in Vidmu. Deloval je še na številnih drugih področjih. Slovencem na Tržaškem je posvetil skoraj dve tretjini svojega dolgega življenja, ki se je pričelo pred sto leti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2013

LETA 1913 ROJEN STANE MIKUŽ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PUBLICIST († 1985)

Lepote tega našega sveta je zagledal v Šmarju pri Ljubljani. Za svoj poklic umetnostnega zgodovinarja se je pripravljal na likovni akademiji v Ljubljani. Bil je zvest učenec Izidorja Cankarja. Študij je dokončal z doktorsko disertacijo o slovenskem baročnem slikarju Frančišku Jelovšku (1949). Po vojni je predaval umetnostno zgodovino najprej študentom likovne akademije, leta 1952 pa je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veliko je o umetnosti tudi pisal.

LETA 1931 ROJEN MARIJAN BRECELJ

bibliograf, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar, slovaropisec, bibliotekar († 2019)

Marijan Brecelj je bil zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji ob njegovi smrti....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil  izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
Za založbo (Ognjišče) je pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. ...

več:
 S. Čuk, Marijan Brecelj (1931-2019), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

LETA 1955 PRVIČ PRAZNIK SV. JOŽEFA DELAVCA

Druga socialistična internacionala je leta 1889 prvi maj razglasila za mednarodni praznik dela. Na prošnje krščanskih delavcev, ki so z vseh strani sveta prihajale v Rim, je papež Pij XII. 1. maja 1955 na prvi maj postavil praznik sv. Jožefa Delavca, ki je bil, kot poroča Sveto pismo, "tesar". Jožef Delavec je bil do leta 2021 prvi zavetnik obnovljene koprske škofije - zdaj je to sv. Hieronim.

LETA 1994 UMRL AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1960)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah (Luis Hamilton doslej 103 ... Michael Schumacher 91 ... Verstapen 55). Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Hamilton 104, Schumacher 68) . Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

... več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

LETA 1963 UMRL ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA (* 1885)

"Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo," je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati 'novega človeka' (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. 'Zaostala' Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_1993

LETA 1986 UMRL MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC (* 1909)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga "krščanske socialistične mladine". Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

LETA 1996 UMRL FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI (* 1994)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

LETA 2004 UMRL LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ (* 1928)

Rodil se je leta 1928 očetu Slovencu in materi Nemki v Baslu in tam preživel otroštvo. Šolal se je v Ljubljani, po vojni so bili njegovi domači izgnani v Avstrijo, on je ostal v Sloveniji pod udbovskim nadzorstvom. Med drugim se je ukvarjal z lutkarstvom. Pisal je zato, »da bi izrazil svojo nesrečo«. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja. Z novelami Ljubljanske razglednice (1954) je sprožil ideološke ugovore, med njegova glavna dela spada roman Deček in smrt (1968). Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj.

LETA 2004 - Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in Ciper (samo grški del) postanejo članice Evropske unije

Prvi maj leta 2004 je pomemben datum v zgodovini slovenskega naroda: naša mlada država Slovenija je postala polnopravna članica Evropske unije, velike družine, v katero je bilo tedaj vključenih 25 držav stare celine (18 jih je bilo še zunaj). "Članstvo v Evropski uniji nam bo kljub pregovorni majhnosti omogočilo, da aktivno soustvarjamo lastno prihodnost v okviru širše skupnosti evropskih držav," je zapisal dr. Janez Potočnik, slovenski minister za evropske zadeve. "Da bi bili pri tem uspešni, moramo seveda dobro poznati postopke odločanja v evropskih institucijah, evropski pravni red, interese drugih držav članic." Pri svojem združevanju Evropa ne bi smela pozabiti na krščanske korenine, ki so dediščina večine njenih narodov in tudi smernica za prihodnost, poudarja papež Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi.

... več si preberite v prilogi 05_2004

LETA 2011 - PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

RAZGLAŠEN ZA BLAŽENEGA

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica 'Ob stoletnici' (okrožnice 'Rerum novarum' Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica 'Vera in razum' (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo 'Ostani z nami', Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov 'mestu in svetu'; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

... več o papežu Janezu Pavlu II. si preberite v člankih (kronološko)

iskalec in zbiralec Marko Čuk