LETA 1667 ROJEN p. ROGERIJ LJUBLJANSKI

MIHAEL KRAMER, KAPUCINSKI PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ († 1728)

Odličen govornik, ki je v svoji zbirki pridig Palmarium Empyreum (Zmagovita nebesa) navaja petdelno zgradbo pridige (uvodna napoved teme, utemeljevanje, dokazovanje, sklep) in po tej shemi so tudi urejene vse njegove pridige. V pridige je vnašal zglede in zgodbe iz tujih pridigarskih priročnikov. Slog je bil seveda baročen, bogat s primerami in simboli. Omenjena zbirka pridig o svetnikih (126) je izšla po njegovi smrti.

LETA 1808 AMERIŠKI PASTOR PAUL WATSON

USPE S POBUDO ZA MOLITVENO OSMINO ZA EDINOST KRISTJANOV

Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. V Graymooru (NY) je ustanovil redovno skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Pripravljali naj bi jo v tednu od 18. januarja (po takratnem bogoslužnem koledarju Sedež apostola Petra) do 25. januarja (Spreobrnitev apostola Pavla). Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.

LETA 1866 ROJEN ANTON VEROVŠEK

IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR († 1914)

Ljubljančan Anton Verovšek, učenec Ignacija Borštnika, je bil eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je bil tudi režiser. Bil je odličen v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Z velikim uspehom je nastopal tudi v ljudskih igrah in dramatizacijah (Krjavelj v Desetem bratu).

LETA 1875 ROJEN WALTER (FRANC) SCHMID (ŠMID)

REDOVNIK DOMINIKANEC, ARHEOLOG, ETNOGRAF († 1951)

Do velike mature se je šolal v Škofji Loki in Kranju, po enoletnem študiju prava na Dunaju je postal benediktinec v Admontu, kjer je študiral teologijo in bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Leta 1902 pa je zapustil samostan in se posvetil študiju geografije, zgodovine in arheologije. Leta 1905 je postal kustos deželnega muzeja v Ljubljani in pomnožil njegove zbirke s prazgodovinskimi izkopavanji na Barju in srednjeveškimi na Gorenjskem. Leta 1911 se je preselil v Gradec, kjer je deloval kot kustos v muzeju in profesor arheologije.

LETA 1914 ROJEN VITOMIL ZUPAN

PISATELJ († 1987)

Pisatelj, esejist, pesnik in scenarist se je rodil na današnji dan v Ljubljani, študiral je gradbeništvo, ki ga je končal šele leta 1958, vmes pa je veliko potoval, in se preživljal s priložnostnimi deli (mornar, boksar, pleskar ...). Leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane, po vojni delal na Radiu, potem pa bil svobodni pisatelj. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora (1954 je bil izpuščen). Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis, po prihodu iz zapora je nekaj časa pisal pod psevdonimom Langus. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Komedija človeškega tkiva I-II in Levitan v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, o avanturah in zoper totalitarni dogmatizem. Posebno odkritje so štirje romani, ki so bili natisnjeni več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi (Tajsi), Klement, Zasledovalec samega sebe (Tah) in Mrtva mlaka. Podobni so tudi drugi romani (Igra s hudičevim repom, Gora brez Prometeja, Apokalipsa vsakdanjosti). V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović) ...

nekaj njegovih misli:

• Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni.
  
• Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.
  
• Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.
  
• Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.«

LETA 1915 UMRL IVAN MILAVEC

IZDELOVALEC ORGEL (* 1874)

Rojen v Logatcu (Cerovska vas), orglarske obrti se je učil v Ljubljani pri mojstru Francu Goršiču, kjer je bil nekaj časa pomočnik. Po vojaščini je delal v orglarski delavnici pri mojstru Krieglu, leta 1900 pa je imel tudi Milavec svojo delavnico, toda naročil sprva ni bilo. Šele ko je uspešno opravil prvo naročilo 1904 (orgle za Dobravo pri Škocjanu,) je dobil priporočila skladatelja Hugolina Sattnerja. V naslednjih desetih letih so tako v njegovi delavnici naredili 37 orgel ... Njegovo največje delo so orgle v ljubljanski stolnici (52 registrov in 3 manuali), med zelo pomembnimi pa so tudi orgle na Bledu, v Žireh ... Strokovnjaki pravijo, da njegove orgle dokazujejo njegovo znanje in nadarjenost kar zadeva tehniko in še bolj intonacijo, ki je mehka, sočna, izrazita, registri pa se lepo in učinkovito spajajo v najrazličnejše kombinacije.

LETA 1936 UMRL RUDYARD KIPLING

AVTOR KNJIGE O DŽUNGLI

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj misli:

• Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.
  
• Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.
  
• Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

LETA 1999 UMRL CIRIL CVETKO

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1920)

Brat muzikologa Dragotina Cvetka, po rodu iz Vučje vasi, je študiral dirigiranje in kompozicijo v Ljubljani in se izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Zaposlen je bil na Radiu kot vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, nekaj časa tudi umetniški direktor Triglav filma. Po letu 1950 je bil najprej dirigent in direktor mariborske Opere, kasneje pa je deloval v ljubljanski Operi in bil v sedemdesetih njen direktor. Več kot trideset let je tudi predaval osnove dirigiranja na Akademiji za glasbo. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. O glasbi je veliko pisal, med drugim knjigi Opera in njeni mojstri (1963) in Pogled v glasbeno umetnost (1964). Odlikoval se je po tehnični preciznosti in stilno zvesti interpretaciji.

LETA 2000 UMRL STANKO JANEŽ

LITERARNI ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1912)

Literarni zgodovinar in prevajalec Stanko Janež, ki mu je zibelka tekla na Rakeku, je slovenskim šolarjem, zlasti srednješolcem, znan po svojih izčrpnih pregledih zgodovine slovenske in jugoslovanskih književnosti. Postregel jim je tudi s knjigo Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživela več izdaj. S svojim bogatim znanjem je sodeloval pri raznih leksikalnih delih.

LETA 2005 UMRLA MARJANA DERŽAJ

PEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1936)

Glasbena in pevska legenda slovenske zabavne glasbe in izvajalka nepozabnih zimzelenih pesmi Poletna noč, Zemlja pleše, Orion ter mnogih drugih. Rojeni v Ljubljani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki je bil veliko hodil v opero. Tudi ona je hodila z njim in že v najstniških letih je začela po raznih klubih peti priredbe svetovnih uspešnic. Veliko je nastopala tudi na radiu in TV, uresničila se ji je tudi velika želja, da je lahko nastopila v opernem zboru v predstavi Carmen. S svojim petjem je predvsem zaznamovala zlato dobo slovenskega popevkarstva.

LETA 2018 UMRL ANTON DROBNIČ

PRAVNIK, PRIČEVALEC, PREDSEDNIK NOVE SLOVENSKE ZAVEZE (* 1928)

Rojen je bil v številni družini na Hudem Vrhu na Blokah. Po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev, se je kot dijak z bratom pridružil domobrancem. Pred komunističnem nasiljem se je umaknil na Koroško, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava in v Teharjah za las ušel smrti. Po prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je leta 1955 diplomiral. Po pravosodnem izpitu (1969) je opravljal več pravnih služb, Poklicno pot je po letu 1975 nadaljeval kot samostojni odvetnik, oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Bil je izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja. Kljub številnim oviram je bil zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih postopkov, najbolj za razveljavitev in ustavitev sodbe zoper škofa Rožmana. Neutrudno se je prizadeval za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim. Anton Drobnič je bil tudi predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev.

njegove misli:

• Treba je vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
  
• Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1374 UMRL FRANCESCO PETRARCA

ITALIJANSKI PESNIK (* 1304)

Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.

njegova misel in nekaj verzov

Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.

Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!

O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)

LETA 1591 UMRL JAKOB PETELIN – GALLUS

SLOVENSKI SKLADATELJ (* 1550)

Ko je umrl, so njegovi prijatelji – člani humanističnega kroga, h kateremu je tudi sam pripadal – izdali veliko osmrtnico s štirimi žalostinkami. Imela je naslov: Na grob Jakoba Handla, Kranjca, slavnega umetnika praktične glasbe, ki je pobožno zaspal v Kristusu v Pragi ... poleg tega je bila na osmrtnici tudi podoba v lesorezu, in okrog njegove podobe pomemben napis: Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), sledi, da je bil Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Maralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.

... več o njem v prilogi 7-8_1991

LETA 1811 ROJEN WILLIAM MAKEPEACE THACKERAY

ANGLEŠKI PISATELJ († 1863)

Rojen v Indiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo, velja za očeta tako imenovanega viktorijanskega romana. Bič svojega peresa je zavihtel nad malomeščanskimi višjimi sloji. Njegovo najpomembnejše delo je roman Semenj ničevosti (1847/48), s katerim je pisatelj v marsičem postavil ogledalo tudi današnjemu času, saj se 'semenj ničevosti' nadaljuje.

LETA 1817 UMRLA JANE AUSTEN

ANGLEŠKA PISATELJICA S HUMORJEM IN IRONIJO (* 1775)

Za eno najboljših del evropskega romanopisja sploh velja roman Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1813). Poleg tega je v svojem kratkem življenju (42 let) napisala še več drugih romanov, v katerih je s humorjem in z ironijo prikazovala življenje višjih srednjih slojev na angleškem podeželju, njihovo omejenost, častihlepnost in hinavščino.

LETA 1870 ROJEN JOSIP PAVČIČ

SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI († 1949)

Glasbenik in skladatelj Josip Pavčič se je rodil v Velikih Laščah. Njegov oče Josip (+ 1895) je bil učitelj in organist ter skladatelj mnogih nabožnih pesmi. Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1901 do upokojitve 1925 je deloval na moškem učiteljišču v Ljubljani, obenem je poučeval klavir v šoli Glasbene matice in zasebno. Več njegovih cerkvenih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku. Največjo priljubljenost si je pridobil s solo pesmimi, zlasti na verze iz Župančičeve pesniške zbirke Ciciban.

LETA 1879 ROJEN DAMIR FEIGEL

PISATELJ IN PRIMORSKI KULTURNI DELAVEC († 1959)

Pisatelj Damir Feigel, rojen v Idriji, je najprej za razne časnike pisal humoreske s satirično ostjo, ki so izšle tudi v knjigah (Pol litra vipavca, Bacili in bacilke, Postrani klobuk). Potem pa je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev (Pasja dlaka, Faraon v fraku, Čudežno oko, Supervitalin).

LETA 1897 ROJEN MIRKO BRUMAT

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC ( † 1950)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

LETA 1913 UMRL KAREL GLASER

LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC (* 1845)

V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.

LETA 1918 ROJEN NELSON MANDELA

JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 († 2013)

Nelson Rolihlahla Mandela se je na današnji dan v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni "potegniti vejo drevesa", kar bi lahko pomenilo tudi "rogovilež". Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil  prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

"Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda." (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)

LETA 2003 UMRL FRANC HUSU

PUBLICIST, prevajalec Prešerna v italijanščino (*1915)

Prvi od osmih otrok slovenske kmečke družine s Proseka pri Trstu je postal redovnik klaretinec italijanske province, v kateri je opravljal pomembne službe. Napisal je prvi temeljit življenjepis sv. Antona Marija Clareta (1807–1870). V svojem prevajalskem delu se je posvetil slovenski literaturi. Osem let je prevajal in pilil Prešernov Krst pri Savici, ki je izšel v Ljubljani v dvojezični izdaji (1972). V italijanščino je prelil tudi celotne Prešernove Poezije (1976).

... več o njem v rubriki gost meseca 1978

LETA 2004 UMRLA KSENIJA VIDALI

OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1913)

Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1812 ROJEN IVAN ALEKSANDROVIČ GONČAROV

RUSKI PISATELJ († 1891)

Ruski pisatelj Ivan Aleksandrovič Gončarov je zajemal snov iz mestnega plemiškega okolja. Osrednja tema njegovih romanov (Navadna zgodba, Oblomov, Brezno), ki sestavljajo svojevrstno trilogijo, je predanost v usodo. Ime naslovne osebe njegovega romana Oblomov (1859) je postalo sinonim za apatično stanje brez sleherne volje. Pisatelj to prikaže z neskončno dolgim prizorom njegovega jutranjega vstajanja.

 LETA 1815 BITKA PRI WATERLOOJU

DOKONČNI PORAZ NAPOLEONA

Waterloo je mestece v Belgiji, blizu Bruslja. Tam je bila 18. junija 1815 bitka med francosko armado pod poveljstvom Napoleona in angleškimi, nemškimi in nizozemskimi silami, ki sta jim poveljevala angleški maršal Wellington in pruski maršal Blücher. Bitka je bila zadnji poskus Napoleona I., da bi po svojem begu z Elbe premagal zaveznike, vendar je doživel hud poraz. Po porazu je bil poslan v izgnanstvo na samotni otok Sv. Helene, kjer je leta 1821 umrl.

LETA 1880 ROJEN MARIJ OSANA

INŽENIR ELEKTROTEHNIKE († 1958)

Rojen v Trstu, je bil začetnik izobraževanja in raziskovalnega dela na področju telekomunikacij v Sloveniji. Ukvarjal se je tudi s polaganjem in meritvami podmorskih telekomunikacijskih kablov v Jadranskem morju. Uvedel in organiziral je radiotelegrafsko in radiotelefonsko omrežje po tedanji skupni državi. Vodil je ureditev visokofrekvenčnega laboratorija v elektrotehničnem inštitutu ljubljanske univerze. Leta 1932 pa je projektiral in vodil gradnjo oddajnika ljubljanske radijske postaje v Domžalah. Marij Osana velja za začetnika radijske tehnike na Slovenskem.

LETA 1901 UMRL JOSIP MURN ALEKSANDROV

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« (* 1879)

»Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova.

več:
S. Čuk, Josip Murn Aleksandrov. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 3 (2009), 76-77.

nekaj njegovih verzov:

• Če tepe te usoda, skloni tilnik više! / Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, / obup, brezdelica in mrak s teboj - / a sam najhujši si sovražnik svoj.
  
• Ali rojen sem si v blagor, / srečen bil spočetek moj? / Sebi, soljudem koristen /tek skončam kedaj jaz svoj?
  
• Magari bodi berač, vladaš pa lahko ko kralj, samo da se kralja v resnici tudi čutiš!
  
• Enaka sva, veter! Kot tebe, tako / življenje drvi me brez meje, / vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje.
  
• Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko, kaj si in kdo da si. Velik človek je predvsem gotovo tudi velik umetnik...
  
• Pravo umetnost imenujem najvišjo in najčistejšo - nečistega umetnika si niti misliti ne morem.
  
• Glej, v srcu je mojem noč zla, / noben žarek v njem ne vztrepeta, / in jezero misli prečrnih / v njem prostora ima. // Ah, čuj me, Devica Marija, / usliši mi prošnjo to: / v tem srcu tak temnem presvetla / naj luč zopet bo.

LETA 1928 UMRL ROALD AMUNDSEN

NORVEŠKI POLARNI RAZISKOVALEC, PRVI ČLOVEK NA JUŽNEM TEČAJU (* 1872)

Norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872-1928) je bil prvi človek, ki je dosegel južni tečaj, najjužnejšo točko na Zemlji. Preletel je severni tečaj (21. maja 1923), preplul je prehod severno od Amerike na poti od Atlantskega oceana do Beringove morske ožine ter prehod severno od Evrope in Azije. Umrl je v letalski nesreči, ko je poskušal rešiti italijansko polarno odpravo.

LETA 1936 UMRL MAKSIM GORKI

RUSKI PISATELJ (* 1868)

Ruskega pisatelja kratkih zgodb,romanov in dramskih del štejejo za 'očeta sovjetske književnosti', pomagal je utrditi književno smer socialističnega realizma, ki je sovjetske pisatelje spremenila v politične propagandiste. Novela Šestindvajset mož in dekle (1899) vsebuje osrednjo misel vsega njegovega dela – da lahko močni, samozavestni posamezniki premagajo moralno in telesno bedo. Junakinja dela Mati (1906) je Gorkijevo najbridkejše utelešenje boja med junaštvom človeškega duha in ponižujočim okoljem.

njegova misel:

• Živeti moraš tako, da lahko vedno samega sebe spoštuješ.

LETA 1959 UMRL BOGUMIL VOŠNJAK

POLITIK, PRAVNIK, GLASNIK SLOVENCEV IN SLOVANOV (* 1882)

Rojen v Celju, iz bogate industrijske družine Vošnjak iz Šoštanja, že v zgodnji mladosti se je začel zanimati za politiko. Po diplomi iz prava je v Parizu študiral politične vede, kar je nato predaval na zagrebški univerzi. Njegova politična in diplomatska pot se je začela med prvo svetovno vojno v Švici. Pomembna je bila njegova vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je svet opozarjal na Slovence in južne Slovane. Na mirovni konferenci v Parizu (1919) je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS.

LETA 1977 UMRL 1885 ROJEN JOSIP PELIKAN

FOTOGRAF ČEŠKEGA RODU (* 1885)

Starša sta se iz Prage preselila v Trbiž, kjer sta odprla fotografsko obrt. Kasneje se je družina preselila v Idrijo, kjer so imeli atelje. Josip se je za fotografijo navdušil ob očetu, študiral je na Dunaju in Pragi in se preselil v Celje. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov.. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegovo obsežno fotografsko zapuščino hranijo večinoma v Muzeju novejše zgodovine Celje: številne pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije, ki so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah ... Na fotografijo je zabeležil vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, posvetil se je lepotam narave, hribom ... Svoje znanje je posredoval številnim mladim fotografom ....

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1711 ROJEN RUDJER BOŠKOVIĆ

DUBROVNIŠKI FIZIK, ASTRONOM, MATEMATIK, GEODET, FILOZOF, INŽENIR, HIDROGRAF, DIPLOMAT, PESNIK IN JEZUIT († 1787)

Pred več kot tristo leti se je v Dubrovniku rodil Ruđer Josip Bošković. Šolal se je pri jezuitih v Rimu, kjer je bil nato nekaj časa profesor matematike. Bil je vsestranski učenjak, strokovnjak za astronomijo, mehaniko, fiziko in matematiko, zanimali sta ga arhitektura in arheologija. Bil je član raznih znanstvenih akademij. Napisal je nad 70 znanstvenih del. Velja za začetnika sodobne filozofije narave in enega od začetnikov geodezije.

LETA 1861 ROJEN FERDO VESEL

SLIKAR († 1946)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Münchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo 'življenje v slikah', ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

njegova misel:

• Narava mi je bila najvišja učiteljica.

LETA 1884 ROJEN p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali († 1967)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

LETA 1911 UMRL GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1860)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so Pesmi za umrlimi otroki na besedilo nemškega pesnika Friedricha Rückerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

LETA 1920 ROJEN MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST († 2003)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 1920 ROJEN sv. JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ († 2005)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve." Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot "božji atlet", poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega "Amen", ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.
Uresničilo se je, kar so 'zahtevali' veliki napisi "Santo subito" (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.
Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj 'nepozabnem' srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.
Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic.
Leta 1942 je vstopil v 'podtalno' semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

2. aprila 2005, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.
1. maja 2011: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.
Leta 2014 se uresniči 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: "Dokler hoče Kristus!": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od "Ne bojte se!" do zadnjega "Amen": Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. - ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo Božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke:

• "Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!" (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta - da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: "Nunc dimittis" (Zdaj odpuščaš)?" (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• "Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda... Gospodovi smo" (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)

LETA 1938 UMRL IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI (* 1881)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2008

LETA 1941 UMRL ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV (* 1866)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

LETA 1942 UMORJEN JANEZ PAVČIČ

DIJAK, ORGANIST, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1923)

Doma je bil pri Mežnarjevih v Bizoviku, rad je hodil v cerkev, v meščansko šolo na Prulah je odhajal peš, zanimalo ga je veliko stvari: naredil je izpit za jadralnega pilota, bil dejaven v orlovskem odseku telovadnega društva, igral je na več instrumentov, leta 1935 je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani ... Po osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče, vstopil v Marijino kongregacijo, sodeloval pri Katoliški akciji, ker je imel velik vpliv na vrstnike so ga komunisti hoteli odstraniti. To jim v prvem poskusu ni uspelo, Janez pa je še bolj zavzeto spodbujal mlade fante, da so ob nedeljah skupaj prihajali v cerkev, prav tako za šmarnično pobožnost. Nasprotniki so mu začeli javno groziti in med ljudmi širili govorice, da skriva orožje. 17. maja so ga partizani z nekaj drugimi odpeljali v gozd, jih zasliševali in neusmiljeno pretepli. Ukazali so jim, da si sami skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega nismo več zmogli. 18. maja 1942, so jih brez dokazov obsodili na smrt (orožje naj bi skrivali v tabernaklju). Pokončali so jih z krampom in lopato in napol žive zasuli z zemljo. Tisto leto se pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil harmonij, vsi so žalovali za organistom Janezom in »mladimi mučeniki«. Janeza Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša so položili v skupen grob: »Prosita za naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno vstajenje!«

LETA 1984 UMRL VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF (* 1898)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

LETA 1996 PAPEŽ NA PRVEM  OBISKU V SLOVENIJI - 2. dan

76. rojstni dan s slovensko mladino

‘Čustveni’ višek prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji (17.–19. maja 1996) je bilo njegovo srečanje s slovensko mladino v Postojni 18. maja 1996, ko je obhajal svoj 76. rojstni dan. Mladi so mu podarili dolg venec šmarnic. Svoj očetovsko-prijateljski nagovor, s katerim je mlade spodbujal, kako naj živijo svojo vero, da bodo graditelji upanja za tretje tisočletje, je zaključil z ‘zgodovinskim’ vzklikom: “Papež ‘ma vas rad!”

... več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Leta 1414 ustoličen ZADNJI KOROŠKI VOJVODA

Ob knežjem kamnu, ki je del rimskega stebra in je stal pod Krnskim gradom na Gosposvetskem polju, je slovensko prebivalstvo dolga stoletja volilo in umeščalo karantanske kneze, kasneje pa koroške vojvode. Pred 599 leti - 18. marca 1414 - je bil umeščen zadnji vojvoda Ernest Železni.

LETA 1844 ROJEN NIKOLAJ RIMSKI-KORSAKOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1908)

Nikolaj Rimski-Korsakov je bil vodja gibanja za nacionalno glasbo in "starosta" šole ruskih skladateljev, ki so pri svojem ustvarjanju zajemali iz zakladnice narodnega izročila. Njegova najbolj slavna skladba je Šeherezada, zgrajena na snovi Tisoč in ene noči, kakor je pojasnil sam skladatelj v tiskani izdaji partiture.

LETA 1858 UMRL ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. - SLO PISATELJ (* 1816)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

LETA 1874 ROJEN NIKOLAJ ALEKSANDROVIČ BERDJAJEV

RUSKI FILOZOF, KRŠČANSKI EKSISTENCIALIST IN PERSONALIST († 1948)

Študiral je v St. Petersburgu, preganjala ga je ruska carska kot tudi sovjetska oblast. Leta 1920 je bil profesor na moskovskem učiteljišču, že dve leti potem pa je moral v pregnanstvo. Nekaj časa je živel v Berlinu, potem pa je deloval v Franciji. Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev je predstavnik ruske religiozne filozofije. V svojih številnih filozofskih spisih se ukvarja z osebo, svobodo, objektivnim in subjektivnim. Krščansko religiozno izkustvo najbolj zaobjame oseba, svoboda in ljubezen. Njegov personalizma je neke vrste dualistična filozofija objektivnega in subjektivnega, katere ključni pojem je oseba, ki je onkraj te razklanosti. Oseba predpostavlja obstoj nad-osebnih vrednot, ni je, če ni nad njo stoječega bitja, h kateremu se mora vzpenjati. Nietzschejevo tezo, da je Bog mrtev Berdjajev rešuje popolnoma drugače, vrača se h krščanstvu: Bog je Oseba in je združitev enega in mnogega, simbol te združitve je Kristus, univerzalni človek v prostoru in času. ... Po poti erosa, vzpenjajoče se ljubezni, se oseba preko ideje lepega dvigne do ideje Dobrega, od mnogoterosti čutnega sveta do enosti sveta idej. Po poti spuščajoče se ljubezni agape, ki ima svoj prvi in poslednji vzor v Jezusu Kristusu, najde Berdjajev ključ za umevanje odnosa med duhom in resničnostjo (»v živi človeški duhovnosti, katere jedro je prav darovanjska ljubezen (agape)«).

njegove misli:

• Skrb za moj vsakdanji kruh je materialno vprašanje. Skrb za vsakdanji kruh mojega brata pa je duhovno vprašanje.
  
• V prejšnjih časih so krščanstvo in Cerkev vrednotili po njenih večnih resnicah, po njenem nauku in dogmah. Sodobni človek vrednoti krščanstvo po kristjanih.
  
• Svet se nagiba k zanikovanju resničnosti duha. Edino, o čemer ne dvomi, je resničnost vidnih stvari.

LETA 1904 ROJEN SREČKO KOSOVEL

PESNIK, KRITIK IN PUBLICIST († 1926)

Srečko Kosovel, pesnik našega Krasa, je bil peti otrok učiteljske družine in rodil se je 18. marca 1904. Oče mu je hotel dati ime Kvintilijan ("peti"), krstni boter pa je rekel: "Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!" Želja se ni uresničila, saj je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

LETA 1912 ROJEN RUDOLF KLINEC

duhovnik, zvest veri in narodu (†1977)

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2012

LETA 1933 UMRL p. VENDELIN VOŠNJAK

slovenski in hrvaški svetniški kandidat, frančiškan (* 1861)

"Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli." Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom "božji služabnik" se naglo bliža oltarju.

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.
  
• O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih...
  
• Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.
  
• Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.
  
• Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.
  
• Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.
  
• Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.
  
• Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.
  
• Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.
  
• Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.
  
• Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

LETA 1933 UMRL JOSIP MANTUANI

UTEMELJITELJ SLOVENSKE GLASBENE ZGODOVINE (* 1860)

Muzikolog in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani je bil vsestranski delavec: pisal je razprave s področja glasbene in umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije. Mednarodni ugled si je pridobil s študijami iz glasbene zgodovine, zlasti slovenske, za katero je postavil temelje. Po njegovi zaslugi je Jakob Gallus, kranjski rojak, dobil ustrezno mesto v razvoju evropske glasbene kulture.

LETA 1942 UMORJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1919)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1948 UMRL ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK (* 1881)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

LETA 1956 ROJEN INGEMAR STENMARK

NAJBOLJŠI ALPSKI SMUČAR VSEH ČASOV

Šved je rekorder po zmagah na tekmah za svetovni pokal. Tekmoval je v slalomu in veleslalomu. Na najvišji stopnički je stal kar 86-krat (46 zmag ima v veleslalomu in 40 v slalomu - nedavno je njegov dosežek (86) izenačila in presegla Mikaela Shiffrin). Ingemar je stal 155-krat na stopničkah, ima tudi sedem olimpijskih medalj (pet zlatih). Stenmark je tako po dosežkih in po oceni mnogih najboljši alpski smučar vseh časov. Še posebej smo si ga zapomnili Slovenci, ker je tekmoval na Elanovih smučeh.

LETA 1967 UMRL MARIJ PREGELJ

SLOVENSKI SLIKAR (* 1913)

Slikar in grafik Marij Pregelj, sin pisatelja Ivana Preglja, je bil med drugo svetovno vojno v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu; risbe iz tega časa so ga formalno, motivno in vsebinsko zaznamovale. To odseva tudi iz njegovih družinskih portretov. Ljubil je močno kontrastne barve, kot v svojem Portretu očeta (1963). Ukvarjal se je s slikarstvom, veliko se je posvečal stenskemu slikarstvu, bil pa je tudi odličen knjižni ilustrator.

LETA 1971 UMRLA MAKSA SAMSA

UČITELJICA IN PESNICA (* 1904)

Bila je peta med desetimi otroki kmečke družine na Dolnjem Zemonu. Osemletno šolo je obiskovala pri redovnicah notredamkah v bližnjem Trnovem. V Ljubljani in Tolminu je končala učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih, toda kmalu je zaradi bolehnosti pustila službo in se vrnila domov. Bila je nadarjena pesnica, v pesmih, ki so izšle v zbirkah Nekaj pesmi (1924) in Bleščeče prevare (1964), je izpovedovala svoja razočaranja in razmišljanja. Bila je zaljubljena v Srečka Kosovela in 18. marca 1971 (na njegov rojstni dan) je zamišljena utonila v Veliki vodi (Reki).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1756 ROJEN KAREL ZOIS

BARON EDELSTEINSKI, SLOVENSKI BOTANIK († 1799)

Eden prvih raziskovalcev našega alpskega rastlinstva se je rodil v Trstu. Na posestvu na Brdu pri Kranju je zasadil domača in tuja drevesa in alpske rastline; ta nasad velja za prvi alpski botanični vrt na Slovenskem. Zbral je herbarij s približno 2100 primerki, sodeloval z evropskimi botaniki in si izmenjeval rastline. Po njem se imenujeta tudi Zoisova zvončnica in Zoisova vijolica.

LETA 1786 ROJEN CARL MARIA WEBER

NEMŠKI SKLADATELJ († 1826)

Oče ga je začel zgodaj učiti glasbo in Carl je pri devetih letih napisal komično opero, ki so jo izvajali na Dunaju in drugod. Po končanem glasbenem študiju se je uveljavil kot natančen dirigent. Leta 1870 je postal slaven po vsej Evropi z opero Čarostrelec; po tem uspehu je napisal še opero Euryanthe za Dunaj in Oberon za London. V njegovih operah so ga navdihovale tudi vsebine iz ljudskega življenja, pravljice, pripovedke in druge zgodbe. Zavzemal se je za ustvarjanje nemške nacionalne glasbe.

LETA 1800 ROJEN ANDREJ SMOLE

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, PREŠERNOV PRIJATELJ († 1840)

Rodil se je v gostilni pri Figovcu, ki sta jo vodila starša. Ko je ostal sam z materjo in očimom, se je na materino željo posvetil trgovini, vendar pa ga je zanimala predvsem književnost in razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral in zapisoval je slovenske pesmi in jih nekaj tudi objavil (Krajnska čbelica, 1832). Trudil se je za slovenski narodni prerod, s Prešernom sta načrtovala politični časopis, toda zaradi cenzure in bohemskega življenja jima to ni uspelo. Kot trgovec je kmalu bankrotiral, se pred upniki umaknil v tujino, potem pa kupil dvorec Prežek in se predal veseljačenju ...

LETA 1833 ROJEN FRANC CORONINI

POLITIK PLEMIŠKEGA RODU († 1901)

Iz italijanske Gorice je šel študirat pravo in filozofijo na Dunaj, stopil v vojaško službo in je po letu 1866, ko je bil hudo ranjen, nastanil v Šempetru pri Gorici, kjer je vodil občino s slovenskim uradovanjem. Politično je bil liberalec, leta 1870 je prišel v deželni zbor, naslednje leto so ga izvolili v dunajski parlament, kjer je zastopal goriško volilno okrožje. Dvakrat je bil tudi goriški deželni glavar, na Dunaju predsednik poslanske zbornice, gospodarske zbornice ... S svojimi vezami in poznanstvi v najvišjih krogih monarhije je marsikaj dosegel za italijansko in tudi slovensko pokrajino ... Zavzemal se je za predloge slovenskih poslancev, podpiral graditev železnice Prvačina-Ajdovščina, zavzel se je tudi za predelsko železnico, pospeševal pogozdovanje Krasa, razvoj kmetijstva ... Veljal je za dobrosrčnega človeka, iz dohodkov deželnega glavarja je ustanovil sklad za obnemogle delavce ...

LETA 1882 ROJEN JACQUES MARITAIN

FRANCOSKI SPREOBRNJENEC, NAJVEČJI KATOLIŠKI FILOZOF 20. STOLETJA († 1973)

25. junija 1905 sta v Parizu "dva otroka dvajsetih let" stopala po neštetih stopnicah, ki vodijo na grič Montmartre, vrh katerega stoji znamenita cerkev Srca Jezusovega. Namenjena sta bila na obisk k možu, ki je v bližini tega svetišča stanoval in kateremu sta dva tedna prej pisala, če smeta priti. Tisti mož je bil po sodbi ljudi čudak; bil pa je tudi popoln siromak, toda po milosti in veri silno bogat. Ime mu je bilo Leon Bloy: bil je pisatelj, ki pisal romane, v katerih je pokvarjenemu svetu brezobzirno kričal resnico v obraz. "Kaj bo povedal nama, ki tudi blodiva v temi nevere?" sta se spraševala ta dva mlada obiskovalca - Jacques Maritain in njegova žena Raissa, poročena dobrega pol leta. Oba sta bila strastna iskalca resnice. Ob srečanju z Bloyem sta začutila, da je smisel življenja biti svetnik. Ko sta s tega "usodnega" obiska prišle domov, sta zapisala: "Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in skrb, kaj bo z nama - sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši."

več:
S. Čuk, Jacques Maritain. Največji katoliški filozof 20. stoletja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli ...

• Nekdaj je zadoščalo pet dokazov za božje bivanje; sodobnemu človeku se zdijo nezadostni in hoče imeti šestega, najbolj prepričljivega: življenje tistih, ki verujejo v Boga.
  
• Kristjan ne daje svoje duše svetu. A mora iti k svetu, mora govoriti svetu, mora biti v svetu in najgloblje v svetu...
  
• Nevidno ozvezdje duš, posvečenih kontemplativnemu življenju, in to v samem svetu, v samem naročju sveta, to je, glejte, navsezadnje naš zadnji razlog, da smemo upati.
  
• To, kar je treba predvsem in zmerom reči ljudem, je, naj ljubijo Boga, naj vedo, da je Bog ljubezen... Ljubezen daruje iznad zakona. Ljubezen ustvarja zaupanje, svobodo duha, enakost, domačnost.
  
• Ubogi bebci , ki dušo v svoji hudobiji mečejo v smetnjak, si domišljajo, da razumejo človeka, pa ne vedo, da je človek nedoumljiv, ker je njegova duša po podobi Boga, Nedoumljivega.
  
• On, katerega ime je nad vsemi imeni, večno Zmagoviti, je gotov, da bo na koncu dobil igro, kakor jo sicer dobiva vsak trenutek, tudi kadar se zdi, da jo izgublja.
  
• Kristus je umrl za Vzhod in za Zahod - Bog objema Vzhod in Zahod v isti neustvarjeni ljubezni... Cerkev je vesoljna, ker je rojena iz Boga, vsi narodi so doma v njej, križane roke njenega Učenika so razprostrte nad vsemi rasami in civilizacijami ...
  
• Skriti žar božjih prijateljev, glejte, predvsem to ima vrednost za življenje vesolja. Samo ljubezen, poplava ljubezni lahko reši narode. Danes je ljubezen izgnana iz javnega življenja.
  
• Bog je bolj pozoren za dejanje ljubezni ali za četrt ure molitve kot za trušč imperija, ki se zruši, ali za socialno revolucijo.
  
• Ena sama misel, če je pravilna, nas reši napora neštevilnih poskusov.
  
• Krščanstvo je ljudi naučilo, da je ljubezen vredna več kot inteligenca.
  
• Hvaležnost je najbolj žlahtna oblika plemenitosti.
  
• Rodili smo se, da bi težili k popolni ljubezni, k ljubezni, ki objema vse ljudi, ki ne pušča prostora sovraštvu do enega samega človeka in ki preobrazi vse naše bitje.

LETA 1891 ROJEN MARTIN ŽELEZNIK

CERKVENI GLASBENIK IN SKLADATELJ († 1962)

Doma iz Brusnic na Dolenjskem se je glasbe učil v župniji Št-Peter Otočec, potem pri Ignaciju Hladniku v Novem mestu ... Leta 1910 je končal ljubljansko orgelsko šolo, deloval kot organist v Tržiču, naredil je izpit na učiteljišču in poučeval na OŠ v Sorici, od leta 1947 glasbo na osnovni šoli v Kranju, kjer je bil mestni organist do smrti. Železnik sodi med pomembnejše ustvarjalce slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Skupaj z A. Jobstom je najvidnejši predstavnik t. i. Premrlove šole, ki je vnesla v našo cerkveno glasbo impresionistične elemente. Njegove skladbe odlikujejo barvita sozvočja in smisel za slikanje razpoloženj. V orgelskih skladbah je najbolj plodovit slovenski skladatelj do svojega časa. Njegov so najbolj znane njegove cerkve skladbe: Med oljkami, Pojdi na Golgoto, Poslan z nebes je angel, Oznanil je angel, Vi oblaki ga rosite, Zvonovi so zapeli ...

LETA 1919 ROJEN NIKOLAJ JELOČNIK

pisatelj, dramatik, režiser, publicist († 1993)

Po maturi je obiskoval Visoko šolo za dramsko umetnost pri Glasbeni akademiji v rodni Ljubljani, kjer je leta 1943 postavil na oder dramo Marijino oznanjenje Paula Claudela. Po vojni se je umaknil v Argentino in je vsa leta skrbel za živahno odrsko življenje v slovenski zdomski skupnosti v Buenos Airesu kot avtor dramskih besedil, kot režiser in igralec. Sodeloval je v Slovenski kulturni akciji. Kot publicist si je prizadeval medvojne in povojne dogodke v Sloveniji osvetliti tudi z druge strani.

LETA 1922 UMRL MARCEL PROUST

FRANCOSKI PISATELJ (* 1871)

Parižan iz ugledne družine, študiral je pravo, književnost in filozofijo, gibal se je v visoki družbi, bil je izredno pozoren opazovalec, spreten sogovornik, znal je oponašati druge ... Pisati je začel kratke zgodbe, literarno je portretiral umetnike ... kasneje je iz razočaranja nad plemstvom obrnil k naravi in človeku, ki se sooča z večnostjo ...Začel je pisati svoje največje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa in z njim je tudi eden največjih pisateljev 20. stoletja. Zaprt pred zunanjim svetom je sklenil, da bo v spominih znova doživel tisti del življenja, ki ga je bil nekoč deležen vsaj kot opazovalec. »No, zdaj ko sem malo preveč utrujen, da bi živel z drugimi, se mi zde ti stari osebni občutki tako dragoceni kot strastnemu zbiratelju. Odprem si srce kot izložbo.« Njegovo delo je literarni spomenik, prvi moderni psihološki roman, v katerem se prepletajo spomini, opažanja, inteligenca, domišljija in psihološka analiza ... vplivalo je na številne (Virginia Woolf, James Joyce).

njegove misli:

• Obstajata samo dve vrsti ljudi: velikodušni in tisti, ki niso takšni.
  
• Ljubezen ne živi samo od tega, kar prejema; veliko bolj živi od tistega, kar daje.

LETA 1930 ROJEN GREGOR STRNIŠA

PESNIK IN DRAMATIK († 1987)

Gregor Strniša, sin pesnika in pisatelja Gustava (1887–1970), je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov. Pesniti je začel zelo zgodaj. V prvih pesmih prevladujejo osebna doživetja, med pretežno svetle tone pa se že vrivajo doživljanja neskladnosti med resničnostjo in sanjami. Pri njem je prevladujoče nagnjenje k metafiziki, transcendenci, tako v poeziji kot dramatiki. Nanj je vplival tudi nemški filozof Immanuel Kant ... Veliko se je ukvarjal z obliko in ustvaril novo formo slovenske poezije, verz je prenovil in ga približal slogu ljudske pesmi... Leto pred smrtjo je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Najbolj znani njegovi deli sta poetična drama Samorog (1966) in moraliteta Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju (1968), ki snovno in slogovno posega v srednji vek. Njegove pesmi so izšle v  več zbirkeh: Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), Želod (1974), Oko (1974), Škarje (1975) in Jajce (1975), Pisal je tudi besedila za zabavno glasbo (Zemlja pleše ...)

nekaj njegovih verzov:

• Čisto take, kot je, večnost, / je ne bo, in ni bila. / Samo Zemljo, samo zvezdo / vlada in ugaša čas. // Tu stoji zelena gora, / stoji, kot spomin sveta. / Kaj je večnost: sanjska mora / ali samo lepa laž? // Niti mora niti sanje, / niti gora niti laž, / ne svet: pade kot sneg nekdanje / zime poletnega dne v dlan.
  
  
• Niso večna ta nebesa, / ta ozvezdja, ki jih ni, / in ta sama sinja zvezda - / samo mi smo žalostni. // Žalostni smo, kot žaluje / v gori kdaj majhna žival, / nam pa je morda le huje: / ali bo spomin ostal? // Bosta še kdaj, v spominu, tukaj, / kot sta, živela — bo minil? / Bosta vsaj, brez spomina, skupaj? / Bo vedela, boš vedel ti?

LETA 1965 UMRL CVETKO GOLAR

PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1879)

Cvetko Golar je bil doma s Sorškega polja kot njegov daljni sorodnik Simon Jenko. V ljubljanski gimnaziji je bil sošolec Josipa Murna Aleksandrova, kot pesnik velja za Murnovega učenca predvsem zaradi motivov iz kmečkega življenja in iz narave, vendar se po slogu popolnoma razlikujeta. Med njegovimi ljudskimi igrami je najbolj znana Vdova Rošlinka.

nekaj njegovih verzov:

• Življenje, življenje, nebeški ti znak, zbudilo si zopet mi v prsih moči / in razbleščalo srce si mi v žar. / Kot zvezda visoka gre skozi vihar, / iz večnega tira ne pade nikdar -/ tako naj v življenje bleste iz temin skoz noč in mrakove se moje poti.
  
• In naj bo brez luči moj dan, / naj v temnem požaru moj svod se temni, / z mrakovi v neskončnost obdan - / naj črna bo zarja vrh mojih planin, / a nje ne ugasne mi smrtni orkan / in v zarjo ne sliši se klic iz globin.
  
• Mladost, oj, podaj mi nezmagani let - / in dvigni nad morje me gor v nedogled, / kjer večnosti sanja brezmejno oko - / naj sonce si novo pripnem na nebo, da v noč in vihar mi sijalo bo. (V življenje)

LETA 2001 UMRLA ELA PEROCI

PISATELJICA, ČASNIKARKA, PEDAGOGINJA (* 1922)

Doma v Svetem križu pri Rogaški Slatini, študirala v Ljubljani, kjer je končala učiteljišče. Po vojni je začela učiti na osnovnih šolah, kasneje je študirala ob delu, diplomirala iz pedagogike in bila časnikarka pri Pionirju, Cicibanu ... Zaposlila se je na RTV Ljubljana v mladinskem izobraževalnem programu, do upokojitve je urejala oddajo Radijska šola. Veliko je pisala, predvsem kratke pravljice (izhajale v slikanicah), med katerimi so najbolj znane: Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hiša iz kock ... Navdih zanje je dobivala pri svojih dveh hčerkah, bile so tudi prevedene v več tujih jezikov. Zanje je značilna preprostost, velja za prvo, ki je snov zajemala iz sveta mestnega otroka, dotlej se je otroška literatura pretežno napajala iz doživetij kmečkega sveta. Vedno se je postavljala na stran otrok, razumela je njihove stiske, potrebo po igri, željo po druženju z živalmi, utesnjenost mesta ... Pisala je tudi prozo in poezijo, radijske igre ... "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam," to je bilo geslo njenega pisanja

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1405 ROJEN ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. († 1464)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil "po službeni dolžnosti" povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na "dežele": Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

več:
S. Čuk, Enea Silvio Piccolomini, papež Pij II.:  Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2005), 40-41.

LETA 1832 ROJEN ETBIN HENRIK COSTA

POLITIK IN DRUŠTVENI ORGANIZATOR († 1875)

Novomeščan, ki je postal doktor filozofije in prava in imel v Ljubljani odvetniško pisarno. Znan je po tem, da si je zelo prizadeval za graditev železnic, za slovensko tiskarno ... Kasneje se je začel ukvarjati s politiko in z Janezom Bleiweisom in Lovrom Tomanom je spadal med staroslovence, ki so vodili vso slovensko uradno politiko, upoštevala jih je tudi nemška stran. Nekaj časa je bil poslanec deželnega in državnega zbora, leta 1864 je postal tudi ljubljanski župan, vendar so ga odstavili ...

LETA 1868 JE BIL TRETJI TABOR V ŠEMPASU

Po češkem zgledu so tudi pri nas zavedni domoljubi pripravljali velika ljudska zborovanja, ki so jih imenovali tabore. Od leta 1868 do 1871 so jih pripravili osemnajst, na katerih so zahtevali zedinjeno Slovenijo in tako krepili narodno zavest in pripadnost slovenskemu narodu ... V Šempasu se je zbralo 15 tisoč primorskih rodoljubov, to pomeni, da so ljudje resnično čutili potrebo po večji narodni enotnosti ... in pripadnosti

LETA 1869 UMRL SIMON JENKO

pesnik in pisatelj (* 1835)

"V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce." To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti. Umrl je na današnji dan v Kranju in pokopan je bil na isti božji njivi kot "pevec" France Prešeren.

več:
S. Čuk, Simon Jenko:  Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1999), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Zarja dan pripelje, / dan darove razne / s sabo nam prinese, / tožne in prijazne.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.
  
• Bodi počeščena, / rajska ti Devica, / vseh nebes in zemlje, / naših src Kraljica!
  
• Moči, moči mi daj, moj Bog! / Da, ko napade me obup, / ne uklonim silam se nadlog, / jim stanovitnost stavim vkljub.
  
• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al' mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.

LETA 1893 UMRL CHARLES GOUNOD

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1818)

V zgodovino glasbe se je zapisal s svojo opero Faust (1859), ki mu je prinesla svetovno slavo. V zadnjih letih življenja je postal globoko veren in je pisal predvsem cerkveno glasbo (oratorij Odrešenje, 12 maš, številne oratorije). Priljubljena je njegova Ave Maria - uglasbitev zdravamarije.

LETA 1922 ROJENA ŠPELCA (Jelisava) ČOPIČ

LIKOVNA KRITIČARKA, PUBLICISTKA, PROFESORICA († 2014)

Izšla je iz družine izobražencev: oče Venceslav je bil pedagog in strokovni pisec, mati Elizabeta učiteljica, v ožjem sorodstvu je bilo več fizikov. Špelca je po maturi študirala umetnostno zgodovino v Ljubljani in v Parizu. Zaposlena je bila najprej v Narodni galeriji v Ljubljani, od leta 1955 do upokojitve (1989) je bila profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). O slovenski umetnosti je veliko pisala. Leta 1999 je bila prva dobitnica stanovske nagrade Izidorja Cankarja za življenjsko delo. 

LETA 1931 UMRL THOMAS A. EDISON

AMERIŠKI ELEKTROTEHNIK IN IZUMITELJ (* 1847)

Izumitelj nad tisoč patentov je leta 1879 odkril električno žarnico z ogljeno nitko, ki je postala svetilka, brez katere si skoraj ne moremo predstavljati življenja. Med prvimi je zgradil električno centralo, izpopolnil je telefon. Svojo poklicno pot je začel kot telegrafist, povzpel se je ne le z nadarjenostjo, ampak tudi s pridnostjo. Zgradil je tudi prvi filmski atelje na svetu.

njegova misel:

• Nemir je znamenje nezadovoljstva, nezadovoljstvo pa je prvi korak k napredku. Pokažite mi povsem zadovoljnega človeka in pokazal vam bom neuspeh.

LETA 1942 ROJEN GIANFRANCO RAVASI

TEOLOG, BIBLICIST IN ARHEOLOG, KARDINAL

Pred Božičem leta 2009 je papež Benedikt XVI. v nagovoru rimski kuriji izrazil željo, da bi se odprl nov prostor za dialog "s tistimi, ki jim je vera nekaj tujega, s tistimi, ki ne poznajo Boga, vendar pa ne bi radi ostali preprosto brez Boga, temveč bi se mu približali vsaj kot neznancu". Torej prostor za razmišljanje in srečanje, kot je bil "dvor poganov" v jeruzalemskem templju. Na papežev klic je Papeški svet za kulturo prav kmalu naznanil zamisel nove ustanove, ki se imenuje prav 'dvor poganov'. Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, je povedal, da so za ta načrt brž pokazali velikansko zanimanje vsi, ki si želijo dialoga, še posebej laični krogi. "Problem sodobne Evrope, ki ni sposobna dialoga, temveč samo zavračanja iz strahu, je prav ta: izgubila je svoj obraz, globoko zaznamovan s krščanstvom. Moramo preiti od logike dvoboja, kjer se ne upošteva razumskih dokazov in zmaga močnejši, na logiko dvospeva, kjer bas in sopran, popolnoma nasprotna glasova, ustvarita sozvočje, ne da bi se odpovedala lastni identiteti."

Ustanova 'dvor poganov' je zaživela 24. in 25. marca 2011 v Parizu, ki velja za eno najbolj laičnih mest starega krščanskega sveta. "Vključeno je bilo troje dogajanj: v bolj teoretične razprave na znameniti pariški univerzi Sorbona smo pritegnili tudi študente; na sedežu ustanove Unesco (organizacije Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo) je bilo simbolično druženje na svetovni ravni; na Francoski akademiji pa je pogovor tekel na višji, akademski ravni." Na vprašanje, kakšne vrste dialog bo potekal na 'dvoru poganov', je Ravasi, ki ima za sabo nekaj tovrstnih izkušenj iz let svojega delovanja v Milanu, kjer je bil prefekt Ambrozijanske knjižnice in kot strokovnjak za Sveto pismo ugledna osebnost v kulturnih krogih, odgovoril: "Želimo si resen dialog na visoki ravni, zato nas – vsaj zaenkrat – ne zanimajo zastopniki folklorističnega in prezirljivega ateizma, ki je danes v modi. Prav tako tudi ne glasniki apologetičnega in fundamentalističnega klerikalizma. Glavne teme bodo: odnos med vero, družbo, antropologijo, etiko, mirom, naravo. Cilj dialoga je preučevati z ene strani prostor antropologije in etike brez Boga, z druge strani pa mistiko in duhovnost in neverniku pokazati potrebnost in vrednost teološkega izkustva. To sta dva različna načina, dve različni ravni spoznavanja, ki nista ena drugi nasprotna in lahko pripomoreta do plodnih stikov."

več:
S. Čuk, Kardinal Gianfranco Ravasi:  Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2011), 20-21.
M. Turk, Kardinal Gianfranco Ravasi. Oznanjevanje na Twitterju je prodorno, kratko in jedrnato, Kristus je bil v tem odličen: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (2012), 10-15.

njegove misli:

• Od logike dvoboja moramo preiti na logiko dvospeva.
• Če se navadimo na majhne stvari, postanemo nesposobni za velike.
  
• Sveto pismo je ključ za razumevanje naše zahodne kulture. Brez umevanja Svetega pisma je danes nejasnih in narazumljivih okrog 80 % umetniških del. Tudi naša javna morala temelji na desetih zapovedih, ki so še vedno glavna norma in pravilo obstoja ljudstev.
  
• Naša vera mora biti zelo vedra, saj je nekaj pozitivnega, lepega in osrečujočega. Je izbira za srečno življenje, ne pa nekaj sivega in utrujenega.
  
• Vera brez razumevanja je nična, vera brez dobrih del je prazna, vera brez veselja je neučinkovita.
  
• Nevera ni glavni problem naše sodobne kulture, še večji problem je brezbrižnost, neka megla, v kateri se vsak odloča, kakor se mu zdi. Vsak si resnico kroji po svoje, jo pripravi, kakor želi. Resnica pa je vedno samo ena.
  
• Resnična nevarnost našega časa je v tem, da smo pozabili na svoje korenine, izgubljamo našo dediščino: orodje, s katerim bi lahko na novo odkrili človeško veličino. Smo skrajno materializirana družba, ki se izgublja v površinskih in obrobnih vprašanjih (oblačila, hrana, spolnost ...)
  

LETA 1966 UMRLA VIDA TAUFER

PESNICA (* 1903)

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, katere se spominjamo na današnji dan ob obletnici njene smrti.

več:
S. Čuk, Vida Taufer:  Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2003), 42-43.

njeni verzi:

• Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).
  
• Za lik Gospodov naj se vsakdo trudi, / ko mu sledi na težki poti križa!
  
• Ob strani križa tiho čaka Mati, / v naročje zdaj ji Sina položijo. / Pogleda ga, ne čuje več besed, / le čuti, da je on odrešil svet.
  
• Čemu nas muči v strtih srcih strah? / Poglejmo vanj, v njegovo luč resnice, / iz nje žarijo vsem potrtim nade.
  
• V daljave mračne gre življenja tok. / Trpeče duše, Jezusa prosite, / da z bolečino svojo vas ozdravi!
  
• Kdor mora sam brez upanja živeti, / prijateljev ob sebi ne opazi, / ostanejo mu tuji vsi obrazi, / ne more jih nikoli doumeti.

LETA 1991 UMRL FRANCE NOVŠAK

pisatelj, časnikar in slovarnik (* 1916)

France Novšak je pisal psihološko občutene povesti iz dijaškega in malomeščanskega življenja. Veliko prahu je dvignil njegov roman Dečki (1938) o najstnikih v internatu. Poskušal se je tudi v pripovedništvu za otroke (Alenkina čebelica, 1941). V njegovem pisanju je veliko avtobiografskega. Po drugi svetovni vojni je kot časnikar sodeloval pri več časopisih. Sestavil je tudi več slovarjev: Makedonsko-slovenski (1982), Albansko-slovenski (1988).

LETA 2010 UMRL MARIJAN TRŠAR

GRAFIK, SLIKAR, LIKOVNI KRITIK, PUBLICIST (* 1922)

Marijan Tršar se je rodil 1922. v Dolenjskih Toplicah v družini finačnega stražnika. Likovnost mu je očitno tičala že v genih, zakaj tudi doma in v sorodstvu jih je bilo kar nekaj, ki so ne samo "lepo risali", ampak se odločali za umetniške poklice, najprej sestra, potem njegova hčerka za arhitekturo, bratranec Drago je postal vodilni slovenski kipar, tudi njegov brat in hčerka sta akademska kiparja. In še nekaj je sestričen ter bratrancev oblikovalcev pa fotografov. Kot je zapisal v knjigi Otroštvo, so bila najlepša leta rosne mladosti v rojstnem kraju, kateremu je zapustil barvno okno v kapeli topliške cerkve : v vitraj je prelil tisto iz otroških spominov skrbno ga motreče Božje oko, zakaj Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.Tudi drugi dve njegovi knjigi za otroke sta črpali zgodbice iz teh otroških spominov. Pozneje mu v življenju ni bilo z rožicami postlano, kar več mesecev je preležal po bolnicah in povrhu prestradal še tri taborišča, po vojni najhujšega v Teharjih. O vsem tem je napisal avtobiografski Dotik smrti in ga opremil s svojim risbami, ki so se mu na srečo vse ohranile iz Gonarsa in Teharij. Veliko se je ukvarjal z likovno teorijo in kritiko, napisal več knjig in več TV scenarijev o likovni problematiki pa nekaj monografij o slikarjih in kiparjih. Magisterij je končal s študijo o Vasiliju Kandinskem, očetu abstraktnega slikarstva in velikem teoretiku, ter prevedel tudi vse njegove teoretske spise. Tudi to njegovo magisterialno, preko 300 strani obsežno delo zaradi prepovedi - kot tedaj običajno - "neznane osebe" ni smelo iziti, dokler ga ni končno, po osmih letih ležanja na založbi, že v "pomladi" izdal na lastne stroške. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, letos pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Naj v teh prostorih, odkoder so po vojni odpeljali vrnjene domobrance na morišča v Rogu, spominjajo prihajajoče generacije o tej največji bratski moriji v naši zgodovini.

več:
B. Rustja, Akademski slikar Marijan Tršar. "Ničesar nisem počel iz sovraštva ali iz želje po maščevanju":  Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 8-12.
S. Čuk, Marijan Tršar (1922-2010):  Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2022), 38-39.

njegove misli:

• Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v obliki in barvah.
• Svetnike piš odnesel je z oltarja. / Brez vseh bregov plimuje naša kri: / saj enkrat samkrat se uživa in živi! / Strupen recept še bolj strupenega lekarja.
• Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali Resnica.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1663 UMRL SV. JOŽEF KUPERTINSKI

ZAVETNIK ŠTUDENTOV IN VESOLJCEV (* 1603)

Ko je ta nenavadni svetnik umrl, je bilo njegovo ime znano po vsej tedanji Evropi. Kot otrok je bil prava 'nesreča': bil je silno trde glave in z muko se je naučil za silo brati in pisati. Bog pa mu je naklonil izredne mistične darove: pogosto se je zamaknil, se dvignil s tal ter obstal ali krožil v zraku več minut, zato so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci. Študenti se mu (zaradi njegove trde glave) priporočajo pred posebno težkimi izpiti.

več o svetniku v rubriki pričevalec evangelija 09_2011

njegova misel:

• Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.

LETA 1837 ROJEN MIHAEL VOŠNJAK

GOSPODARSTVENIK, POLITIK († 1920)

Oče slovenskega bančništva, je leta 1881 ustanovil Celjsko posojilnico in pomagal pri ustanavljanju hranilnic in posojilnic tudi drugod, ter jih povezal v Zvezo posojilnic, ki je kasneje zajela vse Slovenske hranilnice in posojilnice. Bil je tudi poslanec za kmečki okraj Celje v štajerskem deželnem zboru v Gradcu in državnem zboru na Dunaju. Na njegovo pobudo. Uspel je doseči, da so zgradili železniško povezavo med Celjem in Velenjem, in izgradnjo slovenske gimnazije v Celju. Z bratom Josipom pa sta bila med najpomembnejšimi borci za slovenstvo v času Avstro-Ogrske monarhije.

LETA 1869 UMRL ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK (* 1828)

"Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo," je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje "vzor slovenskega kulturnega delavca".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

LETA 1878 ROJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK († 1942)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• "... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ..." (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski... Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev ... (dr. Janez Juhant)

LETA 1908 ROJEN FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

"Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera." Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2008

LETA 1912 ROJEN AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC († 1980)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

LETA 1961 UMRL DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905)

"Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo," je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN - krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa - kar je veliko hujše - ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli - tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.
  več:

LETA 1990 UMRL MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST (* 1930)

Ljubljančan (Slape pri LJ in Zelena jama), si je najprej kruh služil v Kartonažni in kasneje kot litografski risar v tiskarni Ljudske pravice. Po vrnitvi od vojakov (tri leta in pol v zaporu v Beogradu) je začel pisati in objavljati. Pisal je družbeno kritično in bil zaradi pisanja večkrat na sodiščih, predstave njegovih del so bile prepovedane (vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57), izdaje zaplenjene, revije ukinjene (Perspektive ...). Najprej je pisal črtice iz mestnega življenja, pozneje novele (Pravljice) in romane (Ljubezen, Hudodelci, Metulj, Roman o knjigah, Sentimentalni časi ...), in drame (Stavba)... Pripovedim je kmalu začel dodajati esejistične vložke (Brevir), kasneje se je popolnoma posvetil esejistiki (politika, kultura, morala, umetnost, šport, filozofska, literarna, zgodovinska, eksistencialna, religiozna in metafizična vprašanja ...). V dramskih besedilih se je zgledoval pri Čehovu in Becketu (groteskna tragičnost) ... Od leta 1993 podeljujejo Rožančevo nagrado za dosežke v esejistiki.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo,pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

iskalec in zbiralec Marko Čuk